ZAČETKI  MARKSISTIČNE TEORIJE O  ODMIRANJU   DRŽAVE
Jože   Gor ičar
V dobi, ko je bila 'buržoazija še progresivni družbeni činitelj, se je njena politična misel spopadala pravzaprav samo z enim samim problemom. Bistveno zanj je vprašanje, ikako vskladiii koristi in pravice posameznika s suverenostjo državne, se pravi politične oblasti. Ko so leoretiki revolucionarne buržoazije iskali odgovor na to osrednje Aprašanje, so se zavzemali zdaj za državni absolutizem (Hobbes), zdaj za liberalizem in za idejo o suverenosti ljudstva (Locke, Rousseau), zdaj za ustavno monarhijo, v kateri je videl Hegel idealno rešitev problema.
Pri razmišljanju o državi in pravu je izhajal Hegel od tako imenovane civilne družbe, od skupnosti posameznih subjektov. Ta Heglova konstrukcija je filozofski izraz za meščansko družbo, kakor se je oblikovala v političnem okviru takratne fevdalne Nemčije. Hegel je, ugotavljajoč neskladje med tako pojmovano civilno družbo in pa splošno družbeno koristjo, trdil, da je država tista, ki edina lahko vskladi ti dve interesni sferi. Državo je pojmoval namreč po eni strani kot zunanjo nujnost v odnosu do civilne družbe, po drugi pa kot tej družbi imanentno svrho ali, kakor se je sam izrazil, »imanentno svrho ])ri\ atnopravne sfere civilne družbe«. Zaradi teh značilnosti je bila država za Hegla tista višja sfera, v kateri se edino lahko pomirijo neskladja med civilno družbo, to je med ekonomsko izoliranimi subjekti buržoazne družibe, in pa splošno družbeno koristjo. Takšne vloge posredovalca med individualnimi in splošnimi koristmi pa Hegel ni pripisoval vsaki državi, temveč je to A-logo pripisal le svojemu abstraktnemu modelu države, ki ga je zgradil po \ zorcu pruske ustavne monarhije prvih let 19. stoletja.
Marksistična teorija o odmiranju države se je začela razvijati hkrati z Marxovo kritiko Heglovih političnih naziranj. V »Kritiki Heglo\e filozo*iije države« (1841/42) je ustanovitelj znanstvenega socializma ugotovil, da se giblje Hegel s svojim modelom ustavne monarhije v začaranem krogu iierazrešljive antinomije. Nikakor namreč ni mogoče, da bi bila država zunanja nujnost v odnosu do civilne družbe, hkrati s tem pa še tej družbi imanentna svrha. S to ugotovitvijo je mladi Marx zelo jasno opozoril na problem, s katerim se je spopadala političiui teorija revolucionarne buržoazije, a ga ni mogla rešiti. Tega jjroblema v okviru  razredne družbe tudi ni mogoče  rešiti, zakaj  raz-
410
redna  razklanost družbe je ravno tisti substrat, v katerem so zakore-niiijeina nasprotja med koristmi posameznikov in družbe.
»Kritika Heglove filozofije države« je polna dokazov za neraz-rešljivost omenjene antinomije v razredni družbi. Marx jo dokazuje ob \ seli tistih vprašanjih, o katerih razmišlja Hegel v svoji politični filozofiji: ob vprašanju ustave, knežje oblasti, suverenosti, demokracije, birokracije, državljanstva itd. V tej dobi svojega ustvarjanja Marx sicer še Jie govori o razredni naravi države, zelo jasnO' pa ugotavlja nekaj drugega, kar je v najtesnejši zvezi s to fujeno naravo. Ugotavlja namreč dejstvo, da je vsaka država »sila nad družbo«. Do takšnega pojmovanja je prišel Marx zlasti v zvezi z vprašanjem o državni birokraciji. Le-to šteje za posebno, zaprto družbo znotraj države, za imaginarno državo, ki obstaja ob realni državi in pravi, da drži birokracija v svojih rokah samo bistvo države, spiritualno bistvo družbe, ki da je postalo privatna lastnina birokracije,
V teh razmišljanjih enači Marx do neke mere birokracijo z državo. Za nas pa je zlasti pomembno to, da se je Marx ravno med razmišljanjem o birokraciji že zelo približal ideji o odmiranju države. Ugotavlja namreč, da je biroikracija tisti činitelj, ki po svojem najglobljem bistvu s »svojo« državo vzdržuje nasprotja med koristmi posameznikoN in družbe. To pomeni, da je vprašanje o ukinitvi omenjenega nasprotja identično z vprašanjem o ukinitvi birokracije. Tčikole odgovarja Marx na postavljeno vprašanje: »Do ukinitve birokracije lahko pride le tedaj, ko bo postala splošna 'korist resnično — ne pa samo v mislih, ajbstraktno. tako kakor pri Heglu — enaka posebnim koristim, kar pa je spet mogoče le tako, da se posebne koristi resnično izenačijo s splošnimi koristmi.«
Ce pre\'edemo to pomembno misel iz Heglovega filozofskega jezika, pod \pli\om katerega je pisal Marx svoja zgodnja dela. na njegov poznejši jezik, in če računamo s tem, da je mladi Marx birokracijo enačil z državo, bi se glasila gornja misel talkole: Država bo prenehala obstajati šele x takšni družbeni ureditvi, v kateri ne bo več nasprotja med posebnimi koristmi posameznikom in splošno družbeno koristjo.
To isto misel je razvil Marx tudi ob vprašanju o demokraciji in nstami. Heglova država kot »abstraktna splošnost«. pravi Marx. sploh ni nikakšna splošnost, temveč je posdbna kategorija, ki se dviga nad resničnim življenjem ljudstva kot »politična država« in se mu postavlja nasproti v obliki ustave in birdkracije. Tu velja opozoriti na to. da uporablja Marx atribut »politični« v zvezi z državo zaradi tega,
411
da bi s tem označil njeno izločenost iz družbe, tedaj okoliščino, da je vsaka država sila nad družbo.
Marx je v tej dobi, izhajajoč z demokratičnih pozicij, ostro nastopal proti Heglovim monarhističnim koaicepcijam. Še več, zavzeinal se je za »resnično demokracijo«, to je za takšno politično ureditev, ki bo slonela na načelu suverenosti ljudstva z ustavo kot izrazom ljudske volje. V takšni politični ureditvi sploh ne bi bilo več nobene sile nad družbo, takšna ureditev sploh ne bi bila več »politična«, temveč bi bila ravno — resnična demokracija. V demokraciji, pravi Marx. pa so ustava, zakoni, država samo še izraz samoodločbe ljudstva, so določena vsebina te samoodločbe.
Razpravljajoč o tako pojmovani demokraciji, se sklicuje Marx na francosko politično publicistiko, v kateri se je kakšnih dvajset let poprej pojavila ideja o odmiranju države. Iz dejstva, da država v resnični demokraciji nič več ne stoji nad družbo — pravi Marx — so moderni Francozi sklepali, da v takšnih okoliščinah država sploh izgine. Nobenega dvoma ni, da so ti »moderni Francozi« utopični socialisti, posebno pa Saint-Simon in njegovi pripadniki. Vendar pa o tem poznej e.
Tako misel o ukinitvi birokracije kakor tudi misel o izginotju države sta zelo pomembni za proučevanje vprašanja o nastanku in nadaljnjem razvoju teorije o odmiranju države. Čeprav Marx v »Kritiki Heglove filozofije države« še ni razmišljal o družbenih nosilcih zahteve po takšni družbeni ureditvi, v kateri bi lahko obstajala »resnična demokracija«, v kateri ne bi bilo več nasprotij med koristmi družbe in koristmi posameznikov, je treba vendarle v obeh navedenih mislih videti logični in časovni začetek razvoja marksističnega nauka o odmiranju  države.
Marx je bil v času, ko je pisal »Kritiko Heglove filozofije države«, na demokratičnih pozicijah, izhajajoč od mladohegeljanske levice. Vendar pa to demokratično stališče nikakor ni istovetno z buržoaznim liberalističnim demokratizmom onega časa. Analiza in kritika Heglove politične teorije Marxa namreč nista pripeljali do tega, da bi mu bilo izbirati med različnimi oblikami politične vladavine, temveč sta ga pripeljali do nekega mnogo globljega in bolj usodnega izbora: do izbora med državo sploh, to je politično oblastjo v že omenjenem pomenu, in pa nečim drugim, nečim, kar sploh ni več država. Ravno demokracijo pa je štel mladi Marx za nekaj, kar se razlikuje od vsake politične države kot sile nad družbo. Demokracije Marx ni eimčil s kakšnim določenim političnim režimom, marveč mu je bila sinonim za takšno družbeno ureditev, v kateri bo prišlo do pomiritve »civilne
412
družbe«, se pravi resničnih človeških koristi, z državo kot področjem njihovih abstraktnih interesov. Tako pojmovana demokracija odpravlja sleherni politični karakter države, odpravlja njena izločenost iz družbe, njen položaj nad njo. Šele v resnični demokraciji izginja država kot politična kategorija. Takšna demokracija pomeni MarxTi »rešitev uganke vseh ustav«, »rešitev tistega problema, ki ga nakazujejo vsi obstoječi politični režimi«.
Z izrazi »uganka vseh ustav«, »problem, ki ga nakazujejo vsi obstoječi politični režimi,« kaže Marx brez dvoma na tisti problem klasikov buržoazne politične teorije, ki so ga le-ti sicer nakazali, niso pa ga mogli rešiti. Gre za nasprotje med realnimi koristmi posameznikov in državo kot politično kategorijo. Marx v tem času ni le spoznal, da je problem nerešljiv v okviru kakršnega koli političnega režima, temveč je tudi že pokazal družbeno ureditev, v kateri ga je edino mogoče rešiti. Takšno družbeno ureditev imenuje tokrat še »resnična demokracija«, postavlja pa jo že izven tradicionalnega političnega okvira. Tako vodi misel mladega Marxa že neposredno do teorije o odmiranju države kakor tudi do nauka o socia'listični demokraciji.
Marx je v člankih, ki jih je pisal za pariški časopis »Vorwarts« leta 1844, s še večjim poudarkom kazal na nasprotje med splošnimi in zasebnimi ikoristmi v meščanski družbe. Poudarjal je, da je država naravnost zgrajena na tem nasprotju. Le-to se izživlja na političnem področju družbe med drugim tudi kot nasprotje med nalogami in ddbro voljo državne administracije na eni in pa njenimi sredstvi in pooblastili na drugi strani. V teh člankih govori Marx nadalje tudi že povsem jasno o ukinitvi drža\e. Država — tako pravi — ne more ukiniti omenjenega nasprotja, ne da bi ukinila samo sebe.
Tudi v tem obdobju uporablja Marx atribut »politični« zato, da bi s tem atributom označil odmaknjenost države od družbe. Toda, medtem ko teži v letih 1841/42 še k nekakšni megleni »resnični demo-' kraciji«, prihaja v člankih za »Vorwarts« že docela na revolucionarne socialistične pozicije. Ko razmišlja o politični duši, to je o političnem bistvu revolucije, pravi, da se kaže to bistvo v stremljenju tistih razredov, ki so bili doslej brez političnega vpliva, da bi likvidirali svojo osamljenost v odnosu do države in državne oblasti. To pomeni, da mora izhajati revolucija od države, od nekega e^bstraktnega bistva, ki obstaja samo zaradi svoje odmaknjenosti od resničnega življenja in ki si ga je nemogoče zamisliti brez organiziranega nasprotja med splošno idejo in pa individualnim bivanjem človeka. Politična duša revolucije — piše Marx — organizira v skladu s svojo omejeno in razr-
413
vauo naravo posebno ^'ladajočo sfero znotraj sajne družbe in iia njen račun.
To poineni, da šteje Marx revolucijo od vsega začetka za emi-nentno politično dejanje, naperjeno na politično sfero družbe, se pravi na državno oblast. Ko Marx o tem piše, ima nesporno pred očmi socialistično revolucijo, zakaj po njegovih lastnih besedah socializma ni mogoče realizirati drugače kakor z revolucijo kot političnim dejanjem. Za vprašanje, o katerem govorimo, je izredno pomembna imslednja misel, ki navezuje neposredno na gornjo: socializmu »je to politično dejanje potrdimo toliko, kolikor mora rušiti in razkrajati. Ko pa se začne njegova organizatorična dejavnost, ko se pokaže njegov lastni oilj, njegova lastna duša, začne socializem odmetavati svoj politični ovoj.'i.
s tem se je povzpel Marx že zelo visoko nad navadno kritiko Heglovih političnih pojmovanj in se suvereno giblje v sferi originalnega znanstvenega ustvarjanja. "^-^ »višine« pa ne gre jemati dobesedno. Ravno zaradi tega, ker izhaja od empirične, resnično obstoječe stvarnosti, ker stoji z obema nogama trdno na realnih tleh družbene resničnosti, je lahko v pozitivnem smislu premagal Heglova politična pojmovanja in tako postavil solidne temelje za poznejšo teorijo o socialistični revoluciji in o odmiranju države. Marxove misli iz pariš'kega »Vor^vartsa«, ki smo jih navedli, že vsebujejo to teorijo v zameikn. Pojmovanje, da je socialistična revolucija erainentno politično dejanje, vodi v zvezi s spoznanjem, da socializem mora rušiti in razkrajati, do teze o razbijanju buržoaznega državnega stroja in k nauku o proletarski državi kot diktaturi proletariata. Misel o lastnih ciljih socializma, o njegovi lastni duši pa vodi do teorije o odmiranju države. Zakaj najgloblje bifsitvo odmiranja države je ravno »odmetavanje političnega ovoja«, se pravi zraščanja politične strukture socialistične družbe z njemo splošnodružbeno, predvsem elkonomsko strukturo.
Leta 1844 je dozorel pri Marxu tudi že odgovor na vprašanje o tem, kateremu razredu buržoazne družbe bo pripadla zgodov^inska \loga, da bo nosilec socialističnih družbenih preobrazb. Ta razred je pro-letariat, o katerem Marx prvič govori v svoji razpravi »Prispevek h kritiki Heglove filozofije prava« (1844). V tej dobi so v Nemčiji dozorevali pogoji za buržoazno demokratično revolucijo. Marx opozarja na to, da se lahko Nemčija osvobo<li srednjega veka, to je ie\-dalizma, le s popolno zmago nad njim. Takšno osvoboditev pa lahko izvede samo raizred, ki ga vežejo radikalne verige, razred, ki lahko osvobodi sebe le taiko, da hkrati osvobodi vso družbo, razred, ki lahko
414
pridobi sam sebe le tako, da ^ celoti zno\ a pridobi vse človešt\o. Takšen razred je prolelariat.
Tako so do leta 1844 dozoreli že vsi elementi, ti vodijo k marksistični teoriji o odmiranju države. To leto pa je pomembno tudi še v nekem drugem pogledu. Takrat se je namreč začelo prijateljstvo Karla Marxa s Friedrichom Engelsom. ki je trajalo vse do Marxo\e smrti.
Prvo večje skupno delo klasikov znanstvenega socializma je bila redakcija »Nemše ideologije« (1845, Bruxelles), s katero sta položila temelje teoriji zgodovinskega materializma. V navedenem delu je problem odmiranja drža\e že čisto jasno postavljen, tako glede na splošne družbene okoliščine, ki bodo vodile do tega procesa, kakor tudi glede na njegovega družbenega nosilca. Proletarci, pravita Mars in Engeis, so \ direktni opoziciji do tiste oblike, ki je dajala doslej posameznikom v družbi njihov splošni izraz, do države, ter so prisiljeni, da porušijo državo, če hočejo povsem uveljaviti svojo lastno osebnost. V pogledu splošnih okoliščin, ki ^ odijo do odmiranja države, pa sta zapisala naslednje: »V dosedanjih surogatih skupnosti, v državi itd., je obstajala osebna svoboda samo za tiste posameznike, ki so se razvili v okviru vladajočega razreda. Navidezna skupnost, v kateri so se le-ti doslej združevali, se je njim nasproti vselej osamosvajala, in je bila za podložni razred — zato ker je pomenila združitev enega razreda nasproti drugemu — ne le nekakšna povsem ilnzorna skupnost, temveč jim je nalagala nove in nove okove. V resnični skupnosti pa bodo dosegli posamezniki v svoji asociaciji in prek nje svojo osebno svobodo.«
To pomeni: uveljavljanje lastne osebnosti vsakega posameznega človeka je mogoče šele v resnični skupnosti, to je v takšni, ki ne bo več združitev eaoga razreda nasproti drugemu. Takšna skupnost pa igublja politični značaj, kot asociacija svobodnih proizvajalcev se povsem izenačuje z družbo, ki ne potrebuje več nobenih surogato\ ^' obliki države itd. Tako pojmovana »resnična skupnost« ni nič drugega kakor brezrazredna družba, h kateri vodi revolucionarna politična a'kcija delavskega razreda. V takšni družbi ni razloga za obstoj države, zakaj  vladavine enega razreda nad drugim ni več.
Spoznanja, o katerih govorimo, so Marxu omogočila, da je v »Bedi filozofije« (1847), polemičnem spisu proti Proudhonu, prvič formuliral teorijo o odmiranju države. »Med razvojem bo delavski razred postavil na mesto stare buržoazne družbe iaikšno asociacijo, ki izključuje razrede in njihovo nasprotje, v kateri ne bo več prave politične oblasti,  zakaj  politična  oblast je ravno  uradni  izraz  za nasprotja   \
415
buržoazni družbi.« Velja opozoriti na to, da govori tukaj Marx o tem, kako bo delavski raizred med razvojem na mesto buržoazne družbe z njenimi razrednim^i nasprotji postavil brezrazredno asociacijo. Marx je tedaj že v prvi zgoščeni formulaciji teorije o odmiranju države poudaril, da bo šlo za proces, za razvoj. S takšnim razumevanjem vprašanja se je očitno hotel oddaljiti od Proudhonove »etatofobije«, od njegove, v bistvu roniantične mržnje do sleherne države, prav tako pa tudi od vsakršne anarhistične koncepcije o takojšnjem likvidiranju države. Ta ista misel je poudarjena tudi v »Manifestu komunistične partije« (1848), ki govori o tem, da bo javna oblast izguibila politični karakter šele, ko bodo m.ed razvojem, izginile ra:zredne razlike in ko bo  vsa  proizvodnja koncentrirana  v  rokah  združenih  proizvajalcev.
Do znamenitega »Manifesta« so se bili tedaj v znanstvenem socializmu že razvili vsi elementi teorije o odmiranju države. Izhodišče te razvojne poti je bil klasični problem buržoazne politične in državno-pravne teorije o neskladju med koristmi in pravicami posameznikov in suverenostjo državne oblasti: njen osrednji element je spoznanje o »politični« naravi sleherne države in pa o tem, da bo ta narava države — ki izraža razredna nasprotja — izginila šele v brezrazredni družbi. Mod razredno iburžoazno in brezrazredno ko'munistično družbo stoji proletarska revolucija, ki je zadnji politični akt v zgodovini, zalkaj socializem bo začel — po Marxovih besedah — odmetavati svoj politični ovoj, brž ko se bo pokazala njegova lastna duša. Družbeni nosilec tega v zgodovini zadnjega političnega dejanja je delavski razred, ki lahko osvobodi samega sebe le tedaj, če osvobodi hkrati vso družbo izpod razredne razklanosti. In končno: izginjanje politične narave ni trenutni akt nasilja, marveč gre za razvojni proces.
S posameznostmi tega zgodovinskega procesa se Marx in Engels v iej dobi še nista mogla ukvarjati, zakaj za proučevanje vprašanja v to smer je primanjkovalo konkretnega družbenega gradiva. To gradivo se je začelo kopičiti šele ob revolucionarnih dogajanjih v Evropi po letu 1848, pose*bno pa ob revoluciji pariških koinunardov leta 1871. Šele na podlagi tega empiričnega gradiva sta oba ustanovitelja znanstvenega socializma lahko začela proučevati sam proces odmiranja države.
Odgovoriti je treba na vprašanje, koliko so vplivali na dozorevanje mariksistične teorije o odmiranju države »moderni Francozi«, utopični socialisti, poseibno pa Saint-Simon in morda tudi Proudhon. O poslednjem in o njegovi etatofobiji smo že govorili. Proudhon je bil načelno proti sleherni državi, prav tako tudi proti državi delav-
416
-skega razreda. \^ tem načelno soviažueni stališču do države vidijo nekateri zgodovinarji političnih teorij razlog za to, da se je Marx razšel s Proudlianoni in da ga je tako ostro napadel. Čeprav takšno mnenje ne ustreza povsem resnici, je vendarle res, da laliko vodi Proudlionova niržnja nasproti sleherni državi edinole k anarhičnim pojmovanjem o takojšnji likvidaciji države, nikakor pa ne k naukn o njenem odmiranju kot zgodovinskem procesu, ki se dogaja v okviru socialistične družbe.
Čisto nekaj drugega pa je z vplivom, ki ga je imel na Marxa in Kngelsa Saint-Simon. Znano je, da je bil francoski socializem med neposrednimi izviri znanstvenega socializma. To je bil zlasti zaradi svoje ostre in poglobljene kritike buržoazne družbe v začetku 19. stoletja. Kar pa zadeva idejo o odmiranju države, je to idejo prvi v zgodovini politične misii izrazil rav^jio Saint-Simon. Pisal je, da se bo država razkrojila v ekonomski družbi: pisal je celo, da bo v takšni družbi vladanje nad ljudmi zamenjčvlo upravljanje s stvarmi. Še več: v državi je videl Saint-Simon manifestacijo vladavine enega razreda nad drugimi.
Pri tem se je ireba vprašati, kaj je pravzaprav razumel Saint-Simon z družbenimi razredi in kaj je štel zu »ekonomsko družbo«, \ kateri bi se naj država razkrojila? Tisti razred, ki v dani družbi — konkretno v restavracijski Franciji — vlada, je štel Saint-Simon za razred lenuhov, ki ga sestavljajo rentniki, lastniki takšnih zemljišč ali uživalci takšnih beneficijev, ki prinašajo rento, ne da bi bilo lastnikom oziroma uživalcem trdba kar koli delati, lemu razredu lenuho\ stoji imsproti razred producentov. h kateremu je prišteval Saint-Simon ne samo neposredne proizvajalce, marveč tudi industrijske kapitaliste, irgovce, bankirje in druge. Šele če se bo razred producentov dokopal do takšnega položaja \ družbi, da bo lahko organizirano upravljal s jnoizvodnjo — takšno stanje pa je Saint-Simon označeval za ekonomsko družbo — bo postala država odveč in se bo razkrojila, upravljanje s stvarmi pa bo stopilo na mesto vladanja nad ! i udmi.
Iz tega se da storiti sklej). da je Saint-Simonova ideja o razkrajanju države zelo blizu ideji znanstvenega socializma o odmiranju države. To pa samo v formalnem oziru. Po vsebini, glede na sociološko osnovo se namreč obe ideji bistveno rcizlikujeta med seboj. Razlike so posebno velike kar zadeva družbenega nosilca procesov, o katerih govorimo, kakor tndi kar zadeva splošno strukturo družbe, v kateri bi se naj ti procesi razvijali. Če računamo s temi dejstvi, bi bil od-j'<)ver   na   vprašanje,   ki   smo  ga   zastavili,   takšenle:   ideja   »modernih
417
Francozov« o razkrajanju države v družbi je brez dvoma vpli\ala na znanstveni socializem, sociološko utemeljeno vsebino pa sta ji dala šele Marx in Engels z naukom o odmiranju države.
Šele revolucionarni dogodki po letu 1848, posebno pa pariška komuna, so nudili tisto empirično gradivo, ki je Marxu in Engelsu omogočilo podrobneje analizirati revolucionarno politično prakso delavskega razreda. S tem se je začela druga faza v razvoju teorije o odmiranju države, ki je identična z naukom o proletarski državi kot državi posebnega tipa. Y predgovoru k nemški izdaji »Manifesta« iz leta 1872 povzemata Marx in Engels izkušnjo pariške komune, ki je pokazala, da delavski razred ne more enostavno prevzeti buržoaznega državnega stroja in ga izkoristiti za svoje namene. S tem sta oba klasika opozorila na zelo kompleksno, praktično politično in teoretično problematiko, opozorila sta na vprašanje o organizacijski strukturi proletarske države. Šele sedaj je dobila tudi ideja o odmiranju države svoj definitivni družbeno politični okvir. Ta okvir je prolctarska država. Zakaj odmira lahko le tista država, ki jo je postavil delavski razred po zmagoviti re\ oluciji.
Temeljno znanstveno delo, ki se ukvarja s to problematik«, je »Državljanska vojna v Franciji« Karla Marxa (18?!), skupno z Engel-sovim predgovorom iz leta 1891. Zlasti v Proglasu generalnega sveta Internacionalne delavske zveze o državljanski vojni v' Franciji se ukvarja Marx s političninii in organizacijskimi značilnostmi proletarske države. Vse te značilnosti skupaj — nacionalizacija sredstev za j)roizvodnjo. ekonomsko osvobajanje dela. odpravljanje razlik med fizičnim in umskim delom, samouprava proizvajalcev, voljeni, ljudstvu permanentno odgovorni ter vsak čas odstavljivi funkcionarji, prehaja-iije funkcij od centralne na lokalne ablasti itd. — dajejo tisto obliko vladavine delovnega ljudstva, ki ji pravimo socialistična demokracija.
Politične in organizacijske značilnosti proletarske države, ki so začele nastajati med prvo socialistično revolucijo v zgodovini, so šele dale meso in kri »resnični demokraciji« mladega Marxa, v kateri država izguiblja politično naravo in ne stoji več nad družbo. Ko je Marx proučeval pariško komuno, je ugotovil, da je že sam njen obstoj prinesel s seboj krajevno samoupravo, toda ne več kot protiutež državni oblasti, ki je postala zdaj odveč. 1 o »postajanje države odveč« pa je mogoče samo med bolj ali manj dolgotrajnim zgodovinskim razvojem. Če hoče doseči delavski razred svojo osvoboditev — pravi Marx  —  in  z  njo  tisto višjo  življenjsko obliko,  h  kateri  današnja
418
družba zaradi svojega ekonomskega razvoja neudržljivo teži, bo moral prebiti dolge boje in celo vrsto zgodovinskih procesov, ki bodo docela spremenili tako ljudi kakor razmere. Iz vsega konte^ksta, v katerega je "Vgrajena ta misel, se da skleipati, da meri na čas po socialistični proletarski revoluciji. To pa nadalje pomeni, da s samim političnim a^ktom revolucije proletarska država še ne  »postane  odveč«.
Ta'ko smo se spet srečali z ngotovitvijo o zgodovinskih procesih, ki se bodo dogajali po zmagi delavskega razreda nad buržoazijo, tedaj z ngotovitvijo o tistih pomembnih procesih, ki jih je Marx leta 1844 označil kot odmetavanje političnega ovoja socializma. Pariška komuna je prvič v zgodovini navrgla vprašanja o konkretni vsebini in strukturi teh procesov. To vprašanje je Marx — hkrati s splošnim metodološkim odgovorom nanj — v »Kritiki gothskega programa« takole formuliral: »Kakšno spremembo bo doživela država v komunistični družbi? Z drugimi besedami: katere družbene funkcije, podobne sedanjim državnim funkcijam, ji bodo ostale v komunistični družbi? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti samo znanstveno in problemu se ni mogoče približati niti za las, tudi če tisočkrat zvežemo besedo ljudstvo z besedo država.« Da bi lahko znanstveno odgovorili na vprašanje o spremembah, ki jih bo doživela država v komunistični družbi, pa je treba vsako posamezno socialistično državo skrbno proučevati in pri tem računati z vsemi tistimi posebnimi okoliščinami, v katerih je takšna država nastala, v katerih živi in se razvija v bodočnost.
Neposredno za Marxovo mislijo, ki smo jo pravkar citirali, sledi v »Kritiki gothskega programa« znani odstavek o prehodnem obdobju med kapitalistično in komunistično družbo, v katerem država ne more biti nič drugega kakor re\ ohicionarna diktatura proleiariata. S spremembami, ki jih doživlja ta tip države, sta se Marx in Engels znova tikvarjala leta 1877. ko sta pripravljala »Anti-Dlihringa«. Gradivo za to znanstveno analizo proletarske države je dajala spet pariška komuna, njen rezultat pa je znana, tolikokrat citirana klasična formulacija teorije o odmiranju države, ki jo je zapisal Friedrich Engels.
Marksistična teorija o odmiranju države odkriva protislovno naravo sleherne države kot razredne tvorbe. Ta protislovna narava izvira iz tega, ker je država organizacija vladajočega razreda, hkrati s tem pa tudi predstavnik vse družbe. »Država je bila uradni predstavnik vse družbe . . . kolikor je bila država tistega razreda, ki je za svojo dobo sam  zastopal  vso  družbo:   v  starem  veku  država  državljanov,  ki  so
27*                                                              419
bili lastniki sužnje\. \ srednjem veku država fe\da]neg;a plemstva, v naših dneh država buržoazije« (Engels). Negativni, konservativni del te /protislovnosti je zakoreninje/i \ tem. da je sleherjui državči organizacija nekega vladajočega razreda, medtem ko izhaja njen pozitivni, revolucionarni del iz okoliščine, dči sleherna država predstavlja tudi družbo v celoti. Pri tem gre za notranjo protislovnost, tedaj za takšno, ki vzdržuje kvaliteto pojavov — v tem primeru države — hkrati s tem pa tudi določa njihoNO gibanje in njihov razvoj.
Ideologi revolucionarne buržoazije so menili, da je mogoče premagati to protislovnost — ki so jo spoznavali kot spopadanje koristi posameznikov s suverenostjo državne oblasti — le tako. da se pomirijo nasprotujoče si koristi med posameznikom in državo. Teorije teh ideologov so le krepile konservativni del notranjega protislovja \ državi, pa najsi so izhajale od ideje o prirodnem pravu, poudarjajoč pri tem politične pravice človeka in državdjana (l^ocke), ali pa od ideje o družbeni pogodbi, s čimer so podpirale bodisi državni absolutizem (Hobbes) bodisi drobnoburžoazne. romantične težnje po izenačevanju premoženja v družbi (Rousseau). \ takšnena pristopanju k problemu se izraža razredna determiniranost omenjenih teoretikov, se l>ra\i njihova navezanost na ekonomske in vsakršne druge koristi tiste buržoazije. ki je hotela postati edini vladajoči razred ter prek svoje države predstavljati družbo v celoti. Prav isto je v bistvu tudi s tistimi sodobnimi ideologi, ki bi radi doikazali, da je misel o odmiranju države čisto navadni utopizem, ali pa, da bo prišlo do procesa odmiranja šele v neki zelo daljni bodočnosti. Tudi »teorije« takšne \rste so zakoreninjene konec konce\ v ekonomskih in vsakršnih drugih koristili določenega vladajočega razreda ali pa določene družbeiu^ grupacije. ki izvršuje funkcije takšnega razreda.
UstanoN itelja znanstvenega socializma pa sta spoznala, da se bo med zgodovinskim razvojem vse bolj obliko\al pozitivni, revolucionarni del tiste notranje protislo\ nosti. o kateri smo govorili. Spoznala sta. da bo postajala država vse bolj in bolj resnični predstavnik vse družbe. Ta proces, v katerem bo drža\a izgubljala iiara\o organizacije vladajočega razreda, pa ne leži v nekakšni daljni bodočnosti. Sprožilo ga bo tisto politično dejanje, s katerim bo prev^zel delavski razred državno oblast v svoje roke. To politično dejanje je socialistična rcNolucija. Proletariat se polasti državne oblasti in spremeni juoiizvajaliia sredstva najpoprej v drža.vno lastnino.« To »prvo dejanji', ki z njim država \ resnici nastopi kol predstav Jiik \ se družbe... je hkrati njeno zadnje samostojno dejanje kot drža\e«  (Engels).  Proces.
420
med katerim j)ostaja država resnični predstavnik vse driižlbe, je proces njenega odmiranja.
Pa še nekaj. Tudi nastanek in razvoj marksistične teorije o odmiranju države kažeta, da je čisto neutemeljeno ravnanje tistih, ki postavljajo nekalkšnemu niladeniu Marxu nasproti nekakšnega zrelega Marxa, češ da je prvi za drttžbeno znanost mnogo bolj pomemben od drugega, ki da se je izrodil v fanatičnega in zadrtega politika, leniu nasproti pa tudi geneza teorije o odmiranju države dokazuje, da tvorita >mladi« in »stari« Marx nerazdružljivo razvojno celoto, med katero je intelektualno dozoreval ideolog in voditelj delavskega rtizreda. Vse to, kar t\ori ogromni opits Karla Marxa, sega tako ali drugače nazaj do tistih neposrednih virov, kjer je le-ta začel svojo življenjsko pot znanst\enika in revolucionarja, med katero je oiblikoval tisti pogled im družbo, ki mu pravimo znanstveni socializem. Tisti, ki se sklictijejo samo na »mladega« Marxa, se vračajo nazaj na predmarksi-stične pozicije čibstraktnega hnmanizma in heglovskega spiritualizma ter jemljejo marksizmu zavestno ali nezavestno, vendar pa nujno. njego\'o znanstveno revolucionarno bistvo, in sicer \' imenit nekakšnega mladega Marxa.
421