X
Kronika.
K
tam velike vrzeli, kjer gre za dela mož, ki člankarjem niso simpatični, oziroma ne odgovarjajo njihovi dogmi. Najdoslednejši v tem je Paul Colin, ki je kratko* malo razdelil posamezne umetnike v «naše» in nasprotne in ki po tej shemi meri in ceni tudi njihova dela. Angleški članek odlikuje dobro podan kulturno* historični obris, greši pa v tem, da z lahkoto molči o vrsti važnih, a «nasprotnih» duhov. Tendenčen je tudi Huebner, gradeč obenem iz teoretično pojmovanih umetniških  in miselnih smernic neživ obraz evropskega duševnega razvoja.
O češki literaturi je pisal Miroslav Rutte. Njegov del je prav za prav samo* stojno delo, ki obsega nad polovico knjige in razpada na več člankov. Pisano je skrbno in hrani bogat informativen materijal, v celoti pa je medlo in neenotno. Ta neenotnost izvira iz nejasnega pisateljevega zrelišča, ki se kaže zdaj strogega literarnega historika, znanstvenika, zdaj se pa zgublja v spekulativnih poizkusih, da bi doznal notranje lice modernega človeka, zajemajoč skoro izključno iz golili programov. Zato nudi sicer mnogo podatkov in imen, ni se pa avtorju posrečilo zgnesti gradivo v jasno, pregledno celoto. Govoriti o delih umetnikov in zraven skoro popolnoma prezreti estetsko stran in tvorni proces v posameznih osebno* stih, vodi v suhoparno naštevanje in neživo razmotrivanje, baš tako, kakor razblini vsako delo gola znanstvena analiza njegovega miselnega obsega, ki izkuša narezati nitke za lik tako zvanih smeri sodobne, «nove» umetnosti. Oboje so sicer pripomočki za pravo presojo in pojmovanje literature, izvedeni sami zase, brez širših zvez in le s posebnim ozirom na kritikove idejološke teorije pa kvečjem begajo bralca.                                                                                    Dr. Ferdo Kozak.
Josip Kozarac: Tena. Narodna knjižnica, Zagreb, 1922.
L^e^Tena,.edina hči zapitega in nemoralnega človeka, politikujočega po vaškil-TTcrčmah in živečega iTa" rokah botehne žene, je podoba žive Slavonije: lena je, ničemurna in lahkomiselna; kri ji gori in duša se ji pogublja; glavnico svoje čistosti in lepote razmetuje tujcem in ciganom.
Kakor z vsemi drugimi svojimi povestmi, gospodarskimi, političnimi in kulturnimi spisi je Kozarac, gotovo najpogumneji hrvatski pripovednik realist in odličen novelist, čigar «Mrtvi kapitali» so znani tudi nam Slovencem, tudi s to povestjo oznanjal nravni, gospodarski in socijalni preporod Slavonije, te naj* bogateie hrvatske, a najmanj hrvatske zemlje.,         •               -                   Anv**«r lc*^4v,'
Slavonija ima  dve  glavnici:   človeka in zemljo. Ti  glavnici sta  mrtvi, zato   /'" mrtvi, ker sta neločljivi, a jih/tujec pridi,Strga na dvoje in izžema. Človek brez zemlje in zemlja brez človeka: — kaj  je? Mrtva glavnica!
Pripovedovanje je gladko, logično, jezik bogat in preprost. — Ponatis knjige je izšel v cirilici.                                                                                        Ivan Zoreč.
Milan  Begovič:   Nasmijana  srca.  Založba   Književnega  Juga,  Zagreb,   1923.
Begovič, znani hrvatski pripovednik, je zbral nekaj svojih podlistkov in jih izdal v čedni zbirki. Ta prijetni drobiž nikjer in z ničimer ne žali in se le zabava z vsakdanjimi doživetji v živahnem Zagrebu. V lahnem sarkazmu in v prikriti ironiji se prikazujejo in vrstijo pred nami pisane slike iz povojnega družabnega življenja. Knjiga bi po svoji snovi in dikciji sodila med tiste vrste •   leposlovja, kakršnega piše pri Francozih Marcel Prevost.                Ivan Zoreč.
»»¦¦*¦¦»¦*»¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦>»•••»¦•¦•¦»»<»¦»*»¦¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦*¦¦¦¦¦¦¦¦¦«¦**»»¦¦¦*»¦*¦»¦¦¦¦¦¦¦*»¦¦«**¦¦¦¦¦¦***••¦***•¦¦«*¦¦¦
Kronika.
f Milan Ogrizovič. (11 februarja 1877.— 25. avgusta 1923.) — Rodil se je v Senju,   kjer  se,   kakor   pravijo,   rodi   strašna   senjska  burja,   kjer   besnijo  silni
—   527   —
X
Kronika.
X
viharji, kjer kvarnersko morje najhuje buči in se peni; — in umrl je v belem Zagrebu, razkošni in bogati prestolici hrvatskega naroda, umrl v najkrepkejih svojih letih in ob višku svojega umnega in neutrudnega umetniškega ustvarjanja.
V  Liki je preživljal otroško dobo, tam je dobival prve in nepozabne pobude iz otožnoresne prirode, tam mu je raslo spoznanje za pojave življenja, — v ponosni, junaški Liki se mu je nabiralo bogastvo pesniške, umetniške duše.
S sedemnajstimi leti, še kot deček, se je začel s pesmimi oglašati v gospiškem «Hrvatu».
Od tačas je pisal, neprestano pisal.
Napisal je več del za otroke in bil sotrudnik mnogih listov, a nazadnje tudi urednik «Doma i Svijeta».
Pisal je članke, predavanja, pesmi, novele, romane, drame, zlasti drame.
Izmed dram so najbolj znane: «Dah», «Susret», tetralogija «Proljetno jutro«, «Ljetno podne» in «Zimnja noč», «Hasanaginica», «Banovič Strahinja», «Ob= javljcnjc« in «Vučina» ter dramatizaciji «Propast kraljeva hrvatske krvi« in «Čengič aga».
«Hasanaginica» je njegova najpopularnejša drama.
V   dramah mu je koncepcija močna, vtis silen, kontura čvrsta; vse obrav* navajo problem ljubezni, duše, človeka.
Velik čar v njegovih delih je moč prirodnosti in živopisnost prizorov do zgoščene dramatične napetosti in plastike. Nastopajoče osebe so izrazite, polne, krepke, žive.
Dosti, prav dosti je pisal za gledališče in o gledališču; malokdo je tako dobro poznal tehniko  drame in odra. Ibsen mu  je bil vzor.
Rad  bi  bil  postal  intendant  zagrebškega   gledališča,  pa   tega   kljub   vsem
svojim velikim zaslugam ni mogel doseči, ker je tudi on imel dosti nasprotnikov.
Hudo so mu  zamerili, ker je med vojno kot  častnik urejeval v Beogradu
«¦  neki  avstrijski,  srbsko  pisan  list.   Ampak tisto   urednikovanje,   ki mu  je bilo
;  več ali manj  vsiljeno,  zaukazano, ni bilo nikomur v škodo  ali pogubo, prej v
*   korist. Zakaj po svojem položaju je marsikoga rešil pred vojno tiranijo.
V  vsem življenju mu je bil značilen in jasen relief moške resnosti in krepke ,   osebnosti: — Hrvat.
Bil je blag človek in poštenjak, ljubezniv prijatelj in znanec;  idealen mo:s
«    in oče; bil je Hrvat in domoljub, ki mu je bilo hrvatstvo nedotakljiva svetinja,
pred katero je prižigal vse  svoje sveče;  bil je izvoljenec božji — umetnik .. .
Da, bil je umetnik z velikim, toplim srcem, ki je goreče plamtelo za lepoto; bil je poln čuvstva, poleta in zanosa in se je z vso silo duha poglabljal v globine človeškega srca. Bil je romantik.
to                                         J
V   njegovih delih je poosebljena vsa posebnost hrvatskega človeka, hrvat= skega domoljuba, hrvatskega umetnika ... Po očetu Ličan in po materi uskoški Senjčan se je   zdel in čutil vse življenje kot živa sinteza ponosnega hrvatstva.
Z entuzijazmom je proučeval narodno pesništvo, se povsod učil, poznal vse slikovite oblike svoje mehke materinščine, ki jo je gojil in poveličeval do naj= krepkejih plastičnosti: — bil je  učitelj jezika injnojster svoje besede.
V   umetninah, ki jih je zapustil kot spomenik svojega blagoslovljenega hotenja,  valovi  mehko   sozvočje   in  poje,   zveni  izbrana,   kipeča,   sočna  glasba.
Sredi dela, ko je ravno pisal neko novo dramo, se mu je nenadoma osušilo neutrudno pero  in omahnila roka. Čast njegovemu spominu!         Ivan Zoreč.
Urednikov  «lmprimatur»   22. septembra 1923.
—   528   —