Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija Uredil Marko Kukanja Založba Univerze na Primorskem Uredniški odbor Silva Bratož Aleksandra Brezovec Janko Gravner Alen Ježovnik Maja Meško Ana Petelin Gregor Pobežin Krstivoje Špijunović Jonatan Vinkler Vito Vitrih Miloš Zelenka Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija Uredil Marko Kukanja Naslov projekta/Project Title · Quality Network on Sustainable Tourism (qnest) Vodilni partner/Lead Partner · Università del Salento Projektni partnerji/Project Partners · up Fakulteta za turistične študije – Turistica, Chamber of Commerce & Industry of Xanthi, Technological Educational institute of Epirus, Regional Union of the Chamber of Commerce of Veneto – Eurosportello, Ministry of Economy – Directorate for Development of smes of Montenegro, Istrian Development Agency Ltd, Labirinto Social Cooperative Projekt je sofinanciran v okviru razpisa interreg v-b Transnational Adriatic-Ionian Programme 2014–2020. Programme Priority: 2 – Sustainable Region. Skupna vrednost projekta: 1.465.662,95 eur. The project is co-financed within the interreg v-b Transnational Adriatic-Ionian Programme 2014-2020. Programme Priority: 2 – Sustainable Region. Total project value: 1,465,662.95 eur. Vsebina publikacije ne odraža nujno uradnih stališč Evropske unije. Za vsebino publikacije je/so odgovoren/-ni izključno avtor/-ji. The content of this publication does not necessarily reflect the official positions of the European Union. The responsibility for the content of this publication belongs to the author(s). Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija Uredil Marko Kukanja Recenzenta Almir Peštek in Matej Vranješ Izdala in založila Založba Univerze na Primorskem Titov trg 4, Koper · www.hippocampus.si Glavni urednik Jonatan Vinkler Vodja založbe Alen Ježovnik © 2019 Univerza na Primorskem Koper, Januar 2019 http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-46-7.pdf http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-47-4/index.html https://doi.org/10.26493/978-961-7055-46-7 Kataložni zapis o publikaciji (cip) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani cobiss.si-id=298684672 isbn 978-961-7055-46-7 (pdf) isbn 978-961-7055-47-4 (html) Kazalo 1 Mediteranska Slovenija: Predstavitev destinacije in potencialov turističnega razvoja Simon Kerma in Maja Trošt · 7 2 Trajnostno upravljanje z destinacijo: oblikovanje certifikacijske sheme za območje Mediteranske Slovenije Marko Kukanja · 37 3 Družbena odgovornost: pogledi deležnikov na delovanje turističnih podjetij v Občini Piran Tanja Planinc in Zorana Medarić · 81 1MediteranskaSlovenija: Predstavitev destinacije in potencialov turističnega razvoja Simon Kerma in Maja Trošt Obalno-kraška statistična regija je ena od dvanajstih statističnih regij Slovenije in je edina regija v Sloveniji, ki ima izhod na morje. Obsega občine Divača, Hrpelje-Kozina, Izola, Komen, Piran, Sežana, Ankaran ter Mestno občino Koper. Regijo uvrščamo v makro destinacijo Mediteranska Slovenija, Mediteran oz. sredozemski svet, ki leži v ju- gozahodni Sloveniji. Med najpomembnejše značilnosti te destinaci- je spadajo krajinska raznolikost, kraška naravna čudesa, privlačna in zlahka dostopna mediteranska mesta, tesno povezana z zelenim istr- skim podeželjem, podzemna doživetja svetovnega formata, v simbi- ozi s kulinaričnimi dobrotami in z vrhunskimi vini. Regijo pa zazna- mujejo obmorska lega z značilnimi dejavnostmi, med katere uvršča- mo pomorstvo, turizem in kmetijstvo, usmerjeno v zgodnje pridelke in posebne poljedelske kulture (npr. oljke), tipična poselitev v gručastih naseljih, litoralizacija in drugo. Zaradi vseh omenjenih značilnosti smo se odločili, da jo po- drobneje preučimo tako z geografskega vidika kot tudi s socio- ekonomskega. V prvem delu tako predstavljamo geografske značil- nosti regije, regionalne opredelitve in poimenovanja, podnebje in naravno vegetacijo, elemente flišnih in kraških pokrajin, Tržaški za- liv ter naravne vrednote, zavarovana območja in kulturno dediščino. V drugem delu, kjer smo se oprli na socio-ekonomske dejavnike, Simon Kerma in Maja Trošt pa prikazujemo osnovne podatke o regiji, prometno omrežje, turi- stični profil regije, značilnosti turizma in nadaljnje težnje, strateške politike v povezavi s turizmom, inovativne tehnologije, sisteme in aplikacije ter potencialne možnosti za lokalna podjetja. Glavne geografske značilnosti Mediteranske Slovenije Mediteran oz. sredozemski svet leži v jugozahodni Sloveniji, njegove glavne značilnosti pa so menjavanje flišnih in apneniških kamnin, razmeroma toplo submediteransko podnebje, obmorska lega z zna- čilnimi dejavnostmi, kot so pomorstvo, turizem, v zgodnje pridelke in posebne poljedelske kulture (npr. oljke) usmerjeno kmetijstvo, ti- pična poselitev v gručastih naseljih in tudi litoralizacija, proces zgo- ščanja prebivalstva in dejavnosti v ozkem priobalnem pasu. Od so- 8 sednje (kontinentalnejše) regije višjega dinarskega sveta se obrav- navano območje loči po razlikah v podnebju, rastju in gospodar- stvu, čeprav meja v naravi niti ni tako izrazita. V sredozemski svet zato načeloma uvrščamo tiste predele, kjer se povprečna tempera- tura najhladnejšega meseca ne spusti pod ledišče. Gre torej za po- krajine, ki se bolj ali manj neposredno naslanjajo na Tržaški zaliv in Furlansko nižino. Južna meja Mediteranske Slovenije sledi državni meji s Hrvaško, medtem ko jo na zahodu omejuje državna meja z Italijo. Pokrajina s podobnimi lastnostmi se nadaljuje preko admini- strativnih razmejitev tudi v sosednjih državah. Meja med sredozem- skim in pretežno celinskim dinarskim svetom proti notranjosti Slo- venije v naravi torej ni tako jasna. Naslanja se predvsem na robove visokih kraških planot z značilno dinarsko smerjo od severozahoda proti jugozahodu. Za sredozemski svet je značilna notranja pokra- jinska pestrost, ki je posledica raznolikega površja z izrazito reliefno energijo in dinamiko, kar posledično vpliva tudi na druge pokrajin-ske prvine in prilagoditve človeka. V celoti gledano sestavlja sredo- zemsko makroregijo šest kopnih in ena morska pokrajina (Repolusk, 1998). Regionalne opredelitve in poimenovanja Območje mediteranskega dela Slovenije je po različnih geografskih delitvah (regionalizacijah) opredeljeno predvsem z dvema ključni- ma elementoma: Jadranskim morjem in (sub)mediteranskim pod- nebjem. Melikova regionalizacija iz leta 1954 ta prostor poimenuje Koprsko primorje, Ilešičeva iz leta 1958 Primorske pokrajine oz. Su- Mediteranska Slovenija bmediteranske pokrajine, Gamsova iz leta 1983 določa Primorje ali submediteransko Slovenijo, medtem ko naravnogeografska regiona- lizacija več avtorjev z Geografskega inštituta zrc sazu iz leta 1998 opredeli makroregijo Sredozemski svet (Perko in Kladnik, 1998). Ži- berna, Natek in Ogrin so leta 2009 v svoji naravnogeografski členi- tvi Slovenije mediteranski prostor nekoliko natančneje opredelili kot Obsredozemske pokrajine (flišna gričevja, hribovja in doline, kraški ravniki, podolja in hribovja ter Jadransko morje), medtem ko je Plut istega leta v sonaravni regionalizaciji Slovenije sredozemski svet raz-mejil na Severno in Južno Primorsko, slednjo pa razdelil na Sloven- sko Istro ter Kraško-brkinsko mezoregijo (Ogrin in Plut, 2009; Ogrin, 2013). V prispevku smo se omejili na analizo območja obalno-kraške sta- 9 tistične regije, ki geografsko gledano v celoti spada v mediteransko Slovenijo. Južni del regije administrativno združuje štiri občine: An- karan, Koper, Izolo in Piran (vključno z morskim akvatorijem). Geo- grafsko ta prostor pripada severnemu delu istrskega polotoka, zato se je v rabi postopoma uveljavilo tudi poimenovanje Slovenska Istra. Ozemlje Slovenske Istre omejuje državna meja (na jugu s Hrvaško in na severu z Italijo), na zahodu in vzhodu pa je območje omejeno z naravno mejo – že omenjenim Tržaškim zalivom in kraškim robom. Severni in vzhodni del obalno-kraške regije administrativno vključu- je občine Divača, Hrpelje-Kozina, Komen in Sežana. Do leta 1995 so vse štiri sestavljale enotno sežansko občino, ozemlje današnjih sa- mostojnih občin pa se v celoti prekriva z območjem Upravne enote Sežana. Podnebje in naravna vegetacija Kot predhodno zapisano, je natančnejša naravnogeografska oprede- litev Mediterana v Sloveniji definirala in poimenovala Obsredozem- ske oz. Submediteranske pokrajine. Slednje obsegajo prostor jugo- zahodnega dela Slovenije na obrobju sredozemskega bazena, ki je reliefno odprt proti Jadranskemu morju oz. Tržaškemu zalivu. Te po- krajine imajo zaradi vpliva morja milejše podnebje od tistih v notra- njosti države, a v povprečju še vedno nekoliko hladnejše in vlažnej- še od pravega sredozemskega podnebja, zato tudi govorimo o zmer- nem sredozemskem oz. submediteranskem podnebju. Te razlike se odražajo tudi v rastlinstvu, saj je tisto pravo sredozemsko zimzeleno, zmerno sredozemsko pa pretežno listopadno, z razvejanim korenin- Simon Kerma in Maja Trošt skim sistemom, kar tudi omogoča preživetje v ekstremnih razmerah (Ogrin, 2013). Prehodni značaj pokrajin z mešanjem submediteranskih in celin- skih vplivov je močno vplivala na biotsko pestrost flore in favne. Sa- mo na območju Slovenske Istre so našteli kar 1.688 živalskih vrst, med katerimi je 28 endemitskih vrst. Naravni gozd porašča pred- vsem vzhodna območja ter za kmetijstvo manj primerna osojna po- bočja. Gozdovi v Slovenski Istri nimajo večje ekonomske vloge in gozdarstvo ter z njim povezane aktivnosti ne predstavljajo pomemb- nejših gospodarskih dejavnosti, kar dodatno otežuje tudi majhnost in razdrobljenost posesti. Gozdovi imajo predvsem izrazito ekološko vlogo. Med ekološkimi funkcijami oz. storitvami je najizrazitejša va- rovalna funkcija, ki se pojavlja na ekstremnejših delih gozdnih ra- 10 stišč v celotnem območju Slovenske Istre. Varovalni funkciji po po- membnosti sledijo biotopska, hidrološka in klimatska funkcija. Ve- dno pomembnejša pa je socialna funkcija gozdov, ki jo lahko pove- žemo tudi s turizmom (las Istre, 2018). Na območju Krasa in Brkinov veliko težavo predstavljajo pretežno visok delež mladih gozdov, pojavljanje številnih bolezni in gradaci- ja žuželk ter velika požarna ogroženost. V povprečju se vsako leto pojavi vsaj 50 gozdnih požarov. Pestrost gozdov je, kljub prisotno- sti monokulture črnega bora in drugih iglavcev, izredno velika, saj je prisotna sukcesija. Tu najdemo 42 drevesnih vrst (združba hrasta gradna in jesenske vilovine; črni gaber, mali jesen, puhasti hrast, gra-den, beli gaber . . .). Še veliko več pa je grmovnih (navadni ruj, brin, leska, rešeljika, črni trn, rumeni/rdeči dren, navadni šipek, mali jesen, brestovolistna robida . . .) in ostalih rastlinskih vrst. Na območju Brkinov večino gozdne vegetacije predstavljajo gozdovi bukve, različnih hrastov in kostanja. Na območju Slavnika in Čičarije (nad 800 m nadmorske višine) prevladuje bukev, manj je jelke in smreke, v nižjih legah (600 do 800 m nadmorske višine) poleg bukve najdemo še črni in beli gaber, še nižje pa prevladujejo degradirana grmišča hrasta – kraška gmajna (las Krasa in Brkinov, 2016). Elementi flišnih in kraških mediteranskih pokrajin Za mediteranski del Slovenije sta značilna prepletanje oz. izmenič- no prehajanje flišnih in kraških pokrajin ter seveda morski akvatorij – Tržaški zaliv. Kamninsko in reliefno je sredozemski svet raznolik in precej razčlenjen. Med tipi površja so dokaj enakomerno zasto- Mediteranska Slovenija pane ravnine, gričevja, hribovja (najvišje vzpetine segajo v Čičariji prek 1.000 m nad morjem), nizke kraške planote in podolja ter vale in seveda morska kotanja Tržaškega zaliva. Človek se je skozi dol- ga zgodovinska obdobja prilagajal pokrajinskim danostim in obliko- val značilno kulturno pokrajino. Ta je v sredozemskem svetu med najstarejšimi v Sloveniji. Zlasti velja omeniti kulturne terase v flišnih gričevjih, suhozid in t. i. »delani kras« na zakraselem površju ter antropogeno spreminjanje morske obale (Repolusk, 1998). Fliš (eocenske starosti) je za vodo nepropustna, hitro razpadajoča kamnina, ki tvori debelo preperelino. Sestavljata ga lapor in pešče- njak z vložki apnenca. Prepletanje posameznih plasti je lahko zelo različno. Flišna območja obsegajo skoraj polovico vsega sredozem- skega sveta (Repolusk, 1998). Med flišne obsredozemske pokrajine 11 spadajo gričevnata Goriška in Vipavska brda ter z rečnimi nanosi za- polnjena Vipavska dolina in njeno nadaljevanje Goriško polje, ki pa so vsi izven obalno-kraške statistične regije, zato jim v nadaljevanju ne namenjamo večje pozornosti. Za obravnavano območje relevan-tne flišne pokrajine so tako gričevnata Koprska brda V Slovenski Istri ter hribovje Brkini z dolino Reke in Vrhe. Značilna je močna razčle-njenost površja s širokimi slemeni in z globokimi ter ponekod tudi ozkimi dolinami s strmimi pobočji (Ogrin, 2013). V istrskem delu so vodotoki Osapska reka, Rižana, Badaševica, Dr- nica, Dragonja in drugi razrezali mehke flišne kamnine v hrbte, za katere so značilna položna temena in strma pobočja. Med hrbti se v večini nahajajo ozke in strme rečne doline, ki se razširijo šele v spodnjih akumulacijskih delih. Povirni predeli Dragonje, Rokave in pre- garskih ponikalnic so najvišji flišni predeli na tem območju. Prevla- dujejo gručaste vasi, ki se večinoma nahajajo na pomolu (Krkavče, Koštabona, Glem, Labor, Truške, Padna), v sedlu (Babiči, Dvori) ali na slemenu (Pomjan, Marezige). Ozke doline so v glavnem nepose- ljene (Repolusk, 1998; las Istre, 2018). V Slovenski Istri velja omeniti še akumulacijske ravnice, ki so de- jansko najmanjša enota z najnižjimi nadmorskimi višinami ter naj- bolj ravninskimi deli. K tej enoti se prištevajo tudi Sečoveljske in Strunjanske soline ter bonifiki v Kopru in pod Srminom. Najobse- žnejše ravnice so ob izlivih večjih rek, še posebej ob izlivu Dragonje. Ob srednjih in zgornjih tokovih so precej ozke in tudi nekoliko višje. Kot posebnost lahko omenimo t. i. vale (Movraška, Gračiška, Lukin- ska in Sočerska), ki so nastale na stiku med kraškim in flišnim delom. Simon Kerma in Maja Trošt 12 Slika 1.1 Značilna istrska pokrajina flišnega gričevja s slikovito vasico Padna na pomolu (avtor Simon Kerma) Gre za ravnice z obliko kraških depresij ali fluviokraških podolij, ki ležijo tudi do 300 m visoko nad morjem (las Istre, 2018). Brkini z dolino Reke so v celoti gledano precej velika flišna po- krajina, vendar v obalno-kraško regijo spadajo zgolj zahodni del (v občinah Divača in Hrpelje-Kozina). Gre za približno 30 km dolgo in do 10 km široko razpotegnjeno hribovje, ki na vzhodu meji na do- lino reke Pivke in Snežnik, na jugu na Čičarijo, na severovzhodnem robu pa je dolina, ki spremlja tok 55 km dolge ponikalnice Reke, ki je ob prehodu s fliša na apnenec izdelala našo največjo slepo doli- no in pred ponorom v Škocjanskih jamah še slikovito sotesko (Repo- lusk, 1998). Brkini se delijo na tri dele: zahodne, osrednje in vzhodne. Osrednji in zahodni Brkini so hriboviti (nad vasjo Artviže segajo prek 800 m nad morjem), vzhodni del pa zaradi manjših višinskih razlik bolj spominja na gričevje. Sem spadajo še Ilirskobistriška kotlinica in rodovitna Vremska dolina ter številne slepe doline na jugozahodu hribovja ob stiku fliša s krasom. Naselja v Brkinih imajo značilno sle-mensko lego. Postavljena so tam, kjer je sleme bolj ozko in strmo, v vzhodnih Brkinih pa predvsem na vrhu kopastih vzpetin. Prav tako Mediteranska Slovenija so naselja tudi v bližini slepih dolin, ki so predstavljale oaze ravne-ga in za kmetijstvo primernega sveta. Za večino naselij je značilna strnjena gručasta pozidava, saj se tako ohrani največ kmetijskih po- vršin. Vasi so večinoma podolgovate, razpotegnjene, največkrat sta le dva dolga niza hiš. V novejšem času mnoge hiše propadajo, ne- katere pa se spreminjajo v počitniške. Prevladujejo enonadstropne stavbe, kjer sta pod isto streho stanovanjski del in hlev za živino. Z nadmorsko višino se zmanjšujeta delež prebivalstva in število nase- lij, s tem pa tudi povprečna velikost naselij. Brkinska naselja so slabo opremljena s centralnimi dejavnostmi. Le nekatera imajo eno ali dve centralni dejavnosti, največkrat gostilno ali okrepčevalnico in trgovi-no z živili. Ker je mreža trgovin z živili skromna, je po večini naselij organizirana potujoča trgovina, ki kraje obišče enkrat ali dvakrat te-13 densko. Za Brkine sta značilni redka naseljenost in močna dnevna migracija. Zaradi pomanjkanja delovnih mest se prebivalci zaposlu- jejo v občinskih središčih, v obalnih mestih, vse več pa jih dnevno migrira tudi v Ljubljano. Posledica teh dnevnih migracij je, da se na- selja spreminjajo v spalna (las Krasa in Brkinov, 2016). Tudi Ogrin (2013) poudarja, da imajo Brkini zaradi višine manj sredozemski zna- čaj (pogost vremenski pojav je tam žled), so slabše razviti in se soo- čajo z demografskimi problemi. Kras je kamnita pokrajina, zgrajena večinoma iz apnencev in v manjšem deležu dolomitov. Apnenec je sedimentna kamnina, ki jo sestavlja pretežno kalcijev karbonat. Padavinska, rahlo kisla nasiče- na voda raztaplja apnenec in zaradi tega prihaja do kraških pojavov tako na površini (škraplje, žlebiči, škavnice, vrtače, uvale itd.) kot tu-di pod zemljo (jame in brezna). Kraški oz. apnenčasti del obravna- vanega območja sestavljajo planota Kras (to delimo na več enot, in sicer Divaški Kras, Komenski Kras in Senožeško pokrajino) ter Pod- gorski Kras, Podgrajsko (tudi Matarsko) podolje ter slovenski del za- krasele in planotaste Čičarije, ki se na severozahodu zaključuje z raz-glednim Slavnikom. V to skupino uvrščamo še Rakitovško-Movraški Kras, Kojniško-žbevniško pogorje ter Izolski Kras, ki je edini kraški predel ob morju, zato ima tudi povsem drugačen značaj kot osta- le naštete planote. Podgorski in Rakitovško-Movraški Kras ležita na nadmorski višini okoli 400 do 500 m, pod njima je stopnjasta pre- hodna pokrajina Bržanija, Slavniško pogorje pa se dviguje od 600 do dobrih 1000 m nadmorske višine. Posebnost je tudi kraški otok oz. območje Stene v spodnjem delu doline Dragonje. Na severu se Simon Kerma in Maja Trošt 14 Slika 1.2 Matični Kras pri Tomaju: latniki dajejo pečat kulturni pokrajini, deželi terana (avtor Simon Kerma) del kraške planote strmo spušča v flišno dolino Branice in Raše, nad katero se proti vzhodu dvigajo odmaknjene Vrhe. Nekoliko južneje proti vzhodu območje zapira več kot tisoč metrov visoka Vremščica. Po planoti Kras, ki je bila v preteklosti zaradi različnih vzrokov – tudi antropogenih – precej kamnita in gola, so znanstveno poimenova-li poseben tip površja s kraškimi pojavi, saj so se tu najprej začele sistematične krasoslovne raziskave (Ogrin, 2013). Danes je Kras že precej poraščen in kulturna pokrajina je precej iz- postavljena transformaciji s širjenjem grmovno-gozdnega rastja. Za Kras so značilne strnjene gručaste vasi, zgrajene na prisojnih južnih pobočjih rahlo valovitega sveta. Njihova značilnost so ozke vaške uli- ce ter kamnite hiše z majhnimi okni in zunanjimi stopnicami, ki vo- dijo na pokrit gank (balkon) z leseno ograjo. Borjač (kraško dvorišče) je zaprt s kamnitim zidom, vstop pa je skozi kamnito kaluno, ki je le-po obdelana. Majhna okna in obzidano dvorišče sta prebivalce ščiti- la pred mrzlo burjo. Na dvoriščih bogatejših kmetij so tudi kamnite štirne (vodnjaki) z vodo (las Krasa in Brkinov, 2016; Ogrin, 2013; Rejec Brancelj, 1998; Repolusk, 1998). Mediteranska Slovenija 15 Slika 1.3 Tipična kraška arhitektura v Štanjelu (avtor Simon Kerma) Za razliko od flišnih pokrajin s površinskim vodnim odtokom, ki v celoti pripada jadranskemu povodju (najpomembnejše reke so Dragonja, Reka in Rižana in imajo značilnosti dežnega ali dežno- snežnega odtočnega režima), ima zakrasela polovica sredozemske- ga sveta zelo skopo površinsko mrežo vodotokov ali je povsem brez nje (kar velja tako za kraško Istro kot za Kras). Vsa jezera ali jezerca so umetnega nastanka, nastala so z zajezitvijo vodotokov za potrebe namakanja, zadrževanja poplavnih voda ali ustvarjanja zalog pitne vode. Na Krasu in ponekod v Brkinih so v bližini vasi nastali površin- sko skromni, a izjemno dragoceni kali in lokve, da so ljudje v sušnih poletjih napajali živino (Repolusk, 1998). Tržaški zaliv – slovensko okno v svet Slovensko morje obsega južni del Tržaškega zaliva, kjer Sredozem- sko morje pri Tržiču (Monfalcone) doseže najsevernejšo geografsko širino. Ozemlju Republike Slovenije sicer pripada približno tretjina Tržaškega zaliva (Ogrin, 2013). Izrazita zajedenost severnega Jadrana v srednjeevropsko kopno ter relativna zaprtost in plitvost Tržaškega zaliva s številnimi sladkovodnimi pritoki, ob značilnem prepletanju Simon Kerma in Maja Trošt morskih in celinskih dejavnikov, dajejo temu območju poseben pe- čat in posledično vplivajo tudi na ekološko občutljivost slovenskega morja (Lipej in Kerma, 2012). Slednje je po nastanku (v geološkem smislu) dokaj mlado, saj je bil relativno plitvi severni Jadran še v času zadnje poledenitve v celoti kopno, medtem ko je morje v živahnem pliocenu segalo vse do vznožja Alp. Nedavna geotektonika povzro- ča postopno dviganje zahodne obale Jadrana in sočasno pogrezanje vzhodne obale pod morsko gladino za približno 2 m v 2.000 letih (Orožen Adamič, 1998). Na postopno dviganje višine morja vplivajo tudi podnebne spremembe, na kar opozarjata naraščajoča linearna trenda srednje letne temperature slovenskega morja in srednje letne temperature zraka ob slovenski obali (Fatorić, 2009). Zaprt Tržaški zaliv je zaradi skromne razsežnosti (pribl. 9 km3) in 16 plitvosti sicer precej izpostavljen velikim nihanjem temperature in slanosti morja, dokaj izraženo pa je tudi plimovanje, ki je v tem delu Jadrana največje in vpliva tudi na prevladujočo smer morskih tokov. Kroženje vode v Tržaškem zalivu je v veliki meri povezano z vzho- dnim jadranskim tokom, katerega šibkejši del se pomika ob zahodni obali Istre severno v smeri proti Trstu. Na pogosto menjavanje smeri tokov od sv na jv ali obratno vpliva tudi trenutna vremenska situ- acija, zlasti prevladujoči močni vetrovi iz smeri vzhod-severovzhod ter jug in jug-jugozahod (Kolbezen, 1998). Ob slovenskem morju se razteza jugovzhodni ali istrski del obale Tržaškega zaliva, kjer se izmenjujeta abrazijski in akumulacijski tip obale iz pretežno eocenskega fliša, ki ga pri Izoli prekinja apneni- ška obala (Orožen Adamič, 1998). Za prvi tip obale so značilni visoki flišni klifi, ki so zaradi težje dostopnosti v veliki meri ohranili svo-jo naravno podobo, medtem ko je za tip obale, ki se je oblikoval ob izlivih rek in potokov z značilnimi poplavnimi ravnicami, prevladu- joče antropogeno preoblikovanje v soline, polja, naselja, marine ipd. Obalna mokrišča so se tako ohranila le v manjši meri, a so ta zaradi izjemne raznolikosti rastlinstva in živalstva med najpomembnejšimi elementi biotske raznovrstnosti slovenske obale (Lipej, Turk in Ma- kovec, 2006). Morje je tako za obalno-kraško regijo kot državo Slovenijo iz- jemnega pomena, saj ju uvršča med pomorske dežele in usmerja razvoj (ob)morskih dejavnosti, kot so pomorstvo, obmorski turi- zem, luški promet, ribištvo in solinarstvo (Ogrin, 2013). Tudi sicer so morje, priobalni del in podeželje zgodovinsko od nekdaj družbeno- Mediteranska Slovenija 17 Slika 1.4 Izmenjavanje akumulacijskega in abrazijskega tipa obale ob slovenskem morju (avtor Simon Kerma) ekonomsko tesno povezani, kar v različnih kontekstih velja še danes. Obravnavana regija ima zelo ugodno geostrateško lego in relativno dobro dostopnost do slovenskih ter čezmejnih oziroma evropskih urbanih in gospodarskih središč (las Istre, 2018). Istrski del obalno-kraške regije lahko razdelimo na obmorski oz. (pri)obalni urbaniziran in gospodarsko razvit pas, kjer so poleg re- gionalnega središča Koper razmeščena večja naselja Ankaran, Izo- la, Piran, Portorož in Lucija, potem je tu obmestni ali suburbanizi- ran pas (ta vključuje zlasti naselja Hrvatini, Spodnje Škofije, Dekani, Bertoki, Prade, Jagodje in Seča) ter gričevnato zaledje oz. podeželje, ki je brez večjega centralnega naselja, in ga tvorijo predvsem mnoga manjša naselja in zaselki. Nekoliko pomembnejšo funkcijo v nasel- binski mreži podeželja imajo zlasti naselja Sv. Anton, Gračišče, Mare- zige in Šmarje. Ločnica med urbanim in ruralnim delom je vse manj jasna in izrazita, saj smo priča procesom (sub)urbanizacije tudi proti notranjosti regije (las Istre, 2018). Največje naselje na območju Krasa in Brkinov je Sežana, ki ima status »središče regionalnega pome- na«, medtem ko spadajo Divača, Senožeče, Hrpelje, Lokev – Lipica, Dutovlje, Štanjel – Kobdilj – Kobjeglava ter Tomaj – Križ – Šepulje pod »druga urbana območja«, Komen pa spada med »funkcionalna urbana območja«. Prebivalstvo zahodnega dela planote v glavnem Simon Kerma in Maja Trošt gravitira k Novi Gorici in Sežani, prebivalstvo Podgorskega krasa in Čičarije pa h Kopru. Območje se nahaja ob meji z Italijo in s Hrvaško ter ima ugodno geografsko lego, kar ponuja številne možnosti čez- mejnega sodelovanja (las Krasa in Brkinov, 2016). Naravne vrednote, zavarovana območja in kulturna dediščina Celotno območje obalno-kraške regije se ponaša z bogato naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino ter pestrim rastlinskim in žival- skim svetom (večji del Krasa in obsežen del Slovenske Istre se uvršča v omrežje Natura 2000). Na območju so različne kategorije posebnih varstvenih in zavarovanih območij narave. Največji obseg v Sloven- ski Istri predstavljajo ekološko pomembna območja, med katera se uvršča zakraseli del, to so Škocjanski zatok, porečje Dragonje, reka 18 Rižana, Vanganelsko jezero s pritoki, Žusterna, Strunjanske soline s Stjužo, Strunjanski klif, Sečoveljske soline s Sečo, morje in morsko obrežje ter še nekatera druga manjša območja. Posebna zanimivost so tudi geološki pojavi, od sten, udorov, spodmolov do jam, in t. i. apnenčasti otok oziroma Stena pri Dragonji. Med ožja zavarovana območja se uvrščajo trije naravni rezervati (Škocjanski zatok, Stru- njanske soline s Stjužo in Strunjan), naravni spomeniki (Slavnik, De- beli rtič, Sv. Nikolaj pri Ankaranu, Žusterna z rastiščem pozejdonke, Jezero v Fiesi in Rt Madona v Piranu) ter obe širši zavarovani obmo- čji, Krajinski park Sečoveljske soline in Krajinski park Strunjan (las Istre, 2018). Posebnosti obeh krajinskih parkov sta, da prepletata izjemno na- ravno in kulturno dediščino, kjer narava in človek sobivata z roko v roki, ter da imata oba parka soline, ene zadnjih v Sredozemlju, kjer se sol pridobiva ročno (Sovinc, 2016). Strunjanske soline so celo najsevernejše in najmanjše ohranjene soline v Sredozemlju. Strunjanski park ima tako kopni kot morski naravni rezervat, znan pa je po str- mih in prepadnih flišnih stenah Strunjanskega klifa, ki so najvišje na Jadranu (Starman, 2016). Nesojeni krajinski park v marsičem predstavlja edinstvena dolina reke Dragonje, ki se vso svojo pot – od izvira do izliva – izogiba naseljem. Kot zanimiv element kulturne dedišči-ne velja izpostaviti dejstvo, da je v dolini Dragonje nekdaj delovalo približno 40 mlinov (Turk, 2016). Prav posebno območje varovanja narave na meji med morjem in kopnim v bližini Kopra je Naravni rezervat Škocjanski zatok, ki je edinstven preplet sladkovodnih polslanih in morskih življenjskih Mediteranska Slovenija 19 Slika 1.5 Škocjanski zatok je največje polslano mokrišče v Sloveniji (avtor Simon Kerma) okolij. V zatoku, ki je renaturirano območje sredi urbaniziranega prostora, je bilo v zadnjih nekaj več kot desetih letih zabeleženih več kot 245 vrst ptic, kar je več kot 60 % vseh v Sloveniji opaženih ptic (Šalaja, 2016). Večji del planote Kras je, kot navedeno, prav tako znotraj obmo- čja Natura 2000 (tako po Habitatni direktivi kot po Direktivi o pti- cah). Tu se pojavljajo številni površinski in podzemeljski kraški poja-vi ter evropsko pomembni habitatni tipi (jame, suha travišča, brinje, črničevje, skalne stene itd.). Območje je življenjski prostor evrop- sko ogroženih živalskih vrst (netopirji, metulji, hrošči, dvoživke) in življenjski prostor evropsko ogroženih vrst ptic (kačar, sršenar, rjavi srakoper, slavec idr.) ter selitveni koridor velikih sesalcev. Ostala, manjša območja, opredeljena kot Natura 2000, so Podgrajsko podolje, dolina Branice, Slavinski ravnik, Reka in Vrhe nad Rašo (las Kra- sa in Brkinov, 2016). Eno glavnih privlačnosti na Krasu gotovo predstavljajo številne ja- me, nekatere tudi turistične in odprte za širšo javnost. Jama Vilenica pri Lokvi, ki je dolga okoli 1.300 m, je celo najstarejša turistična jama v Evropi, saj ima registrirane vodene oglede že od leta 1633. Do sre-dine 19. stoletja je slovela kot najlepša, največja in najbolje obiskana Simon Kerma in Maja Trošt 20 Slika 1.6 Naravni vhod v Škocjanske jame je izhod za turiste (avtor Simon Kerma) jama matičnega Krasa, ki se danes ponaša z vsakoletno organizacijo Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Potem velja omeniti še Divaško jamo in jamo Dimnice, zelo zanimiva pa je tudi Sveta jama pri Socerbu, ki je hkrati tudi edina podzemna cerkev v Sloveniji, saj so v njej našli številna znamenja in ostanke verskih ceremonij (las Krasa in Brkinov, 2016; las Istre, 2018). Od vseh jam, ne samo v regiji, pa po pomembnosti izstopajo Ško- cjanske jame, po katerih se imenuje tudi širše zavarovano obmo- čje – Regijski park Škocjanske jame. Jame so seveda ključni narav- ni spomenik parka, ki s svojimi razsežnimi dvoranami in pravim podzemnim kanjonom nikogar ne puščajo ravnodušnega. Že od le- ta 1986 so uvrščene na Seznam svetovne dediščine unesco (Peric, 2016). Park je vključen tudi v Unescov medvladni raziskovalni pro- gram Človek in biosfera (mab), ki združuje biosferna območja po vsem svetu. Regija se ponaša z bogato kulturno dediščino in tradicijo. Vsebu- je nič manj kot 1.807 enot vseh vrst materialne kulturne dediščine, med katerimi je 57 enot nacionalnega pomena (kulturna krajina, te- rase, stavbe, mlini, sakralni objekti, stara vojaška pokopališča, ohra- Mediteranska Slovenija njena tradicionalna arhitektura – npr. kraški biser Štanjel idr.). Po- membna je tudi nematerialna kulturna dediščina (šege in navade, pesmi, zgodbe, verovanja, praznovanja, tipične jedi, lokalni dialekti itd.), predvsem pa tradicionalna vzreja lipicancev v Kobilarni Lipi- ca, obrtniška veščina gradnje suhozidov (konec novembra vpisana tudi v seznam unesco) in tradicionalna proizvodnja morske soli v Sečovljah ter Strunjanu. Obstaja veliko praznikov in festivalov, pove- zanih s tradicijo, z obredi, s čaščenjem lokalnih svetnikov, karnevali, hrano in z vinom itd. Bogato ponudbo na področju kulture in kulturne dediščine dopolnjuje široka paleta umetniških galerij, zbirk in muzejev. Eden regionalno pomembnejših je Pokrajinski muzej Ko- per, medtem ko je v Škrateljnovi domačiji v Divači, rojstnem kraju Ite Rine, Muzej slovenskih filmskih igralcev. Zelo pomemben projekt 21 je tudi Živi muzej Krasa, s katerim želi občina Sežana doseči višjo raven turizma (las Krasa in Brkinov, 2016; las Istre, 2018). Leta 2017 je mesto Koper postalo evropska destinacija odličnosti (eden) – izbor za področje kulturnega turizma. Mesto, ki je neločlji- vo povezano s Slovensko Istro, z zelenim zaledjem jadranske obale, je tudi ena od slovenskih zelenih destinacij – Slovenija Green. Evrop- ska destinacija odličnosti 2017 želi biti turistično mesto, zavezano kulturni in okoljski trajnosti.1 Socio-ekonomski dejavniki obalno-kraške regije Osnovni podatki o obalno-kraški regiji Slovenija je razdeljena na 12 statističnih regij: pomursko, podravsko, koroško, savinjsko, zasavsko, posavsko, jugovzhodno Slovenijo (jv Slovenijo), primorsko-notranjsko, osrednjeslovensko, goriško, go- renjsko in obalno-kraško. Kljub temu, da je majhna država, pa med statističnimi regijami v Sloveniji obstajajo pomembne razlike v go- spodarskih značilnostih, ki jih pripisujemo predvsem njihovi legi, infrastrukturi in dostopu do trga dela. Naše preučevanje bo osredo- točeno na obalno-kraško regijo, ki je tudi edina statistična regija v Sloveniji, ki ima izhod na morje. Zaradi naravnih danosti je v regiji še posebej razvit turizem. Turistični sektor ima na tem območju dol- go tradicijo ter razvito turistično infrastrukturo in produkte, promet (Luka Koper) ter gojenje posebnih kultur v kmetijstvu. V tej regiji so naslednje občine: Divača, Hrpelje-Kozina, Izola, Komen, Mestna 1. Glej https://www.slovenia.info/sl/poslovne-strani/razvoj-in-inovativnost/eden. Simon Kerma in Maja Trošt občina Koper, Piran in Sežana ter leta 2011 ustanovljena občina An- karan. Obalno-kraška regija obsega 1.044 km2, v njej pa je sredi leta 2016 živelo 113.193 prebivalcev.2 Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije3 je v obalno-kraški regiji v letu 2016 živelo nekaj več kot 5 % vseh prebivalcev Slovenije; delež prebivalcev v obalno-kraški regiji je v primerjavi z ostalimi regijami v Sloveniji med nižjimi. V regiji beležijo najvišji delež tujih državljanov med prebivalci (9,7 %) in najvišje število odseljenih prebivalcev v tujino (10 na 1.000 prebivalcev). Po izobrazbeni strukturi je bila skoraj tretjina (28 %) prebivalcev v letu 2016 v starosti od 25 do 64 let z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo. V regiji je bila stopnja brezposelnosti nekoliko višja od slovenskega povprečja (11,8 %). Stopnja registrirane brezposelnosti pri starejših (60+) je bila v letu 22 2016 najvišja, sledijo pa jim mladi (15–24 let). Med najbolj problema- tične pa uvrščamo stopnjo dolgotrajne registrirane brezposelnosti, ki nam prikazuje odstotni delež oseb, ki so brezposelne 12 mesec ali več, ter stopnjo zelo dolgotrajne registrirane brezposelnosti, ki nam prikazuje odstotni delež oseb, ki so brezposelne 24 mesecev ali več. Obe stopnji sta v regiji do leta 2015 naraščali, v letu 2016 pa sta ostali na ravni tiste iz leta 2015. V obalno-kraški regiji sta ti dve ravni med nižjimi v Sloveniji. V tej regiji je v 2016 nastalo največ komunalnih odpadkov na pre- bivalca, kar 577 kg. Ločeno zbranih je bilo 57 % vseh odpadkov, med- tem ko je slovensko povprečje 67 %. Vrednost vseh investicij v varstvo okolja je znašala 2,4 % (Statistični urad Republike Slovenije, 2018). V regiji beležijo visok bdp na prebivalca, in sicer 19.928 eur (za le- to 2016), višji je bil zabeležen le v osrednjeslovenski statistični regiji. Obalno-kraška regija ima 13.855 delujočih podjetij, povprečno pa so bile v njih zaposlene 3,1 oseba, kar je najmanj v Sloveniji (Stati- stični urad Republike Slovenije, 2018). Največji delodajalci so nasle- dnja podjetja: Luka Koper, d. d.; Istrabenz turizem, d. d.; Cimos Ko- per, d. d.; Intereuropa, d. d.; Lama dekani, d. d.; Banka Koper, d. d.; Hoteli Bernardin, d. d.; Splošna bolnišnica Izola; Adriatic-Slovenica, Zavarovalna družba d. d.4 Po izgubah in zadolženosti so podjetja v 2. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, glej https://www.stat .si/obcine. 3. Glej https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp. 4. Po podatkih Evropske komisije, glej https://ec.europa.eu/eures/main.jsp?lang =sl&acro=lmi&catId=2821&countryId=SI®ionId=SI0&langChanged=true. Mediteranska Slovenija 2010 1,4 2010 2,9 2011 1,8 2011 3,8 2012 2,3 2012 4,5 2013 2,6 2013 4,5 2014 2,7 2014 5,3 2015 3,0 2015 5,3 2016 3,0 2016 4,9 Slika 1.7 Stopnja registrirane zelo dolgotrajne brezposelnosti (levo) ter registrirane dolgotrajne brezposelnosti (desno) v obalno-kraški regiji, v obdobju 2010–2016 (v odstotkih; po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp) 15–24 16,1 25–29 11,3 30–34 9,3 23 35–39 7,4 40–44 6,9 45–49 7,5 50–54 9,1 55–59 15,7 60+ 19,9 Slika 1.8 Stopnja registrirane brezposelnosti po starostnih skupinah v obalno-kraški regiji, leto 2016 (v odstotkih; po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/ Regije/Regije.asp) regiji nad povprečjem, po letu 2008 je bila izguba delovnih mest veli- ka, posledično je upadla stopnja delovne aktivnosti ter narasla stop- nja brezposelnosti (nadpovprečna je v kategoriji starejših, močno pa se je povečala tudi med mladimi). Povprečna mesečna neto plača je bila v obalno-kraški regiji od slo- venskega povprečja nižja za približno 15 eur in je znašala 1.015 eur. Prebivalci iz obmejnih regij imajo to možnost, da gredo na delo čez mejo. Zasluženi dohodek pa je v veliko pomoč tistim, ki doma ne do- bijo dela, oziroma prebivalcem omogoča, da je njihov zaslužek bolj- ši, kot bi bil doma. Iz obalno-kraške regije tako posamezniki v naj- večjem obsegu hodijo na delo v sosednjo Italijo. Po podatkih uradov za delo v Furlaniji-Julijski krajini je bilo v Italiji zaposlenih konec leta 2014 kar 7.800 Slovencev (Repovž, 2015). Za Slovenijo je značilna tudi visoka stopnja sive ekonomije, podat- ki pa kažejo, da se v zadnjih letih ta odstotek sicer nekoliko zmanjšu-je (23,3 % v letu 2015). Na to v največji meri vplivajo ukrepi vlade na Simon Kerma in Maja Trošt 2008 10,6 2009 13,4 2010 12,5 2011 14,2 2012 13,9 2013 14,5 2014 15,1 2015 13,7 2016 8,7 2017 10,7 Slika 1.9 Stopnja tveganja revščine (delež oseb v odstotkih), obalno-kraška regija, obdobje 2008–2017 (po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije, https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp) 24 tem področju, vendar pa odstotek še vedno ostaja nad povprečjem eu (Schneider, 2015). Nastav (2009) v svoji raziskavi navaja, da se siva ekonomija v Sloveniji pojavlja predvsem zaradi denarnih koristi, posamezniki v njej vidijo izhod v sili, torej ima socialno noto in v večini primerov služi predvsem za zagotovitev preživetja in ne kopičenje bogastva. Nastav (2009) tudi nakazuje, da je za obalno-kraško regijo značilen nižji odstotek sive ekonomije od povprečja v Sloveniji. Dohodek uporabljamo tudi za določitev stopnje tveganja revšči- ne. Statistični urad Republike Slovenije (2018) navaja, da je ta izraže-na kot odstotek oseb, ki živijo v gospodinjstvih z ekvivalentnim raz- položljivim dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, ta pa je opredeljen s 60 % mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka v državi. V obalno-kraški regiji je v letu 2017 znašala 10,7 % in je bila pod slovenskim povprečjem (13,3 %). Značilnost obalno-kraške regije je njen izrazito razvit turizem. Ta regija je za slovenski turizem zelo pomembna. V letu 2016 je bilo ustvarjenih skoraj 2,4 milijona nočitev (41 % domačih in 59 % tujih turistov), kar regijo postavlja na prvo mesto v državi. Med kraji z največ prenočitvami pa je bil poleg Ljubljane in Bleda ponovno tudi Piran. Kar zadeva narodnost tujih turistov, prevladujejo Italijani, Avstrijci in Nemci (Slovenska turistična organizacija, 2018). Naravne značilnosti regije poleg turizma omogočajo tudi razvoj prometa in posebnih kmetijskih pridelkov (zlasti grozdja/vina in oljk/oljčnega olja). Kmetijska gospodarstva na tem območju so med najmanjšimi v Sloveniji, ob upoštevanju povprečne kmetijske povr- šine na kmetijsko gospodarstvo in števila živine. Storitve pa ustvarijo Mediteranska Slovenija Zasavska 0,1 Primorsko-notranjska 0,9 Koroška 1,0 Jugovzhodna Slovenija 3,6 Podravska 5,2 Posavska 5,9 Goriška 6,9 Pomurska 8,6 Savinjska 13,1 Osrednjeslovenska 13,4 Gorenjska 19,9 Obalno-kraška 21,3 Slika 1.10 Prenočitve turistov po statističnih regijah (v odstotkih, po podatkih Slovenske turistične organizacije, 2017) 25 kar tri četrtine bruto dodane vrednosti. Med njimi bi izpostavili trgovino, nastanitve in prevozne dejavnosti, ki prispevajo več kot tretjino bruto dodane vrednosti v regiji. Aktivnosti v največji meri nastajajo v koprskem pristanišču, obmorskem ter zdraviliškem turizmu (Sta- tistični urad Republike Slovenije, 2018). Prometno omrežje Prometna dostopnost je dobro razvita, upoštevajoč vsa prometna omrežja. Obala ima s svojo atraktivnostjo veliko vlogo pri privablja- nju obiskovalcev. Glavni in najpogostejši način dostopa do območja je cestno omrežje, ki je relativno dobro razpršeno po celotnem ob- močju in v veliki meri poteka brez večjih nevšečnosti, tudi v najvišji sezoni (v juliju in avgustu). Vse ceste so v relativno dobrem stanju. Lokalne ceste, ki so vse povezane z glavnim slovenskim avtocestnim križem, imajo relativno visoko stopnjo dostopnosti z obeh koridor- jev (vzhod–zahod in sever–jug). V Sloveniji morajo imeti vsi avtomo- bili ali druga vozila nalepko za cestnino (vinjeta) za uporabo avtocest in hitrih cest. Predvsem zaradi zelo visokega deleža osebnih avtomobilov je javni cestni potniški promet v Sloveniji zelo slab in v upa- du. Javni prevoz je kljub temu relativno dobro organiziran na lokalni ravni, saj povezuje kraje in vasi Slovenske Istre (zaledje) z relativno pogostimi storitvami. Železniška postaja se nahaja v mestu Koper in povezuje obalni del Slovenije z Ljubljano, glavnim mestom Slovenije, prek omrežja ten- t. Uporabnikov potniškega prometa je precej malo; železnica se ve- činoma uporablja za tovorni promet (Luka Koper). Simon Kerma in Maja Trošt Preglednica 1.1 Statistični podatki (zgoraj) in kazalniki (spodaj) obalno-kraške regije Površina, km2, 1. 1. 2018 1.044 Število prebivalcev, 1. 7. 2016 113.193 Naravni prirast, 2016 –43 Število študentov, 2016/2017 3.494 Število delovno aktivnih prebivalcev, 2016 45.850 Število zaposlenih oseb, 2016 45.043 Število registriranih brezposelnih oseb, 2016 5.119 Povprečna mesečna bruto plača, regija prebivališča, 2016 1.559,86 Število podjetij, 2016 13.855 Bruto domači proizvod (bdp) v regiji, mio. eur, 2016 2.256 Kmetijska zemljišča v uporabi, ha, 2016 15.058 26 Število prihodov turistov, 2016 785.793 Število prenočitev turistov, 2016 2.384.693 Gostota prebivalstva, preb/km2, 1. 7. 2016 108 Povprečna starost prebivalcev, leta, 1. 7. 2016 44,1 Prebivalci, stari 0–14 let, %, 1. 7. 2016 13,8 Prebivalci, stari 65 let ali več, %, 1. 7. 2016 19,7 Skupni prirast, št./1.000 preb., 2016 4,0 Prebivalci, stari 15–64 let, brez izobrazbe ali z nepopolno 20,3 osnovno šolo ali osnovno šolo, %, 1. 1. 2016 Prebivalci, stari 25–64 let, z višjo ali visoko izobrazbo, %, 1. 1. 2016 27,8 Stopnja registrirane brezposelnosti, %, 2016 10,1 Stopnja delovne aktivnosti, %, 2016 60,4 Izdana gradbena dovoljenja za stanovanjske stavbe, 2016 106 bdp na prebivalca, eur, 2016 19.928 Osebni avtomobili, št./100 preb., 31. 12. 2016 57 Komunalni odpadki, zbrani z javnim odvozom, kg/preb., 2016 448 Opombe Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (https://www.stat .si/obcine, https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp). Kar zadeva letalski prevoz, se v najjugozahodnejšem delu Sloveni- je nahaja mednarodno letališče Portorož. Ima strateško lego, saj je geografsko dobro umeščeno v srednjo Evropo ter ima dobre cestne povezave s središčem države in sosednjimi regijami. Od mondene- ga Portoroža je oddaljeno zgolj 5 km, 15 km od hrvaškega Umaga in 20 km od italijanskega Trsta. Njegova značilnost je tudi, da ima pre- cej kratko pristajalno pot. Kljub temu pa ima letališče potencial, ki je precej neizkoriščen. Zato so letališča, ki jih večinsko uporabljajo Mediteranska Slovenija prihajajoči obiskovalci in odhajajoči potniki, mednarodno letališče v Trstu v Italiji, mednarodno letališče Ljubljana v Sloveniji ter letali- šča Benetke in Treviso v Italiji ter Pula na Hrvaškem. Od leta 2005 ima Koper tudi pomorski potniški terminal. Med lad- jarji je dobro poznana destinacija, saj so sprejeli potniške ladje številnih ladjarjev, vsako leto pa se pojavljajo novi. Potniški terminal Koper razpolaga s 420 metri obale za privezovanje potniških ladij. Pristanek ladje v samem mestu in odličen pristaniški servis sta naj- večji konkurenčni prednosti. Obiskovalci se največkrat odpravijo na enodnevne obiske v Koper in oglede turističnih znamenitosti v šir- šem zaledju. V koprskem pristanišču pa je zgrajen tudi mednarodni potniški terminal za servisiranje potniških ladij.5 Večina pomorskega potniškega prometa tako poteka v Kopru. Le- 27 tno število potnikov je bilo v letu 2017 okoli 100.000 oseb, trend pa še naprej narašˇca.6 Križarke večinoma prihajajo iz italijanskih ali hr-vaških pristanišč. Med poletno sezono so zabeleženi tudi nekateri prihodi zasebnih jadrnic in motornih čolnov. Turistični profil regije Slovenska turistična organizacija (2018) navaja, da imamo v Sloveni- ji več kot 46 tisoč sob z več kot 134 tisoč posteljami. Beležimo skoraj 5 milijonov prihodov turistov, več kot 12,5 milijona nočitev ter povprečno trajanje bivanja 2,5 noči (podatki za leto 2017). Velik porast se odraža tudi v gospodarskih kazalnikih, turizem je v letu 2017 k slovenskemu bruto domačem proizvodu prispeval 11,9 % in zaposlo- val 56.014, kar predstavlja 6,5 % delovno aktivnih prebivalcev. Samo v obalno-kraški regiji razpoložljive sobe in postelje predstavljajo 21 % in 20 % nacionalnih zneskov. V letu 2017 je imela regija 885 tisoč prihodov turistov (18 %) in prenočitve skoraj 2,65 milijona prebivalcev, kar predstavlja 21 % zabeleženih nočitev na državni ravni, s povpreč- no dolžino bivanja 2,99 prenočitve. Obalno-kraška regija je leta 2017 beležila 2.538 nočitev na km2 (2.650.000 nočitev/1.044 km2) (pov- prečje eu-28 je bilo leta 2015 približno 600 nočitev/km2). Slovenska turistična industrija je ustvarila 2,2 milijarde eur, od tega je dodana vrednost 1,2 milijarde eur predstavljala 3,7 % dodane vrednosti ce-5. Glej https://luka-kp.si/slo/terminali-191/single/potniski-terminal-255. 6. Glej https://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Ekonomsko/22_transport/04_22194 _pomorski_transport/04_22194_pomorski_transport.asp. Simon Kerma in Maja Trošt lotnega slovenskega gospodarstva. Neposredni turistični bdp v letu 2017 je znašal 2,43 milijarde tolarjev, kar je predstavljalo 11,9 % celotnega bdp Slovenije. Značilnosti turizma in nadaljnje težnje Turistične značilnosti in tendence razvoja turizma v regiji bi morale biti usklajene s Strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma 2017– 2021. Strateška vizija ostaja enaka (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017, str. 28): »Slovenija je globalna zelena butična destinacija za zahtevnega obiskovalca, ki išče raznolika in aktivna do- živetja, mir in osebne koristi.« Slovenija je razdeljena na naslednje turistične makro destinacije: Alpsko Slovenijo, Mediteransko Slove- nijo, Termalno Panonsko Slovenijo, Osrednjo Slovenijo in Ljubljano. 28 Obalno-kraška regija je sestavni del makro destinacije Mediteran- ska Slovenija. Značilnosti slednje so krajinska raznolikost, kraška naravna čudesa, privlačna in zlahka dostopna mediteranska mesta, te- sno povezana z zelenim istrskim podeželjem, podzemna doživetja svetovnega formata, v simbiozi s kulinaričnimi dobrotami in z vr- hunskimi vini. Ključni produkti so (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnolo- gijo, 2017, str. 40): • poslovna srečanja in dogodki (celoletni poslovni turizem – po- slovni gostje na konferencah, srečanjih, motivacijskih sreča- njih in razstavah, skupaj s podpornimi dogodki, ki privabijo večdnevne goste); • zdravje in dobro počutje (celoletni produkt, ki se osredotoča na wellness, sprostitev, preventivo, z uporabo naravnih zdravilnih dejavnikov in sredozemskega podnebja itd.); • sonce in morje (tradicionalni sezonski sredozemski produkt, osnovan na promociji plaž, sonca, plavanja, sprostitve, zabave in ostalih aktivnosti); • gastronomija (kombinacija kulinarične dediščine in sodobnih rešitev, ki odražajo številne lastnosti t. i. sredozemske prehrane, prepletene z alpsko in mednarodno kulinariko, v kombinaciji z vrhunskimi vini). Sekundarni oziroma podporni produkti pa so: igre na srečo (igral- nice), zunanja doživetja v naravi, kulturni, mestni in podeželski tu- rizem, križarjenje in jadranje. Mediteranska Slovenija Preglednica 1.2 Bruto dodana vrednost, obalno-kraška, za trgovino, gostinstvo, promet Postavka 2014 2015 2016 Delež po regijah (Slovenija = 100 %) 9,8 9,9 10,2 Delež po dejavnostih (%) 36,8 36,3 37,0 Opombe Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (https://pxweb.stat .si/pxweb/Database/Regije/Regije.asp). Strateške politike v povezavi s turizmom Ključne razvojne potenciale regije predstavljajo geostrateška lega v povezavi s koprskim trgovskim pristaniščem in z napovedmi priho- dnjih blagovnih tokov ter razvojem turistične ponudbe. V Regional- nem razvojnem programu za južno primorsko regijo 2014–2020 (Re- 29 gionalni razvojni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regi- je, 2015) navajajo pet strateških razvojnih ciljev regije. Prvi je konkurenčna regija, ki bo dosežena z višjo konkurenčnostjo ključnih sek- torjev v regiji, med njimi igrata pomembno vlogo krepitev konku- renčnosti turizma (naravni in kulturni turizem, športni turizem, go- stinstvo) ter tudi transportno-logistični sektor. Rezultat tega pa bo višja bruto dodana vrednost na zaposlenega v regiji (preglednica 1.2). V obalno-kraški regiji naj bo turizem prepoznaven po integriranih in s tematskih turističnih izdelkih, ki vključujejo naravne in kultur- ne posebnosti, znanih blagovnih znamkah ter s pomembnem pou- darku na zelenem in kulturnem turizmu. V okviru tega cilja bo en od ukrepov usmerjen k vzpostavitvi centrov znanja, tako na področ- ju logistike, turizma in kmetijstva ter podeželja kot tudi zdravstvene preventive, obnovljivih virov in zdravega bivanjskega okolja. Ustvar-janje novih delovnih mest želijo doseči s krepitvijo in z vzpodbuja- njem podjetništva, boljše pogoje pa bodo dosegli tudi z neposredni- mi tujimi investicijami. Ukrepi za razvoj turizma bodo usmerjeni v tesnejše sodelovanje akterjev ter vključevanje kulturne in naravne dediščine. Kot drugi cilj poudarjajo pomembnost ustvarjalne in ino- vativne regije. Razvoj regije bo podpiral centre znanja. Vzpostavili bodo sodelovanje med znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, uni- verzami in gospodarstvom, sodelovanje med podjetji (grozdenje) in njihovimi združenji, ki lahko pomembno vplivajo tudi na turizem. V okolju prijaznem, vključujočem regijskem programu pomemben del predstavljajo krepitev različnih oblik storitev za otroke, mlade, invalide, starejše in programi na področju zdravja ter kulture. Vse to Simon Kerma in Maja Trošt lahko pomembno prispeva h krepitvi turizma v regiji z učinki na raz- lične skupine prebivalstva, kar so poudarili v tretjem cilju, poimeno- vanem ljudem prijazna, vključujoča regija. Četrti cilj bo osredotočen na razvoj podeželskih območij in trajnostno upravljanje naravnih ter kulturnih dobrin. Regija bo okrepila proizvodnjo visokokakovostne hrane, vključno z morsko hrano (ribištvo, marikultura, solinarstvo) z večjo vlogo znanja in s širšim povezovanjem proizvajalcev. Pouda- rek je na kakovostni, v sami regiji pridelani hrani, kar bo imelo tudi pomembno vlogo pri razvoju turizma ter kakovosti življenja njenih prebivalcev. Razvoj podeželja bo vključeval ukrepe za varstvo in ra- zvoj kulturne dediščine, ohranjanje narave in biotske raznovrstnosti. Zadnji cilj je povezan s trajnostnim upravljanjem z energijo, okoljem in s prostorom. Prav tako bi lahko del programa, ki vključuje izbolj- 30 šanje prostorskega načrtovanja in upravljanja prostora ter krepitev mestnega potenciala s sodelovanjem s sosednjimi mesti, vplival na turistične objekte. Inovativne tehnologije, sistemi in aplikacije Regija je izrazito usmerjena v izvajanje strategije pametne specia- lizacije (sps). V Regionalnem razvojnem programu (Regionalni ra- zvojni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regije, 2015) po- udarjajo, da bodo še nadalje krepili zmogljivosti in vzpostavili ter okrepili infrastrukturo za ustvarjalno uporabo znanja. Podprli bo- do učinkovitost podjetniških vlaganj v raziskave, razvoj in inovacije, ki bodo usmerjene v celovite rešitve, in sicer od ponudbe proizvodov/storitev do netehnoloških vsebin, kamor spadajo poslovni mo- deli, organizacijske in procesne inovacije, oblikovanje. Regija je inovacijsko in tehnološko med naprednejšimi, saj je uve- ljavila že vrsto najsodobnejših mobilnih aplikacij, med katerimi naj omenimo: • Mobilne aplikacije s kolesarskimi potmi. S sloganom »Vzdolž ozkih podeželskih poti med živo pisanimi vinogradi ali na krilih obmorske sapice po razgibanih obalnih poteh – raziščite lepote Slovenske Istre s pomočjo priročne mobilne aplikacije, ki vas bo na vsakem koraku usmerjala, predstavila zanimivosti izbranega okoliša ter ponudila odlično izhodišče za nadaljnje raziskova- nje. Znani kraji in male zaledne vasice skrivajo marsikateri bi- ser, ki vam bo vzel sapo in pognal po poteh novega navdiha.« na Mediteranska Slovenija spletni strani Portoroža in Pirana vabijo, da si naložimo aplika- cijo s kolesarskimi potmi ter dodatno ponujajo še namestitve in doživetja za kolesarje.7 • Odkrivanje legend Pirana. Legende Pirana lahko obiskovalci odkrivajo s pomočjo mobilne aplikacije Nexto, ki jih postavi v vlogo aktivnih raziskovalcev Pirana. Obiskovalci lahko na raz- ličnih lokacijah odkrivajo znamenitosti, spoznavajo zgodovin- ske like, rešujejo uganke in se s pomočjo obogatene resničnosti zazrejo v preteklost. V kolikor rešijo vse izzive, jih v Turistično- informacijski pisarni v Piranu čaka majhna pozornost. Aplika- cija je na voljo v štirih jezikovnih razliˇcicah.8 • Mediadom Pyrhani. Kulturni center in multimedijski muzej v Piranu s pomočjo najsodobnejše tehnologije omogočata spo- 31 znavanje zgodovine in kulturnega razvoja mesta. S pomočjo ikt-tehnologije še tako oddaljena preteklost lahko postane za- nimiva. Prikazujejo jo v jedrnatih tekstih in odlično zasnova- nih filmih – animacijah. Stoletja, v katerih so nastajale soline in se je razvijalo strnjeno ribiško mesto, obdano z mogočnim obzidjem, so predstavljena v dveh odlično animiranih filmih s kratkimi dokumentarnimi posnetki in v privlačnem filmu v 3d- tehniki. Posnetki prikazujejo najimenitnejše osebnosti mesta, arheološka odkritja, sramotilni steber ter predstavljajo najzani- mivejše vsebine kulturnih ustanov, tradicionalne prireditve in kulturne dogodke v mestu.9 • Aplikacija E-turizem. Aplikacija deluje na način, da uporabnik na pametni telefon naloži aplikacijo e-Turist, vnese svoja zani-manja, čas, ki ga ima na voljo, ter prevozno sredstvo, sistem pa pripravi predlog ogledov, prilagojen njegovim zahtevam. Apli- kacija nato uporabnika s pomočjo gps-navigacije vodi od točke do točke.10 • Aplikacija ikras . Aplikacija omogoča odkrivanje Krasa, in sicer iskanje restavracij, muzejev, turističnih kmetij ali zanimivih točk na Krasu na zelo preprost način. Kraji se lahko obiščejo 7. Glej https://www.portoroz.si/si/dozivi/aktivnosti/kolesarjenje/interaktivne -aplikacije. 8. Glej https://www.portoroz.si/si/dozivi/kulturne-znamenitosti/legende-pirana. 9. Glej http://www.mediadom-piran.si. 10. Glej http://www.e-turist.si. Simon Kerma in Maja Trošt peš, z avtom ali javnim prevozom, lahko se izbira med različ- nimi turističnimi potmi. Aplikacija je na voljo za pametne tele- fone iPhone in Android.11 • Aplikacija app ckšp . Aplikacija obvešča uporabnike o vseh dogodkih, ki jih organizira Center za kulturo šport in prireditve Izola.12 • Aplikacija pmk dogodki. Pokrajinski muzej Koper obvešča uporabnike o dogodkih Muzeja Koper.13 Poleg tega je več obalnih mest uvedlo uporabo (najem) električ- nih vozil in polnilnih postaj za električne avtomobile. Obstajajo tudi drugi inovativni pristopi, ki so povezani z zmanjševanjem prometa, npr., mesto Piran je uvedlo enotno mestno izkaznico za mestni pro- 32 met, v skoraj vseh mestih obstaja možnost plačila parkirnine s spo- ročilom sms itd. Naj omenimo še projekt Tehnološki center in plat- forma za razvoj pametnega okolja (angl. smart community). Projekt se bo vezal na vse ostale projekte v regiji, ki so kompatibilni s konceptom pametnega okolja (Slovenski inštitut tehnologij, demo cen- ter za japonske partnerje, center energetike, mobilnost idr.), pred- vsem pa na razvojne plane občin ter Luke Koper. Koncept »pame- tnega okolja« predvideva, da je neko okolje dovolj tehnološko razvi- to, da lahko pametno vodi ter planira posamezne funkcije delovanja v skupnosti (promet, poraba energije, vode pa tudi intervencije ob nesrečah, zdravstvo idr.). Kolikor je mogoče, so odzivi na spremem- be avtomatizirani ali vsaj centralno vodeni. Vse odločitve slonijo na realnih podatkih, ki jih v centre odločanja pošiljajo posamezni pa- metni podsklopi (npr. števci za vodo, porabo elektrike, zasedenosti parkirišč, prihodov avtobusov) (Regionalni razvojni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regije, 2015). Potencialne možnosti za lokalna podjetja Celotna regija si prizadeva za večjo integracijo. To je mogoče doseči z ustanovitvijo novih centrov znanja (na različnih področjih; logisti- ke, turizma in kmetijstva – podeželja ter zdravstvene preventive, ob- 11. Glej https://www.slovenia.info/sl/novinarsko-sredisce/novice/1423-ikras -nova-aplikacija-za-odkrivanje-krasa. 12. Glej http://center-izola.si/o-nas/predstavitev/aplikacija. 13. Glej https://www.pokrajinskimuzejkoper.si/si/aktualno/nova-brezplacna -aplikacija-vas-obvesca-o-muzejskih-dogodkih. Mediteranska Slovenija novljivih virov in zdravega bivanjskega okolja), ki so tudi eden naj- pomembnejših strateških ciljev oziroma prednostnih nalog regije. Vzpostavljeno je bilo sodelovanje med znanstveno-raziskovalnimi ustanovami, univerzami in podjetji, sodelovanje med podjetji in nji- hovimi združenji, s ciljem okrepiti regijo, da postane bolj podjetni- ška in samozavestnejša predvsem v smislu priprave dokumentaci- je, načrtovanja in upravljanja. Poleg tega bo v okviru evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (ezts) vzpostavljena trajnejša struktura sodelovanja med obalnimi mesti in zaledjem. Mesta v re- giji so majhna, s skromnimi mestnimi potenciali. To je lahko ovira za razvoj, saj mesta ali njihova omrežja najpogosteje postanejo ključni razvojni generatorji in privabljajo temeljne (pred)razvojne dejavnike ter vlagatelje. Poleg tega imajo mesta pomembno vlogo v gospodar- 33 stvu kot središče povezav, inovacij, ustvarjalnosti in storitev. Sodelovanje mest v trajnostni urbani agendi, ki bo usklajeno na regionalni in čezmejni ravni, bo poskušalo preseči te omejitve, izboljšati do- stop do razpoložljivih virov eu, okrepiti sinergije, zmanjšati stroške iz ekonomije obsega in povečati prepoznavnost na širšem območju eu. Načrtuje se tudi integrirano upravljanje z ožjim obalnim pasom, na katerem so omejeni ključni proizvodi in potenciali regije (nara- va in biotska raznovrstnost, krajina, kulturna dediščina, gospodar- ski, turistični, rekreativni potenciali itd.) (Regionalni razvojni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regije, 2015). Zaključek Naj zaključimo z vizijo razvoja regije, ki je za obdobje 2014–2020 opredeljena v regionalnem razvojnem programu (Regionalni razvoj- ni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regije, 2015, str. 4) in se glasi: »Južna Primorska – Evropsko okno v svet. Regija uspešne- ga gospodarstva visoke kakovosti bivanja na temelju ustvarjalnosti ljudi in trajnostnega gospodarjenja z dobrinami.« Za dosego te vizije bo v obalno-kraški regiji potrebno predvsem povečati zaposlenost ter zmanjšati število ljudi, ki jim grozita revšči-na in socialna izključenost, ustaviti usihanje družbenih storitev, ki so ključnega pomena za kakovost življenja, in krepitev trajnostnih vzor-cev proizvodnje, potrošnje in prostorske organizacije v regiji. Regija ima možnosti izkoriščanja obmorske lege in morja (Evropsko okno v svet), njen nadaljnji razvoj pa lahko v veliki meri temelji tudi na »pristanišču, kot vozlišču logističnih, transportnih in blagovnih po- Simon Kerma in Maja Trošt vezav ter storitev, pa tudi na trajnostnem razvoju turizma v priobal- nem in zalednem Krasu kot pomembnemu elementu vključevanja regije v svet« (Regionalni razvojni center Koper in Razvojni svet juž- noprimorske regije, 2015, str. 4). Prav turizem je zaradi naravnih da- nosti, ugodne lege in dostopnosti ena ključnih gospodarskih panog na obravnavanem območju. Še vedno je razvit predvsem v obalnem delu, medtem ko je na podeželju še v razvojni fazi in mnogi poten- ciali podeželja za razvoj turizma (še) niso izkoriščeni, kot bi lahko bili. Raznovrstnost ponudbe se mora tako usmeriti v podeželski 3e- turizem (ekološki, etnološki in enološki), rekreativni 3a-turizem (ak- tivni, akcijski in adrenalinski) ter 3d-turizem (doživljajski, dediščinski in domišljijski). Z razvojem takšne ponudbe bi dosegali boljšo ce- loletno razporeditev gostov z namenom ublažiti masovni sezonski 34 turizem in ponuditi alternativne možnosti za celoletni zeleni turi- zem. Potrebno je ustvariti unikaten regionalni proizvod z imidžem, ki pritegne obiskovalca in mu zagotovi edinstveno ter avtentično do- živetje. Regija ima tako glede na zapisane značilnosti in možnosti še veli- ko potenciala za nadaljnji razvoj ter tudi raziskave. Potrebno je po- iskati povezave med različnimi sektorji in ponudniki ne le v sklopu turizma, pač pa tudi v segmentih kmetijstva, storitvenih dejavnosti, obrti in trgovine, pomorstva in ribištva ter zlasti izobraževanja (las Istre, 2018). Eden izmed pomembnejših ciljev strategije razvoja regije v prihodnosti je vsekakor krepitev dejavnosti raziskav, razvoja in inovacij (rri), na področjih, kjer ima regija kompetence in kapa- citete, ob večji vlogi univerz ter v povezavi s ključnimi družbenimi, okoljskimi in tržnimi izzivi. Literatura Fatorić, S. (2009). Spreminjanje višine morja v severnem Jadranu kot po-kazatelj podnebnih sprememb. Geografski vestnik, 81(1), 9–21. Kolbezen, M. (1998). Hidrografija. V I. Gams in I. Vrišer (ur.), Geografija Slovenije (str. 139–172). Ljubljana: Slovenska matica. las Istre. (2018). Strategija lokalnega razvoja las Istre 2014–2020. Pridobljeno s http://www.las-istre.si/files/pages/112 las Krasa in Brkinov. (2016). Strategija lokalnega razvoja za Lokalno ak-cijsko skupino Krasa in Brkinov. Pridobljeno s https://www .laskrasainbrkinov.si/wp-content/uploads/2016/11/SLR-2014-2020 .pdf Lipej, L., in Kerma, S. (2012). Stanje in ogroženost biodiverzitete sloven- Mediteranska Slovenija skega morja. V D. Ogrin (ur.), Geografija stika Slovenske Istre in Tržaš- kega zaliva (str. 159–176). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Lipej, L., Turk, R., in Makovec, T. (2006). Ogrožene vrste in habitatni tipi v slovenskem morju. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. (2017). Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021. Pridobljeno s http:// www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/Strategija _turizem_koncno_5.10.2017.pdf Nastav, B. (2009). Prikrita proizvodnja: siva ekonomija v Sloveniji. Koper: Fakulteta za management. Ogrin, D., in Plut, D. (2009). Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Ogrin, D. (2013). Slovenske pokrajine na stiku in prehodu. V Veliki atlas 35 Slovenije (str. 18–35). Ljubljana: Mladinska knjiga. Orožen Adamič, M. (1998). Tržaški zaliv. V D. Perko in M. Orožen Adamič (ur.), Slovenija: pokrajine in ljudje (str. 282–291). Ljubljana: Mladinska knjiga. Peric, B. (2016). Regijski park Škocjanske jame. V Naravni parki Slovenije (str. 65–69). Nazarje: geaart. Perko, D., in Kladnik, D. (1998). Zgodovina regionalizacij Slovenije. V D. Perko in M. Orožen Adamič (ur.), Slovenija: pokrajine in ljudje (str. 20–31). Ljubljana: Mladinska knjiga. Regionalni razvojni center Koper in Razvojni svet južnoprimorske regi- je. (2015). Povzetek Regionalnega razvojnega programa za južno primorsko regijo. Pridobljeno s https://www.rrc-kp.si/images/stories/ dokumenti/RRP/Povzetek_RRP_kon%C4%8Dni.pdf Rejec Brancelj, I. (1998). Kras. V D. Perko in M. Orožen Adamič (ur.), Slovenija: pokrajine in ljudje (str. 234–244). Ljubljana: Mladinska knjiga. Repolusk, P. (1998). Sredozemski svet. V D. Perko in M. Orožen Adamič (ur.), Slovenija: pokrajine in ljudje (str. 194–207). Ljubljana: Mladinska knjiga. Repovž, E. (2015, 4. junij). Brezposelnost na Primorskem zmanjšujejo delovni migranti v Italijo. Pridobljeno s http://www.delo.si/ gospodarstvo/trg-dela/brezposelnost-na-primorskem-zmanjsujejo -delovni-migranti-v-italijo.html Schneider, F. (2015). Size and development of the shadow economy of 31 European and 5 other oecd countries from 2003 to 2015: Different developments. Pridobljeno s http://www.econ.jku.at/members/ Schneider/files/publications/2015/ShadEcEurope31.pdf Slovenska turistična organizacija. (2017). Turizem v številkah. Ljubljana: Slovenska turistična organizacija. Simon Kerma in Maja Trošt Slovenska turistična organizacija. (2018). Turizem v številkah. Ljubljana: Slovenska turistična organizacija. Sovinc, A. (2016). Krajinski park Sečoveljske soline. V Naravni parki Slovenije (str. 103–105). Nazarje: geaart. Starman, M. (2016). Krajinski park Strunjan. V Naravni parki Slovenije (str. 109–111). Nazarje: geaart. Statistični urad Republike Slovenije. (2018). Regije v številkah – statistični portret slovenskih regij 2018. Pridobljeno s https://www.stat.si/ StatWeb/File/DocSysFile/8141 Šalaja, N. (2016). Naravni rezervat Škocjanski zatok. V Naravni parki Slovenije (str. 115–117). Nazarje: geaart. Turk, R. (2016). Dolina Dragonje. V Naravni parki Slovenije (str. 232–233). Nazarje: geaart. 36 2Trajnostnoupravljanjezdestinacijo: oblikovanje certifikacijske sheme za območje Mediteranske Slovenije Marko Kukanja Turizem je najhitreje rastoča gospodarska panoga in predstavlja go- nilo gospodarskega razvoja. Z razvojem pa turizem prinaša pritiske na naravno, kulturno in družbeno okolje. Posledično se je družbe- no razumevanje turizma v zadnjih desetletjih spremenilo. Na pome- nu je pridobila paradigma trajnostnega razvoja, ki predstavlja osno- vo bodočega turističnega razvoja – tako na globalni kot regionalni ravni. Tudi Slovenija se je zavezala k razvoju trajnostnega turizma. Vzpostavila je institucionalni okvir, ki podpira prizadevanje pristoj- nih državnih organov in turističnih ponudnikov za trajnostni razvoj turističnih destinacij in produktov. Slovenska turistična organizacija (sto) je leta 2014 z akreditiranim partnerjem mednarodne organizacije Green Destination v Sloveniji, Tovarno trajnostnega turizma Go- odplace,1 razvila nacionalni program trajnostnega razvoja turizma v Sloveniji, imenovan Zelena shema slovenskega turizma (zsst), ki se trži pod blagovno znamko Slovenia Green. Na območju destinacije Mediteranska Slovenija so trenutno v she- mo vključeni zgolj destinacija Koper ter nekaj zasebnih ponudnikov (tradicionalne hiške slovenske Istre). Brez tovrstnih ponudnikov de- stinacija težko gradi verodostojen trajnostni turistični razvoj. Ker se za odločitev v shemo odloča relativno malo ponudnikov, je osrednji 1. Glej www.lab-goodplace.com/trajnostni-turizem. Marko Kukanja namen pričujočega prispevka predstaviti postopek oblikovanja no- ve, prilagojene certifikacijske sheme za Mediteransko Slovenijo. Pri tem se, upoštevajoč nekatere specifike območja, naslanjamo na kon- ceptualni okvir zsst ter pomembnejše mednarodne okoljske znake. Uporabljen metodološki pristop je prvenstveno kvalitativen, saj smo v prispevku predstavili koncept trajnostnega turizma, različ- ne modele in indikatorje trajnostnega razvoja v turizmu, certifika- cijske sheme in znake, izpostavili smo zsst ter podali predlog za oblikovanje nove sheme. Nov, poenostavljen pristop ne predstavlja konkurence obstoječemu nacionalnemu certifikacijskemu progra- mu zsst, temveč ga, v smislu implementacije trajnostnih načel in aktivnosti na specifičnem geografskem območju, smiselno dopol- njuje. Na ta način želimo predvsem spodbuditi nadaljnji trajnostni 38 razvoj destinacije, dolgoročni cilj pa predstavlja vključitev čim več- jega števila deležnikov v zsst. Opredelitev trajnostnega turizma Turizem je tako v svetu kot v Sloveniji najhitreje rastoča gospodarska panoga, v številnih regijah pa predstavlja temelj gospodarskega razvoja. Z razvojem pa prinaša tudi pritiske na okolje, zaradi česar se je razumevanje sodobnega turizma, tako v strokovni kot v laični javnosti, močno spremenilo. Trajnostni razvoj in družbena odgovornost zajemata vsa področja človekovega delovanja, še posebej pa se v zad- njih letih izpostavljajo ravno v povezavi z razvojem turizma. Druž- beno odgovorni, odgovorni, zeleni, sonaravni, trajnostni turizem so pojmi, ki se najpogosteje omenjajo v zvezi s sodobnimi strategijami razvoja turizma tako v Sloveniji kot drugod po svetu (Metelko, 2014; Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017). Kljub različ- nim poimenovanjem lahko dokaj hitro ugotovimo, da govorimo o konceptu trajnosti, ki poudarja prijazen odnos do narave ter izposta- vlja dolgoročne pozitivne vplive na kulturno, ekonomsko in družbe- no okolje. Na vseh predhodno omenjenih področjih nam trajnostna usmeritev prinaša spoštljivejši odnos do okolja, poslovnih partner- jev in njihovih interesov, dolgoročno usmerjeno razmišljanje, etič- no obnašanje ter večje spoštovanje pravic, zakonov in norm obna- šanja (Mulej, 2012; Vodeb, 2014). Obravnavano »trajnostno« tematiko lahko umestimo v širši kontekst družbeno odgovornega delovanja. Upoštevanje načel družbeno odgovornega delovanja pa ne predsta- vlja zgolj kratkoročne poslovne usmeritve (v obliki všečnega slogana Trajnostno upravljanje z destinacijo ali modne muhe), temveč osnovo za premišljeno dolgoročno trajno- stno delovanje ter doseganje poslovne odličnosti v vseh gospodar- skih panogah, v vseh okoljih in pri vsakem posamezniku. Preučevanje trajnostnega turizma je v znanstveni literaturi na po- menu pridobilo v devetdesetih letih 20. stoletja. Interes zanj je posledica predvsem okoljskih sprememb ter zavedanja človeka o krhkosti naravnega, kulturnega in družbenega okolja. Sodobni teoretični pri- stopi in spoznanja ter posledično družbeno zavedanje o pomenu trajnostnega razvoja so predvsem rezultat globljega (s)poznavanja vplivov turizma na širše okolje. Dwyer (2005) navaja, da je z razvo- jem turistične industrije relativno kmalu postalo jasno, da turizem prinaša tudi določena tveganja in pritiske na okolje. Podobno ugo- tavlja tudi Mihalič (2006), ki navaja, da se je koncept trajnostnega 39 turizma razvil iz koncepta trajnostnega razvoja in predstavlja enega izmed najbolj priznanih konceptov okolju prijaznega turizma. Da- nes je koncept tajnostnega turizma znanstveno dobro preučen, saj so ga tako v tujini2 (Basu, 2017; Cheng in Wu, 2015; Din, 2018; Jamal in Camargo, 2014) kot v Sloveniji (Bitenc, 2017; Juvan in Dolničar, 2014; Mihalič, 2016; Omerzel Gomezelj, 2016; Sasidharan in Križaj, 2018) preučevali številni znanstveniki, koncept trajnostnega turizma pa je ena izmed najpogosteje obravnavanih tem v sodobni znanstveni literaturi. Posledično so nastale številne definicije, ki kljub različ- nim obdobjem nastanka težijo k poudarjanju in tolmačenju istega bistva. Trajnostni turizem predstavlja obliko razvoja, ki je v skladu s potrebami sedanjega človeškega rodu, ne da bi pri tem ogrožali mož- nosti razvoja prihodnjih generacij (Glasbergen in Driessen, 2002; United Nations Environment Programme in World Tourism Orga- nization, 2005). Kompleksnost in širino términa nazorno ponazori Weaver (2006), ki v svojem delu poudari, da nikakor ne gre za posa- mično vrsto turizma, temveč za celostni pristop k načrtovanju vseh segmentov turistične industrije, ki vključuje tako ponudnike kot potrošnike. Ena izmed prvih slovenskih definicij (Zorko, 1999) trajnostni turi- zem poimenuje kar trajni turizem. Avtor navaja, da je to turizem, ki 2. Mednarodna založba Routledge od leta 1993 izdaja znanstveno revijo Journal of Sustainable Tourism, ki objavlja znanstvena dela s področja trajnostnega razvoja turizma. Predstavitev raziskav s področje trajnostnega razvoja je mogoče zaslediti v številnih tujih in domačih znanstvenih in strokovnih edicijah. Marko Kukanja ne izčrpava naravnih in družbenih virov, ne gre prek meja naravnih in družbenih zmogljivosti, ampak omogoča trajnostni razvoj (Zor- ko, 1999, str. 26). Mihalič (2006, str. 87) trajnostni turizem opisuje kot posledico koncepta trajnostnega razvoja, ki se še vedno razvija in je ekološko zadovoljiv, ekonomsko uspešen, popularen in družbeno priznan. Predhodno predstavljenim tujim in slovenskim avtorjem pa so, ne glede na obdobje, v katerem so pisali o trajnostnem turizmu, skup- ne predvsem sledeče ugotovitve (Omerzel Gomezelj, 2016; Metelko, 2014): • razumevanje trajnostnega turizma kot širšega koncepta; • pozitiven vpliv trajnostnega turizma na ekonomsko, socialno in 40 naravno okolje; • načrtovanje turizma z upoštevanjem vseh vplivov na socialno in naravno okolje; • sinergija pozitivnega ekonomskega vpliva z ohranjanjem oko- lja; • načrtovana oblika turizma, ki temelji na principu dolgoročno- sti. Trajnostni turizem vzpostavlja ustrezno ravnovesje med okoljski- mi, gospodarskimi in socialno-kulturnimi vidiki razvoja ter igra po- membno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti. Zmanjšati po- izkuša vpliv na okolje in družbo, tako da bosta na voljo tudi priho- dnjim generacijam, hkrati pa prispeva k ustvarjanju dohodka, za- poslovanju in ohranjanju lokalnih ekosistemov. Svetovna turistična organizacija Združenih narodov (United Nations World Tourism Or- ganisation, unwto), je v svojem okoljskem programu opredelila tri vrste pozitivnih in negativnih turističnih vplivov, in sicer glede na njihov gospodarski, družbeno-kulturni in ekološki vpliv. Na okolje namreč vplivajo vsi, ki so kakorkoli vključeni v turistično dejavnost. Svetovna komisija za okolje in razvoj (World Commission on Envi- ronment and Development – wced) je že leta 1987 v t. i. Brundlan- dtovem poročilu obravnavala nasprotja med ekonomijo in ekologi- jo, pri čemer je poizkušala ta nasprotja preseči s konceptom trajno- stnega razvoja (Bitenc, 2017). Komisija (wced) je trajnostni turizem opredelila kot turizem, ki zadovoljuje tako potrebe in pričakovanja sedanje generacije, hkrati pa ne zmanjšuje možnosti bodočim gene- Trajnostno upravljanje z destinacijo racijam, da bodo zadovoljile svoje lastne potrebe. Trajnostni turizem posledično lahko razumemo kot »etos«, ki usmerja razvoj turistične dejavnosti. Kot takšen je sestavni del vseh vidikov razvoja in upra- vljanja turizma, njegov cilj pa ohranjanje gospodarskih in družbenih koristi, ki jih prinaša turistični razvoj ob zmanjševanju, oz. ublažitvi neželenih učinkov na naravno, zgodovinsko, kulturno in/ali družbe-no okolje. Pomemben razvojni element trajnostnega upravljanja je uravnoteženje potreb turistov s cilji ponudnika oz. destinacije. Ze- len, trajnosten in odgovoren razvoj je prepoznan kot trden temelj razvoja turizma med turističnimi deležniki v javnem in zasebnem sektorju. Ti podpirajo ohranjanje in varovanje naravnih ter kultur- nih danosti in dediščine ter odgovorno in trajnostno turistično va- lorizacijo (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017). K. 41 Vodeb (2014, str. 105) navaja, da je turizem nemogoče razvijati brez vpliva na okolje, vendar je s turističnim razvojem potrebno uprav- ljati tako, da se negativni učinki minimizirajo, pozitivni pa maksi- mirajo. J. Apih (osebna komunikacija, 23. november 2018) trajnostni turizem razume kot pot do zadovoljnega potrošnika, uspešne lokal- ne skupnosti in zdravega okolja, pri čemer izpostavlja, da alternativa trajnostnemu razvoju preprosto ne obstaja. V tem pogledu trajnostni turizem razumemo predvsem kot paradigmo sodobnega turistične- ga razvoja. Koncept trajnostnega razvoja Pri razumevanju koncepta trajnostnega turizma je ključno zaveda- nje, da trajnostni turizem ne predstavlja specifične vrste (pojavne oblike) turizma oz. turističnega produkta (npr. ekoturizem, ekolo- ški turizem, naravni turizem itd.), temveč zajema vse vrste turizma, ki se ravnajo po trajnostnem konceptu. Trajnostni koncept vključuje vse deležnike v turizmu – trajnostno usmerjenost ponudnikov na tr- gu, trajnostno usmerjenost povpraševalcev, trajnostno usmerjenost organizatorjev prireditev, načrtovalcev razvojnih politik, trajnostno sklepanjr partnerstev ter trajnostne trženjske produkte in storitve. Prav tako ne smemo pozabiti, da se trajnost ne nanaša na le naravno okolje (npr. izčrpavanje naravnih virov, posegi v naravno okolje, iz- pusti, CO2 itd.), ampak tudi na kulturno (npr. kulturna nasprotja, iz- guba identitete in prvotnih vrednot itd.), ekonomsko (npr. ekonom- ski napredek, generiranje delovnih mest, razvoj infrastrukture itd.) Marko Kukanja Preglednica 2.1 Štirje stebri trajnostnega razvoja turizma Gospodarski Okoljski Družbeno-kulturni Podnebni Zagotoviti konku- Zmanjšati onesna- Ohranjati in izbolj- V zadnjem ob- renčnost in spo- ženost zraka, vode ševati kakovost ži- dobju se trem ste- sobnost preživetja in zemlje ter količi- vljenja v lokalnih brom dodaja še turističnih destina- ne odpadkov, ki jih skupnostih. Krepiti vidik podnebnih cij in podjetij, da ustvarjajo turistič- in spoštovati kul- sprememb – cilj je se bodo lahko še na podjetja, obi- turno in zgodovin- zmanjšati vplive naprej razvijala in skovalci. Ohraniti sko dediščino, tra- turizma na podne- prinašala koristi na in krepiti kakovost dicijo in različnosti bje in povečati pri- dolgi rok. in značilnost po- destinacije. lagajanje turizma krajine. Zavarovati podnebnim spre- in ohranjati nara- membam. vo, rastline in živali. 42 Opombe Povzeto po Bitenc (2017) in Slovenska turistična organizacija (2018). Preglednica 2.2 Cilji in ukrepi trajnostnega turističnega razvoja (unep) Cilji Ukrepi Ekonomska Zagotovitev uspešnega poslovanja konkurenčnosti turističnih de- (gospodarska) stinacij in podjetij na način, da se bodo le-ti lahko razvijali in za-uspešnost gotavljali dolgoročne koristi. Lokalna Povečanje deleža, ki ga turizem prispeva k gospodarski blaginji de- blaginja stinacije, vključno s povečanjem deleža porabe obiskovalcev, ki se ohrani (porabi) lokalno. Kakovost Ohranitev in povečanje števila kakovostnih delavnih mest v turiz- zaposlovanja mu in z njimi povezanih komponent, vključujoč raven plač, pogo- je za opravljanje dela, dostopnost zaposlitve brez diskriminacije. Socialna Široka in družbeno pravična porazdelitev ekonomskih in socialnih enakost koristi, ki jih prinaša turizem v receptivni destinaciji, vključno z izboljšanjem priložnosti, prihodkov in storitev, ki so na voljo za naj- revnejše. Nadaljevanje na naslednji strani in družbeno okolje (npr. družbeni stres, ki ga prinaša turistični ra- zvoj, razslojevanje in družbena neenakost, porast kriminala itd). Me- telko (2014) navaja, da trajnostni turizem predstavlja obliko razvoja človeške družbe, ki se izogiba nevarnostim materialističnega razvoja in zagotavlja biološko raznovrstnost. Temelj trajnostnega razvoja predstavljajo trije oziroma štirje stebri (glej preglednico 2.1), zagotavljanje trajnostnega razvoja pa pomeni iskanje ravnovesja med ekonomskim, družbenim in ekološkim ste-brom (Mihalič, 2006). Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.2 Nadaljevanje s prejšnje strani Cilji Ukrepi Zadovoljstvo Zagotovitev varne in kakovostne izkušnje obiskovalcev, ne glede obiskovalcev na spol, raso, invalidnost in/ali druge razlike. Lokalni Vključitev in krepitev lokalnih skupnosti pri načrtovanju in sou- nadzor pravljanju bodočega turističnega razvoja ob posvetovanju in vklju- čevanju vseh zainteresiranih deležnikov. Blagostanje Ohranitev in krepitev kakovosti življenja v lokalnih skupnostih, lokalne vključujoč različne socialne strukture, pri čemer je prosto omogo- skupnosti čen dostop do različnih resursov in podpornih sistemov ob izogi- banju različnim oblikam socialne degradacije ali izkoriščanja. Kulturno Spoštovanje in krepitev zavesti o zgodovinski dediščini, avtentični bogastvo kulturi, tradiciji in edinstvenosti različnih receptivnih družbenih skupnosti. Fizična Ohranitev in izboljšanje kakovosti pokrajine, tako mestne kot po- 43 integriteta deželske, ter preprečitev fizične in vizualne degradacije okolja. Biološka Ohranjanje naravnih območij, habitatov, prostoživečih živali in raznovrstnost zmanjšanje oz. preprečitev škode, ki bi jo le-ti lahko utrpeli. Učinkovitost Zmanjšanje uporabe neobnovljivih virov pri poslovanju in razvoju virov turističnih objektov ter storitev. Ekološka Zmanjšanje onesnaženosti zraka, vode in zemlje ter omejitev one- kakovost snaževanja, ki ga povzročajo turistična podjetja in obiskovalci. Opombe Povzeto po Notarstefano (2007). Nekateri avtorji (Basu, 2017) omenjajo še četrti steber (podnebne spremembe) oz. zagovarjajo holistični pristop k trajnostnemu upra- vljanju z dodajanjem področij (stebrov), kot so zadovoljstvo kupcev, okoljska vzgoja (osveščenost) in politično vodstvo. Takšen pristop zagovarja tudi Program združenih narodov za okolje (United Nati- ons Environment Programme, unep), ki predlaga dvanajst ciljev oz. področij trajnostnega turističnega razvoja (slednji vsebinsko smisel- no temeljijo na pristopu štirih stebrov). Cilje in ukrepe trajnostnega turističnega razvoja, ki jih opredeljuje unep, predstavljamo v preglednici 2.2. Najpomembnejše je spoznanje, da je koncept trajnostnega razvo- ja neskončen proces, ki ga je potrebno nenehno razvijati in prila- gajati, saj so načela trajnosti pod vplivom različnih interesov (Galič, 2013). Kot navaja Bitenc (2017), se drastično spreminjajo tudi potovalne navade in pričakovanja sodobnih popotnikov, saj večina tu- ristov od ponudnikov pričakuje trajnostno usmerjeno poslovanje – pogosto se v praksi pojavlja izraz »zeleni« trg (angl. Green Market). Marko Kukanja Opredelitev modelov in indikatorjev trajnostnega razvoja v turizmu Modeli trajnostnega razvoja v turizmu so pomembi zato, ker pred- stavljajo konceptualno podlago za razvoj certifikacijskih shem in znakov. unwto je že leta 19963 izdala priročnik za turistične menedžerje (World Tourism Organization, 1996), ki vsebuje napotke glede ključnih indikatorjev trajnostnega razvoja v turizmu (indikatorji so predstavljeni v nadaljevanju). Leta 2004 je bila izdana dopolnjena publikacija, ki opredeljuje indikatorje trajnostnega razvoja za turi- stične destinacije (World Tourism Organization, 2004). Indikatorji (kazalci in/ali kazalniki) trajnostnega razvoja so vre- dnostna merila za spremljanje in vrednotenje stanja in razvoja traj- 44 nostnega turizma. Mihalič (2006) navaja, da z njihovo pomočjo predvsem izvajamo meritve sprememb v turističnem sistemu in njegovem okolju. Agencija Republike Slovenije za okolje (arso) jih opredeljuje kot na dogovorjen način izbrane in predstavljene podat- ke, ki jih želimo povezati s cilji okoljske politike.4 V kolikor se indikatorje pravilno oblikuje in dolgoročno tudi pravilno uporablja, se z njihovo pomočjo lahko izmeri in dokaže vzročno-posledična pove- zava med turizmom in okoljem. Indikatorji nam predvsem pomaga- jo razumeti, katere gospodarske in okoljske aktivnosti ter razvojne politike so usmerjene k trajnostnemu turističnemu razvoju. Njihov osnovni namen je identifikacija, usmerjanje razvoja in posledično zmanjšanje negativnih posledic turizma za predhodno omenjena področja. V tem pogledu lahko indikatorje razumemo predvsem kot investicijo v prihodnost, ki naj bi zmanjšala nevarnost uničenja tu- rističnih privlačnosti za bodoče generacije (Galič, 2013). Posamezni indikatorji se vsebinsko smiselno dopolnjujejo in po- vezujejo v skupine kriterijev (imenovane tudi dimenzije ali atribu- ti). V osnovi lahko identificiramo tri5 skupine indikatorjev, okoljske, socialno-kulturne oz. družbene ter ekonomske oz. gospodarske, ki sovpadajo s področji trajnostnega razvoja.6 Podobno skupine indikatorjev opredeljuje tudi model, ki je nastal v okviru Prostovoljne 3. Vlogo indikatorjev so že leta 1992 prepoznali na Konferenci un v Riu ter v Agendi 21 izpostavili vlogo posameznih držav ter un pri njihovem razvoju. 4. Glej http://kazalci.arso.gov.si/sites/default/zgibanka/vhodna.html. 5. Nekateri avtorji govorijo tudi o institucionalnih kazalnikih. 6. Model trajnostnega razvoja unwto iz leta 2004 sicer predeljuje trinajst ključnih področij, ki se v nadaljevanju delijo na posamezna podpodročja. Trajnostno upravljanje z destinacijo iniciative za trajnost v turizmu (Voluntary Initiative for Sustainabi- lity in Tourism, visit),7 in ga je financirala eu. Voluntary Initiative for Sustainability in Tourism (iz leta 2018) opredeljuje štiri sku- pine indikatorjev, ki vključujejo tri temeljna področja trajnostnega razvoja, obenem pa uvajajo novo dimenzijo – indikatorje politične uresničljivosti. Indikatorji politične uresničljivosti merijo politično (podporno) okolje, ki je ključnega pomena za implementacijo in razvoj trajnostnih politik (trajnostne agende), kot sta obstoj ekološke- ga menedžmenta in trajnostne turistične strategije ter vključenost vseh akterjev na destinaciji v trajnostni razvoj turizma. Model uva- ja tudi predlog nabora univerzalnih (generičnih) kazalnikov, ki naj bi bili primerni za vse turistične destinacije, pri čemer se izpostavlja pomen uspešnega, praktičnega in odgovornega podeljevanja okolj-45 skih certifikatov v turizmu (Bitenc, 2017; Galič, 2013). Izpostaviti velja tudi nabor indikatorjev, ki jih je razvila Evrop- ska agencija za okolje (European Environmental Agency, eea). Ta je identificirala dvesto indikatorjev, ki temeljijo na petdelnem okvirju presoje, imenovanem dpsir, pri čemer ima vsak posamezen nabor svoj namen. Elementi modela so (Ministrstvo za okolje in prostor, 2007): • Gonilne sile (angl. driving forces) so socialno-ekonomski dejavniki in dejavnosti, ki povzročajo povečanje ali zmanjševanje obremenitev okolja (npr. obseg gospodarskih, prometnih ali tu- rističnih dejavnosti itd.). • Obremenitve (angl. pressures) sestavljajo neposredne antropo-gene obremenitve in vplivi na okolje (npr. izpusti onesnaževal ali raba naravnih virov). • Stanje (angl. states) se nanaša na trenutno stanje in razvoj do-ločenega pojava v okolju, kot so raven onesnaženosti zraka, vo- dnih teles in tal, raznovrstnost vrst v posamezni geografski regi- ji, razpoložljivost naravnih virov itd. • Vplivi (angl. impacts) so učinki spremenjenega okolja na zdravje ljudi in drugih živih bitij. • Odzivi (angl. responses) so odgovori družbe na okoljske probleme. To so lahko posebni ukrepi države, kot npr. takse na rabo naravnih virov. Pomembne so tudi odločitve podjetij in posa- 7. Glej http://www.visit21.net/. Marko Kukanja meznikov (npr. naložbe podjetij v nadzor nad onesnaževanjem, nakupi recikliranih dobrin v gospodinjstvih itd). Agencija Republike Slovenije za okolje pri tem opozarja, da je ra- zvoj indikatorjev dinamičen proces, ki se stalno dopolnjuje in izbolj- šuje, pri čemer si Agencija prizadeva za izbor takšnih kazalcev, ki bodo odsevali trajnostni vidik okoljske razsežnosti razvoja Slovenije. Modele in indikatorje, ki so pomembni z vidika merjenja in upravlja- nja trajnostnega razvoja Slovenije, podrobneje obravnavamo v pod- poglavju Trajnostna usmeritev slovenskega turizma. Predstavitev pomembnejših mednarodnih indikatorjev na področju trajnostnega turizma 46 Kazalniki trajnostnega razvoja: Agenda 2030 Na vrhu un o trajnostnem razvoju je bila leta 2015 sprejeta t. i. Agen-da 2030 za trajnostni razvoj (The 2030 Agenda for Sustainable De- velopment),8 ki predstavlja zgodovinski dogovor mednarodne skupnosti za odpravo revščine, zmanjševanje neenakosti, zagotovitev napredka ter zaščito okolja. Agenda izpostavlja spoštovanje člove- kovih pravic in enakosti spolov ter zagotavljanje blaginje, miru in varnosti za vse ljudi ter skupnosti. Povezuje tri razsežnosti trajno- stnega razvoja – ekonomsko, socialno in okoljsko – in jih prepleta s 17 cilji trajnostnega razvoja (Sustainable Development Goals, sdg). Splošni in konkretni cilji naj bi spodbujali ukrepe na področjih, ki so za človeštvo in naš planet odločilnega pomena. Ta področja so: ljudje, planet, blaginja, mir in partnerstvo. Pomembna značilnost nove agende je univerzalnost: ob upoštevanju nacionalnih okoliščin bo- do njene cilje uresničevale vse države sveta, tako države v razvoju kot tudi razvite države. Nabor indikatorjev je za spremljanje napred- ka pri doseganju 17 ciljev na ravni eu pripravil Eurostat, za Slovenijo pa povzel surs. V nadaljevanju (glej preglednico 2.3) predstavljamo nabor indikatorjev, s katerimi se bodo merili cilji trajnostnega razvoja Slovenije do leta 2030. Cilji in indikatorji sdg se posredno nanašajo tudi na področje tu- rizma, saj so številni cilji prihodnjega razvoja neposredno povezani s trajnostnim razvojem turistične dejavnosti. V tem pogledu unwto poseben poudarek namenja ciljem 8, 12 in 14 (Apih in Ramos, 2018; 8. Glej https://sustainabledevelopment.un.org/post2015/transformingourworld. Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.3 Cilji in indikatorji trajnostnega razvoja do leta 2030 Cilji Indikatorji 1. Odpraviti vse oblike re- 1.1 Stopnja tveganja socialne izključenosti. 1.2 Stop- vščine povsod po svetu nja tveganja revščine. 1.3 Stopnja resne materialne prikrajšanosti. 1.4 Stopnja zelo nizke delovne inten- zivnosti. 1.5 Stopnja preobremenjenosti s stanovanj- skimi stroški. 1.6 Delež prebivalstva, ki ima v stano- vanjih težave s streho, ki pušča, z vlažnimi stena- mi/temelji/tlemi ali s trhlimi okenskimi okvirji/tlemi. 2. Odpraviti lakoto, za- 2.1 Prekomerna prehranjenost in debelost odraslega gotoviti prehransko var- prebivalstva. 2.2 Indeks faktorskega dohodka v kmetij- nost in boljšo prehrano stvu na polnovredno delovno moč. 2.3 Državna prora- ter spodbujati trajnostno čunska sredstva za raziskovalno-razvojno dejavnost, kmetijstvo namenjena kmetijstvu. 2.4 Delež kmetijskih zemljišč v uporabi z ekološko pridelavo ali v preusmeritvi. 2.5 Emisije amonijaka iz kmetijstva. 2.6 Bruto bilanca hra- 47 nil na kmetijskih zemljiščih. 3. Poskrbeti za zdravo ži- 3.1 Pričakovano trajanje življenja ob rojstvu. 3.2 Splo- vljenje in spodbujati splo- šno zdravstveno stanje oseb. 3.3 Standardizirana stop- šno dobro počutje v vseh nja umrljivosti zaradi samomora. 3.4 Delež kadilcev življenjskih obdobjih (rednih in občasnih) med odraslimi. 4. Vsem enakopravno za- 4.1 Delež otrok, vključenih v (predšolsko) izobraževa- gotoviti kakovostno iz- nje, starih od 4. leta do starosti ob vstopu v obvezno obrazbo ter spodbujati osnovnošolsko izobraževanje. 4.2 Zgodnja opustitev možnosti vseživljenjskega izobraževanja. 4.3 Prebivalstvo s terciarno izobrazbo. učenja za vsakogar 4.4 Stopnja delovne aktivnosti nedavnih diplomantov. 4.5 Vključenost odraslih v izobraževanje. 4.6 Nizka ra- ven pismenosti učencev. 5. Doseči enakost spo- 5.1 Plačna vrzel med spoloma. 5.2 Vrzel stopnje delov- lov ter krepiti vlogo vseh ne aktivnosti po spolu. 5.3 Delež sedežev, ki jih v naci- žensk in deklic onalnem parlamentu zasedajo ženske. 5.4 Delež žensk na vodstvenih položajih. Nadaljevanje na naslednji strani United Nations Environment Programme in World Tourism Organi- zation, 2018). Global Sustainable Tourism Criteria (gstc ) Kriteriji gstc predstavljajo poizkus poenotenja indikatorjev za traj- nostno upravljanje v turizmu na globalni ravni. V osnovi vključujejo 37 oziroma 41 indikatorjev, ki merijo štiri temeljna področja trajno- stnega razvoja: trajnostno upravljanje (14 indikatorjev), družbeno- ekonomsko področje (9 indikatorjev), odnos do lokalnih skupnosti, Marko Kukanja Preglednica 2.3 Nadaljevanje s prejšnje strani Cilji Indikatorji 6. Vsem zagotoviti dostop 6.1 Delež prebivalstva, ki v svojem gospodinjstvu nima do vode in sanitarne ure-osnovne sanitarne opreme (kadi ali prhe, stranišča na ditve ter poskrbeti za traj- izplakovanje). 6.2 Prebivalstvo, priključeno na komu- nostno gospodarjenje z nalne čistilne naprave z vsaj sekundarno stopnjo či- vodnimi viri ščenja. 6.3 Biokemijska potreba po kisiku v rekah. 6.4 Nitrati v podzemni vodi. 6.5 Fosfat v rekah 6.6 Indeks izkoriščanja vode. 7. Vsem zagotoviti dostop 7.1 Delež gospodinjstev, ki si ne morejo privoščiti pri- do cenovno sprejemljivih, merno ogrevanega stanovanja. 7.2 Delež energije iz zanesljivih, trajnostnih in obnovljivih virov v bruto končni porabi energije. 7.3 sodobnih virov energije Oskrba z energijo, poraba končne energije. 7.4 Konč- na poraba energije v gospodinjstvih na prebivalca. 7.5 Energetska odvisnost. 7.6 Energetska produktivnost. 48 8. Spodbujati trajnostno, 8.1 Realna rast bruto domačega proizvoda na prebival- vključujočo in vzdržno go- ca. 8.2 Mladi, ki niso niti delovno aktivni niti vključeni spodarsko rast, polno in v izobraževanje ali usposabljanje. 8.3 Stopnja delovne produktivno zaposlenost aktivnosti. 8.4 Stopnja dolgotrajne brezposelnosti. 8.5 ter dostojno delo za vse Neprostovoljne začasne zaposlitve. 9. Zgraditi vzdržljivo in- 9.1 Delež bruto domačih izdatkov za raziskave in ra- frastrukturo, spodbujati zvoj v bruto domačem proizvodu. 9.2 Delovno aktiv- vključujočo in trajnostno ni v visoko in srednje visoko tehnoloških proizvodnih industrializacijo ter po- sektorjih in v na znanju temelječih storitvenih sektor- speševati inovacije jih. 9.3 Skupno število zaposlenih oseb v raziskavah in razvoju. 9.4 Prijave patentov na Evropski patentni urad. 9.5 Delež javnega potniškega prevoza v skupnem kopenskem prevozu. 9.6 Delež železniškega blagovne- ga prevoza v skupnem kopenskem blagovnem prevozu. Nadaljevanje na naslednji strani obiskovalcev in kulturne dediščine (6 indikatorjev) ter okoljsko de- lovanje (12 indikatorjev).9 Glede na vrsto turističnih ponudnikov se kriteriji v osnovi delijo na indikatorje za hotele in organizatorje potovanj (angl. Global Sustainable Tourism Criteria for Hotels and Operators) ter indikatorje za turistične destinacije (angl. Global Sustaina-9. Na področju okoljskega delovanja kriteriji gst vključujejo nabor 12 indikatorjev, ki se lahko prilagajajo specifikam poslovnega okolja (več v nadaljevanju): nevarnosti za okolje, zaščita prosto živečih živali, upravljanje z energijo, upravljanje z vodnimi viri – varnost voda, upravljanje z odpadnimi vodami, svetlobno in zvočno onesnaževanje, zaščita ranljivih okolij in habitatov, emisije plinov, upravljanje z vodnimi viri – splošno, upravljanje z vodnimi viri – kakovost voda, upravljanje z vodnimi viri – odpadne vode, transport. Glej https://www.gstcouncil.org/gstc-criteria. Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.3 Nadaljevanje s prejšnje strani Cilji Indikatorji 10. Zmanjšati neenakosti 10.1 Bruto domači proizvod na prebivalca v standardih znotraj držav in med njimi kupne moči. 10.2 Prilagojeni bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev na prebivalca v standardih kupne moči. 10.3 Relativna vrzel tveganja revščine. 10.4 Gini- jev količnik ekvivalentnega razpoložljivega dohodka. 10.5 Delež skupnega razpoložljivega dohodka v spo- dnjih 4. decilih (dohodek na ekvivalentnega odraslega člana gospodinjstva). 10.6 Število prošenj za azil (sku- paj in ugodene). 11. Poskrbeti za odprta, 11.1 Stopnja prenaseljenosti glede na stopnjo urbani- varna, vzdržljiva in trajno- zacije. 11.2 Umrli zaradi posledic transportnih nezgod. stna mesta in naselja 11.3 Izpostavljenost urbanega prebivalstva onesnaže- nju zraka s trdnimi delci. 11.4 Delež prebivalstva, ki ži- vi v gospodinjstvih, ki trpijo zaradi hrupa. 11.5 Stopnja 49 recikliranja komunalnih odpadkov. 12. Zagotoviti trajnostne 12.1 Nastajanje odpadkov brez mineralnih odpadkov. načine proizvodnje in po- 12.2 Stopnja recikliranja in odlaganja odpadkov brez rabe mineralnih odpadkov. 12.3 Snovna produktivnost. 12.4 Povprečni izpusti CO2 na kilometer pri novih osebnih avtomobilih. 12.5 Obseg blagovnega prevoza glede na bruto domači proizvod. 13. Sprejeti nujne ukrepe 13.1 Emisije toplogrednih plinov. 13.2 Emisijska inten- za boj proti podnebnim zivnost pri porabi energije. 13.3 Financiranje projektov spremembam in njihovim in izvajanje aktivnosti za blaženje in/ali prilagajanje posledicam na podnebne spremembe v partnerskih državah v ra- zvoju. 14. Ohranjati in vzdržno 14.1 Delež kopališč kopalnih voda, ki imajo odlično ka- uporabljati oceane, mor- kovost, skladno s priporočenimi zahtevami. 14.2 Zado- ja in morske vire za trajno- stnost morskih območij, določenih v evropski Direkti-stni razvoj vi o habitatih. 14.3 Morski gospodarski ribolov. Nadaljevanje na naslednji strani ble Tourism Criteria for Destinations). Destinacijski kriteriji vključujejo enaka področja kot kriteriji za turistične ponudnike (Apih in Ra- mos, 2018). Kriteriji temeljijo na večdesetletnih izkušnjah trajnostne-ga upravljanja turističnih destinacij, upoštevajo sodobne smernice, načela in standarde trajnostnega turizma z različnih celin, s ciljem vzpostavitve globalnega konsenza o trajnostnem turizmu (Slovenska turistična organizacija, 2018). Kriteriji jasno opredeljujejo, kaj mora biti narejeno na področju trajnosti, ter to s pomočjo indikatorjev tudi merijo (temeljijo na numerično izraženih vrednostih). Bitenc (2017) Marko Kukanja Preglednica 2.3 Nadaljevanje s prejšnje strani Cilji Indikatorji 15. Varovati in obnoviti 15.1 Delež gozda v skupni površini države. 15.2 Indeks kopenske ekosisteme ter ptic kmetijske krajine. 15.3 Zadostnost kopenskih ob- spodbujati njihovo trajno- močij, določenih v evropski Direktivi o habitatih. stno rabo, trajnostno go- spodariti z gozdovi, bori- ti se proti širjenju puščav, preprečiti degradacijo ze- mljišč in obrniti ta pojav ter preprečiti izgubo biot- ske raznovrstnosti 16. Spodbujati miroljub- 16.1 Umrljivost zaradi napadov. 16.2 Delež gospodinj- ne in vključujoče družbe stev, ki so poročala, da imajo v svojem okolišu težave s k trajnostnemu razvoju, kriminalom, z nasiljem ali vandalizmom. 16.3 Skupni 50 vsem omogočiti dostop do izdatki države za sodišča. 16.4 Indeks zaznavanja ko-pravnega varstva ter obli- rupcije. 16.5 Zaznana neodvisnost pravosodnega siste- kovati učinkovite, odgo- ma. 16.6 Stopnja zaupanja državljanov v institucije eu. vorne in odprte ustanove na vseh ravneh 17. Okrepiti načine in sred- 17.1 Uradna razvojna pomoč kot delež bruto nacional-stva za izvajanje ciljev ter nega dohodka. 17.2 Financiranje držav v razvoju. 17.3 oživiti globalno partner- Uvoz iz držav v razvoju. 17.4 Bruto dolg sektorja dr- stvo za trajnostni razvoj žava. 17.5 Delež okoljskih davkov in davkov na delo v skupnih davčnih prihodkih. Opombe Povzeto po Ministrstvo za okolje in prostor (http://www.mop.gov.si) in United Nations (2018). navaja, da se kriteriji lahko prilagodijo posameznim lokalnim spe- cifičnostim (npr. človekove pravice, zaposlitvena politika, odnos do lokalne skupnosti, kakovost itd.) ter predstavljajo minimalni stan- dard, ki ga turistične destinacije in/ali turistična podjetja morajo do-seči na področju trajnostnega razvoja turizma. Kriteriji so bili leta 2016 revidirani in usklajeni s potrebami turističnega gospodarstva. Rezultat posodobitve je vključitev indikatorjev s področja ravnanja z odpadki ter zaščite živali. Kriteriji gstc služijo tudi kot smernice za trajnostno delovanje turističnih ponudnikov in certifikacijskih shem benchmarking ter trajnostnih modelov v turizmu10 (Apih in Ramos, 10. To poteka na dveh ravneh. Na prvi stopnji se lahko uporablja lastna shema oz. model certificiranja, ki temelji na kriterijih gst. Usklajenost potrdi neodvisni akredi-tacijski odbor. Šele po zaključku začetne faze lahko upravitelj sheme, ki je bila prvotno usklajena in priznana s strani gstc, zaprosi za popolno akreditacijo gstc. Trenutno je registriranih 28 globalnih certifikacijkih shem, ki so akreditirane s strani gstc, Trajnostno upravljanje z destinacijo 2018). Organizacijo Global Sustainable Tourism Council (gstc) po- drobneje predstavljamo v nadaljevanju (glej podpoglavje Pomemb- nejše mednarodne organizacije in okoljski znaki za trajnostni turi- zem). Green Destination Standard (gds) Green Destinations11 je globalna neprofitna mreža oz. združenje am-bicioznih destinacij, ki želijo izboljšati svojo trajnostno usmerjenost. Green Destinations predstavlja organizacijsko platformo, ki zagota- vlja vrednotenje in skrbi za promocijo istoimenske blagovne znam- ke. Njene primarne naloge vključujejo upravljanje z orodjem Green Destination Standard, ocenjevanje destinacij, promocijo in podporo pri trženju trajnostnih destinacij ter izobraževanje partnerjev in na- 51 cionalnih ocenjevalcev.12 Najboljše destinacije, članice mreže Green Destinations, se na osnovi vsakoletnega tekmovanja potegujejo za uvrstitev na prestižni seznam top 100 Sustainable Tourism Destina- tions. Izpostaviti velja, da se je prvotno orodje imenovalo Global Susta- inable Tourism Review (gstr) leta 2016 preimenovalo v Green Desti- nation Standard. Za razliko od gstr je Green Destination Standard certificiran in akreditiran s strani gstc.13 Green Destination Standard14 vsebinsko temelji na mednarodno uveljavljenih indikatorjih trajnostnega razvoja turističnih destinacij – Globalnih kriterijih za trajnostni razvoj turističnih destinacij (gstc), postopkovno pa povzema korake, zapisane v Evropskih indikatorjih za trajnostno upravljanje turističnih destinacij (etis, več v nadaljevanju). Z uporabo metodologije Green Destination Standard je mogoče pristopiti k trajnostnemu upravljanju turističnih destinacij, pred- od tega jih 12 deluje v eu. Upravitelji shem, ki so akreditirane s strani gstc, lahko poleg individualnih znakov podeljujejo tudi znak gstc. 11. Glej http://greendestinations.org. 12. Certificirani partner za Slovenijo je zavod GoodPlace (www.lab-goodplace .com). 13. Od marca 2016 je priznan, od junija 2018 pa je prejel aktreditacijo gstc. 14. Green Destination Standard (prej gstr) v osnovi izhaja iz sistema ocenjevanja, s katerim se ocenjuje trajnost in kakovost obalnih destinacij – The Quality Coast Award. Na podlagi omenjenega sistema je bilo razvito tudi začetno orodje gstr, ki je vključe-valo tudi neobalne destinacije. S programom The Quality Coast Award upravlja zdru- ženje Coastal & Marine Union (eucc). Marko Kukanja vsem pa zagotoviti empirično vrednotenje stanja v posameznih de- stinacijah. Poleg tega, da sistem temelji na predhodno omenjenih skupinah indikatorjev (gst Criteria in etis), omogoča selektivno uporabo določenih indikatorjev, ki so lahko prilagojeni lokalnim specifičnostim posameznih destinacij. Trajnostno usmerjenost de- stinacije se v osnovi ocenjuje na osnovi 118 indikatorjev, ki pripadajo šestim skupinam atributov: narava, okolje, kultura in tradicija, ljudje – gostoljubnost, zeleno gospodarstvo in zelena politika. Posame- zni atributi vsebujejo nabor specifičnih indikatorjev, ki se ocenjuje- jo (vrednotijo) po lestvici od 1 do 5. Na podlagi seštevka posamez- nih ocen je pripravljena končna evalvacija Green Destinations, ki se skladno z metodologijo gstr meri v razponu od 1 do 10. Orodje omogoča pregleden in merljiv način spremljanja trajnostne usmer- 52 jenosti turističnih destinacij, pri čemer uporabnik dobi povratno in- formacijo o stanju (vrednosti) posameznih indikatorjev, atributov ter končno oceno uspešnosti destinacije. Orodje velja za uporabniku prijazno, odlikujejo pa ga sledeče značilnosti (Bitenc, 2017; Sloven- ska turistična organizacija, 2018): • omogoča uporabo tako na globalni kot lokalni ravni, • uporabnika vodi k izboljšanju trajnosti, • podaja kvantitativno oceno, kar omogoča primerjavo z drugimi destinacijami, • omogoča prenos dobrih praks med destinacijami in posame- znimi ponudniki, • samoocenjevanje poteka s strani treh ocenjevalcev, • orodje omogoča povezavo z rezervacijskimi in s promocijskimi kanali ter tako uporabniku poda pomembno informacijo o traj- nostni usmerjenosti posameznih destinacij, • vsebuje širok nabor indikatorjev ter omogoča spremljanje uspe- šnosti na dolgi rok, • destinacije pridobijo končno oceno na osnovi statističnih po- datkov, ocen evalvatorjev, samoocene ter povratnih informacij, pridobljenih s strani gostov in certifikacijskih shem. European Tourism Indicators System for Sustainable Management at Destination Level (etis) etis je upravljavski in informacijski sistem, ki omogoča nadzor nad trajnostnim upravljanjem in razvojem turističnih destinacij. Leta Trajnostno upravljanje z destinacijo 2013 ga je oblikovala Evropska komisija na osnovi številnih predho- dnih pobud za oblikovanje metodološkega orodja, ki bi omogočalo trajnostno upravljanje eu-turističnih destinacij. Končni nabor indi- katorjev je bil oblikovan na podlagi prejetih povratnih informacij iz eu-destinacij, kjer je potekalo pilotno testiranje predlaganega na- bora indikatorjev. etis temelji na vseh stebrih trajnostnega razvoja turizma ter je primeren za vse vrste turističnih destinacij. Vključu- je 27 osnovnih ter 40 izbirnih indikatorjev, ki se delijo na področja – destinacijski menedžment, družbeni in kulturni vpliv, ekonomska korist ter okoljski vpliv. etis je metodološko oblikovan kot priroč- nik. Poleg nabora temeljnih indikatorjev vključuje tudi navodila za zbiranje in obdelavo podatkov ter dopušča možnost prilagoditve potrebam (specifičnostim) posameznih destinacij. Vsak indikator je 53 na podlagi pilotnega testiranja prejel oceno pomembnosti, razpo- ložljivosti podatkov, stroškov, točnosti, jasnosti in natanˇcnosti.15 Po J. Apih (osebna komunikacija, 23. november 2018) kljub številnim naporom Evropske komisije etis ni akreditiran s strani gstc, prav tako pa v praksi ni doživel pričakovanih rezultatov. Okvirna direktiva o morski strategiji (msfd) Okvirna direktiva o morski strategiji (The Marine Strategy Frame- work Directive, msfd) je evropska direktiva, ki določa družbene ukrepe in politike na področju okoljskega upravlanja z morji in mor- skimi ekosistemi.16 Cilji direktive so doseganje in/ali vzdrževanje t. i. dobrih okoljskih stanj (Good Environmental Status, ges), trajnostno upravljanje ter učinkovita zaščita morij eu.17 Morska strategija je dokument, na podlagi katerega si posamezna država članica eu v okvi- ru regije ali podregije prizadeva prispevati k doseganju ciljev Direk- tive 2008/56/es (Evropski Parlament in Svet Evropske unije, 2008). Cilj je doseganje dobrega okoljskega stanja morskega okolja do leta 2021, zato morajo države članice najpozneje do leta 2020 izvesti po- trebne ukrepe za dosego ali ohranitev dobrega okoljskega stanja v morskem okolju, določene v okviru nacionalne morske strategije. V ta namen morajo države članice za morske vode pod njihovo pristoj- 15. Glej http://www.ecotourism-network.eu/en-ecotourism-standard/en-the -euro-eco-label-stand/item/30-the-european-ecotourism-labelling-standard. 16. Glej http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/voda/okvirna_direktiva _o_morski_strategiji/. 17. Glej http://www.gstc.eu/ Marko Kukanja nostjo in suverenostjo v medsebojnem sodelovanju z državami iste morske regije pripraviti morske strategije, ki bodo vključevale pre- sojo vseh človekovih dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje, s cilji, da zagotavljajo varstvo in ohranjanje morskega okolja, preprečijo njegovo propadanje ali, če je mogoče, obnovijo morske ekosisteme na območjih, ki so jih prizadeli škodljivi učinki, ter preprečujejo in zmanjšujejo onesnaževanje morskega okolja in tako zagotavljajo, da ni večjih posledic za morsko biotsko raznovrstnost, morske ekosis- teme, človekovo zdravje ali zakonito uporabo morja. Morsko okolje je dragocena naravna danost, ki jo je potrebno za- ščititi s ciljem ohranjanja njene edinstvene biotske raznovrstnosti. msfd vzpodbuja vključevanje trajnostnih vidikov upravljanja z mor- skimi ekosistemi na vseh področjih in ravneh upravljanja ter določa 54 obvezne sestavine morske strategije: • Začetna presoja stanja morskega okolja. • Določanje dobrega stanja okolja. • Oblikovanje okoljskih ciljnih vrednosti. • Program spremljanja stanja. • Obveščanje in presoja Komisije. • Programi ukrepov. • Izjeme. • Sodelovanje javnosti in informacije javnega značaja. • Obvestila in presoja Komisije. • Regionalno sodelovanje. Evropska omisija je določila kriterije, ki jih je potrebno upošteva- ti pri pripravi morskih strategij, merila in metodološke standarde za določitev dobrih okoljskih stanj morskih voda ter postopke za izva- janje monitoringa, ocenjevanja in poročanja. msfd definira dobra okoljska stanja na osnovi enajstih okoljskih deskriptorjev.18 • Biotska raznovrstnost se ohranja. Kakovost in prisotnost habi- tatov ter razporeditev in številčnost vrst so v skladu s prevladu- jočimi fiziografskimi, geografskimi in podnebnimi pogoji. • Neavtohtone vrste, ki so posledica človekovih dejavnosti, so na ravneh, ki ne škodujejo ekosistemom. 18. Deskriptorji oziroma doseganje želenih stanj po posameznih področjih je opredeljeno z naborom indikatorjev. Trajnostno upravljanje z destinacijo • Populacije vseh rib in lupinarjev, ki se izkoriščajo v komercialne namene, so znotraj varnih bioloških meja in imajo takšno raz- poreditev starosti ter velikosti populacije, ki je značilna za zdrav stalež. • Vsi elementi morskih prehranjevalnih spletov so, kolikor je zna- no, prisotni v normalnih količinah in so normalno raznoliki ter se pojavljajo na ravneh, ki lahko zagotavljajo dolgoročno šte- vilčnost vrst in ohranitev njihove polne sposobnosti razmnože- vanja. • Evtrofikacija,19 ki jo povzroči človek, in zlasti njeni škodljivi učinki, kot so upad biotske raznovrstnosti, degradacija ekosistemov, škodljivo cvetenje alg in pomanjkanje kisika v spodnjih plasteh voda, so minimalni. 55 • Neoporečnost morskega dna je na ravni, ki zagotavlja zaščito strukture in funkcije ekosistemov ter preprečuje škodljive vplive zlasti na bentoške ekosisteme. • Trajna sprememba hidrografskih pogojev ne škoduje morskim ekosistemom. • Koncentracije onesnaževal so na ravneh, ki ne povzročajo one- snaženosti. • Onesnaževala v ribah in drugi morski hrani, namenjeni za pre- hrano ljudi, ne presegajo ravni, ki jih določa zakonodaja sku- pnosti ali drugi ustrezni standardi. • Lastnosti in količine morskih odpadkov ne škodujejo obalnemu in morskemu okolju. • Uvajanje energije, vključno s podvodnim hrupom, je na ravneh, ki ne škodujejo morskemu okolju. Pomembnejše mednarodne organizacije in okoljski znaki za trajnostni turizem Turistična podjetja različno pristopajo k reševanju okoljskih proble- matik in vpeljavi trajnostnih politik. Z namenom diferenciacije po- 19. Evtrofikacija je proces onesnaževanja, s katerim je povečana količina biomase v vodnih telesih. Posledica povečane količine hranilnih snovi v vodi omogoča razmnoževanje alg in drugih vodnih rastlin, kar pri odmiranju slednjih povzroča zmanj- šanje koncentracije kisika. Pomanjkanje kisika pomeni nezadostno preživetje drugih organizmov (žuželk in rib). Najpogostejša vzroka za pojav evtrofikacije sta vnašanje odpadne vode iz kanalizacije in nitratna gnojila. Marko Kukanja nudnikov na trgu obstajajo številni znaki, ki označujejo trajnostno usmerjeno delovanje turističnih ponudnikov. Ker se na trgu poja- vljajo številni znaki, se bomo v nadaljevanju osredotočili na znake, ki zagotavljajo verodostojno zunanje priznanje ter v stroki uživajo mednarodni ugled. Predstavljeni znaki so pomembni tudi zato, ker ne poskrbijo zgolj za distinkcijo ponudnikov, temveč na trg prinašajo celovit sistem standardov za vpeljavo trajnostnega koncepta poslo- vanja, s čimer pomembno prispevajo k izobraževanju in ozavešča- nju ponudnikov ter gostov. Okoljsko označevanje v turizmu poznamo od osemdesetih let 20 st. Prvotni standardi so se primarno nanašali na zaščito okolja, med- tem ko je bil socialno-kulturni vidik dodan kasneje (v eu po letu 2000). Eden prvih certifikatov v eu je Modra zastava20 (Blue Flag),21 56 ki se je pojavil v Franciji leta 1985, na nivoju eu je bil sprejet leta 1987, od leta 2001 pa velja za globalni certifikat na področju kakovosti voda, okoljske vzgoje in informiranja ter upravljanja in varnosti na področju trajnostnega razvoja naravnih kopališč in marin. Za prido- bitev znaka mora destinacija (tako družbena skupnost kot ponudni- ki) izpolnjevati številne kriterije, ki se nanašajo na kakovost vode, dostopnost okoljskih informacij ter izobraževanje, varnost, storitve in infrastrukturo. V elevacijskem postopku se ocenjuje kakovost plaž, marin, ponudnikov navtičnega turizma, kodeks obnašanja oz. rav- nanje lastnikov plovil in jadralcev (Apih in Ramos, 2018). Konec osemdesetih let (leta 1989) se je v Avstriji pojavil eko certifikat Silberdiestel, ki je prav tako močno vplival na certificiranje v srednji Evropi (predvsem v Avstriji in Nemčiji). Med letoma 1992 in 2002 se je dodatno razvilo več kot 60 prostovoljnih certifikacijskih pro- gramov, ki so prav tako zaznamovali ozaveščenost o pomenu trajno- stnega razvoja (Bitenc, 2017; Font in Buckley, 2001). Nekontrolirano širjenje certifikacijskih programov pa ni imelo zgolj pozitivnih učin- kov, temveč je privedlo do zmede pri uporabnikih (tako gostih kot ponudnikih), zaradi česar je leta 2000 v New Yorku prišlo do skle- nitve dogovora (The Mohong Agreement) glede vzpostavitve mini- malnih standardov pri podeljevanju certifikatov na področju trajno- 20. Poznamo tudi nacionalni znak Zelena zastava (Green Flag), s katero se označujejo parki in zelene površine v Veliki Britaniji. 21. Leta 2015 je znak Blue Flag prejelo več kot 4.154 plaž in marin. Glej http://www .blueflag.global/. Trajnostno upravljanje z destinacijo stnega turizma. Šele leta 2009 je bil formalno ustanovljen Svet za trajnostni turizem (Sustainable Tourism Stewardship Council), ki se je leta 2010 združil s Partnerstvom za globalne kriterije trajnostnega turizma (Partnership for Global Sustainable Tourism Criteria) v ne-vladno organizacijo, imenovano Globalni svet za trajnostni turizem (gstc).22 Rezultat organiziranega pristopa na področju trajnostnega turizma je bila vključitev vseh vidikov trajnostnega turizma v certifikacijske programe, gstc pa velja za globalni referenčni organ na področju trajnostnega turizma. Apih in Ramos (2018) navajata, da je bilo leta 2017 zgolj v eu pri- sotnih 45 mednarodnih znakov za trajnostni turizem. Skupaj s sve- tovnimi oznakami je evropskim turističnim ponudnikom, tako pod- jetjem kot destinacijam, na razpolago kar 159 mednarodnih certifi- 57 katov in znakov za trajnostni turizem. Avtorja ugotavljata, da je v eu trenutno prisotnih kar 69 % vseh mednarodnih trajnostnih oznak. Predstavitev izbranih certifikacijskih shem in okoljskih znakov za turistične destinacije Na področju trajnostnega upravljanja destinacij lahko zasledimo različne pridevnike, s katerimi označujemo trajnostne certifikacij- ske sheme23 in znake (pogosto zasledimo tudi poimenovanje znamka ali nagrada), kot so: okoljski, eko, zeleni, sonaravni itd. Številne sheme in znaki imajo podobne značilnosti, med seboj pa se najpogosteje razlikujejo glede na geografsko območje (globalne, evrop- ske, regionalne, nacionalne, destinacijske), produktno področje ter organizacijsko-podjetniške značilnosti oziroma področje (klasifika- cija shem in znakov), obenem pa se delijo na več kakovostnih ravni oziroma stopenj zaščite (npr. zlati, srebrni, zeleni znak itd.; katego-rizacija znotraj istega področja). Bitenc (2017, str. 12) navaja, da je v največjem svetovnem direktoriju okoljskih znakov (Ecolabel In- dex)24 navedenih preko 460 znakov, ki pokrivajo različna predhodno omenjena področja v različnih državah sveta. Zgolj za področje turizma je navedenih preko 50 okoljskih znakov. Hitro lahko ugo- tovimo, da je stanje dokaj kaotično in težko pregledno. Posledično uporabniki (tako ponudniki kot gostje) težko prepoznajo koristi, ki 22. Glej https://www.gstcouncil.org/. 23. Certifikacijske sheme pogosto temeljijo na trajnostnih programih. 24. Glej http://www.ecolabelindex.com/. Marko Kukanja jih posamezne sheme oz. znaki prinašajo. Kot pravi J. Apih (oseb- na komunikacija, 23. november 2018), gostje posledično verjamejo predvsem nacionalnim shemam, saj so jim razumljivejše in jim tudi lažje zaupajo. V nadaljevanju predstavljamo znake, ki so pomembni z vidika trajnostnega razvoja in promocije Slovenije.25 Eden izmed najbolj poznanih seznamov (nagrad) na področju trajnostnega upravljanja turističnih destinacije je seznam 100 vr- hunskih svetovnih trajnostnih destinacij. Destinacije so na seznam uvrščene na podlagi mednarodnega razpisa, ki mu sledi rigorozni iz- birni postopek, v katerem kot ocenjevalci sodelujejo priznani med- narodni strokovnjaki. Med destinacije v kategoriji Best of Planet – Best of eu 2018 so uvrščene vse slovenske destinacije, ki sodelujejo v Zeleni shemi slovenskega turizma in so nosilke znaka Slovenia Green 58 Destination, pri čemer sta (trenutno) Ljubljana in Podčetrtek prepo- znana kot zlati zeleni destinaciji (Slovenska turistična organizacija, 2018). Izpostaviti velja tudi znamko Alpski biseri (Alpine Pearls),26 ki združuje alpske počitniške kraje, ki negujejo okolju prijazno mobilnost. Med slovenskimi destinacijami sta člana združenja in nosilca prestižne znamke destinaciji Bled in Bohinj. eu je leta 2006 s ciljem spodbujanja trajnostnega turističnega ra- zvoja pričela promovirati iniciativo Evropske destinacije odlično- sti (European Destinations of Excellence, eden).27 Podelitev znaka eden temelji na meddržavnih tekmovanjih, na osnovi katerih so v vsaki državi izbrane destinacije odličnosti. Evropska komisija izbor vsako leto posveti drugačni tematiki. Leto 2017 je bilo posvečeno tematiki kulturnega turizma, med osemnajstimi nagrajenimi desti- nacijami pa je kot edina slovenska zmagovalna destinacija slavil Ko- per. Prednosti tovrstne iniciative so predvsem promocija netradicio- nalnih turističnih destinacij, izmenjava izkušenj in primerov dobrih praks ter mreženje nagrajenih destinacij.28 Na nivoju eu velja izpostaviti tudi znak European Ecoturism Labelling Standard (eetls),29 25. Podrobnejša primerjava znakov in shem je bila narejena v študiji Program ekološke ureditve in posodobitve slovenskih hotelov (Ministrstvo za gospodarstvo, 2006). 26. Glej https://www.alpine-pearls.com/sl/o-nas/alpine-pearls/. 27. Glej https://ec.europa.eu/growth/tools-databases/eden/about_en 28. Glej https://ec.europa.eu/growth/tools-databases/eden/about_en. 29. Glej http://www.ecotourism-network.eu/en-ecotourism-standard/en-the -euro-eco-label-stand. Trajnostno upravljanje z destinacijo ki zagotavlja osnovne (minimalne) kakovostne kriterije na področju trajnostnega turizma ter je kompatibilen z ostalimi okoljskimi znaki. eetls je prav tako priznan s strani gstc. Predstavitev izbranih certifikacijskih shem in okoljskih znakov za turistična podjetja Na trgu obstajajo številni certifikati in okoljski znaki za turistična podjetja – nastanitvene obrate (no) in turistične agencije ter tour operaterje (ta). Ker je navajanje vseh znakov nesmiselno, se v na- daljevanju osredotočamo na tiste, ki so najpogosteje prisotni na trgu ter predstavljajo enega izmed kriterijev za pridobitev znaka Slovenia Green (Slovenska turistična organizacija, 2018). Zaradi večje pregle- dnosti znake in njihove glavne značilnosti predstavljamo tabelarno 59 (glej preglednico 2.4). Trajnostna usmeritev slovenskega turizma Slovenija ima zaradi naravnih danosti vse predpogoje za razvoj in trženje trajnostnega turizma. Država ima na področju trajnostnega turizma dolgo tradicijo. Prvi formalni zametki trajnostnega razvoja segajo v obdobje vzpostavitve prvih varstvenih režimov (območij) na področju Slovenije (zametki ustanovitve Alpskega varstvenega par- ka segajo v zgodnja dvajseta leta 20 st., Triglavski narodni park je bil formalno ustanovljen leta 1981, Krajinski park Sečoveljske soline lata 1989 itd.). Upravljanje varovanih območij je Sloveniji prineslo številne dragocene izkušnje in raziskave, ki predstavljajo temelj za uspe- šno trajnostno usmeritev slovenskega turizma. Trajnostni razvoj tu- rizma v Sloveniji, kot eno izmed temeljnih razvojnih načel, je opre- delil že Zakon o spodbujanju razvoja turizma iz leta 2004, ki je tlakoval pot k strukturiranemu in načrtnemu razvoju trajnostnega turiz- ma v Sloveniji. Vključenost trajnostnega vidika v strateške in opera- tivne dokumente se je nadaljevala, kar je privedlo do nastanka no- vega promocijskega slogana in blagovne znamke (Slovenia Green/I feel Slovenia), ki sta v center nacionalnih trženjskih aktivnosti ume- stila neokrnjeno naravo in trajnostno usmeritev slovenskega turiz- ma. Kasneje, leta 2008, se je Slovenija vključila v eden, Ministrstvo za gospodarstvo pa je pričelo spodbujati ponudnike za implementa- cijo znaka eu Okoljska marjetica. K aktivnemu razvoju trajnostnega turizma se je zavezala tudi po- litika na ravni eu ter posledično v Sloveniji. Z začetkom veljavno- Marko Kukanja Preglednica 2.4 Pomembnejši mednarodni okoljski znaki za turistična podjetja Ime znaka (1) (2) Osnovne značilnosti/spletna stran Bio Hotels ne na Veriga hotelov, katerih ciljna skupina so gostje z visokimi ekološkimi merili. Visoka merila, ki temeljijo na trajnostni ekonomiji, organsko pridelani hrani, vključevanju lokalnih ponudnikov, okolju prijazni energiji, odgovornem ravna- nju z odpadki in merjenju ogljičnega odtisa. https://www.biohotels.info eu ne na Znak za okolje eu za turistične nastanitve. Primeren je Marjetica za turistične nastanitvene zmogljivosti, vključno s hoteli, penzioni, planinskimi kočami, z zasebnimi sobodajalci, s turističnimi kmetijami ter kampi. Podjetja z znakom izpol- njujejo visoka merila in preverjeno veljajo za okolju prija- zna. http://ec.europa.eu/environment/ecolabel 60 Green Key da na Znak mednarodne fundacije za okoljsko vzgojo fee za spodbujanje ozaveščanja in ukrepanja pri okoljski in traj- nostni problematiki v turistični industriji. Primeren je za hotele, hostle, manjše nastanitvene objekte, kampe, konfe- renčne centre, restavracije in atrakcije. Pogoj za pridobitev znaka je izpolnjevanje vseh obveznih in del izbirnih meril s področij: okoljski menedžment, vključevanje zaposlenih v poslovanje podjetja, informacije za goste, voda, pranje in čiščenje, odpadki, energija, f&b, notranje okolje, zelene površine, transport, poslovanje. http://www.greenkey.global Green da na, Znak za trajnostno poslovanje in menedžment v turiz- Globe ta mu od leta 1998. Primeren je za hotele, resorte, tour ope- ratorje, ponudnike rent-a-car, razstavne in prireditvene prostore ter druge tipe turističnih podjetij. Sestavljen je iz 44 meril in prek 380 kazalnikov, končni nabor pa je od- visen od tipa ponudnika. Pogoj za pridobitev znaka je iz- polnjevanje vseh obveznih in dela izbirnih meril, ki pokri- vajo naslednja področja: trajnostni menedžment, druž- ba/ekonomija, kulturna dediščina, okolje. https://greenglobe.com Nadaljevanje na naslednji strani sti Lizbonske pogodbe (1. decembra 2009) je eu pridobila pristoj- nosti na področju turizma, da lahko podpira, usklajuje in dopolnju- je ukrepe držav članic na tem področju. Na podlagi teh pristojnosti je Evropska komisija objavila dokument Evropa, prva svetovna turi- stična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (Evropska komisija, 2010), v katerem je opredelila štiri prioritetna področja razvoja. Eno izmed teh je tudi spodbujanje razvoja trajnostnega, odgo- Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.4 Nadaljevanje s prejšnje strani Ime znaka (1) (2) Osnovne značilnosti/spletna stran TourCert da* na, Znak za trajnost in družbeno odgovornost podjetij v tu- ne** ta rizmu. Primeren je za hotele, tour operatorje in turistične agencije. Poudarek je na odgovornosti podjetij do družbe in okolja. Pogoj za pridobitev znaka je izpolnjevanje vseh meril, ki pokrivajo naslednja področja: menedžment, traj- nostno poslovanje, ekologija, gostje, zaposleni, viri, doba- vitelji, vključevanje lokalne skupnosti, preostala ponudba. Nabor indikatorjev se razlikuje glede na vrsto ponudnika. https://www.tourcert.org Travelife da na, Znak britanskega združenja turističnih agencij in to- ta ur operatorjev abta za trajnostno poslovanje in mene- džment v turizmu. Primeren je za nastanitvene zmogljivo- sti in ta/to. Z vpeljavo procesnih sprememb pri poslova- nju pomaga znižati stroške ter izboljšati okoljske, social- 61 ne in ekonomske vplive. Pogoj za pridobitev znaka za na je izpolnjevanje 163 meril, ki pokrivajo sledeča tematska področja: menedžment, okolje, skupnost in dobavna veri- ga. Pogoj za pridobitev znaka Travelife Certified za ta/to je izpolnjevanje kriterijev s tematskih področij: energetska učinkovitost, ravnanje z vodo in odpadki, izpusti toplogre- dnih plinov, delovne prakse, človekove pravice, sodelova- nje z lokalno skupnostjo, ohranjanje ekosistema, kulturni vplivi, zdravje in varnost, pravične poslovne prakse, zašči- ta kupcev, zaščita živali. http://www.travelife.org Opombe (1) gstc priznan. (2) Vrsta obrata. * Za tour operaterje. ** Za hotele in turistične agencije. vornega in visokokakovostnega turizma (Apih in Ramos, 2018; Novak idr., 2015). Leta 2009 je Slovenska turistična organizacija dosegla konsenz s turističnim gospodarstvom glede umestitve zelenega turizma med strateške razvojne smernice slovenskega turističnega gospodarstva, kar je privedlo do zavedanja o potrebi po oblikovanju zsst (Bitenc, 2017). Kasneje, leta 2011, je bila podpisana Deklaracija o partnerstvu za trajnostni razvoj slovenskega turizma, v letu 2012 pa je mreža ne-vladnih organizacij Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj pripravila alternativni razvojni dokument Plan B 4.0: Za zeleni razvojni preboj,30 ki v celoti poudarja pomen dolgoročnega trajno-30. Glej https://www.umanotera.org/kaj-delamo/trajne-vsebine-projekti -kampanje/zeleni-razvojni-preboj/ Marko Kukanja stnega razvoja Slovenije. Na trajnostni razvoj je pomembno vpliva- la Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–2016, ki je poudarjala pomen trajnostnega turističnega razvoja Slovenije. Trajnostni vidik je izpostavljen tudi v obstoječem Zakonu o spod- bujanju razvoja turizma (zsrt-1, 2018). Skladno z zakonsko usmeri- tvijo trajnostni vidik, kot temeljno načelo razvoja slovenskega turiz- ma, upošteva tudi veljavni strateški razvojni dokument za področje turizma na državni ravni – Strategijo trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017). Strategija temelji na šestih razvojnih področjih (politikah), kar nakazuje potrebo po celostnem pristopu k udejanjanju trajnostnih politik (tako na nacionalnem kot individualnem/operativnem nivo- ju) (Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, 2017): 62 • Mikroregije in turistični produkti. • Institucionalni in pravni okvir. • Namestitve, turistična infrastruktura in naložbe. • Prostor, naravni in kulturni viri. • Mala in srednje velika podjetja (msp). • Kadri v turizmu. Slovenija je tako jasno izpostavila svojo trajnostno turistično us- meritev ter vzpostavila institucionalni okvir, ki sistematično podpira razvoj trajnostnega turizma. Slednje je za razvoj slovenskega turizma ključnega pomena. Zaradi številnih naravnih danosti trajnostni razvoj predstavlja ključno primerjalno prednost na globalnem turi- stičnem tržišču, obenem pa omogoča kakovostnen razvoj življenj- skega prostora. Zelena shema slovenskega turizma (zsst) – Slovenia Green Na osnovi sprejetih strateških usmeritev je Slovenska turistična or- ganizacija že leta 2014 razvila načrt za izvajanje trajnostnega razvoja slovenskega turizma, imenovan Zelena shema slovenskega turizma (zsst).31 Njen namen je bil predvsem oblikovanje metodologije (nacionalnega orodja), ki bi omogočala praktično in učinkovito uvajanje trajnostnih poslovnih modelov v slovenskem turizmu (Slovenska tu- ristična organizacija, 2018). zsst predstavlja celovito zasnovan kon- 31. Razvoj zsst je vodila projektna ekipa zavoda – Zavod tovarna trajnostnega turizma GoodPlace (www.lab-goodplace.com). Trajnostno upravljanje z destinacijo cept za pospeševanje trajnostnega turizma na vseh stebrih trajno- stnega razvoja, njen ključni prispevek pa predstavlja zmožnost im- plementacije akcijskih ukrepov, ki temeljijo na jasno opredeljeni me- todologiji in indikatorjih odločanja (slednji so podrobneje predstav- ljeni v nadaljevanju). zsst je oblikovana na dveh ravneh – na ravni posameznih ponudnikov (nastanitveni obrati, turistične znamenito- sti in turistične agencije) ter na ravni turističnih destinacij (občine in parki). zzst se trži pod krovno znamko Slovenia Green, ki je uradni naziv zsst. Znamka zagotavlja, da njen nosilec posluje/deluje trajnostno ter omogoča lažjo globalno primerjalno analizo (angl. benchmar- king) z ostalimi trajnostnimi destinacijami oz. ponudniki. zsst prav tako predstavlja pomembno promocijsko orodje za izpostavitev de-63 stinacij, ki delujejo po trajnostnih načelih, njen namen pa je hitrejše uvajanje trajnostnih modelov v slovenski turizem (Novak idr., 2015; Sasidharan in Križaj, 2018; Slovenska turistična organizacija, 2018). Ocenjevanje destinacij v zsst Turistične destinacije predstavljajo eno izmed dveh temeljnih rav- ni delovanja zsst, s čimer zsst teži k razvoju in certificiranju traj- nostnega turizma na ravni destinacij in ne zgolj posameznih ponu- dnikov. Destinacije, ki vstopijo v zsst, imajo možnost pridobiti na- ziv oz. znak Slovenia Green Destination (bronze/silver/gold).32 Znak Slovenia Green Silver prikazujemo na sliki 2.1. Na osnovi mednarodno uveljavljenega orodja gstr (gstr se je preoblikoval v Green Destination Award, o čemer smo že pisali) se je v okviru sheme zsst razvilo nacionalno certifikacijsko orodje. V nacionalno orodje je slovenski akreditirani partner vključil nabor in- dikatorjev, ki so del indikatorjev Green Destination Award, ter dodal prilagojen nabor indikatorjev, ki ustrezajo lokalnim karakteristikam trajnostnega turizma v Sloveniji. Certificiranje po shemi zsst teme- lji na naboru 131 indikatorjev in 100 različnih področij ocenjevanja (atributih). zsst torej v osnovi povzema metodologijo gstr (Green Destination) ter certifikacijske postopke etis-a (eu), kar pomeni, da poleg primerljivega nabora mednarodno akreditiranih indikator- jev (Green Destinations Award) temelji tudi na enakih razvrstitvenih 32. Destinacije Slovenia Green se z vstopom zavežejo k zeleni politiki Slovenia Green ter izpolnjevanju etičnega kodeksa unwto v turizmu. Marko Kukanja Slika 2.1 Slovenia Green Destination – Silver (Slovenska turistična organizacija, 64 2018) kriterijih (od 1 do 10). Posledično zsst posameznim destinacijam in Sloveniji kot celoti omogoča lažjo primerljivost z ostalimi destinaci- jami, ki so del globalne mreže Green Destinations. Pridobljena ocena trajnosti, poleg primerjalne analize, omogoča tudi lažje vključevanje v promocijske aktivnosti mreže Green Destinations (Slovenska turi- stična organizacija, 2018). Upravljalec turistične destinacije (najpogosteje je to angl. Desti- nation management Company (dmo) ali občina), ki želi stopiti v shemo zsst, mora izpolniti prijavnico pri akreditiranem upravljal- cu sheme. Izvedba celotnega postopka vključuje enajst ključnih ko- rakov (Novak idr., 2015). Postopek ocenjevanja podrobneje predsta- vljamo v preglednici 2.5. V začetnem obdobju33 izvajanja zsst so bile v shemo vključene številne pilotne destinacije, ki so po izvedenem ocenjevanju podale svoje komentarje in predloge za nadgradnjo ter izboljšanje sheme. Bistvena sprememba se nanaša na način izpolnjevanja elevacijskega vprašalnika (orodja zsst), saj je za potrebe ocenjevanja akreditirani partner GoodPlace lansiral uporabniku prijazno spletno platformo, dostop do nabora indikatorjev pa je omogočen samo prijavljenim destinacijam.34 Destinacije na tak način na enem mestu zbirajo informacije, ocenjujejo svoje trajnostne pristope ter se po potrebi po- 33. Shema je bila implementirana leta 2015. 34. Glej http://www.slovenia-green.si/index_new.php?menu=membership _greendestinations&lang=si. Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.5 Postopek ocenjevanja destinacij v zsst Koraki Aktivnosti 1 Imenovanje zelene- Opredelitev t. i. zelenega koordinatorja, ki skrbi za izpe-ga koordinatorja ljavo postopka na destinaciji. 2 Oblikovanje zelene Oblikovanje t. i. zelene ekipe, ki vključuje ključne pred- ekipe stavnike organizacij, podjetij, posameznikov, ki imajo in- terese v turizmu. Poleg predstavnikov zasebnega sektorja morajo biti v ekipo vključeni tudi predstavniki ponudni- kov javnih storitev ter predstavniki lokalnih oblasti. 3 Osveščanje Povečanje ozaveščenosti o pomenu trajnostnega razvo- ja ter pridobivanje podpore lokalne skupnosti in turistič- nih ponudnikov je ključen korak, saj mora trajnostni ra- zvoj postati vzajemen cilj vseh deležnikov, ki delujejo na destinaciji. 4 Podpis Zelene poli- Podpis Zelene politike slovenskega turizma. Ta oprede-65 tike ljuje temeljno zavezo slovenskega turizma, da deluje po načelih trajnostnega razvoja in si nenehno prizadeva za izboljšave. Podpisnik je navadno župan ali direktor orga- nizacije prijaviteljice. 5 Anketiranje Anketiranje treh skupin deležnikov – lokalnega prebival- stva, obiskovalcev in turističnega gospodarstva. Ankete se lahko izvede v spletni ali fizični obliki. Nadaljevanje na naslednji strani svetujejo s svetovalci. Svetovalec lahko posledično spremlja in ko- mentira podatke (vnose) posameznih destinacij, s katerimi sodeluje. Platforma omogoča enostavno generiranje poročil ter nudi številne podporne materiale (gradivo). Z namenom lažjega upravljanja ra- čuna na omenjenem portalu vsaka destinacija prejme Uporabniški priročnik. V njem je podrobno opisana nadgradnja procesa, ki se na- naša na obvezna dokazila za posamezne kriterije. Nadgradnjo pred- stavlja tudi posebna razdelitev indikatorjev v tri kategorije, glede na dostopne podatke o posameznem indikatorju, kjer je: • posamezen indikator že vnesen v platformo, podatek pa je pri- dobljen iz ustreznih mednarodnih, nacionalnih ali drugih jav- nih baz oz. drugače izračunan in ga ni mogoče spreminjati; • posamezen indikator že vnesen v platformo, podatek je prido- bljen iz ustreznih mednarodnih, nacionalnih ali drugih javnih baz oz. drugače izračunan in ga je mogoče spreminjati; • indikator še ni vnesen v spletno platformo, podatke pa vnese destinacija sama. Marko Kukanja Preglednica 2.5 Nadaljevanje s prejšnje strani Koraki Aktivnosti 6 Zbiranje in vnašanje Zbiranje podatkov in dokazil omogoča oblikovanje preli-podatkov minarne informacije o trajnostni naravnanosti destinacije. 7 Oddaja poročila in Dokumentoma se doda še analiza anket ter dokazilo o zahtevka za presojo podpisu t. i. Zelene politike. 8 Priprava akcijskega Priprava načrta ukrepov temelji na zbranih podatkih, nu- načrta merični oceni in komentarjih ocenjevalca. V načrtu se podrobno opredeli ukrepe, časovni okvir, finančni okvir ter odgovorne osebe. 9 Opredelitev edin- Opredelitev lokalnega značaja in zelene edinstvene pro- stvene prodajne dajne značilnosti (angl. Unique Selling Proposition – usp . ) značilnosti 10 Oddaja zaključnega Oddaja poročila in zahtevka za terenski obisk ocenjeval-66 poročila cev, na katerem poteka preverjanje zbranih podatkov in ogled zelenih točk. 11 Uresničitev ukrepov Uresničevanje ukrepov in ponovna presoja potekata v in ponovna presoja obdobju med 24 in 36 meseci po pridobitvi znaka. V vme- snem obdobju destinacije uresničujejo sprejeti načrt ukrepov. Opombe Povzeto po GoodPlace (www.lab-goodplace.com) in Novak idr. (2015). Po izvedeni pilotni fazi je bilo namreč ugotovljeno, da so nekateri podatki že določeni na nacionalni ravni in jih ni mogoče spreminja- ti. Posledično je za indikatorje, kjer je mogoče podatke spreminjati, potrebno navesti tudi vir, da lahko presojevalec preveri verodostoj- nost navedenega. Ključna prednost tovrstnega pristopa je v enostav- ni izvedbi benchmarkinga med posameznimi destinacijami. Desti- nacije se skladno z metodologijo ocenjujejo periodično (na vsaka tri leta), letno pa se izda poročilo o njihovem trajnostnem udejstvova- nju in napredku. Poročila služijo tudi sto pri pripravi promocijskih aktivnosti, ki temeljijo na promociji Slovenije kot zelene destinacije. Na nivoju turističnih ponudnikov je pridobitev znaka Slovenia Gre- en omogočena tudi tistim certificiranim ponudnikom, ki izpolnju- jejo kriterije oz. so nosilci znakov eu marjetica, Green Globe, Green Key, Travelife, TourCert, Bio Hotels in EcoCamping (Apih in Ramos, 2018). Konzorcij Slovenia Green zsst uvaja sistematični pristop na področju trajnostnega delovanja, zaradi česar je bil s ciljem povezanega in usklajenega delovanja vseh Trajnostno upravljanje z destinacijo ključnih akterjev v okviru zsst leta 2016 ustanovljen konzorcij Slo- venia Green. Konzorcij predstavlja formalno združenje destinacij in ponudnikov, ki delujejo na področju trajnostnega razvoja turizma v Sloveniji. Ti poleg članstva v konzorciju postanejo tudi partner v globalni mreži trajnostnih turističnih destinacij Green Destinations.35 Konzorcij deluje kot interesno združenje in vključuje konzorcij- ske partnerje, povezuje pa se tudi s pridruženimi in strateškimi par- tnerji. Večina destinacij in ponudnikov se srečuje s podobnimi izzivi. Konzorcij svojim članom omogoča lažji pretok ključnih informacij, znanja ter praktičnih rešitev, ki se nanašajo na izvedbo posameznih aktivnosti. Člani konzorcija se pogodbeno povežejo z sto (kot zunanjim stra- teškim partnerjem), GoodPlaceom (kot koordinatorjem) ter ostalimi 67 destinacijami in ponudniki, ki so pridobili oz. so v fazi pridobiva- nja certifikata. Dodatno se s konzorcijem povezujejo tudi pridruženi partnerji (slednji imajo interes povezovanja s ciljem oblikovanja sku- pnih razvojnih projektov) ter strateški partnerji, ki s svojimi povezavami in interesi pomagajo izpolnjevati in širiti poslanstvo konzorci- ja. Letne aktivnosti konzorcija se oblikujejo ob zaključku poslovnega leta, v osnovi pa vedno vključujejo aktivnosti povezovanja, razvoja in promocije. Smotrnost tovrstnega pristopa opravičujejo številne ugledne med- narodne nagrade in priznanja. Slovenija je bila leta 2016 s strani Gre-en Destinations razglašena za prvo zeleno destinacijo na svetu. Na najpomembnejši svetovni turistični borzi itb Berlin, na prestižnem tekmovanju Sustainable Destinations 2018 Top 100, v kategoriji Best of the Planet – Best of Europe pa je bila prepoznana kot ena od dese- tih najboljših trajnostnih destinacij na svetu in najboljša trajnostna destinacija v Evropi. Oblikovanje certifikacijske sheme za območje Mediteranske Slovenije Na osnovi specifik območja, predstavljenih v prvem poglavju, meni- mo, da je smiselno pristopiti k oblikovanju merskega inštrumenta, ki je vsebinsko prilagojen za območje slovenskega Mediterana. Izbran metodološki pristop temelji na metodologiji Slovenia Green ter pri- stopu avtorjev J. Apih in Ramosa (2018) in upošteva specifike preu- 35. Glej http://greendestinations.org/home/introduction/. Marko Kukanja čevanega območja. Ob tem velja izpostaviti, da predloga okoljskega znaka, v trženjskem pomenu, nismo oblikovali. Nov, poenostavljen pristop ne predstavlja konkurence obstoječemu nacionalnemu cer- tifikacijskemu programu, temveč ga, v smislu implementacije traj- nostnih načel in aktivnosti na specifičnem geografskem območju, smiselno dopolnjuje. V prvem koraku smo opredelili ključni ciljni skupini deležnikov v turizmu. Prvo skupino sestavljajo turistični ponudniki, ki so v ne- posredni interakciji z gosti oz. s turisti, medtem ko so v drugi t. i. nosilci odločanja. Slednji niso v neposrednem stiku z gosti, vendar pomembno vplivajo na razvoj in implementacijo turističnih strate- gij, raziskav in načrtovanja (obe skupini podrobneje predstavljamo v nadaljevanju). S tovrstnim pristopom želimo pristopiti k obravna- 68 vi ključnih deležnikov v turizmu, ki s svojim delovanjem pomembno vplivajo na trajnostni razvoj regije. Prva skupina – neposredna interakcija z gosti: • destinacije (občine ali regije), • zavarovana območja (kopenska in morska), • ponudniki nastanitev, • ponudniki storitev prehrambnega gostinstva, • potovalne agencije in organizatorji potovanj ter ponudniki s turizmom povezanih dejavnosti (animacija, transport, športne aktivnosti itd). Druga skupina – odločevalci: • državne in druge uradne službe, ki delujejo na območju Obale (inšpekcijske in svetovalne službe, redarstvo), • gospodarsko-obrtna in druge zbornice ter vplivna združenja (npr. gospodarsko-interesna združenja), ki delujejo na obalnem območju, • univerze in raziskovalni centri, ki se ukvarjajo s turizmom in z varovanjem narave, • občinski in/ali regionalni ponudniki javnih storitev (podjetja za ravnanje z odpadki, vodo in s kanalizacijo), • območni zavod(i) za varstvo naravne in kulturne dediščine, • upravljalci destinacij (občina, dmo). Trajnostno upravljanje z destinacijo Nabor indikatorjev Ob upoštevanju specifičnosti preučevanega okolja ter na osnovi pre- učenih mednarodnih standardov, indikatorjev ter blagovnih znamk smo se pri oblikovanju novega inštrumenta osredotočili na speci- fične atribute in indikatorje, ki so primerni za področji varovanja naravnega okolja ter trajnostnega turističnega razvoja Mediteranske Slovenije. Predlagane skupine atributov ter spremljajoče indikatorje predstavljamo v preglednici 2.6 na straneh 70–75. Predlagani postopek certificiranja Na podlagi preučitve različnih sistemov certificiranja in indikator- jev na področju trajnostnega turizma (glej podpoglavje Predstavitev pomembnejših mednarodnih indikatorjev na področju trajnostnega 69 turizma) smo prišli do spoznanja, da je smiselno vpeljati postopek certificiranja, temelječ na več fazah oz. korakih. Pri tem smo se še posebej oprli na spoznanja, do katerih smo prišli pri preučitvi shem oz. metodologij etis, Green Destination Award ter Slovenia Green (sle- dnja v osnovi že povzema oba sistema, o čemer smo že pisali). Pre- dlagani postopek temelji na šestih korakih ter štirih pomembnejših sklopih aktivnosti – imenovanje koordinatorja, vzpostavitve zelene ekipe, zbiranja podatkov ter priprava akcijskega načrta. Posamezne korake podrobneje predstavljamo v nadaljevanju. 1. korak: Dvig zavesti Ko se destinacija ali podjetje odloči vstopiti v certifikacijsko shemo, je pomembno, da svojo odločitev sporoči čim večjemu številu zainteresiranih deležnikov. Slednje pripomore k ozaveščanju javnosti o strateški zavezanosti prijavitelja k trajnostnemu turizmu ter poveča podporo javnosti in ključnih akterjev za izvedbo ukrepov, ki jih bo na podlagi rezultatov analize stanja potrebno izpeljati. Slednje prav tako pripomore k javni razpravi o pomenu trajnostnega turističnega razvoja. Ob vstopu v certifikacijsko shemo se za kandidate izvedejo informativne izobraževalne delavnice. 2. korak: Imenovanje zelenega koordinatorja, oblikovanje delovnih skupin in določitev vlog in odgovornosti • Zeleni koordinator. Upravitelj certifikacijske sheme imenuje t. i. zelenega koordinatorja. Slednji skrbi za načrtovanje, koordina- Marko Kukanja Preglednica 2.6 Nabor indikatorjev za oblikovanje nove sheme Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 1. Kakovost kopališč 1.a Številko kopališč. Število, vir 1.b Število marin. Število, vir 1.c Delež kopališč z odlično Delež, vir oceno kakovosti voda. De- lež kopališč z dobro oceno kakovosti voda (skladno z Direktivo 2006/7/es). 1.d Število kopališč in marin s Število, vir pridobljenim certifikatom Modra zastava. 1.e Destinacija spodbuja ko- 70 pališča in marine k prido- bitvi certifikata Modra za- stava. 1.f Destinacija promovira ko- Da/ne, Podjetje aktivno promovira Da/ne, pališča in marine, ki so pri- priloži- kopališča in marine, ki so priloži- dobile certifikat Modra za- te do- pridobile certifikat Modra te do- stava. kazilo zastava. kazilo 2. Zaščita okolja in uporabniška izkušnja 2.a Delež zavarovanih narav- Delež, Podjetje deluje v zavarova- Da/ne, nih kopenskih in morskih vir nem območju. priloži- območij po mednarodnih, te do- regionalnih in lokalnih kazilo standardih. 2.b Delež nepozidanih povr- Delež, šin. vir 2.c Priložnosti za opazovanje Samoev. Podjetje promovira zašči- Da/ne, flore in favne na kopnem od 1 do to okolja in svojim gostom priloži- in v morju. 5, pril. omogoča opazovanje flore te do- dok. in favne. kazilo Nadaljevanje na naslednji strani cijo delovnih skupin, implementacijo in spremljanje indikator- jev trajnostnega razvoja, komunikacijo ter organizacijo usposa- bljanj. • Zelena ekipa. Zeleni koordinator mora vzpostaviti t. i. zeleno ekipo, ki jo sestavljajo tisti posamezniki in/ali organizacije, ki bodo odgovorni za zbiranje potrebnih podatkov in informacij, razvoj in izvajanje akcijskih načrtov ter izboljšanje trajnostne- ga turizma v destinaciji ali v podjetjih. V ekipo je poleg turistič- Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.6 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 2.d Destinacija spremlja po- Da/ne, Podjetje je seznanjeno z Da/ne, zitivne in negativne vplive priloži- načrtom upravljanja s tu- priloži- turizma na ekosisteme, na- te do- rističnim obiskom, ki ga je te do- ravne znamenitosti, floro kazilo sprejela destinacija in ga kazilo in favno ter njihove habita- upošteva pri razvoju turi- te. Skladno s tem ima spre- stične ponudbe. jet načrt upravljana s turi- stičnim obiskom. 2.e Destinacija v skladu z lo- Da/ne, Podjetje sledi lokalni, na- Da/ne, kalno, nacionalno in med- priloži- cionalni in mednarodni priloži- narodno zakonodajo in te do- zakonodaji in konvenci- te do- konvencijami učinkovito kazilo jam, ki regulirajo nabira- kazilo regulira nabiranje, lovlje- nje, lovljenje, razstavljanje nje, razstavljanje in proda- in prodajo divjih živali ter 71 jo divjih živali ter rastlin. rastlin. 2.f Obiskovalci so seznanjeni Da/ne, Podjetje aktivno promovira Da/ne, z bistvenimi vidiki trajno- priloži- svojo trajnostno usmerje- priloži- sti, kot so naravni, okoljski, te do- nost ter pomen trajnostne- te do- kulturni in družbeni vidik. kazilo ga turističnega razvoja. kazilo Obiskovalci razumejo po- men svoje vloge pri tem. 2.g Interpretativne informaci- Da/ne, je ob naravnih in kulturnih priloži- znamenitostih so točne, te do- nezavajajoče in spoštljive kazilo do različnih kultur in nji- hovih vrednot. Destinacija jih oblikuje v sodelovanju z lokalno skupnostjo. Na vo- ljo so v več jezikih (glede na najpogostejše emitivne države). Nadaljevanje na naslednji strani nih ponudnikov smiselno vključiti tudi predstavnike odločeval- cev ter tako doseči čim širši konsenz o pomenu trajnostnega razvoja. Zeleni koordinator lahko usklajuje delo več zelenih ekip. • Določite vloge in odgovornosti. Prvi podkorak predstavlja infor-miranje potencialnih članov ekipe ter vabilo na informativno delavnico ali sestanek. Slušatelje seznanimo s filozofijo trajno- sti, pristopi k trajnostnem upravljanju, postopkom certificira- Marko Kukanja Preglednica 2.6 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 2.h Destinacija obiskovalcem Da/ne, Podjetje podpira in promo- Da/ne, omogoča opravljanje vo- priloži- vira destinacijsko politiko, priloži- lonterskega dela in/ali od- te do- ki obiskovalcem omogoča te do- dajo prostovoljnih finanč- kazilo opravljanje volonterskega kazilo nih prispevkov, ki so na- dela in/ali oddajo prosto- menjeni razvoju družbe in voljnih finančnih prispev- ohranjanju naravne biot- kov, ki so namenjeni razvo- ske raznovrstnosti. ju družbe in ohranjanju bi- otske raznovrstnosti. 3. Ravnanje z odpadki 3.a Delež trdnih odpadkov, ki Delež, Delež trdnih odpadkov, ki Delež so na destinaciji zbrani lo- vir so v podjetju zbrani loče- 72 čeno. no. 3.b Delež recikliranih trdnih Delež, odpadkov. vir 3.c Destinacija ima uveden Da/ne, Podjetje ima izdelano stra- Da/ne, strateški pristop in zago- priloži- tegijo ter izvaja ukrepe na priloži- tavlja monitoring na pod- te do- področju ločenega zbiranja te do- ročju ravnanja s trdimi od- kazilo odpadkov. kazilo padki. Odpadki se ločuje- jo, predelujejo in reciklira- jo. Destinacija ima zasta- vljene kvantitativne cilje za zmanjševanje količin tr- dnih odpadkov s poudar- kom na zmanjševanju koli- čin odpadne embalaže. 3.d Destinacija med obisko- Da/ne, Podjetje aktivno promovira Da/ne, valci promovira odgovorno priloži- politiko ravnanja z odpadki priloži-ravnanje z odpadki ter jih te do- in motivira goste k ločene- te do- motivira k ločenemu zbira- kazilo mu zbiranju odpadkov. kazilo nju odpadkov. Destinacija zagotavlja ustrezno število ločenih zbiralnikov. Nadaljevanje na naslednji strani nja ter cilji in z indikatorji trajnostnega razvoja. Koordinator na sestanku pridobi povratne informacije o razpoložljivosti obsto- ječih ter možnostih pridobitve dodatnih podatkov, potrebnih za spremljanje trajnostnega razvoja. Prav tako je vloga koordina- torja, da doseže dogovor o ciljno usmerjenem delovanju vseh članov ekipe. Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.6 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 4. Ravnanje z vodo 4.a Delež odplak iz destinacije, Delež, Delež odplak v podjetju, ki Delež ki se pred odvajanjem pre- vir se pred odvajanjem preči- čistijo (vsaj do sekundarne stijo (vsaj do sekundarne stopnje).* stopnje). 4.b Ravnanje z odpadnimi vo- Da/ne, dami je ustrezno urejeno priloži- in regulirano na način, da te do- so vplivi na ljudi in okolje kazilo čim manjši. 4.c Destinacija ustrezno upra- Da/ne, Podjetje ima sprejete ukre- Da/ne, vlja z vodnimi viri ter priloži- pe za zmanjševanje porabe priloži- spremlja porabo vode. Za- te do- vode ter izvaja monitoring te do- 73 gotavlja, da poraba vode kazilo nad porabo vode. kazilo v turističnih podjetjih ne ogroža potreb lokalnega prebivalstva. Destinacija spodbuja podjetja k racio- nalni rabi vode. 4.d Destinacija promovira in Da/ne, Podjetje promovira politi- Da/ne, motivira obiskovalce k priloži- ko odgovornega ravnanja priloži- zmanjševanju porabe vo- te do- z vodo in motivira goste k te do- de. kazilo zmanjševanju porabe vode. kazilo 5. Poraba energije in podnebne spremembe 5.a Delež energije iz obnovlji- Delež, Delež energije iz obnovlji- Delež, vih virov. vir vih virov. vir 5.b Proizvodnja energije iz ob- Število, novljivih virov na prebival- vir ca. Nadaljevanje na naslednji strani 3. korak: Zbiranje in pošiljanje podatkov Večino podatkov, potrebnih za izvedbo certificiranja in podelitev okoljskega znaka, je potrebno pridobiti neposredno od članov ze- lene ekipe. Zbiranje podatkov mora biti relativno preprosto ter mora omogočati združevanje različnih virov podatkov na enem mestu. Obdelani podatki podajo podrobno sliko o stanju in trajnostnem razvoju. Z namenom zbiranja podatkov je izdelan predhodno pred- stavljeni vprašalnik. Vprašalnik je smiselno opremiti s standardizi- ranim podpornim dokumentom, v katerem so podane kratke smer- nice za lažjo evalvacijo vprašanj in definiranje bodočih aktivnosti Marko Kukanja Preglednica 2.6 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 5.c Destinacija namenja ustre- Da/ne, zno pozornost prilagajanju priloži- na podnebne spremembe, te do- pri čemer posebno pozor- kazilo nost namenja obalnim ob- močjem. 5.d V destinaciji obstajajo Da/ne, Podjetje ima uvedeno stra- Da/ne, ustrezni ukrepi in spodbu- priloži- tegijo zmanjševanja pora- priloži- de za zmanjševanje odvi- te do- be energije, spremlja pora- te do- snosti od fosilnih goriv ter kazilo bo energije ter zmanjšuje kazilo večanje rabe obnovljivih svojo odvisnost od fosilnih virov energije. goriv. 74 5.e Destinacija turistična pod- Da/ne, Podjetje spremlja, zmanj- Da/ne, jetja spodbuja k ustrezne- priloži- šuje in javno poroča o po- priloži- mu spremljanju, zmanjše- te do- rabi energije in izpustih to- te do- vanju in javnemu poroča- kazilo plogrednih plinov. kazilo nju o porabi energije in iz- pustih toplogrednih plinov. 5.f Destinacija promovira in Da/ne, Podjetje promovira politi- Da/ne, motivira obiskovalce za priloži- ko zmanjševanja porabe priloži- zmanjševanje porabe ener- te do- energije ter goste motivira te do- gije. kazilo za zmanjševanju porabe. kazilo Nadaljevanje na naslednji strani (enako predlogo naj uporablja tudi regionalni evalvator). Zeleni ko- ordinator deluje kot kontaktna točka za primerjavo podatkov, ki jih zbere zelena ekipa. Koordinator je prav tako odgovoren za izpolnje- vanje vprašalnika, njegovo evalvacijo ter oblikovanje predloga ukre- pov. 4. korak: Analiza podatkov in (ne)izpolnjevanje pogojev za pridobitev okoljskega znaka Zeleni koordinator preliminarno obdelane podatke posreduje regi- onalnemu koordinatorju oz. koordinacijskemu odboru, ki izdela in poda končno evalvacijsko poročilo oz. oceno. Regionalni koordina- tor, poleg izpolnjenih vprašalnikov, prejme tudi dodatno dokumen- tacijo (dokazila). Za potrebe analize podatkov, pridobljenih iz destinacij in podje- tij, je kot dopolnitev vprašalnika pripravljena tudi predloga, ki služi kot pomoč pri odločanju. Destinacije in podjetja, ki zaprosijo za po- Trajnostno upravljanje z destinacijo Preglednica 2.6 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator za destinacije (1) Indikator za ponudnike (1) 6. Mehka (trajnostna) mobilnost 6.a Destinacija ima izdelano Da/ne, strategijo mehke mobilno- priloži- sti, v kateri so opredeljeni te do- ukrepi za zmanjševanje ne- kazilo gativnih vplivov transporta in turizma na destinacijo. Destinacija spodbuja peša- čenje in kolesarjenje ter za- gotavlja (gradi in vzdržuje) ustrezno infrastrukturo. 6.b Število točk (mest) za iz- Število, Podjetje ponuja/omogoča Da/ne, posojo koles, e-koles, elek- vir izposojo koles, e-koles, ele- priloži- 75 tričnih koles ter javnih ele- ktričnih koles ter zagota- te do- ktričnih polnilnic. vlja možnost polnjenja ba- kazilo terij vozil na električni po- gon ali promovira podjetja, ki navedene storitve nu- dijo. Podjetje tovrstno po- nudbo vključuje v svoje tu- ristične proizvode. 6.c Destinacija promovira in Da/ne, Podjetje promovira mehko Da/ne, obiskovalce motivira k priloži- mobilnost ter goste motivi- priloži- uporabi mehke mobilnosti. te do- ra za njeno uporabo. te do- kazilo kazilo Opombe (1) Vrednost/dokazilo. Povzeto po Apih in Ramos (2018), Novak idr. (2015) in Global Sustainable Tourism Council (https://www.gstcouncil.org). delitev okoljskega znaka,36 morajo izpolnjevati vsaj 65 % vseh kriterijev. Točkovalnika za posamezne indikatorje nismo oblikovali, ven- dar predlagamo enakomerno razporeditev točk med posameznimi skupinami atributov. Poročilo s priporočili in sklep se posredujeta posameznemu zelenemu koordinatorju. 5. korak: Opredelitev prednostnih aktivnosti in določitev akcijskega načrta Ko zeleni koordinator prejme revizijsko poročilo, je odgovoren za pripravo akcijskega načrta. Koordinator organizira srečanje zelene 36. Predloga okoljskega znaka ne podajamo, vendar predlagamo, da naj ta smiselno poudari značilnosti lokalnega okolja (v logotipu je smiselno zajeti elemente, kot so morje, soline, galebi, istrska koza itd.). Marko Kukanja Preglednica 2.7 Predlagani časovni okvir za izvedbo certifikacijskega postopka Meseci Koraki 1 Vloga za pričetek postopka. Izvedba informativnih izobraževalnih delavnic. 1–3 Dvig zavesti 1–3 Določitev zelenega koordinatorja. Oblikovanje zelene ekipe. Določitev vlog in odgovornosti. Izvedba uvodnih srečanj. 3–9 Zbiranje podatkov. Posredovanje podatkov regionalnemu koordinatorju/evalvatorju. 9–11 Potek evalvacijskega postopka s strani regionalnega koordinator- ja/evalvatorja. 12 Poročilo s priporočili. 76 12–15 Opredelitev prednostnih aktivnosti in določitev akcijskega načrta. Posredovanje akcijskega načrta regionalnemu koordinatorju. 12–15 Permanentna izobraževanja. 36 Ponovna evalvacija. Opombe Povzeto po Apih in Ramos (2018). ekipe, ki pregleda in analizira rezultate, oblikuje realne (merljive in dosegljive) cilje ter se dogovori o načinu doseganja le-teh. Zelena ekipa prav tako odloči, katera področja zahtevajo prednostno obrav- navo. Pripravljen akcijski načrt zeleni koordinator posreduje regio- nalnemu koordinatorju oz. odboru. V primeru negativnega izida lah- ko zeleni koordinator, po sprejemu ustreznih ukrepov, zaprosi za iz- redno evalvacijo. 6. korak: Povratna zanka – stalni razvoj in izboljšave Priporočljivo je, da zeleni koordinator vsako leto pripravi poročilo o napredku in ga posreduje regionalnemu koordinatorju, ki bdi nad stanjem na terenu in skrbi za izvedbo regionalnih izobraževanj. Re- dna evalvacija ponudnikov se izvaja vsaka tri leta, pri čemer je pri vsakem naslednjem ocenjevanju odstotek ustreznosti potrebno zvi- šati na najmanj 5 %. V preglednici 2.7 predstavljamo teoretični časovni okvir, ki je potreben za izvedbo certifikacijskega postopka Zaključek V prispevku smo predstavili predlog certifikacijske sheme za Medi- teransko Slovenijo, s katerim želimo predvsem spodbuditi trajnosti Trajnostno upravljanje z destinacijo razvoj destinacije. Kljub dejstvu, da zsst pridobiva na globalnem pomenu, je njena implementacija na lokalni ravni relativno slaba. S predlogom nove in prilagojene sheme želimo različne deležnike vzpodbuditi k razmisleku o pomenu in podpori trajnostnega razvoja turizma. Pri tem je ključno zavedanje, da je za vzpostavitev trajno- stne destinacije potrebno veliko dela, promocije in vztrajnosti, pri čemer igra ključno vlogo podpora lokalnih oblasti. Posledično pre- dlagamo, da se pri regionalnem razvoju oblikuje zelena ekipa, ki bo vztrajno promovirala koncept trajnosti. Za uspešen razvoj traj- nostnega turizma niso odgovorni zgolj politika in ponudniki, tem- več vsi deležniki na vseh področjih družbenega delovanja. Ključnega pomena so seveda prebivalci, saj mora biti destinacija »trajnostna« predvsem zanje, šele nato pa za posameznike in podjetja, ki v njej 77 delajo, ter turiste in obiskovalce. Predlagamo, da prihodnje raziskave vključujejo tudi nabor pri- marnih podatkov, na osnovi katerih bi lahko preučili tudi odnos raz- ličnih skupin deležnikov do trajnostnega razvoja kot tudi različne vi- dike trajnosti (npr. okoljski vidik s poudarkom na mobilnosti, gospo- darski vidik s poudarkom na vključevanju lokalnih dobrin v turistič- no ponudbo in podaljševanju turistične sezone, družbeno-kulturni vidik s poudarkom na vključevanju dediščine v turistično ponud- bo itd.). Turistični ponudniki morajo stremeti k razvoju zelenih turi- stičnih proizvodov ter postopnemu vstopu v zsst. Menimo, da nova shema predstavlja prispevek k nadaljnjemu razvoju trajnostnega tu- rizma na območju Mediteranske Slovenije, prav tako pa lahko koristi tudi drugim destinacijam, ki se odločajo za razvoj trajnostnega turiz- ma. Za načrtno uveljavljanje trajnostnega razvoja turizma je prav tako pomembno pravočasno in celovito prostorsko načrtovanje, ki v svo- jih razvojnih strategijah načrtovane posege umešča v prostor. Sve- tovna turistična organizacija (unwto) in Program Združenih naro- dov za okolje (unep) poleg celovitega prostorskega načrtovanja regij in usklajenega upravljanja turističnih destinacij priporočata tudi iz- delavo analize nosilne zmogljivosti za posamezne turistične destina- cije. Analiza nosilne zmogljivosti omogoča opredelitev maksimalne- ga števila obiskovalcev, ki lahko hkrati obiščejo posamezno destina- cijo, ne da bi pri tem povzročili trajne in nesprejemljive posledice za prostor, ekološko in socio-ekonomsko okolje. Metoda analize nosilne zmogljivosti se je v mednarodni praksi izkazala kot ustrezen pri- Marko Kukanja pomoček za preprečevanje prenasičenosti turističnih destinacij (Vo- deb, 2014). Literatura Apih, J., in Ramos, H. (2018). Qnest quality brand for sustainable environment (Elaborat). Univerza na Primorskem, Portorož. Basu, P. K. (2017). Is sustainable tourism development possible? Broad issues concerning Australia and Papua New Guinea. V R. N. Ghosh in M. A. B. Siddique (ur.), Tourism and Economic Development (str. 140–149). London: Routledge. Bitenc, S. (2017). Vključevanje destinacije v zeleno shemo slovenskega turizma? Primer Kamnika (Neobjavljeno magistrsko delo). Ekonom- ska fakulteta, Ljubljana. 78 Cheng, T.–M., in Wu, H. C. (2015). How do environmental knowledge, en- vironmental sensitivity, and place attachment affect environmen- tally responsible behavior? An integrated approach for sustainable island tourism. Journal of Sustainable Tourism, 23(4), 557–576. Din, K. H. (2018). Dialogue with the hosts: An educational strategy towards sustainable tourism. V M. Hitchcock, V. T. King in M. J. G. Par- nwell (ur.), Tourism in South-East Asia (str. 345–354). London: Routledge. Dwyer, L. (2005). Relevance of triple bottom line reporting to achievement of sustainable tourism: A scoping study. Tourism Review International, 9(1), 79–938. Evropska komisija. (2010). Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (com(2010) 352 konč.). Bruselj: Evropska komisija. Evropski Parlament in Svet Evropske unije. (2008). Direktiva 2008/56/es Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvi-ra za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja. Ura- dni list Evropske unije, L 164/19–40. Font, X., in Buckley, R. (2001). Tourism ecolabelling: Certification and promotion of sustainable management. Wallingford: cabi. Galič, L. (2013). Analiza indikatorjev trajnostnega razvoja turističnih destinacij na primeru Slovenije (Neobjavljeno magistrsko delo). Ekonomska fakulteta, Ljubljana. Glasbergen, P., in Driessen, P. P. (2002). The paradigm shift in environmental politics. V P. P. J. Driessen in P. Glasbergen (ur.), Greening Society (str. 3–25). Dordrecht: Springer. Jamal, T., in Camargo, B. A. (2014). Sustainable tourism, justice and an ethic of care: Toward the just destination. Journal of Sustainable Tourism, 22(1), 11–30. Trajnostno upravljanje z destinacijo Juvan, E., in Dolnicar, S. (2014). The attitude-behaviour gap in sustainable tourism. Annals of Tourism Research, 48, 76–95. Metelko, U. (2014). Družbeno odgovorni sonaravni turizem v Sloveniji. Revija za univerzalno odličnost, 3(2), 77–86. Mihalic, T. (2016). Sustainable-responsible tourism discourse: Towards ‘responsustable’ tourism. Journal of Cleaner Production, 111, 461–470. Mihalič, T. (2006). Tourism and its environments: Ecological, economic and political sustainability issues. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. (2017). Strategija trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021. Pridobljeno s http:// www.mgrt.gov.si/fileadmin/mgrt.gov.si/pageuploads/Strategija _turizem_koncno_5.10.2017.pdf Ministrstvo za gospodarstvo. (2006). Program ekološke ureditve in posodobitve slovenskih hotelov (Elaborat). Ministrstvo za gospodarstvo, Ljubljana. 79 Ministrstvo za okolje in prostor. (2007). Priporočila ministra za pripravo občinskih programov varstva okolja. Ljubljana: Ministrstvo za okolje in prostor. Mulej, M. (2012). Temelji družbeno odgovornega ravnanja pri uveljavljanju univerzalne odličnosti in mojstrstva. V B. Bukovec (ur.), 24. Fo-rum odličnosti in mojstrstva: Družbeno odgovorno ravnanje pri uve- ljavljanju univerzalne odličnosti in mojstrstva (str. 5–34). Novo mesto: Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu. Notarstefano, C. 2007. European sustainable tourism: Context, concepts and guidelines for action. Pridobljeno s http://www .turismoycooperacion.org/OBSERTUR/E/02.pdf Novak, M., Apih, J., Zakonjšek, T., Klavora, J., Brezovec, A., in Križaj, D. (2015). Zelena shema slovenskega turizma: priročnik za destinacije in ponudnike (Elaborat). Univerza na Primorskem, Portorož. Omerzel Gomezel, D. (2016). Sustainable tourism business: An introduc- tion to the thematic issue. Managing Global Transitions, 14(1), 3. Sasidharan, V., in Križaj, D. (2018). Tourism ecolabels and social sustainability: Challenges and Innovations from a Slovene Perspective. Aca-demica Turistica, 11(1), 19–29. Slovenska turistična organizacija. (2018). Zelena shema slovenskega turizma. Pridobljeno s https://www.slovenia.info/sl/poslovne-strani/ zelena-shema-slovenskega-turizma United Nations. (2018). Progress report on the 10-year framework of pro-grammes on sustainable consumption and production patterns. Pridobljeno s http://cf.cdn.unwto.org/sites/all/files/docpdf/e201860- en.pdf United Nations Environment Programme in World Tourism Organizati- Marko Kukanja on. (2018). Making tourism more sustainable: A guide for policy ma-kers. Pariz: United Nations Environment Programme; Madrid: World Tourism Organization. Vodeb, K. (2014). Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Weaver, D. B. (2006). Sustainable tourism: Theory and practice. Oxford: Elsevier. World Tourism Organization. (1996). What tourism managers need to know: A practical guide to the development and use of indicators of sustainable tourism. Madrid: World Tourism Organization. World Tourism Organization. (2004). Indicators of sustainable development for tourism destinations: A Guidebook. Madrid: World Tourism Organization. Zakon o spodbujanju razvoja turizma (zsrt-1). (2018). Uradni list Repu-80 blike Slovenije, št. 13. Zorko, D. (1999). Uvod v turizem. Ljubljana: Biro M. 3Družbenaodgovornost: pogledi deležnikov na delovanje turističnih podjetij v Občini Piran Tanja Planinc in Zorana Medarić V prispevku predstavljamo manj raziskan vidik družbene odgovor- nosti hotelskih podjetij, natančneje, socialni vidik družbene odgo- vornosti, ki se nanaša na odnos do lokalne skupnosti v Občini Piran. Pri tem izhajamo iz splošno sprejete delitve družbene odgovorno- sti na ekonomski, okoljski in socialni vidik. Nanjo vpliva predvsem koncept trajnosti, ki je opredeljen prav s temi tremi stebri. Kot pravi Lund-Durlacher (2015), lahko namreč družbeno odgovornost s pre-prostimi besedami opredelimo prav kot prispevek k trajnostnemu razvoju. Število raziskav, ki preučujejo družbeno odgovornost v pod- jetjih, v zadnjih desetletjih narašča, vendar so zlasti socialni vidiki družbene odgovornosti podjetij v hotelirstvu slabo raziskani (Coles, Fenclova in Dinan, 2013). To gre v veliki meri pripisati dejstvu, da je odločitev podjetij za družbeno odgovorno delovanje še vedno pogosto tesno povezana z ekonomskimi motivi (Barney, 2001; Branco in Rodrigues, 2006). Socialna vidika družbene odgovornosti podjetij – skrb za zaposlene in lokalno skupnost – pa sta manj prepoznana kot ekonomsko učinkovita v primerjavi z drugimi vidiki. Hotelska podje- tja se tako npr. raje usmerjajo v skrb za okolje, saj jim prinaša neposredne in hitrejše ekonomske koristi. Levy in Park (2011) s tem v zvezi ugotavljata, da v okviru družbene odgovornosti v hotelski industriji še zmeraj prevladujejo »zelene« prakse, kot sta ponovna uporaba Tanja Planinc in Zorana Medarić brisač in posteljnine ter vgradnja energetsko učinkovitejših sistemov oziroma sistemov za učinkovitejšo porabo vode, ki prinašajo nepo- sredne pozitivne finančne učinke. V zadnjem desetletju pa se vendarle pogosteje pojavljajo prakse in raziskave, ki se osredotočajo tudi na socialne vidike družbene odgo- vornosti v hotelskih podjetjih, kot je odnos do zaposlenih oziroma do lokalne skupnosti (Kasim, 2004, 2006; Bohdanowicz in Zientara, 2008a, 2008b; Skudiene in Auruskeviciene, 2012; Levy in Park, 2011; De Grobois, 2012; Abaeian, Yeoh in Khong 2014; Kim, Rhou, Uysal in Kwon 2017; Mohammed in Rashid, 2018). Koncept družbene odgovornosti Razumevanje družbene odgovornosti podjetij 82 Družbena odgovornost podjetij ni nova tema; vprašanja odgovor- nosti podjetij se pojavljajo vse od 30. let prejšnjega stoletja (Caroll, 1979), v zadnjem desetletju pa je ta tema doživela posebej izrazit raz-mah. Ena izmed pogosteje navajanih definicij je zagotovo Carollo- va (1979), ki pravi, da moramo, če želimo zajeti široko paleto druž- bene odgovornosti podjetij, upoštevati štiri vidike odgovornosti, in sicer ekonomskega, zakonskega, etičnega in diskrecijskega (kasne- je filantropskega). Pri prvem gre za temeljno razumevanje podjetij kot ekonomskih enot, ki ustvarjajo in prodajajo dobrine in storitve, ki jih družba želi. Zakonska odgovornost podjetja pomeni, da morajo podjetja svojo dejavnost opravljati v okviru zakonskih regulativ. Etič- na odgovornost je ohlapneje definirana, vendar pomeni zavezanost etičnim normam družbenega konteksta, v katerem podjetja delujejo, in torej pričakovanju, da bodo delovala skladno z njimi. Zadnji vidik odgovornosti pa je tisti, katerega družbene smernice niso jasno defi- nirane in za katerega se podjetja odločajo sama; gre za prevzemanje prostovoljnih družbenih vlog podjetij, ki so sicer pričakovane, ne pa tudi natančno opredeljene, kot npr. sodelovanje pri lokalnih priredi- tvah, dodatna skrb za zaposlene in podobno. Sorodnih definicij pojma družbene odgovornosti je veliko, prav- zaprav gre za izjemno široko področje, ki se je skozi desetletja ze- lo spreminjalo. Podobno kot Carollova se različne definicije (Dahl- srud (2008) jih analizira kar 37) nanašajo na zelo različna področja, ki naj bi jih družbena odgovornost zajemala. Dahlsrud navede na- slednja ključna področja oziroma dimenzije družbene odgovornosti: okoljsko, socialno, ekonomsko, deležniško in vidik dobrodelnosti. Družbena odgovornost Shafiqur (2011) jih navede kar deset, in sicer: obveznosti do družbe, vključevanje deležnikov, izboljšanje kakovosti življenja, gospodarski razvoj, etična poslovna praksa, upoštevanje zakonodaje, prostovolj- stvo, človekove pravice, varstvo okolja, transparentnost in odgovor- nost. Hamidu, Haron, in Azlan (2015), ki so opravili pregled definicij skozi čas, ugotavljajo, da se te s časom spreminjajo. Zgodnje definicije (1950–1960) izpostavljajo predvsem družbeno odgovornost, ki s pomočjo človekoljubnih aktivnosti in prostovoljstva pripomore k družbenemu blagostanju in razvoju. Naslednji sklop (1970–1980) je usmerjen v vse večje zavedanje delavskih pravic ter pomena zado- voljstva deležnikov in upravljanja odnosov, reguliranja praks druž- bene odgovornosti in varstva potrošnikov. Zadnje obdobje (od 1990 do danes) pa raziskovalci opredelijo kot obdobje instrumentalnosti 83 in trajnosti. V sedanjem času pogosto naletimo tudi na zelo splošne definici- je, kot je npr. definicija Evropske komisije, ki družbeno odgovornost opredeljuje kot (2013, str. 6) »odgovornost podjetij za njihove učinke na družbo«, pri čemer so izpostavljeni trije vidiki – okoljska vprašanja, etična vprašanja ter vprašanja človekovih pravic in potrošniška vprašanja –, ki morajo biti vključeni v poslovanje podjetij in njiho- vo strategijo. Pomembno pa je, da taka definicija poudarja večrazse- žnostno naravo družbene odgovornosti, ki naj bi zajemala najmanj naslednje vidike (str. 6): »človekove pravice, delovne in zaposlovalne prakse (npr. usposabljanje, različnost, enakost spolov ter zdravje in blagostanje zaposlenih), okoljska vprašanja (biotska raznovrstnost, podnebne spremembe, učinkovitost virov, ocena življenjskega cikla in preprečevanje onesnaževanja) ter boj proti podkupovanju in ko- rupciji. Del načrta družbene odgovornosti so tudi vključenost in ra- zvoj skupnosti, vključevanje invalidnih oseb ter interesi potrošnikov, vključno z zasebnostjo. Med pomembna skupna vprašanja spadata tudi spodbujanje družbene in okoljske odgovornosti v dobavni verigi ter razkrivanje nefinančnih informacij. Komisija je sprejela sporoči- lo o politikah eu in prostovoljstvu, v katerem priznava prostovoljno udejstvovanje zaposlenih kot izraz družbene odgovornosti.« Narava koncepta družbene odgovornosti je tako zelo široka in za- jema številne vidike. Skudiene in Auruskeviciene (2012), ki prav tako poudarjata večdimenzionalno naravo tega koncepta, ločujeta med notranjimi in zunanjimi aktivnostmi družbene odgovornosti, pri če- mer zunanje opredelita kot odgovorno obnašanje do zunanjih dele- Tanja Planinc in Zorana Medarić žnikov, kot so potrošniki, lokalna skupnost in poslovni partnerji. V nadaljevanju nas bo zanimal predvsem vidik družbene odgovorno- sti, ki se nanaša na vključenost in razvoj lokalne skupnosti. Družbena odgovornost v hotelskih podjetjih in lokalna skupnost V turistični industriji je prav hotelski sektor tisti, ki je v veliki meri vpet v lokalno okolje; z njim je neizogibno povezan in obenem od-visen od družbe, v kateri deluje (Abaeian idr., 2014). Zato ni presenetljivo, da so bile hotelske verige pogosto ene prvih, ki so pričele uva-jati pobude in politike družbene odgovornosti (Kasim, 2006). Število raziskav, ki se ukvarjajo z vprašanjem družbene odgovornosti v turiz- mu, se je v zadnjih petnajstih letih zelo povečalo (Farrington, Curran, Gori, O’Gorman in Queenan, 2017), kljub temu pa je raziskav, ki bi se 84 ukvarjale s področjem družbene odgovornosti v hotelskih podjetjih in turizmu nasploh, razmeroma malo. Malo je zlasti raziskav, ki bi se ukvarjale z odnosom hotelskih podjetij do lokalne skupnosti (Chen in Lin, 2015; de Miguel Molina, de Miguel Molina, Segarra Oña in Pe- iró Signes, 2018). Obstoječe študije se osredotočajo predvsem na tri makro teme – implementacijo družbene odgovornosti, ekonomsko utemeljevanje družbene odgovornosti ter socialne odnose in družbeno odgovor- nost (Coles idr., 2013). Del študij, ki se nanašajo na vidik implemen- tacije, se usmerja tudi v identifikacijo praks družbene odgovornosti v hotelskih podjetjih (Kasim, 2007; Bohdanowicz in Zientara, 2008; Levy in Park, 2011; de Grosbois, 2012; Park in Levy, 2014). Levy in Park (2011) sta na primeru zda preučila, katere so ključne prakse družbe-ne odgovornosti, ki jih vpeljujejo v hotelskih podjetjih; ugotavljata, da prevladujejo okoljsko usmerjene prakse. Kljub temu navajata tudi kar nekaj praks, ki se nanašajo na socialne vidike družbene odgovor- nosti, kot npr.: donacije lokalni skupnosti v obliki denarja ali produktov, organizacija/sponzorstvo dogodkov z namenom zbiranja sred- stev, ocena potencialnih družbenih vplivov na skupnost in iskanje možnosti za njihovo upravljanje pred samo izgradnjo hotela, član- stvo v mednarodni organizaciji, ki spodbuja odgovorno poslovanje, vpeljevanje kodeksa ravnanja dobaviteljev/smernic za etične stan- darde ali standarde človekovih pravic, zmanjševanje porabe lokalnih virov v hotelih z namenom preprečevanja izčrpanja virov, omogoča- nje zaposlenim, da se prostovoljno vključujejo v skupnost z ustre- znimi prispevki dobrodelnim organizacijam in/ali razvoj omrežij z Družbena odgovornost lokalnimi organizacijami ter zagotavljanje možnosti, da gostje daje- jo prostovoljne prispevke ali kot prostovoljci sodelujejo z lokalnimi organizacijami. V prispevku iz leta 2014 Park in Levy še poudarjata, da bi se morali hotelski managerji osredotočati tudi na pobude družbene odgovor- nosti, ki se usmerjajo v skupnost, zaposlene in goste. Bohdanowicz in Zientara (2008) v tem kontekstu izpostavljata, da imajo lahko ho- telska podjetja zelo pomembno vlogo pri razvoju lokalnih skupno- sti. Preučevala sta odnos hotelskih podjetij do zaposlenih, vendar ju je zanimal tudi širši vidik odnosa do lokalne skupnosti, ki postaja v zadnjih letih vse pomembnejša dimenzija družbene odgovorno- sti podjetij. Ugotavljata, da so politike družbene odgovornosti danes obvezen del hotelirstva, predvsem mednarodnih korporacij, pri če- 85 mer se izboljšuje tudi dejansko izvajanje tovrstnih politik. Navaja- ta primer skandinavske verige Scandic, ki prednjači na tem področ- ju, saj vprašanja družbene odgovornosti upošteva pri vseh korpora- tivnih odločitvah. Izboljšanje položaja zaposlenih in pozitivni vpli- vi v lokalnih okoljih, v katerih hoteli delujejo, so torej del strategije te hotelske verige. Donacije, vključevanje v delo lokalnih skupnosti in kupovanje dobrin iz pravične trgovine so pobude, ki prevladujejo med 13 večjimi hotelskimi znamkami, ki sta jih preučevala razisko- valca. Pri tem poudarjata, da je dobrodelnost kot pobuda, ki je bila najpogosteje identificirana pri hotelskih podjetjih, sicer pomemb- na, ne sme pa biti najpomembnejša oziroma edina. Zelo pomemb- no je vključevati zaposlene in jih osveščati o pomenu skrbi za lokal- no skupnost, saj zgolj to prinaša dolgoročne koristi za vse. Videti je namreč, da pobude, ki kažejo, da hotelskim podjetjem ni vseeno za svoje zaposlene – tako z vidika informiranja in ustreznega plačila kot tudi z vidika možnosti nadgrajevanja znanja ter izboljšanja zdravja oziroma življenjskega sloga –, zmanjšujejo težave na področju člo- veških virov v hotelirstvu. V lokalno skupnost usmerjene aktivnosti družbene odgovornosti pripomorejo tudi k temu, da je turizem pripoznan kot pozitivna de- javnost, ki je v določenem okolju koristna za vse (Bohdanowicz in Zientara, 2008). V tem smislu se De Grosbois (2012) osredotoča na prakse družbene odgovornosti v ključnih svetovnih hotelskih pod- jetjih in izpostavi, da se številna podjetja deklarirajo kot družbeno odgovorna, pri čemer pa mnoga ne opredeljujejo konkretnih pobud oziroma uspehov tovrstnih praks. Okvir za identifikacijo praks pred- Tanja Planinc in Zorana Medarić stavlja pet področij: okoljske cilje, zaposlitveno enakost, raznolikost in dostopnost, ekonomsko blaginjo ter družbeno in skupnostno dobrobit. Ker se v pričujočem prispevku osredotočamo prav na ta vidik, nas je zanimalo, katerim ciljem sledijo pobude, ki jih uvrščamo na to področje. Avtorica mednje šteje pobude, ki si prizadevajo za izbolj- šanje kakovosti življenja lokalne skupnosti, nudijo podporo medna- rodnim/globalnim pobudam, se usmerjajo v zaščito dediščine, kul- ture ali tradicij, osveščajo ali se vključujejo v trajnostni razvoj, ponujajo odgovorne oziroma zdrave produktne izbire in ustvarjajo varno okolje za svoje goste. Čeprav, kot ugotavljata Sheldon in Park (2011), zanimanje za družbeno odgovornost podjetij narašča, je razumevanje politik družbene odgovornosti v hotelirstvu še pomanjkljivo. V prispevku se bomo zato osredotočili na vprašanje, kako družbe- 86 no odgovornost hotelskih podjetij v navezavi na lokalno skupnost v Občini Piran zaznavajo: (1) zaposleni v hotelskih podjetjih, (2) vod- stvo hotelskih podjetij, (3) stroka ter (4) snovalci in izvajalci turistične politike v Občini Piran. Pri tem nas bo zanimalo tako razumevanje družbene odgovornosti, identificirane prakse, kot tudi vidik sodelo- vanja med deležniki. Glede na podatke Statističnega urada Republike Slovenije1 je Ob- čina Piran turistično najrazvitejša slovenska občina. Leta 2017 so v njej zabeležili dobrih 530.000 turistov (domačih in tujih) ter skoraj 1,7 milijona nočitev.2 Najštevilčnejši (in posledično najpomembnej- ši) so italijanski, avstrijski, nemški in domači gostje. V občini je na voljo približno 14.500 ležišč, od katerih jih je skoraj polovica v hotelih in podobnih nastanitvenih obratih. Ravno hoteli in podobni na- stanitveni obrati imajo največji tržni delež, saj so ustvarili tri četrtine prihodov. Turizem ima v občini izrazito sezonski značaj, saj se več kot polovica vseh nočitev realizira v poletnih mesecih (Lesjak, Bre- zovec in Fabjan, 2018). Z gospodarskega vidika je turizem v Občini Piran pomemben zaposlovalec – 19 gospodarskih družb, ki ima regi- strirano dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov, je leta 2017 zaposlovalo 1.058 oseb, ki so imele povprečno bruto plačo 1.506 evrov.3 1. Glej https://www.stat.si/obcine/sl/2014/Municip/Index/119. 2. Glej https://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. 3. Glej https://www.ajpes.si/fipo/ag_prikaz.asp?id=15223457&prikazTabele=3 &LetoP=2016. Družbena odgovornost Metodologija Namen izvedbe empirične raziskave je bil preučiti socialni vidik družbene odgovornosti, ki se nanaša na odnos izbranih hotelskih podjetij do lokalnega okolja. Želeli smo preveriti, kako vidik druž- bene odgovornosti, ki se nanaša na odnos hotelskih podjetij do lo- kalnega okolja, zaznavajo snovalci in izvajalci turistične politike v Občini Piran, stroka ter vodstvo in zaposleni v izbranih hotelskih podjetjih. Za pridobivanje primarnih podatkov smo uporabili me- todi, ki sta med seboj komplementarni, in sicer kvalitativno metodo intervjuvanja in kvantitativno metodo anketnega raziskovanja. S po- močjo intervjuja smo preverjali, kakšen je odnos izbranih hotelskih podjetij do lokalnega okolja ter kako ta odnos zaznavajo snovalci in 87 izvajalci turistične politike v Občini Piran ter stroka. Anketni vprašalnik smo uporabili pri preverjanju zaznavanja odnosa do lokalnega okolja med zaposlenimi v izbranih hotelskih podjetjih. S pomočjo triangulacije smo dobili celovitejši vpogled v obravnavano proble- matiko. Anketni vprašalnik in vprašanja za intervju so bili pripra- vljeni na osnovi predhodnih merskih instrumentov pri preučevanju družbene odgovornosti do zaposlenih idr. Intervjuji z vodstvom izbranih hotelov, s snovalci in z izvajalci tu- ristične politike v Občini Piran ter s stroko so bili opravljeni od julija do oktobra 2017. Opravljenih je bilo 9 polstrukturiranih intervjujev, ki so bili v soglasju z intervjuvanci v večini primerov zvočno posne- ti za potrebe transkripcije. Pripravljenih je bilo 13 okvirnih vprašanj, s pomočjo katerih smo želeli dobiti pogled deležnikov na družbeno odgovornost. Intervjuji so bili dolgi od 40 do 95 minut. Transkribira- ne intervjuje smo nato pregledali in ustrezno zakodirali za potrebe nadaljnje analize. K sodelovanju v anketni raziskavi smo povabili vsa hotelska podje- tja v Občini Piran. Našemu vabilu se je odzvalo 12 podjetij, preostala podjetja pa se sploh niso odzvala oziroma so sodelovanje zavrnila. Anketni vprašalnik za zaposlene smo oblikovali na podlagi že obsto- ječih in preverjenih spremenljivk, ki smo jih identificirali ob pregle-du literature (Back, Lee in Abbot, 2011; Lux, Jex in Hansen, 1996; Carroll, 1979; Lee, Park in Lee, 2013). V tem poglavju bomo predstavili le del obsežnejšega vprašalnika, ki se je sicer nanašal na zaznavanje širšega socialnega vidika družbene odgovornosti v hotelskih podje- tjih, in sicer le tisti del, ki se nanaša na odnos podjetja do lokalnega Tanja Planinc in Zorana Medarić okolja. Vprašalnik je bil sestavljen iz več sklopov, in sicer v sledečem vrstnem redu: • splošna vprašanja o anketirancu (delovno mesto, delovna doba v izbranem hotelskem podjetju in v celoti, vrsta zaposlitve), • vprašanja o zaznavanju odnosa izbranega hotelskega podjetja do lokalnega okolja, • demografska vprašanja o anketirancu (spol, starost, zaključena izobrazba). Vprašalnik je sestavljalo 11 vprašanj, večina (8) jih je bila zaprtega tipa, 3 vprašanja pa so bila odprtega tipa. Uvodni del je vseboval namen, navodila za izpolnjevanje, zagotovilo o anonimnosti in zahvalo za sodelovanje. Trditve, vezane na vidik lokalnega okolja, obvešče- 88 nost zaposlenih o vseh aktivnostih, ki jih izvaja hotelsko podjetje, v katerem so zaposleni, in pomembnost zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti, so bile oblikovane kot mnenjska vprašanja s petimi trditvami, ki so jih anketiranci ocenjevali na si- metrični petstopenjski ordinalni lestvici Likertovega tipa z nevtralno vrednostjo (1 pomeni »sploh ne drži«, 2 pomeni »ne drži«, 3 pomeni »niti niti«, 4 pomeni »drži« in 5 pomeni »popolnoma drži«). Pri oce- njevanju trditev, ki so se nanašale na odnos podjetja do lokalnega okolja, so lahko anketiranci izbrali tudi oceno »ne vem/ne morem odgovoriti«. Vprašalnik smo predhodno testirali na manjši skupini zaposlenih v hotelirstvu in ga na podlagi njihovih komentarjev ne- koliko prilagodili. Anketiranje je potekalo od julija 2017 do maja 2018. Rezultati Pogled deležnikov na družbeno odgovornost hotelskih podjetij in sodelovanje z lokalnim okoljem Najprej bomo predstavili, kako predstavniki hotelskih podjetij, turi- stičnega združenja, občine in stroke opredeljujejo družbeno odgo- vornost. Zanimalo nas bo tudi, kako zaznavajo spreminjanje druž- bene odgovornosti na destinaciji skozi čas, kako vidijo sodelovanje z lokalnim okoljem in kateri so izzivi, ki jih zaznavajo na tem pod- ročju. Percepcija družbene odgovornosti Kako deležniki zaznavajo družbeno odgovornost in katere njene vi- dike izpostavljajo? Družbena odgovornost je med deležniki najpogo- Družbena odgovornost steje opredeljena kot retribucija okolju, v katerega so vpeta hotelska podjetja. Razumljena je torej kot neke vrste povračilo podjetij, ker delujejo v določenem okolju, ki jim prinaša dobiček. Ta dobiček mo- rajo torej deliti tako, da vlagajo v okolje. Jaz jo razumem predvsem tako, da podjetje sodeluje z okoljem, da vrača v okolje del svojih profitov, da vključuje konkretno lo- kalna društva, da pomagajo, da so sponzorji, da jim pomagajo pri dogodkih, da jim dajejo razne popuste, nagrade za srečelo- ve, tombole in podobne zadeve. Jaz vidim to v tem kontekstu. Kulturna društva – da jih podpirajo, da lahko izvajajo kulturno dejavnost, športna društva – pa tudi za športne prireditve. To pomeni, da imajo ta občutek vračanja v okolje. To je zame druž- beno odgovorno. [Predstavnik turističnega združenja] 89 To je zametek razmišljanja »nazaj«, da ne moremo delati samo za lasten žep, za lasten profit, ampak da je treba tudi nekaj vrniti. [Strokovnjakinja] Ukvarjam se s področjem družbene odgovornosti podjetja, ra- zumem pa ga kot odgovoren odnos podjetja, da vlaga v okolje, v katerem deluje. Zelo preprosto. [Predstavnica hotela 2] Ali kot se je izrazil eden od strokovnjakov, »prostorska renta«. Preprosto, da daš malo nazaj prostoru, ki ti je omogočil biznis. Se pravi, nekdo, ki je prišel sem, je prišel zato, da bo delal bi- znis. Zato se mi zdi prav, da tudi nekaj vrne temu prostoru, ker mu je omogočil, da je tukaj delal biznis. [. . .] Recimo temu pro- storska renta, odškodnina za to, ker uporabljaš . . . ker si vsiljivec v življenjskem prostoru lokalnega prebivalstva. Se pravi, prišel si sem, tukaj delaš biznis, vse lepo in prav, saj smo ti rekli, da lahko, ampak zdaj ne samo iztisniti soka, zbežati in tu pustiti olupek. Naj še malo soka ostane tukaj. [Strokovnjak] Izpostavljen je bil tudi poslovni interes, tj. da podjetja dejavnosti, ki so družbeno odgovorne, izvajajo tudi zato, ker jim to prinaša do-ločene poslovne oziroma ekonomske koristi. Tako bom rekla: te stvari delajo zaradi določenih poslovnih in- teresov ali pa zato, ker delujejo v tem okolju in mu nekaj vrnejo. [Predstavnica hotela 2] Tanja Planinc in Zorana Medarić Omenjen je bil tudi vidik trajnosti, dolgoročnih učinkov, ki se tudi v teoriji neločljivo povezuje z vprašanjem družbene odgovornosti. Na eni strani, ko pomisliš na družbeno odgovorno, pomisliš na dolgoročne vidike, enako pri trajnostnem razvoju, pomisliš na ljudi, na okolje, enako pri družbeni odgovornosti. Ta dva vidika se precej mešata. [Strokovnjakinja] S tem v povezavi v enem izmed hotelov kot izhodišče za uveljavlja- nje svojih odgovornih praks izpostavljajo tri stebre: vprašanje zdrav- ja in varnosti, družbe in etike ter naravnega okolja. Hm, katere vidike vključuje? V naši družbi smo izpostavili tri ste- bre. Prvi steber je zdravje in varnost tako gostov kot zaposlenih, 90 drugi steber je družba in etika, tretji pa naravno okolje. Tukaj je jedro in iščemo potencialne priložnosti, kjer lahko sodelujemo po svojih poslovnih zmožnostih. [Predstavnica hotela 2] Pri opredeljevanju družbene odgovornosti je lokalna skupnost po- gosto izpostavljena kot tisti deležnik, do katerega naj bi bila hotelska podjetja odgovorna. Med ostalimi deležniki so omenjeni gostje in zaposleni, v smislu usklajevanja oziroma prilagajanja njihovim potre- bam pa tudi ustreznega finančnega ovrednotenja opravljenega dela. [Je to torej tudi odgovornost do gostov?] Do gostov, do zaposle- nih. Lepo je, ko ti kdo v trgovini reče: »Pri vas pa vse štima.« To je zame družbena odgovornost. Ko to kdo reče, potem je to to. Si na pravi poti. [Predstavnik hostla] Predvsem to, da je zdravo razmerje med tem, kar da zaposleni, in tem, kar daš ti, se pravi, da začutiš tudi njegove potrebe. [. . .] V teh osmih mesecih, ko hočeš nekaj narediti, ko je sezona, ra- zumeš tudi delavca, zaposlenega na drugi strani. Omogočiš mu, recimo, proste dneve in se poskušaš kljub povečanemu obsegu dela prilagoditi njegovim potrebam. To pomeni, da ga poslušaš in razumeš, da se pogovarjaš z njim in potem vidiš, kje je še ma- nevrski prostor, da se potem prilagodiš, vidiš, ali potrebuješ do- datne zaposlene ali ne in tako naprej. [. . .] Potem je tudi finančni vidik, da tisto, kar se oddela, da je tudi motivacija in stimulacija ter se to v teh mesecih tudi pozna. [Predstavnica hotela] Hotelska podjetja so lahko družbeno odgovorna tudi z zagota- vljanjem dobrega plačila svojim zaposlenim. Po mojem mnenju Družbena odgovornost bi bili posledično ljudje tudi manj nastrojeni proti turizmu kot gospodarski dejavnosti. [Predstavnik občine] Strokovnjakinja s področja turizma je za izhodišče razmišljanja vzela Carollovo štiridimenzionalno opredelitev družbene odgovor- nosti podjetij, pri čemer ravni družbene odgovornosti razdeli na pro- stovoljni in neprostovoljni del. Slednji naj bi bil temelj zdravega delovanja vsakega podjetja – ekonomska učinkovitost in upoštevanje zakonodajne regulative. Presenečena sem bila, da sta dve ravni družbene odgovornosti, ki nista prostovoljni, da ju definicijsko razumemo kot prosto- voljni in neprostovoljni del. In šele po tem prideš do tiste pro- stovoljne, za katero sem jaz ves čas mislila, da je družbena odgo- vornost, ko presežeš ta kratkoročni profit, motiv in gledaš v lo- 91 kalno skupnost in poskušaš financirati ali sofinancirati nogome- tni klub v Izoli, poskušaš socialno ogroženega vzeti v svoj hotel. Jaz sem si kot družbeno odgovornost predstavljala ta del odgo- vornosti. Po prebranem pa sem navdušena nad tem – pa nisem ekonomist –, da je ona v svojih temeljih obvezna. In ta temelja, minimalni zahtevi, sta ekonomska učinkovitost in zakonodaja, ki jo je treba upoštevati. [Strokovnjakinja] Spreminjanje družbene odgovornosti hotelskih podjetij skozi čas Kontekst, v katerem je bila opravljena raziskava, je specifičen, saj ga je v preteklosti zaznamoval socialistični družbeni sistem. Zanj so bile značilne vrednote, ki so zagovarjale družbeno odgovornost podjetij, kar pa se je s prehodom na tržni sistem spremenilo. To pomeni, da je manj vlaganja v okolje, v dejavnosti društev in druge aktivnosti. Saj pravim, tega je zdaj bistveno manj, ker so podjetja manj družbeno odgovorna. V te zadeve pa je treba investirati, treba je obnavljati. Zato je zelo veliko podjetij vse to opustilo. [Pred- stavnik turističnega združenja] Ni ga. Ni ga. [vlaganja v lokalno skupnost] Danes, kdorkoli . . . To bi bilo mogoče zanimivo vprašati še eno ciljno skupino: dru- štva. Društva, ki so včasih živela od tega. xxx je dal 500 evrov, xxx je dal 1.000 evrov, nekdo drug je dal 700 evrov in so imela letno kvoto, da so lahko nekaj naredila. Danes dobiti 100 evrov od podjetja kot donacijo, če ni ravno tvoj bratranec po prvem kolenu ali brat, je težko. Zelo, zelo, zelo težko. [Strokovnjak] Tanja Planinc in Zorana Medarić In to so v preteklosti podjetja vedno počela in so vedno vlagala v kraje. Finančno so podpirala lokalna društva: balinarsko, keglja- ško in tako naprej. Vzdrževala so površine, ki so bile namenjene javnosti, se pravi gostom, a so bile odprte tudi za javnost. Da ne govorimo o casinoju, ki je zgradil polovico . . . se pravi, je vračal nazaj v širšo skupnost. Od urejanja cestnih površin do donacij, recimo rešilnih avtomobilov za bolnico Izola, mamografov, ne vem kaj še vse. Dobiček ni ostajal v podjetju, ampak se je vračal v družbo. [Strokovnjak] V preteklosti je bil socializem in je bilo drugače. Je bilo veliko društev, ki so jih različna podjetja bistveno bolj financirala. Zdaj je teh sredstev, če pogledamo razpise, ki jih gledam za svoje dru- 92 štvo, bistveno manj . . . Luka Koper, ki ima program »Živeti s pri- staniščem«, nekaj pomaga. Banka Koper, ki daje po 50, 100 evrov, če zaprosiš. Ampak drugače . . . [Predstavnik Turističnega zdru- ženja] Po drugi strani se izpostavlja, da postaja družbena odgovornost (ponovno) vse pomembnejši pojem. Vprašanje pa je, koliko gre zgolj za nekaj modernega, aktualnega oziroma za marketinško strategijo, na kar opozarjajo kritični pogledi na družbeno odgovornost, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Družbena odgovornost je bila del vsakega podjetja, društva, zve- ze. To je bila vrednota. Sistemska vrednota. Potem se mi pa zdi, da ko smo prišli v tržni sistem, je bilo treba vse to požagat, ker tržni sistem deluje po tržni logiki in na trgu se bodo vse stvari uredile. Trg bo vse rešil. To seveda ni res. In do tega smo prišli, da to ni res. In zdaj spet prihaja družbena odgovornost kot odgovor na neuspeh trga in regulacije, ki naj bi jo trg naredil. [Strokov- njakinja] Jaz bi rekla tako, čedalje pomembnejša. Uveljavlja se. S tem, ko se kopičijo aktivnosti, merimo, spremljamo, objavljamo od leta 2012 dalje. Tega se kar precej nabere. Zdaj ko imamo jasno začr- tane stebre, imamo aktivnosti razdeljene na te stebre. Tako ve- mo, v kakšno smer gremo, katere projekte podpiramo, kako se ti projekti skladajo z našo poslovno politiko na tem področju druž- bene odgovornosti. [Predstavnica hotela 2] Družbena odgovornost Kritike družbene odgovornosti hotelskih podjetij v praksi Deležniki so izpostavili tudi kritike družbene odgovornosti podje- tij, načina delovanja v praksi, ko se predstavljanje kot družbeno od- govorno podjetje uporablja predvsem v namene promocije podjetij, dejanski vložek v okolje pa je majhen. Danes je zelo moderno imeti certifikat družbeno odgovorno podjetje. S tem se kitiš, napišeš ček za 1.000 evrov in te slikajo vse televizije. To je marketing. To je investicija v marketing. To zame ni . . . mislim, je, je del tega, ampak ni pa to tista iskre- na družbena odgovornost. To je prezenca, forma, kako smo mi fajn, kako smo mi družbeno odgovorni, v resnici pa je to drobiž. [Strokovnjakinja] Prevladuje finančni interes, dobiček, dolgoročne družbene koristi 93 pa po mnenju različnih deležnikov niso nekaj, na kar bi bila hotelska podjetja pozorna. In ko pomislim na vidik dolgoročnosti, ga ni: jih ne zanimajo dolgoročne zaposlitve, jih ne zanimajo dolgoročni rezultati, nič dolgoročnega jih ne zanima. Samo kratkoročno, kako lahko čim več profita ustvarijo. [Strokovnjakinja] Danes je zadeva bistveno drugačna. Prihajamo na poslovni od- nos: kaj se meni splača? [. . .]. Se pravi, vsako stvar gledamo strik- tno skozi ozek komercialni interes. To pomeni, da smo se, če gle- dam kapitalistično družbo, vrnili na sam začetek; ne tja, kjer je zdaj kapitalistična družba na zahodu, ampak tja, kjer je bila ta zahodna družba pred stotimi leti. Tudi na zahodu so sprevide- li, da je treba z družbo sodelovati, ji pomagati, [vanjo] vlagati. [Strokovnjak] Ravno ta vidik, ki je pomembnejši, ekonomski vidik, ki ga ima- jo različna podjetja. Prej, ko je bil socializem, ekonomski vidik ni bil tako pomemben. Vsem je šlo dobro, Intereuropi in vsem drugim. Zato se je lažje dajalo. Je bilo malo več tega. Zdaj pa so različni lastniki in ti od svojih upravljavcev, managerjev zahteva- jo, da prinašajo prihodke, dobičke. In zdaj bo zagotovo izziv pre- pričati jih, da imajo ekonomsko korist, da je to lahko tudi vzrok, da so bolj družbeno odgovorni. [Predstavnik turističnega zdru- ženja] Tanja Planinc in Zorana Medarić Žal v večji meri opažam družbeno neodgovornost kot pa odgo- vornost. Največjo težavo vidim v tem, da se v hotelskih podjetjih na Obali dogajajo pogoste lastniške spremembe, to pa negativ- no vpliva na družbeno odgovorno ravnanje podjetij. Lastniki (in s tem direktorji) so osredotočeni predvsem na doseganje dobič- ka, to pa se odraža v slabšem odnosu do zaposlenih, okolja in navsezadnje do občine. [Predstavnik občine] Sodelovanje z lokalnim okoljem Oblike sodelovanja Oblike sodelovanja hotelskih podjetij z lokalnim okoljem so različne. Pogosto gre za sodelovanje z lokalnimi organizacijami oziroma dru- 94 štvi v obliki brezplačnih storitev, kot so nočitve ali gostinske storitve, npr. pri organizaciji dogodkov, projektnem sodelovanju in podobno. Z raznimi [dejavnostmi], recimo v okviru festivalov in tako na- prej. Finančne podpore je bistveno manj, naredimo pa razne kompenzacije, recimo za nočitve, tudi s Turističnim združe- njem, za novinarje, blogerje in take zadeve, ponudimo torej brezplačne nočitve. Če pa so projekti, seveda pomagamo, re- cimo z gostinskimi storitvami, s katerimi se vključujemo v te projekte. Torej smo tudi sami udeleženi. Mislim, da s tem nima- mo težav. [Predstavnica hotela] Hoteli nudijo tudi finančno podporo lokalnim društvom pri or- ganizaciji športnih in kulturnih prireditev ter drugih dogodkov. Pri tem so izpostavljene koristi, ki jih tako sodelovanje prinaša hotel- skim podjetjem. Hotelska podjetja prek sponzorstva podpirajo predvsem tiste prireditve, od katerih imajo korist v smislu povečanega števila gostov. [Predstavnik občine] Tu so še društva, ki delujejo v zaledju. Se pravi, da podpremo ga- silsko veselico z donacijami pa karnevale in športne aktivnosti v povezavi z morjem. Smo podporniki raznih jadralskih projektov. Od tega imamo tudi neposredno korist. Za velikonočno regato vedno nekaj damo. Zdaj se menimo za regato v Izoli, da bi ne- kaj dali. Sodelujemo z Avditorijem, ko so v igri večji prireditveni dogodki, recimo Melodije morja in sonca, ognjemet na vrhuncu sezone – take stvari tudi finančno podpremo. Sodelujemo tudi z Družbena odgovornost Obalnimi galerijami. Gledamo malo na to. Predvsem v tem ho- telu je pomemben ta kulturni vidik, saj smo v neposredni bližini Pirana. Tudi z društvom Anbot smo že sodelovali pri določenih projektih. Z Morigenosom se povezujemo glede morja in delfi- nov. [Predstavnica hotela 2] Zaznati je mogoče tudi humanitarne pobude, ki jih lahko umesti- mo v kontekst socialnega turizma, kot npr. sodelovanje pri organiza- ciji letovanja za socialno ranljive družine. V spodnjem primeru je bil izpostavljen tudi etični vidik, vprašanje etičnosti uporabe tovrstnih akcij v promocijske namene. Ja, ja. Ampak s tem se ne hvalimo toliko. Je občutljiva tema. Kje je zdaj tista meja, da se boš pohvalil. [. . .] Potem smo se skupaj odločili za Zvezo prijateljev mladine, tako da peljemo družine 95 za Pomežik soncu. Lani smo tri družine pripeljali sem. In potem punce iz marketinga, »gremo jih slikat«. Ampak ne gre, ne de- lamo tega zaradi lastne promocije, da bi bili boljši. To narediš iz altruističnega [vzgiba], pomagaš neki organizaciji. Na njihovo pobudo pa ja. Ena družina je napisala zelo prijazno pismo, in če bi želeli ali pa dovolili objavo, to potem damo. Da pa bi jih v to silili . . . [Predstavnica hotela 2] Iz okolja prihaja veliko pobud, prošenj po podpori določenih de- javnosti. Izpostavljeno je bilo, da hoteli podprejo tiste, ki se vsebinsko skladajo s smernicami njihovega delovanja. Ja, seveda podpiramo. Seveda v mejah, ki jih lahko nadzoruje- mo. Morate vedeti, da je teh želja, interesov veliko. Dogodkov je v tem prostoru ogromno, zato je treba narediti izbor, kaj podpirati in česa ne. Pri tem sledimo usmeritvam, ki smo si jih zadali, tako da smo aktivno udeleženi, ne pa povsod. [. . .] Ja, moram reči, da zelo [različno]: športno-turistične projekte podpiramo bolj, kul- turne pa malo manj. Tako je zato, ker je v Portorožu res dobre kulture manj kot v Piranu. Pritiskov je pa ogromno. In vsak, ki bi želel nekaj izpeljati, se obrne tudi na nas. Težko je selekcionirati. [Predstavnica hotela 3] Pomembno besedo pri tem imajo vodilni managerji. [. . .] Dve leti je, odkar imamo predsednika uprave, odkar je pri- šel. Sem ga vprašala, kakšna je njegova vizija družbene odgovor- nosti. Na takih letnih pogovorih se pogovorimo, v katero smer Tanja Planinc in Zorana Medarić naj bi šli. Jasno mi je odgovoril: Zveza prijateljev mladine ali bo- trstvo. Odločite se, eno ali drugo bom podprl. [Predstavnica ho- tela 2] Tudi zaposleni imajo v nekaterih primerih vlogo pri izboru pobud, ki jih bo hotelsko podjetje podprlo. Nekateri, ki so vključeni v društva, dajo interno pobudo, če bi se lahko kaj podprlo. Recimo, veslaško društvo je bilo tukaj, pa tu- di nogometu smo dali. Pa zamaške smo zbirali za Nika, tudi za nogometno akcijo. Pa smo imeli akcijo zbiranja pomoči za po- plavljena območja na Balkanu, ker je bilo veliko družin, ki tukaj delajo in imajo tam sorodnike . . . Tako da tudi te stiske . . . [Predstavnica hotela 2] 96 Percepcija sodelovanja Na področju sodelovanja z lokalnim okoljem je izpostavljenih veliko izzivov, predvsem pri sodelovanju in povezovanju deležnikov – ta- ko hotelov z občino in s turističnim združenjem kot tudi povezova- nje hotelov med seboj. Večkrat je bila izpostavljena potreba po več in boljšem sodelovanju, povezovanju deležnikov. Čeprav sodelova- nje obstaja, so hoteli pogosto zaprti vase. Premalo sodelovanja, premalo dogodkov. Občino bi lahko dvi- gnili veliko višje, kakor je, a en sam tega ne more. [Predstavnica hostla] In seveda [je pomembno] tudi sodelovanje z zunanjimi partnerji ali z nam podobnimi podjetji. Seveda smo odprti glede tega, še posebej kar se tiče občine, pri raznih podjetjih. [. . .] Ampak še vedno mislim, da smo preveč zaprti in da bi moralo biti tega še več. Mislim, da še vedno vsak gleda preveč samo nase in da je premalo sodelovanja. [Predstavnica hotela] Gre mogoče tudi za to, da bi morala občina in turistično zdru- ženje bistveno več sodelovati – tukaj vidim premalo sodelovanja [. . .]. Ampak mislim, da je še največja težava v tem, da ni tiste- ga pravega, da je ogromno manevrskega prostora za sodelova- nje med občino in turističnim združenjem. Samo [sodelovanje] med hotelom in občino ter med hotelom in turističnim združe- njem ni dovolj. Moral bi obstajati trikotnik. Tukaj vidim primanj- kljaj. [Predstavnica hotela] Družbena odgovornost Kljub zgoraj izpostavljenim izzivom sodelovanje že obstaja. Z občino ogromno sodelujemo. [Predstavnica hotela] Z lokalno turistično organizacijo sodelujemo zelo intenzivno in konstruktivno. Tu je pa res simbioza na zelo visoki ravni. [Pred- stavnica hotela 3] Jaz mislim, da sodelujemo zelo, zelo dobro. Podjetje v lokalni skupnosti še vedno uživa velik ugled. Moramo vedeti, da smo pomemben zaposlovalec v tem okolju in dajemo vse, kar se le da . . . Še vedno pa včasih pogrešamo malo več razumevanja s strani upravnih služb ter korektnega in vizionarskega sodelova- nja s strani občine in odločevalcev v okolju. Tam pa smo majhni. [Predstavnica hotela 3] 97 Vzroki slabšega sodelovanja hotelskih podjetij z okoljem Čeprav sodelovanje obstaja, je na tem področju še veliko možnosti za izboljšave. Kje so vzroki slabšega sodelovanja hotelskih podjetij z okoljem? Pomemben vzrok deležniki vidijo v lastništvu hotelskih podjetij. Tuji lastniki, ki slabše poznajo značilnosti lokalnega okolja, oziroma lastniki, ki niso strateško usmerjeni v lokalno okolje, so do njega manj odgovorni, vanj ne vtisnejo svojega pečata in se ne pove- zujejo. Prav tako problematično je pogosto menjavanje lastništva. Biti lokalni player po moje pomeni večjo verjetnost za višjo sto- pnjo družbene odgovornosti. In obratno, bolj kot si oddaljen, tam na Kitajskem daleč od oči, daleč od srca, mislim, da gre po tej logiki tudi družbena odgovornost. [Strokovnjakinja] Pa bom najprej izpostavila slabo prakso portoroškega hotela, kjer je lastnik tujec, Hrvat. Udejanja to, kar hoče družbena od- govornost preprečiti: popolno odsotnost za zadeve in probleme ter lokalno skupnost kot tako. Gre za povsem kratkoročni vidik, strategijo zniževanja stroškov, ki ji je podrejeno celotno poslova- nje podjetja. [Strokovnjakinja] Morda je problem tudi v tem, da so določena podjetja – ne vsa – v lasti tujcev. In potem je težko pristopiti, saj tujci ne razumejo, se držijo zase in tako naprej. Prepričana sem, da je za sodelovanje še ogromno manevrskega prostora. Še vedno se vsak drži preveč zase. [Predstavnica hotela] Tanja Planinc in Zorana Medarić Kot že omenjeno, so lastniki osredotočeni zgolj na poslovanje svojega hotela in ne vidijo širšega okolja. Dejstvo, da lastniki ne prihajajo iz lokalnega okolja, negativno vpliva na izvajanje druž- bene odgovornosti. [Predstavnik občine] To je pa tisto lastništvo od zunaj; pa pravijo, ja, kdo ti bo pa od- nesel hotel? Saj ni treba, da ti odnesejo hotel. Hotel bo vedno tukaj stal. Denar bo odtekal. In to se dogaja. Gre pa v druge na- mene, ne bo problem sponzorirati kje drugje. To je pač denar- nica lastnika podjetja. Da bi pa on prišel na tisto stopnjo zave- sti, da je treba vlagati tu, ker tu živi, bi pa moral biti lastnik [tu] najmanj 20, 30, 40 let . . . Ali kakor rečemo temu: tradicija. Da se zavedaš. Ker to niso dolgoročne in strateške odločitve. Danes je 98 prišel in je skušal stisniti – »ko ne bo šlo več, bom pa prodal«. To niso lastniki, ki se vidijo tukaj v naslednjih 50 letih. Strateški lastnik mora biti domač lastnik, a tudi domač lastnik je lahko tri- krat slabši kot tuj, če je Janez namesto John. Kje piše, da je zato boljši? Smo ohranili podjetje v slovenskih rokah. So what, če je on iz Brežic. Če je iz Hamburga ali iz Brežic, denar bo šel iz Por- toroža. Na ta patriotizem, kdo je lastnik, ne dam popolnoma nič. [Strokovnjak] V preteklosti je bilo tovrstno sodelovanje boljše, kar je povezano tudi s preteklo politično ureditvijo (družbena lastnina), z bolj- šo gospodarsko klimo ter s kontinuiteto lastnikov (ni bilo tako pogostih lastniških sprememb). [Predstavnik občine] Poleg razdrobljenosti in pomanjkanja enotnega vodstva sta bi- la izpostavljena tudi pomanjkanje zavedanja, da so hoteli del de- stinacije Portorož-Piran in občutenja povezanosti z destinacijo, ter usmerjenost vase, v lastno finančno korist. Razdrobljenost ter pomanjkanje enotnega vodstva in zavesti. V podjetju ni lojalnosti in pripadnosti, ne zato, »ker ne smem grdo govoriti o xxx hotelu, ker sem zaposlen v xxx hotelu«, ampak da s ponosom, ko te nihče nič ne vpraša, govoriš o xxx, ker je to tvoj hotel. Čutimo pomanjkanje pripadnosti na ravni desti- nacije. Hoteli se ne počutijo več kot destinacija. Vsak ima svoj problem. [Strokovnjak] To ni več turistično združenje [poudarjeno], ker ne združuje več. Lahko še na videz, ker so člani, ampak to ni več skupina šestih Družbena odgovornost direktorjev, ki se usedejo skupaj in se zmenijo, kakšno ceno bodo določili za prihodnje leto. Niti pod razno. In zato ne more zažive- ti ne letalska proga ne ladijski promet. Ker se ne morejo zmeniti. Ker jih tudi ne briga. Vsak gleda prvenstveno finance, ker imajo finančno zanko: »Jutri moram plačati račune, mene to ne zani- ma. Pusti ti beograjsko linijo pa Rim pa ne vem, kam bomo leteli. Jaz moram jutri plačati račune.« In ljudje so tako obremenjeni s tem, da jih razvojna vizija destinacije ne zanima več. In zato tu- di ni nobenega drugega povezovanja oziroma odgovornosti do družbe. On so talasso, plavam tukaj v vodi, ne motite me. Tako čutim agonijo hotelirjev. Kako se iz tega izvleči?! To je vprašanje za milijon dolarjev. [Strokovnjak] Med ključnimi deležniki je trenutno slab pretok informacij, kar 99 lahko prav tako vpliva na slabo povezovanje. Realno gledano, ne vidim veliko manevrskega prostora za izbolj- šave, saj je bilo v preteklosti sprejetih vse preveč napačnih odlo- čitev. Morda je težava tudi v slabšem pretoku informacij med de- ležniki (občina, hotelska podjetja, lokalno prebivalstvo). [Pred- stavnik občine] Kje so rešitve? Eden od strokovnjakov kot dolgoročno rešitev ome- nja izobraževanje in prikaz dobrih praks. Ja, dolgotrajen proces, od 10 do 20 let. Z izobraževanji. Z izobra- ževanji in primeri. Ljudi je treba prijeti za roko in jim pokazati dobre prakse, kako je treba delati. Ljudi moramo pripeljati sem, da povejo: »Ne dela se tako. Tako moraš delati.« [Strokovnjak] Manjši akterji so se izkazali za fleksibilnejše, bolj pripravljene na sodelovanje in različne pobude. Predstavniki manjših turističnih na- stanitvenih obratov, kot so hostli, se samostojno angažirajo za boljše povezovanje med ponudniki na destinaciji. Potrudimo se, kolikor je le mogoče, in prodamo svoj kraj. In je težko, ko pridejo gostje vprašat, kam iti, kaj videti, ter jih poši- ljati v Izolo ali Koper. Mi bi jih radi imeli tukaj. Moramo delati s tem. Če zasledimo, da se tukaj karkoli dogaja, da kdo organizi- ra karkoli, sodelujemo. Taka je trenutna situacija. [Predstavnica hostla] Tudi z okoliškimi oddajalci apartmajev sodelujemo v smislu »ko Tanja Planinc in Zorana Medarić napolnim sebi, pošljem k tebi« in to je obojestransko. Bolj na ta način. [Predstavnica hostla] [i2] Želimo biti aktivni na tem področju. Tudi smo. Smo imeli eno akcijo . . . [i1] Ravno imamo eno, zdaj bomo naredili marketinško promo- cijo z drugim lokalom, ne našim. Tisti, ki pridejo k nam, imajo tam popust. Naredili smo tak letak, tako da imajo naši gostje, ker mi nimamo polpenzijona, možnost kam jest in pit, seveda za ugodnejšo ceno. Tako smo se dogovorili z lokali . . . [i2] Dobijo določen popust. Zapestnica. [Predstavnik hostla] 100 Dogajanje na destinaciji kot potencialni element povezovanja z lokalnim okoljem Celovito doživetje destinacije je z vidika turistov zelo pomembno. K temu lahko pripomore prav uspešno sodelovanje in povezovanje deležnikov na destinaciji. Hotelskim podjetjem bi moralo biti v in- teresu, da bi se destinacija predstavljala kot celota in da bi pri tem izkoristili vse potenciale, k čemur lahko prispevajo tudi društva ter drugi organizatorji dogodkov in aktivnosti na destinaciji. V lokalnem okolju delujemo tako, da je za nas destinacija po- membna; zavedamo se, da gost prihaja sem zaradi destinacije, ne zaradi hotela samega. Destinacija je tista, ki je prvi stik – mar- ketinško in prodajno. Predstavimo se kot slovenska obala, Porto- rož in tako naprej. Zato povsem s poslovnega vidika na področ- ju promocije delujemo s Turističnim združenjem. [Predstavnica hotela 2] Imaš pa tudi druge hotele, druge ponudnike, ki razumejo, da lahko gasilsko društvo – ne govorim nujno za piransko občino – ali turistično društvo, ki organizira kresovanje, to izredno dobro organizira za celotno destinacijo, kar je lahko atrakcija za mo- je goste. In recimo, da tisti večer jaz nimam potrebe organizirati animacijskih programov, če se na destinaciji dogajajo zanimive stvari. In vidim, da je tega preskoka v miselnosti premalo. Podje- tja se premalo zavedajo, da bi lahko na ta način, če smo že ravno pri kleščenju stroškov, kaj prihranila na račun tega, da na desti- naciji gostom ponudimo na primer kresovanje, v Strunjanu zdaj Družbena odgovornost hotel organizira nordijsko hojo. Destinacija je tista, kjer se do- gajajo atrakcije, ne pa hotel [poudarjeno] ali posamezen ponu- dnik. [Strokovnjakinja] Sodelovanje bi bilo pomembno tudi pri izkoriščanju potencialov destinacije, zlasti v času izven osrednje turistične sezone. Zaradi se-zonskega značaja turizma v Občini Piran je dobro sodelovanje na tem področju ključno pri oblikovanju ponudbe skozi vse leto. Stro- kovnjak je nasploh kritičen do aktualne ponudbe za goste na desti- naciji: trgovske, kulinarično-gastronomske in kulturne; ta bi gostu na destinaciji omogočila celovito izkušnjo, ki ne bi bila omejena na dogajanje v hotelu. Gre mogoče tudi za to, da bi morala občina in turistično združe- nje bistveno več sodelovati – tukaj vidim premalo sodelovanja. 101 Delati bi morali na tem, da bi določeni festivali oziroma priredi- tve potekali tudi [poudarjeno] izven sezone. Opažamo, da ima- mo čudovito gledališče, pa ga ne uporabljamo. Priredimo nekaj dogodkov ob večjih praznikih, npr. za valentinovo in pust – tukaj pa se zadeva zaključi. [Predstavnica hotela] Kar se tiče hotelske ponudbe, ni problema. Problem je vsa ostala ponudba. Ničesar nimamo. Gost stopi iz hotela, nimamo šopin- ga, nimamo dobre kulinarično-gastronomske ponudbe. Če de- žuje, nimaš kam; nimamo ne muzeja ne galerije, nič. [Strokov- njak] Pogled zaposlenih na odnos hotelskih podjetij do lokalnega okolja V nadaljevanju bomo predstavili, kako odnos hotelskih podjetij do lokalnega okolja zaznavajo zaposleni, kar smo preverili s pomočjo anketnega vprašalnika. Zaposleni v izbranih hotelskih podjetjih so izpolnili 215 anketnih vprašalnikov; 8 jih je bilo neustrezno izpolnjenih (anketiranec ni od- govoril na večino vprašanj), zato smo jih izločili iz nadaljnje analize. Analiza je bila torej opravljena na 207 ustrezno izpolnjenih vprašal- nikih. Za potrebe statistične analize smo uporabili programsko opre- mo spss. V preglednici 3.1 prikazujemo osnovne demografske zna- čilnosti anketirancev. Iz preglednice 3.1 je razvidno, da večina anketirancev sodi v staro-stno skupino 26–36 let (31,9 %), med anketiranci pa prevladujejo žen- Tanja Planinc in Zorana Medarić Preglednica 3.1 Demografske značilnosti anketirancev Spremenljivke f % Spol ženski 121 58,50 moški 81 39,10 Starost 18–25 43 20,80 26–36 66 31,90 37–47 50 24,20 48–58 32 15,10 59 in več 2 1,00 Delovna doba v podjetju 0–10 144 73,47 nad 10 do 20 32 16,32 nad 20 do 30 7 3,57 nad 30 13 6,63 102 Celotna delovna doba 0–10 87 49,71 nad 10 do 20 36 20,57 nad 20 do 30 25 14,29 nad 30 27 15,43 Delovno mesto recepcija 58 28,02 kuhinja 20 9,66 gospodinjstvo 16 7,73 strežba 57 27,54 prodaja in marketing 16 7,73 wellness 10 4,83 kombinacija 5 2,42 ostalo 19 9,18 Oblika zaposlitve nedoločen čas 109 52,70 določen čas 60 29,00 honorarna zaposlitev 1 0,50 študentsko delo 35 16,90 Zaključena izobrazba osnovna šola ali manj 9 4,30 srednja strokovna šola (triletna) 40 19,30 srednja šola 78 37,70 visoka šola 29 14,00 fakulteta 33 15,90 magisterij, doktorat 4 1,90 ske (58,5 %). Slabe tri četrtine (73,47 %) anketirancev dela v izbranem hotelskem podjetju do 10 let. V izbranem vzorcu je najpogosteje navedena delovna doba v podjetju 4 mesece, v povprečju znaša dobrih Družbena odgovornost Preglednica 3.2 Odnos hotelskega podjetja do lokalnega okolja: vidik zaposlenih Trditev (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) (8) Naše podjetje pomaga reševati raz- 10 25 25 41 13 77 3,19 1,166 lične socialne težave (npr. finančna pomoč zaposlenim v stiski, zaposlo- vanje invalidov). Naše podjetje namenja sredstva v 11 7 26 37 12 96 3,34 1,166 človekoljubne (humanitarne) na- mene. V podjetju spodbujajo sodelovanje 11 14 34 35 12 85 3,22 1,138 zaposlenih v prostovoljskih aktivno- stih (npr. prostovoljno sodelovanje na lokalnih prireditvah). Naše podjetje podpira športne, kul- 9 4 22 75 35 45 3,85 1,023 turne in druge projekte/aktivnosti v 103 lokalni skupnosti. Naše podjetje sodeluje z lokalnimi 5 3 18 76 31 56 3,94 0,894 organizacijami (krajevna skupnost, lokalno turistično društvo, lokalna turistična organizacija). Opombe Naslovi stolpcev: (1) sploh ne drži, (2) ne drži, (3) niti niti, (4) drži, (5) popolnoma drži, (6) ne vem/ne morem odgovoriti, (7) standardni odklon, (8) aritmetična sredina. 7 let, od te vrednosti pa njihova delovna doba v podjetju odstopa za 9 let in pol. Skoraj polovica anketirancev (49,71 %) ima do 10 let skupne delovne dobe, najpogosteje navedena skupna delovna doba znaša 10 let, v povprečju pa dobrih 14 let. 28,02 % anketirancev je zaposlenih na recepciji (receptor, vodja recepcije, portir), s 27,54 % sledijo zaposleni na področju strežbe (natakar, pomočnik natakarja, vodja strežbe) ter zaposleni v kuhi- nji (9,66 %) (kuhar, kuharski pomočnik, pomočnik vodje, pomivalec, slaščičar). V skupini ostalih delovnih mest so animator, vzdrževalec, avdio-video tehnik, fizioterapevt idr. 6 anketirancev na vprašanje o delovnem mestu ni odgovorilo. Dobra polovica anketirancev je za- poslena za nedoločen čas (52,7 %), z 29,0 % sledijo anketiranci, ki so zaposleni za določen čas. Dva anketiranca na to vprašanje nista odgovorila. V preglednici 3.2 prikazujemo vidik zaposlenih do odnosa izbranih hotelskih podjetij do lokalnega okolja. Pri vseh trditvah so pov- prečne vrednosti nad 3; najvišja vrednost je dosežena pri trditvi, ki Tanja Planinc in Zorana Medarić Preglednica 3.3 Obveščenost o aktivnostih podjetja Trditev (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) O dogajanju v podjetju sem redno obve- 14 21 44 74 49 3,61 1,164 ščen (npr. na sestankih, prek glasil . . .). Opombe Naslovi stolpcev: (1) sploh ne drži, (2) ne drži, (3) niti niti, (4) drži, (5) popolnoma drži, (6) standardni odklon, (7) aritmetična sredina. Preglednica 3.4 Pomembnost zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti Trditev (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) Pomembno mi je, da delam v podjetju, ki 10 24 53 74 39 3,54 1,088 sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti. Opombe Naslovi stolpcev: (1) sploh ne drži, (2) ne drži, (3) niti niti, (4) drži, (5) po-104 polnoma drži, (6) standardni odklon, (7) aritmetična sredina. se nanaša na sodelovanje hotelskega podjetja z lokalnimi organiza- cijami. Pri tej trditvi so anketiranci razmeroma enotni tudi glede na vrednost standardnega odklona ( s = 0,894). Najnižja povprečna vrednost je dosežena pri trditvi, ki se nanaša na reševanje socialnih stisk zaposlenih, po drugi strani pa so pri tej trditvi precejšnje razlike med odgovori ( s = 1,166). Izstopa tudi podatek, da veliko anketirancev ne ve, kako izbrano hotelsko podjetje, v katerem so zaposleni, sodeluje z lokalnim okoljem. To je še posebej izrazito pri prvih treh trditvah, ki se nanašajo na pomoč pri reševanju socialnih težav, namenjanje sredstev v humanitarne namene in spodbujanje prostovoljstva pri zaposlenih. V preglednici 3.3 prikazujemo, kako zaposleni zaznavajo svojo ob-veščenost o aktivnostih podjetja. Slabih 60 % anketirancev se strinja s trditvijo, da so obveščeni, preostali pa menijo, da niso obveščeni. Tudi v tem primeru lahko trdimo, da so anketiranci precej neeno- tnega mnenja ( s = 1,164). Pet anketirancev na to trditev ni odgovorilo. V preglednici 3.4 prikazujemo, ali je za anketirance pomembno, da so zaposleni v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti. Za dobro polovico anketirancev (54,5 %) je to pomembno, saj so izbrali odgovor »drži« oziroma »popolnoma drži«. Tudi v tem primeru lah- ko trdimo, da so anketiranci precej neenotnega mnenja ( s = 1,088). Sedem anketirancev na to trditev ni odgovorilo. Preverili smo tudi zadovoljstvo anketirancev s trenutno zaposli- tvijo. Iz preglednice 3.5 je razvidno, da je velika večina anketirancev Družbena odgovornost Preglednica 3.5 Zadovoljstvo s trenutno zaposlitvijo Trditev (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) Zadovoljen sem, da sem zaposlen v tem 3 5 45 87 47 3,91 0,860 podjetju. Če bi imel možnost ponovno izbirati, bi 7 13 50 70 47 3,73 1,033 se še enkrat odločil za zaposlitev v tem podjetju. Razmišljam o tem, da bi pustil trenutno 56 52 53 21 7 2,32 1,123 službo. Opombe Naslovi stolpcev: (1) sploh ne drži, (2) ne drži, (3) niti niti, (4) drži, (5) popolnoma drži, (6) standardni odklon, (7) aritmetična sredina. Preglednica 3.6 Povezanost med obveščenostjo zaposlenih in vidikom zaposlenih o odnosu hotelskega podjetja do lokalnega okolja 105 Obveščenost o ak- Odnos do lokalnega okolja – vidik zaposlenih (1) (2) tivnostih podjetja O dogajanju v Naše podjetje pomaga reševati različne socialne 0,31 0,000 podjetju sem re- težave (npr. finančna pomoč zaposlenim v sti- dno obveščen ski, zaposlovanje invalidov). (npr. na sestankih, V podjetju spodbujajo sodelovanje zaposlenih 0,19 0,010 preko glasil . . .). pri prostovoljskih aktivnostih (npr. prostovoljno sodelovanje na lokalnih prireditvah). Naše podjetje podpira športne, kulturne in dru- 0,30 0,000 ge projekte/aktivnosti v lokalni skupnosti. Naše podjetje sodeluje z lokalnimi organizaci- 0,21 0,004 jami (krajevna skupnost, lokalno turistično dru- štvo, lokalna turistična organizacija). Opombe Naslovi stolpcev: (1) korelacijski koeficient, (2) stopnja značilnosti. zadovoljna s trenutno zaposlitvijo in da ne razmišlja o njeni zame- njavi. V nadaljevanju smo preverili, ali obstaja statistično značilna po- vezanost med trditvijo, ki se nanaša na obveščenost zaposlenih o ak- tivnostih podjetja, in vidikom zaposlenih do odnosa izbranih hotel- skih podjetij do lokalnega okolja. Povezanost smo preverjali s kore- lacijsko analizo (Spearmanov koeficient korelacije rangov). Rezulta- te prikazujemo v preglednici 3.6. V preglednici prikazujemo le tista razmerja, pri katerih se je pokazala statistično značilna povezanost. Iz preglednice je razvidno, da je povezanost v vseh primerih šibka oziroma zelo šibka, a statistično značilna. V vseh primerih je pove- zanost pozitivna, kar smo tudi pričakovali. Tanja Planinc in Zorana Medarić Preglednica 3.7 Povezanost med pomembnostjo zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti, in vidikom zaposlenih o odnosu hotelskega podjetja do lokalnega okolja Pomembnost Odnos do lokalnega okolja – vidik zaposlenih (1) (2) zaposlitve Pomembno mi je, Naše podjetje pomaga reševati različne socialne 0,238 0,001 da delam v pod- težave (npr. finančna pomoč zaposlenim v sti- jetju, ki sodeluje ski, zaposlovanje invalidov). pri razvoju lokalne Naše podjetje namenja sredstva v človekoljubne 0,160 0,031 skupnosti. (humanitarne) namene. V podjetju spodbujajo sodelovanje zaposlenih 0,179 0,015 pri prostovoljskih aktivnostih (npr. prostovoljno sodelovanje na lokalnih prireditvah). Naše podjetje podpira športne, kulturne in dru- 0,194 0,008 106 ge projekte/aktivnosti v lokalni skupnosti. Naše podjetje sodeluje z lokalnimi organizaci- 0,193 0,009 jami (krajevna skupnost, lokalno turistično dru- štvo, lokalna turistična organizacija). Opombe Naslovi stolpcev: (1) korelacijski koeficient, (2) stopnja značilnosti. Nato smo preverili, ali obstaja statistično značilna povezanost med trditvijo, ki se nanaša na pomembnost zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti, in vidikom zaposlenih do odnosa izbranih hotelskih podjetij do lokalnega okolja. Tudi v tem primeru smo povezanost preverjali s korelacijsko analizo (Spearma- nov koeficient korelacije rangov). Rezultate prikazujemo v pregled- nici 3.7. V preglednici prikazujemo le tista razmerja, pri katerih se je pokazala statistično značilna povezanost. Iz preglednice je razvidno, da se je zelo šibka statistično značilna povezanost pokazala pri vseh trditvah, ki se nanašajo na odnos hotelskega podjetja do lokalnega okolja, kot ga zaznavajo anketiranci. V vseh primerih je povezanost pozitivna, kar smo tudi pričakovali. Preverili smo tudi povezanost med trditvijo, ki se nanaša na po- membnost zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne sku- pnosti, in zadovoljstvom zaposlenih s trenutno zaposlitvijo. Pove- zanost smo preverjali s korelacijsko analizo (Spearmanov koeficient korelacije rangov). Rezultate prikazujemo v preglednici 3.8, iz katere lahko razberemo, da obstaja šibka, a statistično značilna pozitivna povezanost med pomembnostjo zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti, in zadovoljstvom s trenutno zaposli- tvijo. Družbena odgovornost Preglednica 3.8 Povezanost med pomembnostjo zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri razvoju lokalne skupnosti, in zadovoljstvom s trenutno zaposlitvijo Pomembnost Zadovoljstvo s trenutno zaposlitvijo (1) (2) zaposlitve Zame je pomemb- Zadovoljen sem, da sem zaposlen v tem podje- 0,337 0,001 no, da delam v tju. podjetju, ki sode- Če bi imel možnost ponovno izbirati, bi se še 0,242 0,001 luje pri razvoju lo- enkrat odločil za zaposlitev v tem podjetju. kalne skupnosti. Opombe Naslovi stolpcev: (1) korelacijski koeficient, (2) stopnja značilnosti. V nadaljevanju analize smo odnos hotelskih podjetij do lokalnega okolja, kot ga zaznavajo zaposleni, primerjali z zaključeno izobrazbo 107 in delovnim mestom anketirancev ter preverjali, ali prihaja do stati- stično značilnih razlik. V tem primeru smo uporabili neparametrični test, tj. Kruskal-Wallisov H-test (enosmerna analiza variance na ran- gih), saj podatki ne zadostijo predpostavkam za uporabo parame- tričnega statističnega testa. Rezultati so pokazali, da ne prihaja do statistično značilnih razlik med zaznavanjem odnosa hotelskih pod- jetij do lokalnega okolja, doseženo izobrazbo in delovnim mestom anketirancev. Razprava in zaključek V prispevku nas je zanimal pogled ključnih deležnikov v Občini Pi- ran na specifični vidik družbene odgovornosti hotelskih podjetij, in sicer odgovornost do lokalnega okolja. V prvem delu je bil obravna- van pogled hotelskih podjetij, strokovnjakov, turističnega združenja in občine, v drugem delu pa pogled zaposlenih. Večdimenzionalnost koncepta družbene odgovornosti, ki je v de- finicijah večkrat izpostavljena (Skudiene in Auruskeviciene, 2012; Evropska komisija, 2011), se odraža tudi v pogledih strokovnjakov ter predstavnikov lokalne skupnosti in hotelskih podjetij, vključenih v raziskavo. Družbeno odgovornost namreč najpogosteje opredeljuje- jo široko – kot povračilo okolju, v katerem hotelska podjetja delujejo. Pri tem izpostavljajo tudi odgovornost do zaposlenih, dobaviteljev in akterjev, ki delujejo v lokalnem okolju. Med zunanjimi motivi (Abeian idr., 2014) za družbeno odgovorno delovanje hotelov v lokalnem okolju sta bili izpostavljeni predvsem ekonomska korist in dobičkonosnost, ki ju tovrstno delovanje pri- Tanja Planinc in Zorana Medarić naša, med notranjimi motivi pa so omenjene osebne vrednote vo- dilnega managerja pri izboru društev, ki jim bodo namenjena do- brodelna sredstva. To Abeian idr. (2014) umeščajo med altruistične motive, ki se kažejo v obliki korporativne filantropije. Oblike druž- beno odgovornih dejavnosti hotelov v lokalnem okolju so raznolike in vključujejo humanitarne donacije, sponzorstva, podporo društev in dogodkov, vključevanje zaposlenih v aktivnosti v lokalnem okolju (npr. tekaška prireditev) ter sponzorstva v obliki brezplačnih storitev. De Miguel Molina idr. (2018), ki so opravili najaktualnejši pregled literature o vrstah družbeno odgovornih dejavnosti hotelskih podjetij v lokalnem okolju, navajajo vse zgoraj omenjene, poleg njih pa še nekaj drugih, kot npr. zbiranje sredstev za določen namen in štipen- diranje. Med deležniki je torej družbena odgovornost vse bolj prepo- 108 znana kot pomemben element delovanja hotelskih podjetij, po drugi strani pa gre za princip delovanja, za katerega so izpostavili, da je bil v preteklosti oziroma v preteklem družbenem sistemu že zelo uveljavljen. Higgins-Desbiolles (2006) s tem v zvezi izpostavlja, da je bil v preteklosti, med drugim v okviru socialističnih družbenih sistemov, turizem razumljen ne zgolj kot »industrija« – kar je prevladujoč po- gled danes –, temveč tudi kot pomemben dejavnik družbenih spre- memb s pomembno vlogo v lokalni skupnosti. V ta okvir lahko ume- stimo ugotovitve deležnikov, ki menijo, da so imela hotelska podjetja v Občini Piran v preteklosti pomembnejšo vlogo v lokalnem okolju, deležniki pa so bili bolj povezani med seboj in so enoviteje predsta- vljali destinacijo. Hotelska podjetja so pogosto usmerjena v lastno delovanje in finančne izzive, povezovanje in sodelovanje z lokalnim okoljem pa sta manj uspešnoa, kot bi lahko bila. Kljub temu pred- stavniki podjetij navajajo različne aktivnosti sodelovanja z lokalnim okoljem v okviru družbene odgovornosti, o katerih pričajo tudi nji- hova letna poročila. Kako pa na družbeno odgovornost hotelskih podjetij gledajo nji- hovi zaposleni? Pri preučevanju družbene odgovornosti so pred- vsem v storitvenih dejavnostih zaposleni pomemben deležnik, saj prav oni pomembno prispevajo k uspehu podjetja, zato je treba ra- zumeti tudi njihovo zaznavanje družbene odgovornosti (Bauman in Skitka, 2012). Za dobro polovico zaposlenih, ki so sodelovali v razi- skavi, je pomembno, da njihov delodajalec sodeluje pri razvoju lo- kalne skupnosti, analiza pa je pokazala tudi pozitivno statistično po- vezanost med pomembnostjo zaposlitve v podjetju, ki sodeluje pri Družbena odgovornost razvoju lokalne skupnosti, in zadovoljstvom anketirancev s trenu- tno zaposlitvijo. Ta ugotovitev je v skladu z dosedanjimi raziskava- mi, ki so potrdile pozitivno povezanost med udejanjanjem socialnih vidikov družbene odgovornosti, nižjimi stopnjami fluktuacije zapo- slenih in večjo pripadnostjo zaposlenih podjetju (Aguilera, Rupp, Williams in Ganapathi 2007; Heslin in Ochoa, 2008; Kim, Lee, Lee in Kim, 2010; Lee, Park in Lee, 2013; Youn, Lee in Lee, 2018). Skudiene in Auruskeviciene (2012) ugotavljata, da lahko delodajalci z izvajanjem družbeno odgovornih aktivnosti pozitivno vplivajo na motivacijo za- poslenih. Tudi Kim idr. (2017) ugotavljajo, da zaznavanje družbene odgovornosti s strani zaposlenih prispeva k večji pripadnosti podje- tju in večji učinkovitosti na delovnem mestu. Obenem na podlagi analize rezultatov ugotavljamo, da zaposle- 109 ni v hotelskih podjetjih večinoma ne vedo, kako njihov delodajalec sodeluje z lokalnim okoljem. Tako npr. ne vedo, ali hotelsko pod- jetje pomaga reševati različne socialne težave in ali namenja sred- stva v človekoljubne namene. Poleg tega ne zaznavajo, da jih pod- jetje spodbuja k prostovoljstvu. Predhodno predstavljene ugotovitve deležnikov, da bi lahko bilo sodelovanja z lokalnim okoljem več, so morda odraz tega, da je sodelovanja (pre)malo. Morda hotelska podjetja ne posvečajo dovolj pozornosti obvešča- nju zaposlenih o tem, kako sodelujejo z lokalnim okoljem. Podjetja se morajo zavedati pomembnosti obveščanja zaposlenih o družbe- no odgovornih aktivnostih, na kar opozarjajo tudi Bhattacharya, Sen in Korschun (2008). Pomen ustrezne obveščenosti lahko zaznamo tudi iz (sicer šibke) pozitivne povezanosti med obveščenostjo zapo- slenih ter vidikom zaposlenih o odnosu podjetja do lokalnega okolja. Sklepamo lahko, da so zaposleni pozornejši na ta socialni vidik druž- bene odgovornosti, če so o njem obveščeni in imajo informacijo o tem, kako njihov delodajalec sodeluje z lokalnim okoljem. Z analizo smo ugotovili, da ni statistično značilnih razlik v zaznavanju odno- sa podjetja do lokalnega okolja glede na delovno mesto in izobrazbo zaposlenih, ki so sodelovali v raziskavi. To ni presenetljivo, če pred-videvamo, da so zaposleni na socialni vidik družbene odgovornosti pozornejši, če so o njem obveščeni. Zaključimo lahko, da je pretok informacij o družbeno odgovor- nih aktivnostih zelo pomemben. Podjetja v svojih letnih poročilih sicer poročajo o tovrstnih aktivnostih, vendar je treba poskrbeti tu- di za obveščanje zaposlenih, saj lahko podjetja na ta način vplivajo Tanja Planinc in Zorana Medarić na zaznavanje socialnega vidika družbene odgovornosti pri zaposle- nih. V tem pogledu lahko podjetja tudi s pomočjo izvajanja družbe- no odgovornih aktivnosti utrjujejo pripadnost zaposlenih in vplivajo na njihovo delovno motivacijo, kar ima pozitiven učinek na uspeš- nost poslovanja. Družbeno odgovorne prakse in sodelovanje z lokal- nim okoljem pa nenazadnje prinašajo dobrobit celotni destinaciji in vsem deležnikom, ki jo soustvarjajo. Literatura Abaeian, V., Yeoh, K. K., in Khong, K. W. (2014). An exploration of csr initiatives undertaken by Malaysian hotels: Underlying motivations from a managerial perspective. Procedia: Social and Behavioral Sciences, 144, 423–432. 110 Aguilera, R. V., Rupp, D. E., Williams, C. A., in Ganapathi, J. (2007). Put-ting the S back in corporate social responsibility: A multilevel theory of social change in organizations. Academy of Management Review, 32(3), 836–863. Back, K., Lee, C. K., in Abbott, J. (2011). Internal relationship marketing: Korean casino employees’ job satisfaction and organizational com-mitment. Cornell Hospitality Quarterly, 52(2), 111–124. Barney, J. (2001). Resource-based theories of competitive advantage: A ten-year retrospective on the resource-based view. Journal of Management, 27(6), 643–650. Bauman, C. W., in Skitka, L. J. (2012). Corporate social responsibility as a source of employee satisfaction. Research in Organizational Behavior, 32, 63–86. Bhattacharya, C. B., Sen, S., in Korschun, D. (2008). Using Corporate Social Responsibility To Win The War For Talent. mit Sloan Manage- men Review, 49(2), 37–44. Bohdanowicz, P., in Zientara, P. (2008a). Hotel companies’ contribution to improving the quality of life of local communities and the well-being of their employees. Tourism and Hospitality Research, 9(2), 147–158. Bohdanowicz, P., in Zientara, P. (2008b). Corporate social responsibili-ty in hospitality: Issues and implications; A case study of Scandic. Scandinavian Journal of Hospitality and Tourism, 8(4), 271–293. Branco, M. C., in Rodrigues, L. L. (2006). Corporate social responsibility and resource-based perspectives. Journal of Business Ethics, 69(2), 111–132. Carroll, A. (1979). A three-dimensional conceptual model of corporate social performance. Academy of Management Review, 4, 497–505. Chen, M. H., in Lin, C. P. (2015). Understanding corporate philanthropy Družbena odgovornost in the hospitality industry. International Journal of Hospitality Management, 48, 150–160. Coles, T., Fenclova, E., in Dinan, C. (2013). Tourism and corporate social responsibility: A critical review and research agenda. Tourism Management Perspectives, 6, 122–141. Dahlsrud, A. (2008). How corporate social responsibility is defined: An analysis of 37 definitions. Corporate Social Responsibility and Environmental Management, 15(1), 1–15. de Grosbois, D. (2012). Corporate social responsibility reporting by the global hotel industry: Commitment, initiatives and performance. International Journal of Hospitality Management, 31(3), 896–905. de Miguel Molina, B., de Miguel Molina, M., Segarra Oña, M., in Peiró Signes, A. (2018). Why and how hotel groups in luxury segments give back to their communities. International Journal of Tourism Rese- arch, 20(1), 100–114. 111 Evropska komisija. (2011). Obnovljena strategija eu za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14 (com(2011) 681 konč.). Bruselj: Evropska komisija. Farrington, T., Curran, R., Gori, K., O’Gorman, K. D., in Queenan, C. J. (2017). Corporate social responsibility: Reviewed, rated, revised. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 29(1), 30–47. Hamidu, A., Haron, M., in Azlan, A. (2015). Corporate social responsi- bility: A review on definitions, core characteristics and theoretical perspectives. Mediterranean Journal of Social Sciences, 6(4), 83–95. Heslin, P., in Ochoa, J. (2008). Understanding and developing strategic corporate social responsibility. Organizational Dynamics, 37, 125– 144. Higgins-Desbiolles, B. F. (2006). More than an ‘industry:’ The forgotten power of tourism as a social force. Tourism Management, 27(6), 1192– 1208. Kasim, A. (2004). besr in the hotel sector international. Journal of Hospitality & Tourism Administration, 5(2), 61–83. Kasim, A. (2006). The need for business environmental and social re- sponsibility in the tourism industry. International Journal of Hospitality & Tourism Administration, 7(1), 1–22. Kasim, A. (2007). Towards a wider adoption of environmental respon- sibility in the hotel sector. International Journal of Hospitality and Tourism Administration, 8(2), 25–49. Kim, H. R., Lee, M., Lee, H. T., in Kim, N. M. (2010). Corporate social responsibility and employee-company identification. Journal of Busi- ness Ethics, 95(4), 557–569. Kim, H. L., Rhou, Y., Uysal, M., in Kwon, N. (2017). An examination of the Tanja Planinc in Zorana Medarić links between corporate social responsibility (csr) and its internal consequences. International Journal of Hospitality Management, 61, 26–34. Lee, E. M., Park, S. Y., in Lee, H. J. (2013). Employee perception of csr activities: Its antecedents and consequences. Journal of Business Research, 66(10), 1716–1724. Lesjak, M., Brezovec, T., in Fabjan, D. (2018). Strategija razvoja turizma v občini Piran do leta 2025 (Elaborat). Turistično združenje Portorož, Portorož. Levy, S. E., in Park, S. Y. (2011). An analysis of csr activities in the lodging industry. Journal of Hospitality and Tourism Management, 18(1), 147– 154. Lund-Durlacher, D. (2015). Corporate social responsibility and tourism. V G. Moscardo in P. Benkendorff, (ur.), Education for sustainability 112 in tourism: A handbook of processes, resources, and strategies (str. 59– 73). Heidelberg: Springer. Lux, D. J., Jex, S. M., in Hansen, C. P. (1996). Factors influencing employee perceptions of customer service climate. Journal of Market-focused Management, 1(1), 65–86. Mohammed, A., in Rashid, B. (2018). A conceptual model of corporate social responsibility dimensions, brand image, and customer satisfac- tion in Malaysian hotel industry. Kasetsart Journal of Social Sciences, 39, 358–364. Park, S. Y., in Levy, S. E. (2014). Corporate social responsibility: Perspectives of hotel frontline employees. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 26(3), 332–348. Shafiqur, R. (2011). Evaluation of definitions: Ten dimensions of corporate social responsibility. World Review of Business Research, 1(1), 166– 176. Sheldon, P., in Park, S. Y. (2011). An exploratory study of corporate social responsibility in the us travel industry. Journal of Travel Research, 50(4), 392–407. Skudiene, V., in Auruskeviciene, V. (2012). The contribution of corporate social responsibility to internal employee motivation. Baltic Journal of Management, 7(1), 49–67. Youn, H., Lee, K., in Lee, S. (2018). Effects of corporate social responsibility on employees in the casino industry. Tourism Management, 68, 328–335. Založba Univerze na Primorskem Document Outline Trajnostno upravljanje s turistično destinacijo Mediteranska Slovenija Kazalo Mediteranska Slovenija: Predstavitev destinacije in potencialov turisticnega razvoja • Simon Kerma in Maja Trošt Trajnostno upravljanje z destinacijo: oblikovanje certifikacijske sheme za območje Mediteranske Slovenije • Marko Kukanja Družbena odgovornost: pogledi deležnikov na delovanje turisticnih podjetij v Občini Piran • Tanja Planinc in Zorana Medaric