Spomini na Rando. 22t
Spomini na Rando.
(Dve reminiscenci na Rando.) Bilo je 1. 1900., ko sem se prijavil k pravosodnemu rigorozu na češki pravni fakulteti v Pragi. Rigorozov tam nismo delali pred plenumom komisije, ampak pred poedinimi eksaminatorji. Randa je izpraševal trgovinsko in menično pravo. Bil je visoke, častitljive, res viteške postave in čisto poduhovljenega obličja. Ko se mu predstavim, mi ponudi stol in vzame indeks v roko. Iz njega vidi, da sem rodom iz Ljutomera. Prvo vprašanje: »G. kandidat, kako pridete iz Ljutomera v Prago?« Ko mu razložim, da je bilo pri nas nekaj agitacije za študiranje v Pragi, in da nas študira zaenkrat 12 Slovencev tukaj, se Randa ves čas zadovoljno smehlja in mi prikimuje. Nervozno čakam drugega vprašanja, izpitnega. In prišlo je: »G. kandidat, ali še raste dobro ljutomersko vino?« Šele nato je sledilo tretje vprašanje (o prehodu nevarnosti pri trgovskem kupu), četrto, peto in šesto in končno odličen uspeh. Eden mojih najlepših spominov! — Bilo je kasneje 1. 1905., ko sem bil odvetniški koncipijent pri dr. Koziču na Dunaju. Tudi njegovega imena se spominjam s spoštovanjem, saj je bil odličen Hrvat, že takrat jugoslovanskega mišljenja in prijatelj Slovencev; za koncipijente je imel skoro samo nas. Kot pravnik je bil tako izboren, da ga je zagrebška pravna fakulteta želela pridobiti za svojo učno moč. V njegovi pisarni so večkrat tožili istrski duhovniki državni erar na doplačilo kongrue. Tržaško namestništvo jim je namreč silno rado odračunavalo od kongrue vsak postranski dohodek, ki ga je iztaknilo. Kompetentno za te spore je bilo bivše državno sodišče na Dunaju. Tožniki so morali v splošnem dokazati, da ustreza postranskemu dohodku kaka posebna prestacija duhovnikova, zlasti čitanje ustanovnih maš in dr., nakar je sodišče spoznalo odtegljaj za neupravičen. Enkrat je bila stvar posebno težavna,, in je tožitelj odlašal nad 20 let, preden se je odločil tožiti. Med 11 člani sodišča, skoro samimi ekscelencami, je bil tudi Randa. Dr. Kozič je tožnikovo zahtevo, na osnovi več sto let starih listin, tako prepričevalno zastopal, da ni le prodrl s tožbenim zahtevkom (več tisoč starih zlatih kron), ampak da je po razglasitvi sodbe stopil Randa z estrade k njemu in mu toplo čestital k uspehu. Klijentova zahvala pa je pričela z besedami: Lux de coelo prospexit. . . Lepa pravda in lepa Randova gesta! Lapajne.
Anton Randa in Josip Kranjc. Malo je del v juristični literaturi, ki bi bila tako splošno, enako globoko in tako dolgo — nad pol stoletja — vplivala na juridično prakso v naših pokrajinah, kakor so spisi Antona Rande. Njegova temeljna dela o posesti in o lastnini najdemo tudi v naj-skromnejših knjižnicah naših starejših praktikov, sodnikov in odvetnikov. Ob prelomu stoletja sta tudi njegov sistem trgovinskega prava in njegovo odškodninsko pravo obvladovala prakso zlasti pri ljubljanskem deželnem sodišču.
Manj znano pa je, da je bil Randa, ta največji moderni češki civilist evropskega slovesa, med prvimi spoštovalci in pospeševalci našega Josipa Kranjca.
Kakor sem pokazal že v Slovenskem biografskem leksiku na podlagi avtentičnega gradiva, svoječasnega predloga praške juridične fakultete, je bil Randa 1. 1871. odločilno pripomogel, da je bil imenovan Kranjc za rednega profesorja na praški univerzi. Menda ni neumestno, če ob stolet-
"222 Spomini na Rando.
niči rojstva velikega češkega jurista v njemu posvečeni številki »Slovenskega Pravnika« ponovim v nekoliko razširjeni obliki te reminiscence.
V poletnem semestru 1. 1871. je bil na juridični fakulteti takrat še enotne praške univerze izvoljen poseben fakultetni odsek, ki naj bi izdelal predlog, kdo naj se pozove na stolico avstrijskega civilnega in rudarskega prava z nemškim predavalnim jezikom, izpraznjeno po upokojenem profesorju Fr. Schneiderju. Odsek so tvorili sami znameniti juristi: profesorji Heinrich Brunner, K. Czyhlarz kot referent in Randa, titular češke stolice za civilno in trgovinsko pravo, kot predsednik. Odsek je v Czyhlarzovem referatu z dne 19. julija 1871. predlagal: na prvem mestu prof. Adolfa Exnerja iz Ziiricha, na drugem mestu prof. Kranjca iz Inomosta in na tretjem mestu prof. Hofmanna z Dunaja. Že iz tega referata je razvidno, kako se je zavzemal Randa za Kranjca. O tem pravi namreč poročilo izrecno, da ga hvali Randa kot vrlega docenta, ki ga študentje radi poslušajo (»Er wird nach Angabe des H. Prof. Randa als tuchtiger Docent gerlihmt und seitens der Studenten gern gehort. Was seine litera-rischen Leistungen betrifft, so hat er eine langere den Einfluss der offentlichen Biicher auf das materielle osterreichische Recht betreffende Abhandlung unter dem Titel »Das leitende Prlnzip der biicherlichen Rechte« (osterr. Gerichtszeitung 1868, Nr. 95—100 und 1869, Nr. 13—31) geliefert, welche von tiichtigen und ausgebreiteten Studien, wie von griind-licher Kenntnis nicht blos des osterreichischen, sondern auch des gemei-nen Rechtes Zeugnis gibt. Von seinen Personalien ist dem Comite, ab-gesehen von dem Eingangservvahnten, nichts bekannt«).
Iz zadnjega, pravkar navedenega stavka je razvidno, da Randa Kranjca takrat osebno še ni poznal, marveč je o njem le čul od drugih znanstvenikov, še bolj potrjuje to dodatek Rande, ki ga je pripisal odse-kovemu poročilu, najbrž 21. julija. Ta se glasi dobesedno tako-le:
»Auf Grund eines mir von Prof. Geyer erst gestern zugekommenen Briefes v. 19. d. muss ich im Nachtrag zu dem Comitebericht anfiihren: Prof. Geyer lobt mit grosser Warme und aus eigener Erfahrung die syste-matische und klare Vortragsweise des Prof. K r a i n z und des Prof. P f a f f. Vher Krainz berichtet er — Prof. Geyer — insbesondere, dass derselbe zugleich deutsches Privatrecht lese, was mit Riick-sicht auf die Lehrkanzel fUr Bergrecht von Wichtigkeit wiare, und envahnt, dass Krainz bereits an 14—15 Jahre docirt; er wiederhohlt, dass er nur Lobensvverthes melden konne: Krainz (und Pfaff) wUrden als ehren-¦werthe Manner gewiss Uberall willkommene Collegen sein und man vviirde Beide in Innsbruck sehr ungern verlieren. Auch Prof. Michel (Graz) berichtet liber Krainz nur Lobensvwerthes. (Per parenth.: Krainz ein-rechenbare Dienstzeit als Ordinarius betragt iibrigens nur einige Monate, da ihm die an der Hermanstadter Akademie zugebrachte Dienstzeit nicht eingerechnet wurde.) Mit RUcksicht auf den Umstand nun, dass Krainz zugleich Fachprofessor fiir deutsches Privatrecht ist, sohin auch fiir die Lehrkanzel des Bergrechtes vorzugsweise qualificiert ist, dass ferner Krainz etw|a doppelt solange docirt als Exner, erlaube ich mir fiir meine Person zunachst den Antrag zu stellen: Prof. Krainz und Exner beide in g 1 e i c h e r Rangordnung beantragen, eventuell Prof. Krainz primo loco zu setzen. Dieser Antrag scheint mir der verdienstlichen Thatigkeit beider am melsten zu entsprechen, da der eine eine grossere literarische Tatigkeit,   der andere eine langere Docentenlaufbahc und
Književna poročila. i23
den Besitz der Lehrkanzel fUr biirgerl. G. B. u. deutsch. Privatrecht aufzuweisen hat.«
Proti temu Randovemu predlogu je prigovarjal prof. pl. Schulte, češ da govori dolgoletno Kranjčevo službovanje na sibinjski pravni akademiji proti njemu, da je treba pri pozivu profesorja upoštevati le literarno delovanje in da ne prihaja v poštev daljša službena doba, marveč le sposobnosti. Izrecno glede na prigovor, da je upoštevati predvsem literarno delovanje, je Randa umaknil svoj odsekovo prvotno stališče spreminjajoči predlog. Kljub temu je bil Kranjc pod ministrom Jirečkom imenovan 1. 1872. na Karlovo univerzo v Pragi, menda ne brez Randovega posredovanja pri svojem rojaku.
Kakšni so bili osebni stiki med obema slovitima slovanskima pravnikoma, zastopnikoma iste stroke v dobi njunega skupnega niti triletnega delovanja na isti univerzi — Kranjc je umrl že 22. februarja 1. 1875. nam žal ni znano. Ko bi kak češki pravnik, kateremu bi bilo to o teh stikih, — morda po pripovedovanju Rande samega, — kaj znanega, o tem povedal, bi bilo to sporočilo zanimiv prispevek k precej skromnim podatkom o življenju našega slovitega rojaka Josipa Kranjca. Janko Polec.