Spominjam $e grozljivih zgodb o mračnjaštvu srednjega veka. o inkvizi-clji, čarovnicah, mestih, ki ponoči niso bila razsv&ljena in brez kanalizacije, da je kuga pobirata meščane. Zakaj vse to pripovedujem? Čudno asociacijo na srednji vek mi je vzbudil pripetljaj. ko sem na letSenem pločniku v popolnoma temni Ijubljanski ulici nenadoma teleb-nil in spr&menil teiišče tako, da sem v hipu zaglodal luno, za zvezde pa mi je bilo tako in tako jasno, od kod so. Ko sem se spet spravljal v prvotno stanje in si otipavat boleča mesta, se je mojim bogokletnim besedam pridružila miset - srednji vek. njej za petami pa je prile-tela še podoba srednjeveške Ljubljane.
Da, takrat je bilo natanko tako. Začel je nalatavati sneg, sneimka na sneiin-ko, celo noč je medlo in zjutraj so bile neasfattir$ne uhce bele in rvehke. Tla-čani in svobodni meščani so tacali po beli preprogi, jo dodobra rahodili, pa tudi tožki psrizarji so utirali svojg kole-snice po razhojenih ulicah. Vse se je spremeniic v brozgo. Paje nastopil ve-čbt tn pritisnil >o mraz, takole dvanajst pod ničio, česar takratni meščani še niso vedeH, in ulice so se spremenile v zglajeno povrSmo, ki se je strupeno svetlikala v mesečini. Tedaj se je zače-lo: graŠČaki in tlačani, črnošo/ci in ro-kodelci, ceto konji - vsem je začeto zmanjkovtiti tat pod nogami. Pokale so kosti, iomtie so se trdoglave srednjeve-ške butics in blagorodni gospodje so
O SNEGU IN LEDU NA CESTAH
Srednjeveška razmišljanja
se javkajoče prijemali za svoje plemeni-te zadnjice.
Pa /e gosposfca sklenita, da mora biti temu konec in strogo zabičala svojim valptom, da so kriie nagnali ubogo gmajno na cesto, kjer so z nerodnimi srednjev&škimi kopačami razbitibefi le-deni strup in pod njim se je spet poka-zal vami makadam. Kot bi trenit, je bila zadeva urejena.
Mlsel o srednjem veku mi kar ni tn ni hotela iz glave, pa ne zato, ker fi bit to kak poseben, negativen Čas ~ ravno narobe. Takrat, danimo okrog leta 1625, so si Ljubljančani največ en dan lomili skelete in padarji res niso imefi veliko dela. Totia v tetu gospodovem 1979 meseca januarja izgleda bela Ljubtjana povsem svojsko: parkirni prostori, pločniki. dohodi do javnih zgradb, stopnišča - vse je prevlgčeno z belim gladkim ledom, ponekod samo z zaplatami. Vsem tem površinam pa je skupno eno: če nimaš trdne opore ali »zimskih« gum na podplatih, se zanes-Ijivo znajdeš v parterju ali po mbžnosti
celo na travmatološki kliniki, da o po-lomljeni in razmrcvarjeni avtomobifski pločenini sploh ne govorim. Padanjeje postal nacionalni šport, pa ne samo za en dan kot v srednjem veku, temveč za teden, dva. ponekod tudi za th. O kakš-nih krampih in možeh z njimi pa niti duha, kaj šele sfuha.
Kako bi nam sedaj prišel prav Krpan s svojo kobilico, obilno natovorjeno s ti-hotapsko soljo, če so Že vrli komunalci zatajili s svojimi zimskimi službami No. povsem pa tudi niso zatajili. Ko se ;e pričeia od/uga in je bifo, po pravici po-vedano. že vse prepozno, so se nena~ doma pojavili z ropotajočimi kamioni in pričeli odstranjevatiite razmehčamo ter povsem nenevarno cestno prevteko -za marsikoga, ki je pestoval mavec, od-ločno prepozno!
Toda bilo bi skrajno surovo in noote-sano vso krivdo valiti na komunafce in med njimi rskati črno ovco. Kot vem, bi tudi hišni sveti morgli nekaj ukreniti. Ker pa so hišni sveti in stanovalci Ijudje kot ti in jaz. smo seveda vsi skupaj križem drtali roke, prektinjati steklene zaplate na pločnikih in sovražno vihali nosove češ: ~To morajo odstraniti oni drugil- Pri tem so nam bili "Oni drugi« le nejasno v zavesti in z našo na korist preračunano občansko pametjo nismo mogfi priti do genialnega zaktjučka, da smo "Oni drugi« pravzaprav mi sami -za marsikoga zai prepozno.
TADEJ  BRATOK