KOZERIJA
Plačilo za senco
Znan pisatelj se za stalno naseli zunaj mesta. Tako, nekje na lobu manjše vasi. Vseje, kotje pričakoval — svel zrak, lepa narava- teiava je le telefon. Tega ni v bližini. Tudi centrala v vasi je do kraja preobremenjena. Odloči se, da ga potegne iz diugega, večjega kraja. Kmetje, ka-kih dvajsel skupaj, po katerih zemljiščih naj bi tekli drogovi, izdajo potiebno soglasje, zatakae se le pri enem. Ta lepega dne mencaje potrka na pisateljeva vrata:
»Meni še niste plačali odškodnine!« obotavlji-
vo spravi iz sebe. »Ne razumem, le kakšno odškodnino nefa?«
se začudi pisatelj.
»Saj veste, diog bo stal na našem.« »Kako na vašem, stal bo vendar na meji; lo ste
že podpisali.«
»Že, že, toda žice bodo tekie po našem.« »Žice vendar ne tečejo po tleh, ampak po
zraku.«
»Že, toda sence bodo padale na naše.« »Sence ? Se pra vi, da vatn morajo tudi ptiči, ki
letajo čez vaše, plačevati odškodnino; saj vendar
tudi ooi delajo senco...«