512
kjer je na črepinje vetra
pisal med liste v vrtincih
s kriki in ptiči
svoje klice brat sestra
v prozorno pršeči govorici
motna voda je rekla
ko bom spoznala solzo po pesmi
v sebi kot ptica na veji
da ji je skoz grlo tekla
bova svetla med nihajočimi drevesi
Veno Taufer
¦ NA BREGU     na bregu je obstal na begu JE OBSTAL     in voda mu je mečkala podobo NA BEGU     kot lomila veje in njegovo roko in ptiči so zavreščali v letu krožeč nad šumečim lovom
513                                                                                                               Dve pesmi
POTOK GRE     potofe gre za morjem za obzorje ZA MORJEM     zafea/ si me zapustil ZA OBZORJE     po potih pogledi nasproti sprašujejo ko tujci
pot se obrača zavija izginja sem te izgubil v travah vejah koreninah da te bom slutil
z mrakom mraz prihaja v t?as tudi pri drugih naj potipam svoj obraz ko se bom zbudil
veter vstaja in lega tu je ni ga več
feot bi nož oanj sunil
krči se telo sedemkrat in več
ko ga poljubim
tu in tam kažejo na bregu
zrna v stekleni kupi
ki se zaleskeče motno v pesku da je zajel kdo v strugi
sonce gre skoz temo z gasnočim repom kakor v temnih ustih za vstajajočo mavrično besedo vzdigujejo se vžgani upi
v tej uri ob zdravici čutim oklepajoč posodo kako je feo prisluškujejo dsj" udi zvezdni pesek poje
(Iz Mitov in apokrifov vodenjakov)