156 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/2–3 posebno dokumentarno vrednost in vizualno privlačnost. Največ je odtisov pečatov, nadalje podpisov ter slednjič fotografij nagrobnikov iz zgodnjega novega veka, od katerih jih nekaj prika- zuje tudi pokojnike, tj. ptujske meščane in njihove družinske člane. V upodo- bitvah se predstavijo ljudje iz krvi in mesa, prikazani v sodobnih oblačilih in v vsej svoji minljivi pomembnosti. Končno so tu še napisi na portalih hiš z vklesanimi inicialkami lastnikov, let- nicami zgraditve ali prenove in likov- nimi prikazi gospodarjeve poklicne dejavnosti. Ohranjeni hišni portali so zdaj zaživeli v svoji izpovedni celovito- sti, potem ko so nekateri doslej razkri- vali le inicialke in drugi imena, oboje pogosto brez časovne komponente. S podpisom, pečatom in portalom, dati- ranim in z lastnikovima inicialkama, je dokumentiran samo usnjar Janez Krstnik Dröschinger, čigar hiša je bila zgrajena ali obnovljena prav v letu uni- čujočega požara 1684. Odveč je poudarjati, kako mimo obravnavane monografije ne bo mogel noben raziskovalec ptujske zgodovine in kakšne odgovore lahko Zadravčev priročnik nudi zvedavemu ljubitelju mestne preteklosti, če ga le zna prav iz- prašati in obračati v rokah. Dejan Za- dravec, ki v slovenskem zgodovinopisju in arhivistiki že dolgo ni neznano ime, je lokalno in slovensko zgodovino obo- gatil z delom, ki bo še lep čas kažipot tovrstnim in podobnim obravnavam starejše preteklosti mest slovenskega pa tudi širšega prostora. Boris golec ivo in slavKo Goldstein: tito. Uredila Aleš Učakar in dr. Zala Mikeln, prevedla Maja Novak in Andrej E. Skubic, prva slovenska izdaja, Založba Modrijan, Ljubljana 2017, 1072 str. Slovenske knjižne police so bogatejše za zajetno knjigo izpod peresa očeta in sina, slavka in iva Goldstein, s kratkim in preprostim naslovom tito. Gre za književno delo, ki je vredno pozorno- sti in skrbnega branja, saj kljub temu, da avtorja ne odkrivata »tople vode«, prinaša vrsto dokumentiranih trditev in zaključkov, ki so bili doslej ali nezna- ni ali pa premalo poudarjeni. Knjiga ne prinaša ničesar povsem novega, ampak korektno dopolnjuje ali celo koristno ponavlja mnoga doslej izdana tovrstna dela. Njena dodana vrednost je avtor- ska poštenost, saj oba pisca ne ideali- zirata lika pokojnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza, temveč v maniri dobrih poznavalcev materije in virov nizata njegovo biografijo in uravnoteženo in kritično izpostavlja- ta vzpone in padce brez olepševanja in ideološke navlake, pri čemer poskušata biti pri vrednostnih sodbah nekaterih Brozovih dejanj previdna, saj pošteno poudarjata, da nekaterih trditev, ki jih prinaša poplava novodobne kritike jugoslovanskega maršala, ni mogoče potrditi ali dokazati, ker arhivskih do- kumentov o tem vsaj za zdaj še ni. Mor- da bodo prišli na plano in šele takrat bo mogoče verodostojno govoriti tudi o vseh očitanih odklonih in popolni osebni odgovornosti tega velikega dr- žavnega in partijskega voditelja, ki ga zgodovinopisje kljub kritikam uvršča med največje osebnosti novejše svetov- ne zgodovine. OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 157 Avtorja v obširnem predgovoru zelo enostavno zapišeta, da v tej knjigi sle- dita nenavadni Titovi življenjski poti, »vendar hkrati postavljava nekatera vprašanja, na katera bi tudi sama tež- ko našla odgovor«. V Titovi biografiji se prelamljajo vsa ključna vprašanja zgodovine jugoslovanskih narodov kot tudi zgodovine Jugoslavije od tri- desetih let 20. stoletja do njegove smrti leta 1980 in celo časa po njej. Tukaj se lahko strinjamo z njuno trditvijo, da ta vprašanja in dileme »zadevajo vse nas, ki smo v Titovem obdobju živeli na oze- mlju nekdanje Jugoslavije«. Njuno delo temelji na množici dokumentov, virov in literature, tudi slovenskih avtorjev, še zlasti dr. Jožeta Pirjevca, in se dobro opira na novejše ugotovitve, upošteva- joč zdaj že zavržene ocene nekaterih starejših Titovih biografov. Med njimi moramo vsekakor omeniti Vladimirja Dedijera, ki je prvo različico Titovega življenjepisa objavil davnega leta 1953, torej v času, ko se je Tito razšel z enim najtesnejših vojnih tovarišev, Milo- vanom Džilasom. Dedijer je skupaj s svojimi sodobniki pač pisal v času, ko še ni bilo znamenj popolnega razpada komunistične Jugoslavije, in ko je bilo o tem govoriti na glas smrtno nevarno. Dedijer in ostali takratni avtorji niso imeli pred očmi propada treh najpo- membnejših sestavin celotne Titove politike – socializma, Jugoslavije in neuvrščenosti. Zato se lahko in najbrž celo moramo strinjati z avtorjema, da »je danes temeljno vprašanje o Titu, kakšen je naš današnji odnos do nje- govega dela, zdaj ko so tri njegove po- glavitne sestavine propadle«. Vnovič izpostavljata tudi prevladujoča mnenja o Titu v svetovnem zgodovinopisju in ilustrativno omenjata samo nekaj av- torjev. Tudi tistih, ki o Titu niso imeli najboljšega mnenja, a so vseeno prizna- vali, da je bil »prvi disident iz povojne- ga komunističnega bloka, človek, ki je prvi prebil železno zaveso in se edini enako uspešno boril najprej proti Hi- tlerju, nato pa še proti Stalinu«. V knjigi nas avtorja v posebnem poglavju proni- cljivo spomnita na Titov odločni »ne« Stalinu leta 1948 in ob tem ne skoparita z dejstvi o brutalnem notranjem spopa- du jugoslovanskih komunistov s »tova- riši«, ki so ostali zvesti Stalinu. Velika večina teh je v dobršnem delu okusila strahote komunističnega taborišča Go- li otok. Kot informbirojevci pa so bili deležni nadzora UDV tudi po prestani kazni. O tem temnejšem poglavju lahko preberemo marsikaj sicer že znanega, a z dodatki novejših ugotovitev in ocen, zlasti o številu smrtnih žrtev, ki naj bi jih ne bilo več kot 400. A tudi to je bilo preveč, sploh ker naj bi Tito nasproto- val usmrtitvam »tovarišev, ki so skrenili s poti«, zagovarjal je njihovo »prevzgo- jo«. Za Goli otok pa je seveda še kako vedel. Skratka, knjiga nam prinaša precej svežo podobo o Josipu Brozu kot zagorskem revnem fantiču, ključav- ničarju, sindikalnemu funkcionarju, zdomskemu »fremterju«, avstro-ogr- skem vojaku na vzhodni fronti, ujetni- ku v Rusiji, obrobnem revolucionarju in o kasnejšem ne ravno pomembnem funkcionarju ilegalne KPJ. Hkrati nas spomni na njegovo uporništvo konec 20. in v 30. letih 20. stoletja, in njegov nagli vzpon na hierarhični partijski lestvici, ključno z moskovskim obdo- bjem in s Stalinovimi čistkami. To ob- dobje naj mu ne bi bilo v posebno čast, saj mu mnogi novodobni pisci očitajo krvave roke in sodelovanje pri pogro- mu nad vodilnimi jugoslovanskimi 158 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2017/2–3 komunisti v letih 1937 in 1938. Kot ob tem dodajata Ivo in Slavko Goldstein, »do danes dostopni arhivski dokumenti niso potrdili ocen, da je Tito sodeloval z OGPU ali Obveščevalno službo Rde- če armade«. Hkrati pa dodajata, da je mogoče trditi, »da je celotna zgodba o Titovem novačenju in vsem, kar se na- naša na njegovo sodelovanje z NKVD, zasnovana na domnevah in hipotezah. Z NKVD je Tito priložnostno sodeloval, vendar ne kot zaupnik, temveč na dru- gih ravneh. Res pa je, da se je strinjal z likvidacijami in smrtjo svojih tekmecev, ki jih je izvajal NKVD v okviru Stali- novih čistk. Smrti ni sam zakrivil, a kot zvest vojak partije se je z likvidacijami sprijaznil in jih celo pohvalil. Ta pohva- la zločinov nad bližnjimi sodelavci in drugimi tovariši v vodstvu KPJ je eden od največjih, po mnenju nekaterih ce- lo največji moralni madež na več kot pol stoletja dolgi življenjski in politični poti Josipa Broza«. Na podoben način pišeta tudi o drugih poglavjih iz Tito- vega vojnega in povojnega delovanja v času nastanka povojne socialistične Jugoslavije. Pri tem ne skoparita z oce- nami o njegovem zasebnem življenju, o »življenju na veliki nogi«, o njegovih konjičkih in hobijih ter seveda o dr- žavniškem in partijskem delovanju. Posebno poglavje namenjata JLA, ki je bila »Titov otrok« in je bila najbolj zve- sta in trdna podpora Titovega režima. Skratka, biografija je celovita pripoved o Josipu Brozu od rojstva do smrti, z mnogimi svetlimi in tudi temnejšimi poglavji iz njegovega bogatega življenja in političnega delovanja. Brez olepše- vanja ali zanikanja osebne krivde za mnoge napake zlasti med NOB, ko je kot vojaški poveljnik naredil tudi ne- kaj velikih napak, ki jih je celo priznal. Naj omenimo samo Užiško republiko 1941, ko je sprejel frontalni spopad, ki se je izkazal za usodno napako. Za raz- liko od mnogih posplošenih trditev o njegovi osebni odgovornosti za povoj- ne poboje avtorja opozarjata, da Tito ni odobraval tega, kar se je zgodilo po končani vojni 1945, ko so vojaške enote prezrle njegov ukaz, da je treba z vojni- mi ujetniki ravnati v skladu z ženevsko konvencijo in preprečiti poboje vojnih oseb in ujetnikov. Te morajo odgovar- jati za vojne zločine, a o tem morajo odločati sodišča. Kot je o tem leta 1974 povedal Milovan Džilas, Tito pobojev ni odobraval zlasti zato, ker so »do- godki ušli izpod nadzora in prerasli v anarhijo. Zato je tudi zahteval poročila in pojasnila, hkrati pa tudi opravičilo in razumevanje za maščevalni bes, uper- jen proti »tolpi«, ki se je tudi po koncu vojne še borila in zadajala izgube našim ljudem«. Eden od avtorjev, Slavko Goldstein, je bil Titov vojak med leti 1942–1945 in je po vojni doživel veliko razoča- ranje, najprej leta 1953 in nato v letih 1971–1972. Kljub temu pa ni pozabil na pozitivni prispevek Broza, ki je mno- gim vendarle ponudil priložnost, da se »borijo proti modernizirani apokalip- si«. Njegov sin Ivo je pripadnik mlajše generacije zgodovinarjev. Spominja se nekaterih ukrepov partijskih oblasti iz časa hrvaške pomladi 1971 in 1972, ko je njegova družina doživela hišne preiskave in druge policijske ukrepe. Z novejšo zgodovino se ukvarja od sre- dine devetdesetih let minulega stoletja in v tem kontekstu veliko raziskuje in publicira o holokavstu. Oba, oče in sin, sta torej marsikaj doživljala osebno in zato bi bralec pričakoval, da bosta do- cela kritična o vsem, kar je povezano s OCENE IN POROČILA – REvIEws ANd REPORts 159 Titom. A ni bilo tako, dela sta se lotila znanstveno korektno, in čeprav je mo- goče razbrati, da le nista zanemarjala svojih osebnih doživetij, se zdi, da sta dejstva postavlja v širši kontekst pro- stora in časa in da sta poskušala, ko- likor je bilo le mogoče, osebno sodbo o Titu »uravnotežiti«. Zato bi lahko pritrdili njuni končni oceni, da »sta s knjigo poskušala izreči umirjene, ne- pristranske ocene o Titu in njegovem delu«. Knjiga je opremljena z nekaj izbranimi fotografijami in z obširnim znanstvenim aparatom. Priložen je se- znam kratic z obrazložitvijo in obsežno imensko kazalo. Delo je vredno branja, brez lažnega pretiravanja zanika mno- ge novodobne enostranske in posplo- šene ocene o Josipu Brozu in njegovih sodelavcih. Ponuja nam sliko, ki ni ne samo bela in tudi ne pretirano rdeča, je pa polna različnih barvnih kombi- nacij, ki na koncu predstavljajo zaklju- čeno mavrično podobo ljudi in časa, v katerem so živeli. marjan toš MorpurGi, potoMci MariborsKih Judov Dokumentarna razstava v Centru judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor 29. 6.–31. 8. 2017 CJKD Sinagoga Maribor, ki deluje v ob- novljeni nekdanji judovski sinagogi v Židovski ulici 4 v Mariboru, je za polet- je 2017 pripravil zanimivo in odmevno dokumentarno razstavo s pomenljivim naslovom Morpurgo, potomci maribor- skih Judov. Z njo so javnosti predstavili delček usod mariborskih srednjeveških Judov, ki so se po izgonu iz mesta in dežele v letih 1496–1497 zatekli na ob- močje Beneške republike, v severnoita- lijanska mesta in v Dalmacijo. Veliko jih je prišlo zlasti na območje Goriške, Gradiške in Trsta, kjer se je vse do da- nes ohranil značilni priimek Morpurgo – Marpurgo – Morpurgi – Marpurgi. Razstavo sta zasnovala in pripravila Marjetka bedrač in andrea Morpur- go, oblikovala jo je anja premk, prevo- de slovenskih besedil v lepo angleščino je pripravila valerija trojar, lektorici pa sta bili darja Gabrovšek homšak in Kristina alice waller. Razstavo je spremljal tudi dvojezični barvni ka- talog, za katerega je besedilo napisala Marjetka Bedrač. Splošno znano je, da je v Mariboru, danes drugem največjem mestu Slo- venije, v poznem srednjem veku živela relativno številčna in pomembna ju- dovska skupnost. Marpurch, Marpurg ali Marburg, kot se je mesto nekoč imenovalo, je tedaj spadal k vojvodini Štajerski. Ta je skupaj z vojvodinama Koroško in Kranjsko ter Avstrijskim primorjem sestavljala tako imenova- ne notranjeavstrijske dežele, ki so bile del habsburškega ozemlja. Poglavitna gospodarska dejavnost mariborskih Judov je bila posojanje denarja, ukvar- jali pa so se tudi s trgovino, še posebej z vinom, ki je bila prav tako dobičk- onosna in pomembna dejavnost. Proti koncu 14. stoletja sta se vloga in položaj Judov v posojilnih poslih postopoma spreminjala. S to dejavnostjo so se vse bolj ukvarjali tudi kristjani, vse moč- nejši konkurenti Judom pa so bili tudi v trgovskih dejavnostih. Gospodarska moč Judov je tako začela upadati, s tem pa tudi naklonjenost in zaščita vladar-