Pazite na ime Schicht in na znamko Jelen! Vsaki komad Schichtovega terpen tinovega mila nosi oba navedena znaka, znana po skozi 80 le! izkušenem Schichtovem milu Schich-tovo terpentiaovo milo daje bogato in mehko peno. čisti hitro in Sledljivo Vale drago perilo. Namakati s pralnim pražkom Ženska Hvala, prati s Schich-tovim terpentinovim milom. VODNIKOVO PRATIKO JE UREDIL PAVEL KARLIN Novaizd^ Moderni svetovni SODOBNI ROMAN Izklesana dela VELIKIH MOJSTROV Prepotrebna zbirka DOMAČIH KLASIKOV in domačih SODOBNIH PISCEV tvorijo novi program založništva lepili in častnih tradicij TISKOVNE ZADRUGE Nove knjige Tiskovne zadruge morate naročiti zaradi tega, ker so: Najzanimivejše in najpomembnejše slovenske književne novosti v sezoni 1930-1931. So smotrno izbrane, trajne vrednosti, lepo opremljene in plačljive v neznatnih mesečnih obrokih, skratka: takšne, da jih ne morete pogrešati, če ste prijatelj dobre, lepe domače knjige in če hočete biti v stiku s sodobno književnostjo! Zato pomnite: TISKOVNA ZADRUGA napoveduje dela slovenskih pisateljev starejših in novejših; brez njih ne smete biti! TISKOVNA ZADRUGA napoveduje prevode prvovrstnih avtorjev, njih najboljših spisov v neoporečni slovenski izdaji in vzorni opremi TISKOVNA ZADRUGA daje svoje zbirke v abonement, da si jih naroči vsakdo, kdor lahko utrpi za svojo duševno hrano 10 do 20 Din na mesec Čitajte naslednje pogoje! SODOBNI ROMAN. Izidejo 4 knjige na 80 tiskovnih polah. Mesečna naročnina znaša za broš. knjige Din 14'—, za v platno vezane Din 18'—, za v pol usnje vezane Din 22’—, celoletna za broš. Din 168—, platno Din 216—, pol usnje Din 264'—. Tagore Rabindranath: „DOM IN SVET“. Izide v novembru 1930. V svojem najboljšem romanu „Dom in svet“ Vam sloveči bengalski pesnik, ki ga Slovenci poznamo samo kot nežnočutnega lirika, z nepozabnimi potezami riše sodobno Indijo, nje slikovito prirodo, originalne ljudi, starinske šege in dramatično borbo z novimi strujami, ki prihajajo iz Evrope. V romanu nastopa tudi voditelj nacionalistične Indije Gandhi. Roman „Dom in svet“ je spisan z mojstrsko roko, je poln pisanih dogodkov. Indijska ljubezen se razcveta v njem, kakor lotos na svetih vodah Ganga. Bohotna eksotičnost združena z ljubkostjo pripovedovanje mika čitatelja prav do zadnje vrstice. Slovenski prevod je prvovrsten. Označuje ga ime: VLADIMIR LEVSTIK. Fedin Konstantin: „MESTA IN LETA". Izide v februarju 1931. »Mesta in leta* je eden najbolj dovršenih romanov sodobne ruske književnosti. Epopeja viharnega časa, slika dveh dežel, pravzaprav dveh svetov: Nemčije v štirih letih svetovne vojne in Rusije, v prvih treh letih revolucije. Vojna, revolucija, ljubezen, glad, duševni boji vse to se je zgostilo v roman, ki bo še poznim rodovom važen dokument usodnih let. Fedin je objektiven opazovalec in spreten pripovednik. »Nemški dijaki in junkerji, kirgiški vojščaki, ruski delavci in intelektualci tvorijo galerijo figur, ki postanejo čitatelju že na prvih straneh domače.“ (Pozner.) Čudovito lepe so slike petro-grajske zime. Revolucijski dogodki so opisani tako verno iri živo, kakor jih more opisati samo velik umetnik. Mogočno delo, ki je prevedeno že v mnoge jezike. Slovenski prevod je iz peresa priznanega in preizkušenega prevajalca iz ruščine, kritika JOSIPA VIDMARJA. Conrad Josef: „SENČNA PROGA". Izide v malu 1931. Poljak Korzenowski, znan pod pisateljskim imenom Josef Conrad, je postal eden najpomembnejših angleških pisateljev sodobnosti. Njegovi romani in i novele gredo v vrsto knjig, ki imajo po vsem svetu milijone čitateljev. Njegova aristokratska umetnost pravi neki kritik je realistična, vendar Conradovega ' - realizma ni mogoče posnemati; sam velik svojevrsten stoji Conrad v vsej ' > ", sodobni književnosti. To je pesnik morja in ladij, ki plovejo v daljne dežele toda ne nasmehljanega, mirnega morja, marveč vzburkanega oceana, zagonetnih pustolovščin, ki jih Conrad opazuje iz psihološke globine. Njegovih junakov ne pozabimo, kakor se bomo vedno spominjali in iznova prebirali Conradove opise morja. »Senčna proga“ je prava mojstrovina, tipično Conradova, ' . napeta kakor mišice pomorščakov v boju z viharjem in skrivnostna na i i Svojem dnu,- kakor dno oceana. Slovensko obliko ji bo dal mojster, čigar ime pove vse: OTON ZUPANČIČ. • . \!,j . -v:y Baroja Pio: „PQT K POPOLNOSTI". Izide r septembru 1931. Ta sodobni romantik vroče Španije, dežele tolikih kontrastov, močnega pobožnjaštva in strastnih temperamentov je pri nas neznano ime. In vendar pravi kritik Petriconi o njegovem romanu „Camino de perfeccion“ (Pot k popBlnostl), i' ■ da je eden najboljših romanov ne samo Baroje, marveč sodobne književnosti c . ( sploh. Slikar Ossorio gre na pot k popolnosti skozi razuzdanost in druga zla, roma po Kastlliji, da si pridobi božjo milost; vzlic svoji »mistični strasti* pa iznova greši, dokler' se ne pomiri v docela praktičnem življenju. Živa, žgoča slika sodobnega Spanca roman, ki nudi vsakomur izredni užitek. Prevel ga [■j * Je naš najboljši poznavalec španske književnosti STANKO LEBEN. FRANC SLAMIČ, Ljubljana Tvornica mesnih izdelkov in konzerv Telefon 2973 VELEMESARIJA Telefon 2973 Prodajalna: Gosposvetska cesta 6 Naslov za brzojavke: SLAMI LJUBLJANA Svežo meso pitanih volov, teletina, svinjina, sveža debela slanina. Delik >tesni mesni izdelki najfinejše kakovosti, dnevno sveže izdelave: praška šunka, ogrska in domača salama, kranjske klobase, hrenovke, safalade, fini narezki, roulade itd. Štajerska perutninai kopuni, poulardi, kokoške, piščanci, purani, goske, race. Divjačinas košute, srne, divji zajoi, race, fazani itd. Najboljše tamburice farkaškega in sremskega sistema pristne in z jamstvom razpošilja stara in poznana tvornica tamburic STJEPAN H. GILG SI SAK 40. Savska banovina Na zahtevo pošljemo vsakomur oenik tamburic zastonj. Odlikovan m 2 zlatima kolajnima. VSI, ki bolehate na želodcu, črevesih, mehurju, srcu, ledvicah, jetrih ali ki trpite v sled žolčnih kamenov, v ROGAŠKO SLATINOl Rofaika Slatina so naši domači Karlovi vari. Nje sloviti zdravilni vrelci „TEMPEL, STYKIA in DONAT" so svetovno priznani in cepjeni od vseh, ki so se kdaj k njim zatekli. Sozona i MAJ — SEPTEMBER. Vzl e vsemu konfortu izredno nizke eene. Pred In po glavni sezoni, t. j. do 30. junija in od 15. avgusta dalje znatni popusti in največje udobnosti. Zdravljenje, odnosno obisk zdravilišča v tem času se posebno priporoča. ZAHTEVAJTE PROSPEKTE. IVAN ŠIMENC LJUBLJANA Umetno trgovsko vrtnarstvo: Lepi pot št. 34] Cvetličarna: Šelenburgova utica št. i - Vi** -V*.-- > Jk-' - Telefon: Cvetličarna 3044 — Vrtnarstvo 3144, SREČNA ROKA Če je kdo spreten in okreten, pa ima pri vsaki stvari lep uspeh, pravimo, da ima srečno roko. Tudi pri skrbi za zdravje imajo nekateri ljudje srečno roko in vedo sebe in svoje drage ohraniti zdrave, svežo in odporne. Da se to doseže, Je pa potrebno, da se n. pr. pri revmatičnih, protinskih in živčnih bolečinah, zbadanju v hrbtu in križu, trganju, zbadanju, glavo- I bolu in zobobolu, 1 mišični slabosti, migreni, očesni slabosti in siceršnjih slabostih do-tično mesto zdravi s Pelerjevim Elsa-fluldom. Z njim preprečujemo prehlad, kašelj, hripavost, bolezni v vratu in prsih, hripo, nahod. — Pa tudi pri notranji uporabi nekaj kapljio na sladkorju aii v mleku varuje pied nerazpoloženjem, krči itd. — To 84 let priljubljeno domače sredstvo In kosmetikom so z uspehom rabili navadno že naši starši in prastarši znotraj in zunaj. Fellerjev pravi dišeči Elsafluid se dobi v lekarnah in podobnih trgovinah v poskusnih stekleničkah po Din 6*—, v dvojnih po Din 9*— ali specialnih po Din 26’—. Po pošti le najoeneje čim več hkrati. Z zavojnino in poštnino vred stane 1 zavoj z 9 poskusnimi, 6 dvojnimi aii 2 specialnima steklenicama Din 62*—, trije tald zavoji samo Din 189*—, dočlm 6 takih zavojev le Din 280*— [namesto šestkrat Din 62*—]. Fellerjeve Efta- iladkorne pastile proti glistam pri otrokih pa tudi pri odraslih; škatlica z 10 kroglicami stane samo Din 12--. Naročila naslavljajte razločno na EVGEN V. FELLER, lekarnar Stnbica Donja št. 726. Savska banovina. DELNIŠKA DRUŽBA PIVOVARNE „UNI0N“ Ljubljana — Maribor priporoča svojo izborno svetlo in črno pivo v sodčkih in steklenicah. Izdeluje tudi prvovrstni kvas in špirit. Brzojavni naslov: PIVOVARNA UNION Ljubljana, Maribor Telefon: Ljubljana št. 2310, 2311 Maribor St. 2023 Kmetijska družba v Ljubljani je najstarejša (že iz leta 1767.), največja in najbolj razširjena kmetijska korporacija v Sloveniji. Kmetijska družba v Ljubljani ima namen, pospeševati vse panoge kmetijstva z zgledi, podporami, poukom in preskrbovanjem gospodarskih potrebščin. Njeno glasilo je ilustrovan gospodarski list »KMETOVALEC«, ki izhaja že 48 let in prinaša poučne kmetijske spise, kmetijske novice, družbene vesti, poročila in odgovore na različna gospodarska vprašanja. Ta list se pošilja vsakemu članu brezplačno. Clan- Kmetijske družbe v Ljubljani plača letno samo 20 Din članarine. Za pismene pošiljatve je naslov: Kmetijska dražba v Ljubljani Novi trg it. S. ' -V * GOSPA SVETA ŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V LJUBLJANI NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI 44197 VODNI KOVA PRATIKA 1931 | 01,00 Jt H 1 It m %iw IZDALA IN ZALOŽILA VODNIKOVA DRUŽBA V LJUBLJANI NATISNILA DELNIŠKA TISKARNA D. D. V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ) RODOVNIK KRALJEVSKEGA DOMA. Njeg. Vel. kralj Aleksander I., rojen dne 17. (4.) decembra 1888. na Cetinju. Zasedel je prestol dne 17. (4.) avgusta 1921. Njeno Vel. kraljica Marija, rojena dne 9. januarja (27. decembra) 1899. v Goti, poročena v Beogradu dne 8. junija 1922. Njeg. Visoč. prestolonaslednik Peter, rojen dne 6. septembra (24. avgusta) 1923. v Beogradu. Njeg. Visoč. kraljevič Tomislav, rojen dne 19. (6. januarja) 1928. v Beogradu. Njeg. Visoč. kraljevič Andrej, rojen dne 28. (15.) junija 1929. na Bledu. Nj. kralj. Visočanstvo kraljevič Jurij, rojen dne 8. septembra (27. avgusta) 1887. na Cetinju. Njeno kralj. Visočanstvo kneginja Jelena, rojena dne 4. novembra (23. oktobra) 1884. na Reki. Poročila se je z Njeg. Visoč. knezom Ivanom Konstantinovičem dne 3. septembra (21. avgusta) 1911. v Peterhofu. Njeg. Visoč. knez Arsenije Karagjorgjevič, stric Njeg. Vel. kralja, rojen dne 16. (3.) aprila 1859. v Temišvaru. Njeg. Visoč. knez Pavle, sin kneza Arsenija, rojen dne 27. (15.) aprila 1893. v Petrogradu. Njeno Visoč. kneginja Olga, hči grškega kneza Nikole, rojena 29. (16.) maja 1903. v Tatoju. Poročena 22. (9.) oktobra 1923. v Beogradu. Domnevno vreme leta 1931. po stoletnem koledarju. Jupitrovo leto 1931. bo bolj mokro kot suho, vendar tako, da bo večina sadežev dobro uspela. Pomlad bo v celem mrzla in vlažna. Poletje se bo tudi takisto začelo, dokler ne bodo v sredi prišle nevihte in bo menda nato nastop'la vročina, ki bo trajala do konca tega letnega časa. Če bo torej poletje suho in toplo, bomo imeli spet draginjo v deželi. Jesen bo vseskozi mokra in pusta, zima pa bo le v začetku mrzla, potem pa do konca mila in prijetna. Dozdevno vreme v posameznih mesecih. Januar. Ta mesec bo v splošnem suh, lep in ne preveč mrzel. Februar. Do 11. lepo in milo; od 12. do 18. sneg in veter, potem do konca hud mraz. Marec. Mraz prejšnjega meseca seže tudi v marec, vendar se zjutraj po navadi odtaja. 8. in 9. sneg in dež; od 10. do 21. mrzlo vreme; od 22. do 24. dež in sneg, potem do 27. mraz, nato mračno in deževno do konca. April. Do C. lepo, nato nastopi dež z babjim pšenom in snegom. Potem rezko, spremenljivo in neprijazno vreme do konca. M a j. Do 22. lepo toplo in plodno, zdaj kdaj nevihta in gorak dež; 23. neprijetno; od 24. do 25. temačno iu tako mrzlo, da zmr/ne š? nto| erjena trta. Junij. Do 8. rezko in mrzlo, potem do 11. lepo toplo, nato nastopita mrzel dež in veter. Zelo vroče do konca meseca, ko se vreme spet spremeni. Julij. Do 9. mrzlo in neprijazno, nato hladne noči in topli dnevi; cd 12. do konca neplodna suša. Avgust. Prvi dnevi so topli, potem bo neprijetno do 11., nato do 80. lepo, prijazno vreme, 31. nevihta. September. Neprijazno in deževno do 10., potem lepo do 14., nato osem dni deževno vreme, potem tri dni lepo, en dan dež, nato lepo do konca. Oktober. Lepo vreme do 8., nato temačno do 13. ali 14.; 15. zelo lepo; 17. slana; 18. led; od 19. do 21. po-poldne lepo in toplo; od 27. do konca meseca pusto. November. Do 7. lepo, potem dež do 10.; od 11. do 19. sneg; od 20. do 22. lepo, nato neprijazno prav do konca meseca. „ December. Neprijetno in rezko, dež in sneg do 10.; od 11. do 13. suho in mraz, nato do 28. ledeno in sršljivo; 29. dež; 30. in 31. lepo. Navadno leto 1931. ima 365 dni, začne se s četrtkom in konča s četrtkom. Astronomski letni časi. Pomlad se prične dne 21. marca ob 15. uri 7 n:in. Poletje se prične dne 22. junija ob 10. uri 28 min. Jesen se prične dne 24. septembra ob 1. uri 24 min. Zima se prične dne 22. decembra ob 20. uri 30 min. Ure se štejejo od 1 do 24, l. j. od polnoči do polnoči po srednjeevropskem času. Godovinsko število. Zlato število 13 Epakta ali lunino kazalo . . ■ XI Solnčni krog 8 Rimsko število 14 Nedel'ska črka ....... D Značaj leta ali praznično število . 15 Nedelj in zapovedanih praznikov . 00 . Letni vladar Jupiter Nebesna znamenja. Pomlad: Jesen: (HI oven T rt tehtnica -J*U bik 8 škorpijon ))\ M dvojčka n J^1 strelec / Poletje: Zima: HUS rak fti kozel & lev £ vodnar devica lip 'S* ribi K Premakljivi prazniki. Sedemdesetniea 1. febr. Binkošti 24. maja. Pepelnična sreda 18. febr. Sv. Trojica 31. maja. Velika noč 5. aprila. Telovo 4. junija. Križevo 11., 12., 13. maja. Srce Jezusovo 12. junija. Vnebohod 24. maja. Prva adv. nedelja 29. nov. Državni prazniki. Vidovdan 28. junija. Ciril in Metod 5. julija. Ujedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovenrev 1. decembra. Rojstni dan Nj. Vel. kralja Aleksandra 17. decembra. Znaki za mesečne spremene. Mlaj........................© Šcip ali poitia luna . Prvi krajec ) Zadnji krajec . . (£ Mrki solnca in lune leta 1931. Solnce mrkne trikrat, luna dvakrat. V Evropi bosta vidna le oba lunina mrka. * 1.) Popolni lunin mrk dne 2. aprila: pričetek mrka ob 19. uri 23 minut, konec ob 22. uri 52 minut. Mrk to viden v zapadnem delu Tihega oceana, v Avstraliji, Aziji, na Indijskem oceanu, v Afriki, Evropi, na Atlantskem oceanu in na vzhodu Južne Amerike. 2.) Delni šolnini mrk dne 17. in 18. aprila: pričetek mrka cb 23. uri 57 minut (17. aprila), konec ob 3. uri S2 minut (18. aprila). Mrk bo viden v Aziji, v severnovzhodnem delu Evrope in na Severnem ledenem morju. 3.) Delni solnfni mrk dne 12. septembra: pričetek mrka.ob 5. uri 13 minut, konec ob 0. uri 9 minut. Mrk bo viden na severozapadu Severne Amerike in na vzhodnem koncu Azije. 4.) Popolni lunin mrk dne £6. septembra: pričetek mrka ob 18. uri E 4 minut, konec ob 22. uri 42 minut. Mrk bo viden v zapadnem delu Tihega oceana, v Avstraliji in Aziji, na Indijskem oceanu, v Afriki in Evropi, na Atlantskem oceanu in v vzhodnih delih Južne Amerike. 5.) Delni solnfni mrk dne 11. oktobra: pričetek mrka ob 12. uri 1 minuto, konec ob 15. uri 49 minut. Mrk bo viden na jugu Južne Amerike, v južnem delu Atlantskega in Tihega oceana in na Južnem ledenem morju. Vremenski ključ po zvezdoslovcu J. W. H e r s c h 1 u. Pomeni, kadar se spremeni mesec: ob uri poleti pozimi od ,24. do 2. lepo mrzlo, ee ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do C. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo sneg ob severo-zapadnlku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12 do 14. mnogo dežja sneg in dež od 14. do 10. spremenljivo lepo in prijetno od 1 ti. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku, dež ob jugu ali jugozapadnlku dež in sneg ob jugu ali zapadniku od 22. do 24. lepo lepo Opomba. Vse leto se razdeli na dva dela: poletje in zimo. Za poletje velja čas od 15. aprila do l(i. oktobra, ostali čas pa za zimo. <0 PRO^inEC Zvezda sije na snežene ceste . . . Sveti trije kralji, kam pa (jreste ? Srečo voščit se pri vas ustavimo, bob, kolače v cekarje pospravimo. Novo leto Genovefa Sv. 3 kralji S Valentin (25P L\ /k Pavel, p. A Ernest Veronika Hilarij Anton, p. Sebastijan &AAAAAA&AA 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Neža Vincenc Spreob. Pavla Franc. Sal. Peter Nol. A A A A 2. A A A A A A 21 22 23 21 25 26 27 28 29 30 31 1 č Novo leto. Obrezov. Gospodovo Beležke. 2 p Makarij; Mil jeva 3 s Genovefa; Slavimir 4 N po N. L; Tit; Angela 5 P Telesfor; Grozdana 6 T 3 kralji ali razgl. G.; Darinka 7 S Valentin, šk.; Svetoslav 8 Č Severin, op.; Bogoljub, muč. 9 P Julijan 10 S Pavel I., p.; Dobroslav 11 N 1. po razgl. G.; Higin, p. m., 12 P Ernest, šk.; Blagoje 13 T Veronika, d.; Zorislava 14 S Feliks (Srečko); Neda 15 Č Mavrij, op. 16 p Marcel, p. 17 s Anton, pušč.; Ratislav 18 N 2. po razgl. G.; Sv. Petra stol 19 P Kanut, kr.; Hranim ir 20 T Fabijan in Sebastijan, m. 21 S Neža, d. m.; Janja 22 Č Vincenc, m.; (Vinko) Dan je dolg od 8h 25' do 9h 26'. 23 P Alfonz; Zaroka M. D. Dan zraste za lh 1'. 24 S Timotej, šk.; Milislava Sobice stopi v znamenje vodnarja dne 21 ob lh 18' 25 N 3. po razgl. G.; Spreob. Pavla 26 P Polikarp, šk.; Vsevlad Šcip dne 4. ob 14h 15'. 27 T Janez Zlatoust; Slavoja Zadnji krajec dne 11. ob 6h 9'. 28 S Egidij; Julijan, šk. 29 e Frančišek Sal., šk. Mlaj dne 18. ob 19h 36'. 30 p Martina, d. m.; Hiacinta, d. J Prvi krajec dne 27. ob lh 6'. 31 s Peter Nolaški, sp.; Divna S J 3LOJSLiž^ IJles in smeli, šegavi dirindaj.. . Krepke ruke, ljubezniv smehljaj Kaj od srca se do srca spleta, očka, tnamca zvedeti ne smeta. Ignacij Svečnica Blaž Agata Apolonija A Katarina Valentin Pust Simeon Konrad mm**j Aleksander Maksimilijan Stol sv. Petra Matija Roman 1 N 1. predpepel.; Ignacij (Igo) 2 P Svečnica; Dobrošin 3 T Blaž, šk.; Oskar 4 S Andrej (Hrabroslav); Daroslav 5 č Agata, dev. 6 p Doroteja; Amand 7 s Romuald, op.; Malina 8 N 2. predpepel.; Janez Matajski. 9 P Apolonija; Ciril Aleksandrijski 10 T Sholastika, dev.; Vojmil 11 S Deziderij; Adolf, šk. 12 C Evlalija; Zvonimir 13 p Katarina, dev.; Vrativoj 14 s Valentin (Zdravko); Cvetna 15 N 3. predpepel.; Favstin 16 P Julijana, d. ni.; Agaton, pap. 17 T Pust; Kristijan, m.; Vesela 18 S Pepelnica; Simeon; Dobrana 19 Č Konrad, pušč. 20 p Aleksander (šaša) 21 s Maksimilijan; Miroslava (Irena) 22 N 1. postna; Stol sv. Petra v A. 23 P Peter Damj., šk., Romana 24 T Matija, ap.; (Bogdan) 25 S Valburga, dev. 26 Č Matilda, dev. 27 p Viktor; Leander; Baldomir 28 s Roman, op. Beležke. Dan je dolg od 9h 29' do 10h 56'. Dan zraste za lh 27'. SoIn.ce stopi v znamenje rib dne 19. ob 13h 41'. Šcip dne 3. ob l11 26'. Zadnji krajec dne 9. ob 17h 10'. ^ Mlaj dne 17. ob 14h 11'. ^ Prvi krajec dne 25. ob 17h 42'. Albin Vedi, sinček, na bodoča leta: Zemlja skrbna je in dobra mati; kar ji daš, stotero ti povrne — ali treba težko .je dajati. Kunigunda Evzebij Janez od Boga 40 mučencev »4oP Gregor Matilda Jedert Edvard Jožef A A .t. A Ji A A A A .t. 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Benedikt Mar. oznanjenje Rupert šk. Janez Kap. Benjamin ‘21 ‘22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 N 2. postna; Albin (Belko), šk. 2 P Simplicij, p.; Milena 3 T Kunigunda, ccs.; 'Picijun, šk. 4 S Kazimir, spoz. 5 Č Janez Jožef od križa 6 P Evzebij; Danica 7 S Tomaž Akvinski, e. uč. 8 N 3. postna; Janez od Boga, sp.; 9 P Frančiška Rim.; Danimir 10 T 40 mučencev; Viktor, m. 11 S Sofronij, šk.; Heraklij 12 Č Gregor L. p.; Božana 13 p Rozina, vd.; Teodora, muč. 14 s Matilda; Desimir 15 N 4. postna; sredpostna; Klemen 16 P Hilarj, m.; Ljubislava 17 T Jedert, dev.; Patricij 18 S Edvard; Ciril, c. uč. 19 č Jožef, ženin M. D. 20 p Aleksandra, muč.; Joaliim 21 s Benedikt, op. 22 N Tiha ned.; Katarina, Lea 23 P Jožef Oriol; Pelagija 24 T Gabrijel, nadang.; Simeon, m. 25 S Marijino oznanjenje 26 č Emanuel, muč.; Dizma; Srdan 27 p Rupert, šk.; Janez Dam., c. uč. 28 s Janez Kapistran; Sikst, p. 29 N Cvetna ned.: Ciril, m. 30 P Janez KI.; Ra divo j 31 T Benjamin; Modest Beležke. Dan je dolg od 10h 59' do 12h 45'. Dun zraste za lh 46'. Solnce stopi v znamenje ovna dne 21. ob 15h 7'. Začetek pomladi. Ščip dne 4. ob llh 56'. Zadnj i krajec dne 11. ob 6h 15'. Mlaj dne 19. ob 8h 51'. ^ Prvi krajec dne 27. ob 6h 4'. V prožnem loku se vihti desnica: „TJoj nam, oče, naš vsakdanji kruli; Q v bajti čaka nanj otrok kopica q in spet nova pride k nam sestrica.** Hugon Rihard A A Velika noč Viljem, op. Albert Viktor Justin 12 IH Helena Rudolf Ema 15 IG 17 18 19 20 Simeon Adalbert A A A A 21 22 23 24 25 20 Marko Peregrin 29 30 1 2 S Č liugoil Vel. četrtek; Frančišek Pavl. Beležke. 3 P Vel. petek; Rihard, šk. 4 S Vel. sobota; Izidor, šk.; Dušica 5 6 7 N P T Velika noč; Vincencij F.; Irena V. poned.; Viljem, op.; Sikst, op Herman Jožef; Helena, kr. ' 8 S Albert, šk. 9 Č Marija Kleofova 10 p Ezekijel, pr. 11 s Lev I., p.; Rada / 12 13 N P 1. po vel. (bela); Viktor; Julij I, Ida d.; Milutina 14 15 T S Justin Helena, kr.; Teodor, m. 16 Č Benedikt; Turibij 17 P Rudolf, m. 18 S Apolonij, in.; Gradislava 19 N 2. povel.; Ema, vd.; Leo IX., p. 20 P Sulpicij; Neža Mont. Simeon 21 T • 22 S Soter in Kajetan Dan je dolg od 12h 48' do 14h 27'. 23 24 25 Č P S Adalbert (Vojteh) Jurij, m. Marko, ev.; Tugomir Dan zraste za lh 39'. Solnce stopi v znamenje bika dne 21. ob 2» 44'. 26 N 3. povel.; Klet in Marcelin Ščip dne 2. ob 21h 6'. 27 28 29 P T S Peregrin, sp.; Peter K. Pavel od kr.; Vital, m. Robert, op.; Peter m. (( Zadnji krajec dne 9. ob 21h 13'. Mlaj dne 18. ob 2h 0'. 30 Č Katarina Sienska, d.; Samorad ^ Prvi krajec dne 25. ob 14h 40'. MM VELIKI TRAVE n Spominčice že sanjajo kraj brega, pesem slavca se v večer preliva, vsa skrivnostna, sladka, zapeljiva . ('e ni še slajša — fantova prisega. Filip in Jakob Najdenje sv. križa Florijan Stanislav Gregorij N. x Antonin Servacij ''at* Vnebohod Janez Nep. tj r> * Pashal, sp. 10 13 14 AAAAAA&AAA 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Julija Binkošti Urban Magdalena Angela Mer. 21 22 24 £ A A A 23 24 25 26 27 Ak. 28 29 BO 31 1 2 P S Filip in Jakob, ml.ap. Atanazij, šk.; Živana Beležke. 3 4 5 N P T 4. povel.; Najdenje sv. križa Florijan (Cvetko) Irenej, šk.; Pij, p. 6 S Benedikta; Janez Ev. 7 C Stanislav, šk. m. 8 p Prikazen sv. Mihaela 9 s Gregorij Nacijan 10 11 N P 5. povel.; Antonin, šk. Frančišek; Mamert / 12 T Pankracij, m.; Ahilej in Nerej 13 14 S č Servacij, ni. Vnebohod; Bonifacij, šk. 15 p Izidor; Zofija 16 s Janez Nepomuk, muc. 17 18 19 N P T 6. povel.; Pashal, sp. Erik, kr.; Venancij Celestin, pr.; Ivo, sp. 20 21 22 23 S Č P S Bernardin, sp. Feliks (Srečko), sp. Julija, Emil Deziderij. šk. Dan je dolg od 14h 29' do 15h 45'. Dan zraste za lh 16'. Sobice stopi v znamenje dvojčkov dne 22. ob 2h 16'. 24 N Binkošti; Mar. Dev., pom. kr. 25 P Binkoštni ponedeljek; Urban I. Ščip dne 2. ob 6h 14'. 26 27 28 T S Č Filip Nerij Janez, p.; Beda Čast. Avguštin, šk. Zadnji krajec dne 9. ob 13h 4S'. ^ Mlaj dne 17. ob 16» 28'. 29 30 P S Magdalena, p. Ferdinand, kr.; ^ Prvi krajec dne 24. ob 20h 39'. ^) Žčip dne 31. ob 15h 33'. 31 N 1. pobink.; Angela., Mer., d. ft. ROZ niK juiiu Kam pa spanji v mlado zarjo, m or. lij, s čebelami na letovanje, treba pašo bo dobiti zanje. Dal obilne jim, svetnik Ambrož! Klotilda Sv. Rešnje Telo Bonifacij Norbert Felicijan in Primož V, 1 2 3456789 10 Ant. Pad. Vid Gervazij in Protazij Alojzij (rk\ 11 12 13 14 15 16 H 18 19 ‘20 Ahac Janez Krstnik Ladislav £ ▲ A ▲ ▲ 21 22 23 24 25 Vidov dan 1389 Peter in Pavel ▲ £ A ▲ 27 28 29 30 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Fortunat; Radovan Erazem, šk., m. Klotilda, kr. Telovo; Frančišek Kiir. Bonifacij, šk. m.; Valerija Norbert; Pavlina 2. pobink.; Pavel, šk.; Robert Med a rd, šk. Primož in Felicijan Marjeta, kr. Barnaba, ap. Janez Fakund, spoz. Anton Padovanski, sp. 3. pobink.; Bazilij, šk. Vid, muč.; Sv. Trojica Janez; Franc;Jošt Adolf, šk. Efrera Sirski, c. uč. Gervazij in Protazij Silverij, p.; Mi lava 4. pobink.; Alojzij, Vekoslav Ahac, m.; Pavlin; Miloš Agripina Janez Krstnik Viljem, op. Rudolf, šk.; Janez in Pavel Ladislav; Hema, vd. 5. pobink.; Vidov dan; Leon, šk Peter in Pavel, ap. Spomin sv. Pavla Beležke. Dan je dolg od 15h 46' do 16h 2'. Dan zraste do 21. za 19' in se potem skrči do 30. za 3'. Solnce stopi v znamenje raka dne 22. ob 10» 28'. Začetek poletja. Zadnji krajec dne 8. ob 7h 18'. Mlaj dne 16. ob 4h 2'. ) Prvi krajec dne 23. ob 1“ 23'. Ščip dne 30. ob lh 47'. MALI 5KPAI1 JULIJ Zlatolasa, polna je pšenica, rdečelična, brhka je ženjica, koscu v solncu kosa se blešči, škrjanček poje himno dobrih dni. Obiskovanje M. D. Urh Elizabeta Ciril in Metod Vilibald (§> A ▲ Moh. in Fort. Marjeta Vincenc Pavl ▲ £ A A ▲ ▲ 11 12 13 14 15 16 A £ A 18 19 20 Magdalena Apolinarij Jakob Ana AAAAA&AAAA& 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Teobald, pušč. Obisk. Mar. Dev. Lev II., p. Urh, šk.; Berta, dev. 6. pobink.; Ciril in Metod, šk. Izaija, pr.; Bogomila Vilibald, šk. Elizabeta (Špela), kr. Veronika Jul., dev. Amalija, d. (Ljubica) Pij I., p.; Olga 7. pobink.; Mohor in Fortunat Marjeta, d. m.; Dragan Bonaventura; Just, m. Vladimir, kr.; Henrik, kr. Dev. Mar. Karme Iška; Bogdan Aleš, sp. Miroslav (Friderik) 8. pobink.; Vincenc; Avrelija Elija, pr.; Hieronim Daniel, Angelina Magdalena, spok. Apolinarij, šk. Kristina, dev. Jakob (Radoslav) 9. pobink.; Ana, mati M. D. Natalija (Božena), m. Peregrin, sp.; Viktor, m. Marta, dev. Abdon in Senen, m. Ignacij (Ognjeslav) Beležke. Dan je dolg od 16h 2' do 15h 8'. Dan se skrči za 94'. Solnce stopi v znamenje leva dne 23. ob 21» 22'. Začetek pasjih dni. Zadnji krajec dne 8. ob 0» 52'. ^ Mlaj dne 15. ob 13» 20'. ^ Prvi krajec dne 22. ob (>» 16'. Ščip dne 29. ob 13» 48'. r® (hfh Trudno. zlato klasje je požeto in v bahave, težke snope speto. Zdaj se cepec v pesem bo poijnal, za življenje naše bo koval. Petra vezi Alfonz Lig. Dominik Marija Snežnica Lovrenc A A A Ivana Fr. Š Mara Veliki Šmaren Bernard A A A A A A A A A 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 Timotej, muč. Filip Benicij Jernej Avguštin Obgl. Janeza 22 23 24 28 29 AA£AAAAAA&A 21 22 28 24 25 26 27 28 29 30 31 1 S Vezi Petra, tip. Beležke. 2 N 10. pobink.; Porciunkula; 3 P Najdenje sv. Štefana 4 T Dominik, spoz. 5 S Marija Snežniea; Ožbolt, kr. m. 6 Č Sikst, p. N 7 P Kajetan, sp.; Donat 8 S Cirijak in tov. m. 9 N 11. pobink.; Alra, m.; Emigdij 10 P Lovrenc, m.; Juriča / 11 T Tiburcij in Suzana, m. 12 S Khira, dev.; Hilarija, m. 13 Č Kasijan in 1 Iipolit, m. 14 p Anastazija, dev. 15 s Vnebovz. Mar. Dev. (Vel. Gosp.) 16 N 12. pobink.; Rok, sp. 17 P Emilija (Milica) 18 T Helena; Agapit (Ljubo) 19 S Ludovik Tol., šk. 20 Č Bernard, opat 21 p Ivana Fr. Šantalska Dan je dolg od 15h 5' do 13h 31'. 22 s Timotej, m. Dan sc skrči za lh 34'. 23 N 13. pobink.; Filip Benicij Solnce stopi v znamenje device dne 24. ob 4h 11'. 24 P Jernej, ap.; Borivoj Konec pasjih dni. 25 T Ludovik, kr. 26 S Zefirin I., pa p. Zadnji krajec dne 6. ob 17h 28'. 27 Č Jožef Kalasan, sp. ^ Mlaj dne 13. ob 21h 27'. 28 p Avguštin 29 s Obglav. Janeza Krstnika J Prvi krajec dne 20. ob 12h 36'. 30 N 14. pobink.; Roža Limanska, d. Ščiip dne 28. ob 4h 10'. 31 P Izabela, d. Egidij Ded starina drevje je sadil, cepil, čakal, a sada ni vžil . . . Glej (ja, svoji deci vnuk njegov težko nosi sadni blagoslov. Rozalija Regina Rojstvo M. D. Nikolaj Tol. Ime Marijino Notburga Pov. sv. Križa Ljudmila M %/\K ?v 12 A A 11 12 & A A A A A 13 14 15 16 17 18 Evstahij 19 20 Matevž Erneran Kozma in Damijan Mihael Hijeronim A A, 23 24 29 30 ▲ ▲ ▲ 28 29 30 1 2 T S Egidij; Ana, prev. Štefan, kr.; An toni n Beležke. 3 Č Doroteja, tl. m. 4 P Rozalija 5 S Lovrenci j Just., šk. 6 N 15. pobi n k.; Caliarija, pr. 7 8 P T Regina; Bronislava Rojstvo Mar. Dev. (Mala Gosp.) 9 S Peter K la ver, spoz. 10 Č Nikolaj loledski, sp. 11 P Erna, d.; Prot in Hiacint 12 S Ime Marijino; Gvido, spoz. 13 N 16. pobink.; Notburga, dev. 14 P Povišanje sv. Križa; Ciprijan 15 T Nikomed, m. 16 17 S Č Ljudmila, vd. Hildegarda, ap.; Lumbert, šk. 18 P 1 rena, muč. 19 S Januvarij, m. 20 N 17. pobink.; Evstahij; Morana 21 P Matevž, ap. in ev.; Jona Dan je dolg od 13“ 28' do llh 48'. 22 T Emeran (Jerko) Dan se skrči za lh 40'. 23 24 25 S C p Tekla, muč.; Lin us, p. Gerard; Ma r. Dev., rešen. ujet. Kamil in tov., muč. Solnce stopi v znamenje tehtnice dne 24. ob lh 24'. Začetek jeseni. 26 s Ciprijan in Justina Zadnji krajec dne 5. ob 8h 21'. 27 28 N P 18. pobink.; Kozma in Damijan Venčeslav, kr. Mlaj dne 12. ob 5h 26'. 29 T Mihael, arh. } Prvi krajec dne 18. ob 21h 37'. 30 S Hijeronim, c. uč. Ščip dne 26. ob 20h 45'. Solnce v gorice razsipa zlata, grozdje .se s trte prepolne smehlja. Čriček o vinski dobroti drobi, kdor ne verjameš ma, vina ne pij! Remigij Frančišek Ser. Roženvenska Brigita Dionizij Uršula Terezija Kalist Klotilda Rafael Evarist Simon in Juda Volbenk A A .1. A .1 A A A A .J. A 21 22 28 24 25 26 27 28 29 30 31 1 Č Reinigij, šk. Beležke. 2 P Angeli varuhi; Miran 3 S Kafidid, in.; Vitomir 4 N 19. pobink.; Frančišek Seraf. 5 P Plaeid in tov., in. 6 T Brunon, sp. 7 S Sergij, muc. 8 Č Brigita, vd.; Benedikta, d., m. 9 p Dionizij; Svetina 10 s Frančišek Borgia, sp. / 11 N 20. pobink.; Aleksander Sauli 12 P Maksimilijan, šk., m. 13 T Edvard, kr. angl. 14 S Kalist, pap. muč. 15 Č Terezija, d. 16 P Gal, op.; Florentin, šk. 1 17 S Jadviga, kr.; Mira 18 N 21. pobink.; Luka, ev. 19 P Peter Alkantarski 20 T Janez Kancijan 21 S Uršula in tov., dev. muč. 22 Č Kordula, d. m. Dan je dolg od llh 45' do 10h 2'. 23 P Klotilda, dev. muč.; Živka Dan se skrči za lh 43'. 24 S Rafael, arhangel Solnce stopi v znamenje škorpijona dne 24. ob 10“ 15'. 25 N 22. pobink.; Krizant in Darija Zadnji krajec dne 4. ob 21h 15'. 26 P Amand; Evarist, p. m. 27 T Frumencij Mlaj dne 11. ob 141’ 6'. 28 S Simon in Juda, ap. 29 Č Narcis; Ida, d. J Prvi krajec dne 18. ob 10h 20'. 30 P Alfonz Rodriguez, spoz. Ščip dne 26. ob 14h 34'. 31 S Volbenk, šk.; LI^TOPAD Tu našli so poslednji mirni dom, v naročju matere jim je toplo. Kako so srečni, da nič več za naše težke boje ne vedo. Vsi svetniki * ■tt Verne duše Karol Bor. Lenart | V- £ £ l l A 2 ▲ 3 ▲ 4 Bogomir Martin Stanislav Kostka Leopold T}> Gregorij Čudod. Elizabeta 2b) A A A A 17 18 19 20 Dar. Marijino Cecilija Katarina Virgilij 25 26 23 24 Andrej A £ ▲ 28 29 30 1 N God vseh svetnikov 2 P Spomin vernih duš 3 T Viktorin, šk., m. 4 S Karol Boromej, šk. (Dragotin) 5 C Emerik, voj v., spoz.; Cahariju 6 p Lenart (Lenko), o.; Ratislav 7 s Engelbert; Zdenka 8 N 24. pobink.; Bogomir, šk. 9 P Božidar (Teodor), m. 10 T Andrej A., sp. 11 S Martin (Davorin), škof 12 Č Martin, pap. muc. 13 P Stanislav Kostka 14 S Jozafat, šk. m.; Borislava 15 N 25. pobink.; Leopold (Levko) 16 P Otmar, o.; Edmund 17 T Gregorij Čudod., šk. 18 S Hilda; Odon, op. 19 Č Elizabeta, kr.; Jelisava 20 p Feliks (Srečko) Val. 21 s Darovanje Mar. Dev. 22 N 26. pobink.; Cecilija, d. m. 23 P Klemen, p. m.; Felicita, m. 24 T Janez od Križa 25 S Katarina, dev. inuč. 26 Č Konrad; Silvester, op. 27 P Virgilij, škol 28 S Eberhart, šk. 29 N 1. adv.: Saturiiin, m. 30 P Andrej (Mrabrosla v), p. Beležke. Dan je dolg od 9h 59' do 8h 42'. Dan sc skrči za lh 17'. Solnce stopi v znamenje strelca dne 23. ob 25'. Zadnji krajec dne 3. ob 8h 18'. 0 Mlaj dne 9. ob 25h 55'. ) Prvi krajec dne 17. ob 3h 15'. Ščip dne 25. ob 8h 10'. a K . V«.. bišai Daljne zvezde svetijo na vas in na trudno, tiho, zasneženo polje ... 9 /S cerkvice samotne vabi f/las: Q ■Wir ljudem na zemlji, ki so dbre volje. Ujedinjenje Frančišek Ks. Barbara Miklavž Ambrož Br. spoč. D. M. ■ojP 23h 43'. Ščip dne 25. ob 0“ 24'. Poštne pristojbine. Pisemske pošiljke. Vrsta pošiljk V tuzemstvu pristojbine redne slučajne V Inozemstvu' pristojbine redne slučajne Pisma. Teža je omejena na 2 kg, razsežnost pa ne sme presegati v nobeni smeri 45 em. Pisma v obliki zvitka so dovoljena v razmerju 10X75 cm. do 20 g -10 „ „ 60 „ „ 8« „ itd. za 100 par 150 „ 200 „ 250 „ vsakih 20 g 50 par več. Dopisnice, izdane po poštni upravi ali zasebniku. morajo biti iz trdega papirja. Dolžina 15—10 cm, širina 105—7 cm. navadne z odgov. 50 par 100 „ Tiskovine. Največja teža 2 kg, razsežnost 45 X 45 cm, v obliki zvitka 10 X 75 em. Proste in nezložene v obliki dopisnice 12 X 18 e.m. Se pošiljajo odprte. Pristojbina za * knjižne oglase» in «cenike (kataloge)* je znižana na 5 p za vsak posamezni izvod do 100 g. Če je izvod težji, se plača za vsakih nadal n ih 100 g ali za del te teže še po 5 p. Noben izvod ne Bme presegati 500 g. Ta pristojbina se plačuje neglede na to,ali ima vsak izvod svo posebni naslov ali pa gre več izvodov pod enim naslovom. Velikost teh pošiljk: kakor tiskovine. Pristojbine se plaču ejo in zaračunava o, kakor za časnike in časopise, v gotovini. Za do vol je ni e, da se smejo razpošiljati kn ižni oglasi in ceniki po znižanih pristojbinah, je potrebna kolkovana prošnja na poštno ravnateljstvo Naslovna stran oglasov in cenikov z znižano pristojbino mora Imeti na levi zgornji strani opombo: «Kn ižni oglas*, na desni strani pa: »Pristojbina plačana v gotovini*. do 50 g 25 par „ 100 „ 50 „ n 150 „ 75 „ ,, 200 „ 100 „ itd., za vsakih 50 g 25 mr več. Tiskovine za slepce (izboklo tiskane). Največja teža 3 kg. Napis, ime založnika in druge označbe, ki se ne smatrajo za pismeno sporočilo, smejo biti pisane ali tiskane z navadnimi črkami. Takisto tudi označba na napisni strani (»Tiskovina za slepce») in naslov. Se pošiljajo odprte. do 1000 g 25 par „ 20 0 „ 50 „ „ 3000 „ ", 5 „ o ' -C M a N Oh o o« -a rt M rt d .H a *-> rt Ul > O d. ci >o rt 'H« 2 ° z .S* =3 & T3 N S * t- >33 .-H "O d £ a) o d .s. fl , d .. >N 3 'fi -s N OJ P CC p = s o -O O S M O) s rt ■g : a.: d .S S Ci - .S a >o c “ o O)- Z. & -2 a.° £ « £ do 20 g 300 par * ,, 40 „ 00 80 450 600 750 „ aO „ 750 „ itd., za vsakih 20 g 150 par več. navadne 150 par* z odgov. 300 „ do 50 g 50par< „ l(i0„ 100 „ „ 150,, 150 „ „ 200,, 200 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. do l000g 50par „ 2000 „ 100 „ „ 3000 „150 „ ■ .S 15 " : M l lO CO ra a 2 v S o ° j eu G p, 1 : ■S N , O t < d Ph rt ; o N 1 ^ eS i -o S 1 o .5 c d £ N rt :Sl Q a 5 2 * CO O CO ' . J=> c o ( . . rt • >cn O • &, . J rt • .o s • o M z ’ d d . o “ •E c £3 ‘3 >0 G O 1 Za tiskovine v republiko Češkoslovaško velja pristojbenik za tuzemstvo. 2 V prometu z Italijo znaša pristojbina za pisma do 20 g 2 Din 50 par, za vsakih 20 g pa 150 par več. * V prometu z Italijo znaša pristojbina za navadne dopisnice 1 Din 25 par, z odgovorom 2 Din 50 par. 4 Za časopise in druge periodične pub’ikacije in za pošiljke s knjigami, kadar jih pošiljajo izdajatelji ali knjigotržci in ki gredo v Italijo, se plača za vsakih 50 g 25 par. Teža pošiljk s knjigami je dovoljena do 8 kg. Vrsta pošiljk V tuzemstvu pristojbine redne slučajne V inozemstvu pristojbine redne slučajne Vzorci brez vrednosti. Največja teža 500 g. Razsežnost 30 X 20 X 10 cin, v obliki zvitka 30 X 15cni. Zaviti morajo biti tako, da se vsebina lahko pregleda. do 100 g 50 par „ 150 ,, 7o , , „ 200 „ 100 „ „ 250,, 125 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. Mali paketi. Največja teža 1 kg. Razsežnost 45X20X10 cm, v obliki zvitka 45X15 cm. Vsebina: blago s prodajno vrednostjo razen dragocenosti. Zaviti morajo biti lako, da se lahko pregleda vsebina. Priložen sme biti račun in seznam blaga. . v tuzemskem prometu niso dovoljeni. Poslovni papirji. Največja teža 2 kg. Razsežnost v ploščatem ovitku 45 X 45 cm, v obliki zvitka 10 X 75 cm. Za poslovne papirje se smatrajo spisi in listine, ki so docela ali deloma pisani ali risani z roko in nimajo značaja osebnih dopisov, n. pr. pravdni spisi, tovorni listi, nakladnice, računi, poslovni papirji zavarovalnic, rokopisne partiture, delavske knjižice itd. Pošiljajo se odprti. Mešane pošiljke. Tiskovine (razen tiskovin za slepce), vzorci in poslovni papirji od istega pošiljatelja na istega naslovnika se lahko skupaj zavijajo in odpošiljajo. Na j večja teža 2 kg. Vzorec v tako mešani pošiljki ne sme biti težji od 500 g. «> c c UC 0> C3 a N se a- d o a > N5 o O ■S O s do 200 g 100 par „ 250 „ 125 „ „ 300,, 150 „ „ 350,, 175 ,, „ 400,, 200 „ itd., za vsakih 50 g 25 par več. kakor za vzorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. o CS CU a ~ P 5 ' e, M M O • JA • CJh • ct C CČ G -g G >0 o ”T c k |“ ^ £ *c n >- c te u JA Hi W P-t S o O' £m JA -i= >cc O Is ■M s-S ,§ N Opombe: do 100 g 100 par „ 150,, 150 „ „ 200,, 200 „ „ 250,, 250 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več Razsežnost: 45X20X10 V zvitku: 45X15- do 200g 6-—Din „ 250,, 7*50 „ „ 300 ,, 9— „ „ 350,, 10'50 „ „ 400,, 12— „ „ 450 „13-50 „ „ 500 „ 15-— » itd., za vsakih 50 g 1-50 Din več. do 300 g 300 par „ 350,, 350 „ „ 400400 „ „ 450,, 450 „ itd., za vsakih 50 g 50 par več. kakor za vzorce; če so pa poslovni papirji vmes, kakor za poslovne papirje. S’ « o • o M S . ° ■ S . > a O) * el , « u • o i o. S n S’ * JSŽi S ’ S.-® do.* TJ ^ © :£ ® M® (C •° 9 o o. ■a ti * ^ N o S c« O * (C O. fa rt os a c S o 'P Si (d o I S o ~ «* >■ C, — kj ir ® > — u x o o c«, a d, a, Pisemske pristojbine *a izterjavanje denarnih zneskov do 5000 dinarjev. a) Odkupne pošiljke. — b) Poštni nalogi. Odkupne pošiljke: 1. Tuzemske: pristojbine pri predaji: 1.) kakor za priporočene pošiljke brez odkupnine; 2.) pristojbina za pokaz .f0 par. — Dovoljene so samo priporočene pisemske pošiljke. Pristojbine pri izdaji: Od izterjane odkupnine se odbije na-kaznina za dotični znesek, cena nakaznične police in eventualna izplačnina do 50 Din 50 par, do 1000 Din 100 par, do 5000 Din 200 par, ako sprejemna pošta pošiljke (naslovna pošta odkupno nakaznice) nakaznice izplačuje na domu. 2. Inozemske: pristojbine pri predaji: 1.) kakor za priporočeno pošiljko brez odkupnine; 2.) stalna pristojbina 4 Din in 3.) nakaznična pristojbina, in sicer do 100 Din 50 par, do 200 Din 1 Din itd. za vsakih 100 Din ali del tega zneska po 50 par. Pristojbine pri izročitvi: odkupnina, preračunana v dinarje, in 1 % tega zneska za ažio. Poštni nalogi: 1.) Pristojbine pri predaji: za pismo s poštnim nalogom pristojbina za priporočeno pismo in pristojbina za pokaz 30 par; 2.) pristojbine pri izdaji: kakor pri odkupnih pisemskih pošiljkah in eventualna finančna kolkovina. Pisemske pošiljke se ekspresno dostavljajo le v kraju, kjer je pošta, odkupne pošiljke in poštni nalogi pa se dostavljajo ekspresno samo tam, kjer izplačuje pošta nakaznice na domu, sicer se samo obveste. Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča samo med 6. in 21. uro, če je pa pošiljka odkupna, samo med uradnimi urami. 1* r e d a 1 n i n a: za navadne in priporočene pisemske pošiljke za predal brez ključa po 10 Din. s ključen) po 15 Din na mesec. — Za pošiljanje za naslovnikom ali za vračanje pisemskih pošiljk se ne zaračunava nobena pristojbina. Kot porto se zaračuni dvakratni manjkajoči del franka. Pisemske pošiljke pod tek. št. 3 do 7 se morajo oddajati vsaj deloma frankirane, sicer se sploh ne odpravijo, v prometu z inozemstvom pa morajo biti popolnoma frankirane. Poštni nalogi v prometu z inozemstvom še niso uvedeni, od kupne pošiljke pa v prometu i. Avstrijo, Nemčijo, Švico, Češko slovaško, Madžarsko, Francijo in Italijo. Iz inozemstva došli «listi za odgovor» se zamenjavajo za znamko £00 par (pred potekom Šestih mesecev). — Za nefrankirane ali premalo frankirane pismene pošiljko iz inozemstva plača naslovnik dvojno manjkajočo pristojbino, a najmanj 100 par. Za pravilno frankirane pisemske pošiljke, ki se pošljejo za naslovnikom iz notranjosti kake države v drugo državo (ino zemstvo), se plača samo Čista razlika med tuzemsko in ino-zemsko pristojbino. Kazen za poštno-dohodarstveni prestopek znaša lOkratn znesek predpisane pristojbine. Poštna pooblastila: Za poštna pooblastila se plača razen kolkovine za prošnjo po tarifni postavki 1. zakona o taksah (sedaj 5 Din) in razen kol kovine po tarifni postavki 10. zakona o taksah (10 Din) še poštna pristojbina za hranitev, ki znaša za pooblastila, ki veljajo samo za enkrat ali za dobo do 15 dni, 50 par, za pooblastila, ki veljajo za več ko 15 dni, pa 2 Din za vsako koledarsko leto. Nakaznice. (Za tuzemstvo): Navadne do 5000 Din. Navadne pristojbine: Nakaznina z;i znesek (lo 25 Din . . . 100 par 1000 Din . . . 500 par 50 „ ... 150 „ 2000 „ . . GOO „ 100 „ ... 200 „ 3000 700 „ 300 „ ... 300 „ 4000.................. 800 „ 500 „ ... 400 „ 5000 „ . . . 1000 „ Slučajne pristojbine: t do 50 Din 50 par Izplačnina J „ 1000 100 „ I „ 5000 200 „ Ekspresnina 3 Din Poizvednica 3 „ Izplačilno potrdilo j I),,l'aj' ... 3 Preklic nakaznice, izpreinemba naslova: (Za tako zahtevo se plača pristojbina za priporočeno pismo, eventualno tudi še za brzojavko.) Opomba: lzplačnino je treba plačati samo za navadne nakaznice, ki gredo v kraj, kjer pošta izplačuje na domu. lzplačnine proste so nakaznice, ki so naslovljene poste restanto ali na vojake, in nakaznice, ki so prenakazane na poštno hranilnico. Za ekspresne nakaznice so ne plača nobene izplačnine. Pošte, ki izplačujejo na domu, morajo po posebnem slu dostavljati tudi ' kspresne nakazniške znesk^e, druge pošte pa samo obvestilo. Ekspresne nakaznice dostavlja, oziroma obvešča sel samo med uradnimi urami. Ce se izvirna nakaznica izgubi, uniči ali pri prejemniku, oziroma (vrnjena nakaznica) pri pošiljatelju poškoduje, se plača za napravo izplačilnega pooblastila (dvojnika nakaznice) razen pristojbin za prošnjo (v kolkih) še 4 Din v poštnih znamkah. Iste pristojbine se plačajo tudi za podaljšanje roka za izplačilo privatnih nakaznic. Za pošiljanje za naslovnikom ali za vračanje nakaznic se ne zaračunava nobena pristojbina. P red al n in a za nakaznice znaša v krajih, kjer se izplačujejo zneski na domu, 15 Din na mesec. Brzojavne do 5000 Din. Pristojbine: a) nakaznina kakor pri navadnih nakaznicah (izplačnine ni nobene); b) brzojavna pristojbina; c) ekspresnina 3 Din, tudi tedaj, če gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte. Opomba: Brzojavna nakaznica se lahko pošlje tudi v kraj, kjer ni pošte, oziroma brzojava. Ce v naslovnom kraju ni brzojava, ampak samo pošta, pošlje zadnji brzojavni urad brzojavno nakaznico pošti kot ekspresno priporočeno pismo. Ce pa gre brzojavna nakaznica v kraj, kjer ni pošte, se ne dostavi, oziroma ne obvesti po posebnem slu, ampak tako, kakor vse druge poštne pošiljke. Pristojbine se plačajo pri predaji. (Za inozemstvo): Navadne pristojbine: Nakaznina do 100 Din . , . . 3— Din od 100 „ 200 . . 3-50 ■ „ od 200 „ 300 . . 4-— od 300 „ 400 . . 4-50 m od 400 „ 500 . . 5-- u potem pa za vsakih 100 Din ali del te vsote še po 050 Din. Slučajne pristojbine: Izplačnina se pobira pri izplačilu nakaznice od naslovnika v isti izmeri kakor za tuzemske nakaznice. Ekspresnina.........................................0 Din Izplačilno obvestilo 3 „ Pristojbina za poizvednico, izplačilno pooblastilo in podaljšanje izplačilnega roka 6 „ Opomb ;■ Dovoljene so samo navadne poštne nakaznice do naj\iškega zneska 3000 Din. Brzojavne niso dovoljene. V Francijo tudi ekspresne niso dopustne. Za ?>edaj je otvorjen nakazniški promet z Avstrijo. Nemčijo, Francijo, Češkoslovaško, Švico, Mad žarsko in Italijo. Poleg nakazanega zneska, ki se preračuna v dinarsko \a luto. mora pošiljatelj plačati še 1 % tega zneska za ažio in nakaznično pristojbino. Znesek mora biti napihan na nakazniti v valuti naslovne dežele, z besedami pa v francoščini. Vrednostna (denarna) pisma za tuzemstvo. Pristojbina težna vrednostna do- stavuina ob- vestnina do g par do Din par 20 40 60 80 itd., kih 50 p 400 450 500 550 ta vsa-20 g ir več. 100 500 1000 5000 potem j vsakih 10 ali del te nosti š 100 p 100 200 500 1000 a za 00 Din vred-e po ar. 3 Din ' rt C« 03 «-* G rr xn rt M O. o O, xn rt O O e g © a c £'*« *f ® -A w a T3 rt rt •« «-> a t- o “ * -o 2 © . c — ► a •o o ® © ~ u o S > Ce je naslovljeno g pismo v kraj, kjer ni pošte. ® Ekspresnina 3 Din. Pristojbina za pokaz 50 par, če je pismo obremenjeno z odkupnino. Povratnica ob predaji 3 Din, po predaji 6 Din. Poizvednica 3 Din. Za preklic pisma, za izpremenibo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi zi? brzojavko. _ Opombe: Teža 2 kg, vrednost neomejona. Sprejemajo se s a m o zaprta pisma. Ekspresno denarno pismo se dostavlja po posebnem slu le tedaj, če naslovna pošta poštne nakaznice izplačuje na domu, sicer se dostavi samo obvestilo. Ekspresno denarno pismo z označeno vrednostjo preko 250 Din se nikdar ne dostavi po posebnem slu, ampak se samo obvesti. Prejemnik obvestila o taki pošiljki pa sme zahtevati, da se mu obveščeno pismo dostavi pri naslednjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor I in Celje) in če plača dostavnino. — Ekspresno se denarna pisma dostavljajo ali obveščajo samo od 6. do 21. ure, če je pa pismo odkupno, samo med uradnimi urami. — Za ekspresno denarno pismo se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Pri odkupnih denarnih pismih odbije naslovna pošta od izterjane odkupnine nakaznino za dotični znesek, ceno na-kazniške golice in, če treba, tudi izplačnino, ako se odkupna nakaznica izplača na domu. C’e se pošlje vrednostno pismo drugam ali pa vrne sprejem ni pošti, se zaračuni samo dostavnina ali obvestnina. Za denarne pošiljke (pošiljke z denarjem ali vrednostnimi papirji), ki so zavite v obliki paketa se plača pristojbina kakor pri paketih. Za denarna pisma, naslovljena poste restante ali na vojake, se ne plača dostavnina, ampak samo obvestnina. Vrednostna pisma (lettres de valeur) za inozemstvo. Promet z vrednostnimi pismi je dovoljen za sedaj z Albanijo, Argentinijo, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, s Češkoslovaško, z Egiptom, s Francijo, s svobodnim mestom Gdansk, z Grčijo, Italijo, Madžarsko, Nemčijo, s Poljsko, z Rumunijo, s švedsko, Švico, Turčijo, z Veliko Britanijo, Estonijo, s Finsko, Holandsko, z Islandom, Japonsko, Letonijo, Litvo, Luksemburgom, Marokom, Norveško, s Palestino, Portugal- sko, Saro, Španijo, Tunisom, z belgijskim Kongom in Rusijo. Teža 2 kg, vrednost 3000 Din. Pristojbina kakor za priporočene pošiljke iste teže in vrednostna pristojbina 5 Din. Odkupna vrednostna pisma so dovoljena v prometu z Italijo, Švico, Madžarsko in Nemčijo. Opomba Pošiljatelj mora izpolniti pri predaji brezplačni obrazec * Jamstvo pošiljatelja*, v katerem izjavlja, da v pismu ni večje vrednosti od 8000 Din, in da jamči za vse posledire napačne vrednostne napovedi. — Vrednost je trel a označiti razen v dinarski veljavi tudi v frankih in centimih po rela< iji (;eilaj 1 : 1! Vrednostne škatle (boltes avec valeur declaree) za inozemstvo. Promet je dovoljen z Albanijo, Alžirjem, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, s Češkoslovaško, Čile, z Dansko, Egiptom, Estonijo, Etijopijo, s Francijo, Holandijo, z Irsko, Italijo in kolonijami, Japonsko, s Kitajsko, Kongom, z Luksemburgom, Madžarsko, Maroki m, Nemčijo, s Portugalsko, Švedsko, Švico, Tunisom, Turčijo, z Veliko Britanijo in kolonijami. Teža 1 kg, vrednost neomejena. Pristojbine: a) težna pristojbina za vsakih 50 gramov po 2 Din, najmanj pa 10 Din; b) priporočnina 3 Din; c) vrednostna pristojbina za vsakih 300 frs (3600 dinarjev) ali del tega zneska po 5 Din. Opomba: Za izvoz nakitov, dragocenih predmetov, zlata, srebra, dragega kamenja in kovanega denarja je potrebno dovoljenje generalne direkcije carin v Beogradu. Paketi za tuzemstvo. i s t o | b 1 n težna do kg Din vrednostna do Din par dostavni na ob- vestuina nakaznina za odkupnino par izplačil ina za odkupnino par 1 5 10 15 50 6 10 20 30 40 100 500 1000 ■5000 100 200 500 1000 5 Din ■Ji d « X >CO Za ločenko(t. j. obsežnejSi paket ali paket,ki zahteva večjo opreznost) se plača dvakratna težna pristojbina potem pa za vsakih 1000 Din ali del te vrednosti še po 100 par. d Oh CU. d o) d E fl.-AP- as o a o. 50 par d u, V OJ ir i? S.A v s a* l O £ O« do 25 Din 100 » 50 » 150 100 >» 200 „ 300 » 300 „ 500 >> 400 „ 1000 „ 500 „ 2000 »> 600 »» 3000 »» 700 » 4000 M 800 »» 5000 » 1000 do 50 Din „ 1000 „ „ 5000 „ 50 100 200 Povratnica po predaji 6 Din. — Poizvednica Ekspresnina 6 Din. — Povratnica ob predaji 3 Din. 3 Din. — Za preklic paketa, za izpremenibo naslova in za znižanje ali črtanje odkupnine se plača pristojbina za priporočeno pismo in eventualno tudi za brzojavko. Opombe: Največja teža 20 kg, Za pakete, ki so naslovljeni poste restante ali na vojake, se plača vedno samo obvestnina. Za vse druge pakete, tudi za tiste, ki so naslovljeni na imetnike predalov, se mora plačati dostavnina, oziroma obvestnina. Za ekspresni paket se ne plača niti dostavnina niti obvestnina. Paketi se ekspresno dostavljajo samo v krajih, kjer je pošta. Ekspresne odkupne pakete dostavljajo po posebnem slu samo pošte, ki nakazniške zneske izplačujejo na domu, druge jih samo obveščajo. Ekspresni paketi, katerih teža preseg:i 5 kg, se nikdar ne dostavijo po posebnem slu, ampak se samo vrednost neomejena, obveščajo. Prejemnik obvestila o takem paketu pa sme zahtevati, da se mu paket dostavi pri naslednjem rednem obhodu, če se take pošiljke sploh dostavljajo na dom (v ljubljanskem področju pošte Ljubljana I, Maribor I in Celje) in če plača dostavnino. — Ekspresno se dostavlja, oziroma obvešča samo mod 6. in 21. uro, ekspresne pakete z odkupnino pa dostavlja poseben sel le med uradnimi urami. Za paket z odkupnino se plača ob predaji tudi še nakaznina za odkupni znesek in, če treba, tudi izplačnina, ako sprejemna pošta paketa (naslovna pošta odkupne nakaznice) izplačuje na- kaznice na domu. Tudi te pristojbine se nalepljajo v znamkah na spremnico. Pristojbina za pokaz se pri odkupnih paketih n« plačuje, a od izterjane odkupnine so nikakršne pristojbine no odbijajo. P r e d a 1 n i n a za pakete znaša v krajih, kjer se paketi dostavljajo, po l.r> Din na mesec. Obvestilo o nedostavljivem paketu se izroči zaprto pošiljatelju, ki plača zanj 50 par. L e ž n i n a za pakete znaša 100 par za vsak dan, za katerega se ležnina zaračunava. Za pošiljanje paketov za naslovnikom in za vračanje paketov se zaračunava težna pristojbina, vrednostna pristojbina (če je vrednost označena) in dostavnina, oziroma obvestnina. Glede paketov z denarjem in vrednostnimi papirji glej opombo k pregledu pristojbin za vrednostna pisma. Odkupni zneski preko 1000 do 5000 Din se izplačujejo na domu samo v ožjein (krajevnem) dostavnem okraju pošte. Paketi za inozemstvo. V katere države in do katere teže se pošiljajo paketi v inozemstvo in kakšne so pristojbine, se latiko poizve na vsaki pošti. Vsaka pošiljka mora biti frankirana že pri predaji. Izvozne pošiljke se lahko prodajajo na vseh poštah. V krajih, kjer so carinarnice, skrbo za ocarinjenjo pošiljatelji .sami, ki potom pošti predajajo že ocarinjene in plombirane pošiljke. Kjer ni .carinarnic, sprejemajo izvozne pakete ondotne poste in jih odpravljajo na najbližjo pošto, kjer je carinarnica. Zavoj izvoznih paketov naj bo iz močne lepenke, zavite v platno (če mogoče voščeno), ali pa iz močnih lesenih ali pločevinastih zabojev. Naslov naj bo napisan na pošiljki sami, ne s svinčnikom in samo v latinici. Vrednost mora biti označena v frankih z besedami (v latinici) in s številkami. Stvar pošiljatelja je, da poizve, ali je uvoz predmetov v naslovno državo dovoljen ali ne. Ravno tako si mora pošiljate*j sam preskrbeti razna potrebna izvozna in uvozna dovoljenja. Pošiljatelj mora na spremnici označiti, kaj naj se 8 paketom zgodi, ako bi se naslovniku ne mogel izročiti. V prometu z Avstrijo, Nemčijo, s Švico, Češkoslovaški o, z Madžarsko, Italijo in Francijo so dovoljeni tudi odkupni pa.^e.i. Izkaznica o istovetnosti (identiteti) je veljavna tri leta in stane 10 Din. Čekovne položnice. Pristojbine: 1.) za zasebna sporočila na drugi strani (hrbtu) položnice 50 par: 2.) za prejemno potrdilo, ki ga plačnik davka zahteva, 50 ali pa 100 par, kakor pač želi, da dobi to potrdilo po dopisnici ali v pismu. Za čekovne nakaznice plača naslovnik izplačnino kakor pri poštnih nakaznicah, če gredo v kraj, kjer jih pošta dostavlja na dom. Zaklenjene torbe. Prejemniki, ki ne stanujejo v kraju, kjer je pošta, lahko zahtevajo, da se jim navadne pisemske pošiljke in obvestila o drugih pošiljkah pošiljajo po lastnem slu ali po obstoječi poštni zvezi v zaklenjeni torbi, od katere se en ključ hrani na pošti. Torbo si mora prejemnik sam nabaviti. Pošta jo odpira in zapira. Za opravljanje tega dela se plača po 10 Din na mesec. Časniki in časopisi. Za vsak izvod časnikov in časopisov, ki jih oddajajo na pošto časopisna u p r a v n i š t v a, se plača od vsakih 100 g ali del te teže po 5 par, če ima vsak izvod svoj posebni naslov, če je pa naslov skupen, pa po 2 pari. Za časopisne priloge, ki so dovoljene do 30 g (za posamezno prilogo), se plača po 2 Din za vsakih 100 kosov, oziroma za del tega števila. Za vse časopise, dnevnike in nednevnike je uvedeno plačevanje poštnih pristojbin v gotovini. Časniki in časopisi, ki jih pošiljajo zasebniki, se morajo frankirati kot tiskovine po pristojbeniku za tiskovino. Pro dajalci časopisov plačajo za časopise, ki jih vračajo neprodane upravništvom. po 2 pari za vsak izvod do 100 g teže. Za težje izvode se plača za vsakih nadaljnjih 100 g ali del te teže zopet po 2 pari. Najmanjša pristojbina takih pošiljk jo 50 par, največja teža je dovoljena do 10 kg. Časopisi za i n o z e m s t v o se morajo frankirati s frankov-nimi znamkami po pristojbeniku za tiskovine. Za časnike in časopise, ki gredo v Alžir, Argontinijo, Avstrijo, Belgijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Francijo in kolonije, Grčijo, Letonijo, Luksemburg, Madžarsko, Marcko, Nemčijo, Paragvaj, Poljsko, Portugalsko in kolonije, Itumunijo, Rusijo, Saro, Sirijo-Liban, Španijo, Tunis in Urugvaj in ki jih pošiljajo časopisna uprav-ništva, znaša pristojbina 25 par za vsakih 50 g ali del te teže. Kolki za listine. 1.) Listine o jamstvu in kavcijah 0-1 % polistinje-nega zneska. 2.) Zadolžnice in pobotnice 0-5 % polistinjenega zneska. 3.) Odstopnice 2 % polistinjenega zneska. 4.) Pogodbe 2 Din. 5.) Oporoke 3 „ G.) Izpričevala.................................20 „ Mojstrsko izpričevalo........................60 „ Pomočniško izpričevalo 5 „ Izpričevalo osnovnih šol 5 „ Izpričevalo srednjih šol . . . 5 in 10 „ Maturitetno izpričevalo......................30 „ 7.) Računi trgovcev in obrtnikov: a) do 100 Din................................10 par, b) preko 100 Din.............................20 „ 8.) Lepaki .....................................10 „ 9.) Menice, tuzemske, se ne smejo kolkovati, temveč se morajo kupiti znesku primerne golice. 10.) Zastavne listine denarnih zavodov se morajo kolkovati. Ad 9.) in 10.): Kupnina za menične golice znaša: (Jo 300 Din . . Din 0 00 preko 300 Din 11 600 11 11 1-20 600 11 „ 1.200 11 2— 1.200 11 11 2.000 11 4— 2.000 11 11 3.200 11 6-20 3.200 11 5.000 %1 11 9-80 5.000 11 6.800 13-20 6.800 11 11 10.400 „ 11 19— „ 10.400 11 11 14.000 11 • • 11 25— 14.000 11 11 20.000 iy \ . 11 34— 20.000 11 1» 26.000 11 11 43— preko 26.000 Din do 32.000 Din . . I ... 52- 32.000 11 ii 38.000 11 * * 11 61— 38.000 11 ii 44.000 I, . 11 70— „ 44.000 11 ii 50.000 79— 50.000 11 n 60.000 11 11 94— 60.000 11 ii 70.000 V 11 109— 70.000 11 ii 80.000 11 11 124— „ 80.000 11 ii 90.000 11 11 139 — 90.000 11 ii 100.000 11 11 154—- „ 100.000 11 ii 125.000 11 . • 11 192— „ 125.0i K) ii IhO 0«) 230 — „ 150.000 11 i' 175.000 11 268— „ 175.000 11 ii 200.000 11 . . 11 306— „ 200.000 ii 250.000 „ . . 11 382— „ 250.000 11 ii 300.000 11 11 458— „ 300.000 11 ii 350.000 11 • • 11 534— „ 350.000 11 ii 400.000 11 • • 11 G10— „ 400.000 11 ii 500.000 11 11 760— preko 500.000 Din od vsakih 1000 Din še po 1 Din. Znesek izpod 1000 Din se jemlje za polnih 1000 Din. NOVO LETO Vsako leto ob tej uri se poslavljamo, vsako leto ob tej uri se pozdravljamo v blesku upov, v godbe vinu ujeti v plesni krog noči . . . Zdaj ne vdajaj se spominu, molči v svoji žalosti! Sprejmi mirno, kar ti daje zagonetni čas, ki brezbrižno in igraje kleše nam v obraz dneve bele, dneve črne . . . danes zate, jutri zame. Pa nekoč bogato vrne, kar ti morda danes vzame. V dob viharnih slepem begu več ne glej nazaj po že zapuščenem bregu, ne vprašuj za kraj, kjer bi se ustavil truden (nočeš sam se izviti v smrt?), kakor jadro bodi buden, v mlado sonce razprostrt. MIRAN JARC Dr. I. L.: OSMAN PASVAN-OGLU. . . . Dalje nam to pismo očita, da prazne reci pišemo; da malo povemo, kako naši soldatje markirajo, da pišemo, kar so drugi ljudje že pozabili; da od Basvan Oglu nič ne vemo in druge take stvari. Mi pa porečemo, da dunajske dvorne novice r ivno to pišejo, kar mi, kdo pa je vstani te cesarske novice z lažmi pitati? . . . V Vodnik. Iz teh Vodnikovih besed je razvidno, da je imel časnikar in pratikar pred sto leti prav take težave kakor danes, to je, da je imel poleg zvestih in zadovoljnih čitateljev tudi mnogo zabavljačev, kajti na svetu ni nikoli mogoče vsem ljudem ustreči. Uredniške skrbi in neprilike je imel torej tudi naš patron Vodnik, ko je leta 1795. začel izdajati «Veliko pra-tiko» in leta 1797. «Ljubljanske Novice». I11 kakor vidimo, je dobival tudi on pisma od ljudi, ki so bili nezadovoljni in so mu očitali razne nedostatke, zdaj glede jezika, zdaj glede vsebine, in so se pritoževali, da ni v Pratiki in Novicah vsega, kar bi radi čitali. Vodnik pa ni bil mož, ki bi bil na take očitke molčal in je na nje prav po svoje šegavo odgovarjal. Tako imamo v «Novicah» leta 1798. sledeči odgovor: cTa teden smo prejeli pismo od enega nepodpisanega človeka; pismo je dano na pošto v Razdrtem 15. dan velikega srpana. V tem pismu se toži, da od Bonaparte nič ne pišemo, ker vendar ljubljanske nemške novice, tržaške in beneške novice dosti vedo povedati. Naš odgovor je v kratkem: Mi nečemo v kranjskih novicah nič drugega od zunanjih dežel pisati zunaj istega, kar dvorne dunajske novice pišejo, katere so najbolj resnične in največ res pisati vedo. Kateremu to ne dopade, mu ne moremo pomagati, zakaj mi smo v prvem oznanilu obljubo storili, da se bomo ravnali po dunajskih dvornih novicah.» Na to sledi dostavek, ki smo ga s posebnim namenom zgoraj navedli, ker nam kaže, da se naši ljudje niso zanimali samo za (Napoleona) Bonaparta, ki je nekaj mesecev prej šel preko naših dežel, ampak tudi za neko drugo, nam še danes malo znano zgodovinsko osebo — Pasvana-Oglu —, o katerem hočemo tu nekoliko natančneje govoriti. Kakor vidimo, bi bil Vodnik rad ustregel svojim čitateljem, toda najbrž ni smel poročati vsega, kakor bi hotel, kar je v takih viharnih časih več ko razumljivo. Sicer ne bomo rekli, da je bilo v Vodniku samem kaj proti-avstrijskega duha, gotovo pa bi vlada — ki se je itak tresla pred prevratnimi idejami francoske revolucije — ne dopustila, da se piše o francoskih zmagah in Napoleonu, o katerem so pisali francoski listi, da ga je ljudstvo v italijanskih mestih pozdravljalo kot svojega odrešenika in osvoboditelja. Kljub temu moramo reči, da je Vodnik v «Novicah» mnogo pisal o Bonapartu, o vojni in tudi o tem, «kje naši soldatje marširajo», saj so vse «Novice» polne samih poročil z bojišč iz raznih držav ter nas živo spominjajo na naše časopisje za časa svetovne vojne. Prinašale so poročila iz raznih vodilnih držav: Anglije, Francije, Prusije, Rusije, Italije in tudi iz Turčije. Ze 13. rožnega cveta 1797. pišejo «Novice», da «Basa v Rumeliji s 30.000 soldatov na nogah stoji», da je prišel že do Adrianopla in se pusti imenovati Osmana IV.; če ne bo jenjal, bo turškega carja zmagal. Sploh — piše Vodnik — da po Turčiji vedno «ponočni duh okoli hodi» in da so začeli Srbi bežati na Ogrsko. To je začetek velikega upora, ki ga je vodil Pasvan-Oglu proti Turčiji in 1.1798. Vodnik mnogo o tem poroča, tako da se nam zdi očitek neznanega pisca z Notranjskega skoraj neopravičen. Tako pišejo «Novice» že 3. prosinca 1798.: Eni puntarski Turki so se nabrali in gredo proti Belimu Gradu, paša v Belim Gradu je v skrbi — eni beže v Zemun — cesarski ču-jejo na vse, desilih ni nevarnosti, ampak le eni Turki sami med seboj en pretep iščejo. Dalje poroča, da je bil vidinski paša (Pasvan-Oglu) od beograjskega paše tepen, vendar še ni zadosti potrt. — Dva dni pred božičem je vidinski paša skoraj Beli Grad pod se spravil, mesto je že imel ino v grad silil, na enkrat pride paša iz Travnika na pomoč zadaj za hrbtom in je sovražnika premagal. Od božiča se Basmans Joglu (Vodnik še ni vedel natančnega imena) tu na tihem daleč drži.» Dne 10. svečana piše: «Veliki puntar paša Vand Oglu žuga z vojsko po vseh deželah od Beli-grada notri blizu do Konstantinopola. Turški car je poslal po suhem 80 tavžent mož čez njega in dosti bark po Donavi.» Dne 14. svečana piše, da so «pred novim letom v Kon-stantinopolu dvakrat svet delali, kako bi se puntarskemu Paša Oglu zoperstavili, sedaj gredo Turki čez njega, da ga bodo ukrotili. Dne 17. svečana poroča: «Pisma iz Zemlina od 24. prosinca pravijo, kakor se sliši Paša-vand-Oglu vsak dan bolj okoli sebe grabi, ljudje z njim potegujejo in njegov punt bo čedalje močnejši. Puntar je pod se spravil Valahijo, Giorgevo (Džurdževo), Ružuk (Ru-ščuk), Silistro, šištov, Varno in Sofijo, glavni grad cele dežele Bulgarija; pri mestu Nisa (Niš) je Turke premagal in bliže proti Kon-stantinopoli udaril notri do mesta Filipopel. Paša v Rumeliji se ga je ustrašil in s svojimi soldati v temne gozde zbežal. Večji del Macedonije in Albanije je s puntarjem Paša-vand-Oglu potegnil. On vleče proti mestu Adrianopel in odtod misli dalje naravnost na Konstantinopel. Tukaj se vse trese, car se posvetuje s svojimi ministri, ali od strahu ne vejo, kaj bi sklenili. Mohamedovo bandero je ven obešeno, to je znamenje, da se imajo ljudje na vojsko potegniti. Dvaindvajseti dan prosinca je sicer pomoč v Beligrad prišla, ali namesto 2000 mož je bilo samih 120.> Dne 14. svečana: «Car je oznanil, da Pazvan Oglu je bil trikrat tepen, ali on še ni premagan, temveč je pri mestu Adrianopel se trdno zagradil in pot zaprl, da skoraj nič živeža in blaga od te strani v Konstantinopel ne more.» Dne 7. sušca: «Po pismih iz Konstantinopla (od 10. prosinca) misli turški car veliko moč zoperstaviti Pasvan Oglu. 10.000 janičarjev je že naproti šlo. V Azijo so šli fante v sold nabirat, da se bode ena strašna armada na noge postavila. Ljudem bodo oznanili, da Mohamedova vera je v nevarnosti, če se ne vzdignejo čez tega puntarskega pašo, kateri vse zatreti žuga.? Iz tega se vidi, da ni res, da bi ne bile «Novice» o Pasvanu Oglu nič vedele, vidi se pa tudi, kako je ta «puntar» pretresal Balkan ob času, ko se je pripravljalo tudi srbsko narodno osvobojenje. Zato se hočemo tudi mi seznaniti z «junakom», ki je že takrat zanimal Vodnikove čitatelje in ki je bil poleg Napoleona eden prvih junakov tedanje dobe, ter je vsled svojega upora proti sultanu budil pozornost sveta. * Kdo je bil Pasvan-Oglu? Že ime ga razodeva, da je bil turškega rodu. Srbski zgodovinar Stojan Novakovič piše o njem v svoji knjigi Tursko cesarstvo pred srbsko vstajo» tole: «Nekateri trdijo, da je bil Pasvan-Oglu sin nekega odličnega janičarja iz Vidina in da mu je veliki vezir Kodža-Jusuf-paša (pristaš vojaške reforme) ubil očeta vsled upora ali nepokornosti (pred vojno 1.1788.—1792.) ter mu odvzel imetje. C. A. Batalaba navaja, da je bil Pasvant-Oglov ded vVidinu «pasvant», to je trgovski nočni čuvaj, in to je skoraj gotovo resnica, ker to priča ime «pasvan;>. Pukvilj (Pouqueville) je še ob času največje Pasvanove slave zapisal, da je bosanskega rodu iz Tuzle, da izhaja od poturčencev, ki niso še pretrgali vseh vezi s staro vero. BOSNA '■'—■^Valjevo upri Sjcruca kladovo RA^ALU^>|^7!3nn ^ <$*/ ? Curlja __ Beograjski in vidinski pašaluk. Bil je srednje postave, podolgastega obraza, suh, bljuval je kri in je bil strašno nezaupljiv. Samo mati mu je morala kuhati hrano. Njegov zdravnik mu je 1. 1795. pobegnil, ker ga je silil, da je izpil ali použil polovico vsakega zdravila, katerega mu je predpisal. Bil je zelo samozavesten in je govoril, da želi biti drugi Napoleon Bonaparte, katerega slava se je tedaj širila v svet. Poleg tega je bil jako pravičen, osebno izredno hraber in je imel mnogo širši razgled in znanje, nego njegovi tovariši. Mnogo se je brigal za to, da se nihče ne vzne-volji vsled davkov, da plačajo siromaki manj in da uživajo bogataši popolno varnost. Za vsak najmanjši prestopek je bil zmožen kaznovati svoje podanike s smrtjo. Ni se hotel z nikomer razgovarjati in vse svoje zadeve je reševal sam. V vsakem delu je bil spreten, uren in neutrudljiv. Prav vsled teh lastnosti je zmagoval in vzdržal premoč nad Porto, to je turškimi oblastmi, ki so se vedno in vselej gibale z nepopisno počasnostjo. V razmerah, ki so nastale v Turčiji z začetki reform in po vojni z Avstrijo in Rusijo, se je Pasvan-Oglu s svojimi zmožnostmi zelo dvignil. Njegova osebna veljava je zrasla tako, da se je mogel primerjati samo s sultanom. Ne samo v pokrajini, ki je bila neposredno pod njegovo oblastjo, ampak tudi povsod okoli se je čutil njegov vpliv. Pod roko je ukazoval tudi samim sultanovim pašam in so ga ubogali. Svoje podložnike ni nadlegoval z vojaško službo, ker so bili vsi njegovi vojaki najeti dobrovoljci, a držal je strog red v narodu in v vojski. V nezaupljivosti, ki je bila v Pasvan-Oglu močno razvita, je tudi vzrok, da je včasih tako omejil svoje politično delovanje. Njegova avtoriteta je bila tako velika, da bi bil z malo vojsko v nekaterih prilikah od 1.1796. do 1801. lahko zavzel Carigrad in tam napravil karkoli bi bil hotel.Toda Pasvan-Oglu ni imel poguma, da bi se bil oddaljil preveč od Vidina. Dasi ni bil brez velikih načrtov, je Pasvan-Oglu raje skrbel, da jih je izvrševal preko drugih, in je čakal, da mu uspehi pridejo sami po sebi. Radi tega je bila nezaupljivost in previdnost njegovega temperamenta včasih tudi odveč, tembolj ker je preprečevala vse večje in usodnejše načrte, o katerih je Pasvan-Oglu razmišljal, a ni imel odločnosti in zaupanja, da bi jih poskusil in izvršil kljub temu, da bi bil zlahka strahoval sam Carigrad. Odkar so bili Turki zadnjič pred Dunajem (leta 1683.), je propadala njih moč in kakor je turška država nekoč hitro rastla, tako se je začela zdaj hitro kršiti, ker je bila njena notranjost trhla in so se v teh obmejnih pokrajinah vedno pojavljali samozvanci, ki so skušali zase rešiti oblast. Naslanjali so se na pomoč janičarjev, ki so bili včasih glavna sila turške vojske, a so se pozneje pomehkužili in postali za državo prava nadloga. Janičarji so hoteli biti gospodarji in dobro živeti po mestih, sultan pa ni imel moči, da bi jih prisilil k poslušnosti. Tako je avstrijska vojska pod Evgenom Savojskim zmagovala nad Turki in parkrat celo zasedla srbske pokrajine (1.1688. do 1690., 1.1718. in 1739.), pri čemer so ji vselej pomagali Srbi, ki so upali na odrešenje, a vselej zopet strašno trpeli, ko je avstrijska vojska odšla. Končno sta cesar Jožef in ruska carica Katarina sklenila dogovor (leta 1781.) proti Turčiji. Ko je cesar Jožef 1. 1787. obiskal carico na Krimu, se je začela vojna, v kateri je Avstrija zavzela Beograd in njegovo okrožje. Kako je pri nas odmevala ta zmaga, priča pesem o Lavdonu, ki je bil glavni poveljnik. Stoji, stoji tam Beligrad ... Tam Lavdon vojvoda stoji tako mi pravi, govori: «Jaz čem imeti Beligrad in turško vojsko pokončat...» Vojna je trajala tri leta, a ni imela tistega uspeha, ki so ga kristjani, posebno pa Srbi, pričakovali. Medtem je nastala revolucija v Franciji, cesar Jožef je umrl, evropski narodi so se začeli gibati in 1.1791. je bil sklenjen švištovski mir na veliko presenečenje Srbov, ki so mislili, da ne bo beograjsko okrožje nikoli več prišlo pod turško oblast. Zato so skušali rešiti vsaj to, kar so jim obetali in kar sta imeli sosedna Valahija in Moldavija že od 1. 1774., t. j. avtonomijo. Ker je imela od tistega leta Rusija pravico, da ščiti pravoslavno vero v vsej Turčiji, so upali Srbi rešiti vsaj nekaj svojih nad. Toda mirovne določbe so sicer jamčile avtonomijo vsem prebivalcem Črne gore, Bosne, Srbije, Valahije in Moldavije, ki so se v vojni borili proti Turčiji, a zahtevale so poslej red na mejah in kazen za vsakega, ki bi se upiral. Kakor so Slovenci z zanimanjem' spremljali Lavdonovo zavzetje Beograda, tako so bili gotovo razočarani, ko se je vojna brez uspeha končala — in upor Pasvana-Oglu jim je dajal gotovo novih nad proti nevernikom. In zdaj poslušajmo zopet Stojana Novakoviča: Ko so Turki osvojili Balkanski polotok in Malo Azijo, so skoraj povsod pustili v veljavi stari red, ki je bil pred njimi, in so zamenjali samo krščanske oblasti s svojimi in krščanske uredbe z muslimanskimi, tako da so se tudi pod njih oblastjo nadaljevale stare separatistične borbe raznih častihlepnežev. Turška zgodovina v Evropi je polna vsakovrstnih odpadnikov - odmetnikov, posebno od XVIII. veka dalje, ko se je širilo propadanje. Porta je imela za take primere posebno taktiko. Ako se je izkazalo, da se komu ne more s silo do živega, je oblast odnehala in prepustila času, da nasprotnika utrudi in uniči. Pasvan-Oglu je nameraval več, da namreč zavzame na kak način beograjsko okrožje in odpravi «novi red», ki je bil ljudem njegove vrste zelo na poti. Za to svojo nakano je izrabil užaljene janičarje, ki so kljub prepovedi zopet prišli v Beograd. Hadži-Mustafa-paša je dal ubiti njihovega vodjo Kara-Smaila in prestrašeni janičarji so pobegnili v Vidin k Pa-svanu-Oglu. Razna poročila trdijo, da je 1.1795. oblegala cela turška vojska, 25 do 30 tisoč mož, Pasvana-Oglu v Vidinu, a brez uspeha, ker se nižji vojaki niso hoteli boriti proti njemu. Morda so se ga tudi bali, kajti Pasvan je postal poglavar vseh nezadovoljnežev, upornikov, kir- džalij in daglij (t. j. odmetnikov-četašev, ki so četovali in pobirali davek in plen po svoji volji), in 1.1796. je iz teh vrst izšel celo nekak manifest, da so oni (Pasvan, odmetniki in uporni janičarji) najzvestejša sultanova vojska in da je njih edina skrb, da bi se dvignila sultanova slava — pristaši reda in sultanovi svetovalci pa do so izdajalci in krvniki, ker vzbujajo mržnjo pravovernih Turkov do sultana in se zavzemajo za kristjane. — Medtem je v vseh praskah in bojih Pasvan-Oglu zmagoval nad turškimi četami in delal izpade na razne strani, posebno v sosedno Valahijo. Naravno je, da je obvladal tudi prehod na Donavi. Zato ni bil v stiski, pač pa je bila v zadregi turška vlada, ki je končno rada sprejela prošnjo vodilnih meščanov iz Vidina, naj sklene s Pasvanom premirje na ta način, da ostane Pasvan-Oglu na svojem mestu. Pasvan je mislil, da bo imenovan za pašo, zato je bil s tem zadovoljen. Sultan pa je imenoval za Vidin drugega pašo, a Pasvan-Oglu je obdržal vso oblast in tako je bil končan prvi del boja s strašnim vidinskim upornikom. Leta 1797. — in to je leto Vodnikovih «Novic» — se je Pasvan-Oglu naveličal miru s porto in je premišljal, kako bi razširil svojo oblast. Ko je videl, da ga sultan noče povišati za pašo «treh repov», je izgnal onega pašo, ki mu ga je porta poslala, ki pa mu ni nikoli izročil oblasti. Hotel je napasti sosedna okrožja. Njegovi podpoveljniki so mu svetovali, naj udari v Valahijo in Moldavijo (današnjo Rumunijo). Toda on je vedel, da sta ti dve pokrajini pod rusko zaščito in da bi napad mogel izzvati rusko posredovanje. Zato je udaril na niško okrožje. Niša sicer ni mogel zavzeti, ker ni imel topov, a njegove čete so divjale po manjših mestih, ropale in plenile. Odtod so se obrnile Pasvan-Oglove čete proti vzhodu. Zavzele so Nikopolje ob Donavi in Džurdževo, kamor je pobegnil nikopoljski poveljnik z zakladi in dragocenostmi, ki jih je moral izročiti zmagovalcem. Napadle so mesto Vratca v Stari Planini in drle proti vzhodu. Seviljevo in Pasardžik sta jim padla v roke. Celo mesti kakor Brajla in Silistrija ob Donavi sta poslali poslance k Pasvanu, da se mu predasta. Pol leta je pretresala grozna slava Pasvan-Oglovega imena vso turško državo in Carigrad, kjer je vlada dala zapreti kavarne, ker se je govorilo samo o njem. Njegova slava je segla v Evropo in k nam. Vse je kazalo, da namerava Pasvan-Oglu obvladati ves severni del Balkanskega pol- otoka, toda naenkrat se je zopet vrnil v Vidin in, ker se je navduševal za francosko revolucijo in njenega junaka Bonaparta, se obrnil na francoskega konzula v Bukarešti, da naj posreduje za premirje pri porti. Turška vlada pa je bila mnenja, da je treba napraviti konec z nevarnim upornikom. Začela je zbirati vojsko, kakor da gre za boj proti tuji državi. Poveljnik te vojske je bil Husein-paša, ljubljenec sultana Selima, glavni pristaš reform in reorganizator turškega ladjevja. Ker so janičarji izjavili, da se ne morejo in nočejo boriti proti junaku, ki je musliman in se bori proti temu, da bi neverniki (t. j. kristjani) imeli s Turki iste pravice, je porabila vlada za boj proti Pasvanu čete iz Azije. Spomladi 1.1798. se je dvignila ta vojska proti Pasvanu. Tudi o teh bojih je poročal Vodnik (10. sušca), češ, da so sultanovi soldatje «puntarje vendar do mesta Sistov na Dunav nazaj udarili in pot proti mestu Nikopol prekosili. Kadi ali turški sodnik v Sistovu je bil z dvema drugima za-stopljen s hudobnim Oglu; Osman paša, vojvod turškega carja, je pustil tem trem na mestu glavo odsekati in je v tem kraju spet mir med ljudmi naredil. Husein-paša je v Bolgariji vojsko Pasvan-Oglovo nazaj podrl do mesta Vidin. Po sreči ali veliko več po nesreči je najdel Oglu nekaj strelnega prahu v mestu Nikopol, prah je bil v enem starčm podzemskem prostoru v trdnih, z železom okovanih sodih — turški poglavarji so bili nanj popolnoma pozabili — sedaj ga je Oglu v Vidin prepeljal in se misli tukaj krepko braniti.> Dne 5. velikega travna pa: «Paša Oglu se čedalje manj bojimo, nima ne dosti ne mogočnih prijateljev.» Beograd v 17. stoletju. A prišlo je drugače. Prej so vsi mislili, da bo Pasvan-Oglu šel turški armadi nasproti, jo premagal in zavzel Carigrad — a on se je umaknil v Vidin in Husein-paša ga je začel oblegati s te in one strani Donave. Ko je Husein-paša poslal k Pasvanu poslanca, naj se preda, ga je Pasvan prijazno sprejel, peljal na najvišji stolp trdnjave in rekel: «Povej svojemu gospodu, da bi lahko imel sto tisoč vojske, da ga z njo sprejmem, pa ga bom rajši z desetimi tisoči premagal.» In res Husein-paša v obleganju ni imel sreče, pri izpadih je izgubljal moštvo in topove, nastalo je deževno vreme, čete so bolehale in njegova vojska se je čimdalje bolj manjšala. Ko je v jeseni Husein odredil glavni napad od vseh strani, so zašle njegove čete v medsebojni boj, ker so v megli mislile, da imajo pred seboj Pasvanovo vojsko. Husein-paša je moral oditi brez uspeha in Pasvan-Oglu je zopet zavzel vsa mesta v vidinskem okraju. Ostanek stare Vidinske trdnjave cBaba Vida». Tudi o teh dogodkih ve Vodnik in poroča 2. rožnega cveta, da se je «sreča začela spet na stran Paša Oglu nagibati in se od Turkov obračati... Štiri paše z dvemi konjskimi repi je blizu Vidina premagal, dve uri daleč podil, dva iz njih ranil, pri mestu Kalafat popadel beglerbega iz Anatolije, ga nazaj potisnil, deset štukov in dva stopa za bombe pobral in bežati primoral, ker je beglerbegu ena kugla fajfo iz ust izbila... in ta reč ne bode kmalu konec vzela.» Dne 14. malega srpana zopet piše, da je «Pasvan Oglu Turka nazaj pobil od Vidina.» Dne 6. malega travna pa: «Paša Oglu se je v glihanje podal, turškemu carju pokoren izkazal, prejel čast, da bo paša s tremi repmi, on je Soldate razpustil, kupčijo spet odprl in tako znamenje od sebe dal, da bo za naprej dober, prijazen in ne več puntarskih Dne 25. malega travna: hko se zgodi, da nastopi zunaj silen naliv, ali pa kar je še opasneje, da se raz strop utrga velika skala in zajezi vodo. Pa kdo bi dolgo mislil na vse te opasnesti. Slične misli so pri jamarju otroci trenutka, kakor prdejo, tako izginejo. Nekako tako je gotovo tudi mislil oni znani tirolski gorski vodnik, ki 'e preplezal sto in sto opasnih sten v Alpah, ne da bi se mu kdaj kaj primerilo. Ko je pa nekoč pozro v jeseni popr;.v:jal slamnato streho svoje skromne kmetiške hišice, mu je nenadoma spodrselo, zletel je na tla ter si zlomil tilnik. Le dalje, 13 dalje, saj postaja jama zanimivejša. Vse bolj se množijo kapniki na stropu in cb stenah. Rov se razširi v ogromno dvorano. Desno od nas je visoko skalno obrežje, pred nami pa stoji hrib in pogled nanj nam zapira sapo v prsih. Začudeni strmimo v krasoto, ki nam jo je pokazala notranjost zemlje. Kapnik pri kapniku, eden lepši od drugega, fantastično oblikovani, cel gozd orjakov strmi nemo na nas predrzne zemljane, ki smo vdrli v to začarano kraljestvo skrivnostnih bitij. Pozabljena je utrujenost, pozabljene so prestane opasnosti, čolnar je celo pozabil na veslan e, vsi samo strmimo in strmimo v to nečuveno lepoto, ki je doslej še ni videlo človeško oko. Po prvem vtisku, ki bo pač trajno ostal v našem spominu, se izkrcamo in nato brzo notri v ta gozd skalnih dreves. Ta hip smo postali otroci. Pozabljena je pretekles!, pozabljena prihodnjost, vsak živi samo sedanjosti. Kakor živahna deca brzimo od kapnika do kapnika, od skupine do skupine. Ta notranjost začarane gore, ki je doslej poznala samo večno tniino in nemo tihoto! Zdaj pa skačejo po njej in se premikajo lučice in ozračje pretrgavajo vzkliki začudenja, klici, vprašanja in odgovori. Slednjič mine živčna napetost, oglasita se glad in trud-nost. Sredi začaranega gozda nastane malo taborišče. Takole taborišče, globoko v notranjosti zemlje, ure in ure oddaljeno od zunanjega sveta, v družbi starih preizkušenih tovarišev, sredi bleščečih se kapnikov, ostane človeku trajno v spominu. V prijetnem kramljanju, polnem pristnega humorja in domislic, le prehitro mine čas. Pozna, oziroma zgodnja jutranja ura je že tu. Ali čuješ, cerkovnik v bližnji fari zvoni dan. Začudeno poslušaš, odkod ti tako znani zvoki. Saj ni mogoče, da bi prihajali iz nad-zemlja. Ni to zvon, pregloboko smo v notranjosti zemlje, da bi mogel prodreti zunanji glas do nas. Tovariš je, na skrivaj se je odstranil in sedaj potrkava na lep kapniški zastor. Spomnil nas je, da je čas vrnitve, ker dolga in utrudljiva je pot povratka. Da, ko bi imeli s seboj spalne vreče, kako bi se prileglo dati telesu cddiha nekaj ur. Že več noči smo prespali v jami, pa vselej slabo. Mrzlo vlažni zrak prehitro pronicne skozi oblačila in potem je konec spanja. Samo nekoč sem za kratek čas globoko zaspal. Iskali smo podzemni tok Unca. Trudni, blatni in mokri sn-o napravili mal počitek. Zaužil sem nekaj hrane, potem se pa naslonil na ilovnato steno in zaspal tako globoko, da me niti jaka svetloba umetne luči našega fotografa ni zbudila, ko me je v tej poziciji izvolil fotografirati. Nekaj dni potem dobim fotografijo po pošti, ostalo si pa lahko misliš. Pri drugi priliki je v isti jami tovariša tako prevzela trudnost, da je stoje zakimal, pri tem pa mu je goreča svetilka prišla preblizu ohlapnih hlač, ki jih je v kratkem objel plamen. Večje nesreče ni bilo, samo hlače so dobile pošteno luknjo. Jama se sicer nadaljuje, toda poležaj zahteva, da mislimo na vrnitev. Pri prvi priliki, ko se vrnemo, nam bosta pot in način prodiran a do sem znana, zato bomo rabili morda komaj polovico toliko časa, kakor danes, in tedaj bo mogoče prodirati dalje. Sedaj pa moramo zapustiti to čarobni košček zemlje; še en pogled po tem bajnem svetu pravljic, in «Nada» nas odpelje po vodi navzdol, mlademu jutru naproti. Pred kratkim še razsvetljeno dvorano bo objela zopet neprodirna tmina in tihoto bo motilo le enakomerno kapljanje vode: «tink, tonk; tink. tonk, tank». Dr. PAVEL BREZNIK: MEDNARODNI ZRAČNI PROMET IN NAŠA DRŽAVA. Brez dvoma stopamo v novo dobo prometnega pokreta. Avionski promet se je mnogo hitreje razširil kot pred sto leti železnica ter je ustvaril popolnoma nov način kretanja potnikov in blaga med večjimi mesti ne samo v Evropi in Ameriki, temveč preko vsega sveta. Na nekaterih progah so dobile stare prevozne družbe, železniške in parobrodne, z zračnim prometom že zelo resnega tekmeca pri prevozu potnikov. Toda kadarkoli se je pojavilo novo prevozno sredstvo, se je pokazalo, da že obstoječim prevoznim sredstvom ni samo konkurent, temveč jih tudi izpopolnjuje ter jim promet še poveča. Pomislimo le na medsebojno konkurenco in sodelovanje ter izpopolnjevanje železniških in avtobusnih prog. Lahko rečemo, da ne bi parobrodska, železniška in avtobusna prometna služba v razvoju, v kakršnem se nahaja danes, mogla delovati s polnim uspehom, sko bi se ena izmed teh treh nenadoma ustavila. Letalo odpira novo dobo v prometnem pokretu in noče konkurirati s starimi prometnimi sredstvi, temveč jim pomaga in jih izpopolnjuje. Razlog je ta, da je hitrost vedno povzročevala, da so ljudje še več potovali, a povečanje števila potnikov pvide v dobro vsem prevoznim sistemom. Železnice so se v zadnjih petdesetih letih stopnjema razvijale do današnjega stanja popolnosti. Napredek železnic bo v bodočnosti zelo počasen, ker je že dosežena praktična meja hitrosti, cene, udobnosti, in varnosti potovanja. Potovanje po zraku se je na široko razvilo šele x zadnjih letih, a že ga lahko primerjamo z najboljšim od onega, kar nam nudijo železnice. S pomočjo radijskega telefona ima danes lahko avionski pilot direktno zvezo s svojo prometno organizacijo ves čas svojega poleta. Ko se vozi po svojem zračnem potu, mu stalno javljajo spremembo vremeni in hitrost ter smer vetra v raznih višinah, tako da si lahko izbere za avion, ki ga pilotira (vodi), najhitrejšo in najvarnejšo pot. V primeru, da je kakšna meteorološka (vremenska) postaja sporočila letališču, da je na stalni letalni progi nevihta, radijska postaja letališča to takoj javi naprej vsem letalom, ki so v tem trenutku v prometu na dotični progi. Da se umaknejo nevihti, se ali spuste na naj-Dližjem aerodromu (letališču) ali primernem terenu na zemljo, ali pa krenejo tako daleč v stran, da obidejo neurje. Ako letališče, na katero se letalec hoče spustiti z letalom, ni primerno za pristajanje iz kateregakoli vzroka, na primer zaradi premehke, od dolgotrajnega dežja premočene zemlje, se to lahko javi pilotu letala z radijskim telefonom, in ta vodi svoj avion na sosednji aerodrom. Ako je pa moral izvršiti prisilni pristanek nekje daleč proč od letališča, to lahko po radiju v trenutku javi domov in takoj mu po zraku odpošljejo pomoč. Iz navedenih primerov vidimo, da je vse urejeno za največjo varnost potniških poletov* Na glavnih zrakoplovnih progah, t. j. med državnimi prestolicami, je v eni kakor drugi smeri vedno več avionov na potu, in lahko si med seboj javljajo, kakšno je vreme na progi, ki so jo preleteli. Tudi to je velike važnosti in izpopolnjuje vremenska poročila letališč. Radijsko zvezo med letališči in avioni, ki so na potu, kakor tudi medsebojno zvezo med letečimi avioni, bi mogli imenovati živčni sistem zrakoplovnih družb. Kar se tiče razvoja zrakoplovnega prometa, so danes Zedinjene države Severne Amerike na prvem mestu. Prevažajo se potniki, pošta in blago na progah, katerih skupna dolžina ne znaša dosti manj kot 150.000 km. Od januarja do decembra hite vsako minuto, podnevi in ponoči, avioni na teh progah po zraku s hitrostjo 200 in več kilometrov na uro ter prevažajo potnike in pošto. Zrakoplovni promet se je ravno v zadnjem letu razvil v Ameriki v vprav velikanski meri in narašča od tedna do tedna. V začetku meseca maja 1930 so imele Zedinjene države 33 zrakoplovnih prog za potniški promet in 27 zrakoplovnih prog za potniški in blagovni promet. Te proge tvorijo zvezo med 182 mesti. Lansko leto je imela država samo od zrakoplovne pošte 13 milijo- nov dolarjev čistega dobička. Da se čim bolj razvije prevoz pošte z letali in da se prebivalstvo navadi na ta način pošiljanja pošte, je ameriška poštna uprava določila zelo majhno doplačilo za prevoz pisem in poštnih pošiljk z aeroplani in imela je prav. Staro ameriško trgovsko načelo: «Čim nižje so cene, tem večja je prodaja in tem večji je dobiček» se je tudi tu uveljavilo; danes se vsa Amerika poslužuje zračne pošte. Lani so ameriška letala preletela vsega skupaj 35 milijonov kilometrov. Zedinjene države imajo 620 civilnih letal, od teh je 594 aero-planov, 7 hidroplanov (vodnih letal) in 19 amfibijskih avionov. t. j. letal, ki se lahko spuste na zemljo ali na vodo. 480 od teh letal ima po en motor, ostala pa po dva ali po tri. Potnik, ki potuje z železnico, rabi od Atlantika do Pacifika, od New Yorka do San Francisca pet dni in pet noči, a z avionom pride že v dneh dneh. Pri takšnih razdaljah je razlika tako velika, da je razumljivo, da se ljudje bolj poslužujejo potovanja z letali kakor tudi zračne pošte. Vedno bolj gesto se razpreda mreža zračnih prometnih prog preko Evrope in vsega sveta. Toda to, kar imamo danes, je samo začetek in temelj za velike zrakoplovne proge bodočnosti, za prekoafriško, prekoatlantsko, preko-pacifično in indo-avstralsko progo. Nade, ki so jih gojili o zračnem prometu navdušeni prijatelji zrakoplovstva v njegovih prvih začetkih leta 1923., so se izpolnile. In vendar je, žal, še danes dosti ljudi, ki mislijo, da zrakoplovstvo nikoli ne bo postalo splošno prometno sredstvo. Ti ljudje se motijo, enako kot so se motili pred sto leti oni, ki so za časa graditve prvih železniških prog dejali, da je železnica tako nevarna stvar, da ne bo nikoli splošno vpeljana, kajti nikdar ne bo mogla nadomestiti starih dobrih cest in prijetnega pa varnega potovanja s konji in vozom. Ne samo Amerika, temveč tudi ostali kontinenti imajo danes stalne zračne prometne proge, na katerih vozijo avioni, ki v ničemer ne zaostajajo za luksuznimi vagoni mednarodnih ekspresnih družb. Prva stalna zrakoplovna prometna proga je bila ustanovljena med Parizom in Londonom. Danes je to proga, na kateri se največ leta, ob vsakem letnem času, ob vsakem vremenu, podnevi in ponoči. Pariz je središče zapadno-evropskega letalskega prometa. Od njegovega letališča v Le Bourgetu, ki je največje na svetu, odhajajo dan za dnevom avioni na vse strani sveta s potniki, pošto in tovori. V prometu se nahajajo elegantni, udobni aerobusi, v katerih se potniki vozijo mnogo bolj prijetno kot v prvem razredu železnice, brez vsakega tresenja. Iz Pariza gre ena letalska proga v Rotterdam in Amsterdam, druga v Bruxelles, tretja preko Strassbourga v Beograd, Bukarešto in Istanbul, četrta preko Kolna v Berlin, peta v Švico, šesta na jug v Marseille in dalje v Španijo, Afriko itd. Vsa Srednja Evropa ima na vse strani zrakoplovne proge in neprestano se ustanavljajo nove. Iz Nemčije, ki ima najbolj na gosto razpredene letalske proge, lahko danes letite preko Konigsberga v Rusijo in dalje preko Urala v Sibirijo. Iz Vrhnje Udinska v Sibiriji vozi ruska proga v Urgo, glavno mesto Mongolije. Moskva je v zračni zvezi s Kavkazom, s petrolejskimi polji v Bakuju in s Tiflisom. Letala vozijo vsak dan ter prevažajo potnike, pošto in blago. Vzpostavlja se stalna potniška proga preko Azije, ki bo vezala Berlin in Moskvo s Pekingom, z Japonsko in z drugimi deželami v Vzhodni Aziji, kakor tudi z Vladivostokom, skrajnim ruskim pristaniščem na Pacifiku, ki leži nasproti Japonski. Ne bo težko, zvezati to progo preko Beringove ožine z Alasko v Ameriki, ki ima že danes zrakoplovno zvezo z Zedinjenimi državami in s Canado. Tako bo mogoče potovati iz Evrope v Ameriko po zraku preko Azije, dokler se ne otvori promet preko Atlantskega oceana, ki je zaenkrat še nemogoč. Danes je že toliko zrakoplovnih prog v Evropi, da se izdajajo posebni letopisi za zračni promet. Naravno, da je tu mogoče omeniti le nekatere izmed glavnih prog. Velika Britanija ima razen številnih domačih prog zrakoplovno zvezo z vsemi državami Zapadne Evrope, a tudi s svojimi kolonijami v Afriki in v Aziji. Zračni promet z Indijo se vrši preko Jugoslavije. Letalski prorret posebno narašča v Švici, Švedski in Nemčiji. Kako je treba delati pri uvajanju in razšir-jevanju letalskega potniškega prometa, se lahko najbolje naučimo pri Nemcih. Pri njih se je pokazalo, da je mogoče uvesti zrakoplovni promet samo z ustrezajočo mobilizacijo kapitala in zanimanja, ki nastane samo tam, kjer zrakoplovne družbe podpirajo to zanimanje in kjer so vzporedno z velikimi zrakoplovnimi družbami in v zvezi z njih ustanovitvijo interesne skupine, ki zastopajo skupen prid dotične province, njenih večjih mest in gospodarskih krogov. Ugodni gospodarski in kulturni vplivi takih posameznih provincialnih skupin in vpliv gospodarske politike velikih msst je eden vzrokov gospodarskega povojnega procvita Nemčije in se tudi opaža pri napredovanju nemškega zrakoplovstva. V naši kraljevini je zrakoplovstvo storilo velik korak naprej. Imamo dve veliki zrako-plovni družbi, ki vršita promet s tujino in med nekaterimi našimi velikimi mesti. Prva je Mednarodna družba za zrakoplovni promet ali C i d n a, katere ime je nastalo iz začetnih črk francoskega imena Compagnie Internationale de Navigation Aerienne. Ta ima v prometu dve progi, od teh se prva imenuje Fleche d’Orient (Vzhodna puščica), druga pa Bosphore Express. S tema progama ima Beograd vsakdanjo zvezo z Bukarešto (eno in pol ure), z Sofijo (eno in pol ure), z Istanbulom (pet ur), a preko Budimpešte zvezo z Varšavo, Bratislavo, Dunajem, s Prago, z Niirn-bergom, s Strassbourgom in Parizom, in v imenovanih mestih nadaljnjo zvezo z ostalimi evropskimi zrakoplovnimi progami. Vsakdanji vozni red proge Pariz—Beograd je sledeči: odlet iz letališča Le Bourget pri Parizu ob B. uri 50 min. zjutraj, Strassbourg 6-30, Praga 10-20, Dunaj 12-15, Budimpešta 13-55, Beograd 16-15, Sofija 19-30, Bukarešta 20-25. Potnik se torej odpelje zgodaj zjutraj iz Pariza in je popoldan že v Beogradu, medtem ko rabi z brzim vlakom okoli 47 ur. V obratni smeri odleti potniški avion ob pol desetih zjutraj z zemunskega aerodroma in je ob desetih zvečer v Parizu. Pot Pariz—Beograd stane 4300 dinarjev. Za druga mesta so cene leta iz Beograda sledeče: do Zagreba 520 dinarjev, do Budimpešte 700, do Dunaja 1240, do Prage 1900. Vsak potnik ima pravico na brezplačni prenos 15 kg prtljage. Preko te teže se plača za prtljago po tarifi. Sleherni potnik, ki potuje z avioni C i d n e, je zavarovan proti nezgodi za 150.000 francoskih frankov, ne da bi moral za to še posebej kaj plačati. Potnik, ki vzame letni list za tja in nazaj, dobi za deset odstotkov znižano prevozno ceno. Ves čas potovanja so avioni v stalni radijski zvezi z letališči, preko ali mimo katerih letijo. Društvo za zrakoplovni promet Aeropul vozi na progah: Beograd—Skoplje (dve in pol ure, 300 dinarjev), Skoplje—Solun (eno in pol ure, 300 dinarjev), Beograd—Zagreb (dve in pol ure, 300 dinarjev), Beograd—Sarajevo (eno in pol ure, 400 dinarjev), Sarajevo—Podgorica (dve uri, 4C0 dinarjev). Razen teh prog se je za čas kopalne sezije na našem Jadranu otvorila proga Zagreb—Sušak. Tudi ta družba daje za povratne karte za deset odstotkov znižane prevozne cene. Dolžina zračnih prog v kilometrih znaša: Beograd—Zagreb—Gradec-^Dunaj 680, Beograd—Skoplje—Solun 580, Beograd—Sarajevo —Podgorica 450, Zagreb—Sušak 120 km. Razen omenjenih zračnih prog vodi preko Beograda proga britanskega društva Imperial Airways. Vsak teden leti en avion te družbe iz Londona preko Evrope in Balkana čez Beograd, Skoplje in Solun v Indijo in nosi potnike, pošto in blago. Potniški avioni naših letalskih družb so najnovejšega tipa in tako udobni in varni, da je izključena vsaka nevarnost. Vodijo jih izborni in izkušeni piloti. Zato ni čuda, da postaja vsled zrakoplovnih zvez Beograd in vsa Jugoslavija privlačna točka za mnogoštevilne tujce, predvsem za Američane. Zrakoplovstvo je torej velike važnosti za razvoj turizma v naši državi, razen tega pa omogo-čuje trgovini in poslovnemu svetu, da pošilja svojo pošto in blago z veliko hitrostjo iz in v vse evropske industrijske centre. Po vseh tujih državah se najširša javnost zanima za letalstvo in zrakoplovni promet. Tudi pri nas bi bilo treba s strani občinstva večjega zanimanja za to. V tem pogleda deluje Aeroklub Naša Krila in želeti je, da se ta velevažna naša naprava razširi tako, da bo imela podružnice ne samo po mestih, temveč tudi po vaseh. V tem pogledu se lahko premnogo naučimo od svojih sosedov. Morje in zrak nas vežeta z vsem svetom, zato čuvajmo oboje. Mogočna vojna in trgovska mornarica, mogočno brodovje vojnih in civilnih avionov — v tem leži bodočnost Jugoslavije. Zasebna pobuda pa pri organizaciji našega zrakoplovnega prometa ni dovoljna, potrebno je, da tudi banovine, finančni, industrijski in prometni krogi sodelujejo pri njegovi organizaciji. Dipl. agr. A. JAMNIK: REKLAMA IN KMETIJSTVO. Naš človek, posebno pa kmetovalec in mnogi, ki imajo s kmetijstvom posla, pod imenom «reklama» ne razumevajo pravega stanja stvari in na reklamo dosti ne dajo. In vendar temelji danes ves poslovni svet na reklami. Brez nje ni napredka, ni razvoja, ni blagostanja, niti reda. Poskusimo se v stvar poglobiti in spoznati, da je reklama velesila, s katero mora računati tudi kmetijstvo, da je reklama znanost, v kateri se udejstvujejo umetnost, tehnika, zdrava človeška pamet ter podjetnost in sposobnost. Je sredstvo za mednarodno sporazumevanje in končno za splošno izboljšanje svetovnih življenjskih odnošajev. Ona hkrati vzgaja, uči in ureja, izboljšuje in izpopolnjuje delo ter zagotavlja poštenejšo razdelitev nagrade, ki gre vsakomur za opravljeno delo. Reklama je tisti čini-telj, ki razširja obzorje, ki znižuje stroške življenja, ki daje iznajditeljskemu duhu človeka potrebno pobudo in nagrado ter omogočuje udejstvovanje idealizma in uveljavlja poštenost. V kmetijstvu samem reklama ne pomeni samo propagande za vnovčevanje pridelkov, nego v prvi vrsti pomeni prizadevanje za smotreno ureditev ljudske prehrane in za uravnovesenje produkcije ter ureditve dela, odnosno mezde za opravljeno delo s tem, da pošteno stremi, da s poštenim blagom zadovolji porabnika, kajti uspešna reklama danes ni in ne more biti utemeljena v slepem dobičkarstvu, ona ne stremi za tem, da onega, na kogar se obrača, preslepi, nego mu hoče ugajati, vzbuditi zaupanje in postreči. Komur gre za trg, mora vedeti, da trg pomeni ljudi, proti katerim je pač treba tako nastopati, da jih zadovolji in za svoj proizvod od njih tako na domačem ko na tujem tržišču izkupi toliko, da se delo resnično izplača. To se pravi — raziskovati in spoznati mora trg, njegove zahteve in razmere, preden se na njem udejstvuje, in sicer uspešno udejstvuje. Kakor more zdravnik pri bolniku ugotoviti bolezen šele na podlagi preiskave in mu predpisati zdravilo, tako more šele raziskavan je (analiza) trga interesentu dati pouka in smernic za uspešno udejstvovanje. Kaj pa je analiza trga? To je opazovanje znanstvenih temeljev za probleme, ki se porajajo iz načina, velikosti in raznih p:sebn;sti trga, da si pridobitnik preskrbi potrebnih podatkov, da ob upoštevanju vsega tega more postaviti svoj pridelek na trg na najbolj ekonomičen, pa tudi najuspešnejši način, t. j. da more z neko gotovostjo, prilago-divši 6e zahtevam trga, reči: «vem, da bom tako in tako vnovčil* in ne da bi bil prisiljen še vedno vzdihovati: (nadejam se, misli m, da bo tako in tako*. Upoštevati je treba, da naj pridelovalec ne skuša svojega okusa i. sl. kupcu vsiljevati, nego se mora brigati v prvi vrsti ta to, da zadovolji njegove želje, če se mu zde pravilne ali ne. Analiza trga se dalje ne bavi samo s tem, kaj porabnik želi, nego tudi s tem, kako, kdaj in zakaj želi in koliko je pričakovati, da bo plačal, odnosno za katere pridelke ni kupca in katerih produkcija naj bi se omejila. Pridelovanje in predajo je potem meriti tako, da je dosežen za pridelovalca uspeh, kupec pa da je čimbolj in upravičeno zadovoljen. V zvezi s tem je tako zvano raziskavan j e- konjunkture, o kateri sem pisal že v lanski pratiki in navedel drastičen primer. Da moremo zadovoljevati kupca, pa je potrebno, da je naše blago standardizirano, tipizirano ali obeleženo. To se pravi, biti mora razdeljeno po raznih kakovostih, razredih, označeno, koliko vsebuje raznih snovi, ki jih kupec v njih išče, koliko je čistote, koliko neporabnih primesi itd., vsi razni dodatki, ki kupcu v trenutku omogočajo presoditi pravo vrednost blaga in mu dajo gotovost, da se ni pre-varil, da ni plačal predrago in da bo kupljeno blago lahko uspešno in s haskom uporabil. Seveda samo tako standardiziranje še ni dovolj. Z reklamo in propagando je treba kupca pridobiti, da blago kupi in preizkusi in se o njega prvovrstnosti prepriča, da se mu priljubi in da v bodoče tako blago išče. Kar pa je na trgu tako obeleženo in priljubljeno, da kupca privlači, ima značaj že uveljavljenega znamkinega blaga, ki se vedno dobro plača, kajti tu ne odloča več samo prava uporabnostna vrednost, ampak se ji pridružuje še neka druga, ki nosi značaj favorizacije. Tako blago lahko potem uspešno konkurira v itak že silno trdem tržnem boju. Razvoj produkcije in konsuma, tržne konkurence in reklame je napravil že precej stopenj, preden je prišel na tisto, ki velja danes. Nekoč je bila konkurenca v tem, da se je pri enakih cenah v prodajo ponujalo kakovostno vedno boljše blago. Reklo se je, da dobro blago samo kupca najde. To pa je končno tudi doseglo skrajno mejo in postalo neveljavno. Začelo se je konkurirati s tem, da se je ponujalo blago najboljše kakovosti po vedno nižjih cenah. Tudi to ima svoje meje in tako smo prišli v fazo, ko je nastopila konkurenca sugestije, ko je kupca treba pridobivati s pregovarjanjem in dokazili ter s posebnim poudarjanjem posebnih odlik robe, izvora itd. Tako smo prišli do znamkinega blaga in danes velja na trgu le »znamk a*. Reklama pa mora biti pravična, podatki resnični, ako naj bo znamka v čislih, ker v nasprotnem primeru ji je smrtna obsodba dokončno podpisana. Kakor že rečeno, more biti reklama uspešna le, če se strogo in natančno drži resničnosti in resnice. Prevara se more posrečiti samo enkrat in potem pred dotično znamko vse beži kakor bi bila zakleta. Znamka je s pomočjo reklame postala velesila, ona veže trg in seveda tudi produkcijo. To je po profesorju dr. Sombartu zadnja oblika konkurenčnega boja. Ali poznate znamke: Schicht, Elida, Sana-čokolada, Wrighey, Gilelte, Ford i. dr.? Z enim samim imenom je povedano vse. Dansko maslo — Emendolski sir — itd. dve besedi in vsak kupec ve, pri čem je. Pa mu na svetovnem trgu ponudi Bohinjski sir! Nihče ga ne pozna, ne ve si pod tem imenom ničesar predstavljati, še manj pa presojati njegovo vrednost in ceniti njegove prednosti glede na zahtevano ceno. Poleg prvovrstnosti blaga mora še reklama storiti svoje — pa je uspeh. Za primer naj navedem reklamno vojno', ki jo je svoj čas za-počelo 4500 cvetličarjev Združenih držav v Severni Ameriki ped imenom «Naj cvetke govorec. V sedmih letih se je konsum cvetic dvignil zi 400 %r Tudi naši kmetijski pridellč, ki sicer še niso znamkino blago, imajo dovolj odličnih posebnih lastnosti, da bi se pri strožji produkciji in standardizaciji mogli na tržišču pojaviti kot znamkino blago. Treba bi se bilo bolj posvetiti analizi trga, raziskovanju konjunkture in reklami, kajti velikanska večina ljudi je pri nas še vedno mnenja, da se dobro blago samo hvali, zato smo v konkurenčni borbi še jako zaostali. To dejstvo je tudi važen vzrok naše gospodarske mizerije. Posamezni kmetovalec tu sprva sicer ne more bistveno kaj značilnejšega doprinesti v nastojanjih za uveljavljenje našega blaga. Pomagati mora država. Ta je po 6. januarju hvalevredno storila že toliko, da bi sedaj bil čas že za samopomoč. Kmetijske centralne organizacije in zadružništvo bi se morale neutrudljivo poglobiti v tozadevna dela, kmetovalci pa slušati n!ibova navodila in se še bolj organizirati in urediti zadružno vnovčevanje, pa bi se uspehi mogli kmalu pokazati. Čini dalje se bo to delo odlagalo, tem teže se bodo dosegli uspehi, tem težia bo konkurenca z blagom, uveljavljenim že na trgu. O načinih propagande in reklame bi se dalo veliko pisati, za kar pa tu ni mesta. Dovolj mi je, če pri kmetovalcih dosežem pravo razumevanje in sklep, da b do v svojih organizacijah zahtevali iz- vedbo predlaganih del in se ne bodo zadovoljevali s prav nobenimi odklonilnimi izjavami. Skrajni čas je, da se energično zganemo, še preden nas voda zalije čez glavo. Vse ostalo je stvar dela kmetijskih in reklamnih strokovnjakov. Končno naj mi bo dovoljeno opozoriti na prednost zadružnega vnovčevanja, ki bi eventualno moglo najti svojo centralo v novi privilegirani Izvozni delniški družbi. Saj je znano, da pri nas za marsikatere pridelke pridelovalec skupi komaj četrtino ali nekaj več od ene cene, ki jo piača porabnik, vse diugo požre promet in neurejena kupčija. Znano je, da dobivajo Danci pri zadružnem vnov-čevanju mleka in jajec skoraj #/io, pri zadružnih klavnicah pa še večji delež v primeri s cenami nadrobne prodaje, ker znašajo slroški vnovčevanja mleka in jajec okoli 10 %, pri zadružnih klavnicah pa še znatno manj. Tudi naj bi obveljalo načelo, da bi pridelovalec prepuščal vnovčevalnim centralam (kakor je to v poslovnem svetu že običaj) do 2 % izkupička v fond za vršitev reklame, ker bi se mu ta izdatek kmalu izdatno izplačal. Lever Brs. Ltd. v Londonu n. pr. izdaja kot svetovno podjetje letno blizu dva milijona funtov za reklamo, ravno tako trešijo Američani neverjetno veliko za reklamo. Na svetovnem reklamnem kongresu leta 1929. v Berlinu, je izjavil John Benson, predsednik American Asso-ciation of Advertising Agencies v New Yorku, da je v njihovi deželi reklama najvažnejši gospodarski činitelj, ker presegajo izdatki za reklamo 1 milijon dolarjev. Če ne želimo, da bo naše kmetijstvo vsled silne reklamne podjetnosti drugih pridobitnih panog in kmetijstva naprednejših držav potisnjeno popolnoma v ozadje, tedaj se mora nekaj zgoditi za njegovo uveljavljenje na trgu in za njegovo splošno gospodarsko uveljavljenje. Ako se to zamudi, bo kriza še večja in vsa druga sredstva ne bodo mogla obvarovati našega kmetijstva pred popolno pre-zadolžitvi.o in popolnim obubožanjem, kar ni vse pozornosti vredno samo v agrarno-političnem, nego v narodno-političneni in državnem smislu. JOSO ZIDARIČ: LUTKE NA ŽICI IN NITKAH. Širši javnosti, osobito na deželi, je malodane neznana tovrstna umetnost, ki jo gojijo veliki narodi z vso ljubeznijo prav zaradi njenega izrednega značaja za psihološko, predvsem narodno vzgojo mladine. Igrače so bile in bodo, dokler stoji svet, 'za otroka prvovrstna privlačna sila. Lutka ni plod trenutnega razpoloženja. Ona je sestavina narodne kulture in je bržčas tako stara kot človek sam. Kal našega lutkovnega gledališča globoko tiči v izvirnem otroškem nagonu posnemanja. Otrok si je prvi izobličil lutko preproste oblike. Roditelji vseh časov so n;u pa priskočili na pomoč in tako vedno bolj izpopolnjevali in lepšali zunanjost njene podobe, dokler niso dosegli neke stopnje zavestne ustvarjalne volje, umetniške volje. V taki obliki so postale potem last vsega plemena. Lahko trdimo, da so igrali z lutkami v vseh dobah. Zibelka lutkovnih iger je Indija, kjer je Vi-dušaka zabaval Inde že pred 2000 leti. Odtod so se širile na vzhod na Kitajsko in Japonsko ter na otoke in na zapad po širnem svetu. Če nas že presenečajo lutke, najdene v egiptskih grobiščih Faraonov, nas morajo docela osupniti one, nedavno odkrite na Moravskem na pradavnih sediščih človeka staro-in novokamenite dobe. Že stari Grki so imeli svojevrstne lutke, ki so jih nazivali «neurospasta> = vlečene na žilovke. V Rimu so pa poznali «imagunculae> ali «oscilla». Slednjo besedo so Rimljani porabljali samo za one podobe, ki so predstavljale Bakhusa in ki so jih poljedelci obešali na drevesa, da bi iz teh znamenj veščevali ali pro-rokovali, kakšna bo letina. Vsak narod si je tedaj sam izbiral po svojem okusu svojevrstne tipe in značaje ter jih primerno prikrojeval za lastno porabo. Cim bolj pa se je razvijala kultura posameznih narodov, tem bolj so se izpopolnjevale tudi lutke. Dolgo vrsto stoletij je bilo torej treba, da so spravili lutke na sedanjo umetniško stopnjo. Na Francoskem jih je prvi uvedel za Karla IX. neki Marion. Zato tudi ime «marion-nette». — Nemci imajo v Monakovem svoj Marionettentheater der Miinchener Kiinstlerx Svetovnoznano je lutkovno gledališče v Salzburgu. V ondotnem vodniku po mestu zelo priporočajo tujcu, da si ga ogleda zaradi njegovih umetniško dovršenih iger. Božanstveni Goethe, ko je nekoč prisostvoval prastari igri «Fausta» v lutkovnem gledališču, je tam dobil inspiracijo za svoje največje delo. — Italijani imajo svoj znameniti «Teatro dei piccolb, ki ga vodi znani pisatelj Vittorio Podrecca. — Nizozemci so presadili lutke z vso pestrostjo in čutnostjo na domača tla kar iz svojih prekomorskih kolonij na Javi, kjer so lutke pri tamošnjem ljudstvu jako priljubljene. Razni domači izdelovalci lutk se pa ne morejo nikakor otresti orientalskega vpliva. — Švica ima popolnoma svojevrstne lutke. — Rusi se pa poslužujejo lutkovnih iger v svrho agitacije in njihov Gašperček Petruška masakrira plemstvo. — V Češkoslovaški republiki pa ni sela ali družine, ki bi ne imela vsaj par lutk in kulis. — Tudi pri nas je zadnje čase opažati pokret, ki stremi po razširitvi te za mladino tako važne ustanove po vsej naši zemlji. Vendar pa so odločilni faktorji še precej ne-brižni, videč v nji le igrače, nje pa njene vzgojne moči. Do sedaj imamo lutkovna gle- dališča v Ljubljani, v Mariboru, v Ptuju, v Ribnici; dalje v Zagrebu, Beogradu, Karlovcu, Varaždinu in Dubrovniku in morda še kje drugje, toda zaradi pomanjkanja jugoslovanske lutkarske zveze, do katere mora — po mojem mnenju — priti v najkrajšem času,* smo začasno razkropljeni in ne moremo zaradi tega pred inozemski forum postaviti niti svojega zastopnika kot drugi narodi. Leta 1929. se je na lutkarskem kongresu v Pragi, na katerem so bile zastopane vse države, ustanovila mednarodna zveza lutkovnih gledališč «Unima» (Union internationale des marionnettes), koje predsednik je velezasluž-ni profesor dr. Jindrich Vesely, urednik najstarejšega strokovnega mesečnika «Loutkaf». * V onih centrih, kjer delujejo lutkovna gledališča, so predstave vedno prav dobro obiskane. Kajti okus se mladini izpopolni, zanimanje za tovrstno literaturo in posebno še za upodabljajočo umetnost stalno raste. Vem za otroke, ki so bili dolgo časa cestni «vandrovčki>, sedaj pa — odkar posečajo ob nedeljah lutkovne predstave — so se temeljito izpreobrnili v popolno zadovoljstvo roditeljev. Doma kar vsevprek izdelujejo odre, dolbejo glave, žagajo iz lesa trupla... Če pa slučajno nimajo lesa pri roki, si pomagajo z lepenko. Dalje primerno oblačijo lutke. Ta posel vselej spada v delokrog sestrice, ki tekmuje z bratom v drugi panogi njunega dela. Če stopiš v kako tako hišo, vidiš cel ma-gacin raznih likov, podob, slik in drugih v to vrsto spadajočih priteklin. — Prej molčeči in plašljivi, ti znajo otroci sedaj razne prigodbe kar na pamet! — Kako ne? Posnemajo in ponavljajo — kar je otroku že prirojeno — one živahne in napete dogodke, ki so jih videli na odru. Roditelji so seve blaženi in jih z zadoščenjem izpodbujajo k delu, videč kako koristna je postala ta ustanova za otroke. V družinah, kjer jih je več, si je otrocad celo razdelila vloge: ti bodi mizar, oni slikar, tretji krojač itd. Človek, zasledujoč jih pri delu, se ne more načuditi njihovi spretnosti in iznajdljivosti. Slednja misfel zavaja šolska vodstva k razmišljanju, da li bi ne kazalo ustanoviti — kakor je to storila meščanska šola v Ribnici — lutkovna gledališča v šolah, ne samo v pleme- * Ustanovljena je bila — res — 17. avgusta 1930. v Ljubljani. Predseduje ji g. Mladen Širola iz Zagreba. Mož s suho robo. Kozloviča pri Lo?u: Spuščanje Križna jama prj Ložu Mafkovca pri Planini. Monumentalni kapniki iz Kriške jame pri Ložu. Hajdi v strugo! Zračna potniška limuzina družbe Aeroput. Razgled iz letala na središče Beograda: v sredi dvor, zgoraj nova skupščina. Slavni letalec Fitznuuirice, gost ljubljanskega Aero-kluba. ,Lojze», novo letalo ljubljanskega Aero-kluba (zgradil inž. Bloudek). Škratje stražijo umrlo Snegulčico. Lutke Sokola I na Taboru; levo g. Zidarič, desno g. Počivavnik. Občni zbor lutk. Prizor iz romantične igre ^Marbuel>. Sokol in Slovenka. rrito zabavo in razvedrilo učencev, nego v iz-podbudo, da se dečki in deklice izurijo v sličnih ročnih delih, ki segajo že v praktično življenje. Naši severni bratje Cehi so v tem pogledu pravi mojstri in edini med Slovani, ki so to vrsto umetnosti pravilno in uspešno razumeli. Zdaj pa k podrobni razlagi! Obstojata dve vrsti lutk, in sicer: lutke na prste in one na žici in nitkah.* Tehnika se pri prvih in drugih bistveno razlikuje. O slednji sem namenjen tu obširneje izpre-govoriti, da se s to panogo prosvetnega dela seznanijo širši krogi, ki jim je pri srcu izpopolnitev mladinske vzgoje. Ogrodje odra in njegovi sestavni deli. Zastor A. Imamo razne oblike zastorov. Najbolj prikladna je ona, ki jo kaže skica 1. Na okvir A napnemo platno. Ker je v našem primeru odprtina proscenija (pred-odrja) 2 X MO m, mora potemtakem okvir biti za malenkost širši ter mora gladko pol- A = zastor. B — desni in levi praktikabel za stranske kulise. C — parapet. Č — okvir za obešanje lutk. D — bralni pult in zgornja svetlobna rampa. E — nagnjeni podij. F 1 + F 2 = odprtini. G = prostor za igralca. H = spodnja rampa. 1, 2 in 3 = žarnice. * Navodila za lutke na prste sem podal v 8. številki XXXI. letnika mladinske revije «Zvonček», 1929./30. zeti po prirejeni progi. Zastor privežemo na vrv, potegnjeno skozi tri škripce, in z njo povlečemo zastor kvišku do še enkratne višine. Vrvco nato ovijemo okoli kakega kavlja ob steni. Sicer si lahko priredimo za glavnim zastorom A iz klota ali baržuna še eno pomožno zagrinjalo, da nam ni treba vsakikrat zastora A dvigati in spuščati. M r 200 cm Skica 1. Desni in leyi praktikabel B: dve močni latvi 0-03 X 0-05 X 1’20 m razsežnosti. Na zgornjem koncu ima latva 3 cm visok lesen klin, na katerem leži vodoravna druga latva 46 cm dolga kot nekak pripomoček za obešanje lutk. Spodnji del pa je 22 cm dolg. V sredini ima zarezo, skozi katero vtaknemo vijak v luknjo, ki jo izvrtamo v podij. Na ta način je dana stanovitnost praktikabla, ki ga lahko obračamo na vse strani, kakor kaže pač potreba. Glej skico 2! Skica 2. P a r a p e t u C je posvečati največjo pozornost. Kajti iz tega mesta prav za prav vodiš vse življenje na sceni. Igralci se nanj naslanjajo s komolci, da laže premikajo mehanizem lutke. Na njem obenem čakajo one lutke, ki so obešene in pripravljene za skorajšnji nastop. Nanj je tudi postavljeno ozadje (prospekt). — Zato mora biti jako trdne gradnje, in sicer 0-04M> X 0-08 X 1-25 X 2-20. Da je še trdnejši, mu dodamo latvo, ki naj bo približno 20 cm oddaljena od zgornjega dela; navpično pa v razdalji kakih 22 cm od levega in desnega krila še po eno pomožno latvo. Na vodoravni latvi napeljemo obenem tri stikala za strujo nizke napetosti (4 voltov), katero rabimo za zmaja, sovo, kresnice itd. O k v i r Č je mišljen kot nekaka varnostna ograja, da bi igralci ne padli z odra. Služi tudi za obešanje lutk. Dolg je po našem načrtu 3-40 m, visok pa 1-20 m. Bralni pult D + I, odnosno zgornja svetlobna rampa (glej skico 3—e) je nameščena takoj za zastorom in leži na desnem in levem portalu, katerih namen je, da zakrijeta gledalcem pogled v stranske dele odra. Portal sestoji iz treh pribitih delov. Prvi je 12 cm širok v navpični l^gi poleg proge za zastor. Drugi del je 14 cm širok pravokotno v vodoravni legi in tretji 14 cm širok v navpični legi. Oblika pulta, kakor nam ga kaže skica 3, je čisto preprosta. V sredini imamo poševno desko a), 212 cm dolgo in 28 cm široko. Na njenem spodnjem delu zabijemo deščico Skiea 3. 2 X 4 X 212 cm, ki služi zato, da prepreči, da se razgrnjene vloge, ki naj bodo — zaradi varnosti — še pritrjene na deski a), ne bi preselile z recitacijo vred neposredno na oder! Zadnjo steno pulta pa pokrijemo z lepenkami. Da nam je omogočeno čitanje vlog, nadomestimo nad označeno desko tri žarnice, ki naj bodo vedno take barve, kot je predvidena razsvetljava dotične scene. In to zaradi tega, da scena ne trpi na učinkovitosti zaradi belih žarnic, ki kolikor toliko odsevajo belo luč na drugače razsvetljen prospekt. Na ploskvi b) s povišbo b 1) je mesto za različne predmete, ki so za igro nujno potrebni in ki morajo biti igralcu vedno pri roki. Nagnjeni p o d i j E se polagoma dviga od proscenija do parapeta do najvišje točke 4 cm. Dolžina podija pa je 250 cm, njegova š -rina pa 100 cm. Odprtina Fl. Kakih 10cm od parapeta proti prosceniju se nahaja prva-jama, ki je sestavljena iz treh desk skozi celo dolžino podija. Dve deski sta 90 cm dolgi in 20 cm široki. Tretja pa v sredini 70 X 20 cm. Ta odprtina služi za podzemske prikazni (parklji, povodni mož itd.). Prostor za igralce G. Na tem prostoru se odigrava zakulisno delo. Zato mora tudi biti primerno razsežen, in sicer 438 cm dolg in 125 cm širok. Kot nekak podaljšek scene služi odprtina F 2 (26 X 80 cm), ki naj bo solidno vdelana, ker igralci stoje na nji, kadar je več ne potrebujejo. Ob straneh imamo še dvoje stopnic, ki vodijo na ta prostor. Spodnja rampa H ima v našem primeru 12 žarnic v pločevinastem žlebu, in sicer tri bele, tri rumene, tri rdeče in tri modre, ki naj bodo spojene za vsako barvo na izpre-menljiv upor (rheostat). Na isti način je prirejena svetloba v zgornji rampi. S tem je razlaga o ogrodju odra in njegovih sestavnih delih pri kraju. * Razložiti nam je sedaj m e h a n i z e m lutke. Mehanizem za gibanje rok in nog je preprost. Prirejamo ga na razne načine. Najbolj praktičen pa je gotovo sistem, ki ga kaže naša skica 4. 3 -1 h 2. Skica 4. O A = tehtnica, 1—2 = niti za noge. B 3—4 = niti za roke. C = kljukica, 5 poklone. Č — sponka. valjar, nit za Ta mehanizem ima tri dele: žico, držalo in tehtnico. Žica je iz 2 mm navadne žice in je na koncu upognjena, da jo z lahkoto priklopiš na sponko trupa. Njena dolgost zavisi od višine para-peta, v našem primeru in pri 35 cm lutkah == 95 cm. Držalo je nadaljevanje iste žice. Tehtnica, odnosno valjar služi za gibanje nog. S palcem in kazalcem desne roke vrtimo valjar in dobimo brezhibno hojo lutke. S takim mehanizmom sestavljeno lutko je treba oživiti z napeljanimi nitmi od tehtnice do nog in od posebne kljukice do rok. Za poklone pa rabimo tretjo nit na hrbtu. In lutka je pripravljena za hojo in za vse druge kretnje. * Lutka ima štiri sestavne dele: trup, glavo, roke in noge. Dolžina trupa ne bodi daljša od glave za več kot 1V4- ali iy2krat; a pri Ga-šperčku, deci in palčkih je trup še manjši. Trup je v ramenih razširjen in se zožuje v bokih. Prsi so vzbočene, hrbet je raven. V pasu je trup znatno zožen, boki so zopet širši, pa ne več kot ramena. Spodnji trup je raven. Zarezan je na dveh straneh tako, da se morejo noge nasaditi kolikor možno visoko. Pričvrstimo jih z žebljem v bokih. Zareze v bokih prečistimo s smirkovim papirjem, da bi bile stene gladke in ne bi preprečile pravilnega giba nog. Spodnji del telesa mora še biti ravnovesen z osjo trupa, da more lutka sedeti z lahkoto in okretnostjo. Trup iz mehkega lesa si lahko vsak napravi z ostrim nožem. Zareze žagamo z malo žagico. Glavo izrezljamo vselej iz trdega lesa. Oči so barvane ali steklene zaradi boljšega po-snemka s prirodnimi. Sredi glave in vratu zvrtamo luknjo 1-5 cm dolžine in 8 mm širine, skozi katero vtaknemo žico in jo priklopimo na sponke, nahajajoče se v sredini ramen. Barvamo pa glavo z oljnato barvo brez laka, da bolje ustreza prirodni polti, ali pa z akva-relnimi barvami in jih prevlečemo z lakom. Roke so iz trdega lesa. Posebno pažnjo je treba posvetiti prstom, da se ne lomijo. Palec in kazalec desne roke se morata vedno dotikati v obliki črke O, da moreta držati kak predmet. Roka je pritrjena k ramenu z nekakim okroglim rokavom iz platna. Tako je podana zaželena gibčnost kretenj. Odsvetovati je vsakršno rabo žice namesto omenjene priprave. Roka je pri lutkah prisposobljena individualnosti. Velik uspeh v dosego pravega pojmovanja raznih značajev zavisi od gestikula-cije rok. Zato morajo biti njeni gibi kolikor mogoče prirodni, tako rekoč prirojeni. V zarezi trupa nasadimo nogi, ki sta iz dveh delov: zgornji in spodnji del. Zgornji del ima v kolenu istotako zarezo kakor trup, v katero pride spodnji del. Zarezo je tako prirediti, da se zgornji del nog dvigne brez vsakršne tež-koče do prednoženja, odnosno spodnji del noge vodoravno z zgornjim delom v nasprotno stran. Zarezi trupa morata biti precej oddaljeui druga od druge, da ne ovirata lutke pri hoji. Govoriti nam je še o najzanimivejši in naj-hvaležnejši točki naše ustanove: o sceni. Scena je prostor, v katerem se vrši dejanje. Scena sestoji iz ozadja (prospekta), stranskih sten (kulis), podkrovnic (sufit) in manjših delov. Ti štiri deli morajo prestavljati celoto in zbujati scenični vtisk prave oddaljenosti, oziroma globine. Ta učinek dosežemo s perspektivo, popolnostjo risb in pravilno razporedbo barv. Scena je ločena od proscenija samo z zastorom. Na prosceniju (predodrju) je spodnja svetlobna rampa. Ko dvignemo zastor, postaneta proscenij in scena en sam prostor. Za vsako sceno je treba vnaprej razpolagati z osnutki, na podlagi katerih izdelamo ozadje, stranske stene itd. Prospekte naslikamo — zaradi trpežnosti in praktičnosti, to dvoje je najvažnejše — na platno, ki naj bo že v svoji zgornji in spodnji dolžini prešito v obliki dolge nožnice za toliko centimetrov širine, za kolikor je široka latva. Tako prešito platno je potemtakem na obeh straneh porabljivo. Stranske stene, kakor tudi podkrovnice in druge manjše dele naslikamo na lepenke, ki so bolj prikladne. S tem so v glavnih obrisih podane smernice za novo, pri nas skoro' nepoznano, hvaležno delo prosvetnega življenja za mladino. Poglaviten naš cilj je bil, da seznanimo prosvetne delavce na deželi s to izredno panogo prosvete, ki je bila do sedaj neznana, ki pa zasluži vso našo pozornost. Iz gornjih izvajanj bodo mogli naši prosvetarji črpati najpotrebnejše znanje. Da pa v našem jeziku pogrešamo še tovrstno literaturo, to nas ne sme prav nič plašiti. Z ljubeznijo, pridnostjo in vztrajnostjo bomo premostili še to oviro in se tako uvrstili v kolo velikih narodov. Naš trud pa bo stoterokrat poplačan! SL. KOŽELJ: HIGIENA KURJENJA IN ZRAČENJA. Na prostem dosežejo dimasta onesnaženja zraka le redko višjo stopnjo, ker povzročajo velike zračne mase neprestane struje in skrte na ta način za stalno razredčenje in odstranjen je plinaste in sajaste zračne nesnage; poleg tega vplivajo čisteče na našo atmosfero tudi padavine in življenjski pojavi v rastlinstvu. Nad celo vrsto velikih mest, n. pr. nad Londonom, se zrak vsled velikega števila dimnikov le neznatno ohladi in malo očisti. Pri tem so tudi opazili, da dim iz privatnih kurilnih naprav veliko bolj onečašča zrak kakor pa dim velikih industrijskih naprav, to pa radi tega, ker se nahajajo hišni dimniki veliko niže kakor pa visoki tovarniški. Premog vsebuje približno 1-7 % žvepla. Izračunali so, da bi iz dima v Londonu lahko pridobili letno skoraj en milijon ton žveplene kisline. Radi tega onečiščenja zraka so ovirani posebno ultravioletni solnčni žarki, ki so tako potrebni za naše zdravje. Umrljivost otrok in jetična obolenja so posebno v takih mestih na visoki stopnji. Klima velemesta se pa prav posebno pokaže v stanovanjih revnejših slojev. Mnogo bolezni, predvsem rahitis (angleška bolezen), se silno razšii’ja vprav radi nezadostno zračenih stanovanj. S tem pa, da navajamo naše telo na zrak in svetlobo in ga tako utrjujemo, postanemo odporni proti celi vrsti nalezljivih bo- lezni. V cgrevanih prostorih bi morali kolikor mogoče malo kuriti, a jih obilo zračiti. V nasprotju s prostim zunanjim zrakom, kjer so vedne struje, stoji namreč zrak v zaprtem prostoru skoraj popolnoma mirno in izkazuje tokove le takrat, kadar v njem kurimo, oziroma ga zračimo. V zaprtih prostorih se zbog dihanja ljudi zelo poveča količina ogljikove kisline in vodna zračna para. Počivajoči mož odda v eni uri sledeče snovi zraku: 130 toplotnih enot, 20 1 ogljikove kisline in 60 g vode. Še bolj pa stopi to dejstvo v ospredje, če pomislimo, da odda delajoči človek v istem času 230 toplotnih enot, 361 ogljikove kisline in 130 g vode. Torej je oddana množina vode, ki prihaja iz izdihanega zraka in izhlapevanja kože, pri delajočem človeku še enkrat tako velika kakor pri mirujočem. Toplina v zaprtem prostoru prekaša skoraj vedno temperaturo na prostem. Sicer je res, da ima zrak to dobro lastnost, da vsrka z naraščajočo temperaturo več vode, toda vpoštevati moramo tudi to, da topli in vlažni zrak, ki je le nalahno nasičen z vodno paro, ne sprejema več nobenih parnih količin od človeka. Ako se poveča pri temperaturi, ki je višja od 33°, zračna vlaga, potem ne more oddajati človeško telo nobenih vodnih par obdajajočim ga zračnim plastem. Pri 25° C postaja 60odstotna relativna vlaga že prav neprijetna in dušeča. Topel zrak mora biti suh, da ga lahko ugodno prenašamo; pri počivanju in pri prepihu je v višjih temperaturah in pri večji vsebini vodnih par počutek ljudi veliko boljši kakor pa pri delu in v stoječem zraku. Delavci, ki delajo na prostem, so proti tuberkulozi in pljučnim vnetjem veliko bolj odporni kakor pa delavci, ki vrše svoje delo v zaprtih prostorih. Kot vzrok za to dejstvo se splošno smatra premočno segretje delovnih prostorov. Tudi varnost in delovni učinki trpe v preveč kurjenih prostorih, ker popušča pri delavcih pazljivost in se hitro pojavi utrujenost. Toplota (100 toplotnih enot v 1 uri), ki jo ustvarja telo delajočega človeka, težkega približno 66 kg, se zelo poveča zbog jakega napora in se izenači samo z izhlapevanjem velikih množin potu. Če je torej zrak tako nasičen z vlago, da ne more več sprejemati vodnih par, potem tečejo množine potu po človeškem telesu, kri v najmanjših žilah, posebno v možganih, se zaustavlja in tako nastane pri ljudeh tako zvana umetna vročica. Ker so torej odvisni zdravje, počutek in delazmožnost člo- veka v prvi vrsti od tega, v kakšni meri oddaja telo toploto zračnim plastem, ki ga obdajajo, mora skrbeti zračenje predvsem za to, da zmanjšamo z njim toploto v prostorih, kar se pa mora zopet ravnati po temperaturi, hitrosti vetra in vlage zunaj prostora. Enakomerno in pogosto pretoplo ozračje zaprtega prostora zahteva poleg naravnega in nevidnega zračenja (skozi luknjice in špranje oken in vrat) izdatno obnovo zraka z umetnim zračenjem. Če napravimo prepih, zadostuje za obnovo 1 do največ 5 minut. Z okni zračimo najbolje tako, da odpremo gornje dele oken, da lahko tople in porabljene zračne plasti brez sledu izginejo in da se ves prostor napolni s svežim zrakom. Vsako uro bi morali sobni zrak obnoviti; zračenje pa bi moralo biti še bolj pogosto takrat, kadar dela ali pa miruje v sobi več ljudi. (Pri srednjetežki obleki in pri relativni vlagi 40 do 50 % mora biti temperatura v višini glave: v gledališčih in koncertnih dvoranah 19 do 20° C, v otroških sobah 18 do 20° C, v stanovalnih sobah 17 do 19° C, v bolniških sobah 16 do 20° C, v spalnicah 14 do 18° C, v telovadnicah 13 do 16° C in v delavnicah 10 do 17° C, kakršno je pač delo v njih.) Normalna temperatura naj bo vedno taka, da človek v lahki obleki ne občuti nobenega mraza. Ko pride atmosferični (zunanji) zrak v pljuča, napravi te-le spremembe: ogreje se na telesno temperaturo, nasiti z vodno paro, zmanjša se mu količina kisika in poveča množina ogljikove kisline. Dnevno sprejme namreč človek, ki ne dela z rokami, okroglo 700 g kisika vase. Odrasel človek odda v 1 uri 22-61 ogljikove kisline, otrok samo 10 1. Vsled tega znaša kvantitativna ventilacijska poraba, to se pravi tista množina zraka, ki je potrebna odraslemu človeku v 1 uri, 32 kubičnih metrov; mladina 16. let ga rabi 29 m3 in otroci 10. let 17 m3. Ker se vsled običajnih prezračil-nih naprav lahko obnavlja zrak v prostorih samo enkrat do dvakrat na uro, mora imeti prostor, kjer se nahaja odrasel človek, 16 m3 (pri otrocih 16. in 10. let 14‘5 m3, oziroma 8-5 m3). Zato moramo naša stanovanja zračiti, kajti svež in čist zrak omogoča človeku izdatno dihanje, poveča njegovo delazmožnost v telesnem in duševnem oziru in je neobhodno potreben za nego higiene in za povzdigo splošnega narodnega zdravja. Dr. P. V.: RADIO NA JUŽNEM TEČAJU. Po več kot enoletni odsotnosti se je letošnjo pomlad ekspedicija admirala Byrda vrnila iz južnega polarnega ozemlja nazaj v Zedinjene države. Junaški raziskovalec Byrd je že dolgo znana osebnost. Prvi je letel z aeropla-nom nad severnim tečajem, tretji je priletel z aeroplanom iz Nevv Yorka v Evropo in prvi je bil z aeroplanom na južnem tečaju. Edino dva človeka sta videla severni in južni tečaj naše zemlje, namreč pokojni, tako tragično preminuli Amundsen in pa Byrd. Byrdova ekspedicija na južni tečaj se je okoristila z najnovejšo iznajdbo, z radijem, in pogumni možje niso bili v strahotah sneženih viharjev, na tisoče kilometrov daleč od civiliziranega sveta, tako zapuščeni in izgubljeni kot njih predniki, ki so bili navezani edino sami nase v strašnem molku ledene pustinje. Vesela godba je prvič zadonela po mrzlem zraku, glasovi so se začuli iz oddaljenih mest, zvoki so prihiteli na krilih elektrike, se zajeli v anteno zimovališča ekspedicije, imenovanega Little America (Mala Amerika), in tako vzpostavili zvezo peščice v sneg in led zakopanih mož z njihovo domovino. Toda Byrdova ladja je odjadrala domov in vsi člani ekspedicije so se srečno vrnili, «Mala Amerika» pa je ostala ledena pustinja, kot je bila skozi sto- in tisočletja. Pingvinom je morda dolgčas, kajti ne morejo več poslušati broadwayskega jazza in petja ter pogovarjanja iz Pittsburgha in Schenectadyja, a tudi brnenje velikih jeklenih ptičev jih ne straši več. Zvočniki ne motijo več bele antarktične pustinje. Sicer najdejo radijski valovi iz vsega sveta še vedno pot na ozemlje južnega tečaja, toda razen lovcev na kite, ki se tam slučajno nahajajo, jih ne posluša nihče. Kaj bi si bili mislili Amundsen, Scott ali Shacleton, če bi bili nenadoma zapazili velikega mehaničnega ptiča z votlim gromenjem visoko nad njih glavami, ko so se počasnih korakov mučili s svojimi pasjimi vpregami preko razdrapane ledene pustinje? In če bi si bili leta 1911. v sanjah predstavljali te stvari, bi si mogli vendar težko domišljati, da bi bil takšen aeroplan v brezžični zvezi z New Yor-kom. Toda leta 1930. niso bile to nikakšne sanje. Letalo se je dvignilo s sneženih tal in letelo visoko nad neizmernimi ledeniki v smeri proti zalivu, imenovanem Discovery, po ladji kapitana Scotta iz leta 1802. V letalu je Byrd in opazuje 15.000 kvadratnih milj novega ozemlja. Možje, ki so z njim, filmajo ledeno gorovje^ polno čeri in prepadov. Ta film bodo aekaj mesecev pozneje gledali, udobno sedeč v kinematografskih naslanjačih, ljudje vseh delov sveta, in videli bodo na srebrnem platnu ono, kar so ti možje opazovali iz zračnih višin. Medtem ko se je nahajal Byrd na svojem poletu, je njegov newyorški prijatelj, kapetan Hilton H. Railey pravkar govoril radiofonsko z Londonom in zvedel za Byrda, ki je bil od njega oddaljen 9375 milj, važno novico. Rad bi mu jo takoj sporočil in zato telefonira iz svojega stanovanja po lokalnem telefonu v uredništvo dnevnika «Ne\v‘York Times», katerega specialna radijska postaja na kratke valove je v stalni zvezi z Byrdom. Trenutek pozneje že zabrnijo stroji te postaje in vest odhiti po zraku na dno naše zemlje ter se ujame v razpete bakrene žice anten «Male Amerike». Ko tu sprejmejo vest, jo odajo takoj naprej Byr-dovemu aeroplanu, ki leti 250 km južno od te postaje, Byrd odgovori s svojo majhno radijsko postajo^Jki jo ima na krovu svojega letala, in že nekaj minut pozneje zvedo njegov odgovor preko postaje «Male Ameriko v New Yorku in Londonu, ko da bi bilo to samo okoli ogla. To je triumf tehnike naše dobe. Čarovni valovi radija so spremljali admirala Byrda in njegovo moštvo po vsem potovanju po Antarktiki od decembra 1928. do spomladi 1930. Dan za dnem je radio pripovedoval začudenemu svetu, kako so živeli in kaj so odkrivali junaški raziskovalci. Spremljal jih je na morju, na suhem in v zraku. Kot vsevidno oko je radio omogočil vesoljnemu svetu, da je gledal v Antarktiko in celo do južnega tečaja. Radio je s hitrostjo svetlobe, to je s 300.000 km na sekundo, vezal tri jeklene antenske stolpe, ki so stali na južnem polarnem ozemlju, v eni dvajsetinki sekunde z New Yorkom. Nevidni valovi, ki so izhajali iz radijske postaje v kupoli nebotičnika dnevnika «New York Times», so prinesli v Antarktiko Byrdu in njegovim ljudem nad 15.C00 poročil od njih sorodnikov in znancev, kakor tudi godbo in zabavne programe raznih ameriških postaj, katere so pošiljali v pokrajine večnega ledu in snega, da se ekspedicija v dolgi zimski noči ne bi dolgočasila. Nasprotno je Byrdova postaja v «Mali Ameriki» poslala «New York Timesu nad 325.COO besed poročil za časopisje. Te vesti so hitele preko najrazličnejših podnebij, preko ledu Južnega morja, preko gorovij, step in tropičnih gozdov Južne Amerike in preko zapadnega dela Atlantskega oceana. «New York Times» jih je porazdeljeval štiri-inštiridesetim dnevnikom po Zedinjenih državah in drugih deželah, da celo po oddaljeni Avstraliji. Poročila so se tiskala v najrazličnejših jezikih. Pogosto se je nad dvajset posebnih brzojavnih vodov uporabljalo iz New Yorka — poleg redne telegrafske službe — za pošiljanje Byrdovih poročil dnevnikom, katerih skupna naklada je znašala nad sedem milijonov izvodov. Byrdova antarktična ekspedicija pomeni novo dobo v zgodovini radija. Ta ekspedicija je pokazala, da je radio v stanu delati čudeže, o katerih nihče ni sanjal. V času, ko so pripravljali ekspedicijo, so radijski izvedenci, katere so vprašali za mnenje, odkimavali z glavo, ko so jim omenili, da hočejo vzpostaviti neposredno radijsko zvezo Ne\v Yorka z južnim tečajem. Izjavili so, da je to nemogoče, da bi pa morda izjemoma ugodne vremenske prilike tu in tam dovolile, da poročilo doseže svoj cilj. Svetovali so, naj se poročila iz New Yorka pošiljajo v Buenos Aires in naj se od tam ponovno oddajajo naprej proti jugu, pa še o tej zvezi so dvomili, ali se bo dala stalno vzdrževati. Kljub temu so oni, ki so zaupali kratkim radijskim valovom, po odja-dranju Byrdove ladje na jug pričakovali, da njih nade ne bodo ostale neuresničene. To zaupanje jih ni varalo. Radio je tudi tu zmagal. cMala Amerika» je bila v stalni zvezi z New Yorkom, toda samo ponoči, ker podnevi solnčni žarki precej ovirajo prehajanje radijskih valov skozi zrak. Največjo zmago pa je izvojeval radio oni dan, ko se je veliko Byrdovo letalo, imenovano Floyd Bennett, po že pokojnem letalcu, ki je bil povedel Byrda prvega na severni te--čaj, dvignilo na polet na južni tečaj. Ta zgodovinski polet je trajal 18 ur in 59 minut. Ono noč so operaterji v kupoli «New York Time-sa» nestrpno poslušali na 22metrskem valu. In slednjič so začela prihajati poročila iz letečega aviona. Pet in štirideset minut pozneje, ko je Byrd iz zraka javil, da leti nad južnim tečajem, je že izšla posebna izdaja «Ne\v York Timesa» in javila dogodek. Ni bil to samo triumf radija, temveč tudi triumf novinarstva. Danes je admiral Richard Byrd doma, a prihodnji raziskovalci, ki bodo obiskali «Malo Ameriko, bodo morda že infeli s seboj aparate za brezžično televizijo ali gledanje v daljavo in bodo lahko sredi južne polarne noči prisostvovali predstavi ne\vyorške Metropoli-tain-opere, poslušali godbo in gledali igro. Dipl. agr. A. JAMNIK: O MODERNEM PERUTNINARSTVU. V naslednjem se prav za prav ne bomo pečali z vsem perutninarstvom, ampak v prvi vrsti s kurjerejo, ki vzbuja pri nas čim dalje več zanimanja in udejstvovanja. Vendar pa so splošna izvajanja prikrojena tako, da veljajo v perutninarstvu sploh skoraj domalega ne samo za kokoš, ampak za vse vrste perutnine. Ker pa je pri nas kurjereja pač gospodarsko najvažnejša, smo tej posvetili največ paž-nje. Marsikdo bi v naglici mislil, da kokoš, odnosno njen glavni proizvod, t. j. jajce, ne pomeni gospodarsko kake posebnosti, in vendar je tako. Kjer so dani pogoji za razumno perutninarstvo, more kokoš postati važen gospodarski činitelj. V Ameriki n. pr., kjer je tako industrijsko kakor kmetijsko pridelova- nje skoz in skoz preudarjeno urejeno in kjer je močno izvedena delitev dela, pomeni reja kur tudi možnost popolnoma samostojnih, dobrih gospodarskih obstankov, kakor bomo v nadaljnjem še videli. Jajce ima svoje posebne lastnosti, ki mu dajejo razmeroma prav izredno dobro ceno, in je predmet, ki se ga vsak dan v precejšnji meri uporablja v vsakem, tudi najrevnejšem gospodinjstvu. S povprečnim izkupičkom enake teže jajec, kot jo približno ima povprečen konj, si lahko kupimo štiri konje, četudi je jajce na videz sicer nekam izredno majhen predmet. Cene jajec se seveda ravnajo po njih kakovosti, svežosti itd., kakor bomo tudi ke-sneje videli. Jugoslavija prideluje razmeroma veliko ja-jec. Po kritju domačih potreb jih še vedno preostaja toliko za izvoz, da bi mi čitatelj morda ne bil pripravljen kar tako verjeti, če mu ne bi mogel navesti točnih,'resničnih številk. Pri rokah imam podatke našega izvoza v letu 1927. (v drugih letih so številke približno enake). Tedaj smo izvozili v vsem letu blaga, ki tvori največje naše izkupičke po vrsti, za naslednje vrednosti: stavbnega lesa za 885,400.000 dinarjev, to je glavni izvozni predmet; prašičev, speha, masti za 518,000.000 dinarjev; j a j e c (nevpoštevaje klavne perutnine, perja i. dr.) za 512,00 0.0 0 0 dinarjev. Petelin iz Andaluzije. Lafleš petelin. Kljub temu, da se naša jajca kot izvozno blago še ne smatrajo za prvovrstno, odbrano, garantirano in poželeno blago ter se v primeru z obeleženim kakovostnim blagom le še slabo plačujejo, je izkupiček nad pol milijarde dinarjev vendarle presenetljivo velik. Znaša skoraj redno še enkrat toliko kot za izvoženo govedo in stoji na tretjem mestu po velikosti naših dohodkov v trgovini z inozemstvom. Ako bi mi naš izvoz jajec povečali (kar je razmeroma lahko) in izboljšali našo kurjerejo in robo v tem zmislu, da bi bila jajca bolje vnovčljiva, bi se ta dohodek lahko še močno dvignil. Pri današnji naši ne samo popolnoma preprosti, da, zani-karni reji, ki po večini spada v zgodovino ekstenzivno gospodarečih narodov, daje kokoš povprečno 80 jajec na leto. V zadnjem času so se pa stvari vsaj toliko izboljšale, da imamo že precej perutninarskih zavodov, iz ka- terih moremo dobiti jajca za valenje, odnosno že izvaljena piščeta od takih odbranih in kontroliranih živali, ki dado na leto skoraj še enkrat toliko jajec, t. j. povprečno najmanj po 140 do 150 komadov. Čim bolj bo kmetovalec pravilno gojil take živali in čim bolj jim bo posvečal potrebno pažnjo in čim lepša, boljša in svežejša jajca bo vnovčeval, tem višji bodo njegovi dohodki. Pa bi kdo rekel, kam da bomo z jajci, če proizvodnjo preveč povečamo. S primerno ureditvijo zbiranja in nadaljnje trgovine lahko pričakujemo, da jih bomo spravljali v denar, ker je jajce vsakdanja potreba in ker poraba jajec stalno narašča. Poprečno porabi ena oseba na leto v Avstriji po 100 jajec, v Nemčiji po 117 jajec (pred kratkim še po 115, torej na leto do 100,000.000 več), v Severni ameriški državi po 180 jajec (pred kratkim še po 170), v Belgiji po 213 jajec, v Kanadi po 313 jajec (pred kratkim še po 310). Angleži so n. pr. v letu 1928. uvozili približno za 5% milijarde dinarjev jajec in zaklane perutnine, t. j. 42 % od celokupne porabe. V letu 1928. je tam proti letu 1927. porasla domača proizvodnja jajec približno za pol milijarde dinarjev, poraba pa za ne dosti manj kot za eno novo milijardo dinarjev. Nemčija uvaža perutninskih proizvodov za približno iVž, sama pa proizvaja za 10 milijard dinarjev. Iz teh par podatkov je razvidno, da poraba jajec raste in da se perutninarstvu odpirajo zadovoljivi izgledi. Podatkov o naši domači porabi nimam, ugotoviti pa moram, da poraba jajec raste istočasno z dotokom vedno bolj kvalificiranega blaga na trg. To velja tudi pri nas in opažam, da se je naklonjenost za večje uživanje jajec kot takih tudi pri nas zelo povečala, odkar so prišla na trg kvalitetna jajca s firmo pridelovalca in z datu-m o m, kdaj je bilo posamezno jajce zneseno. Človek odslej bolj ve, kaj uživa in kaj plača v taki robi. Današnji trg in razmeroma slaba plačilna zmožnost porabnika zahtevata, da je blago obeleženo tako, da kupec ne kupuje «m a č k e v ž a k 1 j u», ampak da je prepričan o dobroti, svežosti i. dr. blaga in da tako ve, kaj kupuje in kaj plačuje, medtem, ko se neobeleže-nega blaga (četudi je m o r d a dobro) izogiba, v strahu, da ne bi kupil (četudi poceni) nekaj, kar ne bo mogel tako uporabiti, kakor želi. Glede na to razločuje danes trg v glavnem te-le kategorije jajee: I. vrstno in najdražje — pitno (čajno) jajce, staro največ od 3 do 5 dni, ki še vsebuje lecitin, kateri menda ugodno vpliva na mir živčevja, moderni dami pa je potrebno kot hranivo, ki jo nasiča in obenem oprošča strahu pred izgubo vitke linije; II. vrstno, nekoliko cenejše — prvovrstno jajce za kuhinjsko uporabo, nekako nad 5 dni staro, se taksira zopet po svežosti, odbira pa se jih po teži n. pr. vrste s težino komada po 65 gramov, po 60 do 64 gramov, 55 (odnosno 58) do 60 gramov in drobnjake izpod 55 gramov; III. vrstno, še cenejše in starejše jajce, sortirano kakor pod II, a še vedno dovolj sveže za gospodinjsko uporabo; IV. ko n serviran a, presvetljena (tuja) in n a t r t a jajca. Med vsemi je z n a m k i n o blago vedno bolj kreditno in bolje plačano kot jajca neznanega izvora. Kot znamkino blago prihajajo v poštev samo jajca kakor pod 1 in II in pa med temi kakorkoli natrta jajca, slednja v ceni že veliko manj vredna, ki pa po kvaliteti ustrezajo vsaj III. kategoriji. V kurjereji vpoštevamo pri nas v glavnem dve smeri, t. j.: 1.) rejo nesnih kokoši, torej dobrih jajča-ric in 2.) rejo živali za dvostranski hasek, t. j. za primerno nesnost in dobro sposobnost za zakol, torej mesne ali klavne živali (za pularde, kapune itd.). V obeh primerih mora rejec živali nadzorovati: glede nesnosti z zaklopnimi gnezdi, glede klavne sposobnosti pa z zasledovanjem svoječasne sposobnosti za hitro odebelitev in dobroto mesa. Dobra zaklop n a gnezda si čitatelj lahko ogleda na vsakoletnih razstavah v Ljubljani (velesejem) ter pri naprednejših perut-ninarjih, ki so že posejani po vseh večjih krajih naše ožje domovine. Najvažnejše kokošje pasme, ki prihajajo za naše rejce v poštev s o : 1.) tip sredozemske pasme kot najboljše jajčarice. Med te spadajo: italijanka (bela ali grahasta ali jerebi-časta ali rjava ali črna barva perja, noge rumene) ; leghornka (izboljšana italijanka istih barv); m i n o r k a (črne ali bele barve perja, noge sive); d o r k i n g (temne ali srebrne ali bele barve perja, noge mesnobarvne); 2.) tipi z a v b a m i a 1 i č o p k a m i, med temi: f 1 e š e v k a (črne ali bele barve perja, noge mesnobarvne); Štajerka (bele ali grahaste z zlatim ali srebrnim vratom, i’jave, baje tuintam celo črne barve, na tilniku s čopko, noge sivkaste, odnosno bele); k r e v -k e r k a (črne ali bele ali pepelastosive barve, noge škriljastosive); f a v e r o 1 k a z ru-menkastorjavim perjem; Krev-ker petelin. Dorking petelin. 3.) orjaške pas m e, kakor: k o h i n k a (črne ali bele ali jerebičaste ali rumene barve perja, noge močno obrasle s perjem); plime t k a (pepelastosive [belo - črne] barve perja, noge rumene); v a j a n d o t k a (sre-brnobele ali zlatorumenkaste ali tudi črne, ali bele ali rumene barve perja, noge rumene) ; b r a m a (svetle in sive barve perja s črnimi progami); 1 e n g š e n k a (črne barve perja z močnim zelenim kovinskim sojem, redkokdaj bele, noge črne); o r p i n g t o n k a Kohinkina petelin. Kohinka. (črne ali rumene barve perja, noge mesno-barvne); j a v a n k a s črnim ali mešanobarv-nim perjem; 4) male, bojevite pasme z raznimi abnormalnostmi, ki tu ne zaslužijo posebne pozornosti. Sposobnost posameznih za nas v poštev prihajajočih pasem kot jajčaric ali kot klavnih živali je razvidna iz naslednje razpredelnice, ki jo dobro prouči. odstraniti, kakor hitro njena pridnost pričenja pojemati. V velikem obratu računajo, da dobra ja j carica s sto jajci poplača vse stroške, kolikor jih na njo odpade. Kolikor jajec pa znese preko tega števila, to predstavlja čisti dobiček, kateremu se pridruži svoječasno tudi precejšen del izkupička za meso in vrednost gnoja. Pri velikem številu živali z dobro povprečno nesnostjo ta dobiček Pasma Gospodarski pomen posameznih pasem (po Bald.-Griinh ) z ozirom na nesnost v obče nesnost pozimi koliCino mesa ka- kovost mesa spo- sobnost za kokljo rejo težo na prostem v ožjem prostoru petelina | kokoši kg jajca gramov Brama . 1-2 1 2 1- — 12 2 — 1-2 21 4\5 do 6‘- 3-5 do 5-- 62 Dorking 3‘ — — 1- — 1- — 1- — 1 — — 45 3 5 65 Navadna domača 1 3 23 različno različno 2 — 1 — — 25 2- 50 in več Fleševka 2 — — 2 — 1- — 4- — — 2' — 3 5 3’ — 63 Italijanka 1 2 2 — 3 — 3‘ — 3 — 1 — — 3- 2-25 63 Kohinka 2 — 2- — 1 2 2’3 1 — 1 — 1- — 5 — 3 75 60 Krev-kerka 1 — — 2’ — 1- — 4' — — 2- 375 3 25 63 Leghornka 1 2 2‘ — 3' — 3 - 3 — 1 — (I1-) (3 5) (2-5) 63 Minorka 1 — 2 — — 2 — 4 — 1- — 1- — 375 (3—) 68 Orpingtonka (2--) — (2--) (2—) (2 -) (1 -) (2--) (4 5) (3-5) (67) Plinetka 2‘ — — 2’ — 2 1 2 — 1- — 2 — 45 3 5 67 Vajandotka 2' — 1 - 2 — 12 2‘- 1- — 2 — 375 325 67 Izboljšana Štajerka (2 -) (2—) (1 -) (1 -) (2 -) d1-) (2—) (5-) (3 5) (64) 1 = izvrstno, 2 = dobro, 3 = srednje, 4 = slabo. Racionalna in kontrolna reja je mogoča tako rekoč le na ta način, da živalim določimo primerno površino ograjenega prostora (približno na vsako glavo okoli 10 m2), da jim nudimo primerne prostore za bivanje, da postavimo (vsaj pri nekoliko večjem obratu) avtomatične napajalnike in krmilnike, da skrbimo za snago in zdravje ter za zadostno krmo. Sestava krme je stvar svinčnika, a tudi gospodarskega ozira, ker lačna žival ne daje haska. V perutninski farmi na Lesnem brdu pri Horjulu dobivajo kokoši pičo, sestavljeno iz 80 % žitnega zdroba in 20 % nekega posebnega, močnega in nesnost pospešujočega krmila z imenom Promial (prodaja ga Kmetijska družba), povrhu pa dobivajo še dovolj celega žitnega zrnja. Na vsako kokoš računajo tam brez žitnega zrnja povprečno po 55 gramov krme na dan. Ene pojedo seveda več, druge manj. Glavna naloga rejca je kontrola nesnosti (pri jajčarskem obratu), da se mu živali ne zajedo. Ko prihaja kokoš v dobo, ko nesnost ponehuje, jo je treba pač brezobzirno pomeni zelo lepe vsote. Na Lesnem Brdu sem videl v kontrolnih knjigah konto kokoši, ki znese letno do 310 jajec, povprečno druga k drugi pa tam dajo na leto po 170 jajec (leg-hornke). Pri manj urejenem in manjšem perutninarstvu nekateri računajo, da kokoš plača letno z njeno rejo nastale stroške s 110 do 120 jajci. Če vzamem v račun moderno perutninarstvo s 100 dobrimi jajčaricami (kakor jih je na naših kmetijah razmeroma lahko organizirati), ki znesejo na leto vsaka povprečno po 150 jajec, predstavlja to produkcijo 15.000 jajec. Ako privzamem, da jim za dobiček ostane od kokoši po 40 jajec, je to 4000 jajec na leto po 1-25 Din komad, kar da 5000 Din čistega dobička, neprištevaje vrednosti mesa ob prodaji in vrednosti gnoja. In ako na Lesnem Brdu opravijo prav vse posle tja do vnovčevanja in razvažanja jajec od 2000 kokoši samo trije ljudje, bi menda ' s 100 ali nekoliko stotinami kokoši na kmetiji tudi ne bilo tako silno veliko dela, da bi se zaradi dela mogli strašiti racionalnega perutninarstva. In tudi če je delo, saj je plačano, prej izkazani dobiček je pač čisti dobiček po odbitku vseh stroškov za delo, krmo, zdravila, amortizacijo in obrestovanje investiranega kapitala itd. V ameriških perutninarstvih, kjer je delo deljeno in ki so že veleobrati z najmodernejšimi stroji in pripomočki, so te farme različne. Ene gojijo čisto plemenske, velikonesne živali za pridobivanje prvovrstnih jajec za valenje (superelite). Druge ta jajca kupujejo in valijo ter izvaljene živali gojijo za kontrolno pridobivanje valilnih jajec (elite) v velikih množinah, ki gredo v tretje farme-valilke s stroji, ki valijo do 3,COO.OOO jajec naenkrat. Te oddajajo enodnevne piščance farmam-gojilkahi mlade perutnine, odkoder šele prihajajo končno v prave farme, nekake «tvornice», kjer se v velikem pridobiva jajca za prodaj na trgu, odnosno meso za prodaj. V ameriških veleobratih opravlja en sam človek 5000 do 6000 živali. Pri nas se mora velika farma pečati z delom vseh navedenih, ker mora sama ustvarjati vse. Vendar smo toliko na boljšem, da imamo danes za vsakogar dovolj v posebnih farmah pod strokovno kontrolo pridobivanih jajec za valenje in tudi enodnevnih piščet. Navezani smo samo še na to, da živali od-gojimo do nesnosti in potem izkoriščamo do konca drugega leta starosti. Neka ameriška dama v Pantalumi n. pr. sama oskrbuje in prehranjuje 2500 kokoši, ki pravi, da ji nosijo po 150 jajec letno. Krmi samo z dokupljeno krmo. Živi izključno samo od kokošjereje, in sicer «bolj nobel ameriško» in dobro zasluži. Vsak dan ima še dovolj prostega časa, da se lepo obleče in se odpelje s svojim avtomobilom na izprehod ali na obiske. Beli italijanski petelin. Obširneje opisovanje reje same moramo tu zaradi pomanjkanja prostora pač opustiti. Kdor se želi podrobneje pečati z vprašanji plemenske reje, križanja, osveževanja krvi, pa- vajandot. semske čistosti, potrebe in sestave krme, nege, vzgoje, valjenja itd., mu priporočam doslej edino tozadevno slovensko knjigo živinozdravnika Pirnata «Pe-rutninarstvo», ki jo je dobiti za majhen denar v' vsaki knjigarni. Brez pravilne gospodarske in knjigovod-stvene urejenosti obrata, brez točno odrejenega cilja, posebno pa brez zadostnega strokovnega znanja in natančnosti pa naj se kokošjereje ne loteva nekmetovalec, ker bi si utegnil opeči prste. To je stvar, ki zahteva svojega mojstra in sama od sebe ne gre. Uspešno pa je tako perutninarstvo in današnji čas zahteva, da se ga lotimo. ČRNI SUŽNJI. O sužnjih je za gotovo vsak izmed nas že marsikaj slišal ali čital. Suženjstvo poznamo zlasti iz zgodovine starih narodov, katerih gospodarski red je slonel na tej uredbi. Od propada rimskega cesarstva Evropa ni več poznala pravega suženjstva. V srednjem veku je bil preprost človek sicer močno odvisen od svojega plemenitega gospodarja, toda pravne uredbe robstva ni bilo. Šele po odkritju Novega sveta se je ta naprava znova uvedla med omikane narode. Že Kolumb je pri svojih vožnjah odkril do tedaj brezprimerno bogastvo zlata v «Zapadni Indiji». Pohlep po zlatu je takoj prva leta po odkritju Amerike prignal iz Evrope trope najslabših ljudi. Pretepači, goljufi, morilci, vmes tudi kak poštenjak so vreli v obljubljeno deželo, da bi naglo obogateli. Ti priseljenci so lahko dosegljive rudnike zlata in srebra krnela izropali do dna, tako da na otokih in na bližnji celini Srednje Amerike tega blaga zlahka ni bilo več dobiti. Zavoljo zlata so tudi z doma- čini ravnali tako nečloveško, da so jih v nekaj desetletjih skoraj iztrebili. V tej stiski so morali naseljenci hočeš nočeš začeti misliti na druge vire za svoj obstoj, in so se polagoma oprijeli obdelovanja zemlje. Maščevalo pa se je sedaj prejšnje kruto postopanje z domačim prebivalstvom, ker ni bilo delavcev za poljska opravila. Kar je ostalo prvotnega stanovalstva, je bilo od naseljencev tako pokvarjeno, da ni bilo za nobeno rabo. V tej zadregi so se ameriški belci na Antilih in na bližnji celini spomnili afriških črncev. Ondotno ljudstvo je bilo za poljska dela toliko pripravnejše, ker je bilo navajeno na vročino, brezskrbnejše in vedrejše naravi ter ni bilo tako leno kot Indijanci. Afriko so v 16. stoletju, kakor še danes, naseljevala na severu rjava, največ semitska plemena, ki so tjakaj prišla po Rimljanih v 7. stoletju. V sredini in na jugu celine pa so od pradavnih časov prebivala številna črna ljudstva. Rjavi Semiti so živeli sicer v despotičnih, absolutističnih državnih tvorbah, a dejansko vendarle v precejšni osebni svobodi. Črnci, z dvema izjemama, vobče niso imeli večjih držav, ampak so životarili v majhnih plemenskih združbah, katerih glavarji so bili popolni gospodarji svojih podložnikov, dasi so nam znane izjeme. Črnci so bili tudi za tedanjega Evropca «divjaki», ker so živeli zelo preprosto, čeprav njihova svojevrstna kultura ni bila tako nizka kakor so takrat mislili. Enotne vere niso imeli. Severna plemena so bila po večini mohamedanska, ostala so molila vsaka svojega boga, vsi skupaj pa so bili od sile praznoverni. Prebivali so v nizkih, iz vej spletenih kolibah z enim samim vhodom. Za pohištvo je bilo nekaj košar, pletenih preprog in prstenega posodja. Telo je navadno pokrival le ozek pas, ki je bil bolj za lepoto kot za obleko. Moški so lovili, žene so pa obdelovale njivice s prosom. Suženjstvo je bilo med črnci zelo razširjeno. Po stari navadi so bili ob svobodo vsi vojni ujetniki in težji zločinci. Še bolj se je ta običaj razširil ko so belci začeli s sužnji trgovati čez morje. Črni vladarji so sčasoma svoje podložnike za vsak prazen nič kaznovali s suženjstvom in jih največkrat kar sproti prodali. Okolnost, da je suženjstvo med črnci že obstojalo, je trgovini z živim blagom med belci postavila temelj. Trgovci so se izgovarjali, da so svoje blago pravnoveljavno kupovali od črnih mogočnežev in svoje obrti niso smatrali za nečloveško. Ljudska vest se s takimi dokazi ni dala potolažiti; to smemo sklepati iz tega, da trgovca s sužnji nikjer niso čislali. V prvih časih je trgovina z ljudmi cvetela le ob zapadni afriški obali, zlasti v Gvineji. Kmalu pa se je razmahnila in v nekaj desetletjih je ob morju zmanjkalo blaga. Kupci so zategadelj začeli hoditi globlje v notranjost. Z daljšo potjo so rastli stroški in nevarnosti, z njimi pa seveda cene, zlasti ker je bilo treba navadno tudi vsem plemenom ob poti plačevati odkupnino za prost prehod. Če k temu prištejemo še prehrano na morju in dobiček ladjarja, je razumljivo, da so morali v Ameriki črnce plačevati po zelo visokih cenah. Trgovci s sužnji so se združevali v večje družbe, ki so potovale na stotine milj daleč v notranjost po svoje blago. Taka karavana je pri povratku štela več vrst po 30 do 40 sužnjev, ki so nosili potrebščine in hrano zase in za svoje gospodarje. Vezali jim niso ne rok ne nog, toda namesto v verige so jih vklepali v posebno pripravo, ki je ujetniku dopuščala neovirano gibanje z udi, obenem pa preprečevala beg. Uklenjenčev vrat je namreč tičal v leseni rogovili, ki je bila zadaj zaprta z železnim klinom, tako da ti vratu ni stiskalo, glave pa tudi nisi mogel izvleči. Rogovila, je imela 3 do 4 metre dolg ročaj, čigar konec je ležal na tleh pred ujetnikom. Ročaj je bil tako težak, da ga z rokami ni bilo mogoče vzdigniti. S tako oviro okoli vratu nisi mogel storiti niti koraka, kaj šele bežati. Za pot so sužnje postavili v vrsto drugega za drugim, ročaje rogovil pa vzdignili na rame prednika. Na ta način se je sprevod nemoteno pomikal k cilju, kupljenci pa so bili kot prikovani drug k drugemu. Ročaj prve rogovile v vrsti je seveda moral nositi eden stražnikov. Ponoči so roko prvega sužnja priklenili k rogovili drugega itd. Črnce so kupovali skoraj le z blagom. Orožje, strelivo, malo ali ničvredno okrasje in drobnarija, platno in druge tkanine, to je v Afriki imelo ceno; za denar niso dosti marali. Seveda se je pogostoma pripetilo, da so kupci črnce, brez razlike stanu in plemena, kar uro-pali, mesto da bi jih bili kupili. Radi takih nasilstev je seveda potem večkrat prišlo do krvavih spopadov. V Ameriko so sužnje prevažali v majhnih, 120 do 130 ton velikih ladjah, ker je trgovec s tako ladjo, na katero je nagnal 3C0 do 400 kup-ljencev, manj tvegal kot z veliko (za primerjavo velikosti ladij si pokličimo v spomin, da imajo sodobni parniki do 60.000 ton!). Velike ladje so namreč morale največkrat čakati po cele mesece, preden se je nabralo toliko črnega blaga, da se je prevoz izplačal. Pri tem čakanju se je pogostoma pripetilo, da je ladja zamudila ugodne vetrove za Ameriko in je morala po vse leto ostati v Afriki. Med vožnjo po morju so pomorščaki iz bojazni pred upori sužnje večinoma zaprli in uklenili. Hranili so jih skoraj s samim fižolom in rižem. V ostalem pa so trgovci skrbeli za to, da jim sužnji niso poginili, saj je bil vsak mrtvec za njih občutna izguba. Življenje prodancev v Ameriki je bilo zelo žalostno. Sleherni gospodar je do skrajnosti izkoriščal brezpravneža, ker si je pač hotel in, zavoljo tedanjega gospodarskega reda, tudi moral z njegovim delom povrniti kupnino zanj. Zaradi pasjega življenja so bili samomori med črnci zelo pogosti, kar je tem značilnejše, ker je zamorec primeroma nerazvajene, vedre narave. Samomorilec se je rešil pozemskih muk, obenem pa je oškodoval gospodarja. Radi so se črnci nad svojimi tlačitelji maščevali tudi tako, da so zastrupili vso živino in celo svoje sotrpine, s čimer so često gospodarja spravili na beraško palico. Mnogo sužnjev je ušlo v gozdove, kjer so se družili in ustanavljali časih cele državice. Severna in južna Amerika sta šteli mnogo takih naselbin črnih beguncev in značilno za razmere je, da se jih oblasti niso upale lotiti ali pa so se jih celo komaj ubranile. Sužnji so živeli po nizkih, nezdravih kolibah, ki v njih ni bilo drugega pohištva kakor nekaj prstene posode in pletenih preprog. Vzlic veliki toplotni razliki med dnevom in nočjo so hodili skoraj goli, pa jih je zato mnogo pobrala bolezen. Dobivali so pičle količine n a-nioka, soljene govedine, suhih rib in sočivja, kar vse je komaj zadoščalo za življenje. Pri taki hrani so morali neprestano ves dan opravljati težka poljska dela po nasadih kavovca, tobaka, sladkornega trsa in bombaževca. Počivati so jim dali le ob nedeljah in večjih pr. z-nikih, pa še to ne vedno. Življenje je bilo kajpada po naselbinah raznih držav različno; tu malo boljše, tam zopet slabše od pravkar opisanega. Še pomembnejša za sužnja je bila dobrosrčnost ali zlobnost gospodarjeva. Sužnju ni niti prestop v krščansko vero olajšal usode. Angleški protestantski naseljenci na primer, ki so bili vseskozi zelo pobožni, vobče niso radi videli, da so njihovi črnci prestopali v krščanstvo, ker se jim je zdelo neprimerno, svojega brata v Kristusu tako izkoriščati kot so izkoriščali sužnje. Dokler so le-ti bili pogani, se jim pa to ni zdelo greh. Suženjstvo je bilo pravno odpravljeno po vsem svetu šele okoli srede minulega stoletja, toda v resnici do neke mere še vedno obstoja. Pomislimo le na znano dejansko brezpravnost in zaničevanje, ki ga morajo črnci prenašati v Zedinjenih državah. Uredba, ki je na njej skozi stoletja slonel gospodarski red evropskih naselbin, je pač morala pustiti spomine. Pa tudi ti spomini bodo na sramoto človeštva izginili. STANKO TRČEK: NOVOSTI V ZRAKOPLOVBI. Lansko lelo je bilo za zrakoplovbo eno najplodnejših v zadnjem desetletju. Ustvarili so se .načrti, ki so bili že dolgo časa rta papirju, za katere pa dotlej ni bilo ne denarja ne potrebnih skušenj. Pozornost širših plasti so najbolj vzbudile zrakoplavnice velikanke, na kakršne še pred petimi leti skoraj ni bilo misliti (naziv «zrakoplavnica> ima Janežičev slovar in je lepši in pravilnejši kot pa spake-dranka «zračna ladja», ki je zašla v naše dnevnike). Manj je ljudstvo opazilo uspele lete ogromnih letal «Do X» in «G 38». Tehnika zračnih plovil je s temi ustvaritvami prešla mejo, za katero se je še pred kratkim zdelo, da je ne bo mogoče prestopiti. 1929. leta je človek prvič v zgodovini obšel svet po zraku. Znameniti let okoli zemlje je izvršila nemška zrakoplavnica «Graf Zeppelina Izdelana je bila 1928. in je oktobra istega leta, pri drugem poskusu, prestala preizkušnjo z znano vožnjo čez Atlantsko morje v Zedinjene države in nazaj v Nemčijo. Prvi poskus, preleteti Ocean, se ji je ponesrečil, ker so se nekateri stroji med vožnjo pokvarili. «Graf Zeppelina se je že iz Španije komaj še vrnila domov. Poškodbe so v kratkem popravili in vdrugič je let dobro uspel. Največ radi širjenja svojega imena so Nemci januarja 1929. poslali to zrakoplavnico na pot okoli sveta. Ubrala je smer čez Rusijo in Sibirijo na Japonsko. Iz Tokia je odrinila čez Tiho morje in pristala v Los Angelesu (los en-džiliz). Odtod je krenila v Lakehurst (lejk-irerst) pri New Yorku, nato pa je odplula čez Atlantik v domovino. Mestoma, n. pr. nad Tihim oceanom, se je morala boriti s silnimi viharji in z meglo, kar pa je ni oviralo, da ne bi bila z največjo točnostjo, po prej narejenem načrtu preletela svoje poti. «Graf Zeppelin» je bila do lanskega leta največja zrakoplavnica na svetu. Prostora ima za 105.CC0 kubičnih metrov nosilnega plina (kako so zrakoplavnice zgrajene, je opisano v Pratiki za leto 1929.). Dolga je 236 m in bi torej v Ljubljani segla od pošte do Figovca. Njen največji premer meri £0 m. V petih čolnih je vdelanih pet Maybachovih strojev, katerih vsak daje 550 konjskih sil. Orjaka žene tedaj skupno 2750 ks. Na potovanju v rednih okoliščinah stroje štedijo in jih puste teči počasneje, tako da proizvajajo le kakih 2200 ks. Zanimiva novost je gorivo. Strojev namreč ne kurijo z bencinom, ampak z zmesjo plina, ki jo ima zrakoplavnica s seboj okoli 30.000 m3. Raba plinastega goriva namesto tekočega je zaradi tega prikladnejša, ker je zrakoplavnica vedno enako težka. Gorilni plin je namreč skoraj tako težak kakor zrak in je za ravnotežje plovila treba le namesto porabljenega plina v posode spustiti zrak. Še druge vrline ima gorilni plin, ki pa jih tukaj ne utegnemo naštevati. Ugodno pri tem je, da more stroje, ne da bi jih bilo treba predelati, gnati tudi bencin. «Graf Zeppelin» doseže največjo hitrost s 128 km na uro, potuje pa navadno s hitrostjo 117 km na uro. Naložiti more 30.000 kg; od tega je polovica tovora s plačano voznino. V zraku more ostati ICO ur ali 4 dni in noči ter v tem času prevozi 10.000 km, torej četrtino zemeljskega obsega. Prazna zrakoplavnica tehta 55 ton, popolnoma opremljena in naložena pa 85 ton. Posadke je 26 mož. Medtem ko se je nemški izdelek ponašal po svetu, so Angleži zgotovili svojo «R 101», ki po velikosti znatno prekaša «Grafa Zeppeli-na». Vsebuje 142.000 m3 nosilnega plina, dolga je 244 m, premera ima 40 m. Polna tehta 156 ton; od tega je 30 ton goriva in 43 ton tovora. Vozi z brzino 120 km na uro, če je treba pa tudi 132 km. Žene jo pet strojev s skupaj 2925 ks. Prevoziti more brez prestanka 6400 km v 50 urah. Prostorov je prirejenih za okoli 100 potnikov. Novo je pri «R 101», da so prostori za posadko in za potnike v notranjo- sti zrakoplavničinega telesa; zunaj se nahajajo le čolni s stroji in službujočim osebjem. «R 101» je v jeseni 1929. izvršila prve poskusne vožnje. Namenjena je za promet med Anglijo in Indijo.* Letos bo zgotovljena vrstnica «R 101», R 100», ki bo po obliki in velikosti enaka prvi, imela pa bo več in močnejših strojev. Vse pa bodo očitno prekosile Združene države, ki grade zrakoplavnico s 184.000 m3 prostornine in 260 m dolžine. Nič manj plodovito ni bilo leto 1929. za letalstvo. Tudi tu sta letali «Do X» in «G 38» vzbudili pozornost sveta. Izdelek nemško-švicarske tvornice Dornier, vodno letalo «Do X», je tehnična izrednost. Razpetost kril meri 48 m, trup je dolg 40 m, nosilne ploskve pa imajo skupaj 490 m2 površine. Letalo hiti po zraku s 180 km na uro, more pa doseči čez 2C0 km. Naloži poleg goliva za 6 do 8 ur in 12 mož posadke še 100 potnikov z običajno prtljago vred. Trup je razdeljen v tri nadstropja. V spodnjem so shrambe za gorivo, nadomestne dele in tovor, srednje je za potnike, gornje pa za posadko. Nad krilom je razvrščenih v šestih skupinah 12 strojev, ki se vsi ravnajo iz osredne strojnice v tretjem nadstropju. Napeljave in stroji so tako vdelani, da se lahko vsak hip pregledajo, popravijo ali izmenjajo. Že sama ta okolnost varnost letala jako občutno dvigne. Gorivo dovaja strojeni električna črpalka iz spodnjega nadstropja. Letalo navadno leti le s 60 % vse svoje sile, s čimer se stroji zelo varujejo. V primeru pa, da se eden ali dva motorja pokvarita, nadomestijo ostali stroji s povečanim delovanjem izgubljeno silo. Kar je «Do X» na vodi, to je «G 38» na kopnem. Osnovna misel je pri drugem drugačna kot pri prvem. Junkers, znani borec za «debelo krilo», vidi višek letalske tehnike v detečem krilu», tedaj v letalu, ki ne bi imelo ne trupa ne drugih odvišnih delov. Njegov «G 38» se v mnogem precej približuje temu idealu. Dobršen del prostorov za potnike in tovor je Junkers spravil v krila, ki so zastran tega tudi dva metra debela. Prav tako tiče v krilih štirje stroji s skupaj 2400 ks. Med letom lahko pridemo po ozkem rovu do napeljav in do strojev. * V noči med 4. in 5. oktobrom 1930 se je tej znameniti zrakoplavnici med vožnjo vnel plin. Strmoglavila je na tla in popolnoma zgorela. Med 48. žrtvami je bil tudi angleški letalski minister. Letalo meri čez krila 45 m, dolgo je 23 m, prazno tehta 13 ton, naloženo pa 24 ton. Stoji na štirih kolesih, ki so uprta v krila in opremljena z zavorami na zrak. Tudi rep teče na kolesu. «G 38» nosi 3000 kg tovora ali 30 oseb s prtljago vred. Peti dogodek leta je bilo raketno letalo Nemca Oppela. Pomen tiči v novem načinu pogona, ki dopušča daleč segajoče sklepe. Znano je, da se je Oppel v zadnjih letih ukvarjal z raketnim avtomobilom in naposled z raketnim letalom. Poskusi z enim kakor z drugim so se mu ponesrečili. Pri raketnem stroju izrabljamo silo, ki nastane pri razpoku raket, neposredno za pogon, letalo se nekako samo strelja po prostoru. Je to ista reakcijska sila kot jo vsak pozna od streljanja, ko pri vsakem strelu puška precej krepko sune v ramo. Prav kakor strel porine puško ali topovsko cev nazaj, ravno tako porinejo rakete letalo naprej. Se- veda je množina streliva v raketi veliko večja kot v puškinem naboju, zato doseže letalo v kratkih sekundah zelo veliko hitrost. S posebno pripravo more vodnik rakete užigati po potrebi drugo za drugo. Na ta način ima letalo do neke mere v oblasti. Ko se vse rakete porabijo, se letalo spusti na zemljo kakor vsako drugo brez motorja. Važno je, da rakete ne dajejo svoje sile le v zraku, ampak prav tako tudi v brezzračnem prostoru, ker nahajamo reakcijsko silo povsod, kjer je gibanje. Sanjači že govore, da bomo z raketnim letalom lahko brzeli z zemlje na mesec ali celo z zvezde na zvezdo. No, to je malo prehudo, res pa je, da se z Oppelo-vim izumom letalstvu odpirajo nova pota. Očitno je tehnika, kakor na vseh drugih po-priščih, tudi v zrakoplovbi ubrala pot k velikemu. Izsledki in dogodki leta 1929. nam pričajo, da so težkoče, ki so doslej branile gradbo velikih plovil, premagane. Dr. FRANC MIŠIC: KRIŽEMA PO VZHODNEM POHORJU. Kakor iz našega Jadrana skalnato dalmatinsko obrežje, se iz širokega Dravskega polja blizu Maribora, našega severnega stražarja, dvigajo gosio-pošumljeni, v prijetnih terasah se vedno više in više dvigajoči vzhodni obronki in razrastki zelenega Pohorja. Stari prvotni naglas in mehki koroški h tega znamenitega pogorja nam kažeta pot v davno preteklost našega naroda, pa tudi k zibelki onih naših prednikov ki so nekdaj na vznožju Karantanske gore, pozneje gore sv. Urha, v svojem narodnem jeziku kot svobodnjaki ustoličevali svoje kneze, kneze svoje krvi. Koroška Drava, prinašajoča s seboj veselo pa tudi tužno pesem naših rodnih bratov in sestra iz dežele Gospe Svete, objema in poljublja neprestano severno pohorsko vznožje, kakor da bi se od njega kar ne mogla ločiti; tudi njena sestrica, izpod Rogle izvirajoča Dravinja z vročimi solzami v očeh zapušča svojo pohorsko zibelko, se s težkim srcem poslavlja od južnih pohorskih hribčkov in od vinorodnih, zračnih holmcev, okrašenih s svetimi hrami božjimi. Pa če se vzpneš od Dravinjinih izvirkov na Roglo in Pesek, se usmeriš nato ali ob Radoljni navzdol v Št. Lovrenc in skozi puščavo na kolodvor istega imena, ali pa po ravnem skozi hladno smrekovje in jelovje po zibajočih se stezicah preko «Zgomje brvi» na Klopni vrh, odtod na Smolnik in se spustiš ob glasno bobneči Lobnici na strmem severnem gorskem pobočju v Dravsko dolino in Ruše, si prehodil črto, ki približno tvori zapadno mejo vzhodnega Pohorja. Pohorje s svojimi naravnost nepreglednimi gozdovi na eni strani, na jugozapadni, Slovenske gorice s svojimi smejočimi se vinogradi, belimi hrami, neštetimi cerkvicami in senčnatimi gozdički in dolinicami na drugi strani, na vzhodni, pa zadnji odrastki muhasto zveriženega Kozjaka s cerkvico sv. Urbana, zaščitnika vinogradov in vinogradnikov, na severni strani, tvorijo krasen naraven okvir za prelestno sliko, ki jo je naslikala stvarnikova roka očividno v ljubezni, z jugosloven-skim Meranom, z našim Mariborom, na oba brega koroške Drave ob vznožju Kalvarije in Piramide. Samo po pičli uri hoda — z avtobusom seveda še hitreje — stojiš pri vojaškem strelišču v Spodnjem Radvanju tik pod zelenim Pohorjem, ki se v dolgem, v sredi pri Velikem vrhu in Rogli precej močno proti jugu upognjenem loku razteguje vse tja do koroškega Traberga, a spada vseeno geološko-morfološko, dasi leži povsem južno od Drave, ne kakor Karavanke, k Južnim Apneniškim Alpam, temveč h kristalinskim Praalpam, k avstrijskim Centralnim Alpam, kakor n. pr. koroška Golica, Svinska planina ali Grlica severno od Osoj-skega jezera z znamenito, svetovnoznano vzpenjačo, ki jim vsem zato nalikuje tudi po obliki svojega razčlenjenega pobočja, svojega zvitega hrbta in s svojimi posameznimi vrhovi, okroglimi kopami, pa tudi s svojim živalstvom in rastlinstvom, ki med drugim ne pozna ne črnega teloha, ne kosmatinca, ne ciklamna in ne Marijinega čeveljčka. Zapadni del Pohorja, katerega hrbet, povprečno nad 1500 metrov visok, nima gozdov, temveč je gol in pokrit s sočnimi pašniki, tratami in senožetmi, pozimi z idealnim, nad 25 km dolgim smučiščem, je za sedaj pripraven samo za enodnevne izlete, ker se nameravana gradnja velikega planinskega hotela v njega sredini, pri Ribniškem jezeru, še ni mogla izvršiti. Vzhodno Pohorje pa, ki je zvezano z zapadnim po najmlajši pohorski koči po Vinter-jevi na Pesku pod Roglo, bo s tem, kar nudijo njegove planinske postojanke skozi vse leto, tako v hudi zasneženi zimi kakor v vročem poletju, po- polnoma zadovoljilo vedno i razvajene turiste i stalne goste. Ko pa bo končno kedaj njegovo severno vznožje nad Zgornjim Radvanjem po vzpenjači zvezano z idiličnim, daleč naokrog vidnim počivališčem pri Sv. Bolfenku, ko bosta peljali z njegovega južnega pobočja dve avtomobilski cesti k Ruški», ena iz Hoč preko ‘Mariborskem, druga iz Slovenske Bistrice preko Sv. Martina, in ko bodo vrli Rušani dovršili že započeto delo z dograditvijo avtomobilske ceste iz njihove slavne vasi, «Mali Beograda imenovane, gori do Sv. Areha in k , tedaj bo tiho kraljevstvo zelenih gozdov in dišečih travnikov, kraljevstvo zračnih in solnčnih pohorskih trat in seč, pa tudi božji svet starodavnih cerkvic in kapelic vzhodnega Pohorja odprt in dostopen, tudi onim, ki njegovih sinjih višav peš ne morejo več doseči ali pa še ne tja gori. Za tujski, turistovski in osebni promet, v prvi vrsti pa za domače gospodarstvo, zlasti gozdarstvo, pač krasni upi, ki bodo nadomestili, kar so pohorski splavarji izgubili po otvoritvi koroške železnice na splavarstvu. Do tedaj pa drugače ni mogoče tja gori nego peš, razen če si drzen motociklist ali pa, če se upaš z aeroplanom pristati na velikem travniku sredi gozda za Ruško kočo. Potov in stezic, ki vodijo do cilja po globokih, strmih globačah, izvoženih in neizvoženih, ali po mehkih gozdnih tleh, izhojenih in neizhojenih, zaznamovanih ali nezaznamovanih, najdeš na stotine, tako da si jih lahko izbereš vsakokrat po mili volji; vodijo te sem in tja, gori in doli, pa vediio do kake kmetije, polne slovanske gostoljubnosti, do kakega zavetišča s toplim kotičkom, do kake prijetne koče ali do kake cerkvice, ki te vsi vabijo, da se ustaviš, se odpočiješ in navžiješ ljubega solnca, svežega zraka in krasnih razgledov. Glavna prometna pot pa se vzpenja od Betnave z njegovega vzhodnega vznožja kakor že v predrimski dobi v splošnem v zapadni smeri k Sv. Bolfenku z bližnjim Mariborskim razglednim stolpom in niže mimo Mariborske koče k - Ruški/', od tod pa gre preko precej globoke zareze potoka Lobnice in drvarskega selišča Ploš-Beigot mimo koče na Klopnem vrhu na Pesek in na Roglo. Kdor hoče napraviti iz Maribora izlet na Pohorje vsaj do Sv. Bolfenka (1037 m) brez vsakega posebnega napora v dobro zaznamovani smeri, naj se dviga od vojaškega strelišča pri Spodnjem Radvanju počasi po terasah navzgor, mimo Robnika in Habakuka, skozi pravljični svet predslovanskega gradišča, zvanega «Poštela», mimo vrelca in kapelice sv. Antona, katerega leseno sveto ,kaiž ,PQEVALj£VA C,U iTANJ Sv.BOlFEN« POŠTE LA> SLOVENJEGRADCC. !ani VRH £T | SLOV. BISTRICA PREGLEDNA KARTA POHOB.IA IN OkOLICE (ONJICE Umetna koklja. Vila Planinkam pri «Ruški». uiim- i-.^caiice\ na j;t-i liUiu.i.i .-ivi iarilii g. Goloba na Lesnem brdu pri Ljubljani. Smolnik na Pohorju Riža ob Lobnici. Konjiški ribnik. Radio na južnem tečaju. Potres v Južni Italiji (1930): bedni brezdomci v šotorili. Hiša v ulici Casanova v Napolju, kakor da so jo bili obstreljevali z granatami. Potres z dne 22. julija 1930. ji je podrl sprednji zid. ■ 'iSsp?:* Jih**-- .‘: wBPS5iSS Vsesokolski zlet v Beogradu. Pogled na ogromno telovadišče. Olimpijska tekmovalna vrsta S. K. J. s pokojnim borcem Malejem (tretji od leve). Prvi podstarosta S. K. J. E. Gangl se poslavlja od pokojnega junaka. Mati sokolskega borca Maleja ob odprtem grobu nesrečnega sina na Bohinjski Bistrici. Pogreb sokolskega heroja Toneta Maleja v Ljubljan na Masarykovi cesti pred kolodvorom. Vseslovanski gasilski kongres v Ljubljani. Gozd gasilskih praporov na Kongresnem trgu. Novi gasilski prapor. Blagoslovitev novega gasilskega doma na Barju Spomenik zaslužnega gasilskega staroste F. Barleta na ljubljanskem pokopališču. Tekmovanje otrok društva Atene v Ljubljani. Nag!. jeni malček. podobo pa je žalibog brezbožna roka odnesla. Tako zvana «lovska» steza, ki pelje za pekrskimi vinogradi tam, kjer je nameravana vzpenjača, tudi k Sv. Bolfenku, je — kakor severno pohorsko pobočje in reberje v splošnem — zelo strma, vendar pa priporočljiva onim dobrim pešcem z zdravim srcem, ki želijo v prosti naravi in v čistem gozdnem zraku doseči oni učinek, ki ga sicer more nuditi edinole zelo vroča parna kopel. Dospevši na vrh ugledaš štirioglat, močan in masiven visok zvonik, a brez zvonov. Tudi del nekdanje cerkvice še stoji, v majhnem stolpičku s «činkim» (— poh. majčken) zvončkom, ki je srečno preživel vojno vihro. Toda kjer so nekdaj visele ali stale svete podobe in so se ob določenih dneh pobožni romarji zbirali k molitvi in k cerkvenemu petju, tam gospodari sedaj postrežljivo ljubezniva oskrbnica, nestrpno čakajoč trenutka, ko bo vzpenjača pripeljala prve goste. Samo enkrat na leto se tu gori na obširni trati pred nekdanjo cerkvico zbere majhen krog evangeličanov iz Maribora, Št. lija in Marenberga, da z improvizirane, s smrečjem okinčane prižnice na prostem čujejo besedo božjo, pravo gorsko pridigo. Oskrbnica pa vsakemu gostu, ki se ji zdi tuj, z veliko uslužnostjo pokaže tik pod severnim strešnim robom zvonika ograjeno verando, napravljeno iz velikih kameni-tih plošč, odkoder se nudi začudenemu tujcu veličasten in obenem ljubek in mičen razgled: ljubek in mičen tam, kjer se oziraš od neskončnih pohorskih gozdov, od ljubkih holmov in vrhov v Kozjaku, od smehljajočih se njiv in travnikov Dravske doline črez rdečerumeno svitajoče se pekrske vinograde ob Dravi navzdol mimo Maribora na pestre Slovenske gorice; impozanten in omamjjiv pa, če se ozreš proti severu na velikane avstrijskih Alp in končno obstrmiš ob neskončnem morju, ki valovi za Prekmurjem nad ogrsko nižino. Sedaj še živi med domačim ljudstvom pravljica ali basen, kako je hudobec v eni sami noči Sv. BoJ-fenku zgradil cerkev po'd pogojem, da bo za plačilo prvi romar njegov. Ko pa je bil prvi romar volk, ga je hudič zgrabil in raztrgal; ker ni dobil človeške duše, se je tako raztogotil, da se je zagnal ves besen v ogel cerkve, kjer se še sedaj vidi luknja. Ko bodo po gradnji vzpenjače nastajali po vrsti na Pohorju sanatoriji, ki bodo zdravili bolnike, bodo hudobci zopet zaman ali zelo dolgo morali čakati na človeške duše. Sv. Bolfenk pa bo zaslovel ne le doma, ampak tudi v tujini, ne le kot postajališče in počivališče, ampak kot izhodišče za izlete peš in z avtom križem po Pohorju. Sv. Bolfenk je bil učitelj in vzgojitelj nemškega cesarja in poznejšega svetnika Henrika; srednjeveški cerkveni in posvetni mogotci so brezdvomno oba zelo častili; sv. Bolfenku so na Pohorju posvetili dve cerkvi: eno v vzhodnem delu nad Pekrami in Radvanjem, drugo v zapadnem delu pod Veliko Kopo v višini 942 m, kjer pa je dobil ime sv. Vol-bank. V celokupnem Pohorju najviše ležeča, najčastit-ljivejša in pa tudi ena najstarejših, a najbolje ohranjenih izmed vseh je cerkev sv. Henrika, po domače cerkev sv. Areha. V njeni neposredni bližini stoji na prostrani trati, ki obdaja cerkev, s krasnim razgledom proti jugu, na severni pa obdana z visokim gostim smrekovjem in jelovjem in tako proti vetrom zavarovana Ruška koča. Prav za prav je to že celo selišče, ki spada v katastralno občino Frajheim, medtem ko je cerkev podružnica one pri Sv. Martinu na Pohorju; vse skup pa dejansko sloni na ramah podjetnih Rušanov in bo tudi po prizadevanju teh gospodarsko in narodno vzornih mož po dograditvi avtomobilskih cest na tri strani, v Ruše, v Hoče in Slovensko Bistrico, katerih precejšen del so že sami zgradili z lastnimi prispevki, doživelo še sijajnejšo bodočnost. Prvotno majhna «Ruška», prva slovenska in sploh prva Sv. Bolfenk (1037 m). koča na Pohorju — kakor so tudi prvi razgledni stolp na Pohorju, onega na Žigartovem vrhu postavili Rušani — je sedaj povečana in velja kot lepa, okolici primerna in prilagodena lesena stavr ba, postavljena v mičnem domačem slogu. Zraven stojita dve vili za prenočevanje: «Planinka» in «Čandrova»; pa tudi gospodarska poslopja, moderna ledenica in hišica za služinčad, vse urejeno in opremljeno tudi za stalno bivanje v vsakem letnem času; sploh so vse koče in vsa zavetišča na Pohorju odprta skozi vse leto. Kdor hoče videti in spoznati domače ljudstvo in se prepričati o priljubljenosti in slavi te cerkve, naj pride sem poleti na tako zvano «Arehovo» nedeljo (15. juliju najbližja). Videl bo vse dobre pa tudi slabe strani našega naroda. Tudi pozimi se bere od časa do časa ob nedeljah in praznikih tu maša za turiste; kdor nima smuči, se lahko sanka in prevozi v dvajsetih minutah v Ruše naravno sankališče, kakršnega ne najdeš na celokupnem Pohorju, in ki pre* kaša ono na Ljubelju ali na Semeringu. Z «Ruško» tekmuje prav v vsakem oziru, a jo mogoče še prekaša, kar se tiče elegance in kom- forta, zlasti pa po svojem milem podnebju slav-noznana .Mariborska* koča (1080 m), oddaljena od zatočišča pri Sv. Bolfenku samo pol ure hoda, s svojo okusno depandanso, ležeča v varnem zavetju pred viharji na južnem gorskem pobočju, z zelo mikavnim razgledom na mnogovrstne razrastke in parobke jugovzhodnega Pohorja, na Veliki vrh, na cerkev sv. Treh kraljev, na Sveti Martin, na Boč, Rogaško goro, Dravsko polje in Haloze. Kakih 20 minut pod kočo pada v temnem gozdu Framščica strmo čez več metrov visoko skalovje v dveh curkih v globok slap in tolmun; le malokateremu ljubitelju Pohorja znano, a najpri-kladnejše kopališče v vročih poletnih dneh, kako>-so zgoraj tik ob koči priprave za solnčenje vsakomur dobrodošle, kdor si na takšen način misli okrepiti svoje zdravje. Priznano letovišče in zdravilišče! Približno sredi poti, ki vodi po gorskem grebenu od Sv. Bolfenka k «Mariborski», kakih 100 m nad obema, na majhni gozdni trati, na Ciglenicah (1146 metrov), štrleč preko najvišjih gozdnih vršičev, tako da se ga kakor stolp sv. Bolfenka vidi tudi iz Maribora in Spodnje Dravske doline sploh, se dviga visok razglednik, zgrajen in sestavljen iz železa, na katerega najvišjo teraso dospeš do stoo-nicah, ki se vijejo po polževo kvišku ob srednjem debelem železnem stebru: ona točka, ki v celokupnem vzhodnem Pohorju nudi najobširnejši, najdaljši pa tudi najraznovrstnejši razgled, kakršnega v tej pestrosti in dalekosežnosti niti Veliki vrh, najvišji vrh v vzhodnem Pohorju, ne zmore. Naslonjen na ograjo vrh razglednika tu lahko pregledaš glavni hrbet Pohorja in njegovo smer v celoti od vzhoda do zahoda, od Maribora do Traberga; tu šele dobiš vsaj malo pojma o njegovih razsežnih šumah, o njegovih vrheh in kopah. V zapadni smeri opaziš, od visokega smrečja obdano, cerkev sv. Areha; potem pa proti jugozapadu cerkev sv. Urše, sv. Urha in sv. Treh kraljev pod Velikim vrhom; predvsem pa vas in cerkev sv. Martina na solnčnih, polagano k Dravskemu polju padajočih obronkih, kjer pri- delujejo v Kovači vasi in na Ritoznoju pa tudi na Visovljah, kjer stoji «Vošnjakov» dom, zelo čislana vina; pisan svet, kjer so vasi pa tudi posamezni, ne redko nad 1000 m visoko v starem, lepem domačem slogu zidani hrami povsod obdani od trat in travnikov, od duhtečih gozdov in tajnosti gozdnega šuštenja. V skoro neskončni daljavi pa sega pogled čez Črni vrh, Veliko in Malo kopo preko cele Koroške z našo Gospo Sveto tja do Visokih in Nizkih tur, do Hochschwaba inVVechsla; gre čez Gradec s Schocklom v ozadju globoko noter v deželo ogrsko in se izgubi končno z Mariborom in s Slovenskimi goricami in z Dravskim poljem v ospredju v megleni raztegnjenosti grebenov in obronkov hrvaškega gorovja, Ivanjščice in Slemena. Če vpoštevamo, da znaša višinska razlika med Mariborsko», Sv. Bolfenkom in «Mariborskim raz-glednikom» na eni strani in med «Ruško» na drugi strani samo kakih 150 m, potem si lahko vsak predstavlja, kako malenkosten je vzpon one poti, ki jih veže in ki se prijetno prehodi povprečno v eni dobri uri, tako da gradnja avtomobilske ceste od postaje Pohorske vzpenjače pri Sv. Bolfejiku do Sv. Areha ne bo naletela na nobene težkoče. Ostale, sedaj obstoječe turistovske postojanke na vzhodnem Pohorju (Smolnik, Koča na Klopnem vrhu in ona na Pesku blizu Rogle) moremo doseči, ako potujemo iz «Ruške» po lepo zaznamovanih stezah, poteh in kolovozih v zapadni smeri do drvarskih koč, «Ploš-Beigot» (1000 m). Iz tega tihega količka, kjer bivajo in delajo v oddaljenih neskončnih šumah drvarji in vozniki tudi pozimi in skozi katerega šumi glavni potok vzhodnega Pohorja, Lobnica, s svojimi pritoki izpod Velikega vrha, greš lahko po valovitem svetu v južni smeri na Veliki vrh, kjer do sedaj žal še ni potrebne planinske koče, ali severno navzdol na Smolnik in ob Lobnici v Ruše ali pa končno v splošno zapadni smeri, v smeri glavne prometne žile, na Klopni vrh in dalje na Pesek in Roglo. Naravno pa je, da se izletnik do vseh teh točk in postojank, iz katerih lahko dela dan za dnem, da teden za tednom vedno nove in zanimive izlete križem po tem gorovju, vzpne lahko tudi z vseh železniških postaj na severu, vzhodu in jugovzhodu Pohorja, od Maribora do Fale, oziroma Sv. Lovrenca n. P. ob Dravi, do Frama in do Zreč ter Konjic ob Dravinji. Z vseh teh in vmes ležečih postaj in postajališč peljejo skrbno zaznamovana pota 7. mnogimi varijantami k njim gori. Ako se pripeljemo s koroško železnico iz Maribora ob Dravi navzgor skozi Ruše, znane po ve-likem jugoslovanskem patrijotizmu svojega prebivalstva, sloveče zaradi njihove visoko razvite industrije in proslavljene po izrednem kulturnem stremljenju nekdanje Ruške «gimnazije» in nič manj zelo obiskane kot božja pot (Ruška nedelja), obenem glavno izhodišče za izlete k Sv. Arehu in na Smolnik; ko se torej pripeljemo na postajo Fala blizu gradu enakega imena in blizu največje elektrarne v naši državi, ki razsvetljuje celo Mursko Soboto in daje električno moč Trbovljam, nas popeljejo zelo Mariborska koča (1080 m). natančno zaznamovane poti po severnem pobočju, kakor iz Ruš, na levo preko Arlnovega vrha na Smolnik, mimo Ploš-Beigotovih drvarskih koč na Veliki vrh in od tam navzdol čez Kebelj in skozi Oplotnico do Dravinje in železniških postaj ob njej ali pa mimo cerkve sv. Treh kraljev na Pohorju skozi prijazno vas Tinje (na Pohorju) blizu znamenitih starih gradišč doli v Slovensko Bistrico. Glavna markirana pot pa nas pelje s Fale skozi vas Činžat, ki se odlikuje po dišečih senožetih, po lepih sadovnjakih in s smučiščem, pripravnim za začetnike, napeto po kameniti izvoženi poti mimo visoko ležečih kmetij, končno mimo enonadstropne lovske hiše italijanskega grofa Zabeo do k o č e n a Klopnem vrhu, ki je bila pred letom znatno razširjena in katere zgraditev je velikodušno omogočil imenovani grof. Izpred grofove lovske 'niše ima izletnik krasen razgled na Maribor tja do Melja, zlasti ponoči, ko je mesto razsvetljeno: koča sama pa ne stoji na vrhu, ampak na njegovi jugovzhodni strani ter je obdana ponajveč od jelovih gozdov; le v smeri proti Kozjaku in Dravski dolini odpirajo svet obširne senožeti, nudeč pozimi lepo smučišče. Iz Koče pod Klopnim vrhom drži markirana pot — deloma samo izhojene steze, deloma izvoženi kolovozi, deloma globače, obenem idealno smučišče — v splošnem v jugozapadni smeri skoro vedno skozi gozdove, le tu pa tam po jasnih jasah, po valoviti kalužasti planoti preko nekaterih potočkov z mostišči k najmlajši, a najljubkejši, od podružnice SPD v Konjicah postavljeni koči na Pesku (1382 m). Z njene mične verande gledaš tik pred sabo zeleno trato, sredi katere pelje po pesku izvožena pot na Skomerje, večjo pohorsko vas, v kateri je zlagal nadarjeni pohorski ljudski pesnik Jurij Vodovnik, slično kakor Korošca Dravosnjak in Lesičjak, svoje pristno po pohorsko zasoljene pesmi; potem pa na Oplotnico, v Zreče in Vitanje; malo bolj na desni pa na Roglo, deloma z drevesi poraslo, deloma samo s senožeti pokrito kopo, kjer bo nastal z istim trenutkom, ko bodo izvršeni prometni načrti v vzhodnem Pohorju, solnčno-zračni sanatorij, v katerem bodo ne le v pozni jeseni, temveč tudi sredi zime ob toplih solnčnih dneh gostje poslušali in občudovali cele jate odebelelih krivokljunov, letajočih od smreke do smreke, redečih se s semenjem težkih storžev in celo gnezdeč in valeč kakor spomladi. Ob straneh koče pada svet v obliki dveh strmih do-ličev, katerih eden je obrnjen na desno, eden na levo stran. Prvi daje pitno vodo. Drugi dolič, onega, po katerem se pride ob Radoljni v Sv. Lovrenc n. P., pa bodo primerno niže prestregli in vodo pod vrelcem zajezili, tako da bo v višini 1335 m nastal bazen za kopanje in plavanje; načrt, ki bo koči pod Roglo poleti in pozimi tudi tedaj dajal prvenstvo vseh koč na Pohorju, ko bo že stal planinski hotel pri Ribniškem jezeru; do tedaj pa bo ta koča glavno izhodišče poleti za pešizletnike, pozimi pa za smučarje, ki so čez zapadni hrbet Pohorja namenjeni v Slovenjgradec pod Plešivcem ali v Mislinje. Smolnik z gostilno in prenočiščem «Hlebcv dom», ki ga opravlja in oskrbuje podravska podružnica SPD, leži kakih 860 m nad Rušami in ima nadvse ljubko cerkvico sredi še ljubkejšega, v štiri-kotu z živo mejo obdanega pokopališča. Njegove preproste grobove, na katere padajo vsako jesen vroče solze s štirih mladih lip, krasi neka planinska roža, rijasti sleč, ki raste razen na neki močvirnati visoki planoti vrh Pohorja, katere imena pa se ne sme vsakomur izdati, samo še na bližnji, a /a človeško nogo nedostopni, v blesku mačjega srebra in zlata žareči «Jelenski peči». Zelene, sveže in mehke tratice se razprostirajo okoli doma in te vabijo, da se vležeš. Uspavajoče melodiozno žuborenje gorskega studenca pa te zaziblje v prijetno uživanje krasne okolice. Globoko pod seboj gledaš kos doline, ki se kot srebrn pas vije skozi njo Drava; na njenem levem bregu leži Selnica, eno najstarejših slovenskih selišč tod. Gosti dim, ki se brez prestanka vali izza severnega obronka Pohorja ob vzhodni smeri proti Sv. Urbanu, ti naznanja, da stoji tam zadaj, kjer so nekdaj v primitiv-nejših razmerah živeli Keltje in za njimi Rimljani, sedaj moderna tovarna, ki sicer duši gorski zrak, ki pa ni mogla zadušiti gorke in svete ljubezni čvrstih Rušanov do krvi in zemlje slovenske. Kakor petstoletne bukve gori na pohorski «Rebri» neomajno stoje in kljubujejo viharju in času, tako so stali in stoje vedno, z glavo pokonci, kot svobodni Slovani možje Rušani. Nekdaj ni bilo tako mirno in tiho na Smolniku. To je bilo tedaj, ko je bilo gori na Glažuti, dobro uro hoda od Smolnika blizu Bei-gota, sto in sto delavcev, domačih, pa tudi tujih, nemških iz Češke in Saksonske, zaposlenih v pohorskih gozdovih in v tovarnah za izdelovanje slekla. Tedaj je vladal v tem pohorskem selu velik Visok razglednik. D* promet. Sto do sto in petdeset voznikov se je dnevno ustavljalo tu na svoji vožnji doli v dolino ali gori na Glažuto. Pa tudi mnogoštevilni lesni delavci, drvarji, so često prihajali semkaj z Glažute v nedeljo, kakor danes planinci in izletniki iz mesta in doline, da se tu odpočijejo in okrepčajo. Ako dospeš baš na tak narodni praznik na Smolnik, pa si želiš namesto hrušča in trušča rajši ljubega miru in tišine, greš lahko gori ali doli k bližnji Lobnici; v divji romantiki njenih slapov in melodiozno šumečih voda, njenih kataraktov in kaskad, katerih glavni so od Ploša-Beigota navzdol c V e 1 i k i» Šumik, «Maii» Šumik in «Vrna», se zlasti v pekočih poletnih dneh hitro ohladiš, iz-miriš in odpočiješ, pa tudi skoplješ v kristalnočisti vodi, v kateri švigajo sem in tja številne gorske postrvi. Glasno bobneč in grmeč hiti Lobnica proti Dravi, povsod velika dobrotnica ljudem. Ob njej je speljana je pogledal začuden. «Za prenočišče bi vprašal.» «Ni nikogar doma. Odkod pa ste?» «Z one plati.» «Hm. Jih ni doma. Pa saj nimajo!» «Nu, v seno ali v štalo — vseeno.> «Ne, ne smejo jemati tujcev pod streho. Pojdite tja in tja, tam imajo sobe za tujce.» «Ce smem vprašati: kdo ste, gospod žup-nik?» sem ga gledal. Pogled se mu je stemnil. Ni rekel nič, a uganil sem njegovo temno slutnjo: špijon! Tako čudno me je motril. «Mar niste gospod Obilčnik?» sem dregnil. Še bolj se je začudil: «Vi me poznate?> «Da. Se še spominjate celovškega okteta pa Benediktinske kleti? Morda pretepa pri Zlatem studencu, krvi v Zihpolju, narodnega slavja v Podgorju, burnih nedelj v Rožu, drznih poletov v Borovlje pa vseh tistih let veselega in tužnega spomina ...» Gospod Obilčnik je debelo gledal. «Vi ste ta?> je butnil. «Štrafenga božja, odkod ste se sneli ?» «Kako životarite, gospod Obilčnik?» «,Tako, tako. Ena figa je ves svet.» cHm. In naša reč?» «E, figa!> «Nič drugače?» «Nič», je cdbil. «Bi šli z mano, tu ne bo nič. Vtste, naši ljudje si ne upajo prenočevati gostov, je nevarno, sumljivo. Kar z mano.» «V farovž? Hvala, res ne morem tja, oprostite, je tako mrtvo, pusto po župniščih. Želel bi si med fantine ali dedce, bi malo povaso-vali.» «Nemogo''e. Puščoba, da bi človek sko-prnel.» «Bo jutri kje žegnanje?» «Pač, pri podrušnici pod Dobračem.» «To bo nekaj !> «E, nič posebnega, truma ljudi.» Večerilo se je, šla sva narazen. Pobaral sem po hišah: če bi smel v seno ali v slamo? — Ne, nimajo prostora, naj grem tja in tja, tam sprejemajo goste. — Saj bom plačal, ukral nič, samo da nekoliko pokramljamo. Ne, ljudje so bili od sile nezaupni in hladni; bali so se, da bi jih kdo sumil, da sprejemajo v hišo nevarnega gosta, morda celo vohuna. Ni preostajalo druzega, moral sem tja, v tisto puščobo. — Dober večer, sem pozdravil. Odgovora ni bilo. — Če bi dobil postelj? — sem dregnil. — Binšens? — je stopila predme oštirka, grda kot sam greh. Raztolmačil sem ji svojo težnjo. — Bol, bol, je prikimala pa precej porinila cegelc na mizo: naj popišem, odkod in kam, sicer se dalje ne meni. Bilo je nekaj gostov za mizo, ti so grizli fajfe, dokler nisem cegelca popisal, nato so se odkašljali in marnjali dalje. Kresali so jo po nemško in se pričkali radi neke občinske zadeve, ka-li. Eden jim je ugovarjal po svovenje, bil je mlajši in na videz dovolj izobražen. Ta slovensko, kmetje so mu odbijali nemško; tako so se narahlo lasali pa cukali «ovo» in «špago», a se sicer prav složno razumeli. Birtinja me je pobarala za večerjo: imajo Špeh pa prekajeno svinjino, dobi se morda še kako jajce. Saj je birtija velika in močna, kakor kak star hotel. Za pijačo si lahko izvolim flaško pive ali pa jabolčnik. Postrežba dokaj prijazna. — Počasi se je tisti mlajši pomaknil k meni pa me pobaral, odkod in kam? Pričela sva pogovor, oni so utihnili. Polagoma sva načela plebiscit. — Kako žinjam? me je uščenil. — Kako? Hm, nikakor. Kako žinja on? sem ga potipal. — Nič več ne žinja, reče pa, da je bilo dro čudno tadej. Moralo bi izpasti drugače, a prav zato ni, ker ni bilo pravilno zamišljeno. — Kako bi moralo biti? sem kanil. Nagnil se je bliže, zaupno: Samo Slovenci in Hrvati — pa bi bilo prav in s plebiscitom bi užugali. To bi bila država, da malo takih! — Mi sami? sem ga pogledal. — Da, sami — nu, pa Avstrija zraven... Nagnil je krigelč pa si zapalil egiptovsko. Končno mi je priznal, da je socijalist in ne porajta za nacijonalne pre-klarije. Sicer so pa bili njegovi nazori prav pametni, miroljubni. V nedeljo zjutraj sem jo mahnil proti Do-braču. Avtov in ropotal polna cesta, drveli so na Zilo in proti Beljaku; do zlodja naglo in brez prahu, cesta je bila do živega prepuhana. Vročina neznosna. Krenil sem s ceste. Za ozarami so hiteli ljudje, po stezah in koloteči-nah z ržjo in ječmenom proti Dobraču. Dohitel sem trop deklet, ne, frajle so bile. — Dobro jutro, gospodične. — Bog daj. — Pogledal sem jih od strani: sami ogoreli, zdravi obrazi. — A, naša dekleta! sem popravil. Po strani so me motrile. — Na žegnanje? sem se vštulil. Bomo rajali, a? — Se dro spodobi. — Vlekel sem iz njih to in ono, bile so okorne, oblečene pa kar gosposko, prav po mestni modi. Kanil sem izvleči kaj o plebiscitu, a ni šlo; kar odkimale so: tiste klavrne zadeve se ne marajo spominjati, saj so jo že pozabile, jih ne briga več, Bog ve, da ne. — Nu, bilo bi pač bolje, če bi bili užugali beli, sem tipal dalje. — E, vse en spak, so odbile; ena pa me je premerila od nog do glave, pa kar naravnost pobarala, če nisem Žolnir s te plati? Zakaj, bi rad vedel, a niso rekle nič, bile so docela nezaupne, žinjale so, da sem špijon. — Morgen! se je pridružil dedec s fajto. Dekline so odzdravile po nemško, kakor se spodobi, pa ga nagovorile po svovenje. — Krisgot, madel! se je vštulil fantin z zelenim klobučem, pa marnjal dalje samo svovenje. Tako je šlo naprej, sam «Morgen!» pa «Kris-got!», slovenskega pozdrava Bog ne prizadeni in ga tudi nisem slišal v vsej tisti množici. Samo pozdrav nemški, a drugo vse lepo po svovenje. Deklina pa nobena rute na glavi, peče še manj, samo modne slamnike in klobuke, mestne solne in nogavice, kakor gosposke bunke. E, jadni nam kmetiški stan! Pri cerkvici pod Dobračem so butali topiči. Ljudi vse polno, štantarjev, sejmarjev, res, dokaj živahno žegnanje. Prerinil sem se v cerkev: bila je skoro prazna, nekaj ženic je dremalo pa k'k možic. Na leci se je pa potil v potu obraza gospod Obilčnik in pridigal lepo in ginjivo, a tužno je donela beseda ob gluhe stene svetišča, klic pastirja izgubljenim ovcam... Sredi maše je pa zatrobentalo in zabasiralo zunaj, da se je kar potresla cerkev. Šel sem gledat: muzika se je napihovala pred birtijo, otročad je drla k nji, ljudje se pehali okrog štantov, fantinje pa korajžno pili in kegljali. Nu, živahen semenj, sem si mislil in šel dalje. Krenil sem proti Beljaku. Cesta vroča, a lepa in bela v drevoredu zelenih dobrav. Ob železniški postaji blizu Beljaka mi je udarila na uho močna pesem. Ozrl sem se v okno in spoznal zvočnik: ljubljanski kvartet je popeval «Rdeče rožo. Pri oknu je slonel postajni načelnik, ka-li, pa ves zadivljen poslušal. — Lepo pojo, ne? — sem del, ko je zvočnik utihnil. — Wiinschens? — me je pogledal. Ko sem mu raztolmačil to reč, je navdušen prikimal: Jawohl, die Kerle singen wirklich schon! Kresal sem jo proti Brnci. Pripekalo je čez nemoč, prav primerno za solnčarico; zato sem si prevezal čelo z robcem. Pa sem srečal ljudi. — Griiss Gott! — Prijazno so pozdravljali skozi vso pot, treba priznati; niti eden ni šel mimo brez tega «kgriisgot». — Bog daj! sem se odrezal. Če pelje ta pot tja in tja, sem želel vedeti, samo da bi kaj pokramljal. — Bin-šens? me gledajo. Bili so moški in ženske, klobuke pa vsi, a res niso razumeli, se mi zdi. — Kopfschmerzen? me je ena sočutno pobarala. — Na, des is a Feindesabzeichen, sem izbleknil. Kar tako, najbrže sem bil nekoliko nataknjen spričo vročine. To so gledali! — Boher und bohin! — Odnikoder pa nikamor. — Merk\viirdig, je zmajal eden — pa smo šli vsaksebi. Brnca pa je bila kakor izumrla: vse zaprto, duri in okna, da nisem prav nikogar videl. Nekdanja živahna Brnca! Seveda, bila je nekako ena čez poldne in je vas kar utonila v dremotni sopari. Poldne je zvonilo že ob enajstih, se mi zdi; zakaj in kako, ne vem. Koračil sem dalje. Brnca naj dremlje, Bog z njo. Zasačil sem vlak, ki je puhal v to smer, pa sem planil na bližnjo postajo. — Karto do tja in t;a. — Šiling in toliko grošev, je menil uradnik. Zbiral sem drobiž, ga obračal pa stresel pred uradnika pest bakra in niklja: ne poznam, Bog ve da ne, naj si vzame sam. In sva se prijazno pobotala. Vlak je bil poln. Zaklobuštral sem se v vagon in se stisnil k vratom. Vse je umolknilo. — Laibach! — je omenil nekdo, — Na, Ljubljana, sagt man! — je poprijel drugi in se dobrodušno zasmejal in za njim ie pritegnil v smeh ves vagon. Ozrl sem se okrog sebe: vse me je gledalo, a nikogar nisem poznal, za prmej da ne. Bila je sama bel j; ška gospoda, razposajena, čebljava; šla se je ohlajat v Bla?ko jezero. Gledal sem pa pomišljal, imam morda kaj sumljivega na sebi? Ne, nič takega. Čudno. Gospoda je čebljala in bila vesela. Ob Blaškem jezeru se je vlak dodobra izpraznil; na naslednji postaji sem izstopil še sam, v praznem vagonu mi je bilo tesno. Krenil sem skozi Ledenice. A se mi ni zdelo pehati se po vroči cesti, zavil sem v krčmo. Bila je temačna in prazna. Pač, en kmet je sedel v kotu, edini gost. Točajka je prinesla sadjevca, jaz pa gledal kmeta, gledal ga kar naprej. Čudo božje! Oče! Oče, ki je umrl pred tolikimi in tolikimi leti! Prav tak je bil, nikoli še nisem srečal bolj podobnega. Te krotke oči, obrit obraz, jasno čelo, črn pražnji klobuk, nekoliko upognjene glave, pa smehlja se mi, tako blago me gleda, tih in pohl even. «Kdo ste, oče?» sem dejal prek mize. «Kdo — hra.j Kar ždel je očanec. «Nu, čigavi ste, kako se pravi pri hiši? — Hm, rajtal sem vprašati, ako ste tu iz bližine, iz te vesi?> «Dro, čej pa drugje.> Točajka pa vame in me korajžna pobara, kje sem se ga nacukal? Bila ni baš mlada, šla je že nekako v stročje, a od sile zgovorna. Ako umem hrvatski, me je dregnila. — Ne, ne umem, sem otresel pa tipal v očanca. Ako ima oče sinove, bi rad vedel, kje so, kaj delajo? A točajka kar naprej po hrvaško: Služila je v Zagrebu pa dro urne hrvatski, bindiš se ji nič več ne zdi, je tako polomljen ta bindiš. Očanec pa kar tih in krotak, cepil bi mu lahko drva na rami. Koliko je star, če je siromašen, ali ima kaj grunta, sem skušal izvleči iz njega. Deklina pa venomer bezala: Šla bo zopet v Zagreb, tam je življenje, tam je najlepše na svetu. Dodobra me je namorila — pa sem šel. Klemano babše! Mahal sem jo skozi gozd. Močan koroški les, nezlomljen, nikoli ne premine! Za gozdom so se pričenjale kajže, tihe so stale daleč narazen, kakor bi bile skregane. Tu in tam je cepnil kdo na pot, pozdravil nič. Aha, ti so pa pravi! sem si mislil in kar poživel. Dekline so ležale za grmom. — Bog daj, dekleta. Se hladite, rajate nič? — Dro, dro. Drevi bo ojscet. — Moška je ta. — Bila je dolga ves, brez konca in kraja, nekatere kajže so komaj škilile iz drevja. Na poti je stala gruča fantinov; molče so me motrili, pozdravili nič. — Bog daj, fantje! — Bog! Smo dro znali, da ste naš, z one plati, kaj? — se je razvnel prvi med njimi. — Kako ste to uganili? — Kar zdelo se nam je, saj ti naši ne hodijo peš. A nismo hoteli pozdraviti naprej, ne poznamo nobenega tujca, hlapci nikomur! — se je odrezal razvnet. Osupel sem. — Fantje, to je beseda! Bili so kakor bi jih bil sam gozd rodil, koreninasti, zdravi. «Čujte,» me je potipal po rami tisti junačni, «pravkar smo se pogovarjali, da bi postavili temu in temu borcu spomenik.^ «Da, ta je zaslužil. Napravil je za to dolino toliko, da bi zaslužil celo goro spomina. Kje neki živi?» «Pa veste, čej rajtamo? Kar vrhu Jepe. Tu doli ne moremo, podrli bi nam ga mrkači; gori bo pa stal kakor gora, prav na meji, pol na tej, pol na oni strani. Če ga mrkači porušijo pol, ga še pol ostane.» «Pametno. Kar pogum, če imate denarja.> «Denarja še ni, samo srce je vroče.. .> Sami kmečki fantje, tako naši, docela svež rod, iz zdravega semena vzrasel... In tako sam, ves tih in vdan ... Dolga vas se je vlekla naprej. Proti koncu so se hiše nekako strnile, pomaknjene druga k drugi. Pred krčmo so stali opušeljcani konji, notri pa harmonika in šunder. Bila je ojscet. Pod okni ženice in otroci. Krenil sem okrog neke hiše. Gospodar je stal v veži. — Se pravi pri tej hiši tako in tako? — Ja, je gledal. — Prinašam pozdrave od tam, od tega in tega. — Snel si je pipo iz ust, me premeril, pa kar povabil noter. — Kar v hišo, je rekel. Kakor bi prišel pod rodni krov! V hiši bela hrastova miza, široka klop okrog nje, za vrati velika zelena peč, za deset otrok prostora na nji, ob peči zibel in stara mati, v kotu nekak kolovrat, ka-li, okrog po stenah svete podobe, segajoče prav do stropnikov; in vse tako snažno; iz hiše vrata v kamro, na oknih pa rože, fuksije, belargonije in roženkravt. Kakor doma! «Bi malo sedli», je pristopila gospodinja s krožnikom prekajene svinjine in suhih klobas pa s hlebom ajdovega. «Tak prav od tam prihajate? Dro poznate našega gospodarja? Kako jim neki je?» «So pa zdravi?» je poprijel gospodar. «Popolnoma, kakor vi in jaz.« Kar zadovoljen si je kmet odrinil košate brke vstran. «Nu, Bog bodi zahvaljen, zdravje je pri nas doma», je rekel, pa tako pohlevno zrl, kakor ovca. «Imate ojscet?» «Ja. Ta in ta sta se vzela na roke.» «Kako nas veseli, da ste se oglasili. Kar sedite, prosim, boste kaj povedali, kako je tam. Pa malo prigriznite, saj ne vemo, s čim bi po-stregli», je hitela gospodinja, prijazna mati. «Nihče nas ne obišče iz vaših krajev, pa bi dro radi videli.» In smo kramljali o tem in onem, zaupno, toplo, kakor starši in sin ... Se je že mračilo, ko sem se poslovil. Naj pozdravim vse naše,, so mi naročili, in naj še pridem, so me vabili, še kdaj k tem tihim in samim... Srečno! Ob Dravi proti Podgradu! Večerni hlad se je usedal s planin in poživljal dolino, da je bila pot prav prijetna. Srečal sem kmeta. — Dobar večer! je butnil korajžen, najbrže se ga je v Rožu malo nakresal. — Bog daj, oče, kar korajžo! — Pa se je kar tlesknil ob prsi in koračil kakor kak velegruntar, a je bil komaj kajžar iz Dolge vasi. Bila je trdna tema, ko sem dosegel Podgrad. Krenil sem mimo prvih hiš — pa mi je obstal korak. Pesem! Cudo božje! Kakor bi zagazil v daljne sanje minulih let. Fantovska pesem! «Moja ljubca je pošto posvava.. .> kar sunilo me je naprej. Pa niso peli v birtiji ali morda za kakim svinjakom, o ne, prav sredi vasi so jo rezali, čudo, čudovito, prav pod lipo! Pa tako lepo, tako ubrano. Fantje Ro-žani! Tik gruče sem obstal in poslušal, na oknih in na pragih so sloneli ljudje, fantje jo pa krepko zatezali, a se ni nihče krenil. «Dober večer, fantje!> sem del, ko so prenehali. «Bog daj !> so se odrezali. «Gle, gle!» se je okrenil eden. «Smo pa ži-njali, da je kak nemčurg!» «In ste jo še bolj gnali», sem se smejal. «Kar še, fantje! Če bi še tisto, saj jo znate.» «Dro znamo.> Malo so se odkašljali pa kar urezali tisto «Pojdam u rute...» Ubrano je valovila v noč, druga za drugo. Fantovska pesem pod lipo! Kakor sanja, daljna, pozabljena, nedosežna... Potem smo se zanesli v krčmo. Prvi med njimi je zavriskal, da je kar zarezalo v dalji, pa koračil naprej. Zastaven fant, zal kot rženi klas, zelen klobuč s perom, bas kakor lev. — Zakaj nisem prišel že popoldne, so mi rekli. Šel bi ž njimi. Bili so v Vrbi in popevali tam ob jezeru, da je gospodo kar privzdigovalo. Zdaj so že nekoliko ohripani, so rekli. A kar nič pijani, samo razigrani in zdravi, ti fantje Podgradom! Od Dobrača do Roža — kakor noč pa dan, čisto drug svet. Sam ogenj je planil v hišo, vsa se je zamajala krčma. Neki fantin je izvlekel orglice, lepe, velike, pa smo se kar zasučlali. Bila so tudi dekleta, se zna, zdrava, rjava kri, a vsa krotka in vdana, klobuča ni imela nobena. Nekaj Podgrajcev je moževalo za mizo, še te je privzdigovalo, te pohlevne, koščene brkače. — Kar zasučlaj jo, paklenšči ti! — se je razvnel neki možak. Krčmar se je vdano smehljal pa si nažigal pipo, prijazen, blag mož, ves vdan skromnemu domu in zemlji. Polagoma smo posedli in nagnili «ovo». Mojce mi je ponudila sira, mejšte z ocvirki in mlekom, fantje pa zapeli «Vse te ušnejše lijte moje...> Ta Mojce, tako tiha in zala! Tako marljiva, skromna, vsa vdana ognjišču in tihemu domu... Pa dekliško društvo je vodila Mojce, tisto skromno, tiho občestvo, ki je klilo tako nežno, kakor osamljena cvetka pod trnjem ... Mojce ljubi tisto tišino pod trnjem in dekleta se zbirajo okrog nje kot okrog skrbne pastirice, same plahe ovčice te dečle podgrajske in pastirica vsa plaha ... «Vse te ušnejše lijte so rajžale po Dravce, meni pustile rejve pa težave ... Tri-trijadje-tuljum ...» Tako so pevali ti fantje podgrajski. Ko so odžvižgali, smo složno marnjali o tem in onem. Pa kar nič napihnjeni ti fantinje, nič niso sanjarili o Ameriki in dolarjih, nič o kupčijah in podobnih klavrnih rečeh, kako bi drug drugega pretantali. Ne, podgrajski fantje so kot v nekdanjih blaženih časih: okorni, zagorelih lic pa postrani klobuč, črn gvant pa škrobano srajco. Eden je imel zeleno kamižolo in pisan lajbelč, a brke navihane. In tako krotki ti fantje podgrajski! Kar o košnji in žetvi so moževali, o pesmi in dečlah, o domu, skromnem in tihem... Pa smo načeli še druge zadeve, tiste, ki dramijo bolečine ... In so povesili glave fantje podgrajski... «Hlapci nikomur!» je iztisnil iz sebe tisti v zeleni kamižoli. Nato molk... Bolečina je kanila Podgraj-cem na senci... Minila je polnoč pa smo se razšli. Niti pobarali me niso, čej bom nočil nocoj. Ne, Mojce je kar v štibelcu postelj postlala: saj sem kar domač, kakor Podgradom doma! Vas je utonila v poletni noči, krotek vetrič se je usipal s planin, pa je bilo tako tiho Podgradom, kakor v naselju sredi prašume, a je bilo v krotki vasi ob Dravi. Drugi dan je bil praznik, lep kot nedelja. Pri fari je pozvanjalo kar naprej in ljudstvo je šlo k veliki maši spodobno in vdano. Brez vsake šale, nikakega prerivanja in šuma, vse resno, tihotno, predano sili časa... Same krotke ovce so zagrnile svetišče ... Mirno je pridigal duhovni pastir, kar tožno je donel glas, kakor utrujen. Ljudstvo je klonilo glave, bilo tako vdano, na obrazih zarezana bolečina, morda strah, morda brezup ... Med tednom se zmotijo z delom, z brigami in težavami, v nedeljo se pogreznejo vase, v resničnost dneva, v nedeljo med službo božjo mislijo na tisto ... Med mašo se je oglašal kor; a ne vreščeč in hripav, ne, kar sami fantje podgrajski so peli, tako lepo ubrano, po taktu organistovem. Po maši je šlo ljudstvo narazen, krotko in tiho, z njim je šla bolečina... Ne, strah, okostenel strah pred umiranjem... počasnim, a strašnim, neizbežnim ... Mladeži je strta perut... Spel sem se na holm in stikal po ruševinah nekdanjega gradu. Pa je bilo vse tako tiho, da se je slišal skoro preliv Drave doli iz ravni. Neki kmet je prišel mimo in sva si segla v besedo. Pa je pokazal pristavo na bližnji višini: Tam je bila doma Miklova Zala, prav tam, v tisti hiši. S posebnim zanosom je povedal to, dvakrat, trikrat .poudaril njeno slovito ime. Krenil sem gori in si pristavo ogledal od blizu: ogromna domačija ta Miklova, širna gospodarska poslopja, a vse tako napol prazno, nekako zapuščeno. Videl sem zajce in kure, priklenjenega psa, dve ali tri krave in dva konja sta se pasla za hlevom. Sicer pristava kar tiha, kakor bi se nagibala v podrtino. A bo še vzdržala, še! Stara je od sile, to je res. Stopil sem v vežo, bila je z okroglim kamenjem tlakovana. Prikazala se je gospodinja. «Dober dan, matib «Bog daj!» se je nasmehnila, saj je kar uganila, kaj me je zaneslo gori. «Če je Zala doma, bi rad \edel.» «Ne, je ni več. V Ameriko je šla, še ne veste? Škoda, da niste prišli prej. Ravno pred tremi meseci je šla, za tistim in tistim, saj ste ga morda poznali.» «Hm.» «Ja, tri mesece je zdaj. Oh, saj je šla tako težko, po vsem Rožu je igrala Miklovo Zalo.» «Vem.» «Prosim, kar v hišo, boste malo sedli>, me je povabila v izbo in mi pokazala Zalino sliko in njenega ženina Amerikanca. Izba snažna, prijazna, res kmetiška. V zapečku je sedel ded, ka-li, za mizo sta prebirala knjige že dorasla hči in sin. In smo malo pokramljali o tem in onem, kar čisto domači, kakor stari znanci. Naj še pridem, so me vabili, ko sem odhajal. Saj so tako sami, a kraj tako nebeško lep, diven in bajen. Popoldne so se podgrajski fantje in dekleta naložili na lojtrski voz: v tisto in tisto vas gredo k igri. Naj grem z njimi, so me vabili. — Prav srčno rad, a ne morem, jutri bo delavni dan. — Pa srečno! Naj še pridem, še, še! — Srečno Podgrajci, Bog z vami! Pridem spet, ko bo dekle pošto posvava. Krenil sem k postaji pa sedel v vlak. — «Ejduš!» mi je udarilo na uho. Poln vagon Ljubljančanov! Popevali in bandali so po Celovcu in še v Zihpolju eno rekli. Tam jih je pa slišal sam žihpoljski gospod grof pa jih kar povabil v graščino, da bi še kako slovenjo zapeli. Eni so bili baje za to, drugi pa ne, ker jih je mikalo domov — in ti so užugali. Zdaj so se pa ejdušale ljubljanske srajce radi tiste poje prijaznemu gospodu grofu. In vlak je zdrsnil v tunel. Prof. D. VOLAVŠEK: NEKATERI MANJ ZNANI ŠKODLJIVCI NA VRTU IN V SADOVNJAKU. Trd je boj, ki ga bije človek za svoj obstanek. Narava, ki n*u poklanja vse potrebno za življenje, je ustvarila obenem celo vrsto škodljivcev iz raznih vrst živalstva, s katerimi se mora človek boriti, da ne ostane njegovo delo brezuspešno. Najhuje je pri tem dejstvo, da človek pač naglo opazi škodo, ne pozna pa škodljivca, ki je škodo povzročil, še manj pa uspešna sredstva proti škodljivcu. Mnogokrat se ludi zgodi, da mora popolnoma nedolžna žival trpeti za druge. Naj omenimo mimogrede krta, ki so ga še pred kratkim kruto preganjali, oziroma ga preganjajo nekateri še dandanes. Seveda tudi krt lahko napravi precej škode, dasi je dokazano, da se korenin niti ne dotakne. Že dve leti sem opazoval, da se na nekaterih gredah razvija rastlinstvo mnogo slabeje nego na drugih. Mnogo rastlin je ovenelo in se posušilo. Čudno se mi je tudi zdelo, da so bile te grede tudi po najhujšem dežju ali po močnem škropljenju že po nekolikih urah popolnoma suhe. Vzrok tega je bil popolnoma enostaven. Opazil sem po malo natančnejši preiskavi, da je vsa zemlja tako rekoč podminirana z brezštevilnimi krtovimi rovi, po katerih je voda brez vsake koristi naglo izginila v notranjost. Rastline, ki so molele s svojimi koreninami v rov, so izgubile stik z zemljo in se posušile. Moral sem napovedati krtu vojno in to že zaradi tega, ker ni iskal ogrcev — teh namreč ni bilo —, temveč je preganjal nedolžne deževnice. Marsikdo bo neverno zmajal z glavo, češ, da ni še nikdar ničesar slišal o nedolžnosti deževnic (glist). Ne samo nedolžne, ampak zelo koristne so, ker rahljajo zemljo in pospešujejo pretvarjanje preperelih snovi v rodoviten humus. V cvetličnih loncih so škodljive, ker imajo premalo prostora. Ni pač popolnosti na zemlji. Marsikatera najkoristnejša žival je v posameznih primerih lahko tudi škodljiva. Toda preidimo k našim škodljivcem! Cvetoči maj in zeleni junij sta meseca, v katerih nastopajo razni škodljivci iz vrst žuželk v največjih množinah. Ne mislim govoriti o znanem rjavem hrošču in manj znani njegovi sorodnici, prosnici, ki nastopa junija meseca včasi v ogromnih množinah, temveč, kakor že pove naslov, o manj znanih. V maju, včasih že v aprilu, opaziš na vrtnicah, breskvah, češpljah, jablanah in sploh na kateremkoli drevju vse polno zavitih listov. Majhno češnjevo drevesce v vrhnem kotu je podobno glavici kmetskega dekleta, kateremu so zvečer pred procesijo nakodrali lase s papirnimi odrezki. Na ce- 0(1 listnih uši napadena črešnja. Kdo je povzročil to nakodranje listov? O tem se prepričamo, če razvijemo tak zavit list. Našli bomo v njem majhne, zamazano zelene, bolj ali manj temne listne uši, ali pa tudi majhne črvičke. Zavijanje in namehurjenje listov povzročajo sicer v glavni meri listne uši, poleg njih pa tudi ličinke (gosenice) raznih zavijačev in drugih veš in nekaterih mušic. Listne uši so sicer vsakemu znane in še preveč je vidna škoda, ki jo napravijo, toda vse premalo se ta upošteva, in vsakdo se grabi za glavo, ko je že prepozno in se ne da ničesar več ukreniti, vsaj za tisto leto ne, proti tem hudim škodljivcem. lem. drevesu ni niti en list zdrav in raven. Drevesce je sicer polno sadu, toda Češnjice so rumene in počasi odpadajo druga za drugo. Po vejah se sprehajajo cele procesije mravelj. Vprašanje razploditve listnih uši ni še pri vseh vrstah popolnoma jasno. Pri večini vrst je ugotovljeno, da zlezejo spomladi iz jajčec, ki so prezimila in katerim ne škoduje niti najhujši mraz, nekrilate samice! Te rodijo v partenogenezi (brez oploditve) 30 do 40 živih mladičev, ki se nadalje razplojajo na isti način. Vmes se rodijo tudi krilate uši, ki se ravno tako razmnožujejo po partenogenezi. Šele v pozni jeseni, pa tudi poprej, če zmanjka hrane, se rodijo krilati in nekrilati samci in samice brez kril. Oplojene samice znesejo za prezimitev določena jajčeca. Vse mladike so včasih na gosto prevlečene z jajčki, z levi in odpadki uši. V začetku so jajčeca zelena, pozneje pa svetločrna kakor droben smodnik. Sčitasta uš na vrtnici. Če pomislimo, da ima ena edina uš tekom leta čez milijon potomcev, potem se ne smemo čuditi ogromni škodi, ki jo povzroče listne uši. Posebno škodljive so krilate uši, ker se lahko preselijo na drugo, zdravo drevje. Uši škodujejo drevju s tem, da na mladikah in listju srkajo sok s svojim dolgim rilcem, ki je oborožen s štirimi, kot jeklo trdimi ščetinami. Omenili smo zgoraj procesije mravelj, ki jih vidimo na napadenih drevesih. Marsikdo si ne ve razložiti teh mravljinih obiskov. Nekateri mislijo, da so mravlje povzročile to zavijanje listov, drugi zopet, da se mravlje hranijo z ušmi. Pravilno ni ne prvo ne drugo. Tudi mravlje so velike škodljivke, kajti tudi one srkajo sok cvetnih in listnih popkov, toda ušem ne storijo nič žalega, ker so to njihove kravice. Ušice namreč spuščajo iz dveh cevk na zadku sladek sok, ki ga mravlje zelo ljubijo. K sreči imajo listne uši mnogo sovražnikov med žuželkami, drugače bi bil boj človeka brezuspešen. Najhujši njihovi sovražniki so ličinke polonice, tenčičarice in muh trepetalk. Tenčičarica je nežna živalca s štirimi bledozelenkastimi krili in velikimi zlatimi očmi. Že v zgodnji pomladi jo lahko vidiš na oknih. Trepetalke so velike muhe, podobne čmrljem. Kako naj pomaga človek omenjenim koristnim živalim? Na malih drevesih je pač najbolje, zdrobiti uši z roko, dokler se preveč ne razmnože, oziroma uničiti že jajčka v zgodnji pomladi. To se zgodi na ta način, da se namažejo z jajčki posute mladike z ilovičino kašo. Dobro je tudi škropljenje z raztopljenim kreozolnim milom, s tobačnim ekstraktom itd. Mnogo sredstev se navaja, toda paziti se mora, da ni raztopina premočna, kajti potem poginejo z ušmi vred tudi mladike. Včasih pomaga že škropljenje z navadno vodo pod močnim pritiskom. Jako napadene mladike je najbolje porezati in sežgati. To zatiranje se mora vršiti enotno, kajti drugače se preselijo uši iz sosednih vrtov na vrt najmarljivejšega gospodarja v zatiranju škodljivcev. Manj znane kot listne so ščitaste ali školjkaste uši. V zgodnji pomladi opazimo na mladem lubju jagodičnega. grmičevja (ribezelj, agras) kupčke majhnih školjk. Če prerežemo tako školjko, najdemo v njej mikroskopično drobna jajčka. Izpod teh pokrovčkov zlezejo milijoni drobnih uši. Na hruškah in trtah živi uš z ostrigam podobnimi, malo izbočenimi pokrovci. Pod pokrovci sede oplojene samice, ki rodijo v zgodnjem poletju žive mladiče. Ta uš se mnogokrat zamenjuje z ameriško San-Jose ušjo, ki je po svojih grozovitih opustošenjih sadnega drevja in vinske trte postala slovita, kakor znani uničevalec krompirja, imenovan tholorado-hrošček. K sreči ni San-Jose še našla poti v Evropo. Jabolčni kožokrilec. Tudi na vrtnicah živi posebna vrsta ščitaste uši. Ščiti tvorijo le nekako zaščito jajčkom in oplojenim samicam. Julija meseca izlezejo uši in začno s svojim pogubonosnim delom na spodnjih straneh listov, kjer jih je še teže opaziti. žžg&ižfci&ad Zastopnika Vodnikove družbe dr. I. Lah in dr. Pavel Karlin polagata venec pred spomenik Ivana Cankarja. Naši gozdovniki na taborenju: vod črnega diamanta iz Trbovelj. Ljubljanska drama pred odhodom na turnejo Množice pred šentjakobsko cerkvijo v Ljubljani po Jugoslaviji. po žalni maši za nesrečnimi žrtvami z Bazovice. »K Pod ruševinami. Požarna katastrofa v Kamniku pri Preserjih. Požar pri Metliki v Beli krajini. Brez doma. Plaz na Jesenicah. Nj. Vel. kralj Aleksander, Nj. Visoč. kneza Arzen in Pavle in predsednik ministrskega sveta general Živkovič nosijo s preprostimi seljaki zemske ostanke prvega Karadjordja. Cerkev na Oplencu. Nj. Veličanstvo kralj Aleksander I. izroča jugoslovenskim polkom nove zastave. Novi prapor 40. pehotnega polka. Cete ljubljanske garnizije v paradnem pohodu. Orjaški tanki v sprevodu na Banjici. Proslava 301etnice Češke koče pod Grintovcem. Atelje za notranjo arhitekturo (Omahen-Serajuik). Sekretar, kombiniran s chemisettom, in jedilnica v orehu. Nj. Vel. kralj in kraljica- na šumarski in lovski razstavi v Ljubljani. Sprejem \vestfalskih rojakov na ljubljanskem kolodvoru. Uničujejo se te uši najlaže v zgodnji pomladi ali pozimi s tem, da se pokrovčki s topim nožem ali ostro krtačo odluščijo in sežgejo. V večjih vrtovih in parkih se nahajajo seveda tudi smreke in jelke. Ta drevesa začnejo hirati, posuše se najprej spodnje veje in slednjič celo drevo. Na vejah najdemo nešteto majhnih, storžem podobnih izrastkov. Ti izrastki so šiške belo-ko-caste jelkine uši. Prikažejo se te šiške meseca maja na vejah. Samica navrta s svojim rilcem mladike in zleže v rano do 200 jajčec. Mesto igel zraste omenjena šiška, ki je razdeljena v toliko kamric, kolikor je bilo jajčec. V vsaki kamrici živi po ena uš do sredine maja, ko se kamrice odpro in šiške posuše. Drugega sredstva proti tej škodljivki ni kakor obiranje in sežiganje šišk, preden se odpro. Na topolih živi posebna vrsta uši-šiškarice, moš-njičarica, ki povzroča na mladikah čudno izoblikovane, mehumate, kot oreh velike votle izrastke. Po svoji škodljivosti prekaša vse dosedaj omenjene uši krvava uš. Pazljivi sadjar bo opazil spomladi, meseca aprila ali maja, na deblu, pod vejami, posebno pa okrog vejinih odrezkov kupček belega puha. Med puhom se gibljejo rjavkaste ali črne, močno kocinaste uši. S srkanjem soka iz lubja povzroče izrastke, imenovane drevesni nak. Ti izrastki se pozneje posuše in izpadejo ter zapuste globoke rane, vsled česar se na lakih mestih odlomijo veje ali pa celo deblo. Gorje sadjarju, če se v svoji nebrižnosti ali nevednosti ni zmenil za ta domovanja krvave uši! Zgodi se mu lahko, da bo drevo meseca julija kar posuto z belimi kosmiči, kakor da ga je pobelil sneg. Pod kosmiči žive na enem drevesu lahko tudi milijoni ušic, ki izsrkavajo drevesu življenjski sok. Škropljenje je v tem slučaju brezpomembno. Za močno razredčene ekstrakte nikotina, arborina itd. se uši ne zmenijo dosti, malo razredčeni pa uničijo tudi mladike. Ker se močno napadene mladike itak posuše, jih je najbolje odrezati in sežgati. Večja škoda se lahko prepreči, če sadjar uniči ležišča uši v zgodnji pomladi ali pa jeseni z ostrganjem skor- PRAKTIKUS: ZASTRUPLJENJA, PRVA V naslednjem prinašamo kratek pregled najobičajnejših zastrupljenj. Besedilo v oklepaju utemeljuje začetne znake obolenja, besedilo za črto pa prvo pomoč. Poudarjamo pa, da je treba v vsakem teh primerov kar najnujneje poklicati zdravnika, ki potem po svojem znanju in spoznanju uredi vse potrebno. je, pod katero prezimijo oplojene samice, in z na-mazanjem arborina itd. Drevesnega raka povzročajo na drevju tudi jabolčni kožokrilec, lep metuljček s prozornimi krili, nadalje jabolčni zavijač, čigar gosenica živi v lubju ali pod lubjem, in neka vrsta gliv. Svoje ime ima krvava uš zaradi tega, ker postane zdrobljeno ležišče uši krvavo. Visoko je še število škodljivcev, ki bi jih bilo treba omeniti. Toda o teh drugič! Listne uti in jajčeca na jablani. (Močno povečano). NJIHOVI ZNAKI IN POMOČ. Karbolova kislina. (Duh po karbolu, zelena ali črna seč, oble-denje ustne sluznice, omotica, glavobol, šumenje v ušesih, počasno delovanje srca, pomanjkanje sape.) — Ne dajajte nobenih sredstev za bljuvanje, temveč samo mleko in sredstva za odvajanje; umetno dihanje. Baker (zeleni volk). (Kovinast okus, bljuvanje, oteklina kože na obrazu.) — Pijte mleko, jajčni beljak; požirajte koščke ledu, ne jemljite pa masti ali celo ricinovega olja! Etur in kloroform. (Pri zavžitju čutimo pečenje v ustih, v požiralniku in želodcu; sili nas k bljuvanju in prolivu. Omedlevica. Pri vdihanju teh strupov pa izda zastrupljenje duh po kloroformu ali etru; prenehanje dihanja, razširjenje pupil, omedlevica.) — Sredstva za bljuvanje in očiščenje črevesa, umetno dihanje, močna kava, svež zrak, masaža srčne strani prs. Kačji pik. (Oteklina in pordečenje pičenega mesta, oteklina žlez, omotica, krči.) — Prevežite ud nad pičenim mestom, izžgite rano, pijte močne opojne pijače in pokličite takoj zdravnika. Klor. (Pri vdihavanju tega strupa nas napadeta kašelj in kihanje; pomanjkanje sape, slinotok iz ust in nosa; če ga zaužijemo, se pojavi slabost, bljuvanje in želodčne bolečine; duh po kloru.) — Ponesrečenca vodite na sveži zrak, dajte mu vdihavati vodno paro. Piti mu dajte mleko, beljak in končno še sredstvo za blju- Vanje’ Kokain. (Bledica obraza, suho grlo in usta, razširjenje pupil, včasih krči. Pijanosti podobno stanje.) — Mrzli polivi, umetno dihanje, ricinovo olje, kava. Lizol. (Ožgana ustna duplina, bljuvanje, krči.) — Mleko, olje ali beljak najmanj v petkratni količini zavžitega strupa. Morfij (opij, mak.) (Slabost, suha usta, srbečica telesa, zoženje pupil, sili nQs spanec, žila bije počasi.) — Sredstva za bljuvanje, kava. Če ponesrečenec še ni nezavesten, ga vodite na sveži zrak. Umetno dihanje! Nikotin (kajenje). (Slabosti, bljuvanje, povečano izločevanje sline, omotica, močan srčni utrip, proliv,) — Kava, alkohol, mrzli polivi. Ogljikov oksid (oglje, plin). (Peče nas koža, migljanje pred očmi, slabost, bljuvanje, najprej pordečenje, nato po-modrenje kože, omotica, glavobol, šumenje v ušesih, pomanjkanje sape, padec telesne topline.) — Sveži zrak, ogrevanje s pregretimi odejami in takoj po zdravnika! Strihnin. (Trganje v žvečilnih mišicah,otrpnenje udov, krči, pomanjkanje sape.) — Umetno dihanje, previdno vdihavanje kloroforma. Strupene gobe. (Bljuvanje, proliv, krči.) — Sredstva za odvajanje (ricinovo olje), čina kava. Svinec (svinčeva belina, svinčev sladkor). Zastrupljenje nastane lahko tudi vsled slabega lošča pri posodi. (Peče nas v ustih in v požiralniku. Pobledenje ust, bljuvanje, krči v želodcu, krvav proliv, mrtvoud, omotica.) — Sredstva za bljuvanje, beljak, mleko. Živo srebro in sublimat. (Močan okus po kovini, močno izločanje sline, težko požiranje, bljuvanje, krvav proliv.) — Velike množine mleka, beljak, sredstva za bljuvanje, živalsko oglje, led, sredstva za odvajanje, toda ne kuhinjske soli! ZLATA: GOSPODINJA — SEDI! (NAČELO SODOBNEGA GOSPODINJSTVA.) Vse naše gospodinje večinoma mnogo stoje; pa ne samo, kadar je treba, temveč tudi pri delih, ki bi jih lahko sede prav tako dobro in hitro opravile. In zakaj to? Menda samo iz navade! — Celo vrsto gospodinjskih opravil, kakor lupljenje in trebljenje v kuhinji, likanje, pomivanje in še mnogo drugih, izvršimo sede prav tako hitro in na- tančno kot stoje; pri tem pa se spočijejo noge in križ — organi, ki pri naših ženah zaradi mnogega stanja in neprikladnega obuvala že itak veliko trpe. Še pred kratkim se je gospodinja sramovala sesti pri tem ali onem delu, ker je bila pač navajena samo stati in vedno stati, četudi je bila še tako utrujena. Dobre strokovnjakinje v gospodinjstvu, predvsem seveda francoske in nemške, ki jim je bilo poleg vzornega gospodinjstva pri srcu tudi dragoceno zdravje naših žena, pa so poskusile rešiti to važno vprašanje — hranjenje moči in sil v gospodinjstvu — in so ga tudi rešile. Za to pa ni potreba nič drugega kakor nekoliko pravilnega mišljenja in razumevanja. Vsak izmed nas dobro ve, kako težko je breme, ki ga prevzame žena z gospodinjstvom, ki ga nosi krepko in junaško leta in leta, včasih pa tudi omaga pod njegovo težo. Ali je tako, skoro neprekinjeno utrujanje, pehanje, stanje in tekanje po kuhinji vedno neobhodno potrebno? Gotovo ima gospodinjstvo dokaj poslov, ki jih ne more opraviti drugače, kakor da stoji ali hodi sem in tja. Toda, koliko pa je tudi opravil, ki jih lahko brez posebnih pripomočkov in brez izgube na času ali materialu opravi sede! Vzorne žene, ki so morda vseskozi in povsod štedljive in skrbne ter vestne pri izpolnjevanju svojih dolžnosti, pa včasih pozabijo nase, na svoje dragocene moči in na svoje zdravje, na to, kar je tako težko nadomestiti, kadar enkrat odpove. Vendar je njih sveta dolžnost, da ohranijo svoje moči čim dlje, da ostanejo čim dlje čile in krepke v veselje in pomoč svojim rodbinam. Da bo pa vse to ženam laže umljivo in bolj jasno, si bomo prav natančno ogledali nekatera gospodinjska opravila, ki naj jih vedno in povsod opravljamo sede in ki naj služijo v zgled za vsa ostala dela. Za eno najbolj utrudljivih in neprijetnih del je veljalo vedno pomivanje kuhinjske posode; pa le zaradi tega, ker smo ga opravljali stoje. Gospodinja, od dopoldanskega pospravljanja in kuhanja vsa zdelana in trudna, je po obedu stala sključena nad pomivalno skledo ali koritom cele pol ure, eno uro ali celo še več. Pomislimo samo, koliko je trpel pri tem križ, noge, pa še prebava in vse to prav po nepotrebnem. Če pa delamo to sicer jako utrudljivo delo sede, nam je pa skoraj v oddih in v zabavo. Za to pa ni treba drugega kot to, da stoji skleda ali škaf za pomivanje n i z k o, na klopi ali stolu. Saj pri tem delu vendar ne potrebujemo drugega kakor obe roki. Mizarji izdelujejo danes že prav dobre kuhinjske mize, pri katerih potegnemo izpod vrhnje mizne ploskve predalu podobno desko, v kateri je vdelana ena, navadno pa dve posodi za pomivanje. Skledasta v višini, ki je za sedenje najbolj prikladna. K mizi si postavimo še primerno visok stol. Da pa med pomivanjem ne vstajamo, si pripravimo že prej vse, kar potrebujemo. Desno poleg sklede z vodo naj bo skleda, sklednik ali druga priprava, kamor polagamo pomito posodo, da se odteče. Levo od sebe (glej sliko!) pa zložimo umazano posodo. Pomivamo hitro, brez prekinitve in vsta- pravilno, jan ja, takole: Sedemo, vzamemo z levico posodo, jo denemo v vodo in z desnico umijemo. Z levo, ki jo že drži, pa jo položimo tja, kjer naj se odteče. Tako nadaljujemo, dokler ni vse pomito. Ko smo vse pomili, še pobrišemo in šele, ko je vse gotovo, vstanemo. Pri takem pomivanju se tako rekoč odpočijemo od dopoldanskega dela in z veseljem nadaljujemo s pospravljanjem kuhinje. Podobno kakor pri pomivanju kuhinjske posode postopamo tudi pri drugih opravilih, pri trebljenju zelenjadi, lupljenju jabolk, krompirja itd. Seveda mora biti miza tako nizka, da pri njej udobno delamo. Ako pa imamo previsoko mizo, si pomagamo na ta način, da vzamemo visok stol ali pa, da običajno visok stol podložimo. Seveda nam nudi tudi sodobna industrija v ta namen prav dobre izdelke — mize in stole, ki jih moremo izpreminjati, t. j. zvišati ali znižati. Dobimo normalno visoke mize za delo stoje, ki pa vsebujejo pod zgornjo mizno ploskvijo še eno ploskev — za delo sede. Kjer je dosti sred- IV v Napačno. Pravilno. slev na razpolago, tam priporočamo kovina s t o, belo emajlirano mizo in stol, kakor vidimo včasih podobne po bolnicah, ki so pa za kuhinjo zelo prikladni, ker jih lahko umivamo in tako z lahkoto osna-žimo. Preden začnemo z lupljenjem, trebljenjem ali podobnim delom, sedemo k mizi in razgrnemo predse polo časopisnega papirja. Vsi odpadki in odrezki letijo na papir, ne pa po mizi ali celo po tleh. Po končanem delu primemo polo papirja za vse štiri vogle, jo stisnemo skupaj in stresemo v vedro za odpadke. Ni nam treba ne stati, ne sklanjati se nad mizo, ne pobirati ničesar po mizi ali celo po tleh. Da je delo še lažje, upremo lahko celo podlehti ob mizo, da dela prav za prav samo roka od zapestja dalje. Na ta način si prihranimo mnogo moči za poznejše kuhanje, pa tudi kuhinja ostane čista in čedna vse dopoldne. Tudi likamo sede! In zakaj ne? Prav to delo, ki je sicer (ako ga vršimo stoje, t. j. Napačno. Pravilno. napačno) zelo utrudljivo, delamo lepo in hitro sede, toda le takrat, če smo si prej vse potrebno pripravili. Seveda morata biti miza ali deska za likanje v višini, primerni za sedenje. Najboljše je stopalo z likalno desko, čigar višino lahko naravnamo. Sicer si pa damo izdelati nizko desko, če mislimo likati vedno sede! Ako torej likamo sede, vzdržimo na ta način večurno likanje brez najmanjšega truda in vstanemo le, kadar je potreba na kakem mestu res močno pritisniti. Da pa po nepotrebnem ne vstajamo, imejmo pripravljeno perilo tik deske ali mize, da je vedno pri roki. Za odlaganje polikanih kosov perila si pa naredimo preprosto stojalo iz enega ali dveh starih a snažnih držajev od metel, ki jih položimo na dva stola. Vsak zlikan kos primemo z levico, ga obesimo čez drog, z desnico pa vzamemo že prihodnjega. Perilo pa zlagamo in razvrstimo šele po končanem likanju. Tako kakor smo to pravkar opisali, postopamo tudi pri drugih poslih, kakor pri snaže-nju pribora, vmešavanju testa, rezanju želeli jadi itd.; pa tudi pri delih, ki trajajo le kratek čas, je dobro sesti, recimo: kadar vežemo zavitke ali izbiramo in urejujemo cvetice itd. «Nikoli ne stoj, ako lahko sediš!> naj bo geslo gospodinje. Poskusite se vprašati vedno, preden začnete kakšno delo: «Ali lahko na-iedim to sede?> in ne bo vam treba več jadikovati nad utrujenimi in bolnimi nogami ali drugimi hibami, ki izvirajo iz prevelikega utrujenja. JANEZ TRDINA: SPOMINI STAREGA MEN|GSANA. (OB PISATELJEVI STOLETNICI.) I. Premišljeval in inozgal sem mnogo let, odkod bi bilo došlo čudno ime «Mengeš». Zdaj sem uverjen, da je ta beseda skrčena oblika iz prvotne «Mihael-angeluš». Kakor so dobile tudi premnoge župnije ime po cerkvenem patronu, tako ga je prejel po mojem mnenju tudi Mengeš. Mengeš stoji ob vodi Pešati pod hribom Gobov-cem ali Gobavico. Pešata se porniče v tolmunih ali kotlih jako polagoma, vmes med njimi pa teče dosti brzo. V sušnem vremenu je tako majhna, da ni vredna imena reke. Spomladi, ko se taja sneg, in po dolgem deževju, pa postane ta sicer pohlevni potok jako velik in silovit. Prejšnje čase, kadar so se zajezile v njem «kore» (ledene plošče), je delal strašanske povodnji, ki so zalivale ne le vas, ampak tudi bližnje polje. Taka povodenj je bila leta 1839. Posebno veselje je bilo za otroke, ko so se vozili po zaliti cesti gori in doli na kakih starih vratih ali v potrti cizi. Mengšanom se je pogodilo, da so Pešato ukrotili, uravnavši ji, kolikor je bilo mogoče, tok. Na nekaterih krajih so ji preložili strugo, da se niso mogle več zajeziti «kort§». Najprej so storili to na cerkvenem zemljišču. Nova struga se je navrnila naravnost proti Šunkarjevemu malinu. Poprejšnjega korita tod niso hoteli zasuti in tako se je naredil med obema otok. Za razloček se imenujeta ti strugi: «stari» in «novi vodotoč» Pešata je bila nekdaj jako bogata rib, ki pa niso slovele. Ščuk se je dobilo malo, največ je bilo ne-žlahtnih klinov in koščičastih mren. Rakov so nalovili v Pešati brez števila, zlasti v starem vodo-toču. Pa tudi na ribe so prežali razni' nepatentirani ribiči. Lovili so jih celo z omotico. Leta 1848., ko je bilo nekaj časa vse svobodno, so je nametali v Pešato toliko, da so bile celo uro daleč vse ribe omotične. Krasno mengeško okolico kazi najbolj goli hrib Cobovec, na katerem je stal stari mengeški grad. Trg bo napol bolj prijazen, ko bo nosil hrib košato dobravo, ki se zasaja zadnja leta. Prav lepo bi se podala ondi, kjer stoji razvalina «Ogrinovo znamenje*, lična kapela. Vetrovi vladajo v mengeškem okraju štirje: burja, jug, krivec in gornji veter, ki se zove tudi sever. Na burjo spada po priliki 45 %„ na jug 30 %, na vse druge vetrove pa samo 25 %, Burja je malokdaj huda. Nevihte donaša samo sever. Uime nc nadlegujejo pogostoma tega kraja. Jaz pomnim samo eno nevihto s točo, ki je v resnici mnogo škodila. Za to reč je Mengeš, ako ga primerjamo k Dolenjski, s točo prebogati krajini,, prava obljubljena dežela. Ukvarjali so se Mengšani od nekdaj s poljedelstvom. Dasi so se odlikovali z izredno pridnostjo, niso dosegli dosti uspehov, zemlja ni obogatila nikogar. Poglavitni vzrok je ta, ker niso imeli travnikov. Nikakor se pa niso bali napredka. Na Drnovem (svet med Mengšem in Kamnikom) so si iz puste «gmajne» napravili polje. Kjer je bila nekdaj kamenita in peščena puščava, so naredili po neznanskem trudu še zadosti rodovitne njive, ki so jih otrebili vsega kamenja. Zdaj raste tam najboljša gorenjska ajda, ki so jo prihajali kupovat za seme iz drugih krajev že leta 1845. Prav tako so začeli po mengeškem polju saditi okoli leta 1848. koruzo. Posamezniki so vpeljali nemško deteljo, konopljo itd. Koruza zraste precej visoka, ali ni tako bohotna, pa tudi ne dela tako velikih in gosto zrnatih storžev, kakor n. pr. na Dolenjskem. Vzrok je ta, ker ima premalo poletne vročine. V rodovitnosti se mengeško polje razen Dmo-vega lahko meri z ljubljanskim in še marsikaterim drugim. Pšenica daje na dobro pognojeni zemlji navadno po pet do šest zrn, dostikrat pa še mnogo več. Sejali so nekdaj golico in rčsnico, obojo so enako čislali. Poskusili so tudi z banaško. Prvo leto je obilo plenjala, drugo pa se je že udomačila in izgubila vsa svojstva banaške. Rži so poznali kmetovalci samo eno vrsto. Ječmena so precej sejali, dasi jim ni bila nobena jed tako zoprna, kakor < vražji bizgec*. Ta mrzost je seveda izginila, ako «ga je pohodil kaj prida prašič*. Prosa se je pridelovalo jako mnogo in mlečna kaša ni bila le otroška paša. nego jedli so jo v slast vsi Mengšani brez razločka dobe. Fižola so imeli raznih vrst: Črešnjevec, koks, fižolico, rdečega, rumenega, pisanega itd. Čudno je to, da ljudje niso cenili mehke, bele fižolice, ki je priljubljena ne le orientalcem, ampak tudi mnogim Slovencem. Dolenjec pravi podolgastemu rdečemu fižolu hrovat in ga čisla kaj malo, Gorenjci so pa prav to vrsto močno hvalili in nekateri so jo jedli celo rajši nego sladki Črešnjevec in koks. O bobu so ljudje trdili, da daje človeku izmed vseh jedil največ moči, dišal jim pa vendarle ni! Pusto čičerko so večkrat jedli, ali ni se zdela nikomur dobra. Mengeški gospodarji so jo sčasoma skoro popolnoma opustili. Leča pa si je ohranila po pravici svojo starodavno čast in veljavo, sejali ste se obe vrsti, drobna in debela. V stare čase so jedli v Mengšu tudi cizaro in iz pire so pekli kruh, ki je baje strašno grenak in oduren. Zdaj mnogi teh dveh reči ne poznajo niti po imenu. Za glavno žito se je štela v Mengšu ajda. Pšenico in rž so prodajali za davke in druge potrebe, doma je je ostalo samo za seme in velike praznike. Ajda pa se je porabila skoro vsa doma. Iz nje se je pekel kruh, iz nje so se kuhale najboljše in naj-tečnejše mengeške jedi, n. pr. žganci. Važno mesto je zavzemala v gospodarstvu tudi presnina: repa, zelje, pesa, korenje, zlasti pa krompir, o katerem so starci še vedeli, da se je nekdaj imenoval «podzemeljske hrušice». Krompir je spadal med naljubše založke, dokler ga ni izpridila gniloba leta 1845. Mnogi so sodili, da je od takrat izgubil svojo slast. Krompir se je pripravljal za jed jako različno. Mnoge gospodinje so ga mesile tudi med kruh, kar je dajalo kruhu prva dva dni po peki prav prijeten okus. Lanstvo je na Mengeškem pred sto leti bujno cvetelo in slovelo daleč po deželi, ali okoli leta 1830. je bilo že silno opešalo in okoli leta 1850. se večina gospodarjev ni hotela več ukvarjati z lanom. Če jih je kdo vprašal, zakaj se jim je zameril, so odgovarjali vsi v en glas: «Zato, ker so nam terice toliko požrle in prediva pokradle, da nam je prinašal lan več škode nego dobička.* Ker je vedlo Mengšane trdo za mrvo, so morali sejati veliko detelje. Veselje za pametno vrtnarstvo je vzbudil v Gorenjcih najbolj župnik Pirec, poznejši misijonar. Vnel je za sadjarstvo tudi Mengšane. Napravili so si vrtove in hodili k Pircu v Peče in Podbrezje po mlada drevesca in cepi. Trudili so se tudi, da bi zasadili veliko orehov, ali sreče niso imeli pri njih. Res da so šli nekaj let prav kvišku, ali ker jih je več let zapored poparila slana, jih nihče ni več maral zasajati. Na Rašici pa uspevajo orehi prav dobro. Gojili so Mengšani, posebno zaradi sv. Rešnjega telesa, tudi vrtne cvetlice: astre, balzamine, gorečo ljubezen, potonike, georgine, dekleta pa zlasti dišeči «roženkravt* in rožmarin. Poln žlahtnih cvetlic je bil vrt Mihaela Stareta. V cerkvi se mu je zdelo strašno pusto, če ni bil veliki oltar ozaljšan z zelenjem in cvetjem z njegovega vrta. Vinska trta raste v Mengšu hitro kakor v vinorodnih krajih. Tudi je ne vzame mraz, posebno če se pokrije s smrečjem ali ajdovico. Zaradi tega so poskusili nekateri zasajati trto na prostem, n. pr. stari Šetrav v Rašici, drugi pa ob hišah in zidovih; ali uspeh je bil jalov, ker jagode redkokdaj dozore. Mengeške gospodinje so skrbele, da so jim rastle na vrtu in zelniku vsakovrstne rastline in začimbe, ki se potrebujejo v dobro urejeni kuhinji: Tako: česen, kumare, glavnata solata (Mengšani so jedli trojno: oljnato, špehovo in smetanasto), kolerabe, peteršilj, pehtran, šetraj, žajbelj, majaron, melisa, luštrk (levstik), drobnjak, ajbiš, meta, jedilna pesa, kapus in celo žafran, ki v juhi ni bil slabši od ku-pivnega. Kumna in janeža ni bilo treba sejati, ker sta se dobila lahko na travniku. Živino so redili Mengšani prav razumno in z veseljem, pa tudi uspešno, ali večinoma brez dobička, ker so morali kupovati seno cd Trzincev. Sejali so res obilo detelje, ali ta ne more nadomestiti ne-dostatka dobrih travnikov. Krmili so živino tudi s presnino, rzabeljeno» rezanico, otrobi in ovscm. Če je zbolela, so ji stregli vsaj tako skrbno kakor bolnemu človeku, dostikrat pa še veliko bolj. Italijani so hodili od nekdaj po izvrstne krave v te kraje. Mengeški konji so bili do malega vsi solnograškega, prasci pa hrvaškega plemena. Prascev niso mnogo priplemili, ampak so jih raje kupovali od Hrvatov, izpitali in zaklali pred < pojiva v hangarju. Hidroplan-velikan s 169 potniki. Levo: Miss Francija 1930. — Desno: V Havreu so popravili ponesrečeni francoski orjaški brzoparnik «lle de France*, s katerim se stotine naših izseljencev vozijo v Ameriko. Gornje m Bledeče pometite nam Je blagohotno poiodlla ugledna ljubljanska drogerija .Gregorič*. Znani tekmovalec kolesar Leducq se je ponesrečil v Alpah. Najmočnejša lokomotiva Evrope. Pustni torek v Nici, znamenitem francoskem letovišču. Slavni indijski politik in vodja upora Gandhi s svojimi učenci. Težka operacija: spreten zobni zdravnik plombira levu zobe. Pred dirko v francoskem kopališču Deauvilleu. Slavnost ob petstoletnici Device Orleanske v Reimsu na Francoskem. Prizor z bikoborb v Sevilli, ki jim prisostvuje 20.000 gledalcev. Eno^ največjih vojaških pokopališč sveta pri Douaumontu v Franciji. Sredi grobov velikanski svetilnik, ki je viden prav v Anglijo. x- -i- r. • t, . , Angorsko svetišče na kolonialni raz- a šivilj v Parizu. Katera bo najurnejša? stavi v Vincennesu. Avtobus Tulužana Fourniera: voz ima moderno kuhinjo, jedilnico, sprejemno radio-postajo in spalnico. Napad vojaškega aeroplana na umetno vas. no polje slovanske moči, slovanskega zdravja. Nad 200 železniških voz je prevozilo ogromne količine lesa, tramov in desk. V dolgih vrstah pa so dovažali cestni vozovi zemljo, pesek in mivko za ureditev ploskve za telovadce. Uslužbenci električne centrale in radiopostaje so nameščali kable in megafone, uvedla se je električna razsvetljava in permanentna straža požarne brambe. Ko pa je bilo delo dokančano, so zaplapolale na visokih tribunah zastave vseh slovanskih narodov v divni slogi, na-glašajoč svetu notranjo, nezlomljivo silo in moč slovanskega bratstva. Tudi maj je minil, solnce je postajalo vse bolj žareče, beograjske ulice so se odele v svečano obleko. Na vsaki hiši. v vsaki trgovini so se pojavile zastave in zletski lepaki, skrbni gospodarji so beiili in snažili hiše, gostilničarji delali priprave, mesto j" pričakovalo svojih gostov. In prišli so! — Prišli so iz vseh mest in vasi, iz vseh kotov in dolin, iz lok in dobrav, gozdov in višin. Prišli so v narodni nošnji, v sokolskem kroju, v meščanski obleki. Prišli so delavci in bankirji, kmetje in ministri, dijaki in znanstveniki. Iz vseh predelov sveta, kjer se glasi in prepeva sladka pesem slovanske govorice, so vrele, hitele pisane, nepregledne trume isto pot: Na zlet! V Beograd! Naprej, dijaštvo! V početku junija je oživel beograjski kolodvor. Na peronu so se sestajali člani železniškega, stanovanjskega, prehrambenega in redarskega odseka, na širokem trgu pred kolodvorom pa so. pričakovale tisofglave množice prebivalstva prve glasnike sokolskih slavnosti — srednješolsko omladino, ki je prihajala ves dan 6. junija v svojo prestolico iz vseh pokrajin naše države. Enaist posebnih in nebroj rednih vlakov je pripeljalo nad 10.000 mladih, ponosnih borcev, ki so došli na sokolski zlet, da glasno manifestirajo svojo ljubezen in pripadnost do velike in lepe sokolske ideje. Dne 7. junija se je pričelo delo na zletišču — lahkoatletske tekme, katerih se je udeležilo 616 dijakov in 260 dijakinj. V lepem in vzornem redu so nastopali mladi borci ter pokazali poleg telovadne izvežbanosti svoj globoko razviti čut za red in disciplino. Popoldne so se vršile skušnje, zvečer pa v Vrečenskem gledališču in v veliki dvorani Sokola I akademije s pestrim in izbranim sporedom. Krasno je bilo solnčno jutro 8. junija. Po beograjskih ulicah so se premikali dolgi sprevodi posameznih šol proti zbirališču, trgu pri «Slavijb. Točno ob polenajstih predpoldne je krenil sprevod po beograjskih ulicah do Kale-Megdana, bro-ječ nad 13.000 mladih, navdušenih src. Burno pozdravljeni so stopali osmerostopi šolske mladine pod vodstvom svojih profesorjev med gostimi vrstami občinstva, spremljani od številnih godb. Na popoldanski javni vežbi so se vrstili po pozdravu ministra za prosveto, ki so ga megafoni zvočno prenašali po vsem zletišču, odlični nastopi dijakov in dijakinj višjih in nižjih razredov z vzor- nimi točkami mešane učiteljske šole iz Skoplja in ruske ženske gimnazije. Nad 3500 telovadcev je napolnilo prostrano ploskev telovadišča. Polne tribune so z burnim ploskom pozdravljale omladinske čete. Zvečer pa so beograjska gledališča priredila svečane predstave za svoje mlade goste. Drugega dne so zapuščali Beograd in življenje in smeh na ulicah sta utihnila. V zletski pisarni pa je hrumelo vse huje in žarnice so gorele kesno v noč. Bližali so se drugi predzletni dnevi — nastop naše junaške vojske. V nedeljo 15. junija je nastopila v okviru sokolskega zleta tudi vojska s tekmami dopoldne in javnim nastopom popoldne. Zastopane so bile vse vrste orožja, ki so z vzornim nastopom in s sijajno izvedbo vseh točk dokazale, kako se smotreno in premišljeno tudi v telovadni vzgoji naše vojske uporablja Tyršev sokolski sistem. Zopet je zletišče ostalo prazno — a ne za dolgo. Že sredi junija so dospeli v Beograd tekmovalci naše in češke mednarodne vrste; mnogo tehničnih in upravnih delavcev se je za sitalno naselilo v Beogradu. Hoteli so se polnili, privatna stanovanja tudi. Kakor oznanja zlato jutranje solnce lahna rožnata zarja, ki odeva vrhove gora v rdeč kraljevski plašč — tako je oznanjala sokolske solnčne dni zarja naših najmlajših — naše sokolske dece, našega naraščaja! V številnih transportih so prihajali sokoliči in mlade sokolice že 19. in 20. junija. Prihodnji dan so se pričele na zletišču tekme naraščaja s sijajno in do sedaj še nevideno udeležbo. Več stotin naših mladih Sokolov je v plemeniti bratski tekmi pokazalo moč in vzdržnost slovanskih pleim n. Na na-raščajslce tekme so prispeli že prvi dragi gosti, naraščaj iz bratske Češkoslovaške s svojimi vodniki. Pri Savinački cerkvi pa se je le dni otvoril veselični prostor, na katerem so paviljoni bili zgrajeni po slogu narodnih stavb iz vseh krajev domovine. Tu si videl gorenjski kozolec poleg šumadijske Selške hišice, rusko stavbo poleg užičke koče, verande, gledališče, godbeni paviljon itd. Veselični prostor je nudil skozi 14 dni gostom in domačinom mnogo slovanske neprisiljene zabave. Večer 21. junija so izpolnile razen omenjenih še slavnostne predstave obeh gledališč in krasno uspela akademija naraščaja v dvorani Sokola I. V nedeljo 22. junija pa so zažarele beograjske ulice in ceste v rdečilu rdečih sokolskih srajc. Deca beograjske in obližnjih sokolskih žup (zbog naporne vožnje je iz ostalih žup nastopil samo naraščaj) je v dolgih redih obrobljala pločnike glavnih ulic, kjer je korakal sprevod preko 8000 naraščajnikov in naraščajnic v osmerostopih skozi gosti špalir navdušenih gledalcev. Mladi in ponosni so korakali strumno in vzgledno, v njih mladih in sijajnih očeh pa so se bliskale solze sreče in radosti. Na trgu pred gledališčem in spomenikom Kneza Mihajla so pozdravili našo mladino predsednik beograjske občine in prvi podstarosta br. E. Gangl. Popoldne se je napolnil ogromni prostor zletišča z radovednim občinstvom. Javnemu nastopu so prisostvovali Nj. Vel. kralj Aleksander, kraljica Marija in prestolonaslednik Peter, starosta Sokolov. V vzornih nastopih so pokazali najmlajši pripadniki velike sokolske ideje svoje znanje. Izmed točk so navdušili nastopi češkega naraščaja in naraščajnkov župe Rijeka s puškami. Naslednji dan pa, ko so čete naraščaja v prepolnih, dolgih vlakih zapuščale Beograd, so na zletišču pričele tekme slovanskih najboljših telovadcev ze slovansko prvenstvo. Vežbe so bile iste kakor za mednarodno tekmo v Luxemburgu; prvega dne so tekmovali v prostih vežbah in na orodju, drugega pa v lahki atletiki. Obenem se je vršila tudi tekma za prvenstvo našega Sokolstva. Tekme so uspele odlično in bile dovršene v najlepšem redu. Prvenstvo so si priboril bratje Loffler (Ceh), Primožič (Jugoslovan) in Gajdeš (Ceh), pri tekmi članic pa sestre Lorencova, Dekanova in Jarouškova (Čehinje). Jugoslovensko prvenstvo so si priborili bratje Primožič (zmagalec v Luxemburgu in svetovni prvak), nepozabni Malej ter Štukelj, od članic pa sestre Kovačeva, Križmaničeva in Martin* kova. Beograjska radio-postaja, ki je zvesto in pazljivo dajala vsa obvestila za javnost, pa je ta dan v počastitev zleta prenašala v inozemstvo posebne koncertne plošče. V naslednjih dneh so se nadaljevale tekme članstva v vseh panogah orodne telovadbe in lahke atletike. Uspehi so pokazali dobro pripravljenost in vestno izvežbanost. 26. junij 1930.! Zopet je oživel beograjski kolodvor. 482 transportov je bruhalo tisoče in tisoče članstva in gostov na beograjski peron, kjer so člani raznih odsekov zletskega odbora imeli posla čez glavo, da so izvedli in pripeljali vsakega v njegov določeni stan. Tudi ladje so prinašale po mogočni Donavi nebroj gostov in Sokolov. Dan in noč sta postala enaka, živa, delavna, radostna. Začeli so se glavni dnevi zleta! Ob glavnih dneh zleta pa se je vršila tudi konjska dirka Dunavskega Kola Jahačev kot «sokolski dan» in zlet češkoslovaških, poljskih in rumunskih aviatikov na povabilo našega Aero-kluba. Dne 27. junija so se že rano zjutraj začele skušnje za popoldanski nastop. Točno ob 4. uri je vstopil v ložo Nj. Vel. kralj s kraljico in prestolonaslednikom v spremstvu prvega podstaroste brata Gangla in predsednika zletnega odbora br. Paun-koviča, pozdravljen s sviranjem himne in nepopisnim navdušenjem množice, ki je napolnila prostor do zadnjega kotička. Ni se še poleglo navdušenje naroda in že nastopajo dolge kolone članstva, spremljevane z zvokom orkestra 100 godbenikov — zletske godbe — v godbenem paviljonu nasproti kraljeve lože. Mega- foni raznašajo rezko komando načelnika — iz tisoč in tisoč grl odjekne gromki pozdrav: «Zdravo!» Člani vežbajo težke zletske vaje strumno in polni požrtvovanja. Ne manj članice, katerih vzorni nastop je zadivil. Vrste se pestri nastopi poljskih So-kolic, ruskih Sokolov (vežbe s kopji), Lužiških Srbov in inženjerske vojaške šole iz Maribora. Večer so izpolnile razne prireditve v gledališčih in na veseličnem prostoru, sokolske akademije in «Večer na Savb z godbo, petjem, ognjemetom in vožnjo na bajno osvetljenih čolnih in ladjah, ki so plule po vodah Donave in Save. V parku na Kale-Megdanu pa so združeni beograjski pevski zbori priredili krasno uspel koncert. Vidov dan! Jutranje solnce je pozlatilo vzhičeni, okrašeni Beograd. Velika vsakoletna vojaška parada je dobila s sodelovanjem sokolskih armad še poseben sijaj. Med pestrim špalirjem naroda, Sokolov in vojske je jezdil kralj v Saborno cerkev, spremljan od burnih klicev radostne množice. Popoldne pa so valovi občinstva skoro prekrili zletišče. Od druge pa vse do četrte ure popoldne so se valile reke občinstva proti štirim velikim vhodom ogromnega prostora, katerega so v pičli uri napolnile do najvišjih sedežev. A še vedno so prihajale nove trume naroda. Točno, kakor vedno, je zadonela himna, ko sta kralj in kraljica vstopila v svojo ložo. Bližnje lože so se napolnile s člani vlade, diplomatskimi zastopniki tujih držav ter z najodličnejšo beograjsko publiko. Med zvoki sokolske godbe se je napolnila ploskev telovadišča z nedoglednimi kolonami članstva. V smeri proti kraljevi loži pa se je razvrstil gozd sokolskih praporjev. Z jasnim in zvočnim glasom, ki so ga prenašali megafoni okoli godbenega paviljona, je pozdravil nato Nj. Vel. kralj Aleksander I. zbrano Sokolstvo ter mu izročil v znak svoje vladarske pažnje krasno izdelan prapor. Prapor je iz težke svile, na eni strani v državnih barvah z napisom cAleksandar I. — Jugosloven-skom Sokolstvu» in sokolom - ptičem na sredini, druga stran pa je rdeča in ima državni grb in napis: «Otačbini — Zdravob. Iz kraljeve roke sta sprejela prapor brata Gangl in Paunkovič ter ga v spremstvu članov Saveza ponesla na zletišče, na mal oder, kjer so zastopniki pravoslavne, katoliške in muslimanske vere izvršili obred posvete. V lepem govoru se je zahvalil br. Gangl Nj. Vel. kralju za dragoceni dar. Prapor, ki ga je sedaj sprejel v varstvo savezni praporščak br. ing. Radulovič, so pozdravili še načelnik dr. Murnik, češki domobranski minister Viškovski, namestnik staroste češkoslovaškega Sokolstva br. Mašek, starosta poljskega Sokolstva grof Zamoyski, staroste ruskega in lužiškega Sokolstva brata dr. Vergun in Šajba ter predsednik cetinjske občine br. Miloševič. V vzornem redu so sledile nato vežbe članov in članic čeških Sokolov, ki so izvedli divni narodni ples «Besedox Pri koncu te krasno uspele točke so zapustili zletišče krilati glasniki slovenske sokolske sloge — 680 golobov je poneslo v bratsko češko zemljo zletski pozdrav! — Po lepih nastopih poljskih Sokolov in rumunskih gimnastov so nastopili s krasnimi vajami naši mornarji in gojenci pomorske akademije, štafetni tek ter vežba vojakov s puškami so zaključile uspeli spored. Zadnji dan! Krasen in sijajen se je rodil 29. junij. Zopet so zardele beograjske ulice v rdečem sijaju sokolskih krojev, zopet so zvoki neštevilnih godb pretresli ozračje. Razvrstil se je ogromen sprevod sokolskega članstva. Sprevod, v katerem je stopalo okoli dvajset tisoč udeležencev, je otvorilo osem troben-tačev-fanfaristov na belih konjih in 24 jezdecev-sokolov. Za njimi je korakal načelnik Saveza, za njim tehnični odbor, savezni prapor Nj. Vel. kralja ter starešinstvo Saveza «Slovensko Sokolstvo*. Za tem pa v dolgih, nepreglednih vrstah gosti: Ru-muni, Lužiški Srbi, Sokoli iz Amerike (okoli 200), češkoslovaški Sokoli in Sokolice (okoli 6000), Poljaki, Rusi, a za njimi, pod vodstvom namestnika br. Vojinoviča, naši Sokoli in Sokolice po župah. V sprevodu so nosili 143 praporov, sviralo pa je 38 godb. Za sokolskim članstvom so korakale številne selske čete v pestrih narodnih nošnjah, kole- sarji-sokoli in končno konjenica. Na Aleksandrovi cesti so defilirale sokolske armade pred Nj. Vel. kraljem, kraljico in prestolonaslednikom. Skoro dve uri je trajal mimohod ogromnega sprevoda. Beograd pa je klical in pozdravljal. Pri popoldanskem nastopu so telovadili starejši Sokoli s palicami, selske čete, ki so na kraljevo željo ponovile svoj izvrstni nastop, vojska in mornarica, članstvo češkoslovaških Sokolov, ameriški Sokoli ter rumunska in češka vojska. Vežbe naše konjenice so zaključile zadnji javni nastop. V zletnih dneh se je otvorila v Beogradu krasno uspela sokolska razstava, polna bogatih in divnih spominov slavne in nepozabne sokolske prošlosti. Dne 30. junija po so sokolske množice zapuščale prestolico, polne lepih spominov, divnih doživetij. Zadnji zvoki sokolskih koračnic so umirali v hrupu vsakdanjosti... Sokoli so ee povrnili v svoje domove, ojačeni in oplemeniteni v veri, nadi in ljubavi sokolske ideje, polni navdušene delavnosti v zmislu vzvišenih idealov neumrljivega Tyrša. Sokolska delavnost je tiha in skromna; ne sili rada kričeče na dan. Le ob posvečenih trenutkih sokolskih zletov, ko zagore kresovi slovanske vzajemnosti do neba, se pokaže sokolsko delo v vsej svoji krasoti, v vsej svoji veličini, kateri je temelj in cilj: Napredek! GOJITEV CVETLIC. (NEKAJ NASVETOV NAŠIM PRATIKARJEM.) 1.) Pred presajanjem čisto operi stare cvetlične lonce zunaj in znotraj, nove pa namakaj v vodi vsaj 24 ur prej. Največkrat imajo lonci premajhne luknje, zato jih pri tej priliki povečaj. 2.) Rastline s tankimi koreninami, n. pr. begonje, acaleje, posadi v lahko zemljo; s srednje debelimi n. pr. pelargonije, fuksije, posadi v srednje težko; z debelimi in mesnatimi koreninami, n. pr. palme, čebulnice, pa posadi v težko zemljo. Pri posajanju postavi na luknjo v lončku košček črepinje in nekoliko drobnih kamenčkov zaradi odtoka vode. Ne napolni pa lončkov z zemljo do vrha, ampak do 2 cm pod robom, da ob zalivanju ne uhaja voda čez. 3.) Zalivaj proti večeru s postano, na solncu ogreto vodo. Ako take nimaš, prilij mrzli vodi nekoliko vroče. Zalij le toliko, da napolniš vrhnjo praznino od 2 cm v lončku. Ob veliki vročini zalivaj tudi zjutraj. 4.) Operi večkrat raz listje prah, ki je največji škodljivec sobnim rastlinam. 5.) Ne trpi vode v lončnih podstavkih, ki se nateče vsled preobilega zalivanja, ker se zemlja skisa. Četrt ure po zalivanju izprazni vodo iz podstavkov. Ne zalivaj, kadar je v loncih zemlja še dovolj vlažna, ampak po potrebi. 6.) Pogosto prerahljaj zemeljsko skorjo, ki se dela na površju. 7.) Lončke s cvetlicami, zlasti na južnih legah, postavi v zabojčke, da se korenine ne spečejo in ne poginejo. Praznine v zabojčkih med lončki napolni s šoto. Tudi pod lončke položi primerno plast šote, da posrka odvisno vodo, ki teče iz lončkov ob zalivanju, da ne curlja po zidu in na ulico ter da jo vsled kapilarnosti polagoma spet oddaja zemlji v lončkih. 8.) Cvetlice večkrat presadi, ne poslužuj se pa prevelikih lončkov. Z gnojenjem jako pospešiš rast in cvet. Gnoji pa le vsakih 8 do 14 dni, ker je prepogosto gnojenje škodljivo. Ako gnojiš z gnojnico, je vzemi en del na pet delov vode; če te nimaš, raztopi 2 g vrtnega umetnega gnojila v enem litru vode. Močnejša raztopina uduši korenine. Pravkar presajenim in bolnim cvetlicam je pa gnojenje škodljivo. 9.) Cvetlice — prijateljice solnca — postavi na južna okna, druge na vzhodna in zahodna, senčne pa na severna. 10.) Česar ne veš, vprašaj pri podružnici «Sad-jarskega in vrtnarskega društva^ v Ljubljani ali poklicne vrtnarje, ki te drage volje poučijo. ŽELITE LI TAKO URO ki v c p 7 i u! i p n * p kaže t0^en Vam til 1)011 C gasinVam obenem služi za okras, tedaj si jo izberite iz velikega vsakoletnega kataloga, ki ga dobite popolnoma brezplačno če ga zahtevate od svetovnoznane, že nad 33 let obstoječe urarske strokovnjaške tvrdke H. Suttner v Ljubljani št. 627. Zaradi njene brezpogojne zanesljivosti in točnosti nosijo radi celo urarji sami pravo Suttnerjevo uro z znamko „IKO“ ali „OMIKO“ iz Suttnerjeve tvornice ur v Švici. Iz lepega Suttnerjevega kataloga, ki ima poleg ostalega še brez števila zanimivih slik najmodernejših in iz najfinejšega materiala napravljenih ur za dame in gospode, verižic, prstanov, uhanov, ur na nihalo, zidnih in kuhinjskih ur ter zlatih in srebrnih daril itd., razvidite obenem, kako morete z majhnim trudom priti zastonj do dragocenih daril, cene pa, ki so navedene v katalogu, Vam nedvomno dokazujejo, da ne morete kupiti nikjer tako ceno, a vendar dobro kakor prav pri Ze za dinarjev dobite pravo “ švicarsko Anker-Remontoir žepno uro št. 120, a samo Din 58 •- stane prava Švicarska R c m o n -toir-Roskopf ura št. 121 sla kolesjem, svetečimi številkami in kazalci iz radija. Samo Din 94*- plačate za Anker uro št. 122 /. Roskopf-kolesjem, kazalom za sekunde,- svetečo številnico in kazalci. Okrov je iz kovine in ponikljan, lepo izdelan in graviran. Plo&čnata Anker* Remontor ura št. 507 z jako finim ,,lKO“ kolesjem, 15 rubinov, na sekundo točna, v okiovu iz pravega nikl ja, jako lepa, s petletnim jamstvom Vas stane samo Din 248--. Za samo dobite zapestno uro št. 3720 z jermenčkom iz kože, jako dobrim kolesjem in dobre kakovosti. Prava zapestna ura ,,AXO“ iz finega srebra v najmoderne jši izvedbi Din 218*-, iz 14 karat, zlata 420 Din. Prava Anker budilka št. }25 s solidnim kolesjem, točno regulirana, s poniklja-nim okrovom, 16 cm visoka _ „ . _ 49 samo Din Poljubna budilka št. 8505 samo Din 64 -. Enaka s svetečimi številkami in kazalci Din 84-. Pošilja se po povzetju a>i proti vnaprejšnjemu plačilu. Jamči 3-10 let. svetovni razpošiljalnici ur H. SUTTNER v Ljubljani št. 627 KOTIČEK ZA MLADE BRAVCE. GUSTAV STRNIŠA: HROŠČI. Na visokem kostanju v zelenem gaju je živela številna družina rjavili hroščev. Med njimi sta bila dva najbolj pridna, in 'sicer drobna samica, ki je imela na desnem krilcu ozko belo liso, zaradi katere so ji vsi rekli belka, in pa hrošč, ki mu je manjkala leva tipalka. Zgubil jo je v junaškem boju z divjam rogačem, ki ga je napadel kar na lepem in mu odščipnil tipalko s svojimi strašnimi kleščami. Belka in ta invalid sta bila zjutraj prva pokonci. Zvečer sta odšla zadnja počivat. Drugi hrošči so zlasti zjutraj radi lenarili. V gaju je ležala običajno megla. Zeblo jih je. V okrilju zelenih listov je bilo mnogo prijetneje in topleje. Kakor pod majhne, žive utice so se stiskali pod liste in zadovoljno počivali. Nekega dne sta odletela belka in invalid posebno daleč. Dospela sta do visoko zidane hiše. Za hišo je bil vrt. Na vrtu je stala hruška. Njene veje so segale skoro do okna hiše. Na široki veji sta hrošča obstala in se zazrla skozi odprto okno. V prostrani sobi sta zagledala mnogo dečkov in deklic. Na eni strani so sedeli po klopeh dečki, a na drugi deklice. Po sobi je pa hodil mlad gospod in kazal otrokom na črno tablo ter jih učil. Hrošča pač nista vedela, da je ta hiša šola. Radovedna sta ždela na veji in poslušala. Učitelj je glasno govoril. Vse sta lahko slišala. Ko je prenehal, je stopil k odprtemu oknu. Zagledal ju je in se smehljaje okrenil: «Otroci! Da ne pozabim! Jutri zjutraj morate vstati že pred solnčnim vzhodom! Pravil sem vam že, da živi rjavi hrošč do petdeset dni. Med tem časom zleze samica tri- do štirikrat v zemljo, kjer zleze okoli osemdeset jajčec. Iz teh jajčec zlezejo kesneje ličinke, ki izpodjedajo rastlinam korenine in delajo veliko škodo. Torej je treba rjave hrošče zatirati in pobijati! Jutri zarana se snidemo pred šolo. V log pojdemo, da potresemo drevesa in uničimo te lenuhe, ki zjutraj tako radi počivajo!» Učitelj je umolknil. Učenci so to novico veselo pozdravili. Belka in invalid sta čepela vsled strahu vsa trda na veji. Belka bi bila kmalu padla na tla. Na srečo se je ujela z nožico na droben list. Če bi bila padla, bi bilo po njej, kajti tik pod njo se je pasla koklja in iskala hrane. «Urno pojdiva povedat svojim dragim!» je zabrundal invalid. Že sta hitela proti domačemu kostanju. «Zjutraj moramo vstati že o mrakub so sklenili hrošči. «A kdo nas pokliče?» je vprašal invalid. «Jaz vas pokličem, rad vas pokličem!» se je oglasil vetrc, ki je baš pihljal mimo. Nekoliko pomirjeni so zaspali. Na vse zgodaj je šepetal vetrc: «Vstanite! Vstanite! Meglica se dviga! Kmalu pride zlato solnčeceb Invalid in belka sta takoj skočila kvišku. Nekaj časa sta dramila bratce in sestrice, ki se niso brigali za šepetajoče besede vetrca. Raje so lenarili. V daljavi sta začula črvljanje dece. Slutila sta, da je zadnji čas. Že sta zletela kvišku. Hitela sta dalje in dalje venkaj iz loga v globoko, mračno hosto. «Kako sta neumna! Nič se nam ne bo zgodilo!* so se tolažili hrošči. Njih drevo je bilo res med zadnjimi. Zato so mislili, da otrok ne bo k njim, saj je že solnce kukalo izza hriba. «Otroci! Hitite! Tu je še polno drevo hroščev !» so začuli tedaj krepki glas učitelja. Naslednji hip je hrošče nekaj streslo. Nejevoljni so hoteli zabrenčati. Pa so že popadali na tla. «Nikoli več ne bova videla svojih bratcev in sestric!> je dejal invalid, ko sta z belko utrujena počivala v gozdu. «Nikoli več ne! Zdaj pač leže že strti tam v logu! Njih lenoba jih je umorilab je odvrnila belka. Tik nje je nekaj zablestelo. Invalid ni vedel, ali je bila rosna kapljica, ali solza občutljive belke. Otresla sta se žalosti in utonila med zelenim biljem. ROŽNODOLSKI: Vetrček sopiha v breg, sape nese poln meh, ki na poti ga teži, da znoji se in jezi. VETRČEK. Ker prestrm zanj je breg trešči kar ob tla svoj meh, ki razpoči se, takoj piš iz njega plane. Joj! Zdaj d gorah vihar divja, vetrček domov ne zna, že deževne solze plaka in na solnčno vreme čaka. DRAGO KOŠMRLJ: KAKO STA TONČEK IN MARJETICA ZAKLAD KOPALA. Pred davnimi, davnimi časi so po naših krajih strahovali grozoviti razbojniki. Pobijali so ljudi ter jim ropali denar in zlatnino.. Nakradeno blago so potem nosili v nepristopne, samo njim znane temne doline v osrčju gozdov. — Zgodilo pa se je, da je dal cesar poloviti in pomoriti vse razbojnike. Nekaj so jih orožniki res ujeli in postrelili, drugi pa so zbežali. Še prej pa so zakopali vse svoje ogromne zaklade, da jih nihče ne bi našel. Minilo je od tedaj mnogo, mnogo let. Nekega večera je prišel v vas star, onemogel berač in prosil v prvi hiši, da bi ga vzeli čez noč. Domači so se usmilili njegove starosti in ga vzeli pod streho. Ponoči je nenadoma oslabel in približala se mu je zadnja ura. Poklical je vse domače in jim razodel, kje je zakopan zaklad. Čez pol ure je umrl. Naslednji dan se je brž po vsej vasi razneslo, da je berač razkril, kje so skriti zlati cekini. Vse navzkriž je letelo tja, z motikami, krampi in vrvmi, da bi si nagrabili čim več zlata. Vsa vas je bila prazna, le v majhni hiši na koncu vasi sta ostala doma petletni Tonček in triletna Marjetica. Jokala sta, ko sta videla, da gredo vsi kopat zaklad. «Oh, vsi bodo bogati, samo mi ne!» sta ihte vzklikala. Očeta ni bilo doma, da bi tudi on šel in prinesel cekinov. Ze prejšnji dan je bil odšel v mesto po mamico, ki je bila v bolnici. Solnce je že umiralo, ko so se vaščani potihoma in klavrno vračali domov. Zaklada niso našli. Najbrž so pozabili vreči na kraj, kjer so ležali zakladi, blagoslovljen predmet in hudobec jim je otel vse zlato. — Tonček in Marjetica sta tiho čepela na peči in mislila na zaklade, na atka, mamico, na bogastvo... Tedaj se odpro vrata in vstopi oče, za njim mamica. Vsa vzradoščena sta zlezla malčka s peči in objela svoj najdražji zaklad — svojo zopet zdravo mamico. DVA REBUSA. (PA DOBRO SI ZAPOMNI NJIJU NAUKA!) MISELNE NALOGE. Razvrsti vseh devet dreves tako, da stojijo v 10. vrstah vedno po tri! Preriši, izreži s številkami zaznamovane dele in jih sestavi v obliko križa! 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Številke 1 do 16 je treba tako razporediti, da znaša vsota 4 številk v vseh vodoravnih, navpičnih in dveh povprečnih vrstah (torej 10 X) vedno 34. 4.) Mleko. Dve družini dobivata od mlekarice dnevno 8 litrov mleka v eni posodi in si morata razdeliti mleko sami. Na razpolago pa sta jima samo dve meri: ena drži 5 litrov, druga pa 3 litre. Kako si družini delita mleko, da dobi vsaka po 4 litre? 5.) Čudno sorodstvo. Arabski sodnik je bil prestavljen v majhno vas, ki je slovela po zelo pametnih in prebrisanih prebivalcih. Ti vaščani so že od nekdaj delali mnogo preglavic in posla sodnikom. Toda sodnik si je mislil: «Jih bom že ukanil.» Nekega dne sreča na cesti žensko in moškega in ju pozdravi: «Bog z vama, zakonca!» Žena, ki je šla poleg moža, pa mu odvrne: «Nisva poročena, dragi sodnik, ampak moja mati je mati njegove matere!» Sodnik ni razumel smisla teh besed; premišljeval je in ugibal, kaj pomeni ta zagonetni odgovor. Dolgo si je belil glavo, končno je pa vendar rešil to težko uganko. Poskusite še vi! Kaj sta moški in ženska? (Rešitev na strani 108.) KOLEDAR ZA LETO 1931. V URI. S tako uro lahko določiš, na kateri dan tedna pade katerikoli datum tega leta. Rimske številke (v ki ogih) pomenijo mesece: januar (I), februar (II), marte (III), april (IV), maj (V), junij (VI), julij (VII), avgust (VIII), september (IX), oktober (X), november (XI), december (XII). S pomočjo manjših, arabskih številk (p r i-števkov), kakor jih vidiš poleg mesecev, pa določaš, na kateri dan pade v dotičnem mesecu posamezni datum. Napiši si jih na uro. Primeri : • Vedeti želiš, na kateri dan tedna pade v letu 1931. n. pr. Svečnica. Ta je vselej 2. februarja. Na uri poiščeš rimsko številko II, ki pomeni februar, in k datumu (2. februarja) prišteješ prištevek (arabsko številko 6, ki jo vidiš na notranji strani poleg do-tične rimske številke II), takole 2 + 6 = 8. To število vselej deliš s 7. Gre enkrat in 1 ostane. Nas sicer ne briga to, kolikokrat je 7 zapopadeno v kakem številu, nego nas zanima samo ostanek. Ostanek 1 pomeni ponedeljek, ostanek 2 torek, 3 sredo, 4 četrtek, 5 petek, 6 soboto, 0 pa nedeljo. Svečnica bo leta 1931. na ponedeljek. Ako datum s prištevkom vred ne doseže števila 7, tedaj je to smatrati kakor ostanek v smislu prej povedanega. Še nekaj primerov: Sv. Jožef (19. III.) = 19 + 6 = 25 : 7 = (3krat) in ostane 4, pade na četrtek; kres (21. VI.) = 21 + 0 = 21 : 7 = (3krat) in ostane 0, pade na ne- REŠITEV KRIŽANKE V Vodoravno: 1. mir, 3. omaka, G. kos, 8. en, 10. dm, 11. že, 13. Italija, 16. ar, 17. ata, 19. iz, 20. me, 21. ali, ?? knez, 24. Aron, 25. a. a., 26. aj, 27. na, 28. uš, SO. d^m, 31. med, 33. je, 34. in, 36. ep, 88. ni, 39. stoj!, 41. iman, 43. se, 44. jo, 45. Rea, 47. ta, 49. os, 51. žig, 53. in, 54. dijakon, 56. no, 57. 1. r., 58. es, 60. ali, 61. balon, 62. ena. deljo; narodni praznik (1. XII.) = 1 + 1=2:7 = (Okrat) in ostane 2, pade na torek. Nasprotno lahko po tedenskih dneh določaš tudi datume. Čarobni prištevki so za vsak mesec in leto drugačni in jih bomo tudi v bodoče priobčevali. PRATIKI ZA LETO 1930. Navpično: 1. možakar, 2. re, 4. mraz, 5. Krim, 6. km, 7. skrinja, 9. ni, 10. da, 12. Etna, 14. ti, 15. je, 16. aloa, 18. ae, 21. ar, 23. znamenje, 24. aluminij, 27. noč, 29. šen, 32. mesarija, 35. sinagoga, 37. pt., 38. na, 40. osa, 42. mož, 46. en, 47. ti, 48. ajda, 49. okno, 50. so, 52. in, 54. dr, 55. ne, 57. li, 59. se. v 35 letih, milijonkrat preizkušene učinkujejo hitro pri vseh prehladih. Zavoj Din 5’— Doza Din. 12-— Dobivajo se v vseh lekarnah in drogerijah in kjer so vidni plakati. hripavosti, katarju pomagajo sigurno Kaiser1”” 50 let uporablja na tisoče ljudi v mestu in na deželi kremo za čevlje „Schmoll-Pasta“, katera vsebuje pravi terpentin in je dvakrat tako izdatna kot cene vodene kreme. Ob mokrohladnem vremenu vzemite Šmo-lovo gumitran-mast za usnje, katera mehča usnje in ga dela nepremočljivega. Na boljšo obutev ‘^SCHUKABS* Dokler je taka, je lepa. Pojdimo torej k čevljarju. Takoj naredim! Obrabljena peta! Te je začetek konca. Zdaj vem, kaj moji obutvi manjka! Blesk sam ne zadostuje. moramo tudi bolj paziti, da dlje zdrži in ostane tudi dlje lepa. Z marljivim čiščenjem samim tega še ne dosežemo. Tudi najlepše osnažena obutev ni ničemur več podobna, če ima pete obrabljene in je izgubila lepo obliko. S tem pa obutev ni izgubila le na lepoti, temveč se kvari tudi trpežnost. S hojo na obrabljenih petah se raztegne usnje, šivi se razpro bolj kot je prav, skratka obutev je prej uničena kot je treba. Pa zakaj ? Samo zato, ker so pete obrabljene! Začne se navadno z malenkostmi, zaradi katerih pa ne moremo z obutvijo takoj k čevljarju, ker bi bili prvič z njo neprestani stroški, drugič pa bi bila več v popravilu kot na nogah. Kaj naj torej storimo? To je jako enostavno! Čevljar naj Vam pritrdi PALMA-kavčuk-podpetnike. Ti so prvič mnogo trpežnejši in drugič mnogo cenejši od usnjenih pet. In če se po več mesecih končno vendar obrabijo, se dado v najkrajšem času izmenjati. — Poleg tega hodite na Palma-kavčuk-podpetnikih tako mehko in prijetno kot po preprogi. Če hočete torej vašo obutev varovati, prijetneje hodite in varčevati, potem vam je na razpolago le eno: Palma kavčuk - podpetniki Ko bi le vedeli koliko in kolikokrat imate korist od tega, bi vso to stran z velikim zanimanjem od besede do besede prebrali! Prava metoda za negovanje lica in rok. Proti vsem napakam kože služi Fellerjeva kavka'ka < lsa-pomada, ki ščiti lice in kožo, ker ne pokriva kakor običajna krema samo površine kože, temveč jo koža vpije in tako deluje nanjo s svojimi dobrimi sredstvi. Ona hrani, obnavlja, pomlajuje staro, nagubano in hrapavo kožo lica, vratu in rok. Kožo napravi gladko, mehko, čisto in elastično, odstranjuje gube, brazgotine, mozolje. Veselje je videti, kako enostavno in hitro izginejo solnčne pege. Elsa-po-mada ščiti kožo pred škodljivim vplivom vetra, vlage, prahu in vročine. En lonček Din 12'—. Zavojnina in poštnina posebej. Za poskušnjo dva lončka z zavojnino in poštnino vred Din 40'—, ako se pošlje denar naprej, ker pri povzetju stane poštnina 10'— Din več. Prava mila zdravja in lepote! Fellerjeva Elsa-mila so divnega vonja, štedljiva v porabi, plemenitijo kožo in vsebujejo dobro delujoče sestavine, potrebne za zdravje in lepoto. Obstoji 7 vrst mil: Elsa-lilijno mlečno milo, Elsa milo lilijne kreme, Elsa-rumenjakovo milo, Elsa-glicerinovo milo, Elsa-boraksovo milo, Elsa-katranovo milo, Elsa-milo za britje. Za poskušnjo po pošti 5 kosov Elsa-mila v poljubni izbiri z omotom in poštnino Din 52'—. „Elsa“ tekoče lilijno mleko, idealno sredstvo za lepoto. Steklenica Din 13’20. „Elsa“ toaletne pastile za umivanje in „Elsa“ toaletni prašek za umivanje. 1 karton Din 10'—. Zdravilni puder Or. Kluger (znamka Hega) škatla Din 27 50. Puder za dame, ena škatla Din 4-40, šminka rdeča in bela po Din 3-30. Pomada za ustnice Din 3-3'.). Naročila naslav- IJI/PPIVI ljajte točno na : " ■ UEill Prava metoda za nego las. Za nego las, za kropljenje in ohranjevanje kože se uporablja Fellerjeva močna Elsa-poma^a za rast las (Ta-nochina-pomada), ki dovaja nove hrane lasnim koreninam, dosega bujnejšo rast las in preprečuje prhljaj, izpadanje las in prezgodnjo osivelost; negibke lase vzdržuje mehke in gibke. Lonček Din 12' - . Zavojnina in poštnina posebej. Za poizkušnjo 2 lončka z zavojnino vred Din 40’—, če pošljete denar naprej; zakaj po povzetju stane poštnina Din 10'— več. Elsa-Shampoo za izmivanje glave in las, jako prijetnega duha. Zavitek Din 3*30. Mazilo za brke Din 5*50. Brillan-tine Din 5*50. Olje za lase Din 5'— in Din 17-50. Sredstvo za odstranjevanje las. ^Depilatorium** odstranjuje neljubo dlako z vsakega dela telesa, Din 34'—. Za negovanje zdravja. Elsa-kolonjska voda poživlja in osvežuje, steklenica Din 16 50. Proti kurjem očesom, žuljem itd. Vam pomaga brez bolečin, brez britve, brez nevarnosti zastrupljenja .krvi in zanesljivo učinkujoči Fellerjev Elsa-turistovski obliž, mali karton Din 4*40, veliki karton Din 6 60, dalje Elsa-turistovska tekoča tinktura, steklenica s čopičem Din 11*—. Elsadont krema za zobe čisti zobe do snežne beline in preprečuje vsako gnitje zob. Tuba Din 8*80. Elsa-ustna voda, čisti, osvežuje, des-inficira zobe in usta, odstranjuje slab duh iz ust. Steklenica Din 16*50. Eisa-zobni prašek Din 6*60, Dr. Hei-derjev zobni prašek v škatlicah po Din 6*60, v vrečicah po Din 4*40. Elsa-zobne kapljice delujejo hitro in blažijo bolečine, steklenica Din 7*70. Jelisava-kamforna kroglica Din 4*50. Zobne ščetke po Din 11*— in 20*—. Svetujemo, da pošljete denar naprej, ker znaša poštnina po povzetju Din 10*— več. — Če se ti preparati prilagajo k Elsa-pomadi ali Elsa-milu, se poštnina prihrani, sicer se stroški zaračunajo najceneje posebej. Kaj sem slišal od svojega očeta. Kdor hoče ostati zdrav, mora imeti zlasti svoje telo v redu. Vsak stroj je treba od časa do časa pregledati, namazati, male napake pa popraviti. Naše telo zahteva enako pažnjo. Neopaženo se tupatem vtihotapi majhna napaka, ki nas lahko ugonobi, če se zanjo ne zmenimo. Majhno luknjo je lahko zakrpati, če pa se poveča, jo je težko popraviti. Kako pogosto vidimo ljudi, — je dejal navadno oče, —, ki jih vsi zavidajo, doma pa stokajo in tožijo, ker pogrešajo zdravja. In prav za zdravje se najmanj zmenijo. Človek zna ceniti zdravje šele tedaj, ko ga izgubi. Zato bi moral vsak pameten človek skrbeti za ohranitev zdravja. Že 34 let priznano dobro domače sredstvo in koz-metikum za ohranitev zdravja, za preprečenje bolezni je Fellerjev dišeči *Elsa-Fluid“, ki so ga že naši starši in stari starši navadno z dobrim uspehom rabili, kadar so imeli revmatične bolečine, trganje po udih, zbadanje, krče, glavobol in zobobol, kadar so trpeli radi nervoznosti, nespečnosti, migrene, ali so se hoteli obvarovati hripe. To domače sredstvo preprečuje prehlad, kašelj, nahod, hripavost, bolezni v vratu in prsih pa tudi na znotraj čuva nekaj kapljic na mleku ali sladkorju pred neugodnostmi. Fellerjev pristni Elsa-Fluid se dobi v lekarnah in podobnih trgovinah, in sicer poskusna steklenica za 6 Din, dvojna za 9 Din, velika specijalna steklenica za 26 Din. Po pošti je najceuejše naročiti čim več hkrati: 1 zavoj z 9 poskusnimi ali 6 dvojnimi ali 2 specijalnima steklenicama stane z zavojnino in pošto vred 62 Din, 2 taka zavoja le 102 Din, trije taki zavoji le 139 Din, štirje le 173 Din, dočim stane 6 takih zavojev le 250 Din (namesto šestkrat 62 Din.) V. FELLER, lekarnar (Savska banovina). KRIŽANKA. I UGANKA .,KNJIGA«. 2 I ' I 4 5 |6 7 8 9 '° S1' 12 13 14 1.5 g®16 V 18 19 20 23 24 g§25 26 27 28 29 50 31 32 53 54 35 3/ 38 39 40 ■■41 42 43 44M 1 45 46 i i Številke pomenijo nav pično: 1. osebni zaimek 19. produkt iz mleka 2. okrajšavo za delniško 20. produkt ognja družbo 21. žensko ime 3. izraz pri kartah 23. kožnat ovratnik 4. del kolesa 27. medmet 6. predlog 29. števnik 7. sadno drevo 30. osebni zaimek 8. uradno kratico 32. osebni zaimek 9. knjigo z razdelitvijo 34. veznik leta 37. star izraz za pivo 10. goro v Sloveniji 39. veznik 12. okrajšavo 41. osebni zaimek 13. državo 43. predlog 14. isto kot pamet 44. predlog (isto kot 43) 15. kazalni zaimek 18. osebni zaimek 46. števnik (isto kot 29) Številke pomenijo vodoravno: 2. denar 26. potočno žival 4. predlog 28. kolajno 5. števnik 31. žensko ime 7. pevski glas 33. živalco 9. glodalca 35. predlog 11. pevski glas 36. prvi in tretji samo- 14. časomer glasnik abecede 15. kazalni zaimek 37. del voza 16. grško črko 38. časovno dobo 17. Evropca 40. pot v rudnik 19. pomožni glagol 41. del sobe 2C. isto kakor daljavo 42. osebni zaimek 22. sužnja 44. nikalnico 24. športno potrebščino 45. cirkuški prostor 25. nikalnico - Navpično: 1. Znana Župančičeva pesnitev. 2. Znamenit ruski roman. 3. Roman nemške pisateljice Olge Waldove. 4. Ruski pisatelj. 5. Cankarjevo delo. Vodoravno: 4. Ruski pisatelj. 6. Jalenovo delo (igra). 7. Zolajev roman. 8. Slovenski pisatelj. 9. Ruski roman. 10. Pisateljica, ki je dobila Noblovo nagrado. REŠITEV MISELNIH NALOG. 3.) 13 8 12 1 2 11 7 14 3 10 6 15 16 5 9 4 4.) Najprej vzamejo dvakrat po 3 1, odlijejo (z mero o 1) 5 1 proč in dolijejo ostalemu litru 31 mleka. 5.) Mati in sin. VESTNIK VODNIKOVE DRUŽBE. (Z DRUŽBINEGA IV. REDNEGA LETNEGA OBČNEGA ZBORA.) Vodnikova družba se lepo in častno razvija. Vsako leto moremo na tem mestu svojim prijateljem ponosni sporočiti, da se je delavnemu odboru in požrtvovalnim poverjenikom spet posrečilo pridobiti novih članov in pričujoče izbrane knjige še lepše opremiti kot doslej. Da bodo lahko vsi, ki jim je pri srcu lepa slovenska knjiga, malo pogledali v našo delavnico, podamo v naslednjem nekaj referatov z zadnjega družbenega občnega zbora, ki je bil dne 3. aprila 1930. Poročilo tajnika dr. Pavla Karlina. Odbor Vodnikove družbe je imel v minulem poslovnem letu osem rednih odborovih sej, ki so bile vse sklepčne. Na teh sejah je pretresal smernice in podrobnosti družbene organizacije, razpravljal o njenem književnem programu in o posameznih poslanih delih ter rešetal važna družbena gospodarska in finančna vprašanja. Pisarna, ki je pravi glavni stan slovenske književne fronte, vzdržuje med letom stalno in podjetno prepotrebne stike med družbo na eni in poverjeniki pa člani na drugi strani. Na tisoče poročil, prošenj, opominov, pozivov in bodrilnih dopisov razpošlje našim požrtvovalnim intendantom in borcem po vsej slovenski zemlji in preko njenih mej. Treba jim je neprestano poročati o vsem, kar se je odločilo na odborovih sejah, informirati jih o stanju družbe in zraven navduševati za organizacijsko delo in propagando med ljudstvom naših mest, trgov in vasi. Reči moram, da je večina vodij te stalno napredujoče vojske vestno in zgledno opravila svoje častno naporno delo. Hvala jim, vsem vkup, zvestim pionirjem! Zelo uspešno in izdatno je podpiralo stremljenje in delovanje naše družbe tudi napredno časopisje, ki nam je vsikdar rado dalo na razpolago svoje stolpce in nam je bilo s številnimi beležkami, članki in obširnejšimi poročili trdna opora pri organizacijskem in informačnem delu. Tudi temu uglednemu pomočniku in soborcu: iskrena hvala! Na seji dne 19. oktobra je Vodnikova družba razpisala književno nagrado 5000 Din za najboljšo povest, zajeto iz sedanjosti ali pa iz naše zgodovine. Na eni zadnjih sej se je rok za vposlanje povesti podaljšal od 31. marca do 15. maja. Želim, da bi bil uspeh povoljen, v kolikor je v današnjih naših književnih prilikah mogoče računati nanj. Poročilo književnega referenta dr. Ivana Laha. Na moje lansko poročilo, v katerem sem podal nekako stališče odbora glede književnega programa Vodnikove družbe, se je oglasil v cLjub-ljanskem Zvonu» g. St. Leben, češ, da iz njega zveni ckakor pritajevano opravičevanje, s prikrito mi- slijo, da za široke kroge ne gre pisati (pravilneje: izdajati!) res umetniških knjig (podčrtal pisatelj) in da je pri tem odboru ,številka' (t. j. število članov) važnejši kriterij nego literarna vrednost družbenih publikacij». Ne bom še enkrat navajal smernic, ki vodijo odbor pri njegovem delovanju, ker so itak izražene že v programu in namenu Vodnikove družbe. Ako se postavimo na stališče, da je cbolje nič nego slabo» in če bi merili vsako leposlovno delo, ki ga nudi današnja književna produkcija, samo z najvišjim merilom umetnosti — petem bi ostalo seveda — nič. Pomagati bi si morali torej s prevodi in tudi tam ne bi smeli poseči po delih, ki bi bila morebiti umetniško visoka, a naši publiki tuja, ampak bi morali izbrati res nekaj za širše kroge primernega. (Odbor bo g. St. Lebnu in drugim hvaležen, ako mu pred-lože seznamek takih del.) Čital sem te dni poročilo o raznih nemških podobnih družbah, ki štejejo po 40.000 in več članov ter razpolagajo gotovo z večjo izbero del kakor Vodnikova družba, in tudi tam se je videlo, da se ozirajo na «število», dasi morejo seveda pri 80milijonski čitateljski publiki bolj izbrati člane kakor mi. Laže je delati programe nego jih izpolnjevati, če ni za to sredstev, kajti pri odboru Vodnikove družbe, in mislim, da tudi drugod, imata gospodar in blagajnik vsaj toliko, če ne še več besede kakor književni referent. Poudarjam pa slej ko prej, da ima družba do svojih članov vsaj toliko dolžnosti kot do književnih kritikov in da je torej njena naloga, poskrbeti članom onega primernega čtiva, ki ga- od nje pričakujejo. Dr. Stanko Leben pravi, da se je vodstvo s tem, da skuša prilagoditi književni program potrebam in zahtevam širokih vrst, spustilo na •rspolzka tla». Gotovo, ako bi nalašč ponižali svoj program, da bi ga približali najnižjemu okusu. Tega namena pa vodstvo ni imelo in mu ga nihče ne more očitati. Ako niso vse doslej izdane knjige na višku, ni to krivda vodstva, ampak moramo kralkomalo priznati, da nič boljšega ni bilo na razpolago. Kadar bodo slovenski pisatelji tekmovali med seboj, kateri izmed njih bo ponudil družbi najboljše delo, in kadar bo mogel odbor izbirati n. pr. med 10. najboljšimi deli, pa če bi takrat med njimi izbral najslabše — potem bi bili opravičeni očitki, da odbor namenoma odklanja dela višje literarne vrednosti. Ker je v naših razmerah vendarle potrebno-, da množimo domačo produkcijo, zato je naravno, da je odboru do tega, da izdaja dela slovenskih pisateljev. Pisma poverjenikov in članov se v tem bistveno ločijo od nazorov gg. kritikov in dvomim, če je potrebno ravno v današnjem času tako omalovaževalno pisati o cknjiževnih bratovščinah>, ko hočemo vendarle skrbeti, da pridejo med ljudstvo. Ako ni med njimi samega zlata, ni to krivda samo teh bratovščin. Ne odklanjam odgovornosti, ki jo imamo prav zato, ker gredo naše knjige v deset tisočih med narod — a odgovorni smo vsi, ne samo odbor, ki je končno le posredovalec med pisatelji in čitatelji. Gotovo je, da imajo te vrste družbe predvsem neko prosvetno in vzgojno nalogo — tudi literarno-vzgojno — zato je odboru tem bolj žal, če ne more nuditi samo najboljšega. Zato ima pisatelj Finžgar prav, če odklanja v imenu Mohorjeve družbe ponižujoče pisanje dr. Ložarja o «književnih bratovščinah:«.. Dajte tem bratovščinam lepih del, one jih bodo razširile med ljudstvo in s tem izpolnile svojo dolžnost. Za letošnje leto je izdala Vodnikova družba četvero knjig, dve leposlovni, pratiko in eno poljudnoznanstveno. O publikacijah so kritike povedale svoje mnenje. Ne rečemo, da so vse na višku, lahko pa trdimo, da so tudi kritike precej pristranske. Splošno zadovoljnost vzbuja naša «Pratika» s svojo lepo opremo in bogato vsebino. Glede poljudnoznanstvene knjige sem za svojo osebo mnenja, da je tudi v nji «romantika» bolj potrebna kakor suhoparna profesorska dolgočasnost, ki jo priporoča prof. Baš. Kar se tiče zgodovine, mislim, da ga ni naroda, ki bi jo vsaj ob slavnostnih prilikah in v poljudnih delih ne «olepšaval» in da ji more edino «ideologija» dati nekak smisel, posebno če jo podajamo ljudstvu, je samo po sebi umevno. Ta «ideologija» namreč ni laž, ampak zgodovinska resnica in naloga poljudnoznanstvene knjige je, da jo poudarja, če hoče doseči svoj vzgojni namen. Poročilo gospodarja prof. Josipa Breznika. Vodnikova družba šteje 164 ustanovnikov (+ l)i od teh v bivši ljubljanski oblasti 124 (+ 1), v bivši mariborski oblasti 30 in izven Slovenije 8. Letnikov je imela družba 18.947 (+ 1.074), od teh v bivši ljubljanski oblasti 10.766 (+ 359), v bivši mariborski oblasti 6.765 (+ 289), izven Slovenije 1.170 (+ 303) in izven države 246 (+ 124). Zanimivo je, da je v mestih 164 ustanovnikov in 8338 članov, od teh v Ljubljani 98 ustanovnikov in 3110 članov (— 28), v Mariboru 15 ustanovnikov in 1046 članov (+ 114), v Celju pa 5 ustanovnikov in 612 članov (+ 2). Na kmetih je bilo članov 10.559 (+ 728). Poverjenikov je bilo 650 (+ 75), od katerih jih je uspešno delovalo 583 (+ 9). V letu 1929. je bilo tedaj vseh članov 19.111, to je za 10?5 več kot prejšnje leto. Knjige /a leto 19B0. Ustanovniki in letniki dobe letos po štiri knjige kot redno izdanje Vodnikove družbe, in sicer: 1. Vodnikovo pratiko za leto 1931. Ohranila je lepo domačo pratikarsko opremo lanskega leta, prinaša pa spet obilo izbranega poučnega, zabavnega in koristnega gradiva v besedi in sliki. Le- tošnja njena posebnost je 16 strani imenitnih, zanimivih fotografskih posnetkov v bakrotisku. Pratiko je uredil dr. Pavel Karlin. 2. Franceta Bevka povest «Gospodična Irma:*. Naš priljubljeni pisatelj, ki je znan našim čitate-ljem iz mnogih del zadnjih let, nam slika v tej povesti življenje malega mesta in mladih ljudi, borečih se za dekleta, ki se bori za vsakdanji kruh kakor tisoč enakih, postane blagajničarka, rešuje svojo srečo, a postane žrtev razmer. To je živ kos resničnega življenja okoli nas, podan s toplim čuvstvom in z globokim pogledom v sodobno življenje. 3. Dr. Pavla Breznika potopis «V senci nebotičnikov:*. Pisatelj je minulo leto prepotoval Ameriko, bil je med našimi izseljenci in podaja žive slike iz pisanega, burnega ameriškega življenja. Knjiga je bogato ilustrirana. 4. Inž. Ferda Lupše