Pervi splošni hervaški učiteljski zbor v Zagrebu. CDalje.) Tretja seja. 25. avgusta bila je tretja in poslednja seja splošnega hrvaškega učiteljskega zbora. Ob % 10. uri zjutraj se začne zbor. Dvorana in galerije kakor navadno natlačene. Maleševič Pcter pozdravlja zbor v iraenu srernskih u6iteljev. B u z o 1 i č pravi, da ima poseben predlog, za kterega želf, da se poprej reši, predno stopinio na dnevni red. Predsednik centralnega odbora oglasil je osebe, ki imajo razstavljene reči razsojevati in tudi dotični predlog za pohvalnice izdelati. Med temi osebami sem tudi jaz. Ali, štovana gospoda, treba je pomisliti, kako ogromna je razstava, nam da je res nemogoče, nalogi v tako kratkem času zadovoljiti. V ta namen naj bi se vse osebe, kterej je ta posel izročen, koj po denašnjej seji zbrale, ter si za ta važni posel vsaj kaki osnov naredile. Pa se naj tudi drugi strokovnjaki v ta namen pokličejo, ker mi — kakor je poprej že nekdo omenil — nismo universalgeniji, a stvar je važna in treba dovoljnega časa. Tomič Peter to predgovorniku popolnoma potrjuje. Nikarmo se s tako važnimi rečmi nagliti, saj pač menda nihče ni med nami, ki bi kakor znani rimski pesnik na enej nogi stoje 200 verzov napisati mogel. (Smeh in dobroklici.) Tudi želi govornik, da se sprejete resolucije natisnejo in med zbornike porazdele. (Pri glasovanji se Buzoličev predlog sprejme.) Predsednik naznanja, da je poročevalec tretjega vprašanja g. Štefan Basariček, učitelj vVirovitici (Slavonija). Tretje vprašanje, ki je na dnevnem redu, se glasi: „0 dolžnostih in pravicali učiteljev". Basariček prav obširno razlaga to važno vprašanje. Spominja zbor na pretekle čase, ki je bilo raznovrstnih učiteljev. Čas se je menjal, a učitelji so sedaj gotovo na veliko višjej stopnji omike in napredka, kakor so bili poprej. Nočemo več biti tuja mašina. (Živio.) Učitelj se mora z vsemi svojimi močmi potiviti zahtevam posamesnib oseb, ktere delajo o nesreči učiteljstva; tacib oseb biti slepo orodje je za učitelja kaj sramotno. Učitelj je 61en soseske. S sosesko je tedaj on v političnein in socijalneni odnošaji. Vsi soseskini interesi so ob enem tudi njegovi. Treba je tedaj, da učitelj s sosesko v mirnej zlogi živi. Pripoveduje o učiteljski omiki, o šolskih časopisih in bukvab. Veliko se od učitelja išče, a malo mu se daje. Učitelj mora napredovati, v ta uamen treba brati knjige in časopise, tedaj pičlo plačilo treba še v te namene trgati. Govornik omenja tudi proletarizeru v učiteljstvu. Živahno pripoveduje o slabem položaju učiteljev. Učitelji imajo zunaj po kinetih še zdaj ravno tako plačilo, kakoršno so imeli nekdaj stari ,,školniki", »orgelferderberji" in ,,mučitelji otrok", pa se vendar od njih čisto drugo zahteva, kakor se je od unih. Udriha tudi po deželnem zboru, kako brezskrbno pušča učiteljsko vprašanje tako dolgo nerešeno. Pri vredjenji plač imelo bi se na mestne okolnosti ozirati. Najraanjša učiteljska plača naj bi bila 600 gold. s stanovanjeni in drvmi. Nadalje priporoča, da bi se učiteljeni tudi življenje za stare dni preskrbelo. Najnovejša naredba vlade sicer obljubuje mirovino (penzijo), ali jaz bi rad vedel, kdo da mirovino prevzame na se? Rekel bi, da bi dolžnost države bila, učitelje v starosti oskrbeti, saj bi to edino bilo, kar bi država učitelju dala, ker že toliko od njega zabteva. Tudi o volitvi metode v šoli govornik beseduje. Učitelj naj bi bil popolnoma svoboden pri volitvi metode, po kterej da mladost podučuje. Nadzornik naj pazi na vspeh, ali na metodo ne. Za svoje obnašanje naj bo učitelj odgovoren le civilnej postavi. Skrivno presojevanje naj za vselej neha. Taka skrivna presojevanja učiteljev so večidel za učitelja nevarna, ker revež učitelj večkrat še priložnosti ne dobi, da bi se opraviCil. Volitvena pravica naj se učitelju ne krati, saj se tudi drugim uradnikom ne. Učitelj naj ima aktivno in pasivno pravico pri vseb volitvah. Tudi je žalostno, da se je tudi na učiteljstvo raztegnila splošna vojniška postava, ktera nam najizvrstniše moči vzeti inore. Zahtevajmo torej, da bodo učiteljski pripravniki od splošne vojniške dolžnosti oproščeni, kakor so postavim duhovni in celo judovski rabinar. Tudi naši zbori naj bodo svobodni! Dokler ne dosežemo na postavnej poti, kar želimo, prosimo vlado, da nam dovoli vsaj enkrat na leto sklicati splošni hrvaški učiteljski zbor. (Živio v zbornici in na galeriji. Govornik bere potem resolucije. Na vprašanje predsednikovo ako zbor želi generalno debato, bilo je sklenjeno, da se koj specijalno dotične resolucije pretresujejo.) Buzolič pravi, da je 1. točka preobširaa, ter želi, da se pokrajša. Poročevalec bere: 1. Učitelj mora vse svoje moči le vsestranskej oniiki izročene mu mladosti za odločeni namen darovati. 2. Šolsko mladost naj učitelj ima za prihodnje pleme človeštva in za nasledništvo vseh želja, vsega dela in vse slave svojib preddedov; v teh mislih naj z mladostjo postopa brez drugih kakoršnih obzirov in sicer le po načelih uiune podagogije za korist in napredek naroda in človeštva. 3. Ne le na mladost, temuč tudi na vso okolico naj učitelj deluje, da bo povsod zagovornik in razširevalec dobrih, plemenitih in resničnih stvari, pa da bo tudi čisti izgled veljavnega in značajnega človeka, rodoljuba in mestnjann. 4. Dokler učitelj obnaša očitno službo, dolžen je neprenehoma napredovati v svojem splošnem in strokovnem poklicu z obziroiu na razvoj vednosti sploh, a pedagogije posebej. Te štiri resolucije sprejete so brez opazke. Gospa Fabkovička želi, da se v 5. točki beseda ,,vljuden" izpusti, ker se že samo po sebi razumeva, da ima učitelj kakor vsak drugi človek biti priljuden. Kobali se nad 5. točko hudi jezi in predlaga, da se koj cela izbriše. Čemu da ravno učitelj sam sebi postavlja postavo o priljudnosti proti drugirn ljudem? Kteri stan na svetu irua kaj enacega? Kaj sino morebiti tako neotesani, da sami sebe krotiti moramo. Potem ni nikakoršno čudo, ako naši šolski vodje, inšpektorji in Bog si ga vedi, kdo še ne, pazijo, koliko cigar na dan pokadimo, kaj kuhamo in koliko pijemo . . . (Od vseh strani glasni nživio- in dobroklici".) Vladini komisar g. Juskovič pravi, da govornik ni pri reči, ter mu prepove dalje govoriti. Filipovic, predsednik (proti vladinemu komisarju): Jaz protestiram proti temu. Svoboda govora naj. se nikomur ne krati! (Živio.) Vladini komisar (proti predsedniku): Ker vi ne znate svojih dolžnosti, vas moraui jaz suplirati. Filipovic: Prosim, da prestopimo na dnevni red. 5. točka popravljena in sprejeta se tako glasi: ,,Obnašanje učiteljevo proti niestnim starešinam naj bo dostojno njegove časti, ali odkritosrčno brez prilizovanja in poniževanja. Poročevalec bere potein resolucije o pravici učiteljev. Tomic J. pravi, da bi se učitelju tudi brezplačilno stanovanje dalo. Gospa Fabkovička govori v tem obziru tudi za učiteljke, da bi namreč z učitelji enake pravice uživale. Resolucija 1. tedaj glasi: Učitelju in učiteljki naj se tako plačilo odloči, da more brez skerbi in brez druzega opravila v mestu in v vasi primerno svojej službi s svojo družino živeti. Plačila 600, 700 in 800 gld. s stanovanjem ali odškodovanjem so neobhodno potrebna. Delj časa služečim učiteljem naj se še odloči vsacih pet let 10^ pri- klade. (Koneo sledi.)