LOV NA TIHEM BRODU
CENE   VIPOTNIK
Črn curek vran
je kanil na globeli,
kot zoglenel bi žarek zadnji
v sončnem traku;
v samotnem zraku
tožijo svireli
sap zapuščenih,
ki zbude se v mraku.
Vso polt neba zbrzdali so oblaki, večerno drevje žalno pošumeva. Tesno je zveri: svetle sanje dneva zvabile so jih v svet z domače jase.
Stopimo v krog: vsa debla temnih host, ti, veter-samotar, mile živali, jaz sem vaš gost! Lovi nas z grozo noč, bomo pokoja stkali dušam drhtečim.
Svetilka stara na večer
družini zbrani
s čela skrb umije,
tako odplivka nam nemir
slap lune kasne —
že svečana sije ...
In zemlja je svetniška
bolj ko hostija.