A, Funtek: V spominski knjigi. V spominski knjigi. I mena m zopet imena, Kjerkoli to knjigo odprem! Zgolj tujci . . . ne, evo mi znanca, Začuden obstanem pri njem ! Bog živi te, mladi prijatelj ! Glej, dokaj minulo je let, Kar nisem te videl — zdaj se"zi V roko mi prijateljsko spet! Vse kaže se bistro mi v duhu . , . Mladenič brezskrben, vesel, Med svet si namerjal korake, Živeti šele si začel. Živeti! Kak<5 te poslušam, Na ustnih igra" mi nasmeh — Kakd li povest je nebeška O lepih, o blaženih dneh! Za tabo zgolj rddost in sreča, Pred tabo življenje svetlo — Oh, lehko navdušeno zrlo Po svetu je tvoje oko"! In ko te je steza privedla V prelepi ta zemeljski raj, V spominsko si knjigo i sebe Radosten zapisal tedaj! . . . Sen gine . . . pred mdno razgrinja Resnica vsakdanja se spet . . . Cemii se bude" mi spomini Iz davno pozabljenih let ? Rad gledam jih veuder, saj znanec, Ki znova mu gledam v obraz, Ki toli mi sreče odkriva — Ta znanec, ta znanec sem — jaz ! - A. Funtek. Šopku. Cl kusno z nitko rdečo Ti, šopek, si povit, Veš li, da v tem nekakšen Pomen je tajen skrit ? Pomisli, šopek drobni, Kdo tebe je nabral, In kdo povil te z nitko, Kdo meni te poddl! Pomisli, šopek, tudi, Kako te čislam jaz • Ne nosim li na srci Skrbno" te slčharn čas ? In kaj ta nitka rdeča Pomenja, dobro ve"š, Dekleta pa in mene Ovaditi ne sme"š! Bistrem: Spomin mrličev. 95 pogledovala sta se molče, in tako skupno pobijala očetovo besedovanje. Njiju oči so se ujele večkrat, in Ribarjeve so vedno izražale resnično pomilovanje. Ko je po obedu Petrovič odšel po svoje stvari, stala je Gabrijela žalostna, in ko jo je on gledal tako pomiluje, užalilo jo je tem bolj, in v njenih lepih, tožnih, modrih očeh je igrala solza. Pri odhodu sta se iskreno pozdravila, kakor bi bila že stara znanca. Gabrijela je stala na vozni cesti in gledala proti Trstu še dolgo potem, ko se je voz skril njenim pogledom. (Dalje prihodnjič.) Spomin mrličev. »J^>ot cvet jesenski mreni in sahnem Trenutkov nekaj in — izdahnem . . A to sem želel mnogokrat: Ko mine v grobu leta doba, Neviden vstanem naj iz groba Spomina svojega iskat, Spomina, da . . .« Poslednji klik, Omahne v smrtni sen bolnik. — Počiva mrtvec. — Leto mine, Pomladi solnce grob prešine, Nebd usliši klik njegov. Ko mrak večerni sve"t zagrne, Odpre se gruda zemlje črne, In duh ostavi kraj grobov, Kot brza luč, kot ptič krilat Spomina svojega iskat. — Na domu pleše vrsta svatov, Poroka treh slavi se bratov. Nevestam ženini vele": »Dom zgradili smo vam prostoren, Obsuje roj vas slug pokoren, Na vek za vas gori sred!« A glas ob njih vrši tožeč: »Med brati ni spomina več!« Na nebu lunin ščlp se bliska, Za mizo družba mlada vriska, Vrstnikov rajnikovih roj. Kot zvonci zažvenkljajo čase: »Na srečo dolgo družbe naše, Vesela živi kot nocoj!« A glas ob njih vrši tožeč: »Med drugi ni spomina več!« Objema zemljo noč sanjava, Po zraku duh mrličev plava, Zapušča brate, driige strt . . . Nad temnim žrelom grobne ječe V svetlobi mesečni vztrepeče In se pod cvetni zgruzi prt — Iz groba kliče v prah razmldt: »Takd mrličev žabi sve"t!« Bistr&n.