318
razžaljeni ponos in zakliče: »Marija Petrovna je moja hči!" Vse najfinejše nijanse, vse prehodne točke pijanosti, ves up in strah oživljene ljubezni, vse to je izraženo v Kuzofkinu. Vse druge osebe so postranske in se zbirajo krog glavnega junaka. To je vloga, v kateri igravec lahko briljira. Kuzofkina je igral gospod Verovšek, kako, to je težko popisati, morali bi ga videti sami. Bil je umetnik do zadnje.pičice in smelo trdim, da presega njegov Kuzofkin njegovega priznanega Blaža Mozola. Obžalovati moramo le, da Aleksandrov in drugi igravci silijo v ospredje takrat, ko imajo izpregovoriti le tri besede in motijo s tem igravce večjih vlog, takrat pa, ko imajo sami velike vloge, prisluškujejo tja v sredo odra in se »love" za besede. Upamo, da bo intendanca ponovila v pri hodnje še to igro.
Omeniti moramo tudi celega dramskega osobja, ki si je izbralo za svojo benefico »Lepo Lido". Ne pretiravamo, če nazivljemo ta pojav direktno glediški škandal. Našim igravcem se je šlo seveda za denar, in ker poznajo svoje občinstvo, so vedeli, da jim nabije „Lepa Lida" gledišče. Umetniki, ki med sezono niso marali igrati dobrih iger, ker niso imeli vlog, v katerih bi lahko skakali in rjuli po odru, so si izbrali za svojo benefico igro, v kateri prideta na oder dva glavna junaka, eden napravljen kot slon, drugi kot balerina. Se naše občinstvo se je zgražalo nad igro in reklo: Take neumnosti pa še ne. V igro samo se niti ne podajamo. »Lepa Lida" je končala sezono. Finis coronat opus! Hvala Bogu, da vsaj cela sezona ni bila v znamenju »Lepe Lide", a žalostno izpričevalo je za okus igravcev in občinstva taka benefica.
Po občnem zboru »Dramatičnega društva" se bodemo ozrli še nekoliko v zakulisno življenje našega gledišča in morda bomo našli za odrom več obdelovanja vredne tvarine, kot pa smo je videli na odru.
Slovenska opera.
Eno najnovejših glasbenih del je Puccinijeva „Tosca". Puccini je že znan s svojo »Boheme" Ni bogvekaj melodioznega v njegovih operah, zato je pa umetniška vrednost njegovih del tem večja. Libretto je prirtjen po znani Sardoujevi drami. Olasba mestoma prekipeva, instrumentacija je moderna in mojstrsko riše milje. »Te deum" koncem prvega dejanja je lep, morda preumeten. Višek opere je drugo dejanje, kjer čujemo iz akordov godbe dejanje. ki se vrši pred nami. »Tosca" je ena najlepših oper, ki so se vprizorile v letošnji sezoni. Pela se je štirikrat: 22. marca kot častni večer g. Skalove, 24. marca kot častni večer g. Oufednika, ter 27. in 30. marca. S »Tosco" je opera častno zaključila sezono.                                                             d-d.
3S2
Slovanski sledovi na ozemlju davne Recije in Vindelicije. Pod tem naslovom je G. Sm61ski objavil v krakovski narodopisni reviji „Lud" (Tom XI. zeszvt 4. 1905) daljši članek, v katerem na podlagi najnovejših preiskavanj dokazuje, da sta bili stara Vindelicija in Recija (južno Bavarsko in sedanje avstrijske alpske dežele s Švico vred) slovanski deželi že v dobi okoli Kristusa in davno poprej. Že ime Vindelicija in Vindelici označuje Slovane: Vindi, Vendi so pri zahodnih narodih vedno Slovani. Lici, Lechicati, tudi Lechi in Lierchi so Lehi, Leski, ki so bivali ob reki Lehu, ki izvira v današnjem Predarlskem in se združuje z Donavo ne daleč od Donauwortha, blizu Ingolstadta na Bavarskem. Besedo Leh, Lah nahajamo v slovanskem imenoslovju zelo cesto in ravno tako v imenoslovju nemških krajev, kjer so nekdaj bivali Slovani (Rothlech, Lech-taler Alpen, Lechsend, Lechsebene, Lechfall, Lech-briick itd,) Pri izviru reke Leh je tudi vas istega imena, ki ima 400 prebivavcev s cerkvijo, katero so v XV. stoletju sezidali grofje iz Wallisa. Prebivavci te vasi se smatrajo za sorodne s prebivavci kantona Wallis v Švici. En del Wallisa se še zdaj imenuje slovanski kraj in imena nekaterih vasi so čisto slovanska (Crimenca, Luc, Visove, Grona itd.). Edvard Boguslawski piše v tem pogledu: „V kantonu Wal-lis, kjer je v davni d6bi bivalo pleme Sedunov z mestom Sedunum, se nahajajo ostanki Slovanov, ki govore v pokvarjenem slovanskem narečju. O Se-dunih govori Livij: govori o njih tudi Šafafik, omenjajo jih razne listine, ki o njih pišejo, kot o „ho-mines, qui vocantur Windi". V vasi Lehu rabijo toliko nenemških besedi, da ni dvoma o njih izviru (mammo = mati, mučalo — beli kruh, grischo = otrobi, schuappa = župan, sch5pf=čop, geara = gora, bO-lendci=boleči itd.). Ves kraj od Leha do Allgaua kaže tudi slovanske sledove. Mesto Bludenz se je prej imenovalo Plutenes in Blutenes in ni nič drugega nego Blotnica, ker je sezidano na močvirju reke 111. Na meji Švice je gora Tabor, dalje Guschakopf, reka Strela, stari grad Vrin itd. V Engadinu so mesta: Zernetz, Crasta, Gliina, Pila, Sila. V Spodnjem Engadinu je celo jama, ki jo prebivavci imenujejo »čarna djiira" (črna luknja).                         Fr. Št.
Neofit Rilski. Bolgarski narod je 4. jan. (st. št.) obhajal petindvajsetletnico po smrti Neofita Rilskega, pedagoga in patriarha bolgarske književnosti. N. Rilski je bil rojen 1. 1793. v Banji. Prvo omiko je prejel v rojstveni vasi, potem so ga starši dali k slikarju ikon, da bi se učil slikarstva. L. 1808. je pomagal pri slikanju rilskega samostana; tu \e spoznal redovno življenje ter je sklenil vstopiti v samostan. Ko se je še bolj izobrazil, je postal učitelj v Samokovu, kjer je bival od 1. 1828. do 1832. Leto 1835. je važno za bolgarsko  prosveto.  Bolgarski rodoljub Aprilov je
319
hotel odpreti višje učilišče v Gabrovu, ali ni imel nikogar, ki bi mu mogel zaupati vodstvo učilišča. Obrnil se je torej na trnovskega metropolita Ilariona s prošnjo, da bi mu priporočil sposobnega voditelja. Ilarion mu je priporočil Rilskega, ki se je Hil poprej seznanil z lankastersko metodo v Bukareštu. 2. januarja 1835 je Rilski odprl v Gabrovu učilišče, ki je postalo zibelka bolgarske prosvete. V ti d6bi je Rilski spisal prvo bolgarsko slovnico in iz grščine prevel na bolgarski jezik Sv. pismo nove zaveze. L. 1836. so mu ponudili dostojanstvo srbskega metropolita, a Rilski je ponudbo odklonil in je rajši ustanavljal in vodil bolgarska učilišča v Kazanluku, v Koprevštini in v Stari Zagori. Nameravali so ga izvoliti za plov-divskega vladiko, a Rilski je zopet hvaležno odklonil in je ostal preprost »daskal" — učitelj. L. 1848. je bil poklican od grškega patriarha za učitelja slovanskega jezika pri bogoslovskem učilišču na otoku Halki. S tem letom se začenja plodovita književna delavnost Rilskega. Sestavilje„Kristomatijoslavjansko" s slovarjem in začel sestavljati velik ,,Slovar za blgarski jezik". L. 1852. se je vrnil v rilski samostan, kjer je ostal do smrti 1. 1881. Razen že omenjenih spisov je Rilski izdal še: »Žitje na Ivana Rilski , „Aritmetika", „Vzaimnoučitelni tablici", »Bukvar", »Krasnopisanie", »Katihizis", »Cerkoven tipik" in nekoliko pesmi spi-sanih pri raznih priložnostih.                        Fr. St.
Nikolaj Aleksandrovič Lejkin, ruski humo-ristični pisatelj, je umrl dne 16. januarja v marijinski bolnišnici. N. A. Lejkin je bil pristen Peterburžec. Porodil se je 8. dec. 1841 iz stare trgovske družine. Njegov oče je znal veliko citatov iz »Evgenija One-gina" in „Gorja ot uma", mati je bila marljiva čite-teljicaDickensovih romanov. Ljubezen do književnosti so mu torej že v srce vcepili starši s svojo vzgojo. Lejkin je bil vzgojen v reformatskem zavodu, ki ga je 1. 1858. zapustil. Že v zavodu je spisal nekoliko kratkih iger v nemškem in ruskem jeziku za gledišče svojih součencev. Izpočetka je pomagal očetu v trgovini; potem je bil pisar v neki peterburški zavarovalnici in končno se je posvetil le književnemu delu. Prva njegova pesen „Koljco" je izšla v »Russkem Miru". L. 1861. je objavil v „Peterburgskem Vestniku" prvo svojo povest »Grobovščik". V ti d6bi je postal stalni sotrudnik »Iskre" ter se je seznanil z brati Ku-ročkini", ki so „Iskro" izdajali in imeli velik vpliv na smer in razvoj njegove tvorbe. Večje povesti je objavil v »Biblioteki dlja čtenija", „Sovremenniku" in »Otečestvenih zapiskih". L. 1869. je izšla v „Pe-terb. Listku" novela „Kusok hleba" in v „Biblioteki", »Hristova nevesta", ki spadata med najboljše Lejkinove spise in sta mu pridobili literarno ime. Vidi se v njih velika nadarjenost, fini okus, humor in globoko znanje meščanskih in trgovskih krogov, katere je popisoval. Ali Lejkin vanj stavljenih upov ni izpolnil; neprijazne
razmere so silile, da je hitro pisal, za trenotno zabavo in po okusu neizbirčnih bravcev. Lejkin je stvoril posebne, za trenotne zahteve primerne podlistkove genre, posebno leposlovno, duhovito, izvirno in smelo obliko. Njegove takozvane »scenke", ki so polne živahnosti in humorja, ?o mu pridobile izredno veliko bravcev in »Peterburgski Gazeti", kjer jih je objavljal, veliko naročnikov. Nekatere njegove povesti, zbrane v samostalne zbirke, so izšle v več izdajah; izmed njih imenujem : »Naši zabavniki", »Šutigoro-hovije", „Savrasy bez udzy", „Gde apeljsinv zrejut?", »Naši za gmnicej (12 izdaj)", „Cvety lazorevye" itd. Od njegovih romanov so bolj znani: »Stukin i Hru-sialjnikov", „Nimfa'. Razen tega je rajnik napisal nekoliko komičnih iger za gledišče: „Privykat nado", »Medalj", „Kum-požarnyj" V mladih letih se je zanimal za gledališče in večkrat je tudi sam nastopil na odru. — Razvoju Lejkinove nadarjenosti je veliko škodovala izredna plodovitost. Število njegovih drobnih spisov znaša več nego 10.000; njegovih izbranih spisov je izšlo 40 zvezkov. Umljrvo, da ni Lejkin utegn'1 vsega premisliti in oskrbeti za umetniško stavbo ter logično razvijanje dejanj. Vendrr je Lej-kinova nadarjenost izviina, individualna; on je stvoril poseben komičen humor, ki je ž njim umrl.
Kaj čita rusko preprosto ljudstvo. Že peto leto obstoji v Nižnem Novgorodu takozvana „Bos-jackaja čitalnja". Ime „bosjackaja" je ta čitalnica dobila radi tega, ker se nahaja v samem središču »bosjakov", to je najnižjih slojev mestnega prebival-siva. Glavni obiskovavci te čitalnice so takozvani »bosjaki" (mužiki, ki iščejo zaslužka v mestu, revni rokodelci, dninarji itd.) Uradno ime čitalnice je: „Nižegorodskaja Puškimkaja narodnaja čitalnja", ker je bila ustanovljena ob priliki proslave stoletnice po rojstvu velikega ruskega pesnika Puškina. Čitalnico obiskuje na leto povprečno 36.000 bravcev, vsak dan jo obišče blizu 100 oseb. V štirih letih jo je obiskalo 175.000 čitateljev. Po statističnih podatkih knjižničar-jevih so čitali v štirih letih 54 odstotkov krajnih listov, 4 odst. pa velikih dnevnikov in 16 odstotkov ilustriranih listov. Leposlovnih knjig se je prečitalo 12 odst, zgodovinskih knjig in življenjepisov 1*54 odstotkov, prirodoslovnih 1'53 odst., zemljepisnih in potopisnih 15 odst., verske vsebine L46 odst., zdravniških knjig 0 53 odst.; najmanj se čitajo vzgoje-slovne 0*2 odst. Potemtakem „bosjaki" najrajši čitajo politične,liste, ilustrirane časopise in leposlovne knjige. Izmed leposlovnih knjig so največ čitali spise Puškina („Kapitanskaja dočka", „Boris Godunov", »Dubrov-skij"), L. N. Tolstega (»Vojna i mir", „Anna Kare-nina" itd.), Gogolja (,,Mertvyja duši", »Taras Bulba", „Večera na hutore"), Dostojevskega (,,Prestuplenie i nakazanie", »Zapiski mrtvago doma", »Bratja Kara-mazovi"), Turgenjeva (»Zapiski ohotnika", „Oici i deti"). Mnogo so tudi čitali pesni Nekrasova, Niki-tina, Koljcova, spise Lermontova in osobito povestice