Vprašanje je, v koliko je v tem orisanem okviru in poleg njega mogoče ustvariti kolek-tivistično filmsko umetnost v dobrem zmislu besede. Barbusse in drugi, ki se branijo subjek-tivizma, romantike in dekadence, imajo v mislili čisto zdrav pojem, le da si v podrobnem niso na jasnem, kaj naj bi nova kolektivistična umetnost obsegala. Zdi se mi, da je treba pojem kolek-tivistične umetnosti še nadalje izčistiti in izjasniti.
Pojem kolekti vistične umetnosti vsebuje več možnosti. Prav je, če zavrnemo pretirano subjektivistične umetnine; a nasprotje te vrste umetnosti ni umetnost, ki zanika človeško privatno življenje, notranje življenje, iskrenost in intimnost, ter slika socialno-kolektivne ideje, temveč umetnina, ki slika občeveljavne, občečlo-veške in t i p i č n e motive. Tudi erotika, religija, prijateljstvo, diskreten prirodni in pokrajinski motiv so lahko takšni in tako enostavno skromni ter občečloveški, da veljajo za vse in lahko pre-sunejo katerikoli sloj in stan. Za ta efekt ni treba nujno socialnega vprašanja (in tudi to je lahko individualno doživeto) in ideje revolucije in člo-Aeške družbe. Priznavam pa, da so danes zlasti socialna vprašanja nadvse aktualna, da zato zaslužijo, da jih prikažemo na prvem mestu in obudimo zanje čut v široki masi.
V čisto drugo skupino bi prištel umetnine, ki ne upodabljajo samo poljubnega predmeta (torej tudi socialna vprašanja), temveč tudi direktno vzbujajo zavest skupnosti in ustvarjajo podlago za novo grupirano človeško družbo. Ruski filmi iz revolucije prikazujejo v filmu množico (tudi pri ustvaritvi teh filmov so sodelovale množice!), za življenjem in nehanjem te množice tiče nad-individualne ideje; tak film po resonanci vzbudi v publiki isto čutenje in mišljenje ter ustvari novo zavest skupnosti. Kako je to mogoče in kje so skrivnosti teh umetnin, o tem si danes še nismo na jasnem. Da pa taki filmi učinkujejo (ali vedno v globino, to ostane odprto vprašanje), dokazujejo konkretne izkušnje. Seveda je tudi ta »kolektivna« umetnost plod velikih in geni-jalnih posameznikov. In še tretji pojem kolektivne umetnosti je možen: da množica sama postane soodločujoč činitelj pri ustvaritvi umetnin. Najskrajnejšo tako obliko nahajamo v Rusiji, kjer je vsa filmska produkcija centralizirana in podržavljena, podrejena vrhovnemu odboru, ki do neke meje regulira vso produkcijo. Ta vrhovna instanca seveda ni ustvarjajoča, a dejstvo je, da se ruski film točno ureja v ta okvir. Manj ostro obliko kolektivne umetnosti si lahko mislimo tedaj, če filmski umetniki ne ustvarjajo samo po svoji individualni težnji, temveč kot eksponenti svoje družbe in dobe. Njihova genijalnost je potem garancija, da niso samo odsev in izraz tega, kar je, temveč tudi predhodniki in utemeljitelji nove bodočnosti. Ta naša tretja označba kolektivizma se torej steka v drugo, prej označeno vrsto.
ČEŠKOSLOVAŠKA KNJIŽEVNOST V PRVEM DESETLETJU SVOBODE
SPISAL DR. JAN BLAHOSLAV ČAPEK
v
Ze pred vojno se je začela uveljavljati skupina, ki je prvič javno nastopila z >Alma-nahom za leto 1914«. F. X. Salda jo je imenoval generacijo relativistov za razliko od poko-lenja 90 ih let, v katerem vidi usmerjenost k Absolutnemu. Sicer je prav Machar iz generacije 90 ih let značilen relativist in Durvch iz generacije relativistov strasten zagovornik Absolutnega, ali vendar je Šaldova definicija z značno omejitvijo pravilna. Za to generacijo je značilna bojevitost ter nekak razkošen in bolesten nemir.
Za voditelja generacije relativistov smatrajo dramatika, romanopisca in filozofa Karla Č a p k a. S Fr. Langrom in Fr. Kholom se je zanimal Karel Čapek za italijansko renesančno novelo, ki je sicer disciplinirana, a vendar prekipeva v njej življenje. Na ta način se je javljal protest proti sodobni anarhiji v prozaičnih leposlovnih proizvodih. Na Češkem si ta novoklasična struja ni pridobila zmage; zakaj disciplina v pripovedni prozi ni bila nikdar lastnost čeških pisateljev. So tudi drugi razlogi, da smo imeli malo svojega, tvornega klasicizma; v moderni dobi je najvažnejši razlog pač ta, da je Franja Šramek, ki se je boril s Karlom Čapkom za popularnost, popolnoma razbil obliko romana in jo spremenil v ples impresionističnih peg ali pa v neurejen lirični tok. Kljub vsemu temu pa so novoklasične arhitektonične tendence blagodarno vplivale tudi na tiste pisatelje, ki so sicer daleč od toka novoklasicizma.
Renesančna novela, novoklasicistične teorije in commedia deli' arte pa niso bili edini vplivi, ki so inspirirali mladost Karla Čapka. Nič manjše vloge niso igrali tudi novoromantični, eksotični in tehnični vplivi. Tudi pragmatistična filozofija je dala Čapku svoj pečat. Karel Čapek ima izredno široko obzorje, pri tej ekstenzivnosti pa ni pri njem kakor pri Vrhlickem kamen spotike eklekticizem, ampak relativizem. Ali kljub temu fascinira moč Čapkove osebnosti, ki združuje v sebi tehnično virtuoznost in globino bistrih mislecev. Karel Čapek je zanimiv zaradi svojevrstne originalnosti in pa zaradi literarne simbioze s svojim bratom. Več svojih del je napisal namreč skupaj s svojim bratom Jožefom, ki je po poklicu slikar. Biti ali ne biti, to je tista sfinga, ki se z njo bori K. Čapek v svojih prvih prozaičnih knjigah. Mrzlično teženje po spoznanju resnice in prizadevanje, da reši uganke življenja in sveta, se razbija ob ledeni gori tega, česar ne moremo spoznati; če pa mislimo, da slišimo odgovor na vprašanja življenja, je to samo posmeh. Do skrajnih mej napeta krivulja Čapkovega intelektualnega prizadevanja se je zlomila ob nerazrešljivih vprašanjih. Žeja po življenju je vsesala v sebe nevarno žejo po resnici. Pri tem so vplivali
147
10*
tudi narodni razlogi. K. Čapek, ki z nenavadno skrbnostjo zasleduje razvoj češkoslovaške države, ji služi ne samo kot duhovit novinar, ampak tudi kot umetnik. Nove tendence K. čapka se jasno izražajo v romanu »Tovarna na absolutno«, kjer se posmehuje teženju svojih mladih let po spoznanju popolne resnice. Naslednji njegov roman »Krakatit«, mojstrsko delo tehničnega utopizma, je protest proti titanstvu v vsaki obliki in proti teženju po absolutnem. Čapek je postal relativist, toda ne tako indiferenten kot ostali pisatelji te smeri; zakaj Čapek ima bolj pozitivne primesi pragmatizma in humanitizma. Svetovno znan je postal K. Čapek kot dramatik. Posebno zmagovito si je krčila pot okrog sveta duhovita in vroče doživeta drama »R. U. R.« Evropski sloves je doživel Čapkov komad »Stvar Makropulos«, ki rešuje vprašanje večne mladosti, in drama »Iz življenja mrčesa«, ki jo je napisal skupaj s svojim bratom Jožefom. Najnovejša Čapkova drama »Adam Stvarnik« kara človeške skomine po titanskih stvareh in kaže, kako slabe korenine ima človeško hrepenenje po boljšem življenju.
K. Čapek je tudi izvrsten kozer; v zunanjem svetu so zelo priljubljeni njegovi potopisi (Italijanska pisma, Angleška pisma), ki se prikupijo vsakemu čitatelju vsled svoje prisrčnosti, nazornosti in posrečenih dovtipov.
Karlov brat Jožef Čapek je postal znan z ekspresionistično knjigo »Lelio«. Poskušal se je tudi v drami (Zemlja mnogo imen). Njegovo pravo polje pa je vendar le slikarstvo.
Poleg K. Čapka prodira v tujino s svojimi dramami František Langer. Posebno velike uspehe zanje njegova duhovita veseloigra »Vel-blod skozi šivankino uho«, mnoge pa prevzema in pretrese »Periferija«, ki s proletarskim ozadjem rešuje problem zločina. Te sile nima poznejši »Grandhotel Nevada«. Langer se udejstvuje tudi v prozi, kjer njegovo delovanje kaže sledi novo-klasicistične ekonomije. Rad opisuje zavržene in osamljene ljudi. Kot legionarski pisatelj daleko prekaša svoje  diletantske tovariše.
Nekoliko članov te generacije kaže usodne znake negotovosti. Takšen je Rihard W e i -n e r. Bolj kot s svojimi ultramodernističnimi verzi vpliva s svojimi kubističnimi proizvodi v prozi. Najmočnejši od njih so tisti, kjer opisuje vojno življenje. V zadnjem času se je posvetil liriki in izdal zbirko »Mnogo noči,« kjer skuša po Freudovem receptu-dati sliko podzavestnega življenja.
Pri Otakarju Fischerju, vseučiliščnem profesorju moderne nemške književnosti, se druži vsestranka nadarjenost s pomanjkanjem izrazite osebnosti. Njegove zgodovinske drame so prožete s simboliko na škodo življenjske plastične neposrednosti (»Pfemvslovci«, »Sužnji«, Herakles«). Kot pesnik obožuje O. Fischer formo Vrchlickega in narodno pesem. Njegove pesmi so virtuozne in melodične, premišljene in jedrnate, a kljub temu delajo občutek neuspešnega blodenja.
Komenskega centrum securitatis manjka tudi Miroslavu   R u 11 e j u.   Kot pesnik je izšel iz
¦ dekadence. Poskušal se je rešiti s kričečim vita-lizmom (»Ognjeni val«), toda v zadnji zbirki »Mesečna noč« se je iztreznil od tega začasno kipečega napoja. Njegova beseda največ zaleže v književni kritiki, kjer mu dobro služi njegov široki razgled po evropskem kulturnem življenju.
Negotovost in neodločnost sta značilni potezi tudi J i r i j a M a h e n a. Za vojne se je zdelo, da je Mahen dosegel trdno oporo v odnosu k tradičnim vrednotam (zgodovinska drama »Mrtvo morje«), ali zopet je potem podlegel notranji zmešnjavi. Močnejši je v prozi in liriki.
Za to generacijo je značilno uveljavljenje v dramatski književnosti, zlasti v zgodovinski drami. Tej značilni potezi se niso izneverili tudi ostali štirje člani tega pokolenja: Dvorak, Lom, Zavrel, Krupička.
Ernst Dvorak se je v začetku posvetil samo zgodovinski drami. V njem je mnogo popularnega nietzschejanstva. Idejno je plitek; v njegovih delih je več izumetničenosti ko umetnosti. Kjer se loti obširnejše zgodovinske snovi, tam ne zna zvezati dogodkov v umetniško celino, ampak se zgubi v golem vrstenju slik in scen. To velja o drami »Husiti«, a tudi o »Beli gori«. Malo pa je tako drastičnih in konfuznih dram kakor je njegov  »Poštenjak Matej«.
Z Dvorakom je tekmoval Stanislav Lom s svojo zgodovinsko dramo »Žižka«. Njegovo globlje delo nosi naslov >Skesana Venera«, kjer obravnava motiv Marije Magdalene.
Najlepši primer, kako nadčloveštvo skuša zakrivati notranjo zmešnjavo in praznoto, je František Zavrel. Piše moderne in zgodovinske drame. Junake si izbira iz vrst vojskovodij, kapitalistov in športnikov. Zavrel postavlja na pozornico nadčloveške tipe, Napoleona, Dona Juana, Fausta, da bi vsaj za nekaj trenutkov zasmehoval nje in samega sebe.
Rudolf Krupička je izšel iz skupine dekadentne »Moderne revije«, ali čim dalje bolj se nagiblje k tradicionalizmu. Tak razvoj se najbolje opaža v njegovi liriki, kjer se njegova zadnja zbirka »Ljubezen za ljubezen« odlikuje z globokim doživetjem. V dramatiki je Krupička segel tudi po zgodovinski snovi, ali izrazitejši je v socialni in sodobni drami, kjer odkrito in brez strahu napada škodljivce naroda in nravnega razvoja.
Razumljivo je, da negotovost, ki je tako obvladala to pokolenje, ni približala pisateljev k trdnim vrednotam, torej tudi ne k zemlji. V zemlji, v domači grudi je sicer nekaka stalnost, ali smešno bi bilo smatrati jo za absolutno vrednoto. Nekateri pisatelji te generacije, ki so rojeni med leti 1880 in 1890, so vzljubili domačo grudo ali vobče zemljo. Ta ljubezen je sicer nekoliko zlepila njihovo duševno razkosanost, ali omejila in sprovincializirala jim je pogled in polet.
Tak človek, ki odkriva domačo grudo, je Jan Vrba. V književnost si je odprl vrata s posnemanjem poezije O. Bfezine, kjer pa se že kaže njegovo nagnjenje h gostobesednosti. Pozneje je postal  občudovavec  narave.  Vedno bolj se bliža
148
zemlji in vsemu, kar je z njo v ozki zvezi. Vrba izda vsako leto po več knjig. Vedno prevzame čitatelja njegova zdrava svežost in gibčna inven-cija, ki se vedno napaja v sugestiji žive resničnosti. Kljub temu pa se opaža v njegovih delih vedno večja nevarnost samovoljne improvizacije in dolgočasne enoličnosti. Največjo pozornost posveča Vrba lovcem, gozdarjem in kmetom. Navadno se poslužuje oblike romanove kronike, včasih pa zavije svoje misli tudi v satire in zgodovinsko pripovedno prozo. Svoj vrhunec je dosegel v svojih globoko doživetih slikah iz pri-rode, kjer se zna vživeti in izzvati nazorne predstave lok, gozdnih jezer, srn, jelenov in divjih petelinov. Take so knjige »Gozd«, »Knjiga iz prirode«, »Borovica« itd. Kakor malokdo se zna Vrba osredotočiti na življenje prirode.
Med pesniki tega pokolenja se je naslonil na rodno grudo zlasti Peter Kfička. Njegova posvečujoča inspiracija je bila vojna. V njej se je rodil njegov »Rožni grm«. Po vojni je zapel pesmi sladkega počitka na zemlji svojih prednikov v zbirki »Beli ščit«. Plemenit in fin eros diha iz zbirke »Fant z lokom«. Kfička ljubi tradično obliko; mnogo se je učil od narodnega pesništva in od ruskih lirikov, a vedno je Kfička silen in originalen pesnik, ki nam vzburka kri s svojo čisto, spontano, a vendar disciplinirano poezijo.
Po preprostosti, toploti in discipliniranosti svojega pesniškega ustvarjanja je Kfički zelo soroden Josef Pelišek. Njegova duša je bila dolgo torišče bojev med upornim potepuštvom in krščanstvom, ki mu ga je neizkorenljivo vcepil v srce njegov oče, evangeljski duhovnik, tudi pesnik.
Odlični kritični predstavnik te generacije domače grude je Ar ne Novak, profesor na Masarykovi univerzi v Brnu. Prvotno je bil germanist, a pozneje se je z vso ljubeznijo posvetil češkoslovaški književnosti. Njegova dela na polju primerjajočih književnosti, estetike, metodologije ter kulturne književne zgodovine se ne morejo primerjati z ničimer na češkoslovaškem književnem trgu. Arne Novak združuje v sebi aktualnega kritika in književnega zgodovinarja. Njegovo pero odlikuje dar eksaktnega in nazornega, ritmičnega in harmoničnega sloga. Vendar pa je včasih njegov slog preveč baročen, ali celo izumetničen. A. Novak zelo rad slika portrete pisateljev; še bolj pa uživa v študijah znamenitih žen. Svojemu narodu je dal mnogo legendarno zaokroženih in preroško navdihnjenih essavev (Zvonovi domače hiše). Dosedaj še ni končal svoje obsežne monografije Svatopluka Čecha, najpopularnejšega pevca narodne usode. Za razliko od ostalih znamenitih kritikov (F. X. Salda, O. Fischer) se Arne Novak sam ne udejstvuje na nobenem polju leposlovne književnosti. Zato pa je med njimi največji umetnik v kritiki.
Prava in to zelo velika izjema v tej generaciji je J aro s lav Durych, ki je vzrasel na strogo katoliških tleh. Nad ostale svoje tovariše relativistične generacije se je povzpel s tem, da   z   neizprosno   in   strastno   doslednostjo   služi
¦ Absolutnemu. Durych ni samo ekskluziven duh, ki bi se izgubljal v mističnem gledanju in sanjal o transcedentalni lepoti, ampak se bojevito vrže tudi v metež in se bori s stilom divjega pamfle-tarja. Durvch skuša ovladati vse literarne vrste. Med njegovimi romani se odlikujeta skladba življenjskega in duhovnega op o jen ja »Na gorah« (1919) in preprosti mit serafinske ljubezni »Marjetica«. Dosedaj še ni končal svojega velikega romana iz tridesetletne vojne, kjer oživlja zagonetno osebnost Albrehta Valdstejna. V tem delu uveljavlja svoj filozofskozgodovinski nazor kakor je to storil v svojih dramah iz prvokrščan-ske dobe na Češkem (Sveti Vaclav, Sveti Vojteh). Toda Durych ni rojen dramatik. Zato pa je pravi pesnik, ki mojstrsko združuje ljudsko preprostost, srednjeveško metafiziko in moderno rafinirano senzibilnost. Ti trije inspiračni elementi najdejo tudi svoj izraz v obliki, ker zna Durych izvrstno navezati na narodne pesmi in balade in zadeti njihov ton, ker zna zapeti cerkvene himne in obdržati korak s sodobnimi liričnimi smermi. Med mnogoštevilnimi knjigami njegove poezije so najznamenitejša »Dekleta«, pesmi izredno nežne ljubezni, ki cesto dobi mistične odmeve.
Privlačnost absolutne točke sta začutila tudi dva druga člana te generacije. Zaustavila sta se ravno na nasprotnem polu od Durycha. Ni ju pritegnil Rim: zvabila ju je Moskva. Smela bojevnica za komunistične ideale je Marija M a j e r o v a. Njene knjige so posvečene ženskemu erotičnemu življenju; ne dosegajo pa umetniške in duševne višine Božene Benešove. V romanih skuša rešiti politične probleme.
xMnogo izrazitejši umetnik je Ivan Olb-racht, sin že omenjenega romanopisca Antala Staška. Olbracht prekaša svojo komunistično so-bojevnico z izredno sposobnostjo opažanja, z intuitivnim psihologičnim darom in z zdravim zmislom za tektoniko in simboliko v romanu, s čimer se razlikuje od večine češkoslovaških romanopiscev. Najslavnejše Olbrachtovo delo je »Čudno prijateljstvo gledališkega igravca Jase-nia« iz leta 1919. Težišče tega romana je v vojni. Postavi dveh gledaliških igravcev, Jasenia in Veselega, predstavljata smerodajna tipa povojnega češkoslovaškega razvoja. Kmalu po vojni je Olb-rachtova Muza utihnila. Kot komunistični urednik se je omejil na publicistično in propagandno delovanje.
Na Slovaškem je razcvetanje književnosti zadrževala v tej generaciji izredno močna madža-rizacija. Zdi se, da je rastoči madžarski pritisk odbil mnoge iz tega pokolenja od literarnega udejstvovanja. Vendar pa so se pojavili živahni in energični kritiki Bohdan Pavlu, Pavel B u j n a k in N e r e s n i c k y. Če pa je kdo kljub neugodnim razmeram vztrajal na literarnem polju, se je mogel svobodno razviti po zedi-n jen ju. To velja predvsem za Martina Ra-z u s a , evangeljskega župnika. V največji nestrpnosti in napetosti je pričakoval konec vojne. Iz tega duševnega vrenja je stvoril dve zbirki pesmi. Z zbirko »O draga zemlja!« je pozdravil narodno  svobodo s  takim  ognjem in  s tako  ne-
149