ČLANKI IN RAZPRAVE
ZASTAVA KRANJSKEGA
PLEMIŠKEGA POZIVA IZ BITKE
PRI SISKU LETA 1593
BRANKO REISP
Štiristo let bo preteklo od pomembne, za
Hrvaško in Slovenijo celo najpomembnejše
zmage nad Turki pri Sisku. Leta 1593 je boje-
viti bosanski beglerbeg Hasan paša Predojevic
po dveh letih sistematičnih vojaških operacij
(leta 1592 je zgradil trdnjavo Petrinja in za-
vzel Bihač) pripravil vse potrebno za glavni
napad na Sisak, ki je bil poleg Karlovca in Za-
greba še edini branik ostankov Hrvaške in slo-
venskih dežel. Dne 15. junija se je z okoli
12.000 vojaki utaboril na desnem bregu reke
Kolpe in začel oblegati Sisak, ki ga je pod po-
veljstvom dveh kanonikov zagrebškega kapit-
Ija branilo okoli 800 ljudi. Zbrana krščanska
vojska, to je banske čete, enote hrvaškega in
kranjskega fevdalnega poziva, cesarska vojska
in oddelki iz Vojne krajine, je štela skupaj pri-
bližno 5000 mož. Prihajajočim enotam je Ha-
san paša postavil nasproti glavnino svoje voj-
ske, okoli 10.000 mož, ki so prešli čez most na
levi breg Kolpe. Dne 22. junija okoli poldne
se je začel spopad. V bitki, ki je trajala približ-
no eno uro, je številčno šibkejša avstrijsko-
hrvaška vojska, predvsem zaradi modernejše
oborožitve z osebnim strelnim orožjem, pre-
magala vsaj dvakrat večjo turško vojsko. Pad-
lo je 8000 mož, tudi poveljnik Hasan paša,
štirje sandžakbegi in veliko bosansko-herce-
govskih begov in spahij. Avstrijsko-hrvaške
izgube so bile neznatne, le 40 do 50 mož. Med
vojnim plenom so bile vojaške zastave, nekaj
velikih in več manjših topov, ladje in oba vo-
jaška tabora na bregovih Kolpe.
Odmev te zmage je bil v vsej Evropi izre-
den. Vsi so nekako podzavestno čutili, da se s
tem začenja nova doba, ki jo zaznamuje pro-
padanje turške vojaške moči, bosanski Turki
posebej pa so spoznali, da je s tem konec nji-
hovega prodiranja proti zahodu. Turški odgo-
vor na hudi poraz, ki so ga pretrpeli pod Si-
skom, je bila tako imenovana »dolga vojna«
(1593-1606). Čeprav je na začetku te avstrij-
sko-turške vojne novemu bosanskemu begler-
begu Mustafa paši s pomočjo drugih turških
enot uspelo za krajši čas v teku vojaških ope-
racij Sisak celo zasesti, pa je bil pozneje skle-
njeni mir ob reki Žitvi (Zsitva-Torok) za Tur-
ke neugoden. Zaradi notranje krize, ki jo je
doživljalo turško cesarstvo, zaradi krepitve
centralne oblasti v habsburških deželah, raz-
voja gospodarstva in tehnike na zahodu, je
Habsburžanom na začetku 17. stoletja uspelo.
ustvariti proti Turčiji ravnotežje sil. S tem je
bila od naših krajev odvmjena neposredna
turška nevarnost in prenehali so tudi skoraj
dvesto let trajajoči turški vdori, zaradi katerih
je preteklo toliko naše krvi in bilo uničenih
toliko gmotnih dobrin. Na Hrvaškem pa so
prebrodili najhujše obdobje boja za obstnak,
še več, pojavila se je že misel na osvoboditev
izgubljenih krajev. Končali so se težki, toda
junaški in skoraj legendami časi, ki so se vtis-
nili v spomin slovenskega naroda z vso močjo
in za dolga stoletja. Slovenske dežele so se
obranile pritiska z jugovzhoda in ohranile stik
s civilizacijo in kulturo zahodne Evrope.
Čeprav so imeli poveljniki drugih enot
(Andrej Auersperg-Turjaški, Ruprecht Eggen-
berg, ban Tomaž Erdödy) v bitki odločilnejšo
vlogo, je slovenska ljudska Pesem od Ravbarja
s pesniško svobodo napravila za glavne juna-
ke teh dogodkov poveljnika kranjskih čet
Adama Rauberja in »Kranjce«, kar značilno
kaže na slovenski vojaški ponos, ki je bil za ti-
ste čase razumljivo kranjsko pokrajinsko
obarvan, saj so v drugih vojaških formacijah
prevladovali Hrvatje in Nemci. V 2. polovici
19. stoletja, s krepitvijo slovenske nacionalne
zavesti, pa je veljala bitka pri Sisku sploh za
slovensko in hrvaško zmago in za povračilo
po turških vpadih povzročenega trpljenja.
Zato omenjeni dogodki niso spodbudili le
ljudske pesniške ustvarjalnosti, ampak tudi
umetniško ustvarjalnost še v nedavnem in da-
našnjem času, že takrat razne literarne stvari-
tve in kasneje znanstvene obravnave. Biblio-
grafija del o tem dogodku je obsežna.'
V nadaljevanju bom opozoril na redke da-
nes znane in ohranjene predmete-muzealije,
neposredno povezane z bitko pri Sisku, na
masni plašč, izdelan iz ogrinjala Hasana paše,
na poslikani bronasti relief bitke pri Sisku, in
posebej na zastavo kranjske plemiške konjeni-
ce iz bitke pri Sisku. Masni plašč in bronasti
relief bitke sta bila v literaturi razmeroma po-
gosto omenjena, zastava pa že dolgo ni bila v
evidenci, oziroma na ta način prihaja iz poza-
be.
O Hasanovem plašču posnemam po članku
Viktorja Steske v Kroniki slovenskih mest iz
leta 1937, da je dal ljubljanski škof Tomaž
Hren po bitki pri Sisku iz plašča premaganega
Hasana paše napraviti kazulo (masni plašč) in
dva levita, to je dve levitski obleki, imene-.
83
vani dalmatika (liturgično oblačilo diakono-
v) za mašo v ljubljanski stolnici dne 22. junija
na god sv. Ahaca, ki so ga začeli takrat sloves-
no praznovati. Leta 1655 so premajhni plašč
(kazulo) povečali z blagom obeh dalmatik.
Kakor je razvidno iz latinskega vpisa na per-
gamentnem lističu na podlogi plašča, so takrat
namreč po dolgoletni uporabi plašč prekrojili
v sedanjo obliko.2 Potem so s tem plaščem
maševali vsako leto 22. junija. Toda že v 2.
letnem poročilu Deželnega muzeja v Vojvodi-
ni Kranjski iz leta 1839 je zapisano, da se si-
cer masni plašč hrani v ljubljanski stolnici, že
nekaj časa pa ga 22. junija ni videti, ker je
proslavljanje obletnice po francoski invaziji
prešlo v pozabo in se je slovesnost svetega
mučenca in deželnega zavetnika Ahaca
umaknila prazniku drugega svetnika, ki je bil
oglejski škof,3 medtem ko Viktor Steska trdi,
da so s tem plaščem maševali do leta 1909,
potem pa ne več, ker so začeli častiti na ta dan
sv. Pavlina."* (Danes je ta dan praznik sv. Pa-
vlina iz Noie, praznik oglejskega škofa oziro-
ma patriarha, prav tako sv. Pavlina, je 11. ja-
nuarja.)
Še največ razhajanj v strokovni literaturi je
glede števila in nekaterih nahajališč masnega
plašča. Že leta 1818 trdi Henrik Costa v du-
najskem časopisu Archiv für Geographie, Hi-
storie, Staats- und Kriegskunst, da se masni
ornati napravljeni iz šotora (!) padlega Hasana
paše uporabljajo za slovesne pobožnosti v
Ribnici, na Turjaku (Ausersberg!) in v Lju-
bljani v stolnici in frančiškanski cerkvi.5 V 2.
letnem poročilu Deželnega muzeja v Vojvodi-
ni Kranjski sta navedena poleg plašča v stol-
nici še dva druga, na Turjaku in v podružnič-
ni cerkvi sv. Ahaca na Gori.6 Karel Prenner
govori v svojem spisu Der Tag bei Sissek v ča-
sopisu Camiolia leta 1838, da obnavlja vedno
bolj izginjajoči spomin na to sijajno zmago
maša v ljubljanski stolnici, ki se bere v omatu,
narejenem iz zastave (die Leibfahne) Hasana
paše, in slavnost v nedeljo po 22. juniju na
Gori sv. Ahaca pri Turjaku.7 Res pa je, daje v
istem časopisu leta 1842 pisec drobnega pri-
spevka popravil Prennerja. Ne gre za zastavo,
ampak za plašč, latinsko »paludamentum«, ki
ga nosijo vojaški poveljniki. Vendar so po nje-
govem iz tega plašča napravili še dvoje mas-
nih oblačil, eno za Dunaj, drugo za cerkev sv.
Ahaca pri Turjaku. Kje se hrani prvi, mu ni
znano, zadnji pa je, shranjenen na vlažnem
kraju, kolikor je slišal, toliko kot propadel.8
Peter Radics še piše v svoji študiji o bitki pri
Sisku iz leta 1861 o plaščih, ki se, kakor bi ga
razumeli, rabita ob slovesnosti v ljubljanski
stolnici in v cerki sv. Ahaca pri Turjaku.
Omenja kazulo in štolo.9 Oboje, namreč ka-
zulo in štolo, navaja v svoji zgodovini Kranj-
ske leta 1875 tudi Avgust Dimitz.lO Nekaj po-
datkov o plašču iz ljubljanske stolnice in štiri
slike je ob tristoletnici bitke objavil v časopisu
Dom in svet urednik Frančišek Lampe.'i Bla-
go je svilnati brokat kardinalsko rdeče barve z
zlatimi nitkami in vtkanim vzorcem granatne-
ga jabolka v nekdaj modrih, rumenih in zele-
nih tonih. Je orientalskega ali italijanskega iz-
vora. Okoli leta 1900 se je Viktor Steska sam
prepričal, da masni plašč v zakristiji cerkve
sv. Ahaca pri Turjaku, ki naj bi bil po tradiciji
narejen iz Hasanovega plašča, ni podoben ti-
stemu v ljubljanski stolnici. 12 Sicer pa se od-
slej v literaturi omenja le plašč v ljubljanski
stolnici in drugih najbrž ni bilo, saj jih poro-
čevalci nikoli jasno ne omenjajo, ampak le
splošno. Masni plašč in manipel (stola ni na-
vedena) je stolni župni urad 17. junija 1931
oddal v hrambo Narodnemu muzeju v Lju-
bljani, kjer sta predmeta še danes. 13 Slika je v
kulturnozgodovinskem delu Vodnika po zbir-
kah Narodnega muzeja v Ljubljani iz leta
1931 in v članku Viktorja Steske.i4 Na koncu
lahko zapišemo še, da je Hasanov plašč prišel
v ljubljansko stolnico verjetno s posredova-
njem ali kot dar enega glavnih poveljnikov in
zmagovalcev v bitki, Andreja Auersperga-
Turjaškega.
Spomin na bitko pri Sisku ohranjajo poleg
slovesnih praznovanj 22. junija, pesmi in opi-
sov tudi razne upodobitve. Verjetno najstarej-
ši je bakrorez Oktavijana Lanellija, omenjen v
deželnih protokolih ali sejnih zapiskih že 24.
septembra 1593.15 Vrsto starejših upodobitev
navaja v knjižici z naslovom Pokus bibliogra-
fije povjesti pobjede kod Siska njen avtor Mir-
ko Breyer. Bibliografija vsebuje 100 enot, v
katerih je pisano o bitki in je bila tiskana v
Križevcih leta 1893 v 75 primerkih. 16 Med
upodobitve sodi tudi naslednji predmet naše
obravnave, bronasti relief bitke pri Sisku.
Zgodovina predmeta je precej zamotana. Za
časa Janeza Vajkarda Valvasorja sta bili dve
veliki tabli na ogled v Ljubljani, ena v stolni-
ci, druga v deželnem dvorcu. Valvasor je bit-
ko posnel za veliki bakrorez v Die Ehre deß
Hertzogthums Grain. 17 Velika oljna slika bit-
ke pri Sisku na tanjenem bakru je pod številko
65 vpisana v nadaljevanju seznama za muzej
pridobljenih darov, ki ga je objavljal kuratorij
kranjskega deželnega muzeja v Illyrisches
Blatt leta 1838. Izročila jo je Hcejska knjižnica
z dovoljnejem deželnega gubemija z dne 24.
februarja 1838.18 V 2. letnem poročilu Dežel-
nega muzeja v Vojvodini Kranjski iz navede-
nega leta je še podrobneje pojasnjeno, daje bil
ta odlični dar prvotno last kranjskih deželnih
stanov in v času tuje (francoske) oblasti shra-
njen v tukajšnji licejski knjižnici. V poročilu
je rečeno tudi, da je slika toliko bolj dragoce-
na, kolikor bolj vse, kar spominja na velika
junaška dejanja naših prednikov, izginja v me-
njavah časa v pozabo. 19 Kasneje, leta 1861,
piše Peter Radics drugače. Tabla naj bi bila
po podrtju prvotne stolnice leta 1701 prenese-
na v današnjo Semeniško knjižnico in od tam
84
v »Nationalmuseum«.20 Po Radicsu so poda-
tek prevzeli še drugi avtorji.21
Dodatne zaplete povzroča kronogram na
plošči SANCTVS ACHATIVS ANDREAM
AB AVERSPERG IN ISTA FVRIOSA PV-
GNA PERSTITIT ANNO 1593, ki da letnico
1731. Iz tega dejstva je izhajal Alfonz Müll-
ner, ko je v muzejskem glasilu Argo leta 1893
o plošči podrobno razpravljal. Skušal je ugo-
toviti njenega izdelovalca. Med štirimi leta
1731 v Ljubljani delujočimi pasarskimi moj-
stri se mu je zdel najverjetnejši avtor slike v
poklicu po odmeri davka sodeč najuspešnejši
Ferdinand Gemeindler.22 Od tod se v današ-
njem času navaja z vprašajem kot avtor leta
1731 izdelane slike z nekoliko spremenjenim
priimkom Ferdinand Gemeinder (!)23 Proble-
mi nastanka in avtorstva z Miillnerjevo raz-
pravo niso bili v celoti rešeni, na kar so opo-
zarjali v kasnejših zapisih.24 Tudi so domne-
vali, da je bila plošča, ki se hrani v muzeju,
leta 1731 le predelana in vnovič preslikana
ali, da je ploščo naročil škof Hren pri slikarju
Matiji Planerju (Planner, Plainer) za 200 gol-
dinarjev, kakor je zapisal Peter Radics v Leto-
pisu Matice slovenske leta 1878, toda svoje tr-
ditve ni z ničemer dokumentiral.25 Avgust
Dimitz je povezal nastanek plošče z delom
Oktavijana Lanellija.26 Do danes ni pojasnje-
no, kje pravzaprav sta tabli, ki ju je videl Val-
vasor oziroma katera od obeh se je ohranila,
seveda če predpostavljamo, da je muzejska ta-
bla le predelava starejše in ni nastala šele leta
1731. V tem primeru bi podatki muzejskega
kuratorija, po katerih je bila plošča izročena
muzeju z dovoljenjem gubernija, govorili bolj
za to, da gre za ploščo, ki je bila v lasti dežel-
nih stanov, torej v deželnem dvorcu. Vendar
bi se vprašanja dala bolj pojasniti le z izsledi-
tvijo morebitnih novih virov.
Po zgraditvi in odprtju današnje muzejske
stavbe leta 1888 je bila plošča postavljena na
ogled v VIL dvorani.27 Zanimivo je tudi, daje
prav leta 1731 nastala nova slika bitke pri Si-
sku na sedaj odstranjenem gradu Križ pri
Kamniku. Podpisana je bila z: Josephus G.
Mayr pinxit 1731.28 Obstajati pa je morala
tudi kopija na platno, ki jo je okoli leta 1863
napravil slikar Pavel Kuni, kar izvemo iz
članka Ludvika Ißleiba v časopisu Blätter aus
Krain in iz separatnega odtisa, kjer pisec po-
drobneje govori tudi o vsebini slike.29 Plošča
je bila pogosto reproducirana, npr. v Radicse-
vi študiji Die Schlacht bei Sissek leta 1861, v
vrsti spominskih objav ob tristoletnici bitke,
barvno v Enciklopediji Slovenije in še
drugod. 30
Na plošči so predstavljeni trije sicer vsebin-
sko povezani, vendar časovno in krajevno lo-
čeni dogodki: bitka 22. junija v prvem planu,
desno spodaj triumfalni vhod Andreja Auers-
perga v Karlovac 28. junija in desno zgoraj
obleganje trdnjave Petrinja naslednjega leta.
Na zgornjem robu slike so upodobljeni zapo-
vrstjo od leve proti desni sv. Ahac, sv. Janez
Krstnik, trije angeli, Kristus v gloriji in sv.
Lovrenc. Na plošči spodaj desno je tudi ome-
njeni napis s kronogramom, ki s svojim bese-
dilom, tako kot Hasanov plašč, zaradi znane-
ga dogajanja po bitki, ponovno nakazuje neko
zvezo predmeta s Turjačani.
Tretji predmet, ki je v neposredni zvezi z
bitko pri Sisku, je zastava ali prapor kranjske
plemiške konjenice, ki se v literaturi eksplicit-
no omenja le enkrat. Tudi je v seznamih za
muzej pridobljenih predmetov ni bilo mogoče
ugotoviti. Pač pa med muzejskimi predmeti
najdemo zastavo ali prapor kranjskega vite-
štva iz leta 1621. Zastava je iz češnjevordeče-
ga svilenega blaga z zlatimi plamenčki, na eni
strani je Kristus na križu in napis »1621 Duce
crucifixo Deo«, na drugi kranjski grb z napi-
som »Für das Vaterland« in spodaj »erit altera
merces«. Muzeju naj bi jo posredoval, kakor
je razvidno iz Dežmanovega vodnika po mu-
zeju iz leta 1888, grof Otto Barbo. Takrat je
bila zastava razstavljena v VIL dvorani ob ba-
kreni tabli s prikazom bitke pri Sisku. Med
vezeninami in izdelki raznih obrti je kratko
omenjena tudi v Vodniku po zbirkah Narod-
nega muzeja leta 1931.3' Zastava je omenjena
še pri opisu prisrčne otroške prireditve (inici-
ativo zanjo je dal učitelj Ivan Belè) ob tristo-
oletnici zmage, ki so jo pripravili učenci lju-
bljanskih ljudskih šol 22. junija 1893 z mašo,
sprevodom šolarjev, dopoldansko šolsko slo-
vesnostjo s petjem, deklamacijami in popol-
danskim sprevodom v vojščake napravljenih
otrok po mestu in veselico z igrami in pogosti-
tvijo v Spodnji Šiški na travnikih pod takrat-
nim Kozlerjevim Cekinovim gradom. Priredi-
tve se je udeležilo nad 10.000 ljudi. Tu je bil
med drugim »slavnostni šotor, nad katerim je
vihrala zastava posneta po krščanski zastavi
izza turških bojev, ki se nahaja v ljubljanskem
muzeju«.32 Torej po zastavi iz leta 1621.
V več opisih bitke pri Sisku, med njimi že v
Valvasorjevi Die Ehre deß Hertzogthums Gra-
in, je navedeno, da sta v odločilnem trenutku
bitke poveljnika (stotnika) arkebuzirjev grof
Štefan Blagay in Jakob Pranck s svojima eno-
tama zastavila prehod čez most na Kolpi. S
tem sta preprečila Turkom kolikor toliko ure-
jen umik in povzročila popoln poraz naspro-
tnika. Zaradi omenjenega dogodka se zdi, je
priča tega prelomnega dne, rumena zastava
kranjske plemiške konjenice iz te bitke, ostala
v roicah rodbine Blagay, kajti grof Ignac Ursi-
ni Blagay, lastnik gradu Boštanj (Weissenste-
in), je po prednikih podedovano zastavo, ka-
kor piše Karel Prenner v časopisu Camiolia
leta 1838, poklonil domovinskemu muzeju.
Postavljena je bila v prvi dvorani poleg upo-
dobitve pokojnega cesarja Franca 1.33 šele leta
1937, po 100 letih, jo ponovno omenja v pri-
spevku o Hasanovem plašču v Kroniki slo-
85
venskih mest Viktor Steska in sicer takole: »V
Narodnem muzeju v Ljubljani je bila (podčr-
tal B. R,.) shranjena rumena zastava, ki jo je
daroval grof Ignacij Blagaj v spomin, daje nje-
gov prednik Stefan Blagaj z Jakobom Fran-
kom zastavil most čez Kolpo, da Turki niso
mogli čez reko.«34 iz omembe se vidi, da je
podatke črpal iz Frenneijevega članka. Zasta-
va torej ni ostala v muzeju, lastnik jo je moral
leta 1838 očitno le posoditi, nato 150 let ni
bila v evidenci.
Fred nedavnim pa mi je sedaj pokojni ba-
ron dr. Franc Lazarini prinesel sodobne foto-
grafije te zastave z željo, da jih z nekaterimi
podatki objavim, kar je storjeno s pričujočo
obravnavo. Zastava je namreč ostala na gradu
Boštanj, najprej v lasti rodbine Blagay in po
prehodu gradu v last Lazarinijev, v tej rodbi-
ni. Fotografije so iz septembra 1987. Z zasta-
vo slikani baron Ludwig Lazarini-Zobelsperg
je Boštanj med drugo svetovno vojno zapustil
in se preselil v Zwettl na Spodnjem Avstrij-
skem, kjer zastavo hranijo še danes.
Zastava je temno rumene barve, podobne
barve so plamenčki, Kristus na križu in kranj-
ski grb na drugi strani sta v riavih tonih,
čezprsna zapona ali polmesečni orlov pas je
rdeče šahiran, rdeč je tudi orlov jezik. Za mere
zastave dajejo nekaj opore razmerja osebe in
predmetov na fotografiji, ohranjenost pa ni
najboljša. Take zastave s križem so dobre vid-
ne na Valvasorjevem bakrorezu v Die Ehre
deß Hertzogthums Grain, poreklo zastave do-
kumentirata tudi na drogu pritriena lističa z
natipkanim besedilom, katerih izvirni zapis je
izgubljen. Besedilo na listkih je naslednje:
1. Die Schlacht bei Sissek 22. VI. 1593 von
Karl Brenner (prav Frenner, op. B. R.). Bild
der Schlacht in der Domkirche in Laibach,
Museum in Laibach und schloß Kreuz in
Oberkrain. Valvasor XV. 526, 527 und 534.
2. Krainer Reiter-Fahne, des 1598 bei
Karlstadt gefallenen Stephan Ursini Graf Bla-
gay, der mit Jakob Frankh, beide Arquebu-
ßier-hauptleute am 22. VI. 1593 i.d. Schlacht
bei Sissek den zurückflutenden Türken die
Brücke über die Kulpa Abschnitten u. sie in
den Fluß trieben.
Čelada na belo pogrnjeni mizici na levi
strani fotografije ne sodi k zastavi, pač pa je v
zvezi z rodbino Blagay. Tudi o njej je ohra-
njen listek s podatkom, to pot rokopisom:
Dieser Helm stammt aus dem 1840 geöffneten
Grabe des 1576 verstorbenen u. in der Pfarr-
kirche in Gottschee beerdigten Besitzer der
Pfandherrschaft Gottschee Franz Ursini Graf
von Blagay.
Nazadnje bi samo omenili tudi podatek v
zapuščinskem inventaqu po škofu Tomažu
Hrenu z dne 18. februarja 1630. Škofje hranil
v dvorcu v Ljubljani v spodnjem delu omare,
kakor je zapisano, bakren, pozlačen, pološčen
(geschmölzte) »busigan«, ki je izhajal od
Hasana paše in so ga podarili gospodje Turja-
ški. Omemba tega za zdaj sicer nedoločenega
predmeta iz skupine, ki je v zvezi z bitko pri
Sisku, v tem primeru še bolj jasno kot pri
prejšnjih izpričuje turjaški izvor.35
86
Tu obravnavani predmeti, masni plašč iz
ogrinjala Hasana paše, bronasti relief bitke pri
Sisku in zastava kranjskega plemiškega poziva
iz bitke pri Sisku leta 1593, so za slovensko
zgodovino zaradi pomena dogodka, s katerim
so povezani, izjemno dragoceni in tudi časov-
no zelo zgodnji predmetni viri.
OPOMBE
1. Navajam le dve tehtnejši razpravi: Anton Ko-
blar, boji na Krajinah in zmaga pri Sisku pred 300
let, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (Lju-
bljana) 3, 1893, str. 81 sL; Petar Tomac, Bitka kod
Siska (22 juna 1593), vojni istoriski glasnik (Beo-
grad) 8, 1957, št. 5, str. 59 si. — 2. Viktor Steska,
Plašč Hasana paše; Kronika slovenskih mest (Lju-
bljana) 4, 1937, str.. 222. — 3. Landes-Museum im
Hertzogthume Krain. Zweiter Jahresbericht 1838.
Laibach 1839, str. 22. — 4. Gl. op. 2. — 5. (Hein-
rich) Costa, Die Äpfel-Kanonade auf der Tür-
kenschanze von Laibach am Ostermantage, Archiv
für Geographie, Historie, Staats- und Kriegskunst
(Wien) 1818, str. 268. — 6. Gl. op. 3. — 7. Carl
Prenner, Der Tag bei Sissek, Camiolia (Laibach) 1,
1838, Str. 87. — 8. Drei merkwürdige Meßgewän-
der, Camiolia (Laibach) 5, 1842, str. 92. — 9. Peter
Radics, Die Schlacht bei Sissek 22. Juni 1593 am
Festtage des heil. Achatius. Laibach 1861, str. 6..—
10. August Dimitz, Geschichte Krains von der älte-
sten zeit bis auf das Jahr 1813, III. Laibach 1875,
Str. 248. — 11. Dr. Fr. L. (Frančišek Lampe), Spo-
minki z bojišča pri Sisku, Dom in svet (Ljublja-
na) 6, 1893, str. 334. — Gl. op. 2. — 13. Narodni
muzej Ljubljana, inv. štev. 14585, muzejski akt
štev. 523/1931. — 14. Vodnik po zbirkah Narodne-
ga muzeja v Ljubljani. Kulturnozgodovinski del.
Ljubljana 1931, str. 148; gl. tudi op. 2, str. 221. —
15. Arhiv R Slovenije, Ljubljana, Deželni stanovi
za Kranjsko, sejni zapisniki (Landtagsprotocol) 6,
1591-1595, list 547, (Stan. L, fase. 880). — 16. Mir-
ko Breyer, Pokus bibliografije povjesti pobjede kod
Siska 22. lipnja 1593. i obsada tvrdje Sisačke po
Hasan paši Bosanskem u god. 1591 i 1592. Križev-,
ci 1893. — 17. Johann Weichard Valvasor, Die
Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach-Nümberg
1689, XV, Str. 534/535. — 18. lUiyrisches Blatt
(Laibach) 1838, str. 72. — Gl. op. 3, str. 21. — 20.
Gl. op. 9, str.7. — 21 Ivan Steklasa, Andrej Turja-
ški, Letopis Matice slovenske za leto 1890. Ljublja-
na 1890, str. 48; Josip Gruden, Slavni dan Sloven-
cev pri Sisku, Dom in svet (Ljubljana) 6, 1893, str.
279. — 22. Alfons Müllner, Das in Kupfer getrie-
bene Bild der Schlacht von Sissek im Laibacher
Museum, Argo (Laibach) 2, 1893, kol. 107 si., 135
si. — V davčnih urbarjih mesta Ljubljane je ime za-
pisano v obliki Gemaindler: Zgodovinski arhiv
Ljubljana, Mesto Ljubljana, mestne davčne knjige
(Steuer Urbarium ...), Cod. XVII, št. knjige
109-117, za leta 1728-1736. — 23. Argo (Ljublja-
na) 10, 1971, str. 138; Enciklopedija Slovenije, 1.
Ljubljana 1987. str. 278. — 24. Gl. op. 11, str. 332,
373; (Anton Koblar), Naša podoba, Izvestja Muzej-
skega društva za Kranjsko (Ljubljana) 3, 1893, str.
120; Janko Barle, Še jedno poročilo o zmagi pri
Sisku 1. 1593, Izvestja Muzejskega društva za
Kranjsko (Ljubljana) 4, 1894, str. 202. — 25. Peter
Radics, Tomaž Chrön, pesnik, mecen umeteljnosti
in podpornik vednosti, Letopis Matice slovenske za
leto 1878, III. in IV. del. Ljubljana 1878, str. 27. -
26. Gl. op. 10. — 27. Kari Deschmann, Führer
durch das Krainische Landes-Museum Rudolfmum
in Laibach. Laibach 1888, str. 166. — 28. Gl. op.
22, kol. 111. — 29. L. I. (Ludwig Ißleib), Die
Schlacht bei Sissek, Blätter aus Krain (Laibach) 7,
1863, Str. 42 sL; separatni odtis, brez letnice. Knjiž-
nica Narodnega muzeja sign. 2657. — 30. Peter Ra-
dics, Die Schlacht bei Sissek. Laibach 1861; Dom
in svet (Ljubljana) 6, 1893, str. 280; Anton Koblar,
Zmaga pri Sisku dne 22. junija Ì593. Ljubljana
1893; Peter Radics, Zur Siegesfeier der Schlacht bei
Sissek am 22. Juni 1593. Laibach 1893; Enciklope-
dija Slovenije, 1. Ljubljana 1987, str. 278. — 31.
Gl. op. 27 in op. 14, str. 158. — 32. Letno poročilo
I. mestne petrazredne deške ljudske šole in obrtne
pripravljalne šole v Ljubljani. Ljubljana 1893, str.
IX; gl. op. 11, str. 375. — 33. Gl. op. 7. — 34. Gl.
op. 2, str. 221. — 35. Nadškofijski arhiv Ljubljana,
Spisi, fase. 21/9. Podatek je posredovala Maja Žva-
nut.
87