KOLEDAR OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA \R O D A ZA TRŽAŠKO OZEMLJE KO LE D A R OSVOBGDIIAT. FRO\TK .SLO\-|-.XSKKGA NARODA ■ ZA TRŽAŠKO OZEMLJE 1951 OPREMIL Z NASLOVNO STRANJO IN SLIKAMI ZA MESECE PROF. BOGDAN GROM POPRAVKI Poleg majhnih tiskarskih pogreškov, ki jih bralec lahko sam popravi, popravite še sledeče napake: Na str. 42 v levem stolpcu v 18. vrstici »Oslovju« popravite v »Oslavju«. Na str. 61 je izpadlo pod sliko besedilo: »Sličica iz parka Tivoli v slovenski prestolnici Ljubljani«. Na str. 153 pri napisu nad sliko v levem stolpcu naj se glasi namesto »ustreljenim« »obešenim«. Na str. 157 v desnem stolpcu v besedilu pod sliko popravite »v Repentabru« v »v Velikem Repnu«. Na str. 178 v levem stolpcu v 12. vrstici popravite »Pavlovčič« v »Pavlovič«. Na str. 227 v desnem stolpcu v odstavku »Časopisi in' revije« v 3. vrstici namesto zgrešene telef. štev. »98.808« postavite pravilno »93.808«. V koledarskem delu str. 4 med ljudskimi prazniki zaj požig Narodnega doma namesto 18. julija popravite »13. julija«. Pri mesecu decembru je treba v nekaterih izvodih popraviti datum ustrelitve Pina Tomažiča; stoji naj »15«. Trst K z5 KOLEDAR Osvob 'T^'L>5r 'N ■ o' NATISNILA TISKARNA ZALOŽNIŠTVA TRŽAŠKEGA TISKA D. z O. z. V TRSTU NAVADNO LETO 1951 ima 365 dni med temi 52 nedelj in 9 cerkvenih praznikov. Začenja se s ponedeljkom in se končuje s ponedeljkom. Ljudski prazniki 8. marec. Mednarodni praznik žena. 27. april. Ustanovitev Osvobodilne fronte. 1. maj. Praznik delovnega ljudstva. 9. maj. Obletnica zloma nacifašizma. 25. maj. Rojstni dan maršala Tita. 13. julij 1920'. Obletnica požiga Narodnega doma v Trstu 6. september. Obletnica ustrelitve bazoviških junakov. 8. september. Obletnica zloma fašizma in splošnega upora primorskega ljudstva. 2. oktober. Mednarodni dan miru. 1. november. Dan žrtev nacifašistične strahovlade. 7. november. Praznik velike socialistične revolucije. 10. november. Svetovni mladinski dan, 29. Praznik ustanovitve Jugoslavije z AVNO-jem v Jajcu. 15. december. Obletnica ustrelitve Pinka Tomažiča in tovarišev. Astronomski letni časi Pomlad se začne 21. marca ob 11. uri 26 minut. Poletje se začne 22. junija ob 6. uri 25 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 21. uri 37 minut. Zima se začne 22. decembra ob 17. uri 0 minut. Vstop sonca v znamenju ekliptike (zverinskega kroga) Januarja 20. ob 21. uri 52 minut v znamenju vodnarja. Februarja 19. ob 12. uri 10 minut v znamenje rib. Marca 21. ob 11. uri 26 minut v znamenje ovna (začetek pomladi). Aprila ‘20. ob 22. uri 48 minut v znamenje bika. Junija 22. ob 6. uri 25 minut v znamenje raka (začetek poletja). Julija 23. ob 17. uri 21 minut v znamenje leva. Avgusta 24. ob 0 uri 16 minut v znamenje device. Septembra 23. ob 21. uri 37 minut v znameuje tehtnice (začetek jeseni). Oktobra 24. ob 6. uri 36 minut v znamenje škorpijona. Novembra 23. ob 3. uri 51 minut v znamenje strelca. Decembra 22. ob 17. uri 0 minut v znamenje kozla (začetek zime). Znaki za lunine mene % Mlaj; Prvi krajec ; © Ščip ali polna luna ; C Zadnji krajec Mrki Leta 1951. bosto dva sončna mrka. 1. obročasti dne 7. marca (pri nas neviden) 2. obročasti dne 1. septembra (le delno viden pri nas). •TASTU AR SI JEČANJ LUNINE MENE Zadnji krajec dne 1. ob 6. uri 11 minut. Mlaj dne 7. ob 21. uri 10 minut. Prvi krajec dne 15. ob 1. uri 23 minut. Sčip dne 23. ob 5. uri 47 minut. Zadnji krajec dne 30. ob 16. uri 13 minut. PREGOVORI Ce se v januarju mušice igrajo, naj kmet varčuje z živinsko klajo. Ce Vinka sonce peče, v sode vino teče. Ce januar je brez snega, v aprilu pride ta. Ce prosinec je mrzel, da poka, bo sadje jeseni in moka. Ce prosinca grmi, slabo vreme sledi. 31 D N I SLOVANSKA IMENA 1 Ponedeljek Novo leto Dragovid C 2 Torek Makarij Zlatan 3 Sreda Genovefa Slavomir 4 Četrtek Izabela Dobromir 5 Petek Telesfor Grozdana 6 Sobota Trije kralji Darin 7 Nedelja Valentin Svetoslav d 8 Ponedeljek Severin Bogoljub 9 Torek Julijan Nikosava 10 Sreda Pavel Dobroslav 11 Četrtek Higis Božidar 12 Petek Arkadij Bodigoj 13 Sobota Veronika Bogomir 14 Nedelja Velike Neda 15 Ponedeljek Maver Radoslav 3 16 Torek Marcel Tomislav 17 Sreda Anton Zvonimir 18 Četrtek Sv. Petra stol v R. Vera 19 Petek Kanut Hranim ir 20 Sobota Boštjan Živoiin 21 Nedelja Neža Janja 22 Ponedeljek Vincencij Sviloj 23 Torek Zaroka M. D. Voljica @ 24 Sreda Timotej Milislava 25 Četrtek Spreobr. sv. Pavla Kosava 26 Petek Pavla Vsevlast 27 Sobota Janez Zlatoust Dušana 28 Nedelja Julijan Dragomil 29 Ponedeljek Franc Sal. Gorislava 30 Torek Martina Desislav 31 Sreda Marcela Divna DELO NA KMETIJI. — Januar. (Na polju irt na vrtu razvažanje gnoja in, če vreme dopušča, oranje ali kopanje zemlje za pomladansko setev. Pri domu pripravimo zaprto Do 31. januarja je vložiti prijavo za očim ero uslužbenskega davka (R. M. C 2). Do 31. januarja je prijaviti za odmero dohodninskega in dopolnilnega davka vse dohodke, katerih proizvodnja se je začela v preteklem letu. 1. 1881. Začel je izhajati ((Ljubljanski Zvon». 3. 1942. Padli v Begunjah na Gorenjskem prvi talci. 4. 1797. Začele so izhajati ((Lublanske Novize». (i. 1929. Uvedena diktatura v Jugoslaviji. 6. 1943. Umrl slavni Jugoslovan Nikola Tesla, oče moderne elektrotehnike. Roj. 10. jul. 1856. 9. 1905. Začetek prve revolucije v Rusiji. 185(>. Rojen Anton Aškerc. 9. — 11. 1942. Veliki boji v Dražgošah na Gorenjskem. Padlo je 1200 Nemcev in Madžarov. 12. 1942. Začela prva fašistična ofenziva proti NOV in POJ. 16. 1888. Umrl v Celovcu nar. prebudi-telj A. Einspieler. 17. 1943. Začela četrta sovražna ofenziva proti NOV in POJ. 21. 1924. Umrl Vladimir Iljič Uljanov-Lenin, organizator sovjetske revolucije. 23. 1878. Rojen Oton Župančič, veliki slovenski pesnik. 25. 1943. Uničena nemška armada pri Stalingradu. 30. 1946. Sprejeta ustava FLRJ. ali toplo gredo za setev rane solate in drugih vrtnin za poznejše presajanje na prosto. — V vinogradu nadaljujemo z globokim kopanjem ali rigolanjem zemlje za nov nasad trt. V zavetnih in sončnih legah sejemo' zgodnje sorte graha. Za trte pripravimo kole in pocinkano žico. Kole namakamo več dni v 4-5% raztopini modre galice, da trajajo dalj časa v zemlji. Ob lepem vremenu popravljamo porušene zidove. Ob slabem pa popravljamt) in čistimo razno orodje in stroje. V kleti dopolnjujemo sode z vinom in jih pregledamo, če so dobro zapečateni -— zaprti in da ne puščajo. Po potrebi zadelamo okna s slamo, da obvarujemo klet pred hudim mrazom. Živinski hlev naj bo primerno zračen, čeprav mora biti dobro zaprt posebno ponoči. Gnoj odvažati sproti, ker kvari živini zrak. Ob južnem vremenu razvažanje in trošenje komposta in primerne mešanice gnojil po travnikih. EfgHfi SVEČAN LUNINE MENE 28 D N I SLOVANSKA IMENA Mlaj dne 6. ob 8. uri 54 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Ignacij Svečnica Blaž Budmil Ljubomira Jagoda minut. Prvi krajec dne 13. ob 21. uri 55 minut. 4 5 6 7 IVIedclja Ponedeljek Torek Sreda Andrej Agata Pust. Doroteja Pepel, Rontuald Žalimir Malina Zvezdodrag Blagoslava 9 Sčip dne 21. ob 22. uri 12 minut. Zadnji krajec dne 28. ob 23. uri 59 minut. 8 Četrtek Ivan Matejski Vojmil 9 Petek Ciril Dobrana 10 Sobota Skolastika Zvonimir 11 Nedelja Lurška NI. 8. Vratigoj 12 13 Ponedeljek Torek Evlalija Gregor Cvetna Ljuboslava 3 14 Sreda Valentin Strahomir 15 Četrtek Favstin Vesela 16 Petek Julijana Dobrana 17 Sobota Frančišek KI. Bratomil PREGOVORI 18 19 Nedelja Ponedeljek Simeon Konrad Drago Miloslav Ce na svečnico sneži, po pomladi že diši. 20 21 22 23 24 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Elevterij Maksimilijan Sv. Petra stol Peter Dani. Matija Gojslav Čudomil Ant. Divka Bludomir Milena @ Ce je februarja lepo, bo celo leto grdo. Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi. Ce februarja grmi, se kosec žalosti. 25 Nedelja Valburga Inoslav Svečan raztegne dan. 26 Ponedeljek Porficij Sodka Ce konec svečana sever 27 28 Torek Sreda Leander Roman Nedaš Sebidrag C brije, dobre letine up zasije. Ce v svečanu mačka na soncu leži,. v sušcu spet rada na peč pribeži. Februar. Na polju in njivah trosimo gnoj in odgovarjajoča umetna gnojila ter orjemo ali kopljemo. Sejati moramo jara žita in mešanice krmskih rastlin za zeleno krmo. Splošna ZAPISKI Od 10. do 18. februarja je plačati prvi obrok davkov in taks za leto 1951. Do 28. februarja je vložiti prijavo za odmero davka na poslovni promet (IGE). SPOMINSKI DNEVI 2. 1804. Pričela prva srbska ustaja proti Turkom. 7. 1809. Rojen Matija Majar - Ziljski, koroški narodni buditelj. 8. 1849. Umrl France Prešeren, največji slovenski pesnik. 10. 1947. Jugoslovanska delegacija je podpisala mirovno pogodbo z Italijo, a se ni odpovedala Trstu, Goriški, Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. 1837. Umrl Aleksander S. Puškin, največji ruski pesnik. 12. 1809. Rojen Charles Darvvin, slavni biolog. Umrl je 19. aprila 1882. 15. 1573. Kronan z razbeljeno krono Matija Gubec, voditelj hrvatskih kmečkih puntarjev. 18. 1950. Umrl v Mariboru Prežihov Vo-ranc - Lovro Kuhar, veliki slovenski pisatelj. Rojen 10. avgusta 1893. 19. 1944. Prvo zasedanje SNOS-a v Črnomlju na Dolenjskem. 23. 1918. Ustanovitev Rdeče armade v Sovjetski zveži. setev tudi poznih sort graha. Na vrtu sejemo špinačo, peteršilj, korenček, vrtno peso, bletvo (bledeš), redkev in solato rezivko ter sadimo še česen in čebulček tudi med solato. V sončno lego sejemo gomoljasto zeleno in še solato rezivko. Za poznejjše presajanje sejemo v toplo gredo rano zelje, melancane, paradižnike, paprikaše in glavnato solato - kodrasto. V vinogradu nadaljujemo z globokim kopanjem zemlje za nove trte in za sadna drevesca. Obrezujemo in vežemo najprej stare trte, proti koncu meseca tudi mlade. Sadno drevje moramo obrezati. Mlada drevesca posadimo v jame, ki so bile skopane po možnosti že jeseni. Proti koncu meseca opravimo drugo zimsko škropljenje sadnega drevja z 3-4% bordoško brozgo proti glavnim glivičnim boleznim in z 5-7% drevesnim karbolinejem (Neo-dendrin in pod.) proti raznemu mrčesu. V kleti pregledati sode, če so polni ter dobro zamašeni in da ne puščajo. V živinskem hlevu naj bo zrak vedno čist, ker živina bolje uspeva v mrzlem kot pa v toplem in smrdljivem zraku. Čiščenje travnikov in pašnikov kamenja in mahovja. Gnojenje istih s kompostom in z odgovarjajočimi umetnimi gnojili. Hlevski gnoj zaleže mnogo bolj na vrtu ali na njivi kot na travniku. — Pripraviti se je treba za občni zbor Kmetijske zadruge in poizvedeti o njenem stanju in delovanju. MARJE€ 31 D N I SLOVANSKA IMENA 1 Četrtek Albin Mojmir 2 Petek Simplicij Belin 3 Sobota Kunigunda Milana 4 IVeilelja Kazimir Mislav 5 Ponedeljek Janez Sladoje 6 Torek Fridolin Danica 7 Sreda Tomaž Zvezda © 8 Četrtek Janez Jelen 9 Petek Frančiška Bodin 10 Sobota 40 mučencev Danimir 11 Nedelja Sefronij Stana 12 Ponedeljek Gregor Radoja 13 Torek Rozina Božena 14 Sreda Matilda Svetovid 15 Četrtek Klemen Desimir 3 16 Petek Hilarij Velislav 17 Sobota Jedert Ljubislava IH Nedelja Ciril Hudimir 19 Ponedeljek Jožef Slami juh 20 Torek Feliks Zlata 21 Sreda Benedikt Vlada 22 Četrtek Benvenut Tuga 23 Petek Pelagija Slavo @ 24 Sobota Gabrijel Dražislav 25 Nedelja Velika noč Jaroslav 26 Ponedeljek Emanuel Predrag 27 Torek Rupert Srdan 28 Sreda Janez Stammir 29 Četrtek Ciril Uma 30 Petek Amadej Branivoj £ 31 Sobota Gvidon Pribislav LUNINE MENE Mlaj dne 7. ob 21. uri 50 minut. Prvi krajec dne 15. ob 18. uri 40 minut. Sčip dne 23. ob 11. uri 50 minut. Zadnji krajec dne 30. bo 6. uri 35 minut. PREGOVORI Ce ne prve, pa zadnje dnove, pokaže marec nam rogove. Kar marca cveti, navadno ne rodi. Ce sušca grmi, lakota beži. Ce breskve pred Gregorijem cveto, trije eno pojedo. Marec. Zadnja setev jarega žita. Setev krmske pese in korenja. Saditev krompirja; na Krasu in v Primorju dajo prednost le ranim sortam. Setev lucerne na sušna tla in triletne ZAPIS K I SPOMINSKI DNEVI 1. 1945. NOV in POJ bila preimenova- Do 31. marca je plačati prvi obrok davka na na v Jugoslovansko armijo. poslovni promet (IGE). 2. 1824. Rojen Bedrich Smetana, veli- ki češki skladatelj. 4. 1844. Rojen Josip Jurčič, slovenski pisatelj. Umrl. 3. maja 1881. 6. 1836. Rojen Josip Stritar, slovenski pesnik in pisatelj. Umrl 1924. leta. 12. 1917 Zmaga demokratske revolucije v Rusiji. 14. 1883. Umrl Karl Marx, ustanovitelj modernega socializma. Rojen 5. maja 1818. 15. 1942. Začela tretja fašistična ofenziva proti NOV in POJ. 18. 1414. Zadnje ustoličenje koroškega vojvode na Gosposvetskem polju. 1904. Rojen Srečko Kosovel. Umrl 27. maja 1926. 20. 1942. V Sloveniji ustanovljene gru-____________ pe partizanskih odredov. 22. 1832. Umrl veliki nemški pesnik J. W. Goethe. Rojen 28. avgusta 1749. 27. 1941. Je Narodni odbor strmoglavil Cvetkovičevo vlado. 26. 1868. Rojen A. M. Gorkij. detelje na bolj mokrotna tla. — Na vrtu sejemo še špinačo, gredno peso, korenček, bletvo in solato rezivko. Iz zaprte grede presajamo na prosto v zavetne lege rano zelje, glavnato solato «Kraljico majaš in kodrasto. V drugi polovici meseca setev radiča. V zaprti gredi postopno utrjevanje in pikiranje rastlinic melancanov, paradižnikov in paprikašev. Po potrebi sejati to vrtnino in tudi kumare v zaprto gredo. Sajenje česna in čebulčka se konča tudi v mrzlejših legah. — V vinogradu je treba končati z režnjo in vežnjo trt. Treba je tudi pridno kopati zemljo, ki mora biti vsaj vsako tretje leto pognojena s hlevskim gnojem, dopolnjenim z umetnimi gnojili. Saditev mladih trt cepljenk ali pa korenjakov (bilfe). Cepljenje amerikanskih divjakov in precepljenje slabih trt z dobrimi, poznanimi sortami. — Pretakanja mladega in starega vina ob lepem in mrzlem vremenu. Za vstekleničenje starega vina je ta mesec najprimernejši. — Končati s sajenjem mladih drevesc in z obvezova-njem sadnega drevja. Tudi zimsko škropljenje sadnega drevja mora biti končano, preden drevje začne poganjati. V drugi polovici meseca cepljenje sadnega drevja v razkol. — Živina naj se razgiblje ob lepem vremenu po nekaj ur na prostem. Priprava jajc za valjenje; podloži jih, če je koklja pri rokah. 3IAL.I TRAVIC 3 0 DNI SLOVANSKA IMENA 1 IVeilcIja Hugon Mutimir 2 Ponedeljek Franc Gojmir 3 Torek Abundij Žarko 4 Sreda Izidor Dušica 5 Četrtek Vincencij Dabiživ 6 Petek Celestin Čudna & 7 Sobota Herman Radi voj H Nedelja Albert l/iljenica 0 Ponedeljek Marija Ljuban 10 Torek Ecehiel Srčanica 11 Sreda Leon Rada 12 Četrtek Julij Sava 13 Petek Ida Zdegoj 14 Sobota Justin Jelača 3 15 Nedelja Helena (iestirad 16 Ponedeljek Benedikt Božislava 17 Torek Rudolf Vitigoj 18 Sreda Apolonij Gradislava 19 Četrtek Leon Tihorad 20 Petek Marcelin Dragislav 21 Sobota Anzelm Dragomira @ 22 Nedelja Soter in (iaj Ljutomer 23 Ponedeljek Adalbert Bobrica 24 Torek Fidelis Juroslav 25 Sreda Mark Tugomir 26 Četrtek Klet Sekana 27 Petek Cita Raduna 28 Sobota Vital Slavica C 2H Nedelja Robert Tankoslava 30 Ponedeljek Katarina Samorad LUNINE MENE Mlaj dne 6. ob 11. uri 52 minut. Prvi krajec dne 14. ob 13. uri 55 minut. Sčip dne 21. ob 22. uri 30 minut. Zadnji krajec dne 28. ob 13. uri 17 minut. PREGOVORI Ce lastovke v aprilu gnezda spletajo, nam dobro letino obetajo. Kadar v aprilu sneži, siromakom zemljo gnoji. Jurjeva luža pa kresna suša; kmet se smeji - če je ni, se duša. Aprilski dež — mana iz nebes. Ce v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. April. Žita na polju po potrebi okrepiti s čilskim ali pa z apnenim solitrom in z bra-nanjem. Konec saditve krompirja. Okopavanje in pletev ranih kultur ali setev. Razred- Od 10. do 18. aprila je plačati drugi obrok davkov in taks za leto 1951. 1. 1809. Rojen Nikolaj V. Gogolj, slavni ruski pisatelj. Umrl 4. III. 1852. 4. 1943. -Ustanovljen prvi koroški bataljon. 6. 1941. Razbojniški napad Italije in Nemčije na Jugoslavijo. Beograd hudo combardir&n. 11. 1950. Umrl dr. France Kidrič, slovenski znanstvenik, predsednik Akademije znanosti in umetnosti. Rojen 25. marca 1880. 12. 1869. Rojen Rihard Jakopič, veliki slovenski slikar. Umrl 22. IV. 1943. 14 — 15. 1942. Nasilna izselitev koroških slovenskih družin. 21. — 23. 1919. Kongres social, delavske stranke, ki se je naslednje leto preimenovala v KPJ. 22. 1870. Rojen Vladimir Iljič Uljanov-Lenin voditelj delovnega ljudstva vsega sveta. Umrl 21. jan. 1924. 23. 1616. Umrl Wiliam Shakespeare, genialni angleški dramatik. Rojen leta 1564. 27. 1941. Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. čenje pese, ko je ta v petem listu. Košnja zelene krme sproti za pokladanje živini, ki jo je treba polagoma privaditi iz suhe zimske krme na zeleno. Setev koruze, fižola in buč. — Na vrtu smemo sejati vsako vrtnino brez strahu pred pozebo. Presajanje iz zaprte grede na prosto zelja in glavnate solate. V gredi pa je treba še utrjevati in pikiratj melancane, pa-prikaše, paradižnike in kumare. Ponovna setev na prosto glavnate solate in špinače. Pobrati pravočasno seme motovilca, ker se to hitro osuje. — V vinogradu nadaljevanje kopanja zemlje. Končati je treba z vezanjem in cepljenjem trt vsaj do polovice meseca. Nakup modre galice in žvepla. Ce so trte v tem mesecu pognale že toliko, da je videti prvi zarod, jih je treba požveplati in če je vreme vlažno in toplo, tudi poškropiti z 1% bor-doško ali pa burgundsko brozgo. Škropljenje sadnega drevja tik pred cvetenjem in po od-cvetenju z odgovarjajočimi sredstvi. — Klet smemo prezračiti le v mrzli, jasni noči. Izogibati se prepihom. — Ce primanjkuje sena, pokladamo živini tudi slamo z zeleno krmo in jo priučimo na pašo. Prašičke je treba privaditi na svežo in zeleno krmo: deteljo, radič, bletvo in podobno. — Opešane travnike zalijemo ob deževnem vremenu z gnojnico, če je na razpolago. n a .i 31 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Torek Filip Žiga 2 Sreda Afanaziij /Tivana 3 Četrtek Vneli uhod Sončarica 4 Petek Florijan Valhun 5 Sobota Pij Desirad H IVedelja Janez Zdemir 7 Ponedeljek Prikaz. Stanislav Prisnoslav 8 Torek Mihaela Budislav 9 Sreda Seat Prvinica 10 Četrtek Antonin Dvorna 11 Petek Mamert Ljerka 12 Sobota Pankracij Stojmir 13 IVedelja Binkošti •lasna 14 Ponedeljek Bonifacij Svetolik 15 Tore Zofija Jaromila 16 Sreda Janez Mladena 17 Četrtek Paskal Dušoje 18 Petek Erik Mladica 19 Sobota Ivo Vitoslava 211 IVedelja Bernardin illiludar 21 Ponedeljek Valens Jelina @ 22 Torek Julija Boža 23 Sreda Deziderij Milorad 24 Četi tek Bešuje telo dieta 25 Petek Urban Zdestan 26 Sobota Filin Dragica 27 Nedelja Beda Volkašin C 28 Ponedeljek Viljem j Jaromil 29 Torek Maksim Dana 30 Sreda Ferdinand Mihca 31 Četrtek Angela Bojslav LUNINE MENE Mlaj dne 6. ob 2. uri 35 minut. Prvi krajec dne 14. ob 6. uri 32 minut. Sčip dne 21. ob 6. uri 45 minut. Zadnji krajec dne 27. ob 21. uri 17 minut. PREGOVORI Ce je maj vroč in suh, težko bo kmetu za kruh. Mrzli ledeni možje, debele prašiče zrede. Sele ko minejo ledeni možje, zime zares konec je. Ce je ta mesec dosti dežja, jeseni bo dosti vsesta bla-ga. Velikega travna suhota, malega srpana mokrota. Maj. Okopavanje in pletev krompirja in druge okopavine. Osipanje krompirja. Prekop zemlje, kjer je rastla zelena krma. Končati setev koruze, fižola in buč. Paziti na morebitno . Sl. majem začne teči rok 3 mesecev, v katerem smejo davkoplačevalci zahtevati popravo davčne osnove dohodninskega (R. M.), dopolnilnega (complementare), imovinskega in davka na zemljiški dohodek. 1. Praznik delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva. 1945. Jugoslovanska armada osvobodila Trst. 3. 1941. Fašistična Italija priključila del slovenskega ozemlja kot ((Ljubljansko provinco«. 5. 1818. Rojen Karl Marx, veliki voditelj in učitelj svetovnega proletariata. Umrl 14. marca 1883. 8. 1945. Kapitulirala Nemčija. 10. 1876. Rojen Ivan Cankar. Umrl 11. decembra 1918. 15. 1943. Začela peta fašistična ofenziva proti NOV in POJ. 20. 1799. Rojen Honore de Balzac, slavni francoski pisatelj. Umrl 18. avgusta 1850. 25. 1892. Rojen Josip Broz-Tito, generalni sekretar KPJ in ministrski predsednik FLRJ. 26. 1944. Začela šesta fašistična ofenziva proti NOV in POJ. 28. 1641. Rojen v Ljubljani Ivan Vaj-kard Valvasor, zgodovinar. 1830. Rojen Janez Trdina, slovenski pisatelj. Umrl 14. julija 1905. 31. 1941. So se začeli zbirati na Gorenjskem in Dolenjskem prvi partizanski borci. pojavo koloradskega hrošča. Na vrtu pridno pleti in okopavati ter pobirati zelenjad. Presajanje na prosto paradižnikov, melancan, paprikašev, kumar in gomoljaste zelene. Sejati ponovno glavnato solato za presajanje in radič, da boš imel zopet njegov »prvi rez« (primo taglio), ki se najdražje proda. Polje in vrt morata biti ta mesec zasejana ali posajena do zadnjega kotička. V drugi polovici meseca seješ cvetačo in druge kapusnice za poznejše presajanje. — Košnja deteljišč in travnikov, kadar so detelje in trave še v cvetju. Trtam povežemo mladje, namenjeno za drugo leto, odstranimo brezplodne poganjke ter skrajšamo rodne poganjke na 2 - 3 liste nad zadnjim grozdičem. Žveplamo vdrugič s prav drobnim žveplom (superventilato) mešanim z 3-5% modre galice ali pa s prahom «Caffaro». Ako je vreme deževno in vlažno ter presega najnižja dnevna toplota 10 stop. C, tedaj je treba trte ponovno in dobro poškropiti z 1% bordoško ali pa burgundsko brozgo. Pobirati zavitke rožja še preden se isti posuši. Proti koncu meseca pazi na pojavo grozdnega molja, ki ga je treba zatirati po strokovnih predpisilf (pripravki ali preparati z nikotinom so sicer najdražji ali zato najboljši!!). — V kleti naj bo vedno največja snaga in zrak svež, kar dosežemo z zračenjem le v hladnih nočeh. Vino v toplem in vlažnem zraku se rado kvari. — Ta mesec gonimo živino že stalno na pašo in jo varujmo pred napenjanjem, oziroma pred rosno deteljo in travo. Živina, posebno mlada mora dobiti večkrat klajno apno in druge rudninske snovi. — Ne pozabi na kompost! Zbiraj vse rastlinske odpadke in mešaj jih. 30 D N 1 SLOVANSKA IMENA 1 Petek Juvencij Radovan 2 Sobota Marcelin Velimir 3 IViiilelja Klotilda Radoslava 4 Ponedeljek Franc Dika © 5 Torek Valerija Dobromil 6 Sreda Norbert Milutin 7 Četrtek Robert Bogomil 8 Petek Medard Svetin 0 Sobota Primož Dostana 111 IMcdtdja Marjeta Kusmir 11 Ponedeljek Barnaba Hrvoje 12 Torek Ivan Zorica 3 13 Sreda Anton Zlatana 14 Četrtek Bazilij Brislav 15 Petek Modest Dragomir 16 Sobota Franc Tratimir 17 Nedelja Lavra Budin 18 Ponedeljek Feliks Bogdan 19 Torek Gervazij Mileva @ 20 Sreda Silverij Nenadej 21 Četrtek Alojzij Miloš 22 Petek Ahacij Gostimir 23 Sobota Eberhard Višeslav 24 Nedelja Janez Janislav 25 Ponedeljek Viljem Grlica 26 Torek Virgilij Hrana C 27 Sreda Hema Ladislav 28 Četrtek Irenej Zorana 23 Petek Peter in Pavel Pernislav 30 Sobota Spomin sv. Pavla Piedislav LUNINE MENE Mlaj dne 4. ob 17. uri 40 minut. Prvi krajec dne 12. ob 19. uri 52 minut. Sčip dne 19. ob 13. uri 36 minut. Zadnji krajec dne 26. ob 7. uri 21 minut. PREGOVORI Junij stori, da žito dobro ali slabo rodi. Ce je v dežju trtni cvet, malo teče vinca v klet. Ce trta ne cvete kresni-ka, ostane le lesnika. Ce na kresni dan dežuje, orehom slabo prerokuje. Vid, dežja ne daj, da bo zrna v klasju kaj. Junij. Ako je vreme deževno, škropimo tudi krompir in paradižnike z 1% brozgo kakor trte. Okopavanje in osipanje krompirja in drugih okopavin. Žito požanjemo, preden je po- Od 10. do 18. junija je plačati tretji obrok davkov in taks za leto 1951. Do 30. junija je plačati drugi obrok davka na poslovni promet (IGE). V juniju smejo davkoplačevalci zahtevati popravo davčne osnove dohodninskega (R.M.), dopolnilnega (comple-mentare) in imovinskega davka ter davka na zemljiški dohodek. 2. 1946. Italija postala republika z odločitvijo ljudskega glasovanja. 5. 1941. Začeli na Jelovici prvi boji med partizani in Nemci. 6. 1944. Otvoritev druge fronte v Normandiji z izkrcanjem. 7. 1935. Umrl I. V. Mičurin, slavni sovjetski učenjak - selekcionar. Rojen 1855 leta. 8. 1508. Rojen Primož Trubar, utemeljitelj slovenske književnosti. 10. 1912. Umrl Anton Aškerc; slovenski pesnik. 11. 1949. Umrl Oton Zupančič, veliki slovenski pesnik. Rojen 23. jan. 1878. 15. 1876. Rojen Ivan Grohar, slovenski slikar. 15. 1389. (po takratnem srbskem štetju 28. 6.). Bitka na Kosovem polju. Srbi so bili poraženi in prenašali turški jarem do leta. 1830. 18. 1936. Umrl Maksim Gorkij, veliki ruski pisatelj. Rojen 26. marca 1868. 22. 1941. Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. 22. 1941. Ustanovljeno glavno poveljstvo partizanskih čet Slovenije. 24. 1940. Kapitulacija Francije. 29. 1919. Sklenjen versaillski mir. polnoma dozorelo, da se preveč ne osuje. Strnišče zorjemo ali skopljemo takoj po žetvi m zasejemo z ajdo, s činkvantinom, z repo ali pa z zeleno krmo. Na dobro pognojena in rodovitna zemljišča sadimo v drugi polovici meseca cvetačo, zelje in ohrovt. Na vrtu sejati in presajati poletno glavnato solato. Presajati še paradižnike, melancane, paprikaše in go-moljasto zeleno. Plevel pridno rijemo, preden gre v seme. Zalivanje vrtnine je poleti najuspešnejše v poznih večernih ali v zgodnjih jutranjih urah. — Ta mesec je primeren za cepijenje trt «v zelenos z elestikom, ker poganjki niso niti več mehki niti še pretrdi. Čistimo trte pred cvetjem, kakor že navedeno maja. Po potrebi ponovno žveplanje in škropljenje trt. Tudi sadno drevje je treba skrbno škropiti proti raznim zajedavcem z odgovarjajočimi sredstvi. Drevju skrajšamo — pinciramo — predolge veje in vejice in odstranimo nepotrebne. — Klet naj bo po dnevi vedno zaprta, da se toplota v njej ne viša brez potrebe. Na travnikih končamo s košnjo trave, Deteljo kosimo ponovno, ko začne c vesti. Spraviti jo moramo pazljivo, preden se močno posuši, da ne zgubimo preveč listja. — Pri živini je treba paziti, da ne trpi preveč vročine in žeje. S čistočo v hlevu in z rabo praška DDT jo obranimo pred nadležnim mrčesom in muhami. .111,1.1 SltPA^.I LUNINE MENE Mlaj dne 4. ob 8. uri 48 minut. Prvi krajec dne 12. ob 5. uri 56 minut. Sčip dne 18. ob 20. uri 17 minut. Zadnji krajec dne 25. ob 19. uri 59 minut. PREGOVORI Ce je julija presuho, grozdje ostane drobno. Julija huda vročina, sledila bo huda zima. Daž na dan Cirila-Me-toda, orehe in kostanj ogloda Pasji dnevi mrzli in deževni, viničarju močno so teže vni. Mrzel in moker mali srpan. trdnemu sadu močno je ubran. Julij. Končamo z žetvijo žita. Omlatimo ga na mlatilnici ob suhem vremenu, ko je v snopeh popolnoma dozorelo. Pri shrambi žita je treba paziti na čistočo in zračenje, da se HALI S KI* A A 3 1 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Aledelja Preše. H. kri Hogoslav 2 Ponedeljek Oton Dragomana 3 Torek Bertram Nada 4 Sreda Ulrik Belizar 5 Četrtek Ciril in Metod Bogomila 6 Petek Izaija Domogoj 7 Sobota Vilibald Negoda Nedelja Elizabeta Milojka 9 Ponedeljek Veronika Hvalimir 10 Torek Amalija Ljubica 11 Sreda Olga Medo 12 Četrtek Mohor in Fortunat Draguška 3) 13 Petek Marjeta Dragan 14 Sobota Bonaventura Svobodin 15 Nedelja Henrik Vladimir 16 Ponedeljek M. D Škap. Bogdan 17 Torek Aleš Držislav 18 Sreda Kami! Miroslav @ 19 Četrtek Vincencij Radoš 20 Petek Elija Česlav 21 Sobota Daniel Zora 22 Nedelja Marija Magd. Pribin.1 23 Ponedeljek Apolinarij Brana 24 Torek Kristina Ratimir 25 Sreda Jakob Boljedrag C 26 Četrtek Ana Dobrina 27 Petek Pantaleon Dušana 28 Sobota Inocencij Svetomir 2!) Nedelja Marta Dobrila 30 Ponedeljek Abdon in Senen Vitodrag 31 Torek Ignacij Jelonica Z A P I S K I Dne 31. julija poteče rok za popravo davčne osnove dohodninskega, dopolnilnega in imo-vinskega davka ter davka na zemljiški dohodek. SPOMINSKI DNEVI 3. 1941. Osnovan prvi partizanski odred Srbije. 7. 1941. Pričel v Srbiji boj proti okupatorju. 11. 1858. Rojen Ignacij Borštnik, veliki slovenski gledališki igralec. Umrl 23. septembra 1919. 13. 1920. Fašisti zažgali Narodni doni v Trstu in izvršili pogrom na Slovence in Hrvate po vsej Julijski krajini. 14. 1789. Zavzetje Bastilje — začetek francoske revolucije. 1795. Umrl Anton Linhart, pisec prve zgodovine Slovencev. 15. 1904. Umrl Anton P. Cehov, slavni ruski pisatelj. Rojen 1860 leta. 23. 1919. Ustanvljena slovenska univerza v Ljubljani. 25. 1943. Padec Mussolinija in fašizma v Italiji. 1586. Umrl Primož Trubar, ustanovitelj slovenske književnosti. 26. 1914. Začetek prve svetovne vojne. 27. 1941 Na Hrvatskem in v Bosni začela vstaja proti okupatorju. 30. 1943. Padli narodni heroji: Milovan Saranovič, Dragan Jeftič, Ivan Kavčič. 31. 1892. Umrl Matija Majar - Ziljski, buditelj koroških Slovencev. 1949. Italijanski trikoloristi umorili Beneškega Slovenca Andreja Juša v Petjahu ob Nadiži. ne razmnožijo žitni molji in žužki. Na njivi krompirišču zaznamujemo, če tega nismo napravili junija, s palicami lepše grme krompirja z zdravo in močno krompirjevico. Ce bodo ti grmi imeli pri kopanju tudi najlepše in največ gomoljev, bodo le ti najboljši za seme. Krompir skopljemo, preden se krompirjeva stebla posuše, kar je posebno važno za semenski krompir. Setev činkvantina in ajde moramo končati v prvi polovici meseca. Ce je pridelek sena skromen, je treba sejati koruzo ter razne mešanice krmskih rastlin za zeleno krmo. Na vrtu presajamo še cvetačo, zelje in ohrovt ter gomoljasto zeleno Za poznejše presajanje je treba sejati poletno solato, broklje in endivijo. Okopavati in pleti sadike ter pridno zalivati vso vrtnino. Pobrati moramo rastline semenskega radiča, solate, peteršilja itd. pravočasno, da se seme preveč ne osuje. Izkopati je treba česen. Ostalo vrtnino pobiramo pridno, dokler je sočna in godna za rabo in trg. — V vinogradu odgrebi cepiče in odreži morebitne korenine iz Čepiča. Ponavljaj škropljenje takoj po deževnem in žveplanje tudi po vetrovnem vremenu. Proti koncu meseca okopljemo vinograd. Pomni, da velja na splošno za vse rastline enkratno okopanje za dvakratno zalivanje. Sadje, ki samo odpada, je treba sproti pobirati in ga skuhati ali pa dati prašičem, ker je navadno črvivo. — Živinski hlevi naj bodo zasenčeni in zračni. •— Prekopati in zaliti kompostne tvarine na kompostišču. 31 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Sreda Makab. bratje. Detomir 2 Četrtek Pore. Alfonz Bojan ® 3 Petek Lidija Mirača 4 Sobota Dominik Ljubičica 5 Nedelja Sne/, niča Predobra 6 Ponedeljek Sikst Vlastica 7 Torek Kajetan Vidojka S Sreda Cirijak Oodeslav 9 Četrtek Roman Našmir 10 Petek Lorencij Juriča 11 8oboti Suzana . Bolem ir 12 Nedelja Klara Dobrogoj 13 Ponedeljek Hipolit Davola 14 Torek Evzebij Dobrina 15 Sreda Vnebovzetje M. D. Hudinja 16 Četrtek Rok Nemira 17 Petek Liberat Radigoj <Š> 18 Sobota Helena Bronislava 19 Nedelja Ladovih Ljudevit 20 Ponedeljek Bernard Zorka 21 Torek Ivana Mirjana 22 Sreda Hipolit Ostri voj 23 Četrtek Filip Bogovoljka 24 Petek Jernei Borivoj C 25 Sobota Ludvik Dragorad 2(i Nedelja Samuel Perunika 27 Ponedeljek Natalija Zlatko 28 Torek Avguštin Milivoj 29 Sreda Obglav sv. Janeza Želided 30 Četrtek Roza Bronislava 31 Petek Rajmund Milodrag LUNINE MENE Mlaj dne 2. ob 23. uri 39 minut. Prvi krajec dne 10. ob 13. uri 22 minut. Sčip dne 17. ob 3. uri 59 minut. Zadnji krajec dne 24. ob 11. uri 20 minut. PREGOVORI Ce veter nam avgust zvedri, se dolgo brez dežja trpi. Ce se lastovke v avgustu selijo, pred hudo zimo bežijo. Kakor zadnji srpan vremeni, tako cela jesen drži. Sonce srpana grozdje meči, z medom pojena ajda diši. Ce se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske noči. Avgust. Fižol poberemo in ga takoj omlatimo ter razkužimo z ogljikovim žveplecem ali pa z drugimi odgovarjajočimi sredstvi. Polje in njive zasejemo po potrebi s koruzo in Z A P IŠKI Od 10. do 18. avgusta je plačati četrti obrok davkov in taks za leto 1951. SPOMINSKI DNEVI 5. 1895. Umrl Friderik Engels, soustanovitelj znanstvenega socializma. Rojen 28. novembra 1820. 5. 1941. Jeseniška in Jelovška četa partizanov se združijo v bataljon. 5. —- 7. 1945. I. kongres Ljudske fronte Jugoslavije. 12. 1944. Sestanek Tita in Churchilla v Neaplju. 14. 1941. Podpisana Atlantska karta. 16. 1941. Zažgana prva slovenska vas Rašica pri Črnučah na Gorenjskem. 21. 1780. Rojen Jernej Kopitar, znameniti slovenski jezikoslovec. Umrl 11. avgusta 1844. 30. 1835. Začelo v Sovjetski zvezi sta-hanovsko gibanje. Tega dne je rudar Stahanov nakopal 102 kub. m premoga. 31. 1589. Umrl Jurij Dalmatin, prvi prevajalec celotne biblije v slovenski jezik. 31. 1941. Padel narodni heroj Slavko Šlander. Nemci so na Gorenjskem ustrelili prve talce. z raznimi mešanicami hitro rastočih rastlin za zeleno krmo v jeseni. V slabšo zemljo sejemo inkarnatno deteljo za prihodnjo pomlad. — Na vrtu skopljemo čebulo, presajamo še ohrovt, broklje ter poletno solato. Ponovno sejemo radič in glavnato solato. V drugi polovici meseca presajamo endivijo, sejemo špinačo, motovilec in solato rezivko za jesensko rabo. Ta mesec sejemo tudi belo čebulo za prihodnje leto. Vrtnino pridno zalivajmo in pobirajmo. Ce je mnogo paradižnikov, pripravimo si iz njih mezgo ali konservo. — V vinogradu končamo okopavanje trt. Po potrebi posebno mlade trte še požveplamo in poškropimo kakor prejšnje mesece navedeno. Na sadnem drevju odstranimo vse divjake in redčimo ter krajšamo predolgo rastoče veje in vejice. Listne uši zatiramo najuspešneje s škropljenjem rastlin z nikotinskimi preparati (Nico! in pod.), ki uničijo tudi drugi mrčes. Ta mesec cepimo sadno drevje v «speče oko». — Klet prezračimo v hladnih nočeh. Vino je pustiti na miru. Morebitno pokvarjeno (skisano) pa odstranimo takoj iz kleti. Pregledati moramo vso prazno posodo in jo pripraviti za bližnjo trgatev. - Živino varujemo še pred hudo vhočino in pred nadležnimi muhami. — Na dobrih travnikih je treba pokositi prvo otavo, kadar so trave v cvetju. Taki travniki nam dajo v mokrih letih še drugo otavo ali vsaj dobro jesensko pašo. KIJIAVrcC ISIT.S AX 30 D N I SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Tilen Mijdin © 2 Nedelja Štefan Mi lijeva 3 Ponedeljek Doroteja Lepa 4 Torek Rozalija Nedamisel 5 Sreda Lavrencij Nedeljka 6 Četrtek Caharija Radonica 7 Petek Bronislava Merna 8 Sobota Rojstvo M D. Gostinja 9 Nedelja Peter KI, Vsemir K) Ponedeljek Nikolaj Rakita 11 Torek Pulherija Milan 12 Sreda Ime Marijino Večedrag 13 Četrtek Frančišek K. Zremil 14 Petek Notburga Znanoslav 15 Sobota Marija 7 ž. Svogoj 16 Nedelja Ljudmila Sudomir 17 Ponedeljek Lambert Prvan 18 Torek Jožef K. Sokol ica 19 Sreda Konst. muč. Vitograd 20 Četrtek Evstahij Morana 21 Petek Matevž Blagoslav 22 Sobota Mavricij Celimir 23 Nedelja Tekla Slavna C 24 Ponedeljek Marija D. Radivoj 25 Torek Firmin Uroš 26 Sreda Justina Stojslava 27 Četrtek Kozma in'Dam. Radomira 28 Petek Venceslav Vidica 29 Sobota Mihael Stojan 30 Nedelja Hieroinii! Jakiča LUNINE MENE Mlaj dne 1. ob 13. uri 49 minut. Priv krajec dne 8. ob 19. uri 16 minut. Sčip dne 15. ob 13. uri 38 minut. Zadnji krajec dne 23. ob 5. uri 13 minut. PREGOVORI Ce septembra še grmi, bo še mnogo toplih dni. Ce zgodaj selijo se ptiči, hudo čutijo zimo o božiči. Mala maša suknjo vpraša, lastavice od nas odnaša. Ce o Mihelu žerjavi od nas ne gredo, pred božičem zime še ne bo. September. Na njivah in polju pobiranje koruze in navoz gnoja za jesensko oranje, ki naj bo globoko. Pri slabi letini sena sejemo mešanico zimske grašice, rži in inkarnatke (na 1. 1939. Začetek drus-e svetovne vojne Do 30. septembra je plačati tretji obrok dav- z napadom Nemčije na Poljsko, ka na poslovni promet (KJE). 2. 1945. Kapitulacija Japonske. 3. 1941. Prestrašeni Nemci proglasili obsedno stanje v Mariboru. 3. 1883. Umrl I. S. Turgenjev, slavni ruski pisatelj. Rojen 1838. leta. 4. 1941. Ustanovljen štajerski partizanski bataljon. 4. 1834. Rojen Fran Erjavec, slovenski pisatelj in naravoslovec. Umrl 12. januarja 1887. 6. 1930. Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič ustreljeni v Bazovici. 8. 1943. Kapitulacija Italije. 10. 1943. Ustanovljena v Podgorici jugoslovanska NO mornarica. 15. 1947. Ratilicirana mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki predvideva ustanovitev STO-ja _______________________________________ 16. 1943. Sklep OF o priključitvi Slovenskega Primorja in Koroške k združeni Sloveniji. 16. 1947. Slovensko Primorje z Istro priključeno k Jugoslaviji. - Gorica priključena k Italiji. Fašisti in izposojene! iz Italije so izvršili pogrom na slovenske meščane. Kulturna Italija je tako sprejela nove državljane. 20. 1941. Na Mokrcu osnovan Krirnski bataljon. 22. 1846. Rojen Svetozar Markovič, srbski pisatelj, pionir napredne družbene miselnosti. 22. 1941. Velika bitka med partizani in Nemci na Creti v Savinjski dolini. 28. 1831. Rojen Fran Levstik, slovenski __ _________________________ pisatelj, pesnik, politični delavec in jezikoslovec. Umrl 16. nov. 1887. ha 100+70+12 kg semena) za zgodnjo pomladansko zeleno krmo. Drugače sejemo ozimna žita, v kolikor se še izplača pridelovati v naših krajih. Koruznico ali pitnik režemo živini sproti, dokler so rastline zelene in sočne. Ce je v mokri jeseni mnogo zelene krme, tedaj jih shranimo v primernem silosu, ki ga pripravimo po nasvetu strokovnjaka. — Na vrtu sejemo špinačo, motovilec in solato rezivko. Presajamo še poletno glavnato solato in endivijo ter pozne broklje. -- V vinogradu zaznamujemo najboljše trte, od katerih bomo vzeli spomladi cepiče. Pripraviti moramo vse potrebno za trgatev: prostore, posodo in prevozno sredstvo ter stiskalnico. Ce se nam zdi grozdje zrelo, se preverimo z mostno mero «Babo», kdaj doseže zadostno in stalno količino sladkorja. To se zgodi pri nas večinoma proti koncu meseca. Tedaj začnemo v lepem vremenu trgati. Kdor trga prezgodaj, ima slabše vino in vadno tudi manj. Gnilo in zeleno grozdje loči od zdravega in zrelega. Slabo grozdje daje kvečjemu dober jesih, nikakor pa ne dobrega vina. V kipelni kleti pazi na snago in svež zrak brez prepiha. Sadno drevje cepimo v «speče oko» še prvo polovico meseca. — Živino privajamo na debelo rezano krmo kakor je koruznica, pesa, listje zelja itd. V škafe z rezanico in očno krmo ne pozabimo dodati nekoliko soli in klajnega apna. Kokošim je treba nuditi mnogo zrnja in rudninskih snovi, posebno apna in žvepla, ker menjujejo perje. 3 1 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Ponedeljek Remigij Semislava 2 Torek Kandit Miran 3 Sreda Evald Vitomir 4 Četrtek Frančišek Tebidrag 5 Petek Placid Dumnuka 6 Sobota Bruno Brunoslav 2 Nedelja Justina Dragonika 8 Ponedeljek Brigita Dragosta -'1 9 Torek Dionizij Sortina 10 Sreda Frančišek B. Stremil 11 Četrtek Nikazij Negoslava 12 Petek Maksimilijan Drugislav 13 Sobota Edvard Rosica 14 Nedelja Kalist Sestrana 15 Ponedeljek Terezija Radislav 16 Torek Gal Velena 17 Sreda Hedvika Mira 18 Četrtek Luka Travica 19 Petek Etbin Stojgoj 20 Sobota Peter Raša 21 Nedelja Uršula Stojslav 22 Ponedeljek Kordula Zorislava 23 Torek Severin Živka C 24 Sreda Rafael Blagosta 25 Četrtek Krišpin Zlatija 26 Petek Evarist Vranica 27 Sobota Fermencij Srebra 211 Nedelja Simeon in Juda Mila 29 Ponedeljek Narcis Gradimir 30 Torek Klavdij Vladika © 31 Sreda Volbenk Gorazd LUNINE MENE Mlaj dne 1. ob 2. uri 57 minut. Prvi krajec dne 8. ob 1. uri 0 minut. Sčip dne 1.5. ob 1 uri 51 minut. Zadnji krajec dne 23. ob 0 uri 55 minut. Mlaj dne 30. ob 14. uri 54 minut. PREGOVORI Oktobra sončno in gorko, kmet k letu zadovoljen bo. Kakršna setev, taka žetev. Vreme vinotoka, daje za april poroka. Ce hrast listje obdrži, mraz bo vse zimske dni. Kakor Urška je začela, bo zima vsa izpela. Oktober. Poleg hlevskega gnoja trosi tudi umetna gnojila na zemljo, namenjeno ozimnemu žitu ali pa mešanici za zeleno krmo. Posvetuj se s strokovnjakom ali s strokovno ZAPISKI SPOMINSKI DNEVI 1. 1945. V Kočevju I. zasedanje Zbora Od 10. dc 18. oktobra je plačati peti obrok odposlancev slovenskega naroda, davkov in taks za leto 1951. 3. 1943. Ustanovljen v Sloveniji VII. korpus NOV in POJ. 3. 1866. Beneška Slovenija priključena k Italiji. 10. 1920. Na Koroškem izveden krivični plebiscit, ki je odtrgal od slovenskega narodnega telesa slovensko Koroško. 11. 1941. Organizirana prva makedonska partizanska skupina. 15. 1844. Rojen Simon Gregorčič, slovenski pesnik. Umrl 24. nov. 1906. 16. 1941. Začela v Slavoniji vstaja proti okupatorju. 18. 1868. Prvi tabor goriških Slovencev v Šempasu. Nad 10.000 udeležencev. 19. 1941. Štajerski bataljon prodira proti Kozjemu, da prepreči izseljevanje Slovencev iz Brežic in okraja. 20. 1944. Osvobojen Beograd, prestolnica nove Jugoslavije. 28. 1918. V Ljubljani in Zagrebu proglašeno združenje avstrijskih Jugoslovanov v samostojno državo Jugoslavijo. 31. 1941. Organiziran SNOO, Slovenski narodnosvobodilni odbor. knjigo, katera gnojila boš rabil. Ajdo moramo požeti ter pobrati krmsko peso in korenje, da nas ne iznenadita mraz in deževno vreme. Na vrt sejemo še špinačo in motovilec ter sadimo česen in čebulče za prihodnje leto. Na zavetno južno stran sejmo solato »kraljico maja» in med njo sadimo bolj redko česen in čebulo. — V vinogradu končamo s trgatvijo. Potrebno je skrbno nadziranje kipenja mošta v kleti. Ne puščaj mošta dolgo na tropinah! Beli mošt stočimo v sode, dokler je še sladek. Sode je treba zažveplati, preden točimo vanje mošt ali vino. Sode z moštom zamašimo s kipelnimi vehami. Dobro je vinograd hitro po trgatvi pognojiti in zorati ali skopati. Zasejemo ga z mešanico metuljčnic za pomladansko zeleno krmo ali pa zeleno gnojenje, imenovano «zelenišanje». Ta setev je zelo koristna, kadar primanjkuje gospodarju krme ali pa gnoja. — Na travnikih pokosimo še kaj otave, ostalo pa popasemo, če le vreme dopušča. — Prašiče začnemo rediti ali debeliti. Ni gospodarsko, rediti prašiče s samo koruzo ali pa s koruzno moko, kakor to delajo še premnogi kmetovalci. Vsaj enak uspeh dosežemo, če dajemo prašičem mešano tečno hrano: na pr. 6-8 kg kuhanega krompirja, krmske pese in korenja, 2-3 kg koruznega zdroba in 1 kg ječmenovega zdroba. Zdrob primešamo kuhani krmi, ko je ta že skoraj ohlajena. Taka hrana za prašiče stane manj kot sama koruza in daje bolj okusno meso. Odbrali moramo piščance in zaklati ali odprodati odvisne peteline. če tega nismo naredili že septembra. NOVEMBER I.I!ST«8»AI> 3 0 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Četrtek Usi sveti Ljubumir 2 Petek Vseh ver. duš dan. Zdanila 3 Sobota Hubert Bogomil 4 Aletlclja Karl Dravumir 5 Ponedeljek Caharija Savina 6 Torek Lenart Ratislav 3 7 Sreda Engelbert Zdenko 8 Četrtek Bogomir Neživ 9 Petek Božidar Sebislav 10 Sobota Andrej Golobica 11 Nedelja Martin Višnjica 12 Ponedeljek Kunibert Davorin 13 Torek Stanislav Nevenka 14 Sreda Serapijon Borislava 15 Četrtek Leopold Volčiča 16 Petek Edm and Večerin 17 Sobota Viktorija Ljubava 111 Nedelja Odon Oliva 19 Ponedeljek Elizabeta Imica 20 Torek Feliks Vladiboj 21 Sreda Darov. M. D. Grmislav C 22 Četrtek Cecilija Jezdimir 23 Petek Klemen Ravijola 24 Sobota Janez Ječa 25 Nedelja Katarina Kolomir 26 Ponedeljek Konrad Zdedrag 27 Torek Valerijan Vedrana 28 Sreda Gregorij Lelija 29 Četrtek Gelazij Skoromir © 30 Petek Sendrej Hrabroslav STinilAI LUNINE MENE Prvi krajec dne 6. ob 7. uri 59 minut. Sčip dne 13. ob 16. uri 52 minut. Zadnji krajec dne 21. ob 21. uri 1 minuto. Mlaj dne 29. ob 2. uri 0 minut. PREGOVORI November rad zdivja, pa kmalu poneha. Ce Martinova gos po ledu lazi, o božiču pa po blatu gazi. Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh. Ce mokro zemljo sneg pokrije, čez leto malo prida za kmetije. November. Na polju in njivah dokončati opravila, ki smo jih pričeli oktobra. Pobrati moramo repo in zelje ter vse, kar je še dobrega tam ostalo. Tudi na vrtu pobiramo pridno S tem mesecem začne teči rok za plačanje koncesijske takse za javne lokale (tassa di con-cessione governativa). 1. 1813. Rojen Peter Njegoš, veliki čr-gorski pesnik. Urm-1 1851. leta. 4. 1944. Partizani osvobodili Zader, ki je trpel 24 let pod Italijo. 6. 1893. Umrl Peter I. Cajkovskij, slavni ruski skladatelj. Rojen 25. decembra 1840. 7. 1917. Začetek velike oktobrske socialistične revolucije v Rusiji (25. oktobra po našem koledarju). 1944. Padel general Franc Rozman-Stane, komandant NOV in POJ Slovenije. 11. 1821. Rojen Fedor M. Dostojevski), slavni ruski pisatelj. Umrl 9. novembra 1881. 13. 1813. Rojen A. Einspieler, koroški preroditelj. 15. 1946. V Gorici javno sežgane slovenske knjige. 10. 1887. Umrl Fran Levstik 20. 1910. Umrl Lev. N. Tolstoj, znameniti ruski pisatelj. Rojen 9. IX. 1818. 23. 1941. Pričela prva fašistična ofenziva proti NOV in POJ. 24. 1906. Umrl Simon Gregorčič. 28. 1820. Rojen Friderik Engels. 29. 1943. Zgodovinsko zasedanje AVNO.I v Jajcu. Dan ustanovitve nove Jugoslavije. 30. 1943. Začela šesta fašistična ofenziva proti NOV in POJ. zadnjo vrtnino: gomoljasto zeleno, korenje, špinačo, endivijo in drugo. Repo, zelje, zeleno in endivijo shranimo v kleti ali pa v zemlji za zimsko rabo. in za Semeniče. Repa in zelje, zribana in kisana v leseni .posodi, nam dajeta pozimi zdravo prikuho. Ako čas dopušča, kopljemo zemljo in jo pripravimo za zgodnjo pomladansko setev. Ta zemlja bo vsrkala vso zimsko vlago in zimski mrazovi jo bodo še bolj zrahljali. •— V zavetne lege, tudi v vinograde, sejemo v globoko skopano zemljo zgodnji grah «Expres». Ta mesec začnimo s prekopavanjem ali rigolanjem zemljišča za nov nasad trt. V starem vinogradu je treba pripraviti kole in v lepem vremenu lahko režemo stare trte. Pripraviti je treba zemljo in primerne jame za sadna drevesca. Korenjake trt ali bilfe, ki jim je listje odpadlo, izkopljemo iz trsnice in jih presadimo na svoje stalno mesto. Korenjake ali pa cepljenke iz oddaljenih trsnic, si preskrbimo decembra ali pa februarja. Enako naredimo s sadnimi drevesci. — Po sv. Martinu, ob jasnem in mrzlem severnem vremenu, pretočimo novo vino, da ga ločimo od drož (fece). -— Živine ne gonimo več na pašo, ker bi se nam tam lahko prehladila. Doma ji pokladamo seno in rezanico z močno krmo, da se ohrani pri moči. Hlev naj bo vedno zračen, tudi če je mrzel. V mrzlem, okrog 10 stop. C, čistem zraku sicer živina več poje, zato se pa bolje redi in je zdrava. Preskrbeti je treba steljo za zimo. DECEMBER 3 1 DNI SLOVANSKA IMENA 1 Sobota Natalija Božena 2 Nedelja Pavlina Tihomir 3 Ponedeljek Franc Ks. Sveljub 4 Torek Barbara Veljko 5 Sreda Sava Stojana 3 6 Četrtek Miklavž Vladovita 7 Petek Ambrož Veselin 8 Sobota Brezm. spoč. Podana 9 Nedelja I/alerija Savica 10 Ponedeljek Lav. M. B. Dražič 11 Torek Damazij Gojica 12 Sreda Epimah Široslav 13 Četrtek Lucija Vitača 14 Petek Spiridijon Vojmir 15 Sobota Kristina Cvetana 19 Nedelja Ndcla Zaronega 17 Ponedeljek Lazar Strojslav 18 Torek Oracijan Ljubonega 19 Sreda Favsta Uglješa 20 Četrtek Liberat Boživoj 21 Petek Tomaž Tomislav c 22 Sobota Cenon Zvezdana 23 Nedelja Viktorija Ogrislav • 24 Ponedeljek Adam in Eva Dunja 25 Torek Božič Žiti gej 26 Sreda Štefan Zlatka 27 Četrtek Janez Pelislav 28 Petek Nedol. otročiči Zorica © 29 Sobota Tomaž Vrhoslav 30 Nedelja David Branimir 31 Ponedeljek Silvester Blažena "Lunine mene Prvi krajec dne 5. ob 17. uri 20 minut. Sčip dne 13. ob 10. uri 30 minut. Zadnji krajec dne 21. ob 15. uri 37 minut. Mlaj dne 28. ob 12. uri 45 minut. PREGOVORI Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem. O božiču vetrovno, ob letu bo sadja polno. Ce grudna suh veter piska, suša poleti navadno pritiska. Zelen božič, bela velika noč. Grudna mraz in sneg, žita dovolj vsevprek. December. Prosto zemljo na njivi in na vrtu preorjemo ali prekopljemo, potem ko smo jo pognojili. V Zavetne in sončne lege na vrtu sejemo solato ((kraljico maja» in rezivko Od 10. do 18. decembra je plačati šesti obrok davkov in taks za leto 1951. Do. 31. decembra je plačati četrti obrok davka na poslovni promet (IGE). Do 31. decembra je plačati koncesijsko takso za javne lokale (tassa di concessione go-vernativa) za leto 1951. 1. 1918. Ustanovitev stare Jugoslavije. 2. 1941. Partizani zavzeli Poljane nad Škofjo Loko. 3. 1800. Rojen dr. France Prešeren, največji slovenski pesnik. 7. 1941. Japonska napadla Ameriko in Anglijo. 11. 1918. Umrl Ivan Cankar, veliki slovenski pisatelj. 12. 1941. V Novem mestu izključenih iz gimnazije čez 200 dijakov, ker so se udeležili manifestacije OF z molčanjem. 15. 1941. Pinko Tomažič, Bobek, Ivančič, Kos in Vadnal ustreljeni na Opčinah. 1770. Rojen Ludvig van Beethoven, slavni nemški skladatelj. Umrl 26. marca 1826. 22. 1941. Usti-eljen narodni heroj Ljubo Šercer. 25. 1934. Ustanovljen IX. korpus NOV in POJ. 1848. Rojen Hristo Botev, največji bolgarski pesnik. Padel v borbi s Turki, 20. maja 1876. 26. 1941. Drugi štajerski bataljon v težkih borbah z Nemci pri Primsko-vem. 28. 1789. V Ljubljani vprizorjena Linhartova »Zupanova Micka«. To je rojstni dan slovenskega gledališča. 30. l>/22. Dan ustanovitve Zveze sovjetskih socialističnih republik. 31 1941. Pričela ljudska vstaja proti okupatorju v Bohinju, Poljanski in Selški dolini, v Kranjski gori in na Jesenicah. kodrasto. Med solato sadimo bolj redko v vrste česen in čebulček. Ce po zimi ne bo hudega mraza, bomo marca meseca že rezali «solatico» ali solatino. — V vinogradu nadaljujemo, v kolikor vreme dopušča, z globokim kopanjem zemlje za nov nasad trt. Pripravljamo kole, ki jih namakamo v 5% raztopini modre galice, da bodo bolj trpežni. Pripravimo si beke za vežnjo trt. Ce vreme dopušča sejemo še zgodnji grah. — Novo vino moramo pretočiti ta mesec, če ga nismo že novembra. Sodom dolivamo vino, da so vedno polni do vehe, ki jo sedaj dobro začepimo ali zapremo. — Sadnemu drevju opravimo prvo zimsko škropljenje, preden pritisne mraz. Za breskvine in hruškine nasade je to škropljenje prepotrebno. Škropimo z 3-4% bordoško brozgo in z 5-7% drevesnim karbolinejem. — Živini dajemo več stelje, kar velja še posebej za krave, ki so pred storitvijo ali pa so že storile tele. Živina naj ne pije preveč mrzle vode. Na travnike razvažamo in trosimo kompost in umetna gonjila. Na kisle zemlje dovažamo apneni prah ali tudi pesek iz apnenca. — Kmet gospodar naj napravi ta mesec inventar vsega svojega posestva in lastnine ter nekak obračun za minulo gospodarsko leto. Nato pa naj naredi še ob praznikih in v sporazumu z družino, približni proračun in načrt dela za bodoče leto v upanju, da mu bo tudi to prineslo sreče in zadovoljnosti s kmetovanjem. Kakšno bo vreme ? Hershlov ključ pravi: Ce se luna spremeni ob uri bo poleti (15. IV. — 15. X.) bo pozimi (15. X. — 15. IV.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo S dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali zapad-niku, dež ob jugu ali ju-gozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Se do danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa, če se spremeni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Ce Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dnev lepo. Deset let Osvobodilne fronte BKANKO BABIČ partija, politično prekaljena in izkušena ter organizacijsko utrjena v preteklih ilegalnih borbah, pozvala ves slovenski narod na oborožen upor in narodnoosvobodilni boj. Pod vodstvom Komunistične partije so se tedaj združile vse napredne in pozitivne sile slovenskega ljudstva v enotno vseljudsko politično organizacijo: Osvobodilno FaSistični požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920. Pred desetimi leti, 27. aprila 1941, je slovenski narod položil temelje novemu razdobju svoje zgodovine. Stoletne težnje in borbe slovenskega ljudstva za narodno, socialno-ekonomsko in politično neodvisnost in svobodo so v ustanovni listini Osvobodilne fronte našle dokončni izraz in nakazana je bila pot za dosego teh teženj. V najtežjih dneh zgodovine slovenskega naroda, ko mu je pretila nevarnost iztrebljenja in popolnega uničenja od strani nemško-italijanskih fašističnih okupatorjev, je Komunistična fronto in v njenem okviru je slovenski narod začel svoje največje in najbolj junaško zgodovinsko dejanje — borbo na življenje in smrt s stoletnimi narodnimi sovražniki za dokončno osvoboditev domovine. V tej veličastni borbi ni izostalo slovensko ljudstvo Primorske in Koroške, ki je ves čas ječalo pod tujčevo peto in težilo k osvoboditvi in združitvi z ostalim slovenskim ljudstvom v skupni domovini. Neizprosen narodnoosvobodilni boj je bila edina pot za dosego teh teženj. V junaški osvobodilni vojni in Ijufl-ski revoluciji je slovensko ljudstvo po- Tak je danes slovenski »Narodni dom«, plod dela ljudskih žuljev: last, po fašističnem »pravu« (požig, rop . . .) neke, katere koli italijanske delniške družbe, je na uporabo angleške okupacijske vojske (Div. Devonshire). razilo fašističnega okupatorja in vladajoče protiljudske izkoriščevalske sile narodnih izdajalcev, ki so se v obrambi svojih izkoriščevalskih pozicij postavili v službo fašističnih okupatorjev. Narodnoosvobodilna borba in ljudska revolucija se je zaključila z oboroženo zmago nad vsemi sovražniki slovenske- ga ljudstva. Slovenski narod je tako skupno z ostalimi narodi Jugoslavije tudi prispeval časten delež k skupni oboroženi zmagi zavezniških sil nad fašizmom. Zmaga nad fašističnim okupatorjem in domačimi protiljudskimi ter izdajalskimi silami je slovenskemu narodu odprla nova pota v lepšo in srečnejšo bodočnost. Sprostila je do sedaj še ne-slutene ustvarjalne ljudske sile in u-stvarila pogoje za zgraditev nove, pravičnejše socialistične družbene in državne ureditve, da bo lahko še v nadaljnjem nezadržanem razvoju svoboden slovenski delovni človek resnično živel srečno in vsestransko polno življenje, ki si ga bo samostojno krojil po svojih željah in potrebah. Na tej poti je bil slovenski narod skupno z ostalimi narodi Jugoslavije postavljen pred novo nič manj težko preizkušnjo. Napad Informbiroja na Jugoslavijo je pred njene narode postavil vprašanje: ali prodati komaj težko priborjeno svobodo in ukloniti se zavojevalnim težnjam vladajoče biro-kratične kaste v Sovjetski zvezi, ki se je odpovedala socialistični politiki in s tem zapraviti vse pridobitve narodnoosvobodilne vojne in ljudske revolucije ali pa vztrajati in braniti za vsako ceno te pridobitve in pravico do samostojnega in neodvisnega življenja. Kakor so se narodi Jugoslavije p°d vodstvom Komunistične partije 1941 uprli, se strnili v skupno fronto in zmagali, tako so sledili junaškim tradicijam osvobodilnega boja in se uprl? v letu 1948 temnim naklepom Inform-hiroja in zmagali. Brez upora 1941 ne bi bil mogoč upor 1948. Obe letnici sta zgodovinskega pomena ne samo za slovenski narod in za ostale narode Jugoslavije, ampak za ^es napredni demokratični svet I por leta 1941 in junaška narodnoosvobodilna borba, ki je nato sledila, predstavljata primer in bogate izkušnje za vse narode, kako se je treba boriti za svojo osvoboditev. Upor 1948 je pa postavil pred vse svobodoljubne narode sveta vprašanje odnosov med soeiali- stičnimi državami in narodi sploh, slo. nečih na enakopravnosti in samostojnosti vseh narodov, malih in velikih, brez česar ni mogoč nadaljnji razvoj v korist napredka, miru in boljše bodočnosti človeštva. Vsak poskus vsesli se komu na vrat lahko dovede samo do vojn, uničevanja in zaviranja napredka. To spoznanje narekuje vsem poštenim in naprednim ljudem na svetu neizprosno borbo proti reakcionarni politiki Informbiroja kakor proti vsaki drugi obliki imperialističnega zasužnjevanja. Ko takole, četudi bežno, gledamo na deset let prehojene poti, ko ponosno in samozavestno ugotavljamo naše u-spehe pa tudi ogromne žrtve, ki jih je naš narod dal za svojo osvoboditev in da bi dokončno zmagala pravična in napredna stvar v svetu, nas zabolijo še nezaceljene rane na našem narodnem telesu. Kakor da ni bilo še dovolj žr- tev, ki jih je naš narod dal za svojo osvoboditev. Po zaslugi velikih sil, vključivši Sovjetsko zvezo, ki v interesu svoje politike razdelje*' nja sveta na vplivna področja, kupčujejo s svobodo malih narodov, so deli našega naroda še ostali izven meja svoje domovine in so podvrženi nadaljnjemu zatiranju tujih imperialističnih gospodarjev. Trst, Gorica, Beneška Slovenija, Slovenska Koroška so pokrajine, kjer mora naš narod zopet voditi ogorčen boj za svoj narodni obstoj. Ko so ob desetletnici oziramo na slavno prehojeno pot Osvobodilne fronte, se zato zamejski Slovenci obvezujemo, da v duhu načel, tradicij in izkušenj Osvobodilne fronte ter v tesni povezanosti z matičnim narodom v domovini, združeni v slavni Osvobodilni fronti, nadaljujemo boj za naše narodne pravice v trdnem prepričanju, da bo prišel tudi dan našega končnega osvobojenja. Borl>a tržaškega ljudstva za demokracijo FRANC ŠTOKA Z letom 1941 se začne za tržaško in za slovensko ljudstvo sploh nova zgodovinska doba. nova doba tudi za vse demokratično gibanje na našem ozemlju. ker so imeli dogodki, ki so se odigrali v zvezi z borbo jugoslovanskih narodov, nemajhen pomen za demokratični razvoj primorskega ljudstva sploh. Doba zadnjega desetletja je vseskozi prežeta z velikimi političnimi dogodki, ki so se odigrali na naši zemlji. Politični dogodki so terjali od demokratičnih množic mnogo žrtev in borbe. V teh borbah so se udejstvovali slovenski in italijanski demokrati. Bili so skupno borbo za demokracijo, povezani y bratstvu in enotnosti, borbo za človečanske pravice in za narodno enakopravnost. Politični položaj našega ozemlja s svojim središčem Trstom je bil drugačen kakor v ostalih pokrajinah Italije, ki so si mogoče slične po gospo- darski strukturi. Trst in njegovo zaledje je bilo posebna strategična točka ekspanzije italijanskega fašizma in imperializma. Svojo posebnost pa ima poleg geografskega položaja naš teritorij tudi po svoji etnični sestavi: ravno ta je dala borbi za demokracijo tudi poseben značaj. Na našem ozemlju je obstajala Komunistična partija kot izraz antifašističnega gibanja, ki je zajelo večino antifašistov obeh narodnosti; poleg nje so obstajale še manjše skupine, in sicer republikanci in neke vrste tržaški neodvisneži, ki so se pa spajali v antifašistično gibanje »Giustizia e liberta«. Te skupine so imele svoj e pristaše lis med italijanskim elementom. Posebnost borbe, ki se je odigrala na našem teritoriju, je v tem, da je delovalo pri nas politično gibanje, ki je že od svojega početka zajelo v svoje vrste mnogo slovenske mladine, ki se je vztrajno borila za svoje narodne pravice in ki ni štedila svojih sil. V škodo revolucionarnemu gibanju na našem ozemlju je bilo dejstvo, da ni Komunistična partija Italije v praksi izvajala pravilne politike v perečem narodnem vprašanju, to je do slovenske narodne manjšine v Italiji, politične linije, ki je bila sicer teoretično priznana in so jo obdelali najvišji, tudi mednarodni forumi. Pod pritiskom razmer ob začetku druge svetovne vojne, ob pričetku vseljudske vstaje narodov Jugoslavije in ob vpadu nemškega fašizma v Sovjetsko zvezo se je politična aktivnost pri nas močno razvila. Ponovno moramo resnici na ljubo priznati, da v tej dobi nikakor ni bila organizacija Komunistične partije Italije v Julijski krajini zmožna igrati vlogo avantgarde. Narodnoosvobodilna borba jugoslovanskih narodov se je razlila preko meja stare Jugoslavije in je zajela vso narodno manjšino, to je v prvi vrsti vse Slovence in Hrvate, živeče v mejah Italije, ki so videli v vstaji jugoslovanskih narodov tudi svojo narodno rešitev. Njihova borba ni ostala omejena, ampak so se v vsej Julijski krajini pridruževale tej borbi vedno bolj tudi demokratične množice italijanske narodnosti. Revolucionarno gibanje našega Primorja je imelo svoje moralno in konkretno središče izven območja organizacije Komunistične partije Italije. Nagel razvoj političnih dogodkov je ponesel preko stare jugoslovanske meje ne samo ideje, ampak tudi organizacijsko mrežo narodnega upora. Že v letu 1941 imamo v Trstu prve skupine Osvobodilne fronte, ki postopoma razširi svojo aktivnost med večino slovenskega življa. Vsenarodni upor zajame v svoje vrste tudi tiste sile slovenske mladine, ki je prej iskala različne poti do narodne osvoboditve. Vsa aktivnost te struje se z malimi izjemami zlije v Osvobodilni fronti in postopoma aktivno v narodnoosvobodilni borbi. Z razvojem politične dejavnosti se razvija kot rdeča nit tudi partijsko gibanje na našem ozemlju, toda ne Komunistične partije Italije, ampak Komunistične partije Slovenije. Ni moglo biti drugače. Revolucija ni mogla priznati krivičnih meja rapallske mirovne pogodbe. Tako imamo v samem Trstu že leta 1942—1943 nenormalno stanje: na istem teritoriju delujeta dve stranki, in sicer KPI in KPS; med njima seveda ni nasprotij, obratno, takoj po razpadu fašizma pride do koordinacijskega odbora s pristankom vodstva obeh partij; ta koordinacijski odbor deluje vse do osvoboditve in do ustanovitve Komunistične partije Julijske krajine. V začetku smo omenili obstoj raznih političnih skupin, ki so delovale v samem Trstu in specifično v italijanskem antifašističnem gibanju, to je »Giusti-zia e liberta«. Te skupine so se koali-rale s tukajšnjo italijansko reakcijo in niso imele nikakega namena sodelovati v borbi proti nacifašizmu, ampak so hotele ustvariti le neko lažno demokratično vodstvo, ki je hotelo speljati tržaško demokratično gibanje v slepo ulico neaktivnosti in kolaboracije. To vodstvo si je po zgledu italijanskega antifašističnega gibanja nadelo ime CLN. Specifičnost tega gibanja je bila v tem, da bi čimbolj ohranilo zrahljane pozicije italijanske reakcije in tržaške buržoazije, ki se je hudo kompromitirala z italijanskim fašizmom in tako tudi z nacifašističnim okupatorjem. Zgodovinski dnevi v maju 1945, dnevi zmage demokratičnih sil v Trstu nad fašizmom, so dali kot rezultat te zmage oblast ljudstvu. Ta oblast je v kratki in precej težki povojni dobi dokazala, da so tržaške demokratične sile pod vodstvom Komunistične partije zmožne vladati in pravilno voditi ljudsko upravo. V dobi ljudske oblasti zaznamuje zgodovina tržaškega demokratičnega gibanja velik polet borbenih množic, ki so strgale fašistične verige in se sprostile v svobodi. Do največjega izraza je prišlo resnično bratstvo med slovenskim in italijanskim ljudstvom. Prišlo je prvič do ustvaritve tesnega bratstva med podeželskim ljudstvom in delovnimi množicami v mestu. Tik pred osvoboditvijo se je ustano^ vil iz množičnih antifašističnih, v borbi osnovanih organizacij s Komunistično partijo na čelu Slovansko-itali-janski protifašistični izvršni odbor. To je prvi oblastni organ demokratičnega ljudstva, ki se pozneje preimenuje v Mestni osvobodilni svet. Kratka doba ljudske oblasti je črtala iz javnega življenja vse fašistične zakone, sprostila roke demokratičnemu, kulturno-pro-svetnemu življenju, začela je obnavljati domače gospodarstvo. Enotni sindikati. ki so zrasli iz Delavske enotnosti, prevzamejo dolžnosti obnove porušene industrije. Enotne delovne množice začenjajo uresničevati svoje stoletne sanje in ustvarjajo, ne več za kapitalistične izkoriščevalce, ampak zase. Za časa 40-dnevne ljudske oblasti so izginili iz javnosti lažni demokrati, zastopniki tržaškega CLN-a. Ako je kateri ostal v Trstu, se je skrival pod zaščito že prisotne anglo-ameriške vojske. Drugi so pa iz Benetk junaško »vodili« politične akcije v Trstu. Doba ljudske oblasti v Trstu je bila kratka. Imperialističnim zaveznikom ni bilo prav, da so demokratične sile v Trstu obračunale s svojim sovražnikom — fašizmom, s tržaško buržoazijo in visokimi funkcionarji italijanskega finančnega kapitala. Zato so dosegli z zahrbtnim pristankom vodstva Sovjetske zveze, da se ljudska oblast ukine in vzpostavi angloameriška vojaška u-prava, ki je takoj pokazala svoje pro-tiljudsko lice. Naše ljudstvo je v odgovor na poizkus povratka k staremu ustvarilo veliko organizacijo slovansko-italijanskega bratstva: Slovansko-itali-jansko antifašistično unijo. Ta organizacija je bila izraz borbe proti skupnemu sovražniku. Pod vodstvom Komunistične partije Julijske krajine je prevzela nase izročilo osvobodilne borbe in je vodila nadaljnjo borbo za oču-vanje pridobitev narodnoosvobodilne borbe. V to organizacijo se je zlila tudi Osvobodilna fronta in tako utrdila bratstvo med Slovenci in Italijani. E-notni sindikati, ki so za časa ljudske oblasti že obnavljali tržaško industri- jo, so morali spet začeti borbo za delavske pravice, borbo proti brezposelnosti in proti ofenzivni politiki delo-dalajcev, ki so zaščiteni od novega o-kupatorja že hoteli uveljavljati stare fašistične metode in izkoriščanje. . Spet so morale množične organizacije začeti borbo za očuvanje svojih pravic. Antifašistične žene, antifašistična mladina, bivši politični preganjanci. Partizanska zveza. Slovenska prosvetna zveza in Centro di cultura popo-lare italiano zavzamejo borbeno mesto proti poizkusom povratka fašizma. Sto tisoč tržaških demokratov je večkrat na ulicah Trsta pokazalo, da novi človek noče več tujega jarma na svojih plečih. Stavke tržaškega proletariata bodo vedno ponos in častna stran zgodovine našega demokratičnega gibanja. Ljudske množice Trsta in okolice so se vse do podpisa mirovne pogodbe z Italijo borile za priključitev našega o-zemlja k novi, demokratični, ljudski republiki Jugoslaviji. Zakulisne diplomatske spletke, katerih sad je bila mirovna pogodba z Italijo, so naprtile našemu ljudstvu,, našemu gospodarstvu in naši zemlji še eno krivico. Trst, ki je zrasel z delom svojega zaledja, ki mu je služil kot pot v svet. Trst. ki spada po vseh zakonih k svoji zemlji, je od nje odrezan na ljubo anglo-ameri-škim imperialistom in italijanski reakciji, zopet s pristankom vodstva Sovjetske zveze, v zasmeh vsem človeškim in demokratičnim načelom. V škodo demokratičnemu gibanju se uveljavlja le tisti del mirovne pogodbe z Italijo, ki je v gospodarsko škodo in zato proti življenjskim interesom našega ljudstva. Vedno bolj je postajalo jasno, da je ta mirovna pogodba le kos papirja v rokah oblastnikov, ki je nočejo spoštovati. Delovne demokratične množice zaupajo še vedno v lastne sile in se bore za svoje pravice. Večkrat pa na lastni koži spoznajo, da je diplomacija velikih le v njihovem interesu in v škodo delovnemu človeku. Borba ne odneha. Demokratične množice cone A bijejo velike politične in ekonomske bitke, vse do razglašenja nesrečne informbiirojevske resolucije. Naše ljudstvo je raslo v borbi proti poizkusu povratka fašizma, bilo je boj za svoj gospodarski obstanek, borilo se je na kulturnem. prosvetnem in političnem področju za uveljavljenje demokracije. Velike in zmagoslavne so bile borbe tržaških demokratičnih sil proti povratku k staremu. Politikanti kominformizma so pa le našli način, da so zgladili pot domači reakciji in okupatorju za zrušenje enotne fronte demokratičnih sil. V svoji sovražni, ogabni in klevetniški gonji so z lažmi nadomeščali ideale našega ljudstva in blatili našo preteklost. Uspelo jim je zaslepiti delovne množi, ce, vnesti v delavske in demokratične vrste nezaupanje in sovraštvo. Ubili so v delovnih množicah zaupanje v lastno moč. Namesto slovansko-italijan-skega bratstva so prinesli narodno mrž-njo in sovraštvo do narodov Jugoslavije, ki ji v svoji besni zaslepljenosti groze celo z vojno. Laž in klevete zlivajo ti nesrečneži tudi na ljudsko oblast cone B Tržaškega ozemlja. Ta njihova dejanja jih nič ne razlikujejo od besne italijanske reakcije, ki je izgubila v tem delu Tržaškega ozemlja svoje izkoriščevalske pozicije. Ti ljudje so s svojo politiko, inspirirano iz krogov sovjetske birokratske klike, najboljši zavezniki domače in tuje reakcije v borbi proti ljudski demokraciji. Razdor, ki ga je prinesla med demokratične vrste kominformistična resolucija, je dal reakciji možnost ojačiti agenturo okupatorja. Slovensko demokratsko zvezo. Ta organizacija zbira v svojih vrstah vsakovrstne begunce in odpadnike, celo vojne zločince, ki pljuvajo strup in sovraštvo proti vsemu, kar je ljudskega onstran meje in sp zato tudi zagrizeni sovražniki tukajšnjega demokratičnega gibanja. Njihovo početje ie tem hujše, ker hočejo odtrgati naš živelj od ostalega sloven- skega ljudstva in ga tako izročiti na milost in nemilost našim starim sovražnikom. Proti vsej tej protiljudski fronti vstajajo iz trdih izkušenj naše množične organizacije, ki iz dneva v dan jačajo svoje vrste. Prerojeni Osvobodilni fronti in vsem ostalim našim organizacijam se postavljajo nove naloge: preosno-vati našega človeka v borca in ga usme-'riti v borbo za svoje demokratične pravice. Proti kominformistični politiki, ki je s svojo izdajalsko aktivnostjo dovedla demokratično gibanje našega ozemlja skoraj do razsula; proti špekulantski politiki narodnih odpadnikov, ki so združeni v SDZ; proti vsestranski šovinistični ofenzivi italijanske klerofašistične reakcije se bolj in bolj večajo naše vrste. Na političnem, narodno-kulturnem, prosvetnem področju so obnovljene naše postojanke, sad trdega dela prekaljenih političnih delavcev, ki jim naše ljudske množice slede zato, ker so na pravi in edino mogoči poti borbe za demokratične pravice našega ljudstva. Na sindikalnem področju pozdravljamo zdrav pojav: obnovljene Enotne razredne sindikate. ki križajo kompromisarske namene kominformističnih in žoltih elementov v sindikalnem gibanju. Med našimi kmeti in obrtniki se spet prebuja zdravi duh samozavesti'in obrambe življenjskih interesov. Vzpostavljena je organizacija bratstva med demokratičnimi Slovenci in Italijani, slavna SIAU, ki bo nadaljevala borbo za bratstvo in enakopravnost. Borba za pravične in demokratična težnje našega slovenskega ljudstva v zvezi z borbo demokratičnih sil italijanskega ljudstva na našem teritorija je največji prispevek, ki ga more dati naše demokratično gibanje v borbi, ki jo danes vodi vse svobodoljubno človeštvo za demokracijo, svobodo in enakopravnost vseh narodov in za mir. Ljudstvo si bo samo pisalo sodbo, ne bo mu je pisal ne frak ne talar. IVAN CANKAR V Istrskem okrožju se gradi socializem ! JUUJ BELTRAM Če analiziramo enoletni gospodarski plan za leto 1950, ki ga je z odlokom sprejel Istrski okrožni ljudski odbor, vidimo, da je težišče gospodarske dejavnosti usmerjeno na izgradnjo ekonomske osnove za socialistično preobrazbo našega okrožja. Seveda je naše gospodarstvo najtesneje povezano s svojim zaledjem, od katerega živi, in se skladno z njegovo ekonomsko ureditvijo tudi razvija. Ko govorimo o izgradnji socializma v Istrskem okrož- Perspektivo naglega gospodarskega razvoja dajeta Istrskemu okrožju tudi njegovo toplo podnebje in geogralska lega; zaradi tega ima vse prednosti za ugoden plasman prvovrstnih zgodnjih kmetijskih pridelkov. Dosedanji uspehi in tudi nadaljnji napredek tega teritorija so neločljivo povezani z Jugoslavijo, ki mu daje vso materialno pomoč in ugodno tržišče. Kmetje in ribiči bi o tem lahko marsikaj povedali iz dobe petindvajsetletne okupacije, Lepak za Gospodarsko razstavo v Kopru ju, predpostavljamo neločljivo povezanost tega ozemlja z Jugoslavijo, mislimo na težko industrijo, na hidro-centrale itd., ki jih narodi Jugoslavije gradijo za celotno gospodarsko ozemlje. Naše razpravljanje skuša prikazati razvojno pot in napore oblasti za socialistično preobrazbo, zlasti našega podeželja. ko je vsa Istra gospodarsko vidno propadala. Vsi ukrepi, ki jih je Italija uporabljala, da umetno kolikor toliko zadrži to propadanje, niso zadostovali in niso mogli zadostovati. Šele po zmagi nad okupatorjem, ko je ljudstvo prevzelo oblast v svoje roke, so dozoreli pogoji za dvig gospodarstva tega področja. Velike investicije, ki se vlagajo v Istrskem okrožju za gospodarski in kulturni dvig, se že občutno odražajo v življenjskem standardu prebivalstva. Vendar je treba poudariti, da se šele odpravljajo ostanki zaostalosti, kajti življenjski standard tega prebivalstva, zlasti glede stanovanjskih udobnosti, zdravstva, higiene je bil na precej nizki stopnji. Dohiteti druge pomeni izvršiti ogromno delo na vseh področjih, zlasti na področju gradbeništva, kanalizacije, mehanizacije itd., delo, ki zahteva časa in ogromnih naporov. Tega dela se je lotila ljudska oblast in nizacijo poljedelstva, ki je možno le s kolektivno obdelavo zemlje in z dvigom zavesti delovnih ljudi. Zato si pa ljudska oblast prizadeva, da oskrbi poljedelstvo s stroji in daje izpodbudo za organizacijo produkcije na višji stopnji. Najtežje in najbolj komplicirano je vprašanje organizacije kmetijske proizvodnje, namreč, kako naj kmetijstvo daje večji donos z manjšim naporom. Zadružna obdelava zemlje je najprimernejša oblika za prehod na višjo stopnjo in temu vprašanju posveča ljudska oblast posebno pozornost. Danes lahko trdimo, da so delovni se vztrajno bori, da bi čim prej dosegla ta cilj. Težišče naših naporov je v dvigu produkcije in življenjskega standarda prebivalstva sploh. To je mogoče doseči z boljšim načinom dela, z meha- kmetje že spoznali prednosti takega gospodarstva in se zato v vedno večjem številu vključujejo v produktivne zadruge. Razvoj našega zadružništva, zlasti zadrug višjega tipa, dokazuje, da živi v delovnih kmetih težnja po združitvi in po socialističnem sistemu proizvodnje. Statistika dokazuje porast zadrug in zadrugarjev v dveh letih takole: 1948 1950 Število zadrug 10 25 Število družin 199 721 Število članov 996 2.756 ha zemljišča 1.177 3.303 Štev. goveje živine 267 890 Število prašičev 30 559 Št. kmet. strojev 87 316 Investicije 3,080.000 17,966.960 Te številke nič ne povedo, če jih ne primerjamo z obsegom teritorija in s številom upravno-teritorialnih enot. V riščevalcem, ustvarja se doslej neznana enotnost vasi. Naravno je, da je rast zadružništva zvezana s sto težavami. Ljudje, ki niso nikdar vodili takih kompleksov, nalete pri delu na tisoč težav in ovir, ki jih je treba premagati. Upravljati zadrugo ni nič laže, v mnogih primerih je celo teže, kot voditi tovarno, ki ima seveda večjo kapaciteto; in vendar so se ljudje brez posebne strokovne izobrazbe lotili tega posla in z občudovanja vrednim požrtvovanjem vodijo zadruge preko vseh težav po poti socialistične preobrazbe. Pomanjkljivosti v poslovanju, v sistemu dela. pri Volitve v Istrski okrožni ljudski odbor: v Kaštelu, veselje na dan volitev okrožju je 37 krajevnih in mestnih ljudskih odborov. V razmerju s 37 krajevnimi odbori je 25 produkcijskih zadrug lepo število; letos se bodo ustanovile nove, ostale pa razširile. Zelo značilno je, da pristopajo k obstoječim zadrugam novi člani, kar pomeni, da zadruge dokazujejo življenjsko sposobnost in moč in da izvenzadružni kmetje uvidevajo prednosti kolektivne obdelave zemlje. Produktivne zadruge v Pučah, Krašieah, Bujah in drugod imajo danes od 200 do 300 družinskih članov, kar pomeni, da so to že kolektivi, ki odločilno vplivajo na razvoj v vasi. Imamo odlične primere kolektivne zavesti, izginjajo vaški spori med posamezniki, ki se urejujejo v okviru zadružnega kolektiva, spori, ki so desetletja razjedali naše vasi v prid izko- štednji z materialom in finančnimi sredstvi je še mnogo, neštete so tudi napake in slabosti, ki jih je treba popraviti in odpraviti. Začetek je težak, toda ledina je preorana, treba je samo nadaljevati z delom. Hkrati z zadrugami rastejo tudi zadružni domovi po vaseh. Človek obstane pred veličastnimi zgradbami in se nehote zamisli. Koliko je v njih vloženega truda! Tisoči kubikov nalomljenega in prevoženega kamenja, stotine kubikov peska in drugega materiala, deset tisoči prostovoljnih delovnih ur so vloženi v posamezne domove. Poleg praktične koristi (zadružni domovi so gospodarska in kulturna središča vasi) bodo ti domovi spomeniki neugnanih sil in volje delovnih ljudi našega podeželja. Skoraj vsaka zadruga ima traktor in kamion poleg drugih kmetijskih strojev. Z mehaničnimi stroji prodira na vas tehnika, z elektrifikacijo energija. Ce upoštevamo, da bo samo letos dobilo električno luč okoli 50 vasi, potem nam postane jasneje, da se naša vas jale prve rezultate. Z namakalnimi napravami bomo v teh dolinah obvarovali pridelke pred sušo, ki tako pogosto povzroča našemu kmetijstvu in vrtnarstvu občutno škodo. V dolini Mirne so možnosti za namakanje celotne površine, ki obsega nad tisoč hektarjev Nova vinska klet v Skocijanu pri Kopru spreminja iz zaostale vasi v moderna naselja, da nastaja nekaj novega na našem podeželju. Ker zahtevajo socialistični proizvodni odnosi bolj razvitega, na višji kulturni stopnji stoječega človeka, je ljudska oblast poskrbela tudi za kulturni razvoj prebivalstva, odprla nove šole, pospešuje ljudsko prosveto in ustvarja materialne pogoje za hiter kulturni dvig prebivalstva. Z razvojem kulture nastajajo tudi večje potrebe, ki zahtevajo večje količine različnih artiklov in boljšo kakovost. Ne moremo razviti industrije, ki bi zadovoljila te potrebe, pač pa pospešujemo ono produkcijo. ki je možna na tem teritoriju. Z obnovo rudnika in objektov za produkcijo gradbenega materiala bo rešena samo ena vrsta naših potreb. Težišče pa je na usposabljanju in izkoriščanju tistih kmetijskih površin, ki bodo omogočile zlasti hiter dvig povrtnine in kmetijskih pridelkov. V la namen so se že začela dela večjega obsega v dolini Mirne, Dragonje in Rižauc. Dela so šele na začetku, vendar bodo namakalne naprave že drugo ielo da- rodovitne zemlje. Od teh bo v ie oš-njem letu rešenih pred sušo nekaj sto hektarjev. Gradi se namreč več kilometrov dolg glavni kanal z mrežo stranskih kanalov. Da se uredi celoten kompleks, bo treba še nekaj let, vendar je delo zastavljeno in se uspešno nadaljuje. Isto velja za dolino Dragonje in lli-žane, kjer so dela tudi v teku. To so investicije na daljšo perspektivo, ki se pa bodo kmalu izplačale. Hkrati skrbi ljudska oblast za mehanizacijo poljedelstva. Četudi so možnosti nabave strojev omejene, smo danes mnogo na boljšem kot kdaj koli prej. S širšo iniciativo in izkoriščanjem vseh možnosti bomo hitreje premagali tudi te težave. Ustavili smo se nekoliko dalj na podeželju, ker se prav tu najbolj očitno odraža težišče našega dela in najbolj določno nakazujejo pota izgradnje socializma. Še mnogo več bi lahko povedali o drugih panogah našega gospodarstva: o trgovini, prometu, industriji itd., kjer so osnovna sredstva ljudska imovina. ki jo posamezni oblastveni organi upravljajo v prid skupnosti. Razvita je komunalna dejavnost posameznih mest in krajevnih ljudskih och borov (naj navedemo samo MLO Koper, ki ima 25 različnih podjetij), ki poleg trgovine prevzemajo najrazkč-nejše panoge pod svojo upravo. Govorili bi lahko še o preskrbi delavcev, o otroških vrtcih in jaslih, o dijaških domovih in o skrbi oblasti za vzdrževanje revnih študentov. O tem in še o mnogočem bi lahko pisali; vse hi prepričljivo pokazalo, da se v Istrskem okrožju gradijo temelji nove socialistične družbe. Nočemo samozadovoljno prekrižati roke nad uspehi ali pretiravati njihov obseg (napake in pomanjkljivosti so nujno zvezane z rast- jo nove družbene stvarnosti), ostati hočemo v mejah skromnosti in samokritičnosti. Vendar je treba poudariti, da se na tem koščku slovenske zemlje danes dela mnogo več, kot se je delalo kdaj koli, in da so napori ljudske oblasti usmerjeni h gmotnemu in kulturnemu dvigu prebivalstva. Tu se ustvarjajo osnove za socialistično preobrazbo in ureditev, te osnove so postavljene in jih je treba samo razvijati dalje. Nihče ne more spremeniti teh dejstev, najmanj pa zlagana propaganda lažnivih prijateljev ljudstva, nihče ne bo mogel preprečiti delovnemu ljudstvu Istrskega okrožja, da si ustvari lepše, socialistično življenje. Borba Slovencev v Italiji Preteklo je že tretje leto, odkar je stopila v veljavo mirovna pogodba z talijo. Slovenci v Kanalski dolini, Beneški Sloveniji in na Goriškem so že dodobra doumeli, kakšni so smotri italijanske uprave nad njimi. Stanje, ki so ga zatekle italijanske oblasti po umiku zavezniških vojaških oblasti na ozemlju, kjer prebivajo Slovenci, nikakor nočejo izboljšati v korist slovenske narodne manjšine. Če je le mogoče, hočejo izpodjesti in okrniti še ono malo pravic, ki si jih je slovensko ljudstvo v Italiji priborilo v narodnoosvobodilni borbi proti fašizmu. Sorico tega so slovenske organizacije, slovenske šole, sleberna slovenska družina v nenehni obrambni borbi proti poizkusom oblasti, javnih nameščencev, italijanskega tiska, italijanskih političnih organizacij, da bi zožili že itak ozek krog narodnih pravic Slovencev, da bi preprečili razvoj slovenske narodne manjšine v Italiji. Diskusije v goriškem mestnem svetu, intervencije slovenskih organizacij pri goriškem in videmskem prefektu, potovanja slovenskih delegatov v Rim do centralnih državnih oblasti, odgovori višjih italijanskih državnih usluž. bencev na razne slovenske peticije, pi- sanje dnevnega tiska ter celo izjava najodgovornejših italijanskih državnikov, kot na primer grofa Sforze, vse to kaže na začasnost stanja, v katerem žive Slovenci v Italiji. Ne izvajata se glede Slovencev v Italiji niti mirovna pogodba niti italijanska ustava, čeprav obe točno predpisujeta manjšinsko zaščito. Pač vsi vedo, da že uživajo avtonomijo in v okviru avtonomije manjšinsko zaščito Nemci v Južnem Tirolu, Ladinci v dolinah Gardene in Badije, Francozi v dolini Aosta, le Slovenci v Italiji so brez sleherne zaščite. 21 slovenskih osnovnih šol, 4 otroški vrtci, 4 slovenske srednje šole na Goriškem sicer delujejo, toda niso zaščitene s posebnim zakonom in vanje se zaletavajo ob kongresih razne politične stranke, kot na primer goriška sekcija republikanske stranke ali pa razni novinarji po vseh italijanskih listih, celo kar je še huje, italijansko ministrstvo za prosveto v Rimu, ko na primer z ukrepom št. 5113-76 L z dne 25. novembra 1949 prepoveduje otrokom slovenskih staršev, ki so optirali za italijansko državljanstvo, da bi obiskovali slovenske šole. Popolnoma brez zaščite so tudi slovenski učitelji in pro- fesorji na slovenskih osnovnih in srednjih šolah, ker nimajo slovenske šole nobenega matičnega seznama, v katerega bi bili vpisani slovenski učitelji in profesorji ter imeli tako svojo stalno službo, kakršno imajo njih italijanski tovariši. Slovenske šole niso namreč uzakonjene in sistemizirane. v Ažli, Sv. Lenartu, Tipani, Krnahti in Oskoruši. Tudi v cerkvah zahodne Beneške Slovenije ne dovolijo več ne pridig ne molitev v slovenskem jeziku, a v vzhodnem delu je tudi čedalje manj cerkva, kjer se sme pridigati in peti po slovensko. Nič boljše niso razmere za Slovence Ažla v Slovenski Benečiji, ki je utrpela toliko napadov italijanskih trikoloristov Sto slovenskih šol za Beneško Slovenijo! Slovenske šole v Beneški Sloveniji ni in približno 5300 slovenskih otrok mora hoditi v italijanske osnovne šole, ki jih je približno 100 v slovenskih krajih Beneške Slovenije. Italijanske oblasti hite zidati nova šolska poslopja in odpirati nove šole ter otroške vrtce v Beneški Sloveniji, seveda samo z italijanskim jezikom. Nočejo nič slišati o slovenskih šolah v Beneški Sloveniji; da, celo posamezni učitelji preganjajo slovenski jezik tudi v odmorih med učnimi urami. Ker se italijanske oblasti boje, da bi italijanizacija slovenske mladine samo s poukom v osnovnih šolah prepočasi napredovala, so odprle poleg že obstoječih še vrsto novih, seveda samo italijanskih otroških vrtcev v osnovnih šolah Kanalske doline. Obvezni pouk v šolah je samo italijanski. Kljub temu da so se skoraj vsi Nemci Kanalske doline izselili leta 1910 v Avstrijo, se trikrat tedensko poučuje dodatno nemški jezik tudi v slovenskih vaseh Žabnice in Ukve ter v Ovčji vesi, Lipalji vesi in Rablju, kjer žive Slovenci kot močna narodna manjšina in kjer je Nemcev le neznatna peščica. Stanje v šolah v Italiji, kjer žive Slovenci, je tudi veren odraz stanja tudi na ostalih področjih manjšinskih pravic. Težave in uspehi na Goriškem Slovenci na Goriškem imajo sicer šole, toda te šole niso z ničimer zaščitene; italijanska vlada ni izdala nobenega zakona glede njih in slovenski profesorji in učitelji so še zmeraj le začasno nastavljeni. Prav tako imajo goriški Slovenci nekaj več pravic od beneških Slovencev, toda vse te pravice niso z ničimer zajamčene. Na slovenskem ozemlju okoli Gorice se še ne dogaja, kot v Beneški Sloveniji, da bi organi državne javne varnosti, karabinjerji ali pa agenti, da, celo finančni stražniki ustavljali, legitimirali in podili vsakogar, ki govori slovensko in ki ni doma iz Beneške Slovenije. Pač pa se dogaja goriškim Slovencem, da jih karabinjerji, finančni stražniki ali pa oficir italijanske armade napadajo, ker govore glasno slovensko; to se je dogodilo v preteklem letu Slovencem na Oslftvju, v Št. Mavru in pri Rdeči hiši. V vsej Beneški Sloveniji ne morejo beneški Slovenci imeti svojih prosvetnih prireditev, goriški Slovenci pa jih lahko imajo v raznih vaseh, samo ne v mestu Gorici. Oblasti nočejo vrniti Slovencem dveh ustanov: »Ljudskega doma« in »Alojzijevišča«, kjer bi bil primeren prostor za večje prosvetne prireditve v Gorici. Ni pa samo vprašanje prostorov, ki onemogoča Slovencem v Gorici prirejati prosvetne prireditve, temveč predvsem organizirano nasilje italijanskih šovini. stičnih krogov, ki s potuho varnostnih organov razbijejo vsako slovensko prireditev. Prosvetno delo Slovencev na 'Goriškem sloni v glavnem na prosvet- nem delu prosvetnih društev, včlanjenih v »Zvezi prosvetnih društev«: »0-ton Župančič« v Štandrežu, »Podgora« v Podgori, »Briški grič« v Števerjanu, »Primorska zvezda« v Sovodnjah, »Naš prapor« v Pevmi, »Jezero« v Doberdobu, »Gozdič« na Peči ter prosvetnih društev v Rupi, Krminu, Št. Mavru, Tržiču, Jamljah in Vrhu Sv. Mihaela. Zveza slovenske mladine pomaga s svojimi krožki v vseh naštetih prosvetnih društvih, v glavnem pa se izkaže s telovadnimi in športnimi nastopi 1. maja, v mesecu septembru ob ljudskem taboru in na dan mladine, ki je bil letos 23. julija 1950 v Sovodnjah. Velik delež v prosvetnem delu ima tudi Zveza slovenskih žena v Italiji, ki podpira s svojimi odseki ne samo delo v društvih, temveč skrbi tudi za redni potek dela v otroških vrtcih. Ni ogroženo samo delo slovenskih šoi in prosvetnih organizacij, več, Slovenci na Goriškem niso nikdar varni, da jih ne bi varnostne oblasti spravile v ječo s katero koli pretvezo, ker so sodelovali v narodnoosvobodilni borbi. Ali je sploh kdo med goriškimi Slovenci, ki ne bi na en ali drug način —-z borbo ali prispevki— pomagal razbijati fašistični jarem? Pobrali so septembra 1949 čisto po nedolžnem Tomšiča, Cijana in Butkoviča iz Sovodenj in jih šele po dolgomesečnem zaporu izpustili; zaprli so dr. Avgusta Sfili- goja in ga hoteli za 17 let poslati v podzemeljske kazemate na Elbi na podlagi krivične razsodbe že davno razpuščenega izrednega fašističnega tribunala. Če kršijo italijanske oblasti člen 15 mirovne pogodbe glede manjšinskih pravic, še bolj mirno in brezbrižno teptajo določila člena 16 mirovne pogodbe, ki določa, da »Italija ne sme preganjati italijanskih državljanov, ker so med 10. junijem 1940 in uveljavitvijo mirovne pogodbe izražali simpatijo ali sodelovali z dejanji pri stvari združenih in pridruženih narodov«. Kolonija Beneška Slovenija Italijanske oblasti in vsa italijanska javnost ima tako pomanjkanje čuta pravičnosti do narodnih manjšin, da si upajo trditi, da popolnoma pravično postopajo z beneškimi Slovenci in da ne kršijo glede njih niti svoje ustave niti mirovne pogodbe. In vendar so beneški Slovenci, odkar žive v Italiji in posebno še po tej vojni, ena izmed državi najbolj zvestih in zanjo se žrtvujočih narodnih manjšin, obenem pa tudi najbolj zapostavljeni in zatirani na svetu. Nimajo nobenih šol v svojem jeziku in še te šole v tujem jeziku so bile doslej večinoma v kleteh, podstrešjih in mračnih sobah. V večjem številu njihovih cerkva se ne smejo oglasiti njihova pesem, pridiga in molitev. Prepovedana je slovenska be-seda na šolskih dvoriščih, kaj šele da bi se oglasila v šolskih sobah. Preganjana je živa in tiskana beseda. Zagroženo je bilo italijanskim tiskarjem v Čedadu, da ne smejo tiskati slovenskega časopisa, slovenske knjige, slovenskega molitvenika. Eno samo organizacijo imajo beneški Slovenci: Demokratično fronto Slovencev v Italiji (na kratko DFS). Politična organizacija DFS deluje na vseh treh slovenskih ozemljih v Italiji: na Goriškem, v Beneški Sloveniji in v Kanalski dolini. Glavni odbor DFS ima sedež v Gorici, v Beneški Sloveniji pa deluje poseben pododbor DFS. Postopanje oblasti nasproti DFS na Goriškem in v Beneški Sloveniji je različno. Glavni odbor DFS v Gorici sme delovati v omejenem obsegu in puste oblasti goriške člane v Gorici v miru. Le tu j)a tam se finančni brigadir v St. Mavru, Števerjanu ali v kateri koli drugi vasi obregne ob nje. Toda vendar člani DFS na Goriškem še nekako hodijo okoli in jih zaradi tega še ne zapirajo; oblasti na Goriškem se še nekako sramujejo, zaradi ustave pač. Toda ne tako v Beneški Sloveniji: kadar koli se pojavi kak napadalen članek v videmskem listu »Messaggero Venelo« ali sploh kako umetno grmenje proti Slovencem v Jugoslaviji, že gori ali sedež DFS v Šentpetru ob Nadiži ali pa lovijo in klofutajo varnostni organi in navadni italijanski civilisti tajnika Marija Konta ali katerega koli izmed članov DFS. Požigalna aktivnost proti sedežu DFS v Šentpetru je bila posebno živa v pomladanskih mesecih, in sicer 24. marca, verjetno v čast pokojnih fašijev, 16. aprila na dan volitev v coni B STO-ja in 12. maja ob veliki gonji proti Jugoslaviji. Rekli smo že, da ne dovolijo Slovencem z Goriškega, da bi se kot italijanski državljani sprehajali po Beneški Sloveniji in razgovarjali z ljudmi. Ne dovolijo pa tudi beneškim Slovencem, zlasti njih mladini, da bi prihajala v posete k Slovencem v Gorico in Trst ali pa odhajala z njimi na izlete po Italiji. Ko so šli mladinci iz Maline dne 11. junija 1950 na »Dan slovenske kulture« v Trst, so jih po vrnitvi karabinjerji prijeli in zasliševali; ko so se povzpeli 25. junija iz Beneške Slovenije na kamione k svojim slovenskim prijateljem iz Goriške, da bi šli v furlanske kraje, so bili zopet tu karabinjerji s svojim zasliševanjem. Ob vsakem stiku Slovencev iz Gorice in Beneške Slovenije so že varnostni organi zraven. Toda niso samo zasliševali ali koga odpustili z dela, ko se beneški Slovenci družijo z goriškimi Slovenci, pokažejo se tudi kremplji stare trikoloristične zveri, ki je poži- gala in divjala leta 1946 po Beneški Sloveniji. Že nad leto dni pokriva zelena ruša grob Andreja Juša, ki so ga 31. julija 1949 umorili trikoloristi v Petjanu ob Nadiži in si potem še izmislili žalitev, da so ga umorili morilci iz Jugoslavije, njega, zavednega Slovenca in starega partizana iz vrst narodnoosvobodilne vojske. Krvavi so napadi na člane izvršnega odbora DFS za Beneško Slovenijo. Tako si je Gvido Bataino 20. junija 1950 ves ranjen komaj rešil življenje iz rok trikoloristič-nih napadalcev. Lahko stavimo, da bi prefekt nima nikoli časa in jih noče sprejemati. Za beneške Slovence je zadosti policijska oblast, njih sprejema samo policaj — videmski kvestor. Tak je odnos italijanske republike do beneških Slovencev. Toda kaj bi sprejemal najvišji uradnik videmske pokrajine beneške Slovence, ko pa ministrski predsednik De Gasperi ni hotel 4. junija 1950 sprejeti slovenske delegacije, čeprav je prišel obiskat videmsko pokrajino, da bi, kot je rekel, »v ljubezni zadušil vse, kar je nečistega v tej obmejni borbi«. Ne sprejema slo- > Telovadni nastop ob priliki mladinskega praznika v Sovodnjah pri Gorici karabinjerski maršal v Šempetru, kvestor v Vidmu ali pa minister za notranje zadeve v Rimu, če bi jih povprašali, zakaj ne zatro trikoloristične organizacije in polove njenih voditeljev, odgovorili z narejenim začudenjem, kakšna je sploh ta trikoloristična organizacija in da jim ni nič znanega o njenem obstoju. Prefekti brez Slovencev Italijanske oblasti ne samo dobrohotno puste, da divjajo proti beneškim Slovencem trikoloristični elementi, temveč sploh nočejo pustiti predse slovenskih delegacij, ki pridejo protestirat proti zlorabam nižjih izvršnih organov. Za beneške Slovence videmski venskih delegacij noben minister v Rimu. Slovenci nimajo svojih zastopnikov ne v parlamentu ne v senatu, dali jim niso avtonomije, nočejo jih sprejemati v avdienco. In to naj bo enakopravnost pred zakonom po mednarodnih določilih mirovne pogodbe in po najvišjih določilih italijanske ustave! Posebno očitna je krivična razlika v postopanju italijanskih oblasti z Nemci v Južnem Tirolu in s Slovenci v Kanalski dolini. Še zmeraj je nekoliko stotin Slovencev iz Kanalske doline v Avstriji, ki so bili leta 1940 kratko-malo vključeni kot Nemci v optiranje za nemški rajh in katerim sedaj ne dovolijo, da bi tako kot južnotirolski Nemci zopet optirali za Italijo in se vrnili na svoje domove v Kanalsko dolino. Oni pa, katerim se je posrečilo vrniti se v Kanalsko dolino, žive pri sorodnikih in ne morejo zopet kupiti svojih posestev, ki so last instituta »Ente per la rinascita agraria delle tre Venezie«. »Ente« naseljuje na teh posestvih izključno italijanske koloniste. Kanalski Slovenci nimajo nobenih organizacij in so navezani izključno na zveze z goriškimi Slovenci. V vseh uradih, šolah in cerkvi vlada samo italijanski jezik. Deloma dovoljujejo italijanske oblasti uporabo nemškega jezika, čeprav je ostalo Nemcev v vsej Kanalski dolini komaj 600, medtem ko je Slovencev še zmeraj okoli 2000. Ni mogoče trditi, da ne bi organizacije Slovencev v Italiji zahtevale in jasno določile, kako želijo., da bi se uzakonila in izvajala manjšinska zakonodaja v Italiji. Najvažnejša vseh intervencij v Italiji je bila spomenica DFS, ki jo je slovenska delegacija izročila dne 9. junija 1949 predsedstvu italijanske vlade v Rimu. Rimska vlada ni seveda na to in na druge spomenice nikdar odgovorila in se je zganila šele januarja 1950, torej isti dan, ko je jugoslovanski opolnomočeni minister dr. Ivekovič v Rimu izročil italijanskemu zunanjemu ministrstvu protestno noto proti postopanju s Slovenci v Italiji. Iz previdnosti pa ni italijanska vlada ničesar zapisala, temveč je samo naročila goriškemu prefektu, naj pokliče k sebi slovenske zastopnike in jim ustno da. nekaj obljub, v glavnem pa, da jim zatrdi, češ da so enakopravni državljani . . . Slovenske zuhleve Slovenci pod Italijo streme za tem, da se upravno-politično združijo v eno samo enoto. V tem pogledu določa že italijanska ustava, da bi vse ozemlje, kjer bivajo Slovenci, namreč Goriška in Videmska pokrajina, pripadalo deželi (regione) Friuli-Venezia Giulia. Po ustavi bi imela ta dežela avtonomijo z lastnim statutom, kakor ga ima Južni Tirol. Ker je avtonomija za Fur-lanijo-Julijsko Benečijo samo suspen- dirana, vztrajajo Slovenci v svoji zahtevi, da se la avtonomija oživotvori, še posebej, dokler traja suspenzija, da se v smislu določbe X. začasnih določil ustave izvaja zaščita jezikovnih manjšin v skladu s členom 6 ustave. Te zaščite namreč sedaj nikjer ni. Slovenci so zahtevali v spomenici posebno šolsko avtonomijo za slovenske šole in so postavili 13 točk, v katerih so točno začrtali svoje zahteve, ki bi zajamčile slovenske šolske pravice : 1. Vsem slovenskim šolam v Italiji načeljuj vice proveditore, ki mora hiti popolnoma vešč slovenskega knjižnega jezika. Mora dobro poznati slovenske šolske razmere in mora biti priznan šolnik. Je neposredno odvisen od ministrstva, s katerim ima direktne stike. 2. Slovenski šolski svet naj bo sestavljen iz vrst slovenskega učiteljstva. 3. Slovenski didaktični ravnatelji morajo biti slovenske narodnosti in popolnoma vešči slovenskega knjižnega jezika, morajo pa imeti vse pedagoške in didaktične zmožnosti. 4. Pri nameščanju učiteljstva naj sodelujejo vice proveditore, šolski svet in slovenski didaktični ravnatelji, ki naj podajo svoje mnenje o učiteljevih zmožnostih. 5. Na slovenske srednje šole naj se namestijo profesorji slovenske narodnosti s popolno kvalifikacijo in temeljnim znanjem slovenščine. 6. Slovenskim srednjim šolam naj se imenujejo slovenski ravnatelji. 7. Italijanščina naj se poučuje kot predmet v višini ur za posamezne razrede, kakor določujejo pedagoška načela, t. j. od tretjega razreda dalje po 4 ure tedensko. 8. Vnese naj se poseben člen v šolski zakon, da se ne smejo premeščati slovenski učitelji in profesorji v notranjost države. Slovenski učitelji in profesorji naj poučujejo na slovenskih osnovnih in srednjih šolah. 9. Ustanovijo naj se slovenske šole povsod, kjer prebivajo Slovenci, t. j. tudi v Slovenski Benečiji in v Kanalski dolini. 10. Preprečitev slehernega delovanja proti slovenskim šolam (kakor grožnje staršem, učencem, pisanje in govorjenje o manjvrednosti slovenskih šol itd.). 11. Določi naj se posebna komisija, ki naj pregleda učbenike, tiskane v Jugoslaviji, ki so uporabni tudi za tukajšnje šole. (To so bili na primer učbeniki za latinščino, grščino, prirodopis, naravoslovje itd.). 12. Provizoričnim učiteljem in profesorjem slovenske narodnosti, ki poučujejo na slovenskih osnovnih in srednjih šolah, naj se uzakoni stalnost na slovenskih šolah in prizna s posebnim zakonom stalnost na sedanjih mestih. Večina Nemcev v Južnem Tirolu prebiva sicer v Bozenski provinci, nekaj nemških občin pa je tudi v Trentinski provinci, pa vendar so vse nemške šole podrejene šolskemu skrbništvu pri bozenski prefekturi. Slično bi želeli tuefi Slovenci v Italiji, da bi bili v šolskem pogledu podrejeni samo enemu šolskemu skrbništvu, in sicer v Gorici, ker je v Gorici slovensko šolstvo sorazmerno dobro urejeno, medtem ko v Videmski pokrajini (tako v Beneški Sloveniji kakor v Kanalski doTini) doslej niso odprli še nobene slovenske šole in niso poskrbeli za pouk slovenščine. Osnovne slovenske šole naj bi se odprle v vsakem kraju, ne samo na Goriškem. temveč tudi v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, kjer je po zgledu Južne Tirolske vsaj 8 šoloobveznih otrok. V središčih z manjšim številom slovenskih otrok naj se poskrbi za slovenski pouk z ustanovitvijo potovalne šole. V krajih z zadostnim številom slovenskih otrok za otroške vrtce naj bi učile samo slovenske vrtnarice in skrb za slovenske vrtce naj bi imel poseben odsek, na čelu katerega naj bi stala oseba slovenske narodnosti s potrebno kvalifikacijo. ■ Učitelji in profesorji na slovenskih šolah naj bodo samo slovenske narodnosti. Prav tako naj bodo slovenske narodnosti ravnatelji srednjih in stro- kovnih šol, didaktični ravnatelji slovenskih šolskih krožkov (circoli) ter dva šolska nadzornika (eden za slovenske goriške šole, drugi za slovenske šole v Beneški Sloveniji) kakor tudi šolski vice skrbnik pri skrbništvu. Za pouk na slovenskih šolah naj se sestavi poseben matični seznam učiteljev in profesorjev (ruolo speeiale di maestri e professori). Pri sestavi tega seznama naj se upošteva število slovenskih pravih in potovalnih šol v skladu z zgornjo zahtevo po šolah v vseh krajih, kjer je vsaj minimalno število slovenskih otrok. \ seznam naj se vpišejo predvsem slovenski učitelji in profesorji, ki so bili od fašističnega režima odstavljeni, upokojeni ali premeščeni v druge kraje Italije. Pri tem ne sme biti ovira po sili razmer pridobljeno tuje državljanstvo. Seveda bi morali laki učitelji ob vpisu v seznam reoptirati za italijansko državljanstvo. Za vpis v seznam oziroma za pripustitev k natečajem za vpis, se morajo upoštevali tudi učiteljske in profesorske diplome, pridobljene v inozemstvu. Manjšinska zakone,da ja Same pravice na šolskem polju bi visele v zraku in bi bile kaj lahko plen šovinističnih spletk, če ne bi bile uzakonjene v skladu z določili člena 6 in 116 Ustave. Zato so zahtevali in ne bodo prenehali zahtevati Slovenci v Italiji, da se s posebnimi zakoni zajamči: 1. Določeno število zastopnikov Slovencev v poslanski zbornici in v senatu, v deželnem zboru in v deželnem odboru ter sorazmerno število slovenskih zastopnikov v občinski upravi, kjer prebivajo Slovenci. 2. Enakopravnost slovenskega jezika v vseh javnih uradih v onih krajih, kjer prebivajo Slovenci strnjeno. 3. Obstoj in nemoten razvoj slovenskega osnovnega in srednjega šolstva. 4. Nemoten razvoj slovenskih kulturnih, gospodarskih in političnih organizacij. 5. Pravica do izobešanja slovenske narodne zastave in slovenskih napisov. 6. Kaznovanje oseb, ki so se pregrešile proti določilom manjšinske zakonodaje. Slovenci zahtevajo pravico, da smejo uporabljati materin jezik v vseh javnih uradih, ki so na ozemlju, kjer prebivajo Slovenci ali imajo po svoji funkciji opravka s slovenskim prebivalstvom. Zlasti mora biti dovoljena raba slovenskega jezika na sodiščih. Slovenci, italijanski državljani, bode enaki pred zakonom v smislu člena 2 Ustave le takrat, ko bodo lahko vlagali na upravne, politične in sodne oblasti vloge v svojem jeziku in se jim bodo izdajali odloki, rešitve in razsodbe in listine v njihovem jeziku ali vsaj dvojezično. Slovenci imajo v smislu člena 15 mirovne pogodbe pravico do svobodnega razvoja in se bodo zato borili z vso silo proti tendencam in izjavam uradnih predstavnikov, kakršna je na primer izjava goriškega prefekta dne 24. januarja 1950, da oblasti ne marajo porasta slovenskega prebivalstva v Italiji. Slovenci hočejo po načelu enakopravnosti imeti pravico do vstopa v vse javne službe, sorazmerno številu njihovega prebivalstva. Slovenci že vsa leta po vojni nenehno zahtevajo, da se jim čim prej popravijo vse krivice, ki jim jih je povzročil fašistični režim. Italijanske oblasti in politične stranke morajo u-vesti do Slovencev nov kurz strpnosti in razumevanja in ne smejo vztrajati pri dosedanjih prizadevanjih raznaro-dovanja Slovencev. Želja slovenske manjšine v Italiji je, da bi se z njo postopalo kot z italijansko v Jugoslaviji, kjer ljudska oblast sama izpolnjuje želje italijanskega prebivalstva po šolah, prosvetnem delovanju in popolni gospodarski enakopravnosti. Verujemo v iskreno sodelovanje italijanskega naroda z jugoslovanskimi in vemo, da je to sodelovanje mogoče ostvariti brez ukan na področju manjšinskih pravic slovenskega ljudstva v Italiji. Prava, resnično demokratična manjšinska zakonodaja za Slovence v Italiji, ki bi jo brez zahrbtnih misli izvajale oblasti in podpirala italijanska javnost, bi bila pravi preizkusni kamen za trajno prijateljstvo med Jugoslavijo in Italijo. Naše ljudstvo vodijo isti ideali kot padle junake od Bidovca do Tomažiča in za njimi padle borce v narodnoosvobodilni borbi. Ob 10-letnici ustrelitve Pinka Tomažiča in tovarišev Letos 15. decembra bo minilo 10 let, odkar so fašistični krvniki na openskem strelišču ustrelili narodnega heroja Pina Tomažiča, Ivana Ivančiča, Simona Kosa. Ivana Vadnala in Vika Bobka. Te junake, zveste sinove našega ljudstva, ki so napojili s svojo mlado krvjo kraško zemljo, je obsodilo Izredno sodišče za zaščito države dne, 14. decembra 1941 skupno z mnogimi drugimi tovariši. To sodišče je nrišlo nalašč iz Rima in je hotelo s svojo sodbo prestrašiti slovensko ljudstvo, ki se je pod vodstvom Osvobodilne fronte vedno bolj upiralo fašističnim okupatorjem. Toda fašistični zločinci so se zmotili in prelita kri je rodila tisočer sad. Fašisti so vedeli, da jih naše ljudstvo sovraži. Ko so se pripravljali na vojno, je notranje ministrstvo ustanovilo v Trstu podružnico Generalnega inšpektorata, okrepilo kvesturo in OVRO. Ob vojni napovedi prve dni junija 1940 so se začele po vsej naši deželi množične aretacije. Zapori v Trstu in Kopru so bili natrpani z našimi ljudmi. Po dolgi preiskavi so odbrali med aretiranimi 60 tovarišev, da jil) bodo sodili pred izrednim sodiščem, več ljudi pa so poslali v koncentracijska taborišča. Tem 60 obtožencem je obtožnica očitala, da so bili početniki, voditelji in organizatorji zarotniške organizacije italijanskih državljanov slovenskega jezika, da je bil njih namen rušiti dr- žavno integriteto in vstaja proti državnim oblastem. V podrobnostih so bili posamezniki obtoženi propagande, cele vrste atentatov, požigov šol, rušenja javnih naprav, prepovedane shrambe in nošenja orožja, municije in eksplozivnih sngvi, nezakonite posesti radijske oddajne postaje in končno nagovarjanja k izvršitvi vseh teh kaznivih dejanj. Obtožencem so hoteli celo naprtiti atentata na smodnišnici v Piacenzi in Bologni, kjer je bila povzročena ogromna materialna škoda in je bilo tudi več mrtvih. Razprava proti 60 tovarišem se je začela v ponedeljek 2. decembra in jc trajala do 14. decembra. Sodišču je predsedoval general fašistične milice Antonino Tringali-Casanova. državni pravdnik pa je bil strupeni Carlo Fal-lace. Obtožence so pripeljali uklonjene v dolgo verigo vsako jutro po pod- zemskem hodniku iz Coronea v razpravno dvorano tržaške sodne palače. Obtoženci so se ves čas procesa pogumno in samozavestno vedli. Državni pravdnik je zahteval 12 smrtnih obsodb in 973 let ječe. V nedeljo 14. decembra 1941 ob 12,35 je stopil v dvorano po kratkem posvetovanju sodni dvor in general Casanova je prebral razsodbo. Sodišče je obsodilo 9 obtožencev na smrt z ustrelitvijo v hrbet, ostalim obtožencem pa je odmerilo celih 978 let in pol težke ječe. Obtoženci so mirno sprejeli svojo obsodbo, fašistična drhal pa je začela v dvorani tulili in peti »Giovinezzo«. Tedaj je Pino Tomažič dvignil proti tej zdivjani drhali svojo pest, kar jo je še bolj razkačilo. Naglo so karabinjerji odvedli obsojene tovariše iz dvorane. One, ki so bili obsojeni na smrt, so oddelili od ostalih in jih prepeljali v »celice smrti« v pritličju. Štirim izmed njih je bila smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo, Pina Tomažiča, Simona Kosa, Ivana Vadnala, Ivana Ivančiča in Vika Bobka pa so odpeljali zjutraj ob zori na morišče. Ves proces so imenovali »processo Tomasi«. In res, Pino Tomažič je bil najsvetlejši lik tega procesa. Vse obtožence, ne glede na njihov svetovni nazor, je gnala v boj proti fašizmu njihova ljubezen do domovine, do svojega naroda in njihovo sovraštvo proti fašizmu. Na pot borbe jih je privedlo njih življenje samo. Simon Kos je to jasno izpovedal v svojem zadnjem pismu staršem: »Zahvaljujem se vam, da ste me naučili ljubezni do svojega jezika in svoje zemlje. Srečen bi bil, ako ni znal, da more moja kri ohladiti le del gorja, ki ga trpi moj ubogi narod. In če bo moja žrtev le malo koristila trpečemu človeštvu, potem sem živel dovolj.« Kar so drugi samo čutili in slutili, je Pino Tomažič jasno videl pred seboj. Vedel je, da bo naše ljudstvo skupno z vsem naprednim ljudstvom sveta zmagalo nad fašizmom. Ko se je bližala druga svetovna vojna, se je takoj zavedal, da bo odločilna za naš narod in za vse človeštvo. Zato je začel kot komunist še intenzivneje or-• ganizirati Partijo in antifašiste in jih pripravljati na oborožen upor. Še v ječi je vzgajal svoje tovariše in jim kazal, katera je edino prava pot do osvoboditve. To pot je začrtal tudi v svojem programu, ki ima v sebi mnogo tega, kar je pozneje uresničila Osvobodilna fronta: sednikom sodišča Tringalijem in pred njim odločno izjavil, da se je boril za priključitev Trsta k bodoči slovenski republiki, čeprav je vedel, da ga za to čaka smrtna kazen. Ta program je nato potrdil še s svojo krvjo. Življenja pa niso žrtvovali samo junaki, ki so padli ob zori 15. decembra 1941. Kmalu po obsodbi je umrl v ječi na posledicah težkega mučenja Edvard Nobeno delo, ki ga je izvršil človek v prilog svobode, ne izgine za vekomaj. Ne ogenj ga ne more za vekomaj pokončati ne meč. IVAN CANKAR »Neizprosna borba proti fašizmu do osvoboditve in odcepitve Trsta od fašistične Italije. Združitev vseh naprednih sil delovnega ljudstva v enotno fronto. Sodelovanje najširših slovenskih delovnih množic z italijanskim proletariatom v eni fronti. Ne zanikamo italijanskega značaja Trsta. Ker pa leži geografsko na pretežno slovenskem ozemlju, mora nujno pripadati k zaledju.« Ta program ni ostal le na papirju. Pino Tomažič ga je branil pred pred- Poslovilno pismo Napisano ob peti Mila deklica! Mislil sem, da bo dovolj, kar sem pisal v prvem pismu, a me nekaj sili, da pišem še kaj. Morda spomin, menda dejstvo, da sem dobro spal in da sem miren in pripravljen. Sicer pa ue bom mogel povedati vsega, kar bi želel. kar bi hotel in kaj pomagajo besede brez dejanja? Žal mi je, da je bilo le teh v mojem življenju premalo. Žal Mlekuš iz Bovca, v kaznilnici v Italiji Adolf Uršič, v kaznilnici v San Gimi-niano Andrej Cok, v jetniški bolnici na otoku Pianosi pa Jakob Semec. Pozneje so padli v narodnoosvobodilni borbi obsojenci tega procesa Drago Štoka, Ante Babič, Ludvik Požrl in dr. Stanko Vuk. Vse te junake bo ohranilo naše ljudstvo v trajnem spominu ter mu bodo v zgled, kako se je treba boriti in umirati za svobodo. Pinka Tomažiča uri 15. 12. 1941 mi je, da bom odnesel s seboj to, kar sem nakopičil v možganih tekom dolgih let. Sicer ni mnogo, a vendar sem imel vedno dober namen, da bi koristil človeštvu. Spomnil sem se nenadoma otrok na Krasu in ob Branici. Moji mili, dragi prijateljčki, uverjen sem, da me boste imeli v spominu, ko sem vam nagajal, ko sem se z vami igral. Kako so bili lepi popoldnevi na Krasu, v Dolinicah, kako je pelo morje v Čedasu in srebrna Vipava se je mirno vila v sanjavem bajnem svitu. Lepo je bilo življenje: užival sem vsak trenutek, vsak žarek sonca, najdrobnejšo kapljico dežja. Pa mi ni prav nič žal, če bo končalo. Milijoni ljudi žrtvujejo v teli letih sem se ločil od svojih tovarišev in jih moral tolažiti. Pa ne ustavljaj se preveč ob meni: življenje kliče, in vsak kdor razume njegov klic, mora naprej živeti, kajti človek je le kaplja v morju človeštva. Če bo vreme lepo, bom vesel in bom pozdravil še enkrat naravo in svet. Saj ne bo nič hudega. Vse bo minulo v hi- 1/ solzah navdušenja, tovariš, glavo skloni, pred silnimi mrliči se pokloni, pred silnimi, pred padlimi titani, ki v njih bilo je, kar se v nas hudi. KAJUH groze svoje življenje. In malo jih je med njimi, ki razumejo, kot jaz, da ni smrt nič hudega ali celo nujna dolžnost napram človeštvu. Prej je bil tu duhovnik in sva se mirno razgovarjala. Rekel sem mu, da je moja pot začrtana in da je ne izpre-menim. Ločila sva se kot dobra prijatelja. Ponavljam, da mi je težko le za Te in za vse, ki boste preveč trpeli zaradi mene. Prav tako mi je bilo hudo, ko pu in zemlja, ki sem jo vedno ljubil, me bo sprejela in jaz bom njen del, klica novih prenavljanj, klica novih življenj. Moja draga, najmilejša, tebi sem dal zadnji poljub, zate bo moja predzadnja misel. Ti veš, zakaj predzadnja. Živi, treba živeti in izpolniti svojo življenjsko nalogo, svojo dolžnost napram človeški družbi! Misli, da Te poljubim na čelo. GROB NA KRASU IVO MARINČIČ Pusta kraška je ravan, bori sključeni stojijo, rosne kaplje se bleščijo in hripavo kraka vran. Danes je vseh mrtvih dan. Za ogrado, na samoti, rdeča prst je prerahljana, cvetje sveže na gomili, kakor da so šele včeraj vanjo trupio položili. Pa pridrsala ženica je po stezi kameniti. Sključila se nad gomilo, roke združila v molitvi: »Sinko dragi, moj edini, čakala sem te zaman, ko prišla je k nam svoboda. Zanjo pal si — partizan! Težko meni je siroti, ko brez tebe sem ostala, vendar naj te to ne moti — domovini sem te dala«. Zadnji dnevi [ FRANCE BEVK Odlomek iz spominov Spuslili so me iz temnice, kjer sem sedel zaradi nekega vtihotapljenega pisma, zopet sem bil med znanci v stari celici. S poraslo brado sem bil na videz kot divjak, saj se me dvanajst dni ni dotaknila britev. Sonce, zrak, razgovor — neprecenljivi užitki po dolgem mraku, zatohlosti in molku. A ni se me dotaknila niti senca misli, da me le še nekaj dni loči od svobode. Pa smo jo vendar tako pogosto omenjali, neredko je šla beseda samo nji, kakor zaljubljenec ne zna govoriti drugega kot o ljubezni. Po padcu fašizma smo zatrdno pričakovali vojaškega zloma Italije. 0 tem so nas vsak dan bolj prepričevali dogodki na bojiščiii. ki so se razvijali po naših željah. Strastni bralci dnevnikov so odkrivali med vrsticami nič koliko zlatih obetov. Ta odkritja sicer niso bila zmeraj zanesljiva. Premnoga navidezna namigovanja so se izkazala kot utvare in se niso izpolnila. Srce je po svojih željah obračalo in prikrojevalo pomen besed. Tiste dni je nekaj obetajočega viselo v zraku, nekaj, kar se ni dalo zagrabiti, a je bilo za naše duše vendar otipljivo. Odražalo se je še na obrazih paznikov, gledalo iz njihovih besed in vedenja. Plašila nas je le misel, da se za tem morda skrivajo kake neznanke, ki bodo vsa naša pričakovanja prevrgla na glavo. Vsako novico, ki se je vtihotapila od zunaj, smo hlastno zgrabili, jo vrteli in prikrojevali toliko časa, da nam je bila po srcu. Nihče bi nam ne mogel vzeti vere, da se bliža prostost, le da nismo mogli določiti dneva in ure. Morda v pozni jeseni, morda na zimo . . . Tista ura je prišla, ko je še nismo zatrdno pričakovali. Neko noč, ko so že zdavnaj potihnile vse celice, se je odprla linica v vratih. Paznik, ki je bil pravkar prevzel službo, se je razgledoval po posteljah. »Italija je kapitulirala.« Eni smo se pogrezali v dremavec, drugi v razmišljanje — te tri besede so nas do konca zdramile. Gledali smo se od obraza do obraza, kakor da se vprašujemo: ali je resnica? Bila je resnica. Paznik je novico še svežo prinesel iz mesta, slišal jo je po radiu. Tu ni bilo treba veliko besed, govorili so široko nasmejani obrazi. Vse celice je zajci nemir, glasno govorjenje se je kot žubor vode odbijal od zidov na dvorišču. Novica se je kot požar raznesla po vsej ječi in razburila duše. Tisoč raznih ugibanj o jutrišnjem dnevu, ki so vsa imela en sam pripev — svoboda. Njen dih je že stopil med mrke zidove in železne križe. Bil je strogo prepovedan vsak glas v urah, ko se je poslopje pogreznilo v spanje. Tisto noč pa ni nihče stopil na dvorišče in kričal v okna, nihče ni s ključi trkal na vrata, da bi zajezil tok besed. Sedel sem na blazini, z rokami objemal kolena in z blaženimi občutki mozgal v sebi tri edine besede. Pred mojimi notranjimi očmi je stal Mussolini, kako grmi o osmih milijonih bajonetov, pred katerimi naj trepeta ves svet. Potem velika, s posteljami natrpana sobana koncentracijskega taborišča, v katero je udarjal z ulice grmeči glas radia z vsemi grenkimi podrobnostmi razsula Jugoslavije. Škodoželjne oči so se pasle na naših obrazih, ki so se spreminjali od tesnobnih občutkov in notranje bolečine. Ali se res ne bo našla niti peščica ponosnih ljudi — smo se vpraševali — ki bi se uprla nasilju in krivici? Nato dan, ko so se duše razjasnile in razširile, obrazi zasijali. Ljudska vstaja! Tujcem je bilo težko razumeti našo radost, imeli so jo za norost. To je bilo že preteklost, oči so nam zdaj iskale v bodočnost. Ali je konec vojne? Ali bodo Nemci dalje drveli v prepad? Na to bi mi takrat nihče ne mogel odgovoriti. Pa saj se je moja misel le rahlo dotaknila tega vprašanja. In: ali se nam bodo odprla težka, okovana vrata? To vprašanje mi je trgalo spanec z oči, ko sem znova legel, in me venomer prebujalo. Spremenilo se mi je v vročo željo, ki se je kot pripev vpletala v slednjo misel . . . Dramilo me je prav do prve zarje svežega septembrskega jutra. Celice so zašumele bolj zgodaj kot po navadi, bile so glasnejše kot kdaj prej. Nekateri pazniki so tihi in zaskrbljeni postajali po hodnikih in šepetali med seboj, drugim je smeh igral v očeh. Vsi pa so bili mehkejši in prizanesljivejši; gledali so, s čim bi nam ustregli. Bali so se nas. »Zdaj je konec,« so nam zatrjevali, kakor da vse vedo ali kakor da je na- ša usoda v njihovih rokah. »Domov pojdete. Čimprej, se razume. Politični bodo izpuščeni.« Odšli smo na zrak, vsi nasmejani smo se vrteli v krogu, ni bilo konca besed. Vzklikali smo jetnicam v drugem nadstropju, ki so nam odgovarjale. Kadar so zaškrtnila vrata, ki so vodila na dvorišče, smo se zdrznili in se ozrli: ali se nam že. odpirajo v svobodo? A smo se znova vrnili med temne stene celic, za zaklenjene duri. Šum1 govorice pa ves dan ni potihnil. Pazniki in pometači, ki so imeli stike z ulico, so nam vsak hip prinašali novic. Vsaka izmed njih je bila bolj razburljiva in bolj neverjetna od prejšnje. Baje je velika množica okoličanov pridrla prav do sodnije in glasno zahtevala izpust političnih jetnikov; Vilfan jih je navduševal s plamtečim govorom . . . Rad bi bil to verjel, a se S konference Zveze primorskih partizanov. Pinko Tomažič proglašen za narodnega heroja. nisem upal verjeti, četudi je bila resnica. »Pred karabinjersko vojašnico stojijo trije partizanski avtomobili,« nam je v eni sapi pripovedoval neki kriminalec. »Na njih so slovenske zastave. Vilfan in Vojko sta z nekim angleškim generalom pri majorju. Takoj boste izpuščeni.« Ugovarjal sem, da bi bil poleg tudi Vojko. Redki smo že nekaj časa vedeli. da je podlegel težki rani. To smo čuvali kot skrivnost, da bi za njegovo smrt ne izvedeli Italijani, ki jim je že zgolj njegovo ime vzbujalo strah. »Pri moji duši, da je res,« je prisegel kriminalec, užaljen zaradi moje nejevernosti. »Vojko! Videl sem ga. Ali ga mar ne poznam?« Pometač je gladko lagal. Vojka ni poznal. Njegovo legendarno, vsepričujočo osebnost mu je pričarala njegova domišljija. Izmed treh avtomobilov je bil le eden okrašen s slovensko zastavo. Namišljeni angleški general je bil navaden major za zvezo. Vilfan in Bebler sta zahtevala izpust političnih jetnikov. Karabinjerski major je okleval in cincal, kakor da se boji odgovornosti. Ali pa je imel kaj drugega za-bregom. Raznesel se je glas, da nas bodo izpustili še pred večerom. A nastal je mrak, razburljive govorice so potihnile, vrata ječe pa se nikomur niso odprla. Nespečna, nemirna noč, polna negotovosti in pričakovanja. Nekdo se je spomnil in raznesel, da nas bodo začeli izpuščati z novim dnem. Ko so nas druge krati za eno uro spustili na dvorišče, kakor da se ni nič zgodilo, se je razburjenje še stopnjevalo. Paznik nam je z lepimi besedami zaman prigovarjal, da bi se sprehajali v krogu, kakor je zahteval jetniški red. Postajali smo v gručah in se razgovarjali. Velika skupina se je ustopila v krog sredi dvorišča in prepevala narodne in partizanske pesmi, katerih nekatere sem takrat prvič slišal. Na dvorišče je stopil ravnatelj z dvema uradnikoma. Obstal je v bližini priprtih vrat, da bi v vsakem primeru lahko takoj pobegnil. Na videz miren nas je meril s pogledom od skupine do skupine, od obraza do obraza, kakor da presoja položaj. Disciplina je bila zrušena, nič več bi je ne moglo vzpostaviti. Bili smo kot tleča žerjavica, vsaka trda beseda bi lahko zanetila požar. Tako tiho kot je ravnatelj prišel, je tudi odšel. Za njim je šla pesem, ki je vedno bolj netila čustvo odpora. Razburila nas je novica, da so vhod zastražili vojaki. Skozi okna pisarne nas je iz radovednosti opazovalo nekaj oficirjev. Na ulici pred ječo je stala strojnica. Kratek rafal je za grožnjo množici, ki je pritiskala k vhodu, od časa do časa zalajal v zrak. Šel nam je do mozga in nam blodil kri. Streljali nas bodo, mesto da bi nas izpustili? Ko smo se vrnili v celice, petje ni utihnilo, vedno glasneje je odmevalo skozi okna. Spočetka je vsaka celica pela po svoje, nato pa je vso ječo zajela ena sama pesem od pritličja do drugega nadstropja. Vmes so padali vzkliki, ki so bili vedno bolj glasni, grozeči in besni. Pesem je nazadnje utihnila, vse celice šo odmevale le od vzklikov in krikov. Nekdo je začel s pestmi nabijati na vrata. Uporno je zabobnelo vzdolž hodnikov. »Pokličite ravnatelja! Ravnatelj naj pride! Ravnatelj!« Pazniki so kot brez uma tekali po hodnikih, odpirali linice in dopovedovali vsaki celici posebej: »Potrpite! Ravnatelja ni. Odšel je k majorju po dovoljenje, da vas izpusti. Takoj se vrne. Začeli vas bodo izpuščati. Vsak trenutek! Vsak trenutek!« Ob enajstih so nas začeli klicali v skupinah po pet. Pozneje smo izvedeli, da se nam vrata niso odprla le na našo zahtevo. V Šempetru se je bila medtem natekla velika množica ljudstva in se valila proti Gorici. Te množice, ki so vse kordone podirale pred seboj, so se bali, a ne nas, ki smo bili za rešetkami. Niso se nam odprla vrata, da bi se vsi hkrati zgrnili na cesto, kakor smo pričakovali. Izpisovanje, računanje, izročanje hranjenih predmetov — šlo je strahotno počasi, za nas stokrat prepočasi. Raznesel se je glas, da so Nemci že v Solkanu. Ta novica nam ni bila prijetna, a je bolj kot nas vznemirila uradnike in paznike, da so pospešili postopek. »Vi greste, mi pa ostanemo,« so nam govorili s samopomilovanjem. Ravnatelj mi je sladko prijazno, skoraj očetovsko stisnil roko, kakor da mi ni šele pred nekaj dnevi grozil z mučenjem. »Da sem na vašem mestu, bi takoj izginil v gore in gozdove,« mi je go- Berto Alarinctti I Rezko so pele piščali škotske dude pred rojansko vojašnico, kjer so menjavali stražo, ko se je Roman vračal iz predilnice h kosilu. Stanovali so v rebri, v svoji hiši, ki so si jo bili kupili za majhen denar še za časa črnih. Takrat so preganjali gospodarja, čigar predniki so živeli na tem sončnem pobočju morda že nekaj sto let. Moral je bežati in rodbina je bila prisiljena, da se izseli. Stara domačija je prešla v nove roke. Nikogar ni bilo pod latnikom pred hišo, kjer so ob lepem vremenu jedli pri kamniti mizi. Roman je pozdravil mater v kuhinji, nato je sedel na terasi, od koder se je odpiral razgled na morje. Nikakor ni mogel urediti svojih misli. Ko je odhajal iz fabrike, ga je pii vratih opozorilo naznanilo, da bo pre-dilniško delavstvo imelo zvečer zborovanje v domu sindikatov. Iznenadilo ga je. Res je delal v laboratoriju, — še trije tovariši so bili zaposleni z njim — a bil je v podjetju že nad pol leta in vendar mu ni nihče niti črhnil ni o tem, da se nekaj pripravlja v fabriki. Mar je tako daleč od delavcev, da mu ne zaupajo, da ga morda niti ne želijo k zborovanju? Saj se včasi razgovori z voril. »Sicer pa sami bolje veste, kam; kaj bi vam pravil!« Pravkar je zvonilo poldan, ko sem po enajstih mesecih zopet stopil na ulico. Cesta pred ječo je bila prazna, sredi nje je stala strojnica in cev poševno molela v jasno nebo. Na koncu ulice je za kordonom vojakov stala množica, pozdravila z vzkliki vsakogar, ki je vstopil v svobodo. Tam zadaj, za množico, je plavala slovenska zastava; nosila so jo dekleta v svečanem sprevodu. in njegov sin JOŽE PAHOR njimi, vidi, kako trdo si služijo kruh in ni kakor oni trije v laboratoriju, ki menda nočejo vedeti, da je njihova zaposlitev v predilnici vendarle del vsega, kar izvršujejo stotine in stotine mož in žena obenem z njimi v istem podjetju. Romana je zganila daljna misel. Kakor iz mraku je prihajala bliže, v o-poldansko luč. Ali ni tu neke zveze z njegovim očetom? Dobre tri mesece je od tega, ko je Roman prišel zvečer domov s krvavo liso na licu. Bilo je pri Sv. Ivanu. »Desetega brata« so igrali tam. Nenadoma se je pri vhodu v dvorano pojavilo nekaj nepoznanih ljudi; kričali so, grozili in suvali, prav kakor v onih časih do vojne. Menili so, da bodo razgnali gledalce. Mladina je posegla vmes, uprla se je strahovalcem in jih vrgla na ulico. Roman je pomagal in dobil udarec s palico. Saj ni bilo pravzaprav vredno besede, le nekaj večja praska. »Prav, še premalo!« se je posmehoval oče. »Škoda, da ti niso razbili nosa za spomin! Le nikomur ne pravi, kje si jo ulovil! Krave bi se ti smejale, idealistu. Veš, kdo je danes idealist? Bedak, pantalon. Ce te bo kdo vprašal, reci. da si telebnil čez kanton. Pijan si lahko, samo idealist ne bodi, da ne bo mene sram, ki sem tvoj oče!« Začel se je krohotati, mati je prišla od sosedovih, ko ga je zaslišala. Ustrašila se je, ko je videla sinovo okrvavljeno lice. »Glej, kakšnega sina imaš!« se je rogal oče in kazal Romana z obema rokama. »Tepe se za oslovo senco. Zdaj hi bil rad še — eroe. Ni še prebolel otroških bolezni, ošpice je dobil. Mlada mačka izpregleda v osmih dneh, ta pa še z dvajsetimi leti ne vidi dobro. Pravi primer infantilizma, na žalost!« Robati posmeh je sina tako osupnil, da ni našel besede v obrambo. To ni bil le posmeh zaradi krvave lise, bilo je poniževanje mladega človeka, vsega njegovega najglobljega bistva. Roman se je tresel od razburjenja, vse v njem se je uprlo, imel je zoprn občutek, kako se oče nenadoma ves razgalja s svojim žaljivim porogom. Tudi mati je menda čutila isto. »Surov si,« je dejala razdražena; »po tvojem imajo tisti prav, ki so Romana ranili. Ti bi jim še pomagal. Le dajte ga, bi tulil, le dajte, da se mu bo odprla pamet! Kajne, tista prava, tista tvoja pamet!« »Moja pamet, ki pozna svet!« je pribil oče. »Kdaj so pa ženske še kaj razumele? Odkar svet stoji, je najvišja filozofija ta, da znaš živeti. Ljudje idealni? Larifari! O da, z jezikom, da te laže ogoljufajo! Potlej se ti smejejo za hrbtom. Idiot, pravijo, ki verjame v pravljice! Vesta, kaj je prvo, a? Ne Iz novega slovenskega filma »Trs.« živiš, če ne ješ, to je prvo! To je . . . realta — kako se že pravi po slovensko? Stvarnost, ne? Odkar sveti sonce. je tako. In tako tudi bo! Ideali, kultura, morala, narod — kaj ostane od vsega tega, če nimaš kaj jesti, a? Govorim prav ali ne?« Mati vsej tej znanosti ni odgovorila, bila je brez moči proti njej. S tako znanostjo je oče nezmotljivo reševal vsa mala in velika vprašanja zasebnega in javnega življenja v gostilniških družbah, enkrat na Greti, drugič na Konkonelu, tretjič spet drugje, kjer so točili boljšo kapljico. Ni bilo vpraša-nja, da ga ne bi rešil s ključem svoje filozofije. Znanci so se sporekali z njim, pobijali njegovo modroslovje, spet drugi so mu pritrjevali. Le spoštoval ga menda nihče ni. Ali ne pada senca takega očeta tudi na sina? Neizogibno! Škotska duda doli pred vojašnico je odpiskala in odžužnjala, Romanov oče je stopil s širokim korakom na dvorišče. Položil je na mizo časnik, ki je še ves dišal po tiskarskem stroju, odkril se je in obrisal potno čelo. »Kaj ga lomi vaša fabriška komisi-za?« je pozdravil sina. Očitno je bil že obveščen, kaj se godi v predilnici. »Ne vem,« je odgovoril Roman kratko. Mati je prinesla na mizo kosilo. Kakor veter je prišumela medtem Ri-na, Romanova sestra, dve leti mlajša od njega, blondinka, z obrazom krepkih očetovih potez. Mudilo se ji je, ob dveh bi že rada bila na parniku, ki odhaja v Sesljan. Roman ji ni odgovoril, ni si bil na jasnem, ali se Rina šali ali misli resno. Tiho so ga jezile njene ustne, polne cinobrastordečega barvila. »Danes ne more,« je namesto Romana odgovoril oče; »zvečer ima zborovanje.« Pomežiknil je hčeri, nato pa je pristavil: »Vaša komisija bo ukazovala delničarjem, ki so vložili v fabri-ko denar, ne?« Romana je speklo. Razumel je, da hoče oče nekaj od njega, ugibal je, kaj bi bilo. Način, kako je govoril, ga je izzval. »Kje pa so delničarji dobili — svoj denar?« je vprašal pikro. »In kje ga dobivajo še danes, če plačujejo delavcem beraške mezde?« Oče ga je pogledal iznenaden, takega razpravljanja in pričakoval. »Nič se ne razburjaj! Mezde, to je kruh. Če ga ne dajo zlepa, ga bodo dali zgrda — štrajkamo! Fabriška komisija, to je pa drugačen »par roka-vov« — politika! Kapitalisti niso taki osli, da bi dali vajeti iz rok. Tudi angelci niso, da bi dejali delavcem: Nate, vzemite naše fabrike, da bo že mir! 0 ne! Stvar je drugačna; tako je, kakor je rekel Lenin: kdo bo koga!« »Seve, kapitalisti se učijo pri Leninu!« je pripomnil Roman. Oče se ni dal motiti. »Štrajk zato, da bo komisija gospodarila v fabriki, je neumnost. To ve vsak pameten delavec. Ali bodo vodili podjetja brez tehnikov, specialistov, inženirjev, kali? Kako je dejal Lenin? Boljševiki, je dejal, ni zadosti, da ste politiki, morate biti tudi strokovnjaki pri delu! Tako je dejal Lenin!« Oče je zmagoslavno premeril sina. V mlajših letih zelo zmožen mehanik se je pri železniškem ravnateljstvu povzpel do mesta v tehničnem oddelku. Rad je razkladal, kako je marsikdaj ugnal šolane ljudi s svojim znanjem. »Nisi mi odgovoril, Roman,« se je vmešala Rina, ki ji ni bilo mar razgovora med očetom in bratom. Pokosila je že, vzela torbico, ogledovala se v zrcalu in popravljala svetle kodre. »Povej, ali greš v Sesljan?« »Kakopak, da gre,« je odgovoril oče in poudaril zapovedovalno: »Z Rino pojdi! Kaj bi se valjal doma!« Sin se je uprl. »Ne grem nikamor!« je dejal, presedalo mu je, kako ga oče priganja. Zadnje mesece se je pridno pripravljal za izpit, čas je bil dragocen, ni ga mogel tratiti. Sestra je sunkovito zaprla torbico ter se pognala kvišku. Poslovila se je od očeta, ošinila Romana z jeznim pogledom, skočila še v kuhinjo k materi, nato je odhitela. »Odljuden tipo si,« je zamrmral oče in mrščil obrvi. Zadnje čase se je sin spreminjal; postajal je gluh za njegove ukaze, zato mu je, zelencu, z vsem poudarkom razvijal svoje nazore, kako je treba živeti dandanes. »Odljuden?« se je branil Roman. »Kar povejte, kdaj je sestra še potrebovala moje druščine!« »Danes!« je pribil oče trdo in meril sina, ki je vstal. »Da se razumeva,« mu je zabičeval, »zvečer ne boš šel zborovat! Plačan si dobro. Kako je drugim, ti ni mar!« Tako torej? se je zavzel Roman. Na stotine delavcev v predilnici se bori za osnovne človeške pravice in on naj- bi ob tej priliki zatajil tovariše v borbi? Iz kakšnega vzroka? Iz najbednejšega vzroka, ki si ga je mogoče misliti: ker mu podjetje daje nekaj več plače! Taka podkupnina zadošča očetu za izdajstvo izkoriščanih. Saj je Roman že imel priliko, da je poslušal očetove nazore, a ni mislil, kakšna zmes so v resnici — šli so mimo kakor prazen zvok. Danes pa je dobilo vse poseben, nenavaden pomen. Nikdar še ni tako grenko občutil, kako daleč narazen sta si v resnici z očetom. Zavrelo je v njem. »Nisem Marinetti.« je kriknil, dasi ga je dušilo; »še vedno sem Marinšek! Ma-—rin—šek!« je zlogoval sovražno. »Marinetti je vaš priimek!« Oče je razširil oči, sinova izjava ga je udarila. S pestjo je lopnil po mizi. »Ali veš, kako je, kadar ti nož nastavijo na grlo? Si že kdaj poskusil?« je hropel. »Za kruh je šlo, ti bebec! Kdo bi ti ga bil oskrbel, če ne jaz?« »Stric Ivan ni nikdar menjal priimka, tudi potem ne, ko so ga zaprli in internirali. Ostal je mož —.« »Ali je bil kdaj v državni službi —-stric Ivan?« mu je oče burno presekal besedo. »Nikdar se mu ni dobro godilo, pa se ni uklonil,« je ugovarjal sin in čutil olajšanje, da more povedati nekaj, kar ga je že dolgo težilo. »Končaj! Ne besede več!« je zakričal oče. »Zapomni si, kar sem rekel: ne boš šel k zborovanju! Tebe tam ni treba in te tam ne bo!« Sin ni odgovoril na vpitje. Vzel je skripta in se odpravil v hrib, kjer si je pod hrasti poiskal samoten prostor. Učil se je do mraka. Zvečer je šel k zborovanju. Bilo je burno, delavstvo je pričenjalo borbo, ker ga je glodala beda. Neki delovodja je sicer predlagal, naj bi si ohranili »svobodne roke«, naj bi govorili le o gospodarskih vprašanjih, toda njegove besede so utonile v šumu. Romanu je bilo, kakor da čuje očeta. Ni mogel molčati, oglasil se je proti kapitulant-slvu. Saj ni bilo treba besed. Nepri-stopnost predilniškega ravnateljstva je izzivala, izkoriščano delavstvo je stopilo v stavko. II Mrak je legal. V dnu tržaškega kotla je žehtela so-parica, na pobočja se je lahno vlival mornik in hladil ozračje. Prve luči so se zabliskale doli med neštetimi tiri železniške postaje, šum velikega mesta se je unašal. Roman in mati sta sedela pred hišo na terasi. Po šesttedenski borbi sc je> stavka končala. Delodajalci so s pomočjo razbijaške Delavske zbornice razklali delavske vrste in jih potolkli. Delavci so izgubili bitko in nosili posledice. Roman je popoldne zvedel, da je odpuščen. To ga ni niti iznenadilo. Kar ga je zadelo, je bila ugotovitev, da so njegovi trije sodelavci v labora oriju vedeli že prej o njegovem odpustu, a niso imeli toliko iskrenosti, da bi mu bili kaj omenili. Toda — vse to je zdaj že mimo, v preteklosti. Roman se ne bo več vrnil mednje; zdaj je tu le vprašanje, kam naj se obrne kot brezposeln. »Nikoder ne išči, dokler ne boš opravil izpitov!« je svetovala mati. »Odkar se je stavka začela,« se je pritožil sin, »nisem imel več miru! Oče je zbadal, kakor bi jo bil jaz ukazal.« »Ubogal bi ga bil! Zakaj pa si tako trmast ?« »Pridružil naj bi se bil stavkokazom in z očetom vred tolkel po delavcih, ki so se borili za svojo pravico?« Spodaj pred vojašnico je godrnjavo zabrundala duda, glasovi piščali so se zarezali v ozračje, menjevala se je večerna straža. Iz bližnje cerkve je zabrnel zvon in skušal potlačiti piščali, sovražno so-se glasovi bili med seboj. Z ulice se je začul prešeren smeh; oče se je vračal iz službe, z znancem se je ustavil pred vrati. Mati je pomenljivo pogledala sina. »Najbrže še ne ve, da so te odpustili.« je dejala tiše. Roman ni odgovoril, le z rameni je skomignil, oče je že prihajal. »Ali sta umolknila?« ju je pozdravil nekoliko začudeno, ko ju je opazil pred hišo. Uravnal je ležalni stol in se udobno zleknil vanj. »Polna ušesa imamo že tega piskanja,« je omenila mati; »vsako toliko otiskajo mehove, ves dan jih človek poslušaj!« »Ali right!« je dejal oče. »Vesela bodi, da imamo dude. Mir in red so prinesle v Trst.« »In svobodo in demokracijo,« je pristavil Roman. Oče ga je pogledal, kakor bi ga hotel zavrniti, potem je nenadoma vprašal : »Ali je res, da pri vas odpuščajo delavce?« »Res je,« je odgovoril sin: »tudi mene so gospodje odslovili.« »Tudi tebe?« Oče je zaklel. Prvi trenutek mu je vzelo besedo, potem pa je zavrelo iz njega. »Čemu te je vrag nesel k zborovanju. a? Ali ti nisem povedal, da je vas štrajk neumnost?« Mati je zaskrbljena posegla vmes in vprašala, ali naj prinese večerjo. 0-sorno je oče odbil, češ da ni lačen. Sršel je v sina in čakal odgovora. »Ali naj bi bil izdal delavsko stvar?« je vprašal Roman mirno. »Samo zaradi boljše plače, ki sem jo imel?« »Že vidim, da ti je moj nasvet prazen dim. Seve, jaz sem političen anal- fabet. Tebe še nikjer ni bilo, ko sem se že tepel za delavsko stvar, z besedo, pa tudi s pestjo, če je bilo treba. A izvozil sem še zmeraj, ker imam glavo za to, da mislim z njo. Po svoji pameti sem delal. In ti? Mešaš se v otrobe, ki so jih iznašli profesorji, advokati, politikanti in taka golazen. Svinje ga požrejo, kdor se meša v otrobe. Ali me razumeš ? « »Ne razumem vas,« je odgovoril sin kratko; »o kakšnih otrobih govorite?« »Ali niso otrobi? Tisto o majhnem narodu, o jeziku, o lepi naši domovini in ne vem še o čem? Otrobi — in še kakšni! Koliko šteje danes majhen narod? Kdo se zmeni zanj? Drugega je treba! Treba je,« — oče je pribijal kakor s kladivom — »treba je, da si internacionalen, zares internacionalen, un internazionalista vero!'To je treba danes! Razumeš zdaj?« »Ne!« je odgovoril sin uporno. »Povejte mi raje, kakšno sramoto sem si nakopal, če sem bil solidaren z izkoriščanim človekom! Vsaj v oči mu bom lahko pogledal, pozdravil z odkritim čelom, če ga bom srečal, ki so ga vrgli na cesto.« Oče se je porogljivo zasmejal. »Za las mu ne bo pomagano,« je pobijal sina. »Ta je tudi eden izmed tistih zapeljivcev, si bo mislil, ki jim verjamemo in se potlej opečemo. Inteligenca! Gospoda z belimi rokami!« »Oče, zakaj zavijate?« je ugovarjal Roman, ki se je začudil, kakšno dema-goško pot ubirajo očetove besede. »Ali so res vsi ljudje sami koristolovci in ničvredneži?« »Tak je svet in ne bo nikdar boljši,« je pribijal oče svojo resnico, ki ni trpela ugovora. »Ni res!« se je uprl sin. »Mene boš učil, izkušenega moža? Saj se ti še mleko cedi po bradi! Vse meje presega, kar počenjaš.« Roman" je zabolelo, oče ga je že spet začel žaliti. »Kaj sem naredil, povejte!« »Najprej oni pretep in zdaj tole! Zveza je očitna, si že pod očesom! Jutri bodo vprašali mene, kaj mislim o sinu. Zame je stvar odločena, enkrat za vselej. Uklonil se boš in šel — po' vrvici! Tako, kot bom ukazoval!« Očetov glas je postal oblasten, surov. V besedah ni bilo več niti tiste zverižene cinične filozofije, ki je vča-si prikrivala očetovo samovoljnost z videzom življenjskih izkušenj. Romana je razburilo, kri mu je udarila v glavo. »Uklonim naj se?« je privrelo iz njega. »Komu? Vam?« »Meni!« »Nikdar! Vam nikdar!« je sin poudarjal razburjen, da ga je mati prijela za roko in svarila, naj tako ne odgovarja očetu. »Kako si rekel?« je zrasel ta. »Meni se ne ukloniš? Zakaj prav meni ne?« Roman je molčal. »Govori!« je srdito ukazoval oče, oči so mu gorele. »Bili so časi, ko ste nosili na prsih fašistovsko — stenico! Ni vas bilo sram!« je odgovoril Roman. Oče je planil kvišku in hotel s pestmi nad sina. Mati je priskočila in odločno prestregla napad. Sin se ni zganil in to je očeta še bolj razjarilo. »Končala sva,« je vpil, »ne boš več jedel mojega kruha! Poberi se, zate ni več prostora pod mojo streho!« Romana je zmedlo, za trenutek potem ga je preletela nenadna misel! Ali ni vse to le strah, beden strah majhnega človeka, ki vidi vedno le sebe? Tesno mu je postalo, srce mu je zalila grenkoba. Tvoj oče je to! ga je zabolelo, z živo ostrino se mu je zarezalo v možgane. Vstal je, vedel je, kaj naj naredi. »Pomirite se!« je dejal očetu. »S poti vam grem!« Odšel je v hišo in pospravil nekoliko svojih reči. Slišal je še, kako je mati rotila očeta, naj pomisli, kaj počenja. Ta je rohnel, kako mu je sin dolžan spoštovanje. Otroci mu ne bodo nikdar ukazovali. Nikdar! Ali se sin upogne — ali naj gre! Romanu je bilo jasno. Kar se je godilo med njim in očetom, je prišlo do zaključka. Dvoje poti se je ločilo, ne bosta se več našli. Začudil se je le, kako mu je oče že daleč in tuj. Kaj bi še premišljal? Vzel je kovček, vrgel še plašč čez ramo in stopil na dvorišče. Mati mu je prihitela nasproti. »Očeta prosi oproščenja,« ga je rotila, »in vse bo spet dobro! Ostani doma, kam bi ob tej uri?« Roman je molčal. Bilo mu je težko zaradi matere, a poti nazaj ni imel več . . . Dal je materi roko in želel, da bi bili ti trenutki čim krajši. Mati je zaihtela, sin je zbežal na ulico. Prav tedaj se je vračala Rina iz mesta. Postal je in jo pozdravil. Sestra se ni ustavila, le besedo je zamrmrala. Bil je zadnji čas! je pomislil Roman in se spustil po pobočju nizdol. Še trenutek je zvenela v srcu bolečina, potem se je v njem razvedrilo. Zdravo drevo raste v sonce in se ne boji viharjev. Tepel se bo. Življenje je lepo, če si močan. Ue tak majhen človek ne bo nikdar. Zvržek nikdar! Dvignil je glavo. DRAGI, ALI VEŠ? IVO MARINČIČ Dragi, ali veš? Tista zvezda na obzorju, ki sva našla jo za naju, vsak večer še vedno gleda dol z neba. Drevje še pošepetava, vsa opojna je narava; duša moja v hrepenenju več ne trepeta. Kot takrat, po zvezdnem morju blodi mi v tem mehkem maju misel tožna in razjeda mir srca. Vse v naravi je tako, kakor bilo je tedaj. Tebe pa ni več nazaj, tebe več nazaj ne bo . .. Trava JADRAN Odlomek iz daljše zgodbe Tja do poletja je bil tisti, ki se je mislil vrniti, že doma. Malo se je čudil temu, kar je bilo po štirih letih novega, malo je pripovedoval iz svojega, se bahal, potem pa je bilo, kakor da ni šel nikdar zdoma. Kosil je, oral, hodil v kamnolom, imel otroke, kakor je to že od zdavnaj. Drugi pa so ostali po Srbiji, po Galiciji, po Karpatih, pri Doberdobu, ob Piavi. Za nekatere se je zvedelo: tega je' ubilo, ko se je zrušil pod vso četo most, tega je pobral tam in tam tifus, tega je ubila granata, ko je vlekel vedro iz vodnjaka, ta je zbežal v zeleni kader, onega je prebodel z bajonetom Italijan pri Brixnu. Nekateri pa so zginili brez sledu, kakor da je njih same brigalo, kako in kam. Šli so in ni jih bilo več. as pa je živela naprej, mnogo je bilo žalosti, tudi veselja je bilo. Čas je tekel kot reka, ki nosi plazove peska, in v tem pesku se skrivajo drobci zlata. Sredi avgusta so se nekateri zmislili: »Kaj pravzaprav delamo? Še imamo sonca, malo dežja in zima je tu. In po gmajni ni kaj žeti. Kaj bomo dali pod živino? Pojmo v Furlanijo! Tam je treba samo kositi in nalagati.« Janez je pomislil: res, nič drugega ne preostane. »Malija,« je rekel nekega večera. »Skuhaj kaj! Takole kmalu po polnoči greva z Marijo. Človeka prime lakota po poti. Zdaj grem pogledat, ali gre tudi Silvester.« Malija se je prijela za ledja in to je bilo znamenje, da je voljna za prepir. »Nič ne boš hodil ponoči,« je rekla trmasto in jokavo. Janez je hotel onemogočiti vnaprej vsako besedičenje. »Enkrat sem rekel,« je zarjul in zaklel, pri tem pa udaril s pestjo po mizi, da je vsaka posoda na nji zažven-ketala s svojim posebnim glasom. »Furija si bil in furija boš,« je oporekala Malija. Sama je bila najbolj vesela, da bo pozimi kaj stelje, toda zakaj delati ponoči? Ah, tak furijast človek! Rekla je Mariji, naj gre hitro spat, da se ji ne bo tožilo vstati. Potem je skuhala vrček fižola. Nič kaj takega ni bilo pri hiši. Sicer pa, čeprav hoče odpotovati ponoči, naj gre lačen. Le otrok se ji smili. Iko je bila že slečena, mu je rekla skozi okno: »Kar poganjaj ubogega otroka. In pretepaj vole in zavozi kam, da bom še jokala zaradi tebe.« »Kdaj pa še nisi, kolovrat.« Šel je in naložil voloma, potem je legel na stol pod latnikom. Polnoč bo prišla, kakor bi pihnil. Prav nič ni bil zaspan. Čutil se je svežega in podjetnega, noč mu je navdihovala domislek za domislekom, kako bi spodzidal tisti osredek, kako bi si kupil stroj za reza-nico, in mnogo misli o ureditvi premoženja. Le da bi prišel do lastne hiše. da mu ne bi bilo treba vedriti v tem razpadajočem skednju kakor beraču. Vola sta požvenketavala z verigami, kmalu bosta sita. Kje le se babi sanja o tem, kaj pomeni voziti v hladu, brez komarjev! In to polnih pet ur poti! Sicer je zdaj taka mesečina, da bi človek lahko bral ob nji. Mesečina kakor morje belega tkiva, razlito med visokimi, gostimi travami sredi furlanskih močvirij. Trava, trava do pasu, šumeča, padajoča v redi . . . Za uro je zaspal. Predramila ga je skrb. Kmalu čez polnoč so šli. Voz na beli, prazni cesti je enolično drdral in polnil praznoto noči. Mesec je že prehodil čisti pas vzhodnega neba in se je sedaj prebijal proti jugu skozi Govv d Usseau: 8. IV. 1949 Globokoso korcninc(Modest Sancin) Gogolj: 19. XI. 1948 Ženitev (Jože Babič) Galsworthy: 4. III. 1949 Srebrna tobačnica (Milan Košič) Skupno Iz Goljeve »Sneguljčice«: Sneguljčica med škrati. jeva navzočnost. Stara, neprikladna in zanemarjena dvorana v Skednju je za dve uri izpremenila svoje zanikrno lice in se pretvorila v intimno svetišče gledališke kulture. Se vse večji pomen pa je imelo to gostovanje za naš tržaški ansambel. Po našem gostovanju v Sloveniji se je zanimanje v strokovnih gledaliških krogih za naše gledališče dvignilo. Danim pogojem primerno se v vsakem gledališkem kolektivu sčasoma izoblikuje svojstven način dela. Ta »delovna metoda« je temelj in sestavni del umetniškega uspeha v vsakem resnem gledališču. Kaj hitro pa postane tudi temelj in sestavni del vseh neuspehov, če se brez stalne umetniške in ustvarjalne kontrole ter brez avtoritativne kritike sprevrže v prazno in mrtvo šablono. V tržaškem Slovenskem narodnem gledališču je »delovna metoda« šele v nastajanju, kar je spričo posebnih pogojev in razmeroma kratkega obstoja popolnoma razumljivo. Prav zato gostovanje kvalitetnega režiserja in gledališkega strokovnjaka, ki prinaša s seboj »metodo dela« drugega gledališča, v tem primeru gledališča, ki je med prvimi v Jugoslaviji, osvežujoče in nujno odkriva nove in neizkoriščene izrazne možnosti ter laže opozori na morebitne napake, ki se v nekem gledališkem organizmu pojavijo. Gostovanje dr. Bratka Krefta je bilo za naše gledališče plodno in koristno posebno še zaradi lega, ker je tolmačil svojo lastno stvaritev in je bil ansambel tokrat neposredno tudi v stiku z avtorjem, kar se pri gledališkem študiju in oživljanju zelo redko zgodi. Ves čas njegovega gostovanja je bil ansambel z njim v prijetnih strokovnih pomenkih. Gost pa je spoznal težke pogoje našega dela, krivičen postopek tukajšnjih oblasti do slovenskega kulturnega delovanja in pomembnost Slovenskega narodnega gledališča v Trstu za utrjevanje naše napredne kulture. Dr. Bralko Kreft je z vrsto izčrpnih poročil in člankov seznanil jugoslovansko javnost z našimi problemi. S predstavami na prostem je Slovensko narodno gledališče izkoristilo široke možnosti, da kljub pomanjkanju primernih dvoran ponese napredno gledališko umetnost med najširše občinstvo. Vrsta uspelih predstav na prostem v krajih, ki so bili odrezani od večjih kulturnih središč, je izpolnila vsa pričakovanja. V peti sezoni je gledališka uprava nabavila poleg primitivnega lesenega odra še moderen zložljiv oder železne konstrukcije. Seveda imajo vse predstave na prostem še vedno značilnosti predstav, ki so naštudirane za zaprte prostore v dvorani. Tudi nagajiva kraška burja mnogokrat nevšečno posega v dejanje in povzroča zlasti tehničnemu osebju neprilike, vendar so ti pojavi malenkostni pri primerjanju z uspehi. Z zgraditvijo velike igralne ploščadi na stadionu »1. maj« pa so se odprle možnosti uprizarjanja tudi takih dramskih del, ki bodo naštudirana samo kot predstave na prostem. Priložena statistična tabela zgovorno kaže, s katerimi deli in v katerih krajih je gostovalo Slovensko narodno gledališče. Res je, da statistika o delovanju nekega gledališča ne more pokazati tudi višino umetniške zrelosti, toda statistika našega gledališča dokazuje tisto, kar je v današnjih pogojih skorajda enakovredno umetniškim naporom ansambla, ta statistika je ogledalo vztrajne borbe za širjenje napredne kulture. Vedeti moramo, da je bilo treba za vsako od teh 97 predstav premagati nešteto ovir, ki jih Slovenskemu narodnemu gledališču v Trstu postavlja združena reakcija. Slovensko slovstvo v letu 1950 UNO LEGIŠA Ce je bil pogled po literarnem delu pred jesenjo 1949 malo zadovoljiv, se je po tem času tukaj kakor sploh v slovenskem kulturnem življenju veliko zboljšalo. Nove okoliščine so ugodno vplivale, da se je razklenila ozkost, v katero je prej zahajala literatura. Vidno je, kako se otresamo slepega posnemanja sovjetskih vzorcev, ki so dušili literarni razmah in sploh veselje do literarnega dela. To toliko bolj, ker se je z ozkostjo podiralo marsikaj, kar je bilo po dolgih bojih že lep čas uveljavljeno kot vrednost in dobro merilo. Z opozarjanjem na same ruske zglede in s posnemanjem se je omalovaževalo izročilo slovenske tvornosti. To izročilo je bilo vendar marsikdaj tako, da je naprednega pisatelja še danes bolj spodbujalo kakor marsikateri priporočeni tuji vzorci. Širše umevanje bo sčasoma rodilo še večje sadove, kakor jih je pokazalo preteklo leto. V pripovedništvu se je nabralo precej knjig. Nekaj je tudi ponatisov, kakor na priliko drugi zvezek Kersnika z obširnimi opombami A. Ocvirka ali Milčinskega Ptički brez gnezda, medtem ko je zbirka Butalci prvič zajela znano skupino zabavnih in duhovitih zgodb tega našega najboljšega humorista. Maske Juša Kozaka so v glavnem druga izdaja knjige, ki je izšla tik pred zadnjo vojsko. Takrat kritika ni utegnila primerno oceniti zbirke, v kateri pisatelj razglablja o sebi, o človeku in o svetu, ki se je mučil v težkih krizah. Oblika je včasih nekaj med novelo in esejem. Nekaj mask je dodal iz povojnega časa. To njegovo pisanje je zanimivo, priča življenja in mišljenja v letih pred vojsko, ni pa lahko branje. Kozak je izdal še knjigo Gašper Osat, v kateri je poteg naslovne novele objavljena še novela A-grarna reforma. Obe obravnavata življenje na Dolenjskem v času partizanstva in bele garde, predvsem pa v nadaljevanju tega časa, ko se nova oblast bojuje s trdovratno preteklostjo in z zagrizenimi nasprotniki, ki dobivajo potuho izza meje. Precejšnja vrednost tega pripovedovanja je prav v odkritem prikazovanju razmer. Podoba, ki jo ustvarja, je med najboljšimi, kar jih je bilo naslikanih zadnja leta. Miško Kranjec je izdal obširen roman Pisarna, ki je zasnovan kot prvi del trilogije Povesti o oblasti. V njem je obdelal vprašanje oblasti v nekdanjem še patriarhalnem Prekmurju in spremembe, ki so prišle s prvo Jugoslavijo. Zaradi ohlapnosti predvsem delo ni bilo sprejeto s posebnim navdušenjem. Izšla je še vrsta knjig pisateljev, ki so si šele zadnje čase utrli pot med slovenske književnike. To so Sestanki Ignaca Koprivca, Pot iz noči Janeza Gradišnika, Balada o lastovki Milana Šege, V novi svet Karla Grabeljška in Preproste zgodbe Ferda Godine. Vsa dela obravnavajo v glavnem čas boja za osvoboditev, posegajo pa tudi v preteklost pred okupacijo in se nekod lotevajo novih razmer v današnji Jugoslaviji. Koprivčeva knjiga je naletela tudi na ostro kritiko, ki je zavrnila grobo, krivično in neumetniško obdelovanje življenja v Prlekiji na Štajerskem. Najugodneje sta bila sprejeta Godina in Gradišnik; prvi zaradi toplega, sicer ne najbolj spretnega pripovedovanja o življenju malih ljudi v Prekmurju, drugi pa zastran resnobnega etičnega obravnavanja življenja in večkrat spretno izpeljane zgodbe. Pisateljica Mimi Konič-Malenšek je izdala drugi del knjige V življenje, kjer govori o življenju na Gorenjskem v letih vojske, ki je pripeljala z zmago te kraje v novo življenje. Med mladinsko knjigo je treba omeniti Liščke Toneta Seliškarja. Pisatelj, ki se je že davno uveljavil med mladino, je dodal svojim zgodbam o mulah zdaj nove iz partizanskega sveta. V Prešernovi knjižnici je izšel nov zvezek Spominov na partizanska leta, pri katerem je sodelovalo več znanih imen. V dramatiki moremo pokazati bolj malo. Za otroke je igra Sneguljčica, ki jo je napisal znani mladinski dramatik Pavel Golia. Z uspehom je šla preko odra, izdana pa je bila kot slikanica. Mira Puc je drami Ogenj in pepel, ki je izšla tudi v knjigi, dodala novo iz okupacijskih časov, in sicer iz bolniškega okolja. V njeni novi drami Operaciji gre v glavnem za odrsko učinkovitost, zato pa je podoba življenja izkrivljena. Blizu sem lahko postavimo novo literarno zvrst — scenarij, besedilo za filmsko delo. Z ustvarjanjem domačega filma smo morali priti tudi do te oblike. Kot prvi je Ciril Kosmač izdal scenarij znanega slovenskega filma Na svoji zemlji. Manj novega je v poeziji. Izšlo je pa več izborov starejših pesnikov, tako Stritar z obširnim uvodom dr. Franceta Koblarja, dva zvezka Ketteja, ki jn je uredil prav tako Koblar, Aškerc za mladino, miniaturni Župančič in Kosovel, peti zvezek Župančičevega Izbranega dela, ki obsega pesnikove spise zadnjih let (prve štiri zvezke je izdala nekdanja Akademska založba, petega pa Cankarjeva). Sem spada Grudnova mladinska zbirka Na Krasu, ki je dopolnjena izdaja njegove Miške osedlane ter precej obširen izbor iz njegovih pesmi. Knjiga je lepo izdana, uredil jo je pesnikov prijatelj Fran Albreht, o življenju, delu, značaju in vrednosti Grudnove pesmi pa je zadaj obsežna in zanimivo napisana študij i Filipa Kalana (Kumbatoviča). Dušan Moravec je uredil Kajuhove pesmi in jim napisal uvod, ki nudi tiste nujn: podatke o življenju mladega pari ižanskega pesnika, do katerih je bilo do zdaj težko priti. Izbor pesmi je obsežnejši, kakor so dosedanji. Nova zbirka pa je samo ena, to je Senca v srcu, ki jo je izdala Ada Škerl. Knjiga je doživela precej živahen sprejem, dosti glasov je bilo proti, še več za, posebno med bralci. Pesmi ne obravnavajo sodobnih naših vprašanj, tičejo se zgolj ljubezni. Velike novosti v njih ni, sa pa prisrčne in to jih drži. Precej več življenja kažejo zlasti revije, pa tudi kulturni predeli v dnevnikih. Novi svet se je še bolj razmahnil, v njem je bilo več širine, prizadevanja po razgledu in več svežih in zanimivo napisanih stvari, kakor so na primer odlomki iz še neizdanega dela Cirila Kosmača, gledališke kritike Via-dimira Kralja i. dr. Večje vrednosti so zdaj tudi mariborska Nova Obzorja, pa tudi tržaški Razgledi. Tu se čuti pri Borisu Pahorju, da bolj upošteva zgodbo, kar je napredek, zakaj sicer bi bilo njegovo predrobnočutno pisanje malo dostopno širšemu občinstvu. Alojz Rebula pa je zasnoval nekaj prav sočnib zgodb, zlasti velja to za novelo Deček od Misisipija, ki je pretresljiva zgodba z današnjega tržaškega ozemlja. Oba pisatelja prinašata v slovensko pisanje nekaj novega in svežega. Dolgo in težko pričakovani Slovenski pravopis je zunaj. Z njim je v slovenski pisavi postavljena meja med pravilnim, dovoljenim in napačnim. Potrebna je bila taka postava, ker je naš jezik zadnja leta segal v vedno nova področja, pri čemer se je vanj zaneslo veliko navlake, tujega duha in anarhije. Komur je do tega, da bi brali čim bolj slovenski jezik, pa so te meje že preohlapne, ker popuščajo včasih preveč časnikarski, meščanski besedi, medtem pa sprejemajo na drugi strani krajevno omejeni drobiž. Po dolgem presledku je izšel nov, to je sedmi snopič Slovenskega biografskega leksikona in to daje upanje, da se bo ta zelo potrebna knjiga v nekaj letih skončala, da ne bo takšne zadrege, kakršna je zdaj, kadar je treba iskati podatkov o življenju in delu znamenitejših Slovencev. Nekaj manj let je čakala na izid Steletova knjiga Slo- venski slikarji. Natisnjena je bila že. med vojno prav razkošno in s celo vrsto reprodukcij. Stanje v slovenskem slovstvu se je torej izboljšalo, vendar še ni zadovoljivo. Slika bi morala biti še bolj živa in pisana, morala bi še bolj izražati današnje razmere. Druga težava je v premajhni nakladi knjig, zato se stalno oglašajo pritožbe, da prihaja premalo knjig med ljudi, ljudje pa danes kupujejo knjigo veliko bolj. ko kdaj koli. Naklade so prenizke zaradi premajhne dodelitve papirja našim tiskarnam in zaradi večje uporabe papirja sploh, čemur domača produkcija še ni kos. Tudi to leto ni prizaneslo vrstam pisateljev in tistih, ki se ubadajo s slovensko literaturo. Prav v času, ko nam je dr. Slodnjak v reviji Obzornik preskrbel prvi obširnejši in zanesljivi pregled življenja in dela Lovra Kubarja-Prežihovega Voranca, smo izgubili tudi tega nadarjenega in krepkega pripovednika —■ svojevrstnega koroškega bukovnika. Z njim je pokopano tudi delo, ki ga je snoval do zadnjega, pa ga zaradi bolezni, ki mu jo je zapustilo življenje po tujini, po ječah in po ta- Iz Ostrovskega komedije »Donosna služba« boriščih, ni mogel izvršiti. Drugi laka izguba je smrt slovstvenega zgodovinarja dr. Franceta Kidriča. Komaj nekaj dni po praznovanju njegove sedemdesetletnice ga je ugrabila nenadna smrt in s tem je ostala vrsta njegovih del pretrgana. Zlasti je nerodno, da je nedokončana njegova Zgodovina slovenskega slovstva in Prešernovo življenje, ki ju je pisal s skrajno natančnostjo. V to leto je padla še cela vrsta obletnic uglednih literarnih delavcev. Sedemdesetletnico je obhajal na priliko literarni zgodovinar in proučevalec slovenske ljudske pesmi dr. Ivan Grafenauer, šestdesetletnico pisatelja dr. Andrej Budal in France Bevk ter literarni zgodovinar dr. France Koblar, čigar delo je lepo prikazal v Novem svetu Filip Kalan, v Slavistični reviji pa France Vodnik, petdeset let pa sta dosegla pesnik in mladinski pisatelj Tone Seliškar in literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak. Na pragu zadnjega leta petletke FRANCE SEUN1G Ko stopamo v leto 1951., v peto in zadnje leto naše petletke, in se bežno oziramo na težko in strmo pot, ki smo jo prehodili, in na tisti del poti, ki nas še loči od kočnega cilja, smo lahko ponosni na velike uspehe, ki smo jih dosegli v tem kratkem razdobju štirih let. Dosegli smo zmago navzlic nešte. vilnim težavam, zlobnim oviram in sovražnostim informbirojevcev, ki so hoteli za vsako ceno preprečiti, da bi naši narodi zmagovito nadaljevali pot do postavljenega cilja. Zakaj? Zato, da bi pred svetom dokazali svojo revizionistično tezo, češ da brez njihove pomoči ne gre. Prikrivajoč svoje imperialistične namene, so hoteli dokazati, da je naša pot napačna in da je le njihova pravilna. Z nadčloveškimi napori smo v teh letih odstranili vse materialne ovire, ki so nam jih postavili na pot. Pri tem smo se morali boriti z neverjetnimi lažmi in obrekovanji. V borbi z največjimi težavami pa smo razvijali našo ekonomiko v obsegu, kakor je potrebno, da v novem letu 1951 dosežemo popolno izpolnitev nalog naše petletke. Seveda ni šlo brez bolečin, ki so bile včasih prav hude. Velikanske ovire so bile pred nami. Marsikdo se v tistih dneh niti ni zavedal, v kako hudi stiski smo bili. Informbirojevci so bili prepričani, da bomo v borbi s težavami omagali. Toda zmotili so se. Naši delovni ljudje, ki so se štiri leta borili za svobodo in neodvisnost naše domovine, se niso ustrašili borbe za ekonomsko enakopravnost med narodi, tisti, ki so nas hoteli prisiliti na kolena, pa so morali spoznati, da so hudo podcenjevali revolucionarne sile naše partije in naših narodov. Ko smo začeli graditi našo novo socialistično domovino, smo se v velikem zaupanju v pomoč in prijateljstvo Sovjetske zveze in vzhodnih držav, ki so šle na pot graditve socializma, naslonili na Vzhod, da bi z njegovo pomočjo izpolnili velike naloge naše petletke. V letih 1947 in 1948 smo se s polovico našega uvoza naslonili na države Informbiroja. V dolgoročnih pogodbah smo si zagotovili iz teh držav 90% vseh investicijskih nabav v vrednosti nad 20 milijard dinarjev. Sklenili smo pogodbe za dobavo strojev in naprav za naše elektrarne, za opremo rudnikov, za pridobivanje nafte, za gradnjo velikih metalurških obratov ter strojne, kemične in keramične industrije. Vse to so stvari, ki jih ni mogoče kar tako kupiti v tujini, ker se izdelujejo po naročilu na podlagi projektov in traja rok dobave včasih tudi več kakor dve leti. Vsakdo si lahko predstavlja, v kako težavni situaciji smo se znašli, ko se je začela nenadna ekonomska blokada in-formbirojevskih držav. Niti po naročilu izdelanih in že plačanih strojev ih naprav, ki jih je težko uporabiti za druge namene, nam niso hoteli poslati. Madžarska je vrhu tega ustavila vse re-paracijske dobave, s katerimi smo računali. Skoraj trenutno smo morali preusmeriti našo zunanjo trgovino. Ce bi stroje in naprave, ki nam jih in. formbirojevci niso hoteli dati, naročili drugod, bi moral marsikateri že zgrajeni objekt čakati morda dve leti in še več na te strojne naprave. To pa hi izpolnitev plana onemogočilo. Ker so delovati vse tisto, česar nam iz držav Informbiroja niso hoteli dati. Naši delovni ljudje so sprejeli to veliko in težko nalogo in se niso zbali težav. In zmagali smo. Kar se nam je zdelo pred dvema letoma še nemogoče, smo medtem ustvarili z lastnimi močmi. V Sisku že obratuje nova velika železarna z dvema modernima plavžema. Vse naprave za to železarno s potrebno sodobno mehanizacijo smo izdelali sami, čeprav nismo prej nikoli delali takih stvari. Na Javorniku že eno leto obratuje nova valjarna debele pločevine. Tudi velikanski stroj za valjanje smo izdelali doma. V novi veliki jeklarni v Zenici smo iz domačega mate- Jugoslovanska petletka: avtomo bliska cesta »Bratstva in edin-stva« med 'Beogradom in Zagrebom je končana. nam v informbirojevskih državah zamrznili znathi zneski predplačil za naročene strojne naprave in smo morali nenadno usmeriti naš izvoz v druge države, smo prišli v letih 1949 in 1950 tudi v precejšnjo stisko za tuja plačilna sredstva, za devize. Šlo je za »biti ali ne biti« naše ekonomike in graditve socializma. Vsi navedeni razlogi so nam narekovali, da smo se morali nasloniti na lastne siler in v ta namen še pospešiti tempo graditve v najvažnejših panogah težke industrije, da smo lahko doma začeli iz- riala zgradili vrsto velikih Siemens-Martinovih peči in prve globinske ža-rilne peči v državi. Dogradili smo vrsto hidrocentral z doma izdelanimi turbinami, generatorji in vso ostalo tehnično opremo. V teh dneh pa se bodo začele vrteti tudi prve orjaške vodne turbine, ki smo jih izdelali v Litostroju mnogo prej, kakor bi jih napravili v inozemstvu, čeprav so se naši delavci komaj naučili izdelovati take velike turbinske naprave. Tudi za največje hidrocentrale, ki jih gradimo v naši državi, izdelujemo mogočne tur- bine, generatorje, transformatorje in liidrotehnične naprave doma brez tuje pomoči. Na naših poljih nafte že stoje prve pri nas izdelane vrtalne garniture. Težka je bila zlasti pot naše mlade avtomobilske industrije. Ko nam je Češkoslovaška prenehala dobavljali sestavne dele, so naši delavci in tehniki v kratkem času osvojili proizvodnjo vseh tistih sestavnih delov, ki smo jih prej dobivali iz tujine. Naša metalurška podjetja pa izdelujejo potrebne specialne vrste jekla, aluminijaste zlitine in kovane polizdelke. Naša elektroindustrija pa dobavlja industriji avtomobilov vso potrebno električno o-premo. Tudi kroglične ležaje že izdelujemo v novi tovarni v Beogradu. Začela se je serijska proizvodnja traktorjev in velikih kmetijskih strojev. Doma izdelujemo poleg najrazličnejših orodnih strojev tudi največje parne kotle, strojne in druge naprave za prehrambeno in kemično industrijo, vrsto strojev za obdelovanje kovin, stroje za lesno industrijo, velike gradbene stroje, prve tekstilne stroje, naprave za rudnike itd. Dogradili smo prva velika podjetja naše mlade keramične industrije, ki bodo že v letu 1951 dala velike količine elektroporcelana, zlasti za opremo daljnovodov, in ognjevzdržnega materiala za železarne, jeklarne in druga metalurška podjetja, pa tudi sanitarno in gospodinjsko keramiko. Rezultati silnega tempa, s katerim smo v letih 1949 in 1950 začeli razvijati našo težko industrijo, naše rudarstvo in druge temeljne panoge industrije, bodo v vsem obsegu prišli do izraza šele v letu 1951. Velik napredek pa smo dosegli že v lanskem letu. To nam kažejo že podatki za prvo polletje 1950: proizvodnja premoga je bila za okrog 7% večja kakor v istem razdobju prejšnjega leta, proizvodnja e-lektrične energije za nad 15%, proizvodnja in predelava nafte za 25%, proizvodnja črne metalurgije za 12.5%, proizvodnja barvaste metalurgije za 20%, proizvodnja elektroindustrije za skoraj 19%, proizvodnja industrije gradbenega materiala za nad 14% in proizvodnja kovinske industrije za 26%. Napredek v navedenih temeljnih panogah, od katerih je odvisen ves naš nadaljnji razvoj, nam zgovorno priča, da smo uspešno premagali velike !e- zave, ki nam jih je povzročil Inform-biro, kajti prav v teh panogah so hoteli voditelji Informbiroja najbolj zavreti napredek in razvoj. Še bolj pa bodo prišli sadovi junaških naporov naših graditeljev socializma do izraza, ko bodo dovršeni naj-večji objekti naše petletke, ki jih sedaj gradimo. V letošnjem letu oodo začele obratovati naše največje hidroelektrarne, kakor so Vuzenica in Medvode v Sloveniji, Vinodol na Hrvat-skem, Zvornik na Drini, \ lasina \ rm v Srbiji, Jajce II v Bosni ter naša največja hidrocentrala Jablanica na Neretvi, ki bo skupaj s sosedno hidro-centralo na Rami po popolni opremi dajala za polovico več električne energije, kakor so jo dajale vse elektrarne v stari Jugoslaviji. Razen tega bodo prihodnje leto začele obratovati prve velikanske termoelektrarne pri naših rudnikih. Dograjen bo naš največji železarski kombinat v Zenici, ki ga gradi več tisoč delavcev. Tu bo začela obratovati velikanska valjarna »Bluminge, ki bo sama pridelala več jekla kakor vse predvojne valjarne v Jugoslaviji, med- tem ko bo velikanski plavž v Zenici, ki je že postavljen, dajal več železa kakor so ga dajali vsi plavži stare Jugoslavije. Svojemu namenu bo izročen prvi del mogočne valjarne breziivnih cevi v Sisku, ki bo naš največji industrijski objekt, saj bo ta valjarna obsegala 13 med seboj povezanih velikih industrijskih dvoran. Nova guštanjska jeklarna bo dajala velike količine specialnih vrst jekla. V novi kovačnici bodo guštanjski kovinarji izdelovali največje kovane strojne dele, velike količine tanke pločevine pa bo dajala nova valjarna v Smederevu. Na področju barvaste metalurgije bomo v letu 1951 že za okrog 40 presegli nalogo petletnega plana. Začel bo obratovati rudnik Mačkatica, tvi bo eden največjih rudnikov molibdena na svetu. Proizvodnja svinca je že leta 1950 dosegla skoraj 80.000 ton nasproti 11.000 tonam pred vojno. Nadalje se bo povečala proizvodnja bakra, cinka, antimona, kroma in drugih kovin. V tem letu bo začela obratovati orjaška tovarna aluminija v Strnišču pri Ptuju, dograjena bo mogočna valjarna bakra v Sevojnu pri Užicu in valjarna aluminija v Lukavcu pri Šibeniku. Izvoz kovin, ki nam prinaša najdragocenejše devize, bo zavzel prvo mesto v našem izvozu in bo največ pripomogel k temu, da nam ne bo treba izvažati živil, ki jih doma potrebujemo v čedalje večjem obsegu. Z velikanskimi investicijami v dveh največjih premogovnih bazenih, v tu-zlanskem in kolubarskem. ki bo vsak dajal skoraj toliko premoga kakor vsa predvojna Jugoslavija, bomo dosegli in celo presegli planirano proizvodnjo 16 milijonov ton premoga v zadnjem letu petletke. Že v letu 1950 je naša proizvodnja premoga narasla na l4 milijonov ton nasproti 6 milijonom pred vojno. Dograjeni bosta dve veliki koksarni v Zenici in v Lukovcu, kjer bomo pridobivali iz domačega premoga potrebni metalurški koks, za katerega moramo sedaj plačevati tujini vsako leto več sto milijonov deviznih dinarjev. Močno se bo v zadnjem letu petletke povečala zlasti proizvodnja nafte, ki je že leta 1950 precej prekoračila 100.000 ton, medtem ko je pred vojno dosegla le okrog 1000 ton na leto. Milijardne vsote denarja si bomo v bodoče vsako leto prihranili samo s tem, da nam ne bo treba v tujini kupovati koksa in nafte. Nova velika tovarna parnih turbin v Karlovcu bo v letu 1951 dala prve parne turbine za pogon naših termoelektrarn in velikih ladij. Izdelovali bomo prve velike ladijske Dieselove motorje. Reška ladjedelnica nam bo dala nadaljnje štiri velike prekooceanske ladje, ladjedelnica v Pulju pa prve moderne potniške motorne ladje. V Slavonskem Brodu bomo izdelali prve serije normalnotirnili lokomotiv, v novih obratih tovarn v Rankovičevem in Smederevski Palanki pa nove velike serije tovornih in potniških vagonov. Tovarna avtomobilov v Teznu, ki je sedaj neodvisna od dobav iz tujine, pa se pripravlja, da bo v zadnjem letu petletke izdelala dnevno po 16 tovornih avtomobilov. Kaj pa težave, s katerimi se moramo boriti na področju preskrbe z živili in industrijskimi izdelki za široko potrošnjo? Te težave, ki jih naši delovni ljudje bolj neposredno občutijo, kakor so prej občutili težave zaradi blokade, niso več v neposredni zvezi z ekonomskim pritiskom držav Inform-biroja, marveč so nastale predvsem zaradi tega, ker smo morali v naši težki borbi za »biti ali ne biti« in za izpolnitev odločilnih postavk petletnega plana, pospešeno razviti temeljne panoge naše industrije na račun predelovalne in lahke industrije. Da si zagotovimo nujno potrebne stroje in naprave za pospešeno kapitalno graditev zlasti v rudarstvu in težki industriji, smo morali omejiti uvoz nekaterih surovin za predelovalno industrijo, predvsem uvoz tekstilnih surovin. Zato je bila v prvem lanskem polletju proizvodnja tekstilne industrije za 8.3% manjša kakor v prvem polletju prejšnjega leta. Proizvodnja živilske industrije se je v primeru s prvim polletjem 1949 zmanjšala za 14,5%, to pa predvsem zaradi slabe letine sladkorne pese v letu 1949, ki je narekovala znižanje plana predelave sladkorja. Vse to pa so sekundarne posledice naše težke borbe zadnjih let. Naša država je bila lani kakor bolnik, ki je uspešno prestal hudo operacijo, pa še vedno čuti bolečine. Sredi lanskega leta se je začel tudi položaj na področju lahke industrije boljšati. Navzlic nadaljnji napetosti glede tujih deviz smo zaradi olajšanja Traktor, delo jugoslovanskih rok na tržaškem velesejmu. preskrbe uvozili iz inozemstva 1406 vagonov sladkorja in 904 vagone masti, hkrati pa smo postavili odkup mesa in maščob na novo podlago in še bolj razvili prašičerejo na državnih kmetijskih posestvih i v obdelovalnih zadrugah. V ta namen so bile izvršene nadaljnje velike investicije za gradnjo pitališč, svinjakov in hlevov v državnem in zadružnem sektorju. Samo na državnem posestvu Belje so lani pitali nad sto tisoč prašičev. Čeprav je izgraditev težke industrije tudi v preteklem letu obdržala svojo prioriteto, smo lahko med letom razvili v večjem obsegu tudi kapitalno graditev v lahki industriji. Za povečanje naše proizvodnje papirja je bila zlasti pomembna dograditev velike tovarne celuloze v Prijedoru, ki je že precej razbremenila našo zunanjo trgovino pri uvozu celuloze in omogočila večjo proizvodnjo papirja, ki je bila v prvem polletju zaradi pomanjkanja celuloze za 4,7% manjša kakor vsako leto prej. Da se poveča naša tekstilna proizvodnja, smo začeli sredi leta graditi vrsto velikih tekstilnih tovarn, predvsem predilnic, katerih pomanjkanje najbolj občutimo. V stari Jugoslaviji se niso mogle razviti predilnice, ker je bil inozemski kapital kot lastnik večine tekstilnih tovarn interesiran na uvozu preje. Zato moramo še danes kupovati v inozemstvu drago prejo, namesto da bi kupovali surov bombaž in ga doma predelali. Ko bomo letos dogradili nove predilnice, zlasti v Čapljini ob Neretvi, v Titovem Užicu in v Prištini, bomo v tujini kupovali le bombaž, kolikor ga bomo še potrebovali ob naglo rastoči domači proizvodnji bombaža. Na ta način bomo prihranili na leto več sto milijonov dinarjev. Čeprav se tekstilna proizvodnja v vsem lanskem letu ni povečala v primeri s prejšnjim letom, smo vendar izdelali mnogo več tkanin kakor pred vojno, saj je že leta 1949 dosegla proizvodnja bombažnih tkanin 160,5 milijona m" nasproti 16 milijonom pred vojno, proizvodnja volnenih tkanin pa 28 milijonov m2 nasproti 13,3 milijona m2 pred vojno. Vrhu tega sta že lani začela obratovati v Makedoniji dva velika tekstilna kombinata, in sicer kombinat za volno v Tetovem in kombinat za svilo v Titovem Velesu. Naša industrija usnja in čevljev se je tudi v zadnjih letih, ko smo morah vso skrb posvečati težki industriji, nadalje močno razvijala. Že leta 1949 smo (brez lokalne proizvodnje po planu II) izdelali 7,73 milijona parov čevljev z usnjenimi in gumijastimi podplati nasproti 3,80 milijona parom pred vojno (1939). Lani pa se je proizvodnja še nadalje povečala in je bila v prvem polletju še za 7,3% večja kakor leto prej. Kakor so naši delovni ljudje sprva podcenjevali težave, ki nam jih je povzročil Informbiro z ekonomsko blokado, tako smo lani, ko smo neposredne težave zaradi blokade že premagali, precenjaveli težave v preskrbi, ki so bile le začasne. Danes, ko imamo že močno razvito težko industrijo, mnogo laže ustvarjamo tudi lahko industrijo, ker lahko doma izdelujemo stroje za predelavo naših surovin, ki jih imamo dovolj. To pa nam potrjuje, kako pravilna je bila politika našega državnega vodstva, ki je šla za tem, čim bolj pospešiti razvoj težke industrije, četudi začasno na škodo predelovalne industrije. Navzlic velikim naporom za izpolnitev temeljnih panog naše industrije smo lani dosegli pomembne zmage tudi pri gradnji velikih prometnih in melioracijskih objektov. Izročili smo svojemu namenu avtomobilsko Cesto bratstva in enotnosti, največji gradbeni objekt naše petletke, in sicer v vsej dolžini od Beograda do Zagreba. Dogradili smo istrsko progo, ki veže naš največji bazen črnega premoga Raša-Labin z našim železniškim omrežjem. Dovršili smo tudi vrsto krajših železniških prog, hkrati pa gradimo več novih železnic, med njimi 192 km dolgo normalnotirno progo od Sarajeva do luke Kardeljevo. Nadaljevali smo obsežna melioracijska dela, predvsem na področju Skadrskega jezera, v Pelago-niji, na Lonjskem polju in na kraškib poljih. Tudi gradnjo stanovanj v mestih in stanovanjskih naselij pri industrijskih podjetjih in rudnikih smo nadaljevali navzlic pomanjkanju delovne sile. Da se čim bolj pospeši gradnja takih stanovanj, postavljamo vrsto tovarn za montažne hiše, ki bodo že v letošnjem letu mnogo pripomogle k izpolnitvi petletnega plana gradnje stanovanj za naše delovne ljudi, še pospešili pa smo lani gradnjo šol, zdravstvenih ustanov ter velikih objektov za univerzitetne in znanstvene institute. Kakor v prejšnjih letih smo tudi lani izpolnili letni plan. To pa pomeni več kakor eno petino celotne planske naloge za petletno razdobje. Več pomeni tudi zaradi tega, ker smo že v četrtem letu petletke dosegli okrog 93% tiste vrednosti proizvodnje, ki jo določa petletni plan za poslednje leto petletke. Ostane nam torej le še naloga, dvigniti celotni obseg proizvodnje za poslednjih 7%. Prav gotovo pa bomo še letos prekoračili obseg proizvodnje, ki je določen v petletnem planu za peto leto. Danes ni nobenega dvoma več, da bomo glede obsega proizvodnje petletni plan izpolnili, v mnogih panogah pa tudi presegli, saj smo že lani v barvasti metalurgiji, v elektroindu striji, v lesni industriji, v industriji usnja in obutve ter v filmski industriji več proizvajali kakor to določa petletni plan. V letošnjem zadnjem letu petletke pa bomo bistveno presegli petletno plansko nalogo tudi še v nekaterih drugih panogah. Kako pa izpolnjujemo petletni plan investicij? Tudi glede obsega izvršenih investicij ne bomo zaostali, čeprav je treba po petletnem planu izvršiti investicije v vrednosti 278 milijard dinarjev. Naše investicije so vsako leto večje. V prvem letu petletke so znašale 34' milijard din, v drugem letu 43 milijard, v tretjem letu 60 milijard, lani pa okrog 85 milijard, kar da za štiri leta skupaj 222 milijard. Ostane nam torej za zadnje leto le še 56 milijard. Ta znesek bomo še znatno presegli. Po vsem, kar smo dosegli že v četrtem letu naše petletke, je izpolnitev našega petletnega plana do konca letošnjega leta v celoti zagotovljena, in to navzlic naši težki borbi zadnjih let za svobodo in suverenost naše države. Kaj pa so nam napovedovali inform-birojevski revizionisti? Mar se niso še pred objavo resolucije širokoustili, češ da je naše planiranje nerealno, avanturistično in da postavljenih nalog ne bomo izpolnili. Res je, premagati smo morali veliko težav in jih bomo morali tudi še letos premagovati. »Toda ni dovolj samo hoteti socializem. Zgraditi si ga moramo, zgraditi z znojem. Socializem ni stvar, ki se uresničuje z dekreti. Socializem se ustvarja z žulji, s težkimi napori in žrtvami. Ustvariti boljše življenjske pogoje iz nič, ni lahka stvar.« (Tito.) Mi pa smo v resnici začeli ustvarjati iz nič. Kakor smo med vojno začeli iz nič graditi armado, tako smo po vojni začeli iz ruševin graditi novo državo brez vsakršne resnične pomoči od zunaj. Z nadčloveškimi napori so se naši delovni ljudje lotili gradnje tovarn, hidrocentral, železnic, cest in mostov, odpirali so rudnike, izsuševali močvirja itd. Premagovali so težave, ker so vedeli, da s tem ustvarjajo pogoje za dvig splošne blaginje, ker so vedeli, da se bodo samo na ta način rešili iz zaostalosti. revščine in bede. Za zgraditev socializma pa seveda ni dovolj, če samo dvigamo proizvajalne sile. Dosledno je treba graditi tudi novo družbo, nov družbeni sistem. Ob na porih za izpolnitev velikih planskih nalog tudi lani nismo pozabili na to drugo enako važno nalogo. Tudi na tem področju smo dosegli uspehe zgodovinskega pomena. Ustvarili smo najnaprednejše socialno zavarovanje, kakršnega po obsegu pravic delovnih ljudi, kakor tudi po načinu pridobivanja teh pravic še nima nobena druga država. Ta zakon pomeni nov velik korak naprej v graditvi naše socialistične zakonodaje. Nadaljnji revolucionarni ukrep predstavlja reorganizacija državne uprave, ki smo jo izvedli in nam je prinesla dalekosežno operativno decentralizacijo gospodarskega vodstva. Ta reorganizacija se je zlasti izkazala kot močno sredstvo v borbi proti nevarnemu birokratizmu in v borbi za izpopolnitev socialistične demokracije. Hkrati je bila ta reorganizacija uvod k sprejetju zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij po delovnih kolektivih. Ta zakon je poleg zakona o nacionalizaciji najrevolucio-narnejši ukrep, ki smo ga sprejeli v naši državi, in nov odločen korak k razvoju socialistične demokracije, kakršnega doslej še niso napravili v nobeni socialistični državi. Naša država je bila prva na svetu, ki je uresničila parolo »Tovarne delavcem!«, pod katero se je boril delavski razred od srede. preteklega stoletja. Izročitev podjetij v upravo delovnim kolektivom je bil gotovo izraz moči in napredka naše socialistične domovine. Izročitev tovarn delavcem gotovo ne bi bila mogoča, če nc bi že dosegli tako velikih uspehov v naši socialistični graditvi, tako na področju proizvajalnih sil naše države kakor tudi pri političnem in kulturnem dviganju naših delovnih množic. Če pregledamo uspehe naše borhs za neodvisnost in suverenost, naše zmage v izpolnjevanju petletnega plana in naše velike revolucionarne reforme, ki smo jih izvedli v lanskem letu, ’.edaj lahko ponovimo besede, ki jih je izrekel tovariš Tito lani v februarju na zborovanju v Užicu: »Ti dnevi so v na- ši državi resnično veliki m usodni, in sicer zato. ker gradimo novo družbo, nov družbeni sistem, ki naj uresniči stoletne težnje naših delovnih ljudi, jim zagotovi človeku dostojno življenje ter jim omogoči, da bodo živeli srečno.« Kulturno življenje v Jugoslaviji FRANCENOVŠAK Menda ni za kulturno življenje v Jugoslaviji nič bolj značilno kot to, da je kultura postala last množic. To se pravi, da množice niso zgolj »odjemalec«, temveč v veliki meri tudi sodelavec v kulturnih pojavih. Jasno je, da drugače biti ne more. Ljudstvo, ki je s svojo borbo odstranilo korenine in vire revščine in zaostalosti, umljivo teži k temu, da si tudi v kulturnem življenju zagotovi ne le mesto gledalca, temveč tudi soustvarjalca. Še nedavno je bila kultura dejansko privilegij maloštevilnih bogatih meščanov, ki so lahko kupovali knjige, hodili v gledališča, na slikarske razstave in koncerte. Mnogokrat je bilo kulturno življenje v stari Jugoslaviji za marsikaterega meščana več ali manj izraz snobizma, saj je za »modernega« človeka veljal pač samo tisti, ki je bil polizan s kulturno smetano ter se je nekoliko razumel na operne arije, na klavirske sonate in na filmske zvezdnike. Večina ljudstva pa je morala v kulturnem življenju stati precej ob strani, saj je bila kultura neposredno povezana z denarjem. Kdor ni imel denarja, se je moral odpovedati gledališču in lepim knjigam, kajti to je bilo drago. Mladina, ki je rasla med dvema vojnama ter študirala, zlasti njen proletarski del, si je z dobesednim pritrgovanjem od ust nabavljala knjige, v gledališču pa je stala na dijaškem stojišču. Generacija, ki raste po osvoboditvi, seveda ne pozna razmer, v katerih je rasla predvojna mladina. Dobro bi pa bilo, ko bi se vedno zavedala, da je bila pot do svobode polna truda in nesebičnih naporov. Kakor ostalo tako si je ljudstvo tudi svobodno kulturno življenje moralo priboriti. Danes se to življenje vsak dan bolj razvija, poganja globlje in globlje korenine, pronica vse bolj v srca ljudi ter jih dela boljše in plemenitejše. Nemogoče je, da bi v kratkem času opisal kulturno življenje pri nas. V tem članku ni mogoče opisati niti tega, kar se je na področju kulture v enem letu zgodilo samo v slovenski republiki, kaj šele da bi zajel vso kulturno in prosvetno dejavnost socialistične Jugoslavije. Vendar bi rad z nekaj stavki prikazal ogromne uspehe, ki smo jih dosegli v kratkem času. Po-služil se bom nekaj številk in statističnih podatkov, ki pa, jasno, ne morejo povedati vsega. Toda že to bo dovolj, da si bo čitalelj lahko napravil sliko o razgibanosti kulturnega življenja. Uvodoma sem dejal, da je kultura v novi Jugoslaviji last množic. Kaj to pomeni — last množic? V časopisih beremo dan za dnem o kulturnih društvih. V Sloveniji m po vsej Jugoslaviji imamo celo vrsto tako imenovanih kulturno umetniških društev, ki jih označuje splošno znana kratica »KUD«. Menda je največ sindikalnih kulturnoumelniških društev (SKUD). So pa tudi mladinska kulturno umetniška društva (MKUD), pionirska kulturno umetniška društva (PKUD), študentska (SKUD), železničarska (ŽKUD). izobraževalno umetniška društva (IZUD) itd., itd. Tu ni prostora, da bi jih naštevali, saj jih vsakdo pozna po imenu, vsaj veliko število članov, mnogokrat tudi vse članstvo svojega sindikata, mladinske, pionirske, študentske ali kake druge organizacije. Seveda je med temi društvi precejšnja razlika. Nekatera so bolj, druga manj delavna, nekatera imajo samo eno ali dve sekciji, druga pa šest, sedem sekcij in še več. Redno najdemo pri najboljših društvih dramsko sekcijo, knjižnico, pevski zbor, folklorno skupino, orkestrsko skupino, študijski krožek, šahovsko sekcijo, fo- to amaterski krožek, recitacijsko skupino in še druge. Kakor je znano, je v kulturno umetniških društvih vseh vrst najbolj plodno množično kulturno delo v Jugoslaviji. \ zadnjem letu so se ta društva še bolj okrepila in organizacijsko utrdila. Nekatera so dosegla resne umetniške uspehe. V vsaki od šestih republik Jugoslavije imamo vsako leto republiške revije najboljših kulturno-umetniskih društev, ki nastopajo na velikih prireditvah, tako imenovanih festivalih. Ti festivali živo dokazujejo, kako mogočen veletok je pri nas kulturno življenje. Pred vsakim festivalom kulturna društva tekmujejo na ta- ko imenovanih okrajnih izločilnih tekmovanjih. Iz leta v leto najdemo že na okrajnih tekmovanjih več društev. Zmagovalci na okrajnem tekmovanju nastopijo najprej na okrajnem, pozneje pa še na republiškem festivalu. V zadnjem časn je število teh društev tako naraslo, da vse sekcije ne morejo tekmovati hkrati, pač pa tekmujejo skupaj samo pevski zbori raznih društev, dramske skupine itd. Vedno več jih je. Njihove umetniške kvalitete se tako dvigajo, da so najboljša društva nastopila že v inozemstvu, v Švici in, drugod. Tako se še vsi spominjamo velikega uspeha ansambla narodnih plesov Jugoslavije, ki je gostoval v tujini in so ga sestavljali posamezni člani najboljših folklornih skupin Hrvatske, Srbije in Makedonije. Iz gornjega lahko posnamemo samo eno ugotovitev: velik razmah kulturno-umetniških društev je kljub vsemu naštetemu šele na začetni stopnji. V bližnji bodočnosti bodo društva dosegla še večje uspehe. Njihovi uspehi pa niso samo v tem, da dvigajo kulturno raven in zavest svojih številnih članov, njihova vloga je važna morda še bolj zaradi tega. ker vzgajajo svoje člane in preko članov ostale množice v vse zavednejše graditelje socializma. Kultura se ne začne pri gledališčih, temveč pri prvi pismenosti. Vsi vemo. kako žalostno dediščino nam je v tem pogledu zapustila stara Jugoslavija. V posameznih republikah naše države je bilo število popolnoma nepismenih ali polpismenih (to so taki, ki znajo samo brati ali samo pisati) ogromno. Statistični podatki, ki jih je objavilo Društvo narodov nekaj let pred drugo svetovno vojno, kažejo, da je bila Jugoslavija glede pismenosti med najbolj zaostalimi državami. Po ljudskem štetju dne 3. marca 1931 je bilo v Jugoslaviji od 13,934.038 prebivalcev 6,197.916 nepismenih. To pomeni, da je bil v stari Jugoslaviji skoro vsak drugi prebivalec nepismen. Manj je to veljalo za Slovenijo, vendar tudi v Sloveniji nismo bili brez takih ljudi. Že med partizansko borbo se je začel ne- izprosen boj za odstranitev nepismenosti. Pisati so se učili borci v enotah in ljudstvo na osvobojenem ozemlju. Samo leta 1943 je na osvobojenem ozemlju Hrvatske n. pr. delalo 150 tečajev za nepismene. Na Hrvatskem so naučili pisati in čitati 30.000 ljudi samo med osvobodilno borbo. Podobno je bilo v Bosni in Hercegovini in v ostalih republikah. Ce je bila borba proti nepismenosti tako obsežna že v času, ko so bili važnejši drugi napori, kako obsežnejša je postala šele po osvoboditvi! Rodilo se je geslo: Za popolno odstranitev nepismenosti v Jugoslaviji! Ta naloga se je uspešno reševala in se še rešuje. Ljudske množice je naša revolucija potegnila v politično življenje. Če hočeš politično delati, moraš znati čitati in pisati. Tako je šla borba za nepismenost hkrati s pritegovanjem množic v politično življenje hkrati z borbo za izgradnjo socializma. Saj vsi vemo — socializem niso samo nove tovarne in ceste, ukročene reke in veličastne bidrocentrale, niso samo počitniški domovi v gorah in ob morju, socializem pomeni tudi novega človeka, kulturnega človeka. Samo do konca maja 1948 se je naučilo pisati poldrugi milijon ljudi. To je bila velika ofenziva proti kulturni zaostalosti, ki so jo odločno pokrenile ljudske oblasti. Ka-dio in tisk sta pojasnjevala množicam pomen borbe proti nepismenosti. Delo, ki bo kmalu kronano z največjim uspehom, je zahtevalo ogromno število ljudi, sredstev in časa. Vlade ljudskih republik so žrtvovale velika denarna sredstva za likvidacijo nepismenosti. Največ je na novo postalo pismenih kmetov, mnogo pa tudi žena. To pionirsko delo je teklo tudi v jugoslovanski armadi. Borba proti nepismenosti je bila v jugoslovanski armadi ena prvih nalog kulturno-prosvetnega dela. Samo do konca maja 1948 se je v jugoslovanski armadi naučilo čitati in pisati nad 150.000 borcev. Veliko oporišče borbe proti nepismenosti so postale tudi mladinske delovne brigade. Velike mladinske delovne akcije so bile in so za mladino naše države velika šola. Vsi vemo, da mladinci niso samo gradili te in te proge ali avtomobilske ceste, temveč so gradili — kakor so imeli napisano na svojih številnih geslih — tudi sebe. Število mladincev, ki so postali pismeni pri delu za izgradnjo velikih objektov petletke, gre v visoke deset tisoče. V zvezi z odpravo nepismenosti je nujno omeniti poslanstvo knjige v novi Jugoslaviji. Knjiga je bila že dolgo simbol kulture. V knjigo so najboljši ljudje vseh narodov strnili svoje znanje o človeku in svetu in ga predali potomcem. Knjiga je živi učitelj, ki je vedno pri roki, ki ne kriči in je nevsiljiva začetnica vsake modrosti. Res je, tudi v stari Jugoslaviji so delovale knjigarne in založbe, tudi v stari Jugoslaviji so izhajale knjige. Toda, kolikor je to resnično, tako je tudi res, da je bila knjiga nekoč skoraj nedostopna za množice, saj je izhajala v nizkih nakladah, preprosti človek je ni mogel kupiti in je tudi ne bi razumel, saj mu je z redkimi izjemami govorila o stvareh, ki so mu bile tuje. Ljudska revolucija je knjigi priborila najodličnejše mesto. Knjiga je postala važno sredstvo za politično in kulturno vzgojo. Naklade vseh knjig, časopisov in dnevnikov so takoj po osvoboditvi izredno poskočile, novo ustanovljene založbe pa so začele najširšo delavnost. V vseh republikah je zacvetela književnost, naklade knjig in časopisov pa so tako narasle, da so večkratno presegle predvojno povprečje, in vendar vlada vsepovsod pomanjkanje knjig. Na tisoče in tisoče je še ljudi, ki si še ne morejo kupiti knjig, ker je tudi naša država zaradi splošne krize pomanjkanja papirja, ki vlada skoraj v vseh evropskih državah, prizadeta. Ravno zaradi tega, ker so naše naklade še vedno premajhne, se danes knjiga načrtno razdeljuje, predvsem se upoštevajo razne sindikalne knjižnice in druge kulturne ustanove, ki so neposredno v stiku z množicami. Dočim lahko v Evropi govorimo o »krizi knjige«, pa pri nas trenutno lahko govorimo o »krizi papirja«. Zna- no je, kako velike naklade imajo v Jugoslaviji dnevniki. Tako vemo, da navedem samo ta primer, da so izhajali predvojni slovenski dnevniki v komaj 20.000 izvodih na dan, danes pa izhaja »Slovenski poročevalec« v več kot sto tisoč izvodih in še se priglašajo novi naročniki. Viden znak zdravega življenja pri nas je žeja po kulturi. Nič posebnega ni, če je kaka knjiga v pičli uri razprodana, nič posebnega ni, če je težko dobiti vstopnice za gledališče in kino. Socializem pomeni skrb za človeka. Človek, srečen, bogat, plemenitejši, boljši človek — to je cilj, to je končni smoter socializma. Vse, kar se gradi, ves naš znoj, vse je podrejeno temu velikemu cilju, v katerem se izpopolnjujejo davne sanje človeštva. Po zadnji vojni se je pri nas posebno izboljšal položaj človeka, ki piše, položaj pisatelja. Pred vojno so le redki književniki v Jugoslaviji lahko živeli od svojega pisateljskega dela. Na videz je prejšnja oblast tudi cenila pisatelje, najrajši pa jih je slavila mrtve, tedaj, ko niso nič več mogli pisati. Vloga pisatelja, mislim seveda naprednega pisatelja, je hila zato v stari Jugoslaviji podcenjevana. Mnogi naši književniki in publicisti so prebili najboljša leta v ječah prejšnje države^. Danes je književniku — pisatelju, pesniku. dramatiku, esejistu odprta vsakršna možnost, da v službi svojega ljudstva ustvari dela trajne vrednosti, ki bodo večen spomenik naše ponosne borbe za svobodo in samostojnost. Ljudska oblast z vsemi sredstvi pospešuje delo književnikov in seveda tudi drugih umetnikov. Ni se treba s tem hvaliti, zadostuje samo bežen pogled na vse, kar je že storjeno in tudi največji skeptik mora izreči priznanje temu velikemu in požrtvovalnemu delu. Gmotni položaj književnikov in umetnikov je po osvoboditvi v splošnem znatno boljši od predvojnega. Vsako leto podeljujejo republiške vlade in zvezna vlada književnikom in umetnikom posebne nagrade za književna in umetniška dela. Te nagrade dosegajo skupno milijonske vsote, prejemajo jih pa vsako leto najboljši pesniki in pisatelji, glasbeniki, slikarji, gledališki in filmski umetniki. Umetniki so deležni pozornosti najvišjih predstavnikov oblasti. Tako je znano, da so bili zadnji nagrajenci sprejeti pri maršalu Titu. Pri nas se skoraj iz dneva v dan ustanavljajo nove kulturne ustanove. Nemogoče je našteti vse vrste muzejev in znanstvenih zavodov, ki so bili po osvoboditvi na novo ustanovljeni. Z nekaj besedami bi se rad dotaknil samo gledališkega življenja v Jugoslaviji. Če za kako kulturno ustanovo velja, potem velja gotovo za gledališče, da ima izredno močan vpliv na človeka. Toda poglejmo si gledališke zgradbe, ki smo jih podedovali iz stave Jugoslavije. Velika mesta kot so Ljubljana, Zagreb, Beograd, Sarajevo, Skoplje, Split itd. imajo nesorazmerno majhna gledališka poslopja, ki sedanjim potrebam ne ustrezajo več. iločim so bila pred vojno tudi ta majhna gledališča mnogokrat nerazprodana, je danes povsem obratno. Danes je treba biti precej požrtvovalen in v dolgi vrsti čakati na vstopnice. Ljudska oblast je množicam omogočila, da so pričele obiskovati gledališče. »Traviata« in »Carmen« pa »Madame Butterfly« niso več privilegiji mestnih ljudi, ampak si jih ogledajo lahko tudi člani sindikatov, delavci in nameščenci vseh vrst. Kako daleč za nami je utvara, da delavec »nima smisla« za gledališko umetnost. Veseli smo tega napredka, žalostni pa zato, ker nam ni mogoče, da bi kot Ribničani v šaljivi zgodbi razširili stene svojih gledališč, da bi labko sprejela več gledalcev. Tudi na področju gledališča je bilo mnogo storjenega. Po raznih večjih mestih Jugoslavije so z osvoboditvijo nastale nove opere, od katerih zaslužita posebno omembo Državna makedonska opera v Skoplju in Opera v Sarajevu. V Sloveniji pa ne smemo pozabiti nove Opere v Mariboru. V mnogih mestih, kjer pred vojno ni bilo gledališča ali po so le diletantske skupine od časa do časa prirejale svoje predstave, delujejo zdaj stalna gledališča s poklicnimi igralci. Ker je nemogoče našteti gledališča v vsej Jugoslaviji, se omejim samo na to, kar imamo v Sloveniji: v Ljubljani deluje dramsko in operno gledališče, ustanovljeno je pa tudi Mestno gledališče, zadnji čas še Veseli teater. Mnogi poznajo tudi Šentjakobsko :n Lutkovno gledališče. Poklicno gledališče ima tudi Maribor in sicer Dramo in Opero, zraven pa še Zabavno gledališče. Ustanovljena so poklicna gledališča v Kranju, Celju, Ptuju, na Jesenicah. Ustanovljena bodo pa še nova. Kvaliteta predstav zaradi tako velike »konkurence« neprenehoma raste. Naša gledališča si ne samo med seboj izposojajo pevce in igralce, marveč tudi prihajajo gostovat s celotnimi ansambli v bratska glavna mesta. Pomen takih gostovanj za kulturno zbliževanje med našimi narodi je očiten. Ljubljanska Opera pa je gostovala tudi v Celovcu in Gradcu v Avstriji, kjer je dosegla ogromen umetniški uspeh in laskava priznanja. Na mednarodnem tekmovanju v Verviersu v Belgiji pa so naši operni pevci odnesli vseh prvih šest nagrad in potrdili velik sloves jugoslovanskih pevcev v svetu. Tudi razne šole spadajo h kulturnemu življenju. Ogromen porast vseh šol govori o tem, da je Jugoslavija že danes kulturna država. Predaleč bi me zavedlo, če bi statistično prikazal porast osnovnih, srednjih šol, gimnazij, učiteljišč in strokovnih šol, tehniku-mov, umetniških šol, šol narodnih manjšin, univerz, visokih šol in akademij. Samo v Ljubljani n. pr. imamo univerzo s štirimi fakultetami, tehniško visoko šolo. medicinsko, agronomsko in gospodarsko ter bogoslovno fakulteto. Akademijo za upodabljajočo umetnost. Akademijo za igralsko umetnost in Glasbeno akademijo. Seveda so to samo visoke šole s stopnjo fakultete. Podobno stanje najdemo tudi v drugih republikah. Tako n. pr. je bila leta 1949 v Skoplju pet let po osvoboditvi ustanovljena prva makedonska univerza. Koroški Slovenci na obisku v Trstu: v Devinu. Veliko kulturno in politično vlogo igra film. Jugoslavija ima danes lastno filmsko industrijo. Tako imamo zvezno podjetje »Zvezda-film«, po republikah pa delujejo republiška podjetja za proizvodnjo filmov, tako »Tri-glav-film« v Ljubljani, »Jadran-film« v Zagrebu, »Avala-film« v Beogradu, »Bosna-f ilm« v Sarajevu. »Vardar-film« v Skoplju in celo mala Črna gora ima svoje lastno filmsko podjetje »Lovčen-filmcc. Poleg tega dela še zvezno podjetje za proizvodnjo ozkega in kulturno dokumentarnega filma. Odkar smo v naših kinematografih gledali prvi jugoslovanski film »Slavica«, je že minilo precej časa. Medtem so pričela izdelovati umetniške filme skoraj vsa podjetja v Jugoslaviji. Kmalu bomo videli tudi bosanski, črnogorski in makedonski umetniški film. Prvi slovenski film »Na svoji zemlji« je še vsem v živem spominu, v delu so pa že novi slovenski filmi, tako »Visoška kronika« po Tavčarjevem romanu, film o Trstu po scenariju Franceta Bevka in film o našem pesniškem prvaku Prešernu. Zanimivo bi bilo primerjati, kako je raslo število predstav in gledalcev v naših kinematografih in kako je raslo število kinematografov. Samo leta 1948 je filmske predstave v Jugoslaviji gledalo skoraj 60 milijonov ljudi, to število pa je v letih 1949 in 1950 ogromno poskočilo. Tudi število kinematografov je naraslo, tako je bilo sredi leta 1950 v vsej državi 822 stalnih in 150 potujočih kinematografov. To število se je medtem že spet povečalo. Mnogo sporeda zavzema sedaj že film domače proizvodnje, zlasti dokumentarni film in drugi poučni filmi. Tudi v kinematografih čutimo, da smo gospodarji na svojih tleh. Če bi hotel podrobneje obravnavati katero koli panogo našega kulturnega življenja, bi moral napisali debelo knjigo. Tu se moram omejiti pravzaprav samo na drobne pripombe. Isto moram napraviti glede našega radia, ki spada med važne kulturno in politično vzgojne činitelje. Vsi vemo, da je imela stara Jugoslavija samo štiri radijske postaje, katerih skupna moč je znašala 26,7 kilovata. Danes je v Jugoslaviji veliko število srednjevalov-nih in kratkovalovnih postaj. Naše radijske postaje spadajo sedaj med najmočnejše v Srednji Evropi. Hkrati z razvojem radiofonije se je pričela razvijati tudi radijska industrija in ustanovljene so bile posebne šole za radijske tehnike. Tako kulturno življenje seveda močno odmeva tudi med našimi brati v zamejstvu in med našimi izseljenci na drugih celinah. Tržaški in koroški Slovenci vidijo v našem kulturnem življenju veliko izpodbudo in si iščejo po našem zgledu lastno pot kulturnega in prosvetnega udejstvovanja. Z globok« ljudskostjo prežeta kultura je obojestransko vabljiva in osvajajbča. Tako si je mogoče razložiti gostovanje slovenskega narodnega gledališča iz Trsta v Ljubljani in Mariboru, obisk tržaških slikarjev slovenskega rodu v Ljubljani in njihovo razstavo v Moderni galeriji, pa razstavo Božidarja Jakca v Trstu, gostovanje centralnega pevskega zbora Slovenske Koroške v Sloveniji in drugod po Jugoslaviji, obisk delegacije slovenskih kulturnih delavcev v Ameriki, obisk umetniške skupine jugoslovanskih rojakov iz Amerike »Tamburica« v stari domovini, potovanje slovenskih književnikov po Slovenski Koroški, gostovanje ljubljanskega gledališča v Kopru itd., itd. Vsepovsod znamenja tesne povezanosti med rojaki tostran in onstran meja. Tu bi še omenil velikanske uspehe, ki jih doživljajo jugoslovanski filmi med našimi izseljenci v Ameriki, Avstraliji, Kanadi in drugod. Slovenci za mejami so z naravnost nepopisnim navdušenjem sprejeli prvi slovenski film »Na svoji zemlji«. Še s posebno ginjenostjo so ta film občudovali koroški Slovenci. Tudi med samimi jugoslovanskimi narodi je danes ustvarjena vedno večja kulturna povezanost. Različne kulturne stopnje posameznih predelov naše države se vedno bolj izenačujejo. Medsebojno spoznavanje jugoslovanskih narodov s tekmovanjem v kulturnem življenju daje že sadove. Vse kulturne ustanove širom po državi si izmenjavajo izkušnje. Ljubljana je n. pr. doživela lani obisk celotnega ansambla zagrebške in beograjske Opere. Tako smo Slovenci spoznali raven operne umetnosti v drugih republikah. V Ljubljani je gostovalo tudi mariborsko dramsko gledališče. V Moderni galeriji v Ljubljani smo videli pomembne slikarske razstave, tako n. pr. razstavo Gojmira Antona Kosa in Franceta Pavlovca, razstavo slovenskega slikarstva v dobi realizma, dalje razstavo slikarjev Mihe Maleša, Marija Preglja in Maksima Kavčiča. Slovenski likovni umetniki so se nam mimo tega predstavili s posebno majsko razstavo. Množica tujih dirigentov, pianistov in raznih kulturnih delavcev je tudi to leto obiskala našo državo. Med njimi naj omenim vsaj angleškega pianista Kendala Taylora, švicarskega pianista Franca Jožefa Hirta, orkester dunajskih simfonikov z dirigentom Klemen-som Krausom, francosko pianistko ma-dame de la Bruchollerie, švicarskega pianista Paula Baumgartnerja, avstrijskega skladatelja in klarinetista Friedricha Wildgansa, italijanskega dirigenta Carla Zecchija, angleškega dirigenta Georga Weldona, italijanskega violončelista Enrika Mainardija itd., itd. Že la imena nam kažejo, koliko naporov vlaga ljudska oblast tudi na področju glasbenega življenja, zavedajoč se, kako so stalna gostovanja svetovnih mojstrov jamstvo za visoko raven in stalni napredek domače glasbene ustvarjalnosti. Sicer pa je kulturna žeja našega ljudstva tako velika, da jo najlepše ilustrira tale primer: Neko mladinsko kulturnoumetniško društvo je imelo turnejo po deželi. V mestece, kjer je bil nameravan koncert, je prišla delegacija s hribovske, pet ur peš hoje oddaljene vasi, naj bi mladinci tudi tam priredili koncert, češ: »Od nas ne boste šli ne lačni ne žejni, samo pridite!« V tem stavku, zlasti pa v zadnjem' vzkliku, je povedano mnogo. Jugoslavija je dežela, kjer je kulturno življenje v polnem razcvetu. Kultura ni sama sebi namen. Tudi kultura je samo sredstvo, da postane človek boljši in srečnejši, pogoj je za njegovo bolj vsestransko, intenzivno in bogato življenje. Perspektiva, ki jo imajo naši narodi v tem pogledu, je lepa in nam kaže bodočnost, ki bo vredna vseh naših narodov in naših včasih res trdih prizadevanj. Pred štiri sto leti je izšla prva slovenska knjiga MIRKO RUPEL Štiristoletnica prve slovenske knjige, ki jo praznujemo letos, je že sama po sebi velik praznik našega slovstvenega in kulturnega življenja. Pa je pomen te obletnice še večji, ker smo se priborili do knjige, tega vidnega znamenja svoje kulture, v dobi. ko smo bili v skrajno slabem družbenem, političnem in kulturnem položaju. Slovenci so v 16. stoletju skoraj izključno pripadali kmečkemu razredu. Ker je bil kmet tedaj domala brezpraven. so ga tlačili od vseh strani. Odirali so ga veliki fevdniki, ker mestom zaradi njih privilegijev niso mogli do živega. Izžemali so ga nižji plemiči in vitezi, saj so zaradi nove vojne tehnike izgubljali veljavo, zato ohuboževali ter se še najlaže okoriščali pri obdelovalcu zemlje. V mestih so vladajoče n*, tricijske družine s cestninami, mostninami in drugimi pristojbinami pritiskale ne le srednjega meščana in mestni proletariat, temveč tudi okoliško kmečko ljudstvo. Celo duhovščina mu ni prizanašala: cerkveni knezi niso bili boljši od posvetnih fevdalcev, drugi duhovniki pa so s prodajo odpustkov in relikvij, z romanji in podobnimi stvarmi znali iztisniti iz kmeta še tisto, kar so mu drugi pustili. Mimo domačih tlačiteljev pa je slovenski kmet moral prenašati še turške napade, ki so terjali toliko človeških in gospodarskih žrtev. Usodno je postajalo, da so Slovenci bili brez svoje države. Ker so pripadali tujemu političnemu, družbenemu in kulturnemu sestavu, so bili brez zavesti lastne državnosti. Povrh so bili razkosani na razne dežele z bolj ali manj posebnim političnim življenjem (Kranjska, Koroška, Štajerska itd.); zato se ni mogla razviti niti zavest o slovenski skupnosti, nastala pa so lahko separatistična prizadevanja. Poleg tega je bilo slovensko ozemlje razcepljeno tudi v cerkvenem pogledu, ker je njega večji del spadal pod cerkveno- pravne okoliše s središči izven Slovenije. Priseljevanje tujcev, zlasti Nemcev, je čedalje bolj krepilo nemščino, ki je namesto latinščine postajala uradni jezik, pa tudi občevalno sredstvo višjih slojev. Slovenščina, jezik neukih nižjih plasti, je izgubljala svojo ceno in nič čudnega, če tudi redki izobraženci slovenskega rodu niso čutili ne dolžnosti do gojitve slovenskega jezika ne potrebe po slovstvu v materinem jeziku. Slovstvenega izročila ni bilo, zakaj rokopisni drobci, kar se jih je obranilo od brižinskih spomenikov dalje, ne dopuščajo, da bi sklepali na zavestno tradicijo niti za cerkveno slovstvo. In vendar je bila cerkev še najbolj poklicana, da bi bila dvignila slovenščino med književne jezike, 'saj je potreba, da se vsaj najnujnejša cerkvena besedila, rasla od stoletja do stoletja, ustale v ljudskem jeziku. To se pri nas ni zgodilo. Tudi ustanovitev ljubljanske škofije 1461 ni prinesla spremembe starega nazora, češ da slovenski jezik ni poraben za knjižno rabo, čeprav je bila to prava slovenska škofija z domačimi škofi. Splošno stanje kulture, ki sta jo pri nas posredovali latinščina in nemščina, je bilo dokaj nizko. Na slovenskem ozemlju ni bilo nikakega posebnega slovstva v teh dveh jezikih. Tudi šolstvo je bilo zelo slabo razvito; tiskarne ni bilo nobene. Spremembo žalostnega stanja je prinesla Slovencem šele reformacija. V srednjem veku je vso izobrazbo imela v svojih rokah cerkev. Zato je bila cerkev tudi ideološki izraz fevdalizma. Če se je torej kdo hotel lotiti fevdalizma, se je moral lotili predvsem cerkve. Vrb tega je cerkev sama izzvala k uporu: zašla je v posvetnost in razvrat, njeni zastopniki pa so bili neuki in nevredni. Znano je. da je reformacijo sprožil avguštinec Martin Luter, ko je začel boj zoper odpustke ter 1517 nabil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu svojih 95 tez. S svojimi nauki, da papež nima pravice odpuščati grehe in da tega odpuščanja ne dobi človek s pokoro, temveč z vero, je začel boj proti papežu ter nujno moral zavreči njegovo avtoriteto, zavreči mašo, večino zakramentov, vice, post, meni-štv.o itd. Lutrov nastop je bil vsekakor revolucionaren in novo versko gibanje se je naglo širilo. Zajelo je kmete, meščane in nižje plemstvo, celo nekatere kneze, zakaj za vse so bili vabljivi novi nauki, vodilnim razredom pa sc je obetala tudi obogatitev s cerkvenim imetjem. Najradikalnejša je bila kmečko-plebejska, mnogo zmernejša meščansko-pleiniška smer. Tedaj pa se je Luter, ki je postal varovanec vell-kašev, odločil proti kmetom in ostro nastopil zoper njihov punt. Tako je privedel reformacijo pod okrilje knezov. »S tem ni zatajil samo kmečke vstaje, temveč tudi svoj lastni upor proti duhovni in posvetni avtoriteti; s tem je izdal knezom ne samo ljudsko, ampak tudi meščansko gibanje,« pravi Engels. Ves nadaljnji razvoj reformacije na Nemškem je pravzaprav boj fevdalnih knezov zoper cesarja, ker se je upiral njihovi osamosvojitvi. Leta 1555 je v Augsburgu prišlo do verske sprave: protestantski knezi in stanovi so dobili versko svobodo, podložniki pa so morali sprejeti vero svojih gospodarjev ali pa izseliti se. S tem je bila reformacija na Nemškem pravno priznana. Na Slovenskem so se novega nauka, ki so -ga prinesli iz Nemčije študenti, trgovci, rudarji in vojaki, najprej oprijeli meščani. Kranjsko plemstvo se spočetka ni posebno navduševalo, ker so njegovi podložniki pri kmečkem uporu 1525 pokazali med drugim tudi prizadevanje po cerkvenih reformah, na primer da bx si sami volili župnike. Plemiči so se bali za svoj vpliv na cerkveno upravo, ki so si ga bili zagotovili ob koncu srednjega veka z ustanovitvijo beneficijev, župnij in kaplanij. Kmetje pa so bili po porazu prestrašeni in so postali nezaupljivi. Do leta 1530, ko so nemški protestanti v Augsburgu jasno izpovedali svoj nauk, ga zapisali ter ostro podčrtali razlike med svojo in rimsko vero, so začetki reformacije na Slovenskem očitni, vendar se javlja to gibanje pri meščanih, duhovnih in nižjem plemstvu zgolj v nasprotovanju napravam stare cerkve brez kakršne koli organizacije, pri kmečkem ljudstvu pa v obliki ločin, kakršna je bila prekršče-valska. Prekrščevalci so zavrgli krst otrok ter na novo krščevali odrasle. Primož Trubar češ da je dovoljeno krstiti človeka šele tedaj, ko lahko vero izpoveduje. Urediti so hoteli cerkev po stanju v času apostolov. Nekateri so zavrgli vsakršno oblast ter zahtevali, naj bodo kristjani brez imetja, da jim vse bodi skupna last. Ponekod so prekrščevalci bili zelo revolucionarni (posebno znamenit je vodja kmečkega revolucionarnega gibanja v južnozahodni Nemčiji Tomaž Miinzer), v naših krajih pa sr> bili precej krotki; preganjala jih je tako katoliška kakor luteranska oblast, a stiskanemu kmečkemu človeku je ta ločina bila bližja od te in one oficial-ne cerkve, ker je ustrezala njegovim prizadevanjem, ki jih je pokazal v puntu 1515 in pozneje 1573. V tridesetih letih so se jjod vplivom napredovanja protestantov na Ncm- škem zavzemali pri nas za novo vero pokrajinski oblastniki, namreč deželni stanovi, a morali so zaradi avstrijskega vladarja, ki je bil strogo katoliški, delati to zelo previdno. Spočetka so samo grajali razne cerkvene razvade in tožili zaradi neprikladnih pridigarjev. Leta 1541 pa so že odkrito terjali svobodo protestantske veroizpovedi, porabivši vladarjevo zadrego in stisko zaradi turške nevarnosti. Daši niso uspeli, so vendar imeli precej proste roke. Tako je prišlo tudi do prave protestantske cerkvene organizacije na Kranjskem 1561, ko so deželni stanovi nastavili Trubarja za superintendanta (prvega pridigarja), in podobno skoraj ob istem času na Štajerskem in Koroškem. V Ljubljani so si protestanti ustanovili 1563 tudi srednjo šolo. Desetletje kasneje, 1572, sta stanova gospodov in vitezov izsilila v Gradcu od deželnega kneza versko svobodo za svoje družine in podložnike, za prebivalce deželnoknežjih mest pa niso uspeli. Kmečke množice so bile pozdravile nastop reformacije, njen revolucionarni začetek, ker so upale, da bodo v novem verskem gibanju našle oporo za svoja družbena prizadevanja. Ko pa so reformacijo dobili v roke plemiči, ko so v novi cerkveni organizaciji zagospodovali fevdalci in njih zavezniki, so kmetje razočarani morali spoznati, da se njih družbeni položaj ne bo izboljšal. Zato jih nič ni zadrževalo, da ne bi bili dvignili orožje proti tem fevdalcem. Leta 1573, ko je oficialna protestantska cerkev v Notranji Avstriji dosegla vidne uspehe, je nastal eden največjih kmečkih puntov. Protestantje so ga prav tako obsodili kakor katoličani. Leta 1578, ko so na deželnem zboru v Brucku notranjeavstrijski deželni stanovi hoteli izsiliti od nadvojvode versko svobodo tudi za prebivalce deželnoknežjih mest in trgov, so dosegli le obljubo, da ne bo preganjal pridigarjev v Gradcu, Judenburgu, Celovcu in Ljubljani. — Medtem je Ljubljana dobila prvo tiskarno. Nadvojvodi pa je kmalu postalo žal danih obljub. Njegovi sorodniki in posebej še jezuiti so ga pripravili do tega, da je začel nastopati zoper protestante, kjer je le mogel. V Ljubljani se je sicer protestantska cerkvena organizacija še naprej razvijala, po deželi pa je nadvojvoda preganjal pridigarje in protestantske vernike. Ko pa je 1596 prevzel vlado nadvojvoda Ferdinand, ki je bil učenec jezuitov, je protireformacija vse ostreje pritisnila. Leta 1598 je nadvojvoda nastopil z vso odločnostjo. Najprej je izgnal protestantske pridigarje in učitelje, drugo pa prepustil posebnim verskim komisijam. Te so svojo nalogo temeljito opravile po vsej deželi. V vsakem večjem kraju je duhovni voditelj (na Kranjskem škof Hren, na Štajerskem in Koroškem škof Brenner) imel pridigo, nakar so se morali kmetje in meščani s prisego odpovedati »krivi veri«. Kdor se je upiral, se je moral izseliti. Rušili so protestantske cerkve in pokopališča, sežigali knjige; v Ljubljani, kjer je bilo le 20% katoličanov, je zgorelo enajst voz »krivoverskih« knjig. Smeli so kaznovati tudi z globami. Oboroženi sili — komisije je spremljalo po več sto vojščakov — se nihče ni mogel upirati. Odpora tudi zato ni bilo, ker so stanovi bili utrujeni in osamljeni: vedno so mislili preveč na svoje koristi in puščali druge, zlasti meščane na cedilu; kmetje pa se za novo cerkev niso mogli posebno ogrevati, saj so nje vodstvo dobili v roke plemiči, njihovi tlačitelji. Samo na Koroškem je bilo nekaj odpora. Tako so se pri Trebnjem upirali kmetje, v Pliberku rudarji, najdalje pa meščani v Celovcu. In res se je na Koroškem protestantizem ponekod o-hranil kljub najstrožjim ukrepom posvetne in cerkvene oblasti. V okolici Podkloštra, na zahodnih delih Dobra-ča in pri Osojah so še naprej skrivaj gojili novo vero, se bodrili ob starih tiskih in jih prepisovali. Obdržali so se slovenski protestanti tudi v Prekmurju, ker jih tam niso s silo zatirali; razmeroma pozno, v 18. stoletju, so se tudi slovstveno začeli uveljavljati. V Notranji Avstriji so luteranski plemiči do 1628 smeli ohraniti svojo vero. Tedaj pa je tudi nje zadela usoda meščanov in kmetov. Vrniti so se morali v katoliško cerkev ali pa oditi na tuje. To je bil poraz plemstva s partikularističnimi prizadevanji in zmaga vladarja, ki je v absolutizmu iskal izhoda iz krize ievdalizma. Največji pomen reformacije za Slovence je bil kulturnega značaja. Slovencem, ki so bili brez knjige in torej brez kulture kakor Retoromani v Grau-biindenu, lužiški Srbi, Litovci, Letonci, Estonci, Finci, Prusi, Slovani v Liine-burgu, Norvežani, Korni in prebivalci otoka Man, je dala reformacija slovstvo in druge kulturne ustanove, kakor višjo šolo. tiskarno in javno knjižnico. Pomagala je skoraj vsem naštetim evropskim zamudnikom — le zadnji štirje so ostali praznih rok — a nobenemu toliko kakor Slovencem. Reformatorji so v nasprotju s staro rimsko cerkvijo med drugim zahtevali, da bodi liturgični jezik vsakomur razumljiv in da vsak vernik beri sveto pismo. Iz teh zahtev se je rodila naša književnost. Prvi, ki je začel in pokazal pot, je bil Primož Trubar. Primož Trubar je bil doma na Ra-ščici, v vasici blizu Velikih Lašč. Oče, podložnik Turjačanov, je bil mlinar in tesar, precej trden gospodar. Vendar si je moral mladi Primož, ko so ga z 12. letom poslali po svetu, da bi se izobrazil za duhovna, sam pomagati naprej. Kdo ve, zakaj je v kapiteljski šoli na Reki vzdržal komaj leto dni in kaj ga je gnalo v Salzburg v samostansko šolo. Kruh si je tu služil s petjem in prav tako v Trstu, kjer ga srečamo po dveh letih kot člana pevskega zbora v stolnici in kot osebnega slu-žabnika škofa Bonoma. Ta je skrbel tudi za njegovo izobrazbo, zakaj bral je z njim in z drugimi kleriki Vergila in Erazma Rotterdamskega ter ju razlagal ne le v italijanskem in nemškem, temveč tudi v slovenskem jeziku. Škof mu je moral biti zelo naklonjen, ker mu je leta 1527 dal župnijo Loko pri Radečah, dasi Trubar še ni bil posvečen. Dohodki iz te župnije, ki jo je prepustil Trubar vikarju, so mu omogočili dve leti študija na Dunaju. Leta 1530 ga je škof posvetil in poslal kot vikarja v Laško. Ob koncu nekoliko nesistematičnega šolanja si je Trubar le pridobil znanje, ki je gotovo presegalo izobrazbo povprečnega duhovnika. Mimo prirojenih sposobnosti, glasbenega in govorniškega daru, ki jih je z učenjem poglobil in izpopolnil, mu je pozneje prav prišlo znanje tujih jezikov: latinščine, nemščine, italijanščine. Sam je kasneje pogrešal znanje grščine in hebrejščine, a pri hrvaščini, ki jo je sicer razumel, mu je delala težave glagolica, čeprav se je bil z njo seznanil na Reki, ker jo je pač pozabil. Ko je prišel kot vikar v Laško — svojo župnijo Loko je še naprej pustil upravitelju — je drugače pridigal in deloval, kakor so bili farani vajeni. Med učno dobo je bil gotovo zvedel za novo versko gibanje, poznal je tudi delovanje prekrščevalca Hubmaierja in videl, kako so ga »v tim 1628. lejtu na Dunaju sežgali, nega ženo vtupili«. Odločilni pa so bili nauki, ki jih je prejel od svojega učitelja in dobrotnika Bonoma. Ta mu je odkril Erazmove misli o potrebi prebiranja svetega pisma in o potrebi take pridige, ki naj seznani ljudstvo s čisto evangeljsko resnico; posebno pa je nanj napravilo vtis Erazmovo smešenje cerkvenih naprav, kakor sta post in romanje. Ko so torej njegovi farani hoteli zidati novo cerkev, je Trubar tako močno zoper pridigal, da so ga hoteli nabiti. Cerkve pa le niso postavili, kakor tudi tiste na Bruniku ne, ki se je zoper njo usajal z ognjevito besedo. Nadobudnemu mladeniču pa ni bilo namenjeno, da bi kot podeželski župnik šel v pozabo. Njegova prizadevnost ga je gnala naprej. Čutil je tudi potrebo, da si kupuje knjige, in njegova knjižnica v Laškem je vsebovala tudi sodobne svetopisemske razlage švicarskih reformatorjev. Glas o njegovih sposobnostih je gotovo segel v Ljubljano in res ga okoli leta 1335 srečamo v slovenskem središču. Tu je našel že vnete pristaše novega nauka. Okrog uradnika deželnih stanov Matije Klombnerja so se zbirali meščani, kakor mestna sodnika Vid Khisel in Jurij Seyerle, učitelj Lenart Budina in drugi. Somišljenike je našel tudi v kanonikih Mertlicu in Wienerju. Pridigal je še naprej kakor v Laškem, torej proti zidanju novih cerkva, proti romanju in drugim običajem, vendar izrazito protikatoliških naukov ni oznanjal, zakaj do jasne protestantske miselnosti se še ni dokopal. Obzorje se mu je razširilo, ko ga je pet let kasneje zaradi novoverske usmerjenosti pregnal deželni glavar ter se je zatekel v Trst, kjer ga je Bono-mo postavil za slovenskega pridigarja. Zdaj je imel priložnost seznaniti se z italijanskimi pristaši in raširjevalci novih verskih naukov, Še najbolj pa je nanj vplival Bonomo, ki je v tem času širil gesla švicarskega reformatorja Kalvina. Pa tudi v Trstu se zdi. Trubar ni bil posebno varen. Zato mu je škof, ki je tudi v gmotnem pogledu skrbel za svojega varovanca. 1542 pomagal do kanonikata v Ljubljani. Sem, se je vrnil z okrepljeno protestantov-sko miselnostjo. Zgled ljubljanskega škofa Kacijanarja in njegovega dobrot-' nika Bonoma, ki sta se na smrtni postelji dala obhajati pod obema podo-boma v Lutrovem smislu, ga je napotil, da je tudi sam tako delil obhajilo. Vendar je delal to le skrivaj in v zasebnih hišah. Ker je tudi še maševal, se vidi, da še vedno ni prišlo pri njem do jasnega in doslednega preloma s staro cerkvijo. Mar je mislil, da gre za reformo v okviru stare cerkve? Mar se mu je zdel položaj somišljenikov prešibak za temeljitejše spremembe? Tedaj so se zganili tudi katoličani. Novi ljubljanski škof Urban Tekstor. goreč nasprotnik novovercev, se je utegnil naslanjati na pogostne protilu-teranske ukaze deželnega kneza, na zmago cesarja nad šmalkaldci in na tridentinski cerkveni zbor. Tako je 1547 dosegel s svojim vikarjem Škofičem Ferdinandov ukaz, naj se duhovniški vodje krivovercev zaprd. V obtožnici se je bralo tudi Trubarjevo ime. Iz Šentjerneja na Dolenjskem, kamor ga je bil poslal kapitelj za vikarja, da uredi gospodarstvo te župnije, se je laže ognil ječi kakor njegovi tovariši. Klombner in Seyerle sta ga pravočasno obvestila, da se je skril in čakal, kaj bo s tovariši. Ko je spoznal, da j;m slaba prede, je v začetku 1548 zbežal na Nemško. Duhovno središče ga je izobčilo, izgubil je vse službe in imetek. Na Nemškem se je Trubar zatekel najprej v Niirnherg k predikantu Vidu Dietrichu in ta mu je kmalu preskrbel službo drugega pridigarja v Bothen-burgu ob Tauberi. Zdaj šele je Trubar pretrgal vse zveze z rimsko cerkvijo, pridružil se je uradni augsburški veroizpovedi in postal pravi protestant. Tudi poročil se je. Žena Barbara jc bila, se zdi, Celjanka, rojena Klaus, sestra lekarnarja Mihaela Klausa, ki je 1549 prišla za svojim izvoljencem na Nemško. Nadvse pomembno pa je, da je v Rothenburgu nastala prva slovenska knjiga. V tujini je Trubar sprevidel, kako daleč so doma na Slovenskem od »prave, stare vere«. Ker ni mogel pomagati z govorjeno besedo, je skušal uresničiti drzno misel, da bi se tudi slovenščina pisala in brala kakor drugi jeziki in da bi vsaj s knjigo pridobil rojake za novo vero. Ta misel, ki je nastala v njem že pred leti ob pogledu na kulturno zaostalost Slovencev, se je liližala zdaj uresničenju. Gotovo je slovenski reformator še v dobi, ko je začel prebirati Erazma Rotterdamskega, sanjal o slovenskem svetem pismu. Ker pa ni umel ne hebrejščine ne grščine, se ni prav upal lotiti prevajanja. Tudi praktične potrebe so terjale drugačen načrt, saj njegovi rojaki povečini še brati niso znali. Zato se je odločil za katekizem in abecednik. Jezik mu ni delal preglavic. Raščičanska govorica. osrednje slovensko narečje, ki je z njim dobro prebil na Štajerskem, v Trstu in v Ljubljani, se mu je zdelo kar primerno za knjigo. Bolj sta ga skrbela črkopis in pravopis. Gotico, za katero se je odločil, ker je je bil najbolj vajen, je bilo treba šele prirediti za slovenske potrebe. Četudi se je zavedal, da se »slovenski jezik nikoli ne bo dal ne z latinskimi ne z nemškimi ne z grškimi črkami tako pisati, da bi ga mogel Nemec, Lah ali Grk brati in izgovarjati, kakor ga govori in izgovarja rojeni Slovenec«, je njegov način pisanja našega jezika v bistvu ostal v veljavi tri slo let. Ko je dokončal rokopis, ga je poslal Klombnerju in ljubljanskim somišljenikom, da bi ga preizkusili. Odobritev je kmalu prišla, s tiskom pa je imel težave. Zaradi določil interima (premirja med katoličani in protestanti) si tiskarji niso upali natisniti verske knjige, ki je niti razumeli niso. Toda vztrajni avtor, ki je bil pripravljen sam plačati tisk. ni odnehal. V Tiibin-genu. kjer se po zgledu novega \viirt-temberškega vojvode Krištofa niso dosti menili za interim, je našel tiskarja ^lobarta. Tako je rokopis proti koncu leta 1550 šel v tisk in v začetku 1551. leta je izšla prva slovenska knjiga z nemško-slovenskim naslovom: »Cate- tliismiis In der Windischen Sprach . . . Anu kratka Podvnčene skaterim vsaki človik more vnehu priti«. Avtor se je podpisal kot »rodoljub ilirski«, tiskar pa se je skril za firmo »Jernej Škrjanec na Sedmograškem« (tam je namreč bila verska svoboda). Spočetka je rokopis vseboval le izbrana prepirna in informativna poglavja iz protestantskih katekizmov; med tiskom pa je Trubar dodal še šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri ter s tem namenil knjigo ne le novoverskemu pouku, temveč tudi protestantskemu bogoslužju med Slovenci. Hkrali je podjetni avtor smotrno izdal drobno knjižico osmih listov: Abecedarium. da bi svoje rojake naučil brati. S tema dvema knjigama si je Primož Trubar pridobil sloves začetnika slovenske književnosti. Dvignil je naš jezik na stopnjo knjižnega jezika, ki je imel postati važno sred- stvo za oblikovanje enotne duhovne podobe slovenskega naroda. Do tu gre revolucionarna pot slovenskega reformatorja. Na tej poti je iskal rešitve zase in za svoje rojake v sodobnih naprednih idejah ter se boril proti staremu svetu, zlasti pa proti stari, reakcionarni cerkvi in njenim napakam ne glede na nevarnosti in preganjanja. V Nemčiji pa je stopil v uradno protestantsko organizacijo, s katero se je resda še naprej boril zoper rimsko Josip Tominc, Portret žene. ustanovo, toda uradna luteranska cerkev je tedaj že v prenekaterem pogledu bila enaka svoji nasprotnici, ker je zavrgla revolucionarne osnove, iz katerih je izšla; zaradi povezave vsega gibanja z državnimi stanovi, s fevdalnim plemstvom, se je spremenilo pravzaprav samo vodstvo: na mesto rimske cerkve je stopila državna cerkev, vezana na oblast teritorialnih knezov. Tudi Trubar se je moral povezati z domačim in tujim plemstvom, če je hotel uspeti v okviru uradne luteranske cerkve. Njegovi večkratni spori z njo pa kažejo, dasi je vedno klonil, da je v njem ostalo nekaj samostojne presoje iz mladih let in da je skušal iti svojo pot. Po izdaji prve knjige je Trubar postal župnik v Kemptenu, v mestu ob tirolski meji. Nadaljeval je slovstveno delo. vendar mu je manjkalo sredstev, da bi dajal knjige v tisk. Tedaj ga je naključje privedlo v zvezo s Petrom Pavlom Vergerijem. Ta bivši koprski škof. zdaj vnet luteranec, je bil nemiren duh, stremlfiv in častihlepen človek ter je prav v tistem času postal v Titbingenu svetovalec vviirttemberške-ga vojvode Krištofa. Ko je zvedel za Trubarja v bližnjem Kemptenu, je menil, da je našel pravega človeka, ki bi utegnil prevesti sveto pismo v jezik, razumljiv vsem Slovencem. Pogajanja s Trubarjem, ki je obrazložil stvarne potrebe, so koristila bolj le-temu ko iniciativnemu Lahu. Vergerij mu je namreč preskrbel sredstva za izdajo nadaljnjih slovenskih knjig, zbudivši zanimanje zanje pri wUrttemberškem vojvodi in pri kranjskih plemičih. Tako so lahko 1555 izšle štiri slovenske knjige: Catechismus in Abecedarium v novi izdaji, Ta evangeli sv. Matevža in prevod Vergerijevega italijanskega delca z naslovom Ena inolitov. Vse so izšle v latinici. Trubar se je kmalu razšel z Vergerijem. ker si je častihlepni Lah lastil avtorstvo njegovih knjig, dasi niti slovenskega ni znal. in ker tudi v denarnih zadevah ni ravnal preveč tankovestno. Vendar ta zveza za Trubarja ni bila brez koristi, zakaj Vergerij ga je pridobil za nadaljevanje književnega dela in mu pregnal predsodke, ko je začetniku v prevajanju svetega pisma dopovedal, da za to ni nujno potrebno znanje hebrejščine in grščine, saj je drugih pomočkov na pretek; važno je tudi, da ga je odvrnil od gotice in mu pokazal, da je latinica pri-kladnejša pisava. Ko so iz domovine prišli ugodni glasovi o prvem slovenskem biblijskem prevodu, je Trubar z zavihanimi rokavi nadaljeval prevajanje novega zakona. Najprej je izšel 1557 Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, ki vsebuje poleg evangelistov in dejanja apostolov še celo vrsto drugih postranskih tekstov, n. pr. koledar (Ta slovenski kolendar) in Postilo, t.j. razlaga nedeljskih in prazničnih evangelijev. Zajetna knjiga ima blizu 1000 strani, kar je zgovoren dokaz Trubarjeve pridnosti in podjetnosti. Prvi del novega testamenta je Trubarja privedel na čelo glagolski in cirilski tiskarni, a ga s tem še bolj spravil v odvisnost plemiških velikašev. V tej knjigi je namreč namignil, da bi kazalo prevesti njegove spise tudi v hrvaščino. Štefan Konzul, istrski glago-Ijaš, verski begunec in tedaj učitelj v Chamu na Bavarskem, se je lotil dela. Trubar, ki je dobival denarno pomoč za izdajo knjig pri vojvodi Krištofu, zlasti pa pri svojih rojakih, je izprosil nekaj tudi za hrvatski tisk. Tako je Konzul lahko pripravil vse potrebno za naročilo glagolskih črk. Iznenada pa je prišla zapreka: nekdo, nemara je bil to užaljeni spletkarski Vergerij, je naznanil vojvodi Krištofu, da je v slovenskih knjigah veliko zmot in cvinglijanskih nazorov. Treba je namreč vedeti, da so luteranci bili v budili sporih s cvinglijanci, t. j. s pristaši švicarskega reformatorja Zwinglija, zlasti glede nauka o obhajilu; Trubar pa se je že v mladosti učil iz spisov švicarskih novovercev in z njimi bil celo v pisemski zvezi. Ker je bilo zdaj vse njegovo knjižno podjetje v nevarnosti, je iskal zaščitnika, da bi odvrnil sum o svoji pravovernosti. Spomnil se je barona Ivana Ungnada. bivšega štajerskega deželnega glavarja, prostovoljnega verskega begunca, prebivajočega v Urachu blizu Tiibingena, ki je bil že 1555 obljubil, a je obljubil pomagati njemu in Vergeriju. Ungnad se je res zavzel za stvar, Trubar je ovadbo ovr-srel in dobil od vojvode Krištofa dovoljenje, da sme izdati Ta drugi dejl tiga noviga testamenta, katerega tisk so bili zaradi ovadbe ustavili. Odslej pa je Ungnadu, rešitelju iz hude zadrege, poročal, kako mu delo uspeva. Trubar je nadaljeval prevajanje. Konzul je naročil izdelavo glagolskih črk. Pa se je spet nekaj zgodilo, kar je spravilo Trubarja v zadrego: iz Ljubljane je nepričakovano prišel poziv deželnih stanov, naj se vrne za su-perintendenta. Tu, na Nemškem, je bil sredi največjega dela za slovensko in hrvatsko protestantsko knjigo, doma v Ljubljani so ga nujno potrebovali za organizacijo nove cerkve. Kaj naj stori? Okleval je, ali bi službo sprejel, zakaj vrnitev ga je močno skrbela, ker je pred trinajstimi leti moral bežati iz domovine kot izobčenec. Pa je prišel ponoven poziv in temu se ni mogel več ustavljati. Odpovedal je torej službo v Kemptenu ter se odpravljal domov. Vendar je hotel še prej urediti zadevo z glagolsko tiskarno in počakati vsaj natiska prve hrvatske knjige. Medtem je Konzul brez Trubarjeve vednosti stopil v stike z Ungnadom ter znal od njega izvabiti denarno podporo. Kmalu nato je hrvatski glagoljaš zbolel, zmanjkalo je sredstev in Trubarjevo slovensko-hrvatsko podjetje je rešil Ungnad v začetku 1561. leta z ustanovitvijo biblijskega zavoda v Urachu. Trubar, ki je postal ravnatelj tega zavoda in dobil tudi župnijo v Urachu, je začasno odložil odhod v Ljubljano, ker je njegova navzočnost v mladem podjetju bila zelo potrebna. Prej je še samostojno izdal nadaljevanje novega zakona: Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Gala-tar jem. Odvisnost od Ungnada, v katero je zdaj prišel Trubar, ni pridovala ne Trubarju ne slovenski knjigi, zakaj Ungnad. lastnik podjetja in njega »po-speševatelj. patron in blagajnik«, je bil strogo pravoveren in ozkosrčen luteranec. V sporih, ki so kmalu nastali, pa je Trubar svoje svobodnejše in naprednejše nazore, če smemo tako reči, moral zanikavati in tajiti, zakai preveč bi bil zašel v začarani krog oficialne-ga luteranstva in v odvisnost od njegovih voditeljev. V biblijskem zavodu se je razvila živahna delavnost, vendar bolj glede na hrvatske knjige ko na slovenske. Trubar je sestavil nemško posvetilo za glagolski katekizem in izdal v nemšči- ni poročilo o svojih dotakratnih spisih pod naslovom Register, da bi zavrnil govorice, ki so ga dolžile zmot in cvinglijanskih nazorov; biblijski zavod je prosil podpore pri nemških velika-ših, pa je bilo treba odstraniti vsak sum o pravovernosti. Novo podjetje je prišlo v tek in Trubar je junija 1561 utegnil vsaj začasno nastopiti službo kranjskega su-perintendenta. Njegova vrnitev v Ljubljano je bila pravi triumf. Ljudje so ga pričakali s solzami v očeh in godci na Gradu so dalj ko četrt ure igrali Tedeum. Z vso vnemo se je prvi super-intendent lotil organizacije slovenske cerkve in poskrbel, da so nastavili pridigarje v Ljubljani, v Kranju, na Bledu in drugod. Tedaj se je prvič pokazalo nasprotje med radikalnim Klomb-nerjem in zmernejšim Trubarjem; Klombner je bil nabral med ljubljanskimi protestanti za celo zbirko cerkvenih pesmi in bi jih bil rad dal v tisk. Trubarju pa so se zdele slabe, zato jih je odklonil. Zaradi knjižnega dela, ki ga je čakalo na Nemškem, si je Trubar po dveh mesecih in pol vzel dopust ter z dvema Uskokoma, ki naj bi pomagala v biblijskem zavodu, odpotoval v Tii-bingen in Urach. Razmere, v katere je zdaj prišel, niso bile razveseljive. Hrvatski prevajalec Konzul se je znal prikupiti lahkovernemu Ungnadu ter rovaril zoper Trubarja. Celo nepoštene-ira ravnanja z denarjem ga je osumil. Trubarjeva nemška posvetila v glagolskih in cirilskih knjigah jmstajaio čedalje medlejša in neizrazitejša. S sočnimi in zanimivimi uvodi, ki jih je Trubar pisal za svoje slovenske knjige, se da primerjati morda le posvetilo za glagolski Prvi del novega testamenta (1562). Kakor da bi z rastočo napetostjo med njim in Konzulom minevalo Trubarju veselje do dela. »Prav često sem res sit življenja.« je pisal takrat v Ljubljano. V Ljubljani sta Trubarja nadome-scala Jurij Juricic in Janz I ulscak. Značilno za razmah reformacije je, da sta drug drugega javno poročila. Tudi so se mnogi katoliški duhovni pripravljali. da prestopijo v novo cerkev; zato je razumljivo, da so stanovi postajali nestrpni, ker Trubarja ni hotelo biti. Prekoračil je dopust, ker je čakal, da bi se dotiskali Artiklih, v katerih je združil tri veroizpovedi, augsburško, wUrttemberško in saško, v skladno celoto. Da si je upal dogmatično knjigo po svoje prikrojiti, so mu močno zamerili ne samo pravoverni Ungnad in nemški teologi, temveč tudi Klombner in Konzul, tisti Konzul, ki je ta Trubarjev spis dobesedno prevedel v hrvaščino. Klombner pa je zdaj, kjer se je le dalo, spletkaril zoper Trubarja. Ni mogel pozabiti, da mu je Trubar odklonil pesmarico. In ko se je Trubar junija 1562 dokončno vrnil kot super-intendent v Ljubljano, je porabil le-tega odsotnost v biblijskem zavodu in poslal po Juričiču rokopis tiste pesmarice v Uradi. Ungnad jo je nič hudega sluteč dal natisniti. Tako so 1563 izšle v J uričičevi redakciji Enp duhovne pejsni s Trubarjevim imenom na naslovnem listu, ker so v začetku ponatisnjene pesmi iz prvega Trubarjevega katekizma. Trubarju je bilo to kaj malo všeč. Mnogo bi rad plačal, je pisal, če njegovega imena ne bi bilo na tej pesmarici, zakaj mnoge pesmi so tako zanič rimane in tako slabo popravljene, da ga mora biti sram. Kljub napornemu dušnopastirskemu delu in potovanju po deželi je Trubar v Ljubljani še vedno pisal: za lirval-ske knjige, ki so jib tiskali v Ungna-dovem zavodu, je pisal nemška posvetila. čeprav so se nesoglasja še povečala, za slovensko cerkev pa je sestavljal cerkveni red, Slovensko cerkveno ordninfto. Ko je 1563 poslal rokopis v Uradi, gotovo ni slutil, kako usodna bo postala ta knjiga zanj. Vsak po svoje, njegovi katoliški nasprotniki v domovini in njegovi somišljeniki na Nemškem, so mu pripravili marsikatero bridko urico. Mimogrede, v zasebnem pismu vvUrttemberškemu višjemu uradniku je Trubar napisal stavek o obhajilu. ki diši po cvinglijanstvu. Nepremišljena izjava je prišla v roke ozko- srčnim teologom ter postala tako javna, da je celo vojvoda moral poseči vmes. Ustavili so tisk, rešetali, preiskovali ter naposled črtali predgovor in nekaj besedila. Ungnad pa se je zarotil. da ne bo več tiskal nobene Trubarjeve knjige. Slovenski cerkveni red je bil drzen poskus Primoža Trubarja, ki se ni docela posrečil. V protestantskih deželah je smel objaviti cerkveni red zgolj deželni knez. Od katoliškega nadvojvode seveda tega ni bilo pričakovati. Zato je Trubar hotel, da bi slovenski cerkveni red veljal kot njegovo zasebno delo, ki bi pa s tem, da je bil posvečen deželnim stanovom, dobil nekakšno uradno veljavo. Tako je mislil obiti ovire. Pa je nadvojvoda Karel, ko je zvedel za njegovo publikacijo, brž ostro prijel deželne stanove in jih. sklicujoč se na verski mir, poučil, da ne gre njim, temveč njemu, izdajati odločbe glede vere. Dal je tudi zapleniti novi cerkveni red — precejšen del so ga res uničili — in Trubarja izgnati. Pomagale niso ne Trubarjeva iznajdljivost ne obsežne vloge deželnih stanov, čeprav so se z vsem svojim ugledom zavzeli za svojega superintenden-ta. Leta 1565 je moral Trubar spet v pregnanstvo. Pa je bilo zelo škoda, da se knjiga ni mogla bolj razširiti. Avtor jo je sicer posnel po različnih nemških virih, toda kompiliral je precej svobodno, ker je imel pred očmi slovenske potrebe. Izvirno poglavje o šolstvu, poudarjanje slovenščine kot liturgičnega jezika in njeno upoštevanje v mestnih šolah pričajo o velikem pomenu te morda najzanimivejše Trubarjeve knjige. Dalje se ne sme prezreti, da v tem času posebnega cerkvenega reda niso imeli ne v obeli avstrijskih nadvojvo-dinah ne v Notranji Avstriji in da je Trubar namenil Slovensko cerkveno ordningo tudi Slovencem na Koroškem in Štajerskem, saj je bilo jasno, da bodo tudi slovenski pridigarji teh dežel morali seči vsaj po slovenskem obred-niku v tej knjigi. Iz Ljubljane se je Trubar zatekel najprej v Lauffen, kjer je pa ostal le nekaj mesecev. Preselil se je v Deren-ilingen in tu služil kot župnik do smrti. Slovstveno delo mu ni zastalo, čeprav je biblijski zavod z Ungnadovo smrtjo 1564 razpadel. Že 1566 je izdal svoj edini prevod iz starega zakona Ta celi psalter Davidov, v naslednjem letu pa nemško-slovenski Ta celi kale-hisnius, ki je bil namenjen verskemu pouku »prave stare krščanske vere« in hkrati pouku nemškega jezika. Tedaj so izšli tudi Sveti ga Pavla listuvi, nadaljevanje novega zakona in pesmarica. ki pa se nam ni ohranila v nobenem izvodu. Leta 1567 je Trubar zadnjič in mimogrede videl domovino. Prišel je predvsem zaradi informacij o koranu, muslimanskem svetem pismu, ki jih je potreboval nemški teolog dr. Jakob Andreae. Iskal je stikov z ujetimi Turki v Ljubljani in Ribnici, ko pa sta se začela zanimati zanj nadvojvoda in ljubljanski škof, je brž odšel. Zdaj je prišlo sedem stihih let, ko Trubar ni izdal nobene slovenske knjige. Vzrok bo treba iskati v pomanjkanju denarnih sredstev in v bolezni. Sele 1574 je spet izšel nov lisk. Bila je to nova izdaja pesmarice, ki nosi naslov Ta celi katehismus . . . inu pejsni. Imenoval jo je katekizem, ker je svoje prve pesmi objavil v katekizmu 1551. Največ pesmi je zložil Trubar, nekaj tudi drugi. Pesmi so opremljene z notami. Kakor je slovenska protestantska pesem nastala iz liturgične potrebe, tako so tudi Trubar in njegovi tovariši iz potrebe postali pesniki ali pesmarji. Vzor in vzorec jim je bila nemška protestantska cerkvena pesem, upoštevali pa so tudi domačo ljudsko nabožno pesem. Napeve so si naši pesmarji vse izposodili, besedil pa le slabo polovieo. Danes nas najbolj moti, da So delali verze le na podstavi štetja zlogov ne glede na besedni poudarek. Ponekod zaslediš precej spretnosti, drugod pa občutiš bolj pesmarja z obliko in izrazom. Vendar se je pesmarica tako pri- ljubila pri ljudeh, da so bile potrebne vedno nove izdaje (vsega šest). Slovenska protestantska pesem je preživela tudi protireformacijske grmade, ker so jo v 17. stoletju ponatiskovali najhujši Trubarjevi nasprotniki. S pesmarico so naši protestanti še najbolj dokazali, da niso pošiljali med ljudi samo propagandnih tiskov, ampak da so njihove knjige ustrezale resničnim potrebam. — Kot nekako dopolnilo k pesmarici so v naslednjem letu izšle Tri duhovske pejsni. Burja na nabrežju v Trstu. Medtem je v domovini napredovala protireformacija, katoličani so celo izdali svojo prvo knjigo, katekizem, /ato je tudi Trubar postal bojevitejši. Njegov Katehismus z dvejmu izlagamo 1575 prinaša veliko o domačih razmerah in precej osebnega. Kjer se le ponudi priložnost, da udari po nasprotnikih, se razgreje in ne glede na svoje predloge svobodno razmahne. Podobno je pozneje (1579) mahnil po svojih nasprotnikih v brezimnem pamfletu Ta prvi psalm ž nega trijemi izlagam!. V tem spretno spesnjenem delcu je očito napadel dva bojevita katoliška duhovnika, Polidorja Montagnano in Matijo Mrcino. Ko je leta 1577 Noviga testamenta pusledni dejl zaključil njegovo. lahko rečemo življenjsko delo prevajalca in razlagalca novega zakona, je sklenil račune. V' drugi, pregledani in popravljeni izdaji z naslovom Ta celi novi testament 1582 se je poslovil od Slovencev ter z zadovoljstvom ugotovil, da njegove knjige »berd ne samo v mestih, kjer so navadne šole, temveč jih bero kljub papeževi prepovedi tudi kmetje in njih otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem«. Stiriinsedemdesetletni starček pa še ni miroval. Zamikala ga je Lutrova Hišna postila, eno najobsežnejših del, kar se jih je kdaj lotil. Nanjo je mislil že v začetku svojega pisateljevanja, a šele zdaj, ko je izdal vsa druga nujna in potrebna dela, se ji je v miru utegnil posvetiti. Res jo je dokončal, a tiska ni več doživel. Tri dni pred smrtjo je še narekoval zadnje strani in naročal sinoma, naj poskrbita za tisk. Umrl je 29. junija 1586. Šele po devetih letih je mlajši sin Felicijan utegnil izvršiti očetovo oporoko. Zajetna knjiga. ki jo je priredil za tisk bivši avtorjev pomočnik Andrej Savinec, je izšla s podporo kranjskih deželnih stanov. Bila je zadnja Trubarjeva in med zadnjimi protestantskimi. Trubarjev pogreb, nagrobni govor, ki ga je imel in v knjigi izdal eden najvplivnejših teologov dr. Jakob An-dreae, in spominska plošča v deren-dingenski cerkvi z latinskimi verzi profesorja Martina Crusiusa pričajo o velikem ugledu, ki ga je užival naš reformator v tujini. Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakor Trubar voditelj novo-verskega gibanja pri Slovencih. Organizacija. ki jo je zidal mimo družbenih teženj slovenskega ljudstva, je razpadla. Ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo. To delo priča bolj o vztrajnosti in delavnosti kakor o genialnosti. Njegovo veliko dejanje 1551 izvira predvsem iz njegove praktičnosti in podjetnosti, vendar pa tudi iz ljubezni do slovenskega ljudstva. Čeprav je bil vzgojen v tujem okolju in duhu, nikoli ni izgubil zavesti, da pripada slovenskemu rodu, ki je siromašen. zanemarjen in morda zaničevan. A prav zato. da bi »svojim ljubim Slo- vencem« pomagal, se je odločil, da iz zanemarjene kmečke govorice napravi knjižni jezik. To mu je bilo seveda le sredstvo, nikar končni smoter, a oprijel se je pisateljevanja s tolikšno vnemo in ljubeznijo, da se človeku mnogokrat zazdi, ko da je bilo v Trubarju vsaj toliko literata kolikor gorečega oznanjevalca verskih naukov. Skrben oblikovalec svojih spisov pa Trubar ni bil. Res je veliko premišljeval, preden je poslal prvo knjigo med ljudi, pozneje pa je ostal pri načinu, ki si ga je spočetka utrdil: to velja tudi glede na pisavo in na jezik kakor glede na sestavljanje. Njegov črkopis, nedosleden v prvi knjigi, zlasti v pisavi sičnikov in šumevcev, je ostal nedosleden tudi v zadnji. V jeziku ni iskal »visokih in kunštnih besed«, temveč je pisal preprosti govor rojstne vasi in rajši rabil tujko kakor slovenski izraz, če ga v mladih letih ni slišal, zakaj hotel je biti kar najbolj razumljiv. Mlaišim književnikom, ki so v knjižnem ieziku marsikaj izboljšali, ni sledil. Posebno značilno pa je. da ni nikoli dobesedno prevajal — na originalno ustvarjanje niso mislili ne on ne drugi naši takratni spisovalci — temveč da je svobodno uporabljal vire, dodajal in krčil. Iz vsega njegovega dela zveni vztrajnost in nekoliko trme. zgovornost, tudi šegavost. S te ali one strani veje tudi domačnost, se čuti tudi čustvo, zakaj racionalizem in praktična usmerjenost mu ga nikoli nista zatrla. Še najbolj ie odkril svoi značaj v svobodno pisanili posvetilih in predgovorih, posebno še v pismih. Tu se razpiše po mili volji in med važnimi poročili pokramlja o najcenejših novicah; stalno pa ga zanima dvoje, kar ie tako usodno posegalo v življenje naših prednikov: turška nevarnost in kuga. Prenekatero pomanjkljivost pa je povzročila naglica. S katero ie moral delati, sai je skorai dve desetletji slonelo vse literarno delo zgolj na njegovih ramah, a nuine potrebe njegovemu peresu niso dale počitka. Sodobni lesorez nam kaže izredno prikupno osebnost: častitljivega starč- ka z visokim in jasnim čelom, bistrih in pametnih oči, plemenitih potez v obrazu, ki ga obroblja dolga, polna brada. Dobroto, ki jo kaže podoba, potrjuje tudi skrb za slovenske študente v tujini. Pomagal jim je, če je mogel, ali pa jim s prošnjami in priporočili preskrboval pomoč. Njegove premoženjske razmere so bile najboljše tedaj, ko je imel po Bonomovi zaslugi več služb, zlasti pa ljubljanski kanonika!. Potem pa, ko je dokončno postal protestant, je dobro desetletje živel v stiski. Odkar se je oženil, je moral skrbeti tudi za veččlansko družino {iz prvega zakona je imel sina Primoža in Felicijana ter hčer Magdaleno). Sele služba superintendenta mu je zboljšala življenje, zakaj tudi potem, ko je moral 1565 iz Ljubljane, so mu kranjski deželni stanovi plačevali provizijo do smrti. Da je znal varčevati, priča njegova hiša v Ljubljani in pozneje v Derendingenu. Tu se je oženil drugič in tretjič. S svojim delom, katerega vidni uspeh je bila slovenska knjiga, je Primož Trubar postavil temelj, ki so ga utrdili njegovi sodobniki Sebastijan Krelj, Jurij Dalmatin, Adam Bohorič in drugi manjši pisatelji. Na tem temelju so morali nadaljevati tudi protirelorma-torji v 17. stoletju, na njem je zraslo naše slovstvo. Ves pomen protestantskega slovstva pa lahko označimo z besedami Speransa — E. Kardelja: »Protestantska knjiga je odigrala vlogo idejnega organizatorja slovenskega naroda. V tem smislu lahko trdimo brez pretiravanja, da so reformacija in kmečki upori položili temeljni kamen slovenskemu narodu.« (Razvoj slovenskega narodnega vprašajna, Ljubljana 1939, 58.) Umrl je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc Tisti košček koroške zemlje, ki je ■edini ostal v okviru svobodne Slovenije, je kakor del sveta iz pravljice. Kopaste, molčeče gore hrepene tam nekam visoko pod nebo. Ozke doline in kotanjaste globače žde v vijoličastih sencah pod temnimi gozdovi. Bistre vode padajo preko belega proda; njihovo pritajeno grgranje se izgublja v debelih preprogah zelenega mahu. Po pobočjih vise njivice in trate in se blešče v soncu. Spomladi so podobne velikim smaragdom, ki jih je nekdo raztresel med skrivnostne gozdove in sivobele skale. Kopljejo se v mladem, soncu; nad njimi pa plavajo v mehkih krogih visoko pod oblaki kanje in mlinarice. Preko poletja ždi pokrajina v soncu, iz gozdov diši smola, veter pa se tiho pretaka med smrekami, kakor bi se bal zmotiti pravljično tišino, ki je legla nad pokrajino. Na jesen jo tod tišina še globlja. Gore, globače in ■doline se odenejo v plašč živih barv, OSKAR HUDA LES ki gore v hladnih žarkih jesenskega sonca, dokler druga za drugo ne ugasnejo. Potem kmalu utone vsa pokrajina v beli zimski molk. Takrat utihnejo pod debelim ledom tudi vodice. Le v mrzlih zvezdnatih nočeh pretrga molk bevskanje lisjaka ali lajež zmrzujočega psa. Potem pride spet pomlad. Takrat se v tej tihi pokrajini nenadoma spet bučno porodi novo življenje. Preko pobočij planejo v doline in globače topli vetrovi, vode se spro-ste. nakipe v hudournike, divje drve z gora, gozdovi pojo mogočno pesem novorojeni naravi. Globače in doline so polne zamolklih in skrivnostnih glasov. Ko sonce prepodi težke sive oblake nekam daleč na sever, se pokrajina spet pogrezne v mehko tišino. Leta 1895 se je sredi tega tihega pravljičnega sveta blizu Kotelj na Prežihovem rodil družini Kuharjevih sin Lovrenc. V domačem narečju so ga klicali za Voranca. Komaj je sonce posi- jalo v njegove svetlosive oči, že je začel piti lepoto rodnega kraja. Kdor se je pozneje v življenju kdaj zazrl v te njegove oči, se mu je zazdelo, da odseva v njih zelenkasta modrina neba nad koroškimi hribi in da se v njih lesketajo drobni valovi vodic, ki med temi gorami skakljajo nekam v senčne globače. Lepota hodi roko v roki z ljubeznijo. Po tej poti je prišla ljubezen tudi v Vorančevo srce. Zagorela je tam z živim. vročim plamenom in ni ugasnila do Vorančevega poslednjega diha. Bila je to ljubezen do rodne grude, do gora in globač med njimi, do hiš in koč, ki samevajo na robovih gozdov . . . Ko je mladi Voranc doraščal, ko je sam prijel za kramp in lopato in motiko, je dobila Vorančeva ljubezen' mnogo širši okvir. Prerasla je v ljubezen do svojcev in sosedov, ki so se vsi iz pomladi v zimo ubijali na rodni zemlji za tuje koristi. Njihovo trpljenje je kakor grenka kaplja kanilo v Vorančevo srce. Iz te kaplje je vse življenje nežno drhtel trpki prizvok njegove govorjene in napisane besede. Morda se je od tod rodila že v mladem Vorancu želja po širokem svetu, da bi tam našel srečnejše kraje in ljudi. Odšel je v Trst. Pot v Trst ga je razočarala, saj je na njej prav tako našel več krivice kot pravice, več trpljenja kot radosti. Že takrat je vzljubil vse te trpeče ljudi. Prirasli so mu k srcu. Vse svoje delo jim je posvetil, vse življenje jim je žrtvoval, vsa njegova ljubezen je izgorevala zanje. Pričel je pisati. Odločil se je, da v knjigah razodene svetu tisto, kar mu je že v ranih letih napolnilo dušo. V svoji prvi knjigi »Povesti« je skusil izraziti protest proti krivicam takratne družbe, toda nihče še ni mogel takrat slutiti, da je knjigo napisalo pero, ki bo Slovencem in ostalemu kulturnemu svetu ustvarilo umetniško tako dovršene povesti, novele in romane. Kakor da bi se sam zavedal premajhne ustvarjalne sile, je Voranc za nekaj let skoraj docela utihnil. Ni pa s tem nehal razdajati svoje ljubezni tistim, ki so je bili potrebni. S polnimi prgišči jo je sejal med »ponižane in razžaljene«. Šel je med guštanjske delavce. Živel in delal je med njimi, pomagal jim je in jih bodril na boj zoper krivico in nasilje. Vsi politični članki, ki jih je Voranc tisti čas napisal v delavske revije in časnike, razodevajo njegovo plemenito naklonjenost do trpečih in izkoriščanih ljudi. Toda v izkoriščevalski družbi je tudi ljubezen greh. Zato je krivična, na izkoriščanju zgrajena družba stare Jugoslavije začela neusmiljeno preganjati tudi Voranca. Da bi se izognil mučenju in ječi, je odšel v tujino. \ njegovi odsotnosti ga je protiljudsko sodišče obsodilo na sedem let težke ječe. Težka in dolga je bila pot, ki jo je Voranc prehodil po tujih deželah. Vodila je preko Avstrije in Češke po širokih pariških bulvarjih daleč na evropski sever v hladne norveške fjorde, čez širne ruske planjave spet daleč na jug v Romunijo in Bolgarijo. Široko se je Voranc razgledal na tej daljni poti. Navadil se je vrednotiti dogodke doma in po svetu s širokega evropskega gledišča. Od tod tudi njegova spoštovanje zbujajoča širina v pripovedovanju in risanju dogodkov ter velika sposobnost za spoznavanje človekove duševnosti. Vse to diha iz njegovih del s prepričljivo silo in na-mah osvaja vsakega bralca. Toda na romanju po tujini se je Vo» ranča z neudržljivo silo lotevalo hrepenenje po domovini. Morda je bilo prav hrepenenje po rodni zemlji tisto, ki mu je ponovno stisnilo pero v roko in mu narekovalo najlepše njegove zgodbe, ki so pozneje izšle v zbirki »Samorastniki«. V zgodbah o samorastnikih se je Voranc v duhu povrnil v svoje rodne hribe, v njegovem spominu so zaživeli Hudabivnikova Meta in njeni nezakonski otroci. Dihurji, Karničniki, Radmani . . . Razločno jih je videl, kako se do tal sklonjeni bore z zemljo, da izsilijo iz nje vsaj osnovne pogoje za življenje. Zato jih je opisal tako, da žive pred nami z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, z vso svojo fjrenko ljubeznijo do rodne zemlje, z vsemi svojimi strastmi in hre ] enenji. Voranc ni pogledal nanje kot na redke posameznike, temveč kot na del velike armade delovnih ljudi, ki se bore za lepše in boljše dni. Tako ni gledal na svoje ljudstvo še noben slovenski pisatelj. Zato Hudabivškova Meta ni samo mati svojih nezakonskih otrok, temveč mati tisočev in tisoeev enakih brezpravnežev, ki hrepene k soncu in svobodi. Tako je Voranc gledal na junake svojih novel in romanov, tako jih je opisal, tako jih doživlja tudi sleherni Vorančev bralec. Kakor v »Samorastnikih« tako žive Vo-rančevi ljudje v njegovih romanih »Požganica«, »Doberdob« in »Jamnica«. V vseh Vorančevih delih je ljubezen gonilna sila njegove umetniške ustvarjalnosti. Voranc je bil zvest član Komunistične partije že od leta 1920. Leta 1940 se je zavedel resnosti položaja. Hotel je partiji in ljudstvu pomagati v težki!) dneh. ki so prihajali. Vrnil se je v domovino. Tri leta pozneje so ga okupatorji vrgli v ječo in nato odpeljali v taborišče. Njegove ljubezni pa tam niso mogli streti. Trpljenje, ki ga je Voranc gledal v letih osvobodilne vojne, ga je samo še okrepilo v njegovi veri, da je ljubezen smisel človekovega življenja in dejavnosti. Toda ječa in taborišče sta mu izpodkopala zdravje. Maja 1945 se je vrnil v osvobojeno domovino. S seboj je nosil kal smrti. Vendar ga to ni motilo. Mnogo je še imel povedati, mnogo svoje ljubezni je še hotel razdati. Zato je znova prijel za pero. Izdal je potopis »Od Kotelj do Belih vod«. V knjigi je povedal, kaj je čutil in doživel na potovanju po slovenski zemlji, ki jo je tako ljubil. O svojih doživetjih v zamejstvu je spregovoril v zbirki potopisov »Borba na tujih tleh«. V knjigi »Naši mejniki« je zbral črtice iz časov osvobodilne borbe. Napisane so z velikim razumevanjem za trpljenji in borbo ljudstva, iz katerega je .izšel in za katerega je njegovo srce bilo do zadnjega utripa. Nekako poldrugo leto pred smrtjo je pokazal na svojo srčno stran in dejal: »Tu notri me včasih ,peče kakor živ ogenj. Kot da bi mi nekdo potisnil sto-vatno žarnico v prsi.« Njegovo srce je dogorevalo, njegova vera v življenje pa je ostala živa kakor prej nekoč. Kot nekdaj v mladih letih je bila sveža njegova misel. Snovala in ko\ala je nove velike načrte. Prežihov Voranc Pripravljal je obširen roman iz leta 1848. Toda bolezen je napredovala in Voranc nikoli ni mogel dokončati vsega. kar sta snovala njegovo srce in njegova misel. Le še en droban biser se je izluščil iz tega velikega snovanja. To so bile »Solzice«, zbirka čudoviti!) zgodbic za otroke. V teh drobnih črticah je Vorančeva ljubezen do trpečega človeka še enkrat visoko vzplamtela. Potem pa je plamen njegovega srca hitro pojemal in slednjič tiho ugasnil dne 18. februarja 1950. Zdaj spi Voranc tam nekje med svojimi hribi. Pokopali so ga v Kotljah. Tako je želel. Njegovo dobro srce je strohnelo. Toda ljubezen, ki jo je to srce rodilo, sveti kakor plamenica nam vsem, ki smo se odločili hoditi po stezi, ki vodi soncu naproti. 1* Dr. France Kidrič ANTON SLODNJAK Pokojni profesor starejše slovenske književnosti na ljubljanski univerzi in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Kidrič je presenečal ob vsakem, čeprav še tako bežnem srečanju človeka s stalno znanstveno zaposlenostjo in zbranostjo. Iz njegovih besed si vedno čutil, da je s svojimi mislimi nenehoma pri svojem znanstvenem predmetu, pri slovenski književni in kulturni zgodovini, da si tako rekoč brez nehanja prizadeva, da bi dognal resnico o njej. Ne morem reči, da sem vsakokrat videl resnico tam, kjer on. Nasprotno, najini razgovori so bili včasih bolj podobni obupnemu zagovoru, s katerim sem s skrajnim naporom branil svoje poglede, kakor pa ravnopravnemu razpravljanju. To je bilo povsem razumljivo glede na leta in druge tehtne razločke, ki so naju ločili. Toda ti razločki me niso nikdar ovirali, da ne bi bil videl, kje sta bili veličina in vrednost tega izrednega moža, ki je s presenetljivo delavnostjo skušal z Ivanom Prijateljem. Avgustom Žigonom, Ivanom Grafenauerjem in nekaterimi drugimi dvigniti iz naplavin lažnega domoljubnega navdušenja, strankarskega kori-stolovstva in domačega in tujega falzi-fikatorstva resnično podobo našega kulturnega, zlasti književnega življenja, da bi narod spoznal svoje največje bogastvo, svojo moč in — slabost. Pri tem ga je vodila skozi na videz nepregledne in gluhe pokrajine naše starejše književnosti brezkompromisna ljubezen do resnice, kakor se je odkrivala njegovemu kritičnemu, monumentalno enostavnemu, docela v stvarnost usmerjenemu duhu. S to ljubeznijo se je družil v njem plamen globokega ogorčenja zoper vse, ki so po njegovem mnenju hoteli resnici in narodu zavezati oči. Saj je bila resnica po njegovem prepričanju nekaj velikega in svetega, nekaj, kar moreš doseči in spoznati, seveda, če si se napotil s čisto mislijo in po pravi poti do nje. V iri, t.j. zapiski o vsem, kar je s književnim dogajanjem v neposredni in posredni zvezi, in literarna dela sama govore dovolj razločno in natančno tistemu, ki jih objektivno proučuje in jim kritično veruje. A za umevanje duševnega življenja književnikov in njihovih oseb in junakov pa zadostuje, če jih književni zgodovinar presoja in pomerja ob lastnih doživetjih, saj so dušeslovcni zakoni obvezni za vse. S takšno miselnostjo se je odpravil okrog 1906. leta na znanstveno delo mladi Kidrič, kmečki sin iz Ratanske vasi pri Rogaški Slatini, absolvent mariborske gimnazije in doktor dunajske filozofske fakultete, da začne odkrivati Slovencem potek in vrednost njihovega literarnega in kulturnega življenja od prvih zapiskov v slovenskem jeziku do vključno velike Prešernove umetnosti. YT članku Pomote in potvare za razne potrebe (1906) je sam razkril nekaj pobud, ki so ga vodile pri tem. Tam je zapisal nekaj misli, ki so za našo znan. stveno kritiko tolikega pomena, kakor so bile Levstikove misli v članku Napake slovenskega pisanja (1858) za našo leposlovno kritiko. Ker imajo zgodovinsko in stalno vrednost, jih navajam v izvlečku, saj bolje označujejo Kidričevo znanstveno metodo in smer kakor ne vem kako obširna in natančna razlaga. Začetek omenjenega članka slove: »Jeza, da se smejo širiti v slovenski javnosti leto za letom napačne predstave, slovenska usposobljenost k znanstvenemu raziskovanju pa diskreditira pred inorodci v časih, ko potrebujemo priznanje zrelosti za vseučilišče, vodi pero, ki piše opomin: Rojaki, zajmite malce domorodnega usmiljenja in postanite nekoliko opreznej-ši.<( Nato nadaljuje nekoliko niže: »Še premalo štejejo posamezne stroke resnih delavcev in že predolgo nam manjka znanstvene kontrole. Leni smo, da ne poznamo niti najbližjih stvari: ob- jela nas je komodnost in plahost, da ne moremo ali ne upamo ziniti niti takrat, ko vemo pozitivno, da je bleknil šušmar neumnost ... In kdor potvarja zgodovino, da bi privabil v svoj politični tabor mladino, ima morda talent za širokoustnega agitatorja, gotovo pa ne za znanost! In kdor si ne da dopovedati, da si je treba vsak znanstveni moment, s katerim se hoče operirati, ogledati od vseh strani, nič škoda, če Dr. France Kidrič umolkne! In kdor ne zna drugega, nego nekritično ponavljati to, kar se prepisuje že desetletja, a še vedno ni pojasnjeno, Bog ž njim! . . .« Že Bratko Kreft je opozoril v nekrologu v Kidričev spomin na sodobnost, ki druži Cankarjevo leposlovno kritiko naših napak z omenjenimi Kidričevimi mislimi. Napredni duhovi iste generacije pač vedno enako čutijo, četudi delujejo na različnih področjih! In če danes pogledamo uspeh za .vedno zaključenega Kidričevega znanstvenega dela, ki obsega 9 samostojnih in nad 350 revijalnih in časniških razprav, člankov in ocen, spoznamo, da tega velikega dela ne bi bila mogla opraviti še tako sveta jeza, temveč da je zapisal Kidrič, ki je mrzil vse preglasne besede, saj je nekoč izjavil, da je »vse patetično v znanstvenem spisu zelo neokusno«, besedo »jeza« namesto besede »ljubezen«. Samo goreča ljubezen do resnice in znanstvenega predmeta je mogla zbrati tisoče in tisoče raznih drobnih podatkov iz pisanih in tiskanih virov ter jih urediti drugega ob drugem, da so spregovorili tako rekoč sami z lastno, od avtorja nepobarvano besedo o tem, kar se je nekoč res zgodilo in kar je v svoji skriti ali ne-spoznani moči še vedno živo. Zato so poglavja Kidričevih knjig in razprav podobne velikanskim mozaikom, ki kažejo v naravnih barvah ploskovite podobe zgodovinskih dogodkov in osebnosti. Ta način znanstvenega upodabljanja je v marsičem posledica Kidričeve nature, v marsičem pa tudi hoteni vzgojni korektiv k tipično slovenskemu vihračenju v znanstvenih zadevah. Po raznih Hicingerjih, Trstenjakih, Benkovičih, Žunkovičih in drugih »znanstvenih« netočnežih, ponarejevalcih in sanjačih je moral priti nekdo, ki nas je učil v znanosti spoštovati dejstva in iskati samo resnico, pa najsi bi bila še tako žalostna in boleča. Žal, da je Kidričeva kritičnost švignila včasih tudi predaleč in je zadela n. pr. tudi prešernoslovca Avgusta Žigona. ki je prav tako ljubil resnico kakor Kidrič, samo da se ji je bližal z druge, teže dostopne strani in se je morebiti zato tudi večkrat zmotil kakor on. __ Poglavitno področje Kidričevega znanstvenega raziskovanja je bila naša starejša književna zgodovina od začetkov do sredine 19. stoletja. O njej je tudi od 1920. do 1947. leta predaval na ljubljanski univerzi, kjer je v teh letih z Ivanom Prijateljem in drugimi vzgojil skoraj vse naše mlajše srednje in visokošolske slaviste. Kot predavatelj je navdihoval slušatelje s svojimi osnovnimi znanstvenimi pogledi, zlasti jim je vcepljal ljubezen do znanstvenega dela in spoštovanje pred dejstvi in znanstveno resnico sploh; rad je pa upošteval dognanja svojih učencev in jim nesebično pomagal z lastnimi izsledki, tako se je razvijal in tako je znanstveno bogatel v tesni zvezi s svojimi učenci, z mlajšim slavističnim rodom sploh. Ker je bil do dna duše prepričan o pravilnosti in nujnosti svoje znanstvene metode, je teže prenašal večjo ali manjšo samostojnost v obrav- navanju in presoji, zlasti če je imela po njegovi sodbi neznanstveni značaj, vendar je končno rad sprejel vsak znanstveni rezultat, ki ga je mogel spraviti v sklad z lastnimi raziskovanji m spoznanji. Zaradi neutrudnega dela in nenehnega razmišljanja o problemih svojega znanstvenega področja je postajal zase in za druge avtoviteta. ki je zadobivala včasih malce prestroge poteze. Te pravzaprav niso bile niti v skladu z osnovnimi potezami njegovega značaja, temveč so izvirale sicer iz osebnih, toda postranskih ali sploh tujih nagibov. Neutrudno delavnost, ljubezen, znanstveno nadarjenost in kritičnost je kazal Kidrič v vsakem, tudi najkrajšem spisu. Povsod rešuje vprašanja, ki si jih je zastavljal sam ali so mu jih postavljali drugi, z največjo resnobo in strokovno pripravljenostjo. Njegovi izsledki so v obsegu, ki si ga je bil določil, vedno točni in zanesljivi. Na njih lahko prihodnje slavistične generacije mirno zidajo. Njegov bibliografski, biografski in kulturnozgodovinski temelj bo vzdržal še tako podrobne in smele oblikovne in vsebinske preiskave literarnih del iz označenega razdobja. Vse to velikansko delo, o katerem priča toliko razprav in člankov, je pa Kidrič strnil v dvoje poglavitnih del, ki v svoji zamisli in izvedbi ne bosta ostareli, temveč ostaneta v zakladnici naše kulture kot najizdatnejši pomagali vsakomur, kdor bo kdaj koli in kakor koli razmišljal o osebnostih, delih in dogodkih naše starejše kulturne in literarne zgodovine. To sta Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (1929 do 1938) in Prešeren II. Življenje pesnika in pesmi (1938). Nad obema je razvita tipična slovenska tragika, ki ji tudi Kidrič, človek tolikih življenjskih uspehov in priznanj, ni mogel ubežati. Obe sta namreč kljub svoji obsežnosti vendarle nekončani. Prvo je pisec zasnoval za trideset let obširnejšo, vsebovati bi morala zgodovino naše književnosti vse »do marčne revoluci- je 1848. leta«, toda iz raznih vzrokov jo je moral zaključiti z letom 1819. z letom Zoisove smrti. Druga je res \ nekem pogledu dopolnilo prve, kakor je to ugotovila kritika, toda Prešernovo življenje in delo nam prikazuje samo do 1838. leta: o zadnjem in naj-bridkejšem razdobju pesnikovega življenja je Kidrič mogel spregovoriti samo v nekaj člankih in predavanjih, ki so bili menda odlomki iz zasnovanega, a ne končanega drugega dela Prešernovega življenja. Danes, ko ni več njunega avtorja, lista človek razmišljen po eni in drugi: v Zgodovini vnovič spoznava izvirnost metod, širino obzorja in njegovo dviganje od poglavja do poglavja, občuduje izčrpne podatke iz celotnega narodnega življenja in doživlja tudi avtorjevo čedalje izrazitejšo osredotočenost na slovstvene pojave. To notranjo rast še bolj občuti v knjigi o Prešernu. v kateri je že snov sama zahtevala od pisca, da se z vso spoznavalno močjo osredotočuje na umetniških in književnih vprašanjih. Ta snov je terjala od Kidriča — široko razgledanega kulturnega zgodovinarja, s polemično naturo in zgoraj orisano delovno metodo neposrednega navajanja virov velikanskih duhovnih naporov, in priznali je treba, da mu je knjiga rasla tako rekoč od strani do strani, od poglavja do poglavja. Tem teže se je sprijazniti s tem. da ni dosegla vrha in je ostala nekončana. Kidrič je s kritičnim duhom in delom preoral kakor z ostrim plugom marsikatero ledino našega starejšega slovstva, po kateri so pred njim teptali razni mojstri-skaze ali celo politični in kulturni sleparji. V ljubezni do resnice, do nekdanjih pozabljenih ali krivo ocenjenih književnih in kulturnih delavcev je pregledal nešteto suhoparnih virov, se preril skozi tisoče in tisoče strani, ki mu niso nudili nobenega umetniškega užitka, pomeril našo starejšo književnost ob celotnem našem življenju, jo utemeljil v naši socialni, politični in kulturni stvarnosti in jo obrazložil iz nje in z njo. Zlasti prote- stantska književnost 16. stoletja in pre-porodna književnost od srede 18. stoletja do Prešerna sta šele po njem zaživeli v naši zavesti v pravi luči in vrednosti. Pa tudi mnogo strani Prešernove dobe nam je razsvetlil Kidričev tako jasni, prezgodaj ugasli duh. Zato mi ob sklepu prihajata sama od sebe na misel Prešernova stiha, s katerima je pesnik počastil Čopa: »Naj se učenost in ime, čast tvoja, rojak, ne pozabi, dokler tebi drago v Krajni slovenstvo živilu .1 osip Al urn - Aleksandrov (Ob 50-letnici smrti) Moderna šteje štiri borce. Najmlajši med njimi je Murn, pesnik globokih občutij, ubranih novih slik iz narave, tisti, ki je najhitreje izpel svojo pesem, a je je vendar dovolj izpel, da bo njegovo ime za vedno združeno z uso-dami moderne in z njenimi zaslugami. Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani. Bil je nezakonski otrok služkinje. Mati ni mogla skrbeli zanj; pozneje je odšla služit v Trst. Otrok je bil na kmetih v reji, nato pa v stari cukrarni v Ljubljani. Več let je bival v Marijanišču. Tu je obiskoval ljudsko solo in nekaj let gimnazijo. V višji gimnaziji je občeval s Cankarjem. Župančičem in Kettejem in bral svoje pesmi v »Zadrugi«. Po maturi je odšel 1898 na Dunaj in se vpisal na eksport-no akademijo. Ljubljanski dobrotniki, zlasti gospa Tavčarjeva, so mu izposlovali štipendijo. Murn se je posvečal bolj poeziji kakor naukom. Dunajsko ozračje mu ni ugajalo. Prepisal se je na pravno fakulteto, a tudi tega učenja se ni resno lotil. Vrnil se je v Ljubljano. Stanoval je zopet v stari cukrarni in si služil kruli po raznih pisarnah. Njegovo zdravje se je poslabšalo. Lotila se ga je sušica. Poleti je iskal zdravja na Gorenjskem in Vipavskem. Kad je zahajal med ljudstvo, si zapisoval narodne izraze in nabiral narodno blago. Kolikor se je poleti okrepil, je v Ljubljani pozimi spet oslabel. Omagal je in legel v sobi stare cukrar-ne, kjer je dve leti prej umrl Kette. Izdihnil je 18. junija 1901. V Murnovih pesmih prevladuje vda- ANDREJ lU DAI. na otožnost, prepletena s plahimi, temnimi slutnjami. Kakor da je slana zgodnjih življenjskih izkušenj marsikaj posmodila in razlila po mladeničevi duši milobno zapuščenost, nezaupnost in potrtost, ki išče najrajši zavetja, ne leka, v naravi, tako drhtijo te mlade strune. Polje, dobrava, kmetija, vaški ljudje in njih delo — to so Murnu najlepši motivi, kakor da se duša staršev, ki sta oba prišla s kmetov služit v mesto. razočarana vrača iz mesta v svoje pravo okolje, k resnični sreči, k svojemu prvotnemu bistvu. Samo v tej smeri, v vaškem ozračju, sredi kmetskih opravil se ta muza mimogrede lahko nasmehne in celo razigra. Pesnikova duša živi v takem skladu z naravo, da se zdi. kakor bi mu v tem dotiku pesmi klile naravnost iz nje. Murn je nedosežen mojster trenutnih vtisov in razpoloženj, ki jih drami v človeku pokrajina. Zna jim dati tak izraz, da nas njegova pesem s čudežno močjo prestavi v njegovo pokrajino in budi tudi v nas podobna občutja, kakršna je v tistem trenutku imel on sam. V srednji šoli, baje že v tretji, je Murn začel zlagati pesmi. Proti koncu srednje šole jih je objavljal v »Angel jčku« in »Vrtcu«. V »Slovencu« je izšlo nekaj listkov. Lirske pesmice je 1896 pošiljal v dijaški list »Zora« in v hrvatsko-slovenski list »Nova nada«. Naslednje leto se je oglasil tudi v »Zvonu«, kjer se ga je Aškerc razveselil: »Lep talent — nov pesnik.« Kmalu prevzame Murna erotika. Njen cvet je ljubavna pesem. Daši je imel že nekaj stvarnih ljubezenskih doživljajev za seboj, se je zdaj idealno zaljubil v Al-mo Souvanovo, hčerko bogate meščanske rodbine, ki jo je videval v gledališču ali na ulici, a ni bil z njo osebno znan. Njej so posvečene pesmi, ki so izšle v osmošolskem almanahu »Na raz-stanku« in v »Ljubljanskem Zvonu«. Tu in tam se opažajo ruski ali poljski vplivi. Murnovo črnogledje se često oglaša, a ne prevladuje; upanje tli pod pepelom. V tem času je zložil pesnik tudi nekaj pripovednih pesmi, ki kažejo kakor vsa tedanja epika moderne nekaj Aškerčevih vplivov, vendar je tudi v njih mnogo sledov čisto samostojnega oblikovanja. Največ in najrajši ,se zdi, se je Murn učil pri narodni pesmi. Iz nje si je vzel ritem, prožnost, lahkoto, ubranost in čudovito jasnost izraza. Rožica pripoveduje : Hladna rosa se v ledeno slano spremenila je, a ta slana, sonce zlato, ah, me umorila je. V svojih neveselih slutnjah se pesnik primerja s škrjančkom: A'e vem, kdo bolj je tožen, škrjanček ali jaz, ah, njemu kakor meni tesno je isti čas. Pesem o borih izraža vse tesno, nedopovedljivo pesnikovo sožitje z naravo : Ah, ti bori, moji bori. vnovič zaduhteli so. glasno na zeleni gori ptički jim zapeli so. Pred Murnom ni sveti Jurij še nikdar prijezdil k nam tako kakor v njegovi Pomladni romanci: Odprite okna, odprite duri, mimo jezdi vitez sveti Jurij, sveti Jurij na konju, na lepem konju, sveti Jurij nam milosti daj! Jesen, zima, mrak in noč ga vznemirjajo in plašijo; tako v pesmih »0 mraku«, »Mislil sem na prošle dni«, »Ko dobrave se mrače«, »Kje tihi si moj dom?«, »Jesenske misli«, »Gozd«, »Zapuščena polja«, »Sneg«, »Sonet starčka« in več drugih. Vendar pesnik čuti, da diha življenje in sreča le iz polja in zdravega kmetskega dela. Zato se rad pogovarja z žitom, cvetovi, ajdo, kmetom, nevesto in svati. Take pesmi so vse prestr-te s tiho, mirno, zdravo vedrino, o kateri je nesrečni pesnik slutil, da bi ga edina bila mogla rešiti, če bi se bil mogel iztrgati mestu in bedi. Iz takih razpoloženj so nastale: »Ženin«, »Pomladanska slutnja«, »Kmečka pesem«, »Snubači«, »Tašča s kupico v rokah pozdravlja snaho«, »Zimska kmečka pesem«, »Petnajst let«, »Med vrbami, oj, tečeš«, »Hrepenenje«, »Tinka«. S svojo turobno razdvojenostjo, prežeto z otroškim hrepenenjem po sreči in zdravju, kakršno klije iz vasi in grude, je Murn čisto svojevrstna prikazen. Kako lepo slavi v »Notranjski« jesensko bogastvo: »Noro vino, nova radost, polni so mehovi, polna srca, polne duše. polni vsi sadovi! »Ženitovanjska pesem« s prisrčnim ugodjem riše svatovski sprevod: Lepi. lepi so drugovi. lepše mi družice, ali ženin in nevesta sta najlepša v pas in lice! Kdo nam je kdaj tako preprosto in nazorno opeval »Šent-Janževo« kakor Murn? Nedopovedljivo lepa. nesmrtna je »Pesem o ajdi«. Z njo se kosa »Pesem o klasu«. Kdor je prebral Murnove »Vlahe«, jih nikdar več ne pozabi. »Semenj« se ves iskri od drobnih lepot. Kdor je toliko takih krasot opazil in jih tako samostojno izrazil, je moral imeti silno sprejemljivo, než- no dušo in obenem nenavadno, skrivnostno izrazno moč. Ko listaš po Murnu, si z njim žalosten ali vesel, kakršna je pesem. Čutiš, da je to prijetno pesniško zatočišče, ki te v žalosti preprosto in domače potolaži in v radosti potrdi. Murnovi zakladi se odlikujejo po svojem tihem, a vztrajnem blesku in po blažeči notranji toploti. Redkejša so v Murnu pesniška premišljevanja in modrovanja. Komaj se oglasi razum, že utone v otožnem čustvu in se prevrže v obup. Vsako spoznanje je jedka usedlina, ki pesnika slabi in hromi. Pa imajo tudi taka ugibanja svoj čar, kakor bi bila pač odmev do dna pesimistične slovanske duše: Srečko (Sežana 18. 3. 1904 V slovenski književnosti imamo tri velike pesnike narave. Simon Jenko je v realističnem času opeval svoje Sorško polje, deročo Savo, širne gozdove, rodovitne njive in travnike. Znal je združiti življenje človeka z življenjem, narave, ustvarjal je lirične slike in raz. položenja. Josip Murn-Aleksandrov, sin moderne, proletarec iz ljubljanskega predmestja, je ubral čudovite melodije gibajočih se žitnih polj in ujel v besedo ritem vetrov med zorečim klasjem, upodobil dekletovo ljubezen med travami in rožami ter pokazal preprosto človeško življenje kot del življenja narave. Srečko Kosovel je opeval naš Kras, slovensko bolest v Primorju in prerokoval boljšo prihodnost tudi pokrajini med bori in brinjem. Pesnik je moral zapustiti svojo pokrajino. kraške gmajne in burjo, bore, brinje in brinovke, kamenite kraške vasice in kot kamen trde Kraševce, ni več opazoval jeseni, zime in polj v svoji deželici. V domotožju si je zamišljal pokrajino in jo v vsakem času prikazoval v njeni tedanji podobi. Sanjal je Res. ljubil molk bi in življenje mirno in ljubil bi naravo in planoto širno —■ no. drag mi tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema nad menoj! Murn je na smrtni postelji uredil svoje' »Pesmi in romance«, ki jih je 1903 izdal Ivan Prijatelj — lep slovstveni spomenik, podoben Kettejevemu. Trideset let nato je Silva Trdina ta dragoceni spomenik še veličastneje obnovila v »Josipa Murna-Aleksandro-va izbranih spisih«. Ta izdaja, dasi še nepopolna, vsebuje tudi Murnovo prozo. Mnoge Murnove pesmi so komponirane. Leta beže, a Murn ni mrtev; ves je naš in živ in rase z leti. Mlajši rod se je rad učil pri njem ljubezni do vasi in pokrajine. Kosovel - Tomaj 27. 5. 1926) MIROSLAVIH A VB AR o jeseni, ko prileti misel ko brinovka na Kras, a jo neusmiljeni lovci preganjajo in ustrele v teli jesenskih dneh. Slikal je bele kraške poti v drobnem jesenskem dežju, ko so jutra siva, ko bori ne šume in se le brinovke prebujajo, vztrepetavajo in vzletajo. V jeseni ni na poljih nikogar, samo brinovka leti preko gmajne, edina, ki čuva to zemljo, a človek jo zasleduje in še ona pade — samota na Krasu postaja neznosna, pesniku se stiska srce zaradi te nevzdržne osamelosti. Tiho in žalostno je njegovo srce, ko šume dežne kapljice in se blešče mokri vrtovi v večernem zlatu, rjavi skednji in slama na njih temnijo, prazni so latniki, sadeži obrani, samo ptič se glasi v daljavi. Samota vse naokrog in v pesnikovem srcu! Vas je zavita v nočno meglo, le tu pa tam se zasveti luč ali za-prasketa ogenj. Ljudje sede ob ognjišču, a pesnik nima nikogar: sam je. Tudi če bi prišel med ljudi, bi stisnil obraz med dlani in molčal. Tako ne-utolažna je njegova samota, da ga tudi družba ne mika. Sam bodi skozi vas, burja tuli med latniki in se zaletava v okna, nikogar ni, ki bi ga sprejel, še bor vršeč vztrepeta, ko spozna njegovo samoto. Vetrovi in trave šumijo v polju, glasovi zvonov se gubijo v vetru, pesnik je sam sredi tega prirodnega veličastja, sam in žalosten. Sit je že te žalosti in ne ve, kaj bi z njo, najrajši bi jo komu poklonil. Toda njegova misel straži te zapuščene poljane, njegove sanje so žalostne, smeli mu je zamrl. Pesnik je romar z bolnim srcem na tihi kraški cesti, ki mu je edina tovarišica. Zaupali ji hoče in se ji izpovedati. ko se vrača iz tujine, iz življenja, ki ga je samotarsko užival z vso slastjo. da je od nje bolno njegovo srce. Iz tujega sveta otožno strmi na tiha kra-ška polja, razloči samo skale, a dovolj mu je, saj so mu kraške skale najdražje na svetu, saj je njegov dom v tišini skal in borovcev. Kraške skale in doline v jutranji svetlobi so mu ognjeno veličanstvo, vsa njegova sila in bo-gastvo. Spomin na Kras mu je zdravilo v samoti sredi tujega sveta. V tujini se spomni kamenitega kraškega veličja. srce se mu prebudi sredi noči, ko vrše bori in se drevesa prebujajo iz sanj. Njegova duša ni več potrta in začuti, da ni več sam. Vonj dehtečih borov je močan in zdrav; kdor se je vrnil z borove gmajne, si je ozdravil bolest, kajti kdor živi in se bori na Krasu, je zdrav in mlad. Bori — stražniki pod goro —• mu šepečejo preko kamenite gmajne pritajene zvoke, zato ne more zaspati. A to pot bori ne pošiljajo zdravilnih moči, temveč napolnjujejo dušo s slutnjami in vršijo brez odgovora. Drugič kot da govore tiho med seboj: Bratje-bori so padali pod sovražno sekiro, ali bomo jutri še stali? Burja jim prigovarja, naj obstanejo in raslo z uporom. Pesnik hoče, da bi bilo njegovo ljudstvo krepko in silno kot bor, da bi raslo vztrajno in uporno na svoji zemlji, da ne bi padal nemo in bolestno človek za človekom. Veruje v moč slovenskega naroda in človeštva. Zaupa v rast grenkega oreha, ki ga je zasadil sin starega Torkarja, čeprav sta padli na Primorje dve črni senci, od Tolmina in preko Krasa. Pesnik poveličuje Kras v soncu in zlati zarji, ko bodo zelena polja polna in ko bo delo radostno. Takrat so bosta umaknili njegova samota In bolest. Zaljubljen je v lepoto kraške narave in preprostost kraškega življenja. Ljubi rdeče, ilnate kraške poti, ljubi robidovje in trnje, čeprav se raniš ob njem, a ljubi tudi tišino in samoto kra-skega sveta. Navdušuje se nad zlatimi Srečko Kosovel večernimi oblaki, ki so kot goreče zlato. Oblaki žare nad liho vasjo sredi doline, zdaj zdaj bodo ugasnili in ljudje čutijo, da odhaja sonce od njih. duše, ki jih je hrabrila moč sonca, se zopet naseli žalost, nanje je padla tema. A v tej samoti se pojavi večerni sijaj in za trenutek zablešči svetla sreča. Prevarili so se: sence padajo, polje temni, duša je zapuščena kot prej. Realistično sliko delavnih in izga-ranih kraških žena je podal v pesmi »Žene s polja«. Žene se vračajo domov, njihove postave v mraku so temne, tihe, kakor sence. Njihove raskave roke so trudne, koraki težki. Hčerka je skuhala večerjo, žena vrže breme na tla, stara mati sedi v stolu, v stolpu sc čujc zvon, vas temni. Podobna je »Večerja«. Družina molči in zajema iz sklede krompir v oblicah, stari molijo, sin pa fire na vas. Mladina gre drugačno pot kakor stari, a pesnik ne reče ničesar. V pesmi o svetem Štefanu nariše gluho dolgočasje v naravi. V hiši pa je polno potic, vina, smeha in šale. A kakor vedno je pesnik sam sredi ljudi; ni vina, ki bi mu utopilo žalost in osamelost. V drugi pesmi poslušajo v hiši burjo in se pogovarjajo o strašnih stvareh na morju, o potopljenih ladjah in groznih valovih — in zažele si, da bi z burjo plavali preko obal v neznano življenje. Pesnik ljubi kraške kmete in njihovo preprosto besedo, na obrazih in v besedah teh ljudi vidi kraške doline. skale in bore. Želi si gostoljubja v hišici pod klancem, ki se zaganja \ anjo burja. a je v njej toplo. Njegova misel se greje v topli hiši in prijetni, tihi družbi. Zaživi v vinogradu in preganja otožnost, a še lepše je drugim v hramu, ki pijo črnino. V podrobnostih je naslikal vinograd, kakor da bi bila pesem slikarjevo delo: Sladka črnina, polni grozd, jagode v dežju bleščijo, v dalji lemneva borov gozd. topoli pod hribom šumijo. šumi jo. Na samoto in žalost pozablja v toplih, jasnih in tihih dneh. ko zori grozdje in žari listje med brajdami. Še ko poljublja dekle na otožno vdane oči in na temne lase, se spominja Krasa in ne more zatajiti, da mu je podoben. Ne more k dekletu, vsako noč se mu misel vrača v brinje, v skale, v bore. Na lepem in žalostnem Vidinem obrazu opazi vso svojo ljubezen do Krasa. Strmi v njeno mirno lice in ve, da sta obe eno: Kras. Pesnikova žalost, bolest in samota so imele vzrok: Srečko Kosovel je bil bolan, tako je bil bolan, da bi se zaprl v sobo in umrl. Kaj je njemu ta svet in kaj pomlad! Tak je kot črno drevo v jeseni, zlomljen in ubit. Primerja se tudi z edinim drevesom, ki še šumi na gmajni. Zaslutil je senco smrti, njen hladen pogled. Sam je romal po svetu in umiral sredi sanj, tovariš mu je bil nepokoj, spremljala ga je slutnja smrti. Vedel je, da ho njegov grob na kra-škib poljanah med trnjem, ki rodi kot kri rdeč plod. Legel bo k pokoju no-izrabljen, poln ognja in sil. Noče umreti, saj ima očeta in mater, brale in sestre, ljubico in prijatelje. Upira se smrti, saj so pred njim še visoki cilji, rad ima sonce, mladost, ljudi, življenje ... V tej težki bolezni se zateče na Kras in k materi: Jaz ne pojdem nikamor. Mati. zaman . . . Jaz sem bolan . . . Pa bodi še več bičanja in ponižanja, bodi pot na Golgoto še tako strma in strašna, uprimo oči v sonce: Naše veliko jutro je blizu, v lica nam diha rosna zarja njegova. Ivan Cankar Kdor z vami x x ^ v Padlim borcem za svobodo v Zgoniku. Padlim borcem za svobodo v Selah na Koroškem v Avstriji. S V OBODA Se vedno nas budi naš klic. Zberimo zatiranci se z vseh vetrov sveta! Kdaj zemlja, koder danes krvavimo, bo naša spet? Ko boš povsod doma! Ko nam ne bo več rezala gospoda ne kruha ne meja ne naših glav! Ko ti črepinje več ne bo razklal nihče, če boš zašepetal: Svoboda. Vemo, svoboda je prečuden sad, ki ti ne pade v roke sam z drevesa. V vrhove strme, ki vihar jih stresa, sam moraš ponj, če rad ali nerad. Samo po cestah, ki jim tlak je kri iz naših žil, dosežemo svoj cilj. Svoboda žito je, ki zazori iz ene same njive — iz gomil. MATEJ BOR Plošča Pinku Tomažiču in tovarišem na openskem strelišču. gre — ni zašel! MATEJ BOR M O S T O V I Iz src rasto v srca mostovi, Aiostovi rasto, železobetonski mostovi, mostovi, grajeni s strastjo, grajeni trdno. Beton je napravljen s krvjo, cement iz zdrobljenih kosti, traverze so trupla mrtvih ljudi. Mostovi rasto in ni dinamita, da bi jih mogel razbiti, ni mine in ni ga letala, ki moglo bi v zrak jih spustiti. . Mostovi rasto, iz vseh človeških src se pno in v vsa srca. Mostovi rasto trdno in s strastjo noč za nočjo. Mostovi, ki z njih bodo naši krvniki zmetani, mostovi, v svetovja ljubezni speljani. KAJUH Plošča ustreljenim talcem v Ulici Massi-mo d'Azeglio v Trstu. • '!L .TSRJ; • m ETERN4 4CLI EROi BEt PUPBHl Laze nam bo padlim, če z rokami, ZAKAJ, TOVARIŠ Zakaj, tovariš, si roke razpel, kdo v tebi je vihar razvenl, zakaj, čemu si k nam prišel? Vasi so nam požgali, otroke so poklali in matere pregnali, pa naj bi miroval? Nikdar . . . Mrtvakov krik razpreza se po nas in malodušje je prevpil otrok zaklanih glas, nasilje prelevilo je obraz. Zato prišel sem jaz med vas, ki vam upor edini je ukaz! KAJUH Pa km v bcrbi proti nacizmu-fašizmu v Dolini. — Padlim za svobodo v Kortah v Istrskem okrožju. — Spodaj: Padlim žrtvam nacističnega divjaš.va v Rižarni v Trstu. stisnjenimi v pest, žalujete za nami... KAJUH MATERI PADLEGA PARTIZANA Takrat, ko je prvič ročice razprl, takrat si v radosti plašno vztrepetala: Samo da mi ne bi, da ne bi umrl! Takrat, ko na prsih je tvojih še spal, takrat si mu nežno v solzah šepetala: Glej, kmalu iz tebe cel fant bo postal. Postal je tak fant, da bi gore premikal, nikdar se ni klicu svobode izmikal. Tako si mu segla poslednjič v roko,, in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo! Zdaj veter raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da čuješ glasove: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! KAJUH Pa.lim za svobodo v Novi vasi v Koprščini. — Padlim za domovino v osvobodilni borbi v Pomjanu v Koprščini. — Spodaj: Padlim talcem na openskem strelišču. 1941-1945 ««1« jfessssg Ijommur 1^525 ■ jOllluS-KKfl JbZtf bliM ruKTfiosi JIIKt# lil’!« lonmoLf Tmtef ihi moti f tono« fjiKfuM*« mo* m PUDLIM JJijfOl! >usai»f Nun 'W.5C« Ujjp Naša telesa bodo bratom M R T VIM T O V A RIS E A l Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki si v partizanih pal. Ne vem, če sive si imel oči, ne vem, če trde, hrapave dlani, a vendar sem natanko te poznal, ker si življenje za življenje dal. Nisem te poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš, ki ob zidu klecnil si krvav. Ne vem, če tvoja mati še živi, ne vem, če ljubico imel si ti, a vendar sem natanko te poznal, ker si s krvjo nam pot zaznamoval. Poznal sem vas, tovariši, prav vse sem vas poznal, vsakogar, ki je v naših vrstah stal, vsakogar, ki s krvjo je svojo znamenja klesal, znamenja, ki jih bo vsak iskal, znamenja, ki se po njih bo naš korak ravnal, čeprav še huje bi vihar divjal. KAJUH NAŠA PESEM Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas! Moja pesem ni le moja pesem, to je boj vseh nas! KAJUH Gornja slika: Padlim za svobodo v Gropadi. Padlim za svobodno domovino na Katinari. stopnice v svobodo PRED VELIKIM ROJSTVOM Premnogo mater je izdahnilo na porodu, ko so življenja dajale narodu. Premnogo jih v solzah je zaihtelo: »Čeprav umrem, saj moje dete bo živelo!« Tako umiramo zdaj mi, ki v nas življenje se poraja, in vsak mrtvak v ta mrak kriči: Upri, upri se, raja! Težko, težko nam je umreti, ker čas je v nas, ki zdaj ga ni še, ker slišimo otroka, ki že diše. Zato nam je tako težko, a vendar je vsakdo kot mati pripravljen sebe žrtvovati. KAJUH Padlim v borbi proti fašizmu-nacizmu v Sempolaju. Proč vrzimo trudne misli — ni je smrti brez življenja, ni svobode brez trpljenja, vse prešlo bo kakor kalna reka. Proč jo vržeš, če pretesna je obleka. Človek, novi človek vstal bo iz človeka. KAJUH Vprašanje kmetijstva na Tržaškem ozemlju STANKO OBLAK V dolgih zimskih večerih obrača kmetovalec svoj pogled na dogajanja minulega leta: sestavlja- obračune uspehov in neuspehov; na podlagi izkušenj kuje načrte za bodočnost. Po kratkem oddihu se bo zopet pričela doba novega truda, polnega dela in naporov. Kaj je prineslo leto 1950 našemu kmetovalcu in kaj se mu obeta v najbližnji bodočnosti? SLABA LETINA Letošnja letina je bila na Tržaškem kakor tudi na bližnjih področjih na žalost slaba. Neizprosna suša je pričela pritiskati, ko so bile najvažnješe kulture v polnem razmahu. Zgodnji pridelki so se deloma rešili, kasnejše je doletela, lahko rečemo, katastrofa, kakršne ne pomnimo že desetletja. Žita, ki pa nimajo pri nas pomembnejše vloge, so razmeroma dobro obrodila. Krompirja se je pridelalo mnogo pod polovičnim povprečjem: komaj 20-25.000 centov nasproti 50-55.000 centov, kolikor znaša povprečni letni donos tega zemeljskega sadeža. Vrtnarstvo je vrglo skoraj normalni pridelek, vendar je zahtevalo velikega prizadevanja der izdatnejših stroškov. Pradižnikov je bilo manj, kakor jih običajno pridelamo (11.000 centov), pridelek pa je bil zelo slab po kakovosti; sadjarji so se pritoževali zaradi hudih napadov rastlinskih škodljivcev; donos sadja je bil precej manjši od običajnega; rešile so se le češnje, ki so vrgle okrog 1.500 centov. Precej prizadeto je bilo vinogradništvo: v normalni letini se pridela na področju od 65 do 75.000 centov grozdja, letos pa ga je bilo le za polovico; pridelek vina bo znašal potemtakem komaj 25.000 hi. Košnja je bila pičla, otave so živinorejci le malo pobrali. Celokupni pridelek sena se računa na 30.000 centov v primeri z običajnimi letnimi 70.000 centi. Menimo, da ne pretiravamo, če trdimo, da je bil pridelek leta 1950 po vrednosti za 50% nižji od normalnega in da ni njegova vrednost prekoračila 1 milijarde in pol lir. Ce pomislimo, da se preživlja na Tržaškem okrog 25.000 prebivalcev pretežno s kmetijstvom, nam postane jasno, da je skoraj 10% prebivalstva v resnem gospodarskem položaju zaradi slabega pridelka. Znana je žilavost ter iznajdljivost kmetovalcev, ki so težavam in oviram že privajeni. vendar so se pojavile na obrazih neštetih naših delovnih kmetov znamenja globoke zaskrbljenosti. KRIZA TRKA NA VRATA Slabo poplačanemu trudu naših obdelovalcev zemlje so se pridružile v poslednjih ča- sih še druge okoliščine, ki so še poslabšale in otežile položaj tukajšnjega kmetijstva. Neugodno se odraža v kmetijstvu splošni položaj tržaškega gospodarstva. Skromna kupna zmogljivost tržaškega prebivalstva — nezaposlenost se giba okrog 20.000 oseb — seveda ne vpliva povoljno na tržišča poljedelskih proizvodov. Na tem tržišču prevladuje mrtvilo, ki je vzrok šibkih cen, ki večkrat ne poplačajo stroškov pridelovanja. Konkurenca bližnjih tržišč, kjer proizvajajo mnogo ceneje, se poleg tega iz dneva v dan stopnjuje. Zaradi modernih in hitrih prevoznih sredstev ter zaradi vedno bolj popolne organizacije oddaljenih veleproizvajalcev izginjajo postopoma vse prednosti, ki jih je nekdaj imelo tukajšnje kmetijstvo glede na bližino mesta in tržišča. Stroški za prevoz mleka tudi iz oddaljenih področij so n. pr. danes malenkostni (1.2 liri za liter!) in so skoraj brezpomembni, če pomislimo na neizmerno boljše pogoje pridelovanja na teh področjih. Vse kaže, da bo iz tega položaja težko najti rešitev, če ne bo prišlo do splošne preobrazbe dosedanje gospodarske politike, ki so jo doslej izvajale odgovorne oblasti. NAČRTI IN AGRARNA POLITIKA Skrb za izboljšanje in sploh smotrno reševanje vseh perečih vprašanj, ki zadevajo kmetovalce, spada v pristojnost vsake sodobno organizirane državne skupine. Oglejmo si na kratko dejavnost državne oblasti in podrejenih organov na področju kmetijstva. Pripomniti moramo takoj, da je o namenih in načrtih, ki jih snujejo odgovorni organi, javnost prav malo obveščena. Za vse druge gospodarske panoge — industrijo, trgovino, pomorstvo itd. — razpolagamo z izčrpnimi uradnimi in poluradnimi podatki. Molk uradnih krogov je nadvse značilen. Načrte in predloge sestavljajo med zaprtimi stenami; o teh je obveščen le ožji krog oblastnikov in uradnikov. Mor' bitna nepopolnost ali netočnost podatkov, ki jih bomo navedli v teh vrsticah in do katerih smo prišli po ovinkih, je zaradi tega povsem opravičljiva. G tako zvanem Ma’shallovem načrtu (ERP) je bilo že mnogo, govora. Sploh združujejo v 'I rstu vso gospodarsko dejavnost s to ameriško pobudo. Leta 1948, to je ob pričetku izvajanja načrta, so tudi v Trstu v okviru ERP-a izdelali nekatere splošne načrte in smernice ki naj bi se izvajali v pogledu našega kmetijstva. Takrat predloženi štiriletni program je predvideval intenzivnejše izkoriščanje zdaj slabo donosnih zemljišč. Po tem načrtu bi morali spremeniti v donosnejše kulture okrog 1250 ha zemlje (od tega 1.000 ha pašnilov‘in zapuščenih parcel). Nasaditi bi morali na novo okrog 750 ha vinogradov, nekaj nad 180 ha sadovnjakov ter okrog 100 ha vrtov in pridobiti okrog 200 ha dobrih travnikov. S tem bi proizvodnja znatno narasla in se po izvedbi načrta skoraj podvojila. Vina bi pridelali skoraj 80.000 hi, to je dvakrat toliko, kolikor je znašalo povprečje pred letom 1948; prav tako bi se moral podvojiti pridelek krompirja, paradižnikov, fižola, zelja, tako da bi pridelali skupno okrog 100.000 centov teh proizvodov na leto. Pridelovanje žit, zlasti koruze, bi se moralo zvišati za okrog 30%, večkrat pa bi se morala povečati proizvodnja sadja, tako da bi dosegli skupno 46.000 stotov pridelka. Travništvo in pašništvo bi pospešili tako, da bi se lahko inventar goveje živine dvignil za okrog 1000 mlečnih krav; skupna proizvodnja mleka bi znašala potemtakem 65.000 hi na leto. Tak je bil v grobih številkah 4 letni načrt za obdobje 1948—1951. Čeprav so nekatere postavke vsekakor preopti-mistično postavljene, nam vendar potrjujejo veliko razvojno možnost tukajšnjega sicer preziranega kmetijstva. Vprašanje je zdaj, kako se ti načrti izvajajo in kako postajajo stvarnost. Predvsem moramo poudariti, da ni vprašanje preusmeritve in izboljšanja kmetijstva le vprašanje tehnike. To vprašanje je tesno povezano s splošno gospodarsko politiko in se ne da zaradi tega reševati v zaprtem krogu. Kako bomo n. pr. planirali povečanje proizvodnje mleka, vina, sadja in zelenjave, če ne bomo prej zagotovili primernih odkupnih tržišč, zlasti pa cen, ki morajo ustrezati stvarnim proizvodnim stroškom? Kako bomo pospeševali kmetijstvo, če ne bomo poprej temeljito preučili vseh potrebnih ukrepov, ki naj bi dovedli do cenejšega pridelovanja in torej do možnosti konkurenčne borbe s tujimi proizvodi? Kdaj je prišlo pri nas do resnejšega poizkusa za približanje pridelovalca in potrošnika brez nepotrebnih tržnih posredovalcev, kar bi bilo v veliko korist kmetovalcem in potrošnikom? Ali so odgovorni činitelji ob izvajanju načrtov n. pr. kdaj preučili porazne posledice, ki bi jih izzvala napovedana ustanovitev centralne mlekarne na tukajšnjo živinorejo? Na ta in podobna vprašanja je treba odgovoriti, še preden se hočemo lotiti vsakega resnega načrtovanja. Sicer pa so načrti, o katerih je govora, ostali v začetni fazi izvajanja. Vinogradništvo je pridobilo okrog 700 tisoč novih trt; odobrenih je bilo okrog 400 manjših načrtov za zgrad-njo in preureditev gospodarskih poslopij. Pričela so se tudi izsuševalna dela, ki bi morala usposobiti za obdelovanje okrog 160 ha močvirnate zemlje. Zboljšanih je bilo nekaj desetin kraških pašnikov; uvozili so okrog 150 glav goveje živine. Načrt je bil v celoti izveden v prvi dveh letih kvečjemu za 10-15%. Kaže, da so v okviru splošnih pobud med letom 1950 potisnili kmetijstvo skoraj popolnoma ob stran in pričeli v znatni meri omejevati denarna sredstva, ki so potrebna za izvajanje vsakega programa. Med letom 1950 je bilo za potrebe kmetijstva nakazanih komaj 180 milijonov lir. Ce od tega odštejemo kredite za dela, ki se izvršujejo v državni režiji, je preostalo za vse druge potrebe okrog 6500 kmečkih domačij, kolikor jih štejemo na našem področju. Iz toliko opevanih skladov ERP-a je bilo nakazanih doslej v celoti 200.000 dolarjev od 30 milijonov dolarjev, kolikor so znašala v sredini leta celokupna nakazila od začetka poslovanja. Gre torej le za 0,66% celokupne nakazane vsote! Pravkar omenjene številke so ne glede na stališče, ki ga zavzemamo v pogledu Marshallovega načrta, ponoven dokaz, da odgovorni činitelji pripisuje o kmetijstvu le malenkostno važnost in da ob- Us anovni občni zbor Kmečke zveze v Trstu. staja tendenca podcenjevanja vloge, ki jo irria tukajšnja kmečka dejavnost v sklopu splošnega gospodarstva. Nezadostna tehnična pdmoč — znatno skrčena v poslednjih časih — je le en vzrok ne-povoljnih uspehov. Poudariti pa moramo še eno dejstvo: še tako pravilna pobuda ne bo rodila uspehov, če se ne bodo upoštevale težnje kmečkega prebivalstva, predvsem pa, če ne bo kmečko ljudstvo poklicano k pravilno usmerjenemu sodelovanju. Kmečko ljudstvo je živa stvarnost in ne pasiven in brezčuten predmet v rokah oblastnikov. Zal ne moremo reči, da so imele oblasti pravo razumevanje do živih vprašanj kmečkega delovnega ljudstva, še manj pa do njegove težnje po soodločevanju v vprašanjih, ki se tičejo njegove usode. Kmečka tehnična izobrazba je prvi pogoj za smotrni razvoj sodobne kmetijske dejavnosti. Ugotoviti moramo, da ni bilo doslej na našem področju niti ene šole nižje stopnje, kjer bi poučevali kmetijske predmete. Te šole bi morali ustanoviti že na podlagi veljavne zakonodaje, čeprav bi bila umestna tudi ustanovitev srednje kmetijske šole, kjer bi se izobraževala v popolnejši meri kmečka mladina. Oblasti so ostale gluhe za vse prošnje in intervencije za ustanovitev omenjenih šol. Vse, kar je bilo v tem pogledu storjeno, so bili kratki večerni tečaji, ki so se vršili le v nekaterih vaseh, in še to deloma v italijanskem jeziku. Domala vsi strokovnjaki, nameščeni v državnih uradih, ne poznajo slovenskega jezika. V uradih, ki imajo stike skoraj z izključno slovenskim prebivalstvom, je bila zbrisana vsaka siovensna ueseua. Danko udimu, da se na ta način in pod temi pogoji ne morejo ustvariti pravilni odnosi med oblastmi in kmečkim ljudstvom. Strokovna izobrazba je prvi pogoj za napredovanje vsake kmečke panoge. Da smo v mnogih pogledih se v začetnem razvoju kmetovanja, nam pove n. pr. en sam podatek: naše področje potrosi komaj 20 vagonov umetnih gnojil vsako leto, medtem ko bi ga v normalnem obdelovanju po vzgledih naprednejših dežel morati uporabiti vsaj desetkrat toliko glede na površino zemlje in vrsto kultur. Posebej moramo podčrtati, da danes kmečko ljudstvo sploh ni zastopano pri ustanovah, ki odločajo o njegovi usodi in ki posegajo v njegovo delovanje. Pri največji gospodarski ustanovi, Zbornici za trgovino, industrijo in kmetijstvo, v sklopu katere deluje ali bi moral delovati poseben kmetijski oddelek z obširnim delokrogom delovanja, ni nobenega pravega predstavnika tukajšnjih kmetovalcev. Podobno je pri mnogih drugih ustanovah in komisijah trajnega ali začasnega značaja. Zaradi tega ni čudno, da težnje naših kmetovalcev ne pridejo do izraza, da se naše kmetijstvo podcenjuje in da mu odgovorni činitelji ne pripisujejo vloge, ki bi mu upravičeno pristajala. Naš kmečki živelj ima vso pravico do odločanja in soodločanja v vseh zadevah, ki ga posredno ali neposredno zanimajo, kajti brez sodelovanja vseh kmetovalcev je onemogočen vsak vidnejši napredek. To so samo nekatere strani tukajšnje kmečke pr oblematike, ki je s tem še izdaleka nismo izčrpali. Obširnejše obravnavanje bi zahtevalo n. pr. vprašanje davkov, kmečkih kreditov, zavarovanja, upravljanja skupnih zemljišč ter najrazličnejša vprašanja krajevne in splošne narave iz živega vsakodnevnega dogajanja. Naš kmečki živelj prehaja v obdobje vedno ostrejšega gospodarskega socialnega pa tudi narodnostnega položaja. Premostiti bo moral vrsto zaprek in težav. Boriti se bo moral za svoje pravice in za svoj obstoj proti mogočnim nasprotnikom, ki ga obkoljujejo z vseh strani. Dosedanje izkušnje pravijo, da se skupne koristi posameznih kategorij branijo le s skupnim nastopom v okviru strokovnih organizacij. Korak naprej je zaradi tega pomenila ustanovitev Kmečke zveze, ki je pričela delovati v začetku leta 1950 in si je kljub težavam pridobila mnogo zaslug. Sloga, strnjenost ter odločnost so v današnjih razmerah prepotrebni činitelji za uspešno obrambo pravic in koristi delovnih ljudi. Trganje oljk v Istrskem okrožju. Sindikalna borba na Tržaškem ozemlju FRANC KAVS Zloglasna resolucija Informbiroja je mnogo škodovala vsemu demokratičnemu gibanju pri nas in tudi Enotnim sindikatom ni prizanesla. Kmalu po objavi te resolucije so se polastili vodstva Enotnih sindikatov kominformisti in izključili iz glavnega in izvršilnega odbora vse tiste zavedne tovariše, ki se niso hoteli ukloniti njihovemu nasilju. S terorjem, s pritiskom na delavce v tovarnah in ladjedelnicah, z demagogijo so prevarili veliko število delavcev in jih vpregli v svoj voz. Enotni sindikati so postali prava podružnica kominformistične frakcije in so samo izvajali njene smernice in ukaze. Ker je ta frakcija prešla na popolno italijansko linijo, čeprav zakrinkano z zahtevo po guvernerju, so to linijo vnesli tudi v sindikate. Ta linija pa je pomenila pasivizacijo delavstva, ker so med njim širili gesla, da je vsaka borba v Trstu odveč, da se za rešitev mnogih sindikalnih in mezdnih vprašanj itak borijo italijanski delavci, katerih pridobitve bodo veljale tudi za tržaške delavce. Ta oportunistična linija je kaj kmalu pokazala svoje sadove. Delodajalci so prešli v ofenzivo in odvzemali delavcem pravice, ki so si jih priborili v tovarnah. Vodstvo Enotnih sindikatov je hotelo za vsako ceno doseči enotnost z žolto Delavsko zbornico, ki je polagoma prevzemala v svoje roke vse sindikalne pobude. Številni zavedni delavci, ki so ostali zvesti ideji razrednega sindikata in ki niso mogli pozabiti slavne preteklosti Delavske enotnosti in Enotnih sindikatov ter uspehov, ki so jih dosegli s svojo borbo, so se začeli tej kom-promisarski in likvidatorski politiki upirati. Toda kominformisti so imeli v rokah vodilna mesta in ta odpor od znotraj ni mogel imeti uspeha. Le ene strokovne zveze se niso mogli kominformovci polastiti: strokovne zveze prosvetnih delavcev ES. Zato je glavni odbor Zveze ES to strokovno zvezo razpustil, čeprav je bilo to v nasprotju z vsemi pravili. Toda prosvetni delavci se niso ustrašili in njihova zveza dejansko nikoli ni prenehala obstajati. Ko so razredno zavedni delavci ugotovili, da borba v Enotnih sindikatih samih ne more nuditi nobenih znatnih uspehov, so sklenili, da začnejo sami obnavljati svoj razredni sindikat. To voljo zavednih delavcev je izrazil na II. kongresu KP Tržaškega ozemlja v Izoli tov. Bortolo Petronio, ko je med drugim dejal: «Nujna je sindikalna organizacijska enotnost na podlagi razdelitve Tržaškega ozemlja na obe coni, katerih delavci naj se združijo v sindikalni organizaciji, ki se bo opirala na razredna načela ter na proletarsko demokracijo, tako kakor določa tudi uvod statuta Svetovne sindikalne zveze. Na tej or- ganizacijski sindikalni osnovi je treba obnoviti enotno fronto delavcev in prenesti načelni spor, ki ga je izzvala resolucija Informbiroja, v njegov naravni okvir, v Komunistično partijo«. Tem predlogom je kmalu sledilo stvarno delo. Sestavil se je pripravljalni odbor in na njegovo pobudo se je 13. novembra 1949 sestala v Trstu I. konferenca za obnovitev razrednih sindikatov cone A Tržaškega ozemlja. Iz poročil in diskusije je ta konferenca ugotovila, da se Enotni sindikati zaradi njihovega vodstva, ki je vneslo v delavsko organizacijo kominformistični spor, postopno likvidirajo, moč in borbenost tržaških delavcev pa se uničuje. Na koncu konference so delegati izvolili sindikalni akcijski odbor za obnovo razrednih sindikatov v Trstu. Izvoljenemu odboru je poverila konferenca nalogo, da stori vse potrebno, da se obnovi sindikalna moč tržaških delavcev na podlagi načel razredne borbe ter proletarske demokracije in morale, tako da bodo delavci z uspehom kljubovali kapitalističnemu pritisku, izboljšali svoje gospodarske in socialne pogoje ter branili demokratične svoboščine delovnega ljudstva, ki jih imperializem ograža. Sindikalni akcijski odbor je nato izbral iz svoje srede tajništvo, v katerem so zastopane vse glavne stroke delavcev. Po raznih podjetjih in v tovarnah so se začeli ustanavljati akcijski odbori, ki so prevzeli nalogo obnoviti razne strokovne zveze. Prosvetni delavci, katerih strokovna zveza ni dejansko nikoli prenehala delovati, so tudi formalno obnovili svoj sindikat na osnovi načel, sprejetih na sindikalni konferenci. 15. januarja 1950 je bil ustanovni občni zbor Kmečke zveze, ki sicer formalno ni vezana na sindikate, katere interesi pa so tesno povezani z razrednim gibanjem tržaškega delavstva. Februarja meseca je bila znana dvajset-dnevna stavka. V tej stavki se je docela razgalil ves oportunizem vodstva Enotnih sindikatov. Stavko je dejansko vodila Delavska zbornica, ki so ji bili ES vedno na repu. Pred stavko so napovedali med delavci referendum, niso pa jim povedali, kakšne zahteve bodo postavili. Sindikalni akcijski odbor je imel na stavko velik vpliv. Po koprskem radiu je kritiziral oportunizem stavkovnega vodstva, pojasnjeval delavcem položaj ter jih usmerjal. Pod vplivom gesel akcijskega odbora so delavci vedno bolj ostro kritizirali nizke mezdne zahteve sindikalnih vodstev in zahtevali znatno zvišanje osnovne mezde, poostritve borbe itd. Na pobudo sindikalnega akcijskega odbora je začelo istrsko delovno ljudstvo nabirati hrano, denar in tobak. To pomoč je stavkovni odbor odklonil, toda tisoči delavcev so jo kljub temu hvaležno sprejeli. Marca meseca se je sindikalni akcijski odbor razširil. V Izoli so istrski delavci na svoji sindikalni skupščini izvolili 12 predstavnikov v ta odbor. Istega meseca je odbor tudi izdal pristopne liste, ki jih je podpisalo več Ustanovni občni zbor Razrednega sindikata industrijskih delavcev na Stadionu 1. maja. tisoč delavcev. Ti listi so vsebovali kratek program akcijskega odbora, ki se glasi: 1. Razredni sindikat mora biti zasnovan na načelih razredne borbe, na spoštovanju političnega prepričanja, na enakopravnosti moških in žensk in na narodni enakopravnosti svojih članov. 2. Sindikat sloni na proletarskem sindikalnem internacionalizmu in je proti vsakršnemu plemenskemu zapostavljanju. 3. Sindikat se bori za enotnost na osnovi razlikovanja razrednega sindikata delovnih sil Tržaškega ozemlja, na temelju enotne krajevne in mednarodne sindikalne fronte. 4. Strokovna sindikalna zveza je osnovno jedro sindikalne organizacije. 5. V sindikatu mora vladati popolna demokracija in sindikalna odgovornost; potrebno je na demokratičen način izvoljeno vodstvo in najveCje spoštovanje sindikalnih pravic članov. 6. Sindikat se bori za izboljšanje gospodarskih in socialnih pogojev delavstva, za narodnostno enakopravnost, za demokracijo in za mir. Na ta program pristaja vedno večje število delavcev, ki spoznavajo vso oportunistično, demagoško in šovinistično politiko vodstva Enotnih sindikatov. Marca meseca 1950 so ustanovili svojo sindikalno strokovno zvezo novinarji in drugi nameščenci tiska, maja meseca pekovski delavci, junija meseca pa industrijski delavci. Posebno obnovitev tega sindikata je kominformovce silno razburila. Večer pred ustanovnim občnim zborom so napadli in ranili tov. Petronia, predsednika sindikalnega akcijskega odbora. Ta divji napad pa ni prestrašil delavcev, temveč jih je še bolj podžgal pri njihovem delu. Delavci v Nabrežini, na Repentaboru in v Trstu so ustanovili enotne razredne sindikate raznih strok, ki so se nato združili v strokovno zvezo; tudi tiskarji so obnovili svoj razredni sindikat. S tem so bili postavljeni pogoji za sklicanje ustanovnega kongresa Enotnih razrednih sindikatov, kar je pač glavna naloga in cilj akcijskega sindikalnega odbora. Kljub vsem težkočam in oviram pripravlja odbor ta kongres, ki bo važen mejnik v-razrednem sindikalnem gibanju v Trstu. Premoženje tržaških Slovencev oh italijanski zaseclhi L. B. Kakšna je bila gospodarska sila tržaških Slovencev, ko je 3. novembra 1918 prvi italijanski vojak stopil na tržaška tla? Kaj vse nam je italijanska zasedbena politika pobrala? Mar se ne pravi odpirati slovenske grobove, ako odgovarjamo na ta vprašanja? Cernu načenjati stare slovenske rane in vdajati se neplodnim sentimentalnostim? In vendar je urednik koledarja imel prav, ko je izrazil željo, da bi v letošnji koledar rad uvrstil vsaj kratek popis inventarja slovenskega premoženja, ki so ga našli Italijani v Trstu ob svojem prihodu in ga uničili s svojo gospodarsko politiko kljub vsem svečanim obljubam, ki so jih vsebovali oglasi guvernerja Petiti di Roreto, izjave italijanskih ministrskih predsednikov in kraljevi govori v italijanskem parlamentu. Imel je prav ne samo zaradi tega, ker je lani preteklo 30 let, odkar je fašistična drhal v času libeialne vladavine požgala »Narodni dom» v Trstu, temveč tudi zato, ker je dobro, da se ob spominu na našo nekdanjo gospodarsko moč v Trtsu dvigne pogum mlačnežev in črnogledov in se ob kronološkem slikanju pogorišča narodnih domov, sedežev naših gospodarskih in kulturnih ustanov, vžgejo zlasti srca naše mladine ter se napolnijo s srdom nad nasiljem in z novimi načrti za obnovo naših nek-danjnh gospodarskih postojank. Prav je imel tudi zato, da bi se v zgodovinski luči pokazala silna krivica, ki je bila prizadeta Slovencem v času liberalnih in fašističnih italijanskih vlad, in prav tako razgalila krivična gospodarska politika današnjih upravnikov pasu A Svobodnega tržaškega ozemlja, ki še danes ni popravila prizadete škode in ubija tudi nove gospodarske pobude tržaških Slovencev. Niti kdor je doživljal gospodarski vzpon tržaških Slovencev, Hrvatov in Srbov pa tudi Cehov, niti kdor je prisostvoval vandalskemu uničevanju fašistov v Trstu, v Istri in na Goriškem, ne more preceniti škode, prizadete slovenskemu premoženju — še manj pa tisti, ki skuša danes po raznih preostalih listinah, listih, časopisih in letopisih sestaviti bilanco te škode. Naštevanje požganih domov in gospodarskih ustanov — bank, drugih kreditnih zavodov in gospodarskih združenj — ki so morala prenehati poslovati zaradi javnega fašističnega terorja ah v zakone zavitega nasilja, navajanje njihovih bilanc z osnovnimi glavnicami, rezervami, vlogami in prometom pač ne more zajeti vrednosti uničenega premoženja, še manj pa škode zaradi uničenega gospodarskega potenciala, katerega neovirani razvoj bo zagotovil tržaškim Slovencem vse drugačno eksistenco, kakor jo imajo danes. Najbliže pravilni ocenitvi gospodarske škode v Julijski krajini bo gotovi tisti, ki bo umel preceniti, kaj se pravi izpodkopati eksistenčno možnost približno 100.000 Slovencev in Hrvatov, ki so bili prisiljeni v času italijanske zasedbe zapustiti primorsko zemljo. PIONIR TRŽAŠKEGA DENARSTVA V nekem letopisu je zapisano o Tržaški posojilnici in hranilnici v Trstu, da je bila pionir slovenskega denarstva na Tržaškem. Ustanovljena je bila novembra 1891 in je kljubovala nasilju tudi najdalje (do avgusta 1940), ako izvzamemo Tržaško obrtno zadrugo, ki so jo fašistični oblastniki uničili nekaj časa za njo. Zgodovina Tržaške posojilnice je hkrati opis gospodarskega prizadevanja našega malega človeka v mestu in okolici, uradnika, kmeta, delavca in služkinje, ki so si vsi skromne beliče pravzaprav trgali od svojih ust, da bi z njimi ustvarili sebi trdnejša tla in tudi pripomogli k zidavi slovenskega kulturnega doma — Narodnega doma, zgrajenega leta 1904. Tržaška posojilnica je reševala male kmetije pred žrelom italijanskega kapitala, omogočala je tudi gradnjo manjših stanovanjskih hiš; pozneje se je spustila v drznejše načrte, kakor so bili gradnja ((Narodnega doma«, nakup hotela in kopališča in hotela v Grljanu, večnadstropne hiše v ulici Torrebianca, hotela v Rodiku in 26 manjših hiš v Trstu in okolici. Tržaška posojilnica in hranilnica, ki je začela poslovati v skromni sobi Delavskega podpornega društva (v ulici Molin Pic( olo št. 1), je ob proslavi svoje 20-letnice leta 1911 imela že 10,500.000 kron vlog; njen rezervni sklad je ob koncu leta 1910 znašal 420,891.400 kron, medtem ko so vrednost Narodnega doma (same zgradbe) že tedaj cenili na okoli 1,500.000 kron. OKOLI 50 GOSPODARSKIH USTANOV V V TRSTU IN OKOLICI Okoli tega denarnega zavoda se je sukalo življenje manjših slovenskih posojilnic in gospodarskih društev, ki so bila ustanovljena v Trstu in okolici na podlagi avstrijskega zadružnega zakona z dne 9. aprila 1873 ali zakona o društvih. To so bile gospodarske ustanove vseh vrst: kreditne, konsumne, nabav-Ijalne in pridobitne zadruge (predvsem mlekarne), obrtna društva, stanovske organizacije, živinske zavarovalnice, pogrebna društva itd. Imenik slovenskih društev v Trstu in okolici za leto 1907 našteva 48 gospodarskih društev in združenj (med temi so bile samo 4 ustanove, ki niso bile povsem tržaške). Hranilnice in posojilnice sistema Schulze-Delitzsch ali Raiffeisen so bile pri Sv. Ivanu, v Rojanu, Skednju, pri Sv. M. Magdaleni zgor., v Trebčah, na Proseku (Proseško - kontovel-ska hranilnica in posojilnica), na Opčinah (Posojilno in konsumno društvo) in kasneje v Sv. Križu. Med gospodarskimi društvi, ki so poslovala kot posojilnice in hranilnice, je treba posebej omeniti zlasti Gospodarsko društvo v Skednju, ustanovljeno leta 1880, ki je bilo prvo med podobnimi ustanovami v Julijski krajini. Obrtniška društva so bila v Barkovljah, pri Sv. M. Magdaleni spod. in pri Sv. Ivanu. V Sv. Križu so leta 1908 ustanovili Ribiško zadrugo. Leta 1910 se je pojavila v Trstu stanovanjska zadruga «Naš dom». Med proizvodnimi zadrugami je zavzemala prvo mesto tiskarna KEdinost» (ustanovljena leta 1904). Tržaški Slovenci so imeli tudi svojo Kmetijsko družbo (ustanovljeno leta 1894), dalje Zadrugo upravičenih posestnikov na Opčinah in v Padričah. ((Vzajemne živinske zavarovalnice* so bile v Skednju, na Opčinah in v Bazovici. Konsumna društva so imela Rojan, Sv. M. Magdalena spodnja, Bane, Lonjer in Kontovel. Slovenske zadruge so bile povezane v Zadružni zvezi v Trstu (ustanovljena leta 1905). Poleg Tržaške posojilnice in hranilnice gre med kreditnimi zadrugami prvo mesto. Trgovsko - obrtni zadrugi (ust. leta 1906), ki je imela nalogo, da zaščiti malega trgovca in obrtnika. V njenih hišah (na Acquedottu 20 in v ulici Stadion) so bili prostori Ciril-Metodove šole. Komaj leto dni po ustanovitvi je že imela 33 milijonov prometa, 1,3 milijona kron vlog, in 60.000 K čistega dobička. V prvih petih letih svojega poslovanja je prispevala 11.500 K za vzdrževanje Slovenske trgovske šole. V ta namen sta prispevali še Jadranska banka in Tržaška posojilnica in hranilnica. Leta 1913 so njene vloge dosegle 1,615.197 K. Ljudska posojilnica v Trstu je bila ustanovljena leta 1911. Dve leti nato so njene vloge znašale 595.309 K. V Splošni hranilnici (ust. leta 1912) so dobili tudi Slovenci lasten pupilarno varen zavod. Hrvatska štedionica (ust. leta 1909) se je lepo razvijala: leta 1910 je imela 343 članov, v letu nato že 429; njene vloge so v letu 1910 dosegle 150.000 K. POMEN JADRANSKE BANKE ZA GOSPODARSTVO OB JADRANU Denarni zavodi in večina ostalih gospodarskih ustanov, ki smo jih doslej našteli, so bili predvsem narodno - obrambnega značaja. Njihova glavna naloga je bila rešiti našega človeka iz klešč italijanskega kapitala, ki je deloval po italijanskih zavodih in zasebnih podjetjih najrazličnejših vrst ter je poleg javnih ustanov (občinskih uradov, šol itd.) predstavljal trdno zaslombo italijanskim nacionalistom in njihovi raznarodovalni politiki. Ti slovenski in hrvatski zavodi so v danih razmerah sicer ustvarjali prave čudeže in previdno pomagali graditi gospodarsko stavbo našega življenja po geslu «Kamen do kamna . . .», toda v velike akcije se niso spuščali; sicer jim je bilo področje že po samil pravilih omejeno in po zakonu določeno. Popolna varnost varčevalca, ki jim je zaupal denar, to je bil njihov ideal. Banke imajo že po svoji notranji ureditvi in svojih pravilih mnogo bolj proste roke, tako da se lahko svobodneje spustijo v bolj tvegane akcije trgovinskega, špekulativnega in industrijskega značaja. V tem pogledu je Jadranska banka odigrala glavno vlogo in je s pomočjo tržaške podružnice Ljubljanske kreditne banke globoko zaorala v ledino vsega tržaškega gospodarstva. Velike zasluge za razvoj tržaškega gospodarstva v tesni povezanosti z zaledjem imata tudi praški banki «2iv-nostenska banka« in ((Osrednja banka čeških hranilnic«, ki sta po svojih tržaških podružnicah sodelovali z omenjenima slovenskima bankama. Delniško družbo Jadranska banka so v Trstu ustanovili leta 1905 ? delniško glavnico 1 milijona kron. Leta 1911 se je z njo stopila Hrvatska vjeresijska banka v Dubrovniku. Tako se je delniška glavnica Jadranske banke povišala od tedanjih 6 milijonov na 8 milijonov kron in podružnici v Opatiji so se pridružile podružince- v Dubrovniku, Šibeniku, Splitu in Zadru. Jadranska banka (z lastnim poslopjem v ulici Cassa di Risparmio) se je kmalu razvila v najmočnejšo domačo tržaško banko. Banka se ni omejevala na navadne bančne posle trgovinskega značaja, temveč je posegla tudi na druga področja. Na njeno pobudo je bil leta 1907 ustanovljen paroplovni konzorcij, h kateremu so pristopile družbe Pio Negri & Co. (Šibenik), Brača Rismondo (Makarska), Seratin Topič i drug in «Zaratina». Kasneje se je pridružila še Dalmatinska plovidba iz Splita. Konzorcij se je prelevil v delniško družbo nDalmatija« z glavnico 4 milijonov kron, ki je bila pozneje povišana na 8 milijonov kron. Prav tako so na pobudo Jadranske banke leta 1907 ustanovili v Trstu spedicijsko družbo ((Balkan«, ki je leta 1911 odprla svojo podružnico v Ljubljani in povišala svojo deklištvo glavnico za pol milijona kron. Plod izredne podjetnosti Jadranske banke je bila tudi tržaška delniška družba ((Adria« (z glavnico 1 milijona kron), ki je prevzela pivovarno v Senožečah. Jadranska banka je sodelovala pri velikih javnih posojilih, kakor pri emisiji ruske rente 156 milnjonov kron, 4% avstrijske kronske rente 140 milijonov K in 118 milijonov K pri povišanju delniških glavnic Banke i štedio-ne za Primorje na Sušaku (od 1 na 2 milijona K) in Ljubljanske kreditne banke (od 5 na 8 milijonov K) itd. Prav razmah te banke je otipljiv dokaz silnega potenciala, slovenskega, hrvatskega in srbskega gospodarstva v Trstu v avstrijskih časih. Srbi so se uveljavljali zlasti kot trgovci. Njene vloge so leta 1906 znašale 2,813.475 K, a leta 1910 že 10,380.350 K. Podružnica Ljubljanske kreditne banke (banka je bila ustanovljena leta 1910, katere glavnica je leta 1913 dosegla 9 milijonov K) v Trstu je opravljala zlasti bančne posle s Slovenijo. Ljubljanska kreditna banka je imela tudi v Gorici in Splitu lastne podružnice poleg podružnic v Celovcu in Celju. Poslovanje podružnic velikih čeških bank Zivnostenske banke in Osrednje banke čeških hranilnic je bilo tesno povezano s slovenskim gospodarstvom. Tržaška podružnica Osrednie banke je poslovala tudi za Dalmacijo in Bosno in Hercegovino. Zivnostenska banka je imela v današnji Rimski ulici lastno palačo, ki jo je med italijansko zasedbo prodala zavodu Banca D’America. PRIZNANJE ITALIJANSKIH PISCEV Silen razmah denarnih zavodov v Trstu je čedalje bolj vznemirjal tržaške iredentiste. Italijanski publicisti n. pr. Mario Alberti (v svoji razpravi v «L’Economista d’Italia», Rim 1913), Ruggero Fauro («Trieste», Rim 1914), Virginio Gayda («L’Italia d’oltre conline«, Rim 1914) niso mogli v svojih delih prikriti svojega srda in razburjenja zaradi gospodarskega prodiranja Slovencev v Trstu. Bivši tržaški župan G. Pitacco piše v svoji knjigi «La Passione Adriatica« ^Boloma 1928) o odločni in učinkoviti akciji S'ovanov na finančnem področju z ustanavliamem mnogih bančnih zavodov, ki so z veliko ustrežljivostjo pri izvrševanju poslov in obilnim kreditom uspeli podrediti slovanski propagandi in slovanskemu prodiranju posebno kapital in kredit mnogih italijanskih meščanov. Pi-tacco pripoveduje na istem mestu, kako je skušal leta 1912 prepričati predsednika italijanske vlade Giolittija, da bi na pobudo italijanske vlade odprli v Trstu podružnico kakšne močne italijanske banke in «bi na ta način iztrgali iz rok slovanski invaziji (!) najnevarnejše orožje in utrdili oslabljene postojanke Italijanov tudi na gospodarsgem področju . . .» PREMOČ NAŠIH BANK NAD ITALIJANSKIMI V resnici so bili pred prvo svetovno vojno Slovenci v Trstu glede bančnega kapitala že močnejši kakor Italijani. «Banca Commercia-le Triestina« ni bila namreč po svojem kapitalu več italijanska, od kar je leta 1904 veči- tehtala njuno delovanje. Ostali bančni kapital je bil češki ali dunajski. Po podatkih dunajskih strokovnih publikacij je slovensko - hrvatski kapital (v tržaških bankah in zadrugah) pred izbruhom prve svetovne vojne, t. j. ob koncu prvega polletja 1914, prevladal za 3,5% italijanskega (v bankah in zadružnih zavodih). Ta razvoj je bil povsem naraven, ker se je tržaško gospodarstvo, t. j. predvsem trgovina, čedalje bolj oddaljevalo od italijanskih dežel. V industriji in pomorstvu so bili tržaški Italijani že itak šibki. Predaleč bi nas zavedlo popisovanje povsem zasebne delavnosti Slovencev, ki je nakopičila veliko premoženje in ki so ji italijanski zakoni med italijansko zasedbo izpodkopavali tla. Kakor znano so bili Slovenci že zelo močni v trgovini, v veletrgovini in zlasti v obrti. Dr. Oblak govori o materialni škodi, povzročeni po italijanskem fašizmu tržaškim Slovencem. na delnic prešla v roke «Wiener Bankvereine«, t. j. dunajskega kapitala. Delniška glavnica zavoda Banca Commerciale Triestina je znašala leta 1913 okoli 8 milijonov — z rezervami vred 8,794.165 K — in njene vloge 12,306.101 K. Banca di Credito popolare, ki je še bila v italijanskih tržaških rokah, je imela glavnico 1 milijona — z rezervami vred 1,010.000 — in 502.952 K vlog. Banka za trgovino s kavo (Cassa di Liquidazione per gli affari a termine in caffe) pa glavnico 1,040.000 K. Cassa di Risparmio di Trieste (z glavnico 3,37 milijona K) ni bila prava banka, temveč kreditni zavod s pupilarno varnostjo, ki ni prevzemal bančnih poslov. To velja tudi glede ostalih italijanskih zadružnih zavodov. Omenjenima italijanskima bankama je stala nasproti Jadranska banka z delniško glavnico 8,617.717 (leta 1913), ki je brez pomoči podružnice Ljubljanske kreditene banke od- Trgovine z jestvinami in pekarne so bile v ogromni večini v slovenskih rokah. Na tem področju so Slovenci v glavnem ohranili svoje postojanke. Med zasebnimi podjetji, ki jih je onemogočila italijanska zasedba, naj omenimo samo gradbeno podjetje I. Martelanc & drugi, ki je prevzemalo tudi velika gradbena dela v pristanišču in je zgradilo tudi »Narodni dom». HRVATI IN SRBI V POMORSTVU Ako izvzamemo ((Tržaški Lloyd» (pred prvo vojno ((Avstrijski Lloyd»), ki je bil ustanovljen leta 1836 na pobudo Fr. T. Reyerja — verjetno Slovenca iz Kanalske doline — in barona Brucka (Nemca iz Reicha) in v katerem je prevladoval avstrijski (dunajski) kapital; dalje majhne italijanske tržaške družbe Tarrabocchia (2 ladji), Pio Negri & Co. (1 ladja) ter «Preservanzo» (2 ladji) — lahko trdimo, da je bila tržaška plovba pred letom 1914 delo Hrvatov z Lošinja in iz Dalmacije. Precej iniciative pripada tudi bokeljskim Srbom. Kozuliči z Lošinja, ustanovitelji družbe Austro - Američana (pod Italijo «Cosulich Line«) in ladjedelnice v Tržiču, so se čutili dolgo Hrvate tudi v Trstu. To velja tudi glede drugih pobudnikov tržaške mornarice Hrvatov in Srbov z dalmatinske obale, kakor Tripkovičev, Martinoličev, Jerolimičev (Gero-limich), Kosovičev, Poličev, Bogdanovičev itd. V svoji brošuri «La Vie Maratime des Yu-goslaves et leur Marine Marchande (Pariš 1918) navaja I. De Giulli naslednje podatke o deležu kapitala v avstrijski mornarici po narodnosti leta 1913: nemško-avstrijski 393.431 ton 47,82% italijanski 159.314 ton 19,37% hrvatski 261.626 ton 31,80% madžarski . 8.260 ton 1,01% V zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno so se pričeli tudi Slovenci uveljavljati v pomorstvu in vlagati kapital v pomorske družbe (med njimi zlasti Aleksander Truden, I. Kastelic, I. Mankoč, Josip Gorjup, Egon Stare itd). Bili so karatisti raznih plovnih družb. Hotelska delniška družba «Grljan» je imela lastno ladjo «Lepo Vido». S sodelovanjem Jadranske banke so leta 1916 ustanovili v Trstu plovno družbo «Oceanija», ki se je po vojni na podlagi sporazuma med Italijo in Jugoslavijo (Trumbič - Bertolini) preselila na Sušak. KAPITAL V TRŽAŠKIH INDUSTRIJSKIH PODJETJIH Kapital v tržaških industrijskih podjetjih (v ladjedelnicah, rižarni, pivovarni Dreher, strojni tovarni, plinarni itd.) je bil predvsem dunajski. Slovencem pa gre velik delež pri ustanovitvi železarne in jeklarne v Skednju, ki je danes lastnina genovske družbe «Uva». Kranjska industrijska družba (KID) je svoje železarske obrate na Jesenicah in v Javorniku izpopolnila z zgraditvijo železarne v Skednju leta 1897. Družba si je zagotovila kapital za to veliko investicijo s prodajo gozdov na Gorenjskem. Tako je nastal kombinat Jesenice - Trst.. Trst je pridobival kovine iz železne rude, ki so jo dovažali iz Bosne, Severne Afrike, Španije in Grčije, za tovarne na Jesenicah. PROPAST POD ITALIJO V začetku italijanske zasedbe je bilo med Slovenci nekaj optimistov, ki so računali, da bo italijanska politika prizanesla slovenskim denarnim zavodom in gospodarskim ustanovam sploh; zahtevala bo samo, da gospodarske ustanove ostanejo daleč od politike. To so bili naivni upi. V resnici je udarila prav tako po gospodarskih ustanovah kakor po političnih in kulturnih organizacijah in šoli. Računala je s tem, da so denarni zavodi in ostale gospodarske ustanove glavna opora slo- venskemu gospodarstvu in da je gospodarsko trdno zasidran državljan najbolj odporen pred raznarodovanjem. Rimske liberalne vlade so najprej dale prosto roko fašistični drhali, da je s požiganjem in pogromi uničevala slovenske kulturne domove, ki so bili povečini last slovenskih denarnih zavodov, in sedeže raznih slovenskih ustanov, organizacij, tiskarn in listov. Po prevzemu oblasti (leta 1922) so fašisti uničevali slovenska premoženje «po zakoniti poti«, s prefekturnimi ukazi, z razpuščanjem upravnih odborov denarnih zavodov in postavljanjem fašističnih komisarjev. Naloga komisarja je bila, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi uničijo slovenske denarne zavode. Z neposrednim ali posrednim nasiljem so bila izvršena navodila fašističnega tajnika tržaške pokrajine ing. Cobolli - Giglia, ki je na zborovanju fašističnih tajnikov Julijske krajine leta 1927 izjavil, da }e treba uničiti Slovenske denarne zavode. V »Beograjskih konvencijah« je Italija zajamčila Jugoslovanom recipročnost glede poslovanja njihovih podjetij v Italiji in v Trstu, v resnici pa niso dovolili poslovanja niti enemu jugoslovanskemu podjetju v Trstu. Tako so Jugoslovani morali likvidirati podružnico Ljubljanske kreditne banke. Prav tako je bilo v takšnih razmerah onemogočeno delovanje Jadranski banki ki se je pozneje stopila v Jadransko - podonavsko banko v Jugoslaviji. UNIČENJE TRŽAŠKE POSOJILNICE IN HRANILNICE predstavlja tipičen primer fašistične gospodarske politike do Slovencev in Hrvatov .Pritepenec Giunta je najprej zažgal »Narodni dom« (13. julija 1920), v katerega je posojilnica vložila največ svojega denarja. Na obnovo požganega doma ni bilo mogoče misliti, saj bi ga fašisti vnovič požgali. Pogorišče je bilo prodano za borih 1,450.000 lir. Ker ni bilo mogoče na drug način ugonobiti zavoda, ki je redno izpolnjeval svoje obveznosti do vlagateljev in mu je bil obstoj tudi po tedanjih itlijanskih zakonih zagotovljen, so mu s pre-fekturnim dekretom avgusta 1940 postavili komisarja dr. Chersicha, ki je kmalu nato vse premoženje Tržaške posojilnice in hranilnice izročil mestni hranilnici Cassa di Rispar-mio di Tbieste. Cassa di Risparmio ni s tem dobila samo vsega premoženja Tržaške posojilnice in hranilnice (izdana posojila so znašala po bilanci za leto 1939 7,2 miljona lir, rezervni sklad 1,3 milijona lir in vloge 8,1 milijona lir), temveč tudi vso klientelo, ki jo je ohranila do danes. Se danes se v ta zavod stekajo milijoni in milijoni slovenskega denarja. Kmalu za likvidacijo Tržaške posojilnice so s prefekturnim ukazom izročili Trgovsko obrtno zadrugo italijanskemu zavodu Banca Popolare Giuliana. ((Zadružno zvezoii v Trstu so fašistični oblastniki razpustili med prvimi zadrugami, da bi s tem zadeli včlanjene zadruge (1. 1922 jih je bilo 127). Večino delnic Kranjske industrijske družbe, ki je bila lastnica škedenjske železarne, je italijanski kapital kupil avgusta 1919 za nizko ceno 26 milijonov lir, junija leta 1924 pa samo železarno za vsoto dveh milijonov lir. Italijanski kapitalisti so pač izkoristili mednarodno politično konjunkturo, ki je nastala po priključitvi Trsta k Italiji. Ogromne škode, ki jo je italijanska zasedba prizadela premoženju tržaških Slovencev, sploh ni mogoče oceniti. Samo vrednost palače Narodnega doma v Trstu (brez notranje opreme) so ob požigu cenili na 5 milijonov lir. Danes bi podobne palače ne sezidali niti z milijardo lir. Škodo na inventarju raznih ustanov, ki so bile nastanjene v palači (hotela »Balkan«, spedicijske družbe »Balkan«, »Slovenske čitalnice« itd.) so tedaj cenili na 30 milijonov lir. Po teh cenitvah je premoženje sedmih slovenskih denarnih zavodov v Trstu (v samem mestu) v času Giuntovih pogromov bilo vredno okoli 50 milijonov lir. V današnjih lirah so to bile milijarde in milijarde. Škodo, ki je bila povzročena premoženju našega naroda s političnim nasiljem za časa italijanske zasedbe, bi pravilno ocenili samo tisti, ki bi lahko precenili ne samo kakšno vrednost bi danes predstavljalo uničeno premoženje, temveč tudi, kako visoko bi se do danes gospodarsko povzpeli tržaški Slovenci, ako bi lahko dalje nemoteno gradili na temeljih, ki so si jih postavili pred prihodom Italije v naše kraje. Lahko nam zgradijo tudi 10 takšnih narodnih domov, kakor je bil »Narodni dom« Tržaške posojilnice in hranilnice, in še ne bo ta škoda povrnjena. Svoja razmotrivanja moramo žal zaključiti z ugotovitvijo, da se do danes Zavezniška vojaška uprava ni hiti lotila resnega preučevanja zahteve po odškodnini, ki je bila izražena v spomenicah z raznih strani, kaj šele da bi bila ukrenila že kaj konkretnega. Dokler ta škoda ne bo povrnjena, ni mogoče govoriti o zmagi demokracije nad fašizmom na Tržaškem. V Nemčiji in Avstriji, v deželah pod anglo-ameriško zasedbo, se izplačuje odškodnina za škodo na premoženju bivših političnih preganjancev: tam tudi razveljavljajo vse transankcije in posle, ki so bili sklenjeni za časa Hitlerjevega terorja. Na Tržaškem ozemlju pa je bil s pasivnbstjo sedanjih upravnikov uzakonjen položaj, ki ga je ustvarilo fašistično nasilje. Se več: tržaški Slovenci ne morejo danes ustanoviti niti enega lastnega denarnega zavoda, ker jim tega ne dovoljujejo tržaški oblastniki, sklicujoč se na fašistični zakon. Naši otroci na letovanju v Sloveniji LJUDEVIT TAVČAR Nesporna je ugotovitev, da potrebuje vsak otrok po večmesečnem napornem šolskem delu, večkrat v težkih življenjskih in zdravstvenih razmerah, svoj letni odmor, ki mu ga dom v večini primerov ne more nuditi. Iz tega spoznanja je izšla potreba po organizaciji počitniških letovanj za zdravo in še prav posebno za bolehno mladino. Počitniške kolonije, ki so dosegle tako velik razmah posebno v zadnjih letih, so za mladino izredne zdravstvene in vzgojne vrednosti. Izkušnje in priznanja staršev, vzgojiteljev, zdravnikov nam to jasno pričajo, predvsem nam pa to potrjujejo tisoči naših otrok, ki so bili deležni letovanj v gostoljubni Sloveniji od osvobojenja dalje. Bolehni in šibki tržaški otroci so se vračali domov prerojeni, zdravstveno okrepljeni, duševno čili in sposobni za nadaljnje napore. Življenje v spremenjenih razmerah, na svežem zraku, izdatna hrana, zadostni počitek in smotrna fizkultura krepijo mlado telo; razvedrilo, novi kraji, novo okolje, primeren in neprisiljen pouk z raznih področij človeške dejavnosti pa bistrijo um in širijo obzorje. Po ugotovitvah učiteljstva so bili otroci, ki so bili na letovanju v Sloveniji, najbolj aktivni učenci in dijaki. Izredne važnosti je vzgojna stran! V kolonijah je otrok za krajšo dobo iztrgan iz vsakdanjega sveta in živi življenje vseh.otrok, ki so z njim skupaj. Isti red, ista hrana, iste igre, iste dolžnosti, ista doživetja -— otrok se popolnoma vda skupnemu življenju. Daleč od doma, včasih tudi ločeni od kvarnih vplivov domačega kroga, postanejo tudi največji razvajenčki in mamini ljubljenčki s pomočjo dobrih vzgojiteljev — dobri člani skupnosti. V podzavestnem občutku, da je življenje v skupnosti mnogo lepše in bogatejše, se otroci zavejo svojih dolžnosti do celote, razumejo potrebo, da se mora vsak poedinec podrediti skupnim pravilom, ki urejajo življenje v koloniji. Iz čuta za skupnost, ki je bistvena poteza v značaja novega človeka socialistične družbe; pa raste tista velika moč, ki se kaže v presenetljivih uspehih delovne skupnosti in požrtvovalnosti jugoslovanskih narodov. V malem se odraža blagodejni vpliv vzgoje za skupnost tudi v vsakdanjem življenju otrok v koloniji. Kako so ponosni otroci, če zmaga njihova skupina pri tekmovanju ali če si pri- bori prehodno zastavico. Vsi vedo: potrudili smo se, ne vsak zase, temveč vsi skupaj za našo delovno skupnost! Vzgoja za skupnost, navajanje mladine k tovarištvu, spoštovanje do dela, privzgojitev čuta prostovoljne discipline, čuvanje ljudske imovine so najvažnejše vzgojne težnje v vseh naših kolonijah. In v tem se prav posebno odlikujejo ravno počitniške kolonije v Sloveniji. — O — Odbor za počitniške kolonije v Trstu je s sodelovanjem predstavnikov naših množičnih organizacij in drugih izkušenih delavcev na polju mladinskega skrbstva uspešno izvedel tudi letos akcijo za počitniške kolonije. Dejstvo, da je naša mladina zdravstveno in narodno ogrožena, potreba borbe proti raznarodovanju naših otrok in skrb za prospeh našega šolstva so zahtevali od nas, da posvetimo letos počitniškim kolonijam prav posebno pozornost. Vse naše organizacije so se v polni meri zavedale važnosti te akcije in podprle delo tega odbora, levji delež bremena pa so prevzele nase naše žene, včlanjene v ASI2Z. Z brezprimemo požrtvovalnostjo so obiskovale družine, zbirale prispevke, prepričevale starše, da prijavijo svoje otroke za letovanje. Njim gre vse priznanje za res veliko, požrtvovalno in nesebično delo. Zločinska propaganda kominformistov in drugih nasprotnikov, ki so začeli besno gonjo proti pošiljanju tržaških otrok v Slovenijo, češ da tam razsaja ((otroška kuga» in da bodo otroci stradali, ni imela zaželenega učinka. Sloves naših počitniških kolonij, doseženi uspehi in vidni rezultati izboljšanja zdravstvenega stanja otrok so vzbudili pri starših zaupanje in jih utrdili v prepričanju, da nudi Slovenija našim otrokom brez razlike svojo pomoč, vse možnosti prijetnega in zdravega oddiha ter pravo vzgojo v duhu prijateljstva med narodi. Potek letovanj je tudi letos izpolnil vsa pričakovanja v veliko zadovoljstvo staršev in otrok. Prelepa Gorenjska, Kranj, Lesce v bližini Bleda, Vič in Zgornja Šiška pod Rožnikom, Logatec v krševiti Notranjski in Ptuj v zeleni Štajerski so sprejeli pod svojo gostoljubno streho nad 1200 otrok s Tržaškega ozemlja, 820 otrok iz Istrskega okrožja pa je letovalo v raznih drugih krajih Slovenije. Prijetni sprehodi, poučni izleti, ogledovanje krajevnih znamenitosti, mladinsko petje, zabavne fizkulturne vaje, igre in prireditve, taborni ognji, obiski kino predstav, radiorepor-taže, razna tekmovanja, bralni krožki, sten-časi so nudili naši zahtevni in živahni mladini bogato izbiro možnosti za zaposlitev in udejstvovanje. V prijetnem ozračju, ki so ga ustvarili prisrčni in tovariški odnosi med otroki in vzgojnim osebjem, je potekalo počitniško življenje v vedrem in veselem razpoloženju. Pionirske družine, ustanovljene že prve dni letovanja v vseh kolonijah in imenovane po naših herojih — borcih za svobodo, so se lepo uveljavile, posebno pri kulturno prosvetnem delu, mnogo pa so pripomogle pri vzdrževanju reda in discipline v vseh kolonijah. Zdravstveni in higienski nadzor je zavzemal v vseh letovanjih odločilno mesto! Pogosti zdravniški pregledi, takojšnja pomoč v primerih obolenja, specialni rentgenski pregledi pred zaključkom vsake izmene otrok in neutrudna požrtvovalnost naših bolničark so odločilno vplivali na izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja otrok. 2e pred odhodom v kolonije so naši izkušeni zdravniki temeljito pregledali otroke in jih razporedili v posamezne kolonije po zdravstvenih indik-cijah. Za tržaške otroke so prišli v poštev kraji na Gorenjskem s srednjevišinsko planinsko klimo, ki najugodneje vpliva na zdravje mladine. V Kranju, v tej najbolj ustrezni in priljubljeni postojanki, je letovalo nad 440 otrok iz mesta in neposredne okolice. Modema šolska zgradba, prekrasna okolica z obširnimi gozdovi, izhodišče za izlete v najlepše kraje Tržaška otroška kolonija v Zgornji Šiški. Tržaški otroci na obisku pri maršalu Titu na Bledu. — samo ugodni pogoji za uspešen potek letovanj. Zato uživa Kranj kot letovišče pri naših otrocih in starših upravičen sloves. JL*sce. Tu običajno letujejo naši najšibkejši in bolehni otroci. Letos jih je bilo 48, v starosti od 6 do 10 let, in sicer za dobo 7 tednov, največ z diagnoso: Adenopathia tbc. Po 5 tednih je rentgenski pregled pokazal splošno zboljšanje zdravja — skoraj povsem so izginili sumljivi bolezenski znaki na pljučih. Zboljšal se je krvni obtok in dihanje je postalo globlje. Zgornja Šiška. Pod skupno streho šišenske gimnazije sta letovali slovenska kolonija s 100 in italijanska s 50 otroki — v plemenitem tekmovanju v duhu pravega bratstva in mirnega sožitja. Daši sta koloniji imeli ločeno kulturno delo, sta vendar nastopali v vzorni skupnosti. V drugi izmeni so tu letovali otroci iz Istrskega okrožja. Vič. V modernem gimnazijskem poslopju je letovalo preko 350 dijakov slovenskih srednjih in strokovnih šol iz Trsta. Letovanje je imelo predvsem vzgojno obeležje: spoznavanje kulture in zgodovine matičnega naroda, poglobitev zavesti do kulturne skupnosti in težnja, da si mladina prisvoji plodove slovenske kulture za svojo kulturno rast. Zato je bilo tudi težišče na kulturnem in prosvetnem delu v koloniji: ogled kulturnih ustanov, študijske knjižnice, Narodne galerije, študentskega naselja, spomenikov naših velikih mož, izleti v večja kulturna središči, v kraje narodnoosvobodilne borbe, ki naj bi razširili kulturno obzorje naši mladini in okrepili njeno narodno zavest, pogoj za bodoče slovenske kulturne delavce na naših tleh! Ptuj. V dijaškem domu, stari adaptirani patricijski hiši sredi starinsko zanimivega mesta, je letovalo 130 otrok. Spoznavanje zanimivih starin, spomenikov, obiski in ogledi gigantskih naprav nastajoječe veletovarne v Strnišču, različnih podjetij, obdelovalnih zadrug, modernih farm itd. . . . vse se je vrstilo, kakor po točno določenem programu. Tržaška mladina je imela priliko spoznati na mestu, kako sodobni slovenski delovni človek ustvarja na ruševinah starega sveta novo, boljšo, socialistično družbo. Logatec je sprejel 58 pionirjev iz dolinskega okraja pod streho dijaškega doma. Krasna lega, srednje višinsko zdravo podnebje, obširni gozdni predeli, porasli z iglavci, lepa bližina in daljna okolica s čudovitimi lepotami kraškega podzemeljskega sveta — opravičuje sloves Logatca kot letoviškega kraja prve vrste. V zdravstvenem pogledu je dosegla logaška kolonija največji uspeh — povprečen porast teže na otroka 1,5 kg — tako pri tržaških kakor tudi pri istrskih otrocih, ki so tu letovali v prvi izmeni. Znaten porast letovanj otrok izkazuje letos tudi Istrsko okrožje. Ljudska oblast se je lotila z vnemo in resnostjo te važne naloge in omogočila prijetno letovanje 820 otrokom slovenske in italijanske narodnosti v Sloveniji. V sodelovanju z republiško komisijo za počit- niške domove je tudi veliko pripomogla k uspelemu letovanju bolehnih otrok iz Slovenije v obmorskih kolonijah v Portorožu, Piranu in Savudriji, za trahomske otroke iz okrožja pa je ustanovila posebno zdravstveno kolonijo v Ankaranu, ki je imela krasne uspehe. škem ob Savi in v St. Pavlu v Savinjski dolini. Povsod je bila istrska deca deležna velike pozornosti in gostoljublja slovenskega delovnega ljudstva in oblasti, ki so si prizadevale, da napravijo našim otrokom bivanje v Sloveniji čim prijetnejše, udobnejše, veselejše in zadovoljnejše. Lahkih nog naokrog. — Tržaški otroci v kolonijah v Sloveniji. V Bovcu je letovala živahna italijanska mladina iz Koprščine. Izrazita planinska postojanka je bila še do nedavna domena bogate tržaške gospode, a je danes letovišče delovnega ljudstva. Znan turistični kraj v prelepi Soški dolini s slikovito okolico in zdravim podnebjem ima vse pogoje za letovanje. Ima vse značilnosti višinske klime: nizek zračni tlak, razmeroma suh in čist zrak z obilico ultra- Veliko prizadevanje je doseglo uspeh! To dokazujejo zadovoljni starši, pisma in pripovedovanje otrok, nepristranski opazovalci, ki so imeli priliko obiskati vse naše kolonije. Pozabljene so male nevšečnosti in hibe — neizogibne pri tako obsežni počitniški akciji, ki je letos samo v Sloveniji omogočila nad 36.000 mladim ljudem, med temi preko 2000 Taborenje na prostem. Tržaški otroci v kolonijah v Sloveniji. violetnih žarkov, majno vetrovnost. Zato je prav primeren za zdravstveno kolonijo otrok, ki bolehajo ali se nagibajo k tuberkulozi. Razen v Logatcu, Spodnji in Zgornji Šiški so letovali otroci iz Istrskega okrožja še v Ribnici na Dolenjskem, v starodavnem Kr- gostom iz obeh delov Tržaškega ozemlja zdrave in doživljajev polne počitnice. Za ta veličastni uspeh gre zasluga in zahvala ljudski oblasti LRS, ki je dala vso materialno in moralno pomoč, in njenim izvršnim organom, predvsem požrtvovalnim de- lavcem pri republiški komisiji za počitniške domove, dalje odborom za počitniške kolonije in vsemu tehničnemu in vzgojnemu osebju, ki je storilo več kakor svojo dolžnost! Po zamisli odbora za počitniške kolonije v Trstu je izdelalo republiško podjetje »Triglav film« v Ljubljani prvi dokumentarni film o letovanju naše mladine v Sloveniji. Režiser in operater Badjura Metod, znani pionir slovenske filmske umetnosti, je posnel najrazličnejše prizore iz življenja otrok v kolonijah. Film prikazuje v lepi povezavi lepote krajev in znamenitosti, ki se odkrivajo mladim obiskovalcem na sprehodih in izletih po najlepšem koščku slovenske zemlje — od bele Ljubljane do planin pod Triglavom tja do prekrasne doline Trente. Scenarij, ki si ga boljšega ni mogoče želeti! Film se pričenja s prihodom tržaških otrok v Ljubljano. Nakažimo nekaj prizorov. Vlak prihaja. Otroci zapuščajo postajo — zelo so živahni. Ze so v počitniškem domu, kjer se takoj uživljajo v novo življenje. Na sprehodu na Ljubljanskem gradu — prekrasen razgled na vse strani! Nova Ljubljana nastaja. Litostroj z belimi stanovanjskimi bloki — neštete nove zgradbe vsepovsod. Študentsko naselje v gradnji, v daljavi pionirska železnica. Gibanje pod milim nebom ustvarja dober tek — kuhinjske dobrote bodo teknile vsem. Izlet na Bled — čudovit svet! Vožnja po je- zeru, v starinskem čolnu do idiličnega otočka s starodavno cerkvico. Kranj — gorenjska metropola — očarujoč pogled! Zbor pred šolo — kam jo mahnemo? — Ah, lepo je v gozdu! — Neugnana mladina na bregovih bistre Kokre. V Vrbo! Obisk rojstne hiše velikega pesnika dr. Franceta Prešerna. — Lesce — zabavne so igre v senčnatem gozdičku! — Mi se ne damo! Obiščimo še tržaško deco v mladinskem okrevališču Gozd Martuljek! Veselo svidenje in rajanje ob podnožju gorskih velikanov. V gosteh pri tržaški mladinski brigadi, ki tabori pri Kranjski gori. Pesem in smeh — to je življenje! In končno — Bovec pod Rombonom — planinski raj — letovišče naših tovarišev, italijanskih pionirjev in pionirk iz Koprščine, ki rajajo in pojo . . . Film se zaključi s prikazovanjem slovesa otrok na postaji. Gosti se poslavljajo, zastave vihrajo v zadnji pozdrav. Srečno pot in na svidenje . . .! Film bo brez dvoma zbudil živo zanimanje staršev in otrok. Prikazal bo sicer le drobce življenja naše mladine v veselih počitinških dneh. Po svojem obsegu je ta film preskromen, da bi prikazal veliko prizadevanje in skrb za mladi naraščaj ter ogromno delo ljudske oblasti, ki si prizadeva ustvariti si dora-ščajoči mladini vse pogoje za zdravo in neovirano rast. Povratek z izleta. — Tržaški otroci v kolonijah v Sloveniji. Iskal sem se in v vaših rovih našel ob pesti pest. Z.atirani, med vami! Vi ste umili s težkimi rokami mi laž z oči. MA TEJ BOR Pregled delovanja Zveze društev za telesno vzgojo v letili 1949 in 1950 TURK DANILO-JOCO Po objavi resolucije Informbiroja so se tržaški kominformisti hoteli polastiti vodstev demokratičnih organizacij, da bi uspešneje razdvajali demokratično ljudstvo na Tržaškem ozemlju. Te organizacije bi polagoma vključili v kominformistični voz in bi tako služile njihovim politikantskim ciljem. Tudi Zvezo društev za telesno vzgojo so hoteli vpreči v ta voz, a se jim nakana ni posrečila. Do meseca marca 1949 je organizacija hirala, na vseh sejah se je samo govOxiio, a konkretnega dela ni bilo. Trudili smo se, da bi obdržali to demokratično športno organizacijo izven političnega razdora, da bi sodelovali na športnem področju vsi demokrati Tržaškega ozemlja, v borbi za ljudski šport in za športno sodelovanje z vsemi narodi ter proti šovinističnemu CONI-ju. Navidezno so kominformistični vrinjenci soglašali s tem stališčem, a z vsakim dnem se je jasneje videlo, da je njih edini namen polastiti se organizacije, izločiti pošteno misleče športnike in tako kot v druge organizacije zanesti tudi sem nestrpnost. Do končnega preloma z likvidatorji in diktatorji v ljudskem športu je prišlo ob pripravah za 1. maj 1949. Trudili so se do zadnjega, da bi nam onemogočili organizacijo 1. maja, telovadnega nastopa in drugih športnih prireditev s tem, da so do zadnjega zavlačevali jasen odgovor na naš predlog, ki se je glasil: ZDTV priredi športni teden in nastop 1. maja brez vmešavanja političnih strank. Dolgo so odlašali z odgovorom, končno pa so odklonili sodelovanje. Z napadi na poštene športne organizatorje. ki so jih uprizarjali kominformisti, je bil zadan zadnji udarec enotnosti Zveze društev za telesno vzgojo. Na izrednem občnem zboru avgusta 1949 so delegati izvolili nov odbor V naši organizaciji je zavel nov duh, duh ljudskega športa in telesne vzgoje, v katero se lahko vključi vsak pošten športnik in iiz-kulturnik Tržaškega ozemlja ne glede na narodnost. Organizacija odsekov in društev, ki je bile od resolucije Informbiroja do 1. maja 1949 na šibkih nogah, se je izčistila. Po občnem zboru so začele z aktivnostjo sledeče sekcije kolesarska s 3 društvi in približno s 45 kolesarji; košarkarska s 4 društvi in 6 moštvi; lahkoatletska s 3 društvi in približno s 50 atleti; nogometna s 16 moštvi v coni A in z 22 društvi v coni B: sekcija nogometnih sodnikov s 16 sodniki; namiznoteniška sekcija z 1 društvom in 14 člani; odbojkaška z 9 četami; telovadna s 3 društvi in približno s 20 orodnimi in več sto telovadci; zimsko - športna z 2 društvima in približno s 50 člani; šahovska sekcija z društvom in 30 člani; lovska sekcija z 1 društvom in 45 člani. V letu 1950 se je število društev pomnožilo, sekcije so se utrdile, tako je n. pr. telovadna sekcija 1. maja 1950 pokazala svoje uspehe v krasnem in nadvse uspelem nastopu na stadionu «Prvi maji). Vsa zavijanja in laži ko-minformistov in šovinistov ne pomagajo nič. Zveza društev za telesno vzgojo gre po začrtani poti, razvija se v širino in se krepi. Naše . športnike in športno organizacijo pozna velik del Evrope, saj prihajajo danes na tekme, ki jih organizira ZDTV, predstavniki mnogih evropskih držav. Prav tako vabijo naše atlete na razne prireditve v Avstrijo, Italijo, Francijo, Jugoslavijo itd. V naslednjem podajamo kratek pregled delovanja nekaterih sekcij od marca meseca 1^49 do danes: Kolesarska sekcija je organizirala 42 kolesarskih dirk, pri katerih je sodelovalo 1360 kolesarjev. Naša Zveza in v njej včlanjena društva so med drugim v tem času organizirala več mednarodnih dirk: I. krožno dirko okrog Tržaškega ozemlja 18. junija 1949. Poleg domačih so sodelovali še kolesarji iz Jugoslavije in Italije. Zmagal je Italijan Carena. Na dirki za «pokal miru« 9. oktobra 1949 so prav tako sodelovali kolesarji iz Jusosla-vije in Italije. Zmagal je Tržačan Fontanot. Za ((prvomajski pokal« so 22. in 23. IV. 1950 tekmovali poleg domačinov še Jugoslovani, Avstrijci in Italijani. Zmagal je Tržačan Colja. II. krožna dirka okrog Tržaškega ozemlja 7. avgusta 1950 je zbudila še večje zanimanje. Poleg domačinov, Jugoslovanov, Italijanov in Avstrijcev so se dirke udeležili tudi Francozi. Zmagal je Francoz Bissetti. V Jugoslaviji so tržaški kolesarji nastopili na obeh krožnih dirkah okrog Hrvatske in Slovenije. Na dirki 1949 so kot moštvo zmagali pred hudo mednarodno konkurenco; 1950 so se plasirali na drugo mesto, takoj za močnim italijanskim moštvom. Dalje so uspešno nastopili na obeh prvomajskih dirkah in na ((Osvobodilni dirki« v Puli 9. novembra 1949. Septembra 1950 je Tržačan Rinaldi zmagal na progi Kranjska gora - Vršič, tržaško moštvo pa je zmagalo na dirki okrog Bleda. V Italiji so naši kolesarji nastopili v Milanu za pokal «Caldirola», v Padovi, v Bologni in v krožni dirki okrog Emilije. V krožni dirki okrog Avstrije je tržaško moštvo zasedlo drugo mesto, kot posamezniki so zasedli četrto, peto in šesto mesto, kar moramo tudi šteti za uspeh. Košarkarska sekcija. V letu 1949 smo imeli 6 košarkarskih moštev, ki pa so se kmalu razšla; predvsem zaradi pomanjkanja primerne telovadnice in prostorov. Ostalo je moštvo »Košarkarski kljrb Trst - Trieste«, ki je od 1. aprila 1950 do 12. avgusta 1950 odigral 12 mednarodnih srečanj z najmočnejšimi jugoslovanskimi moštvi. Tržaški košarkarji so na teh srečanjih dobro zastopali tržaški šport: 5-krat so zmagali, 3-krat igrali neodločeno, 4 tekme pa so izgubili. Danes imamo pet moških in eno žensko ekipo, in sicer: 2 moški ekipi »Košarkarskega kluba Trst«, moške in žensko ekipo »Košarkarskega kluba Inter», moško ekipo »Olimpia« in moško ekipo »Športnega kluba Sv. Križ». V času od 13. 8. do 2. 9. 1950 je moška in ženska ekija K. K. Inter odigrala v Jugoslaviji 14 tekem (8 moški, 6 ženske), od katerih so moški 4 dobili in 4 zgubili. Zenske so 3 dobile, eno igrale neodločeno in 2 izgubile. Lahkoatletska sekcija. Razen telovadne je ta sekcija ostala po resoluciji skoraj nedotaknjena. V teh dveh letih je bila zelo aktivna. Ker v Trstu nimamo primernih naprav za treniranje in tekmovanje, smo se morali zadovoljiti z manjšimi tekmovanji na stadionu »Prvi maj», glavno delovanje pa smo morali prenesti v Koper, kjer so si športniki ob veliki podpori ljudske oblasti zgradili lep in popoln stadion. Lahkoatletskih prireditev, na katerih so sodelovali tržaški lahkoatleti, je bilo 29. Tekov čez drn in strn je bilo 9. Najbolj uspešna sta bila Grgič iz Bazovice, ki je zmagal štirikrat, in Abram iz Nabrežine, ki je zmagal trikrat. Tekem v hitri hoji je bilo 5. Reprezentanca STO-ja se je šestkrat pomerila z moštvi iz Slovenije in je zmagala le enkrat. Tržaška reprezentanca je trikrat tekmovala z reprezentanco jugoslovanske cone in enkrat z Gorico. V Trstu so dobri pogoji za razvoj te vrste športa, preskrbeti je treba športne naprave Tržaški kolesarji na cilju v ul. Rossetti. in predvsem tekališče, kajti občinska uprava, ki upravlja stadion pri Sv. Soboti je demokratičnim športnim organizacijam sovražna, zato jim odklanja pravico uporabe. Nogometna sekcija. V prvenstvu Tržaškega ozemlja za 1949-1950 je sodelovalo v prvem razredu za naslov prvaka STO-ja 14 nogometnih čet in sicer: 7 iz cone B, 5 iz cone A, 1 iz Nove Gorice (Jugoslavija) in 1 iz Gorice (Italija). Skupno je bilo 364 nogometnih tekem. Prvak STO-ja za leto 1949-50 je postal S. K. Arrigoni iz Izole, drugo mesto si je priboril S. K. Piran, tretje pa S. K. Aurora iz Kopra-, kar dokazuje boljšo kvaliteto moštev iz jugoslovanske cone. V mladinsko prvenstvo Tržaškega ozemlja cone A je bilo vpisanih 11 nogometnih moštev. Zmagal je S. K. Montebello B, drugi se je plasiral S. K. Olimpia - Sv. Alojz, tretji pa S. K. Skedenj. Mladinsko prventsvo jugoslovanske cone je bilo razdeljeno v dve skupini. V prvi skupini je igralo 11 nogometnih čet. Zmagal je Arrigoni B iz Izole. V drugi skupini je igralo 9 nogometnih čet, zmagal je S. K. Buje. Reprezentanca Tržaškega ozemlja je decembra 1949 igrala z Odredom iz Ljubljane s 3:0. Mladinska reprezentanza Trsta je junija 1950 izgubila tekmo v Ljubljani z reprezentanco Ljubljane s 4:1. Prvenstvo Tržaškega ozemlja 1950-1951 se odigrava na nov način. V coni A in B tekmuje po 8 nogometnih moštev. Prvi dve plasirani moštvi iz obeh skupin bosta igrali v finalnem tekmovanju. Mladinsko prventsvo bo v coni A štelo od 10 do 12 nogometnih čet. Zanimanje je zelo veliko, toda zaradi pomanjkanja igrišč ni mogoče vsem ustreči. Namiznoteniška sekcija v Trstu nima tradicije, zato se mora boriti z začetnimi težavami. Krog igralcev ni stalen in primernih prostorov ni dovolj. V prvomajskem tekmovanju je sekcija organizirala uspel turnir. Lahko pričakujemo, da bo v tekočem letu bolje, ker zanimanje za to športno panogo zlasti med dijaki zelo narašča. Odbojkaška sekcija. 15. januarja 1950 se je začel turnir v odbojki, ki se ga je udeležilo 8 klubov in sicer: novinarji, študenti, K. K. Trst, Dijaški dom, Bazovica, Enotnost, Polet in Sv. Ivan. Zimski pokal si je priborila ekipa Sv. Ivana. 25. aprila 1950 se je vršil turnir za »prvomajski pokah). Tudi ta pokal si je priborila ekipa Sv. Ivana. V tej sekciji so bili v glavnem aktivni študentje. Ob podpori športnih organizacij moremo v novi sezoni pričakovati izboljšanje v tej panogi, ki ne zahteva velikih fizičnih naporov in pripravljenosti in zato lahko zajame zelo širok krog fizkulturnikov. Posebno bo ta sekcija uspevala, če bo tesno povezana s telovadno sekcijo. Telovadna sekcija je bila zelo aktivna in je v minuli dobi zabeležila lepe uspehe doma in v inozemstvu. Ta sekcija zajema največ fizkulturnikov; najboljši dokaz je dejstvo, da je na prvomajskem mimohodu 1950 sodelovalo nad 1000 fizkulturnikov in fizkulturnic. Ustvarila se je tradicija, da naši telovadci pokažejo 1. maja uspehe svojega dela in naporov. Ze nastop 1. maja 1949, torej v dobi največje krize v fizkulturni organizaciji, je bil kljub zelo slabemu vremenu na novem stadionu «Prvi maj» uspešen. Posebno so se telovadci izkazali na nastopu 1. maja 1950. Otrok je nastopilo 480, članov in članic pa nad 500. Posebno je treba pohvaliti dobro izvajanje vaj in organizacijo. Prav tako so uspeli prvomajski naslopi v Kopru, Piranu in Bujah. Tržaški telovadci so poleg tega nastopili v Kopru, na Reki in v Gorici 1949, v letu 1950 pa ponovno v Kopru in Gorici ter v Skoplju. Iz zgoraj navedenega je razvidna množičnost te sekcije. Skoda je le, da nimamo v Trstu niti ene telovadnice za zimsko delo. Čeprav smo že večkrat prosili odločujoče faktorje, so oblastniki naše prošnje zavrnili ali pa odgovorili, da nimajo prostorov za nas, češ da je vse zasedeno. Zimsko - športna in turistična sekcija. V minulem obdobju se zimsko - športna sekcija ni prav dobro izkazala, kar je treba deloma pripisati slabim vremenskim razmeram v preteklih dveh letih. Priredila je samo eno tekmovanje v decembru 1949 in organizirala posebni vlak v Planico. Bolj aktivno je bilo Planinsko društvo, ki je priredilo vrsto izletov v poletni dobi in pretekli zimski dobi organiziralo uspel smučarski tečaj v Kranjski gori. Šahovska sekcija. Ob prvomajskih proslavah je šahovska sekcija priredila šahovski turnir moštev, ki je zelo dobro uspel. Sahi-sti so se udeležili več turnirjev v Istri, kjer so bili v tej panogi prav posebno aktivni. Snuje se šahovski klub v Trstu, ki bo moral združiti tržaške šahiste ter prirediti čimveč srečanj. Lovska sekcija je omejila svoje delovanje samo na jugoslovansko cono, kjer se tudi ni mogla kdo ve kako razviti zaradi majhnega števila lovišč. Iz zgoraj navedenega je jasno razvidno, da so bile v zgoraj omenjeni dobi najbolj aktivne sekcije: kolesarska, telovadna, lahko-atlestka, nogometna, deloma košarkarska in odbojkaška. Seveda bo treba v bodoče poživiti tudi ostale sekcije. Tudi danes čakajo našo fizkulturo važne naloge. Prepričani smo, da bo 1. maj 1951 dokaz naše moči in lepote ljudskega športa na Tržaškem ozemlju. Posebno pažnjo moramo posvečati tistim vrstam telesne vzgoje, ki se množično izvajajo: telovadbi, orodni telovadbi, lahki atletiki, namiznemu tenisu in odbojki. Zal ne moremo sedaj zaradi majhnega števila igrišč razširiti nogometa, čeprav je zanj mnogo zanimanja med mladino. Prav tako ne moremo pričeti z vodnimi športi, ker nimamo primernega prostora ob morju, kjer bi se športniki vadili in tekmovali. Tržaška mladina, telovadci in športniki, so se oklenili naše športne organizacije, Zveze društev za telesno vzgojo. S tem so dokazali svojo demokratično zavest, da se bodo še nadalje borili proti šovinizmu v športu in tako omogočili delovanje vsem mladincem in mladinkam ne glede na narodnost na našem ozemlju. Planinsko društvo v Trstu Z. JELINČIČ Svoj cilj, omogočati spoznavanje naše planinske prirode in njenih lepot predvsem v neposrednem planinskem zaledju Julijskih Alp in kraških vrhov ter planot, je Planinsko društvo izpolnjevalo po svojih močeh, toda z zelo različnim uspehom na različnih področjih planinskega udejstvovanja. Izletništvo je ostalo še vedno najvažnejša dejavnost naših planincev. To zgf 'orno potrjujejo med drugim izleti k Sv. Primožu nad Križem - Prosekom, v Glinščico - Socerb, v Re-pentabor, na Slavnik, v Momjan v Istrskem okrožju, nr Vremščico, po večkrat na Nanos in na Gojake, kjer so zrasle nove planiške koče, dvakrat na Triglav in na obližnje vrhove (.Jalovec, Mojstrovka, Prisank) do Nevea na Viš in Kanin. S partizani so bili na Lokov; u pri Sv. Luciji na Tolminskem. Izletniki (od 30 do 40) so navadno potovali v kamionu, če se jih je nabralo več pa v dveh vozilih. Neštetih manjših izletniških skupin, ki jih je na srečo vedno več, društvo ni imelo v evidenci. Poskusov in naporov za razširjenje in ure- ditev planinske organizacije je bilo precej: od neprestane pomoči mladinskemu odseku Planinskega društva preko stalnih stikov z bratsko podružnico Planinskega društva v Kopru in novo osnovano društveno podružnico v Piranu - Portorožu do vzdrževanja stikov in sodelovanja z najrazličnejšimi našimi množičnimi organizacijami, kot so Dijaška matica, organizacija sekanja jelk za novoletno jelko ASI2Z v postojnskih gozdovih, udarniško delo na stadionu «1. maj» za 1. maj, skupni izlet s partizani v Lokovec itd. Društveni sestanki članov ali članov mladinskega odseka kot tudi poskus organizacije članov po mestnih predelih in po širši okolici, kot na Opčinah in v Plavjah, niso popolnoma uspeli. Več uspehov je bilo pri mladini. Mladinski odsek je pokazal precej dobre volje pri nekaterih izletih, pri organizaciji uspelega miklavževanja itd. Največ zanimanja pa je mladina pokazala za zimski šport. Pridno se je udeleževala smučarskih izletov, smučarskih tečajev in tekem ob priliki zimovanj v Julijskih Alpah in Na Vršiču, kjer so zimovalci PDT preživeli nekaj lepih dni. drugje, kjer so zaznamovali že lep napredek, ko so odnesli prvenstvo v tekmi z beograjskim «Metalcem» in dosegli dobra mesta v tekmah na Črnem vrhu ali v Sappadi v Kar-niji. Za smučanje pretekla zima ni bila najugodnejša, bilo je premalo snega, posebno na domačih, najbližjih smučiščih, n. pr. v Kanalski dolini, posebno pa na Črnem vrhu nad Ajdovščino, kjer je bilo prirejeno lepo uspelo tekmovanje. Udeležili so se ga poleg koprskih tudi smučarji planinskih društev iz Ajdovščine, Idrije, Postojne, Vipave. Zato je bolje uspelo enotedensko zimovanje s smučarskim tečajem okrog Novega leta v Kratijski gori in v prvi polovici aprila na Komni pod Bogatinom, ki je bilo združeno z nekaterimi zanimivimi smučarskimi izleti preko Bogatina na Krn. Ce kje, je posebno na planinskem področju prav v vseh panogah mogoča uspešna dejavnost predvsem le v prirodnem zaledju Trsta, ki je tudi skofo izključno planinsko zaledje tržaških planincev in ki obsega Julijske Alpe, na srečo skoio vse na svobodnem ozemlju FLR Jugoslavije razen zapadnih Julijcev. Zato je bilo sodelovanje s Planinsko zvezo Slovenije ali s posameznimi planinskimi društvi v Sloveniji in na Primorskem tako intenzivno, da so izginile sence umetnih političnih pregraj. Dvakrat je Planinsko društvo poizkusilo organizirati plezalni tečaj, a z majhnim uspehom, ker je bil slabo pripravljen. Eno samo predavanje dr. Lojzeta Dolharja, četudi s prekras- nimi planinskimi posnetki iz Kanalske doline in zapadnih Julijcev, je bilo odločno premalo. Res je, da je zadobilo planinstvo v sedanji dobi, v dobi mogočnih prometnih sredstev, drugačno mesio v družbeni dejavnosti. In čeprav se umika lagodnejšemu tuiizmu, ima vendar sVoje prednosti in privlačnosti, ki se jim posebno mladina ne more odtegniti. Značilno je. da sta uspela oba izleta v Triglavsko pogorje (prvega se je udeležilo okrog 70 izletnikov). Kmečka hiša v Logarski dolini. Počasi se le ukoreninja nova planinska zavest. Letovanje na Bledu je vsekakor vse pie-malo planinsko, čeprav je tudi letos lepo uspelo, da bi kaj več k temu pripomoglo. Več obetajo zamisli o večdnevnem bivanju v visokem planinskem svetu, na planinskih taborjenjih, ki lepo uspevajo, kot so pokazale izkušnje nekaterih manjših planinskih skupin. Zal je utrpelo Planinsko društvo v preteklem letu dve veliki izgubi: umrla sta neutrudni planinec in blagajnik Planinskega društva tov. Mirko Pavlovčič ter patriarh tržaških planincev sedemdesetletni, a vedno mladeniški tov. France Vogrič, ki je bil nekaj mesecev prej izvoljen za častnega predsednika Planinskega društva. Ta drenova grča iz tolminske puntarske vasi, Laharnarjeve Šentviške gore nad Baško grapo, je bil še pred dvema letoma v snegu na vrhu Triglava. Bil je že pred skoro 50 let, takoj po ustanovitvi, član trža- mm V slovenskih planinah. Storžič v Karavankah. Planinska idila na Grintovcu. škega Planinskega društva, tistega Planinskega društva, katerega arhiv in inventar sta bila sežgana v Narodnem domu ob priliki fašističnega pogroma na primorske Slovence in požiga dne 13. julija 1920. Vsekakor lahko ugotovimo, da je Planinsko društvo tudi v preteklem letu precej napredovalo. Razveseljivo je, da kaže posebno mladina veliko več zanimanja za planinstvo. V Planinskem društvu se sedaj udejstvuje že tudi mladina iz okoliških in podeželskih društev. Razen naših zavednih Trebencev, ki so šli že drugo leto s Planinskim društvom na grob padlih partizanov na vrhu Rdečega roba v Krnu, ter skupin posameznih Opencev, Bazov-cev in Nabrežincev, se je zbudila tudi lepa skupina v Plavjah. V slovenskih planinah. Očak Triglav v ozadju. NA GORAH Kar jih niso pozaprli, kar jih niso upokorili, so se v gore umaknili. V njih strahu ni, ni bojazni, ne boje se smrtne kazni. KAJUH Pravična borba demokratičnih tržaških žena MARA SAMSA Boj za osnovne pravice delovnega človeka priteguje z nepremagljivo silo tudi napredne tržaške žene. Od 1941. leta dalje se vedno bolj vključujejo vanj in se mu posvečajo z vsem srcem ter z globokim umevanjem njegove nujnosti. To umevanje je raslo in zorelo s časom in z vsemi krivicami, ki so se nagrmadile v dobi fašističnega robstva. Neprestano so trepetale v strahu za svojo družino. Njihove misli so bile vedno kakor v precepu, nalomljene na vse strani. Spremljale so moža na delo To je pomenilo odstranitev vseh pregrad, ki so doslej ločile italijansko in slovensko delovno ljudstvo v Trstu. Podlaga za slovensko-italijansko bratstvo pa je bila borba. Borba je tkala njegove vezi v trnovskih gozdovih, na kraških in belokranjskih planjavah in na tržaških ulicah, kjer so prelivali kri naši možje in fantje; v Coroneu, pri Jezuitih, v ulici Bellosguardo, v Rižari, v nemških taboriščih, kamor so odgnali tudi žene zaradi njihove neuklonljivosti. Delegacija žen z Opčin in Proseka pozdravlja kongres ASI2Z v Trstu. in v strahu čakale trenutka, da mu odpovedo službo, kdaj pride birič in zarubi v hlevu kra( vo, ker ni bilo s čim plačati davka. Sle so za sinovi, ki so bili po ječah in v izgnanstvu, razpršeni širom po Italiji, za hčerami, ki so si v tujini služile kruh. Kaj vse se ni zgodilo v tistih letih ter nezaznavno oblikovalo borcev in bork! Ko je prišlo leto 1941, se je samo dopolnilo tisto, kar je v njih živelo, kar so pričakovale, da pride in jim odvzame breme, ki ga niso mogle več prenašati. Do kraja pripravljene na vse, tudi na največje žrtve, so stopile v boj. Izpodbujale so svojo okolico, odkrivale bistvo in izvor vseh revščin, stisk in tegob drugim manj razgledanim ženam in jih vzgajale v borke. Da bi jim bilo delo olajšano, so ustvarile lastno žensko organizacijo, ki je bila po svoji širini dostopnejša in bližja ženam. Zajemala in vzgajala je sprva Slovenke, imela pa je vpliv tudi na italijanske žene in na njihovo vzgojo v narodnoosvobodilnem duhu. Na takih trdili, s krvjo, trplenjem, solzami in zmagoslavjem zgnetenih tleh je rastla tudi naša skupna ženska organizacija. Zrasla je kot bor na kraški brežini. Veter se zaganja v njegove veje, upogiba jih in maje, izruvati ga ne more. Pregloboko so zasajene in preširoko so se razrasle njegove korenine, preveč znoja in trpljenja kraških rodov ga je pojilo. in ostala je trdna, ko je Informbiro s svojo razkrajajočo miselnostjo zagrozil, da uniči tudi plodove njenega dolgoletnega truda, da pokoplje pod seboj vse, kar koli je svobode in pravice žejnemu človeku najdražje. Ob tistem času so naše žene ponovno ugotovile, da so na svetu stvari, ki se dajo izgrebsti iz spomina. Zaradi družbene in zgodovinske nujnosti so se pričele trgati iz spon kominformi-zma tudi tiste žene, ki so trenutno zapadle v mreže laži in potvorb. Mnogo tržaških žena sedaj že razumeva borbo za enakopravne odnose med narodi. Ni-s . pa še v celoti strnjene okoli svoje orga- nizacije, kot je bilo v prvih povojnih letih. Glavni vzrok je razočaranje nad enotnostjo demokratičnih množic in v razdvojenosti, ki jo je Informbiro povzročil v tržaškem demokratičnem gibanju. Ob strani so, z otopelostjo in navidezno brezbrižnostjo sledijo dogajanjem, dokler se kaj ne zgodi, jih osebno vznemiri in zopet pripelje v vrste napredne ženske organizacije. Razumljivo je, da se naša organizacija nenehno organizacijsko utrjuje in razširja ter da so v njej vrzeli vse redkejše. Tistim ženam, ki se vračajo vanjo po prevarah, ki so jih doživele ob kominformistični politiki, bodisi na nacionalnem ali socialnem področju, za pravice Slovencev do šolstva in kulturnih vrednot, za pravice do dela in poštenega plačila zanj, se zdi, da so prišle po dolgi in blodni poti domov. Ta boj ni dobojevan, čeprav teče že šesto leto po zmagi nad nacifašizmom, čeprav se je tržaško vprašanje že tolikokrat pretresalo za zeleno diplomatsko mizo, čeprav se povsod glasi zahteva po miru v svetu. Kakor v dneh poplave Hitlerjevih band, v dneh krvavega fašističnega zmagoslavja in v dneh, ko so nam združene sile imperializma odrekale pravično pravdo za Trst in ovirale zmago tržaških demokratičnih ljudskih množic, nam je ta boj potreben in nujen tudi sedaj. Kaj ga zahteva in kaj ga opravičuje? Ali ni odveč to vprašanje, ali nam življenje samo ne daje sto odgovorov nanj? Vsak dan,smo priče temu, kako se znova bohoti fašizem, kako se stiska obroč okoli malih, delovnih ljudi, kako se teptajo pravice malih narodov. Slovenščina še vedno nima vstopa v urade, samovoljno ukinjajo razrede na naših šolah, povračila za ogromno gmotno škodo, ki jo je prizadejal fašizem ni, naše gledališče se mora potikati po majhnih predmestnih in podeželskih dvoranah. Slovenske otroke skušajo znova raznarodovati, z milejšimi in bolj zakrin- kanimi sredstvi sice r. kot je bila n. pr. letos zamisel počitniških kolonij v Italiji, ki jo je kominformistični tisk na široko podprl. Stanovanjske težave so še vedno enake. Vse, kar je na novo sezidano, dajo esulom; za Tržačana, ki je ob letalskih napadih izgubil dom, ni prostora. V območju te splošne borbe se razvija tudi delovanje naše organizacije, ki prosvetljuje žene, jih vzgaja, uči, jim razširja obzorje in krepi njihovo duhovno rast. Nenehno jih usposablja za boje, ki jih moramo še vedno biti na naših tleh za naše narodnostne in socialne pravice. Iz njih kuje tako, kot je kovala v osvobodilnem boju neodjenljive borke za svobodo, za pravico in resnico, za neodvisnost malih narodov in za napredek človeštva. Skrb naše ženske organizacije za zaprte antifašiste, požrtvovalnost naših žena za tovariše v ječi je le majhen del, toda prepričljiv odraz tega boja. Glavno delo organizacije pa je vzgoja bodočega rodu. Zaradi naših tesnih razmer ne more sicer zavzeti tistega obsega kakor v svobodni Jugoslaviji, vendar pa po možnostih učinkovito posega vanjo. Lajša skrbi mnogo-kateri materi s pripravo novoletne smreke, odvzema skrb, kam z otroki v poletnih mesecih, z organiziranjem počitniških kolonij. Otroci gredo v zdravo.okolje, kjer je delo postalo za človeka častno, kjer se spoštuje in ceni kultura vsakega naroda. To je kulturno poslanstvo napredne ženske organizacije ASIZZ za Tržaško ozemlje. Opravlja ga z zavestjo velike odgovornosti, ki jo čuti ne le v ozkem, domačem, temveč tudi v svetovnem merilu pred demokratičnimi množicami, pred vsem naprednim človeštvom, da bi bila odvrnjena grozota novih vojn in morij. Njena pot je začrtana ob strani jugoslovanskih žena, najdoslednejših bork za resnični mir, ob strani vseh, ki sta jim resnica in napredek nad vse. ISO Del« Zveze antifašistične mladine v preteklem letu GORAZD VESEL Vsakdo napravi ob zaključku leta bilanco: pregleda, kaj je napravil, kako je napravil in ali bi kazalo prihodnje leto ubrati drugo pot, da bi dosegel boljše uspehe. Ker je tak pregled nujen, ker v marsičem razjasni pogled v prihodnost, zato preglejmo tudi mi mlajši državljani Tržaškega ozemlja, zlasti kot mladi antifašisti ob zaključku leta prehojeno pot. Govoriti ali pisati o delovanju Zveze antifašistične mladine kot množične organizacije tržaških mladinskih množic pomeni prikazati napore mladih ljudi, ki so spoznali zahteve novega časa, da se kar najdostojneje pripravijo za življenje in vse, kar je z njim v zvezi. Ne moremo trditi, da je spoznavanje življenja in borbe za pravico lahko in kratkotrajno delo. Ne! Zvezano je s številnimi tež- namen, ki preveva slehernega našega mladinca in mladinko. Od nje nas ne morejo odvrniti naši sovražniki z desne ali tako imenovane leve, ki kot zveri bruhajo proti nam in naši politični organizaciji sovraštvo in prezir, ker se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da smo kljub vsemu ostali trdno na stališču borbe za mladinske pravice, od katerega ne bomo odstopili, dokler ne bomo dosegli zaželenega cilja. Ce pogledamo malo natančneje v delovanje naše organizacije v letošnjem letu, moramo pribiti, da se preteklega leta v tem pogledu ne smemo sramovati. Storili smo veliko. Postavili smo krepke temelje organizaciji skoraj po vseh okoliških vaseh. Tudi v mestu mladina ne zaostaja. V vedno večjem obsegu spoznava pravilnost naše poti, ki se ji pri- Tržaška mladina na letovanju v Sloveniji. Taborenje na prostem. kočami in predsodki, ki so ostali v našem mišljenju kot ostanek preteklosti ali ki' se pojavlja kot rezultat okolja, v katerem živimo. V vsakem primeru predstavlja borba slehernega posameznika tudi borbo proti staremu, v predsodke utesnjenemu pogledu za idejno razjasnitev odnosa mladih borcev za stvar napredka in resnične demokracije. Zveza antifašistične mladine si že od samega nastanka dalje nenehno prizadeva, da prevzgoji svoje člane v sposobne in delovne, ljudi, ki bodo vedno znali ločiti pravico od krivice. V tej smeri utrjuje in poglablja ideale, ki so nastali kot posledica ljudske revolucije delovnih množic naših krajev, ko so se skupno z jugoslovanskim ljudstvom dvignile proti krivici in nasilju. Vztrajati tudi nadalje na poti, po kateri so množice skupno z našo mladino pričele korakati v narodnoosvobodilni borbi, je trden družuje ter z delom pomaga k hitrejšemu in temeljitejšemu razvoju napredne mladinske misli. Ze po svojem značaju mladina ni mirna in često ni sposobna presedeti ure in ure na sestankih ter poslušati dolge govore. Ljubi dejavnost, ki temelji na stvarnih temeljih, dejavnost, ki dviga telesne in duhovne sposobnosti. Zato stremi vodstvo, da so sestanki stvarni in da služijo predvsem kot sredstvo za dobro izvedbo določene akcije. Popolnoma naravne je, da brez pradbeine politične priprave ne more biti uspeha pri delu, predvsem uspeha pri takem delu, kakršnega opravlja napredna antifašistična mladina. Lanski uspehi zato nedvomno kažejo tudi dvig nivoja politične zrelosti svojih članov-fcf 1CFV. Zveza antifašistične mladine je v lanskem lem sodelovala v vseli manifasetar.jen na p.xclnih slovensko-Ua'ijanskfh množic. D:isioj-no je pomagala pri praznovanju delavskega pjaznika, 1. maja. Telovadci in telovadke so uili skoraj izključno samo iz vrst ZAM. Enaka sc s svojo pri? >tonstjo in naslovom povzdignili «Dan slovenske kulturen, kjer so nasiopili predvsem z na; odnimi plesi, s kateri ni so pokazali velik-; sposobnosti in razumevanje za folkloro. Nov korak v tej smeri pomeni udeležba fizkulturnikov na zletu v Skoplju, glavnem mestu Makedonije, in soden vanje folkloristiv na mladinskein prarni-t. u in ljudskem taboru v Sovodnjah. Višek vsega delovanja pa je dejstvo, da smo iz naših vrst sestavili mladinsko delovno brigado. ki je po tradicionalnem zgledu odšla nu prostovoljno delo v Jugoslavijo, kjer je p magala graditi študentsko naselje v Zagrebu. Sestavljalo jo je 83 brigadnikov. Opraviii so nadvse koristno delo- pomagali so premagovati zapreke, ki se postavljajo jugoslovanskim narodom na poti graditve socialistične ureditve. Ta pomoč je bila nesebična; prišla je spontano iz zavednega srca in prepričanja, da je pomoč bratski junaški in socialistični Jugoslaviji prispevek k borbi za utrditev miru in stvari resničnega napredka v svetu. Poleg tega so s svojo prisotnostjo ponesli v Jugoslavijo in preko inozemskih delovnih brigad v ostali svet glas naših naporov za iz-vojevanje pravice do dela in šolanja, kruha in svoboščin, ki naj sprostijo v okove modernega suženjstva uklenjene telesne in duhovne moči. Res, napravili smo mnogo. Vendar moramo s stisnjenimi zobmi priznati, da bi lahko napravili veliko več v borbi mladinskih množic v Trstu in glede prispevka naše organizacije mednarodnemu mladinskemu gibanju, če bi ne bilo povzročitelja in nosilca novega zla, zločinske resolucije Informbiroja. Ker je kominformizem pod takim ali drugačnim imenom moral nastati kot posledica protirevolucionarne poti, na katero so zašli revizionisti klasikov marksistične znanosti, ki zanika samostojnost malih narodov in odklanja pravico enakopravnosti celo med državami ir. narodi s socialistično državno ureditvijo, potem ga moramo tudi mi mladi in napredni ljudje sprejeti kot zlo in vendar tudi kot zgodovinsko dejstvo. V Trstu je kominformizem zavzel v mladinskem gibanju oblike, ki ga same najbolj raz-krinkujejo. Poborniki so se pod njegovim pla ščem najprej pričeli zaganjati proti slovenski mladini, ker je bila najmočneje organizirana in je pomenila največjo oviro za dosego njihovega cilja, to je prehod na pozicije šovinističnega revizionizma. Ko so dodobra razbili enotnost organizacije ter pretergah bratske vezi med slovensko in italijansko mladino, so kot paraziti načeli organizacija komunistične mladine s tem, da so opilili njeno revolucionarno ostrino in zameglili ideološko čistost, ki je pogoj za pravilno orientacijo mladega komunista. _ Zaradi takega razkolniškega delovanja ko-minformističnih «voditeljev», nam ni preostalo drugega, kot pričeti zdraviti rane, popravljati vrzeli, ki so jih povročili. Na nas je, da še nadalje vztrajamo v tej hudi borbi, ki jo v imenu napredka bije nova Jugoslavija, da bodo za vedno zbrisani s sveta krivice med enakopravnimi in svobodnimi narodi in državami. Se nekaj o nalogah v novem letu. Potrebno je nadaljnje utrjevanje organizacije, ustanovitev novih odborov, pritegnitev mladih tovarišev iz delavsikh vrst, da bodo lahko resnično posegli v borbo za pravico do strokovne izobrazbe, dela, zaslužka itd., treba bo posvečati več skrbi srednješolcem in visoko-šolcem, »pričeti kampanjo za znižanje visokih taks, širiti mladinsko glasilo »Glas mladih«, ustanavljati mladinske pevske zbore, igralske družine itd., utrditi športne in fizkultur-ne krožke in društva, prirejati izlete in tabore, izmenjavati delegacije z jugoslovansko mladino in pošiljati delovne brigade v Jugoslavijo. V naše vrste moramo pritegniti čim več italijanskih mladincev, ki bodo pripravljeni ramo ob rami v vrstah ZAM nadaljevati borbo za načela, ki smo jih sprejeli na prvem kongresu leta 1947 in potrdili na conski konferenci jeseni leta 1949. Ce bo Zveza antifašistične mladine v novem letu kos nalogam, ki čakajo pridnih rok, potem smemo pribiti novo dejstvo, da bo kot sestavni del protifašistične demokratične tržaške fronte pravilno prispevala k borbi za razjasnitev tolikih vprašanj, ki povzročajo skrbi naši mladini Kaj je novega po svetu Leto 1950 je bilo v političnem pogledu zelo razgibano. Za razliko od prejšnjih let se je sedaj po splošnem mnenju težišče dogodkov premaknilo z evropskega na azijski kontinent. Dogodki na Kitajskem, zmaga ljudske revolucije na Kitajskem, borba za priznanje vlade Mao Ce Tunga in pa spopad na Koreji, ki se je začel 25. junija zjutraj, so pritegnili pozornost vsega sveta na ta del zemlje. Na azijskem kontinentu pa smo imeli še druge važne dogodke. Proglasitev republike Indije in pa Združenih držav Indonezije, ki so v avgustu usvojile centralistično ureditev v nasprotju z federalistično, kot so jo hotele Indoneziji vsiliti nizozemske kolonialne oblasti — in pa drugi dogodki v tej zvezi so jasno pokazali, da je osvobodilno gibanje in borba za nacionalno samostojnost in neodvisnost zavzela zelo velik obseg tudi v nekdanjih kolonialnih deželah. Se več. Indijska republika, ki šteje po uradnih podatkih 347 milijonov prebivalcev, igra danes v mednarodni politiki zelo važno — in, kot je pokazal korejski spopad, celo zelo samostojno politično vlogo. Brez dvoma ne gre tu samo za poskus laviranja med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike, marveč za iskreno prizadevanje utrditi sile miru in podpreti borbo azijskih narodov za nacionalno in ekonomsko osvoboditev. Dogodki na evropskem kontinentu so letos pokazali, da se razvijajo nekako po načrtu. I Združene države Amerike i Sovjetska zveza sta tako rekoč izčrpali svoje možnosti že v prvih letih po vojni. Leta 1948 je bil med državami evropskega zapada podpisan tako imenovani Bruseljski pakt, ki veže dežele Be-neluxa (Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg) in pa Francijo ter Veliko Britanijo; lansko leto (1949) pa so države, ki leže ob severnem Atlantiku, podpisale Atlantski pakt. Ta je po ameriški izjavi obrambnega značaja, po mišljenju Sovjetske zveze pa napadalnega značaja in naperjen predvsem proti Sovjetski zvezi. Poleg vojaškega sodelovanja, ki je dobilo svoj izraz v Atlantskem paktu (obseg tega pakta se razteza samo na evropske dežele ne pa na njihove kolonije in dominione) pa je Amerika bila prisiljena ponuditi Evropi tudi ekonomsko pomoč v obliki Marshallovega plana. Tretja oblika zapadnoevropskega sodelovanja pa je bolj simboličnega značaja.V mislih imamo Evropski svet, v katerem vidijo nekateri nekakšen zametek bodočega evropskega parlamenta. Ta svet ali skupščina, ki zaseda od časa do časa v Strassbourgu, pa ima le posvetovalno funkcijo. Poskusu, da bi pod njegovim okriljem ustanovili tudi nekakšno evropsko kontinentalno armado — to sugestijo MIRAN OGRIN je predložil Churchill — pa je propadel že v samem začetku. Vse te oblike, odnosno organizacije zapadnoevropskega sodelovanja ob materialni in politični podpori Združenih držav Amerike so bile ustvarjene že pred letom 1950. Dogodki na Koreji, ki so tako močno vplivali na razvoj ameriške politike in na novo preorien-tacijo ameriške industrijske proizvodnje, so dali sicer tem organizacijam močnejši vojaški poudarek — tako bo sedaj preko Marshallovega načrta prihajal v Evropo tudi vojaški material — vendar niso menjali strukture medsebojnega sodelovanja, kvečjemu so povečali ameriški interes zanje. Sfera ameriškega, odnosno sovjetskega vpliva v Evropi je torej ostala ista kot prejšnja leta. Sovjeti so namreč svojo oblast v vzhodni Evropi utrdili že v prejšnjih letih. Leta 1947 in 1948 na Madžarskem, leta 1948 na Češkoslovaškem (februarski dogodki), leta 1949 na Poljskem (imenovanje maršala Rokosov-skega za vrhovenga poveljnika vojske in ko-optiranje istega za člana politbiroja poljske partije), v Bolgariji pa postavitev Cervenko-va za namestnika Georgija Dimitrova. V letu 1950 se je z raznimi ukrepi proces utrditve sovjetske oblasti še nadalieval in zajel tudi druge sfere, ne samo gospodarstvo, obrambo, marveč tudi kulturo in sploh vse javno življenje. Življenje v informbirojevskih deželah poteka danes tako kot v nekem optičnem aparatu, tako kot si to zamišljajo v Moskvi, kjer je vsaki državi njihovega bloka natanko odmerjena vloga. Ker so bile v zapadni in vzhodni Evropi vloge že porazdeljene, vplivne sfere že davno potegnjene, se je glavna borba v Evropi odvijala za države, ki leže v njenem centralnem delu. V tem delu pa ležita predvsem Nemčija, ki je danes razdeljena na štiri cone, odnosno na dve veliki coni: vzhodno in zapad-no, in pa Avstrija. Rešitev teh dveh kardinalnih vprašanj je danes v veliki meri odvisna od dobre volje velesil. To velja zlasti za Avstrijo, ki le s težavo prenaša stroške okupacije. Kljub temu da so imeli namestniki zunanjih ministrov že kakih 260 sestankov, pa se vprašanje sklenitve mirovne pogodbe z Avstrijo še ni premaknilo z mrtve točke. Sklenitev avstrijske in nemške mirovne pogodbe je namreč odvisna od cele vrste drugih vprašanj. Dogodki na Koreji pa so tudi upanje na hitro rešitev avstrijske pogodbe precej oslabili. Čeprav ne smemo gledati na dogodke v svetu zgolj s stališča politike velesil, ki vodijo politiko interesnih sfer, pa je vendar jasno, da je rešitev nemškega in avstrijskega problema v zelo močni meri odvisna od sporazuma velikih sil, akoravno bi bil samo trgovski. Ce izvzamemo volitve v nekaterih evropskih deželan Kot n. pr. v Angliji, Urciji, Belgiji in nekaterih zapadnih pokrajinah Nemčije ter v Turčiji, dalje nekatere manjše spremembe na bližnjem Vzhodu (ustanovitev nove države Jordanije) se torej v zapadni polovici našega sveta ni zgodilo mnogo novega v tem letu. Vse te spremembe niso niti malo spremenile ravnotežja sveta. Rezultati angleških volitev so sicer že po svojem tradicionalnem pomenu odjeknile tudi izven okvira našega kontinenta, prav tako se je mnogo govorilo o novem oboroževanju Zapadne in Vzhodne Nemčije, vendar so ti dogodki po svojem zgodovinskem pomenu močno zaostajali za dogodki na daljnem Vzhodu. Vsi mednarodni opazovalci se strinjajo, da se je z zmago kitajske ljudske vojske težišče dogodkov preneslo na daljni Vzhod. Zmaga narodnoosvobodilnega gibanja je namreč bistveno spremenila ravnotežje sveta in močno omejila ameriški vpliv v severnem delu Tihega oceana. To področje pa je Amerika že od začetka tega stoletja imela za svojo izključno last. Ko je avgusta leta 1945 kapitulirala Japonska, ni nihče mislil, da bo temu že v tako kratki dobi sledilo tudi razsulo Cangkajškove Kitajske. Cangkajšek je tedaj užival polno zaupanje ameriških finančnih krogov, poleg tega se je obilno okoristil z japonskim vojaškim materialom. V prvih letih po vojni je celo kazal očitne agresivne ambicije: v teh njegovih visokih načrtih ga je tedaj podpirala vsa mednarodna reakcija. Kljub temu da so bili tedaj kitajski komunisti stisnjeni na razmeroma ozek prostor severozapadne Kitajske, Cangkajšek pa imel v svojih rokah večji del Kitajske, vso njeno industrijo in pa obalo z močno razvitimi pristanišči, se je vendar splošno predvidevalo, da bodo napredne sile nove Kitajske pomedle z kuomintanškimi elementi šele po letu 1950. V tem smislu so se, neuradno izražali celo sami komunisti. Čeprav je imel Cangkajšek na svoji strani ogromne prednosti, mislimo na tehnične in materialne, je potek kitajske državljanske vojne jasno pokazal, da so bile sile napredka močnejše od sil reakcije. Kitajska ljudska vojska je sredi leta 1949 osvobodila večji del kontinentalne Kitajske razen otokov Haina-na in Formoze ter Tibeta. Spomladi leta 1950 pa je osvobodila še Hainan in tako očistila vso južno obalo Kitajske. Zmaga naprednih sil Kitajske je močno odjeknila po vsem svetu. Ponekod so -to vest sprejeli z veseljem, drugje pa bolj s skrbjo. Med te zadnje spada brez dvoma tudi Sovjetska zveza. Zanimivo je, da vse do osvoboditve Pekinga, sedanjega glavnega mesta nove Kitajske, sovjetski tisk ni prinašal o razvoju borb na kitajskem bojišču več ko kako skromno Tassovo poročilu v telegrafskem stilu. Ta okolnost je že tedaj vzbudila najbolj obširne komentarje po vsem svetu. Moskva do tedaj o borbi kolonialnih narodov še ni spregovorila svoje uradne besede, marveč šele letos, ko je Mao Ce Tung podpisal v Moskvi v navzočnosti generalisima Stalina pakt o prijateljstvu in medsebojnem sodelovanju. Danes ni nobena tajna več, da je bil Stalin po vojni odločno proti ofenzivi, ki so jo pripravljali voditelji nove Kitajske proti silam kuomin-tanške Kitajske. Opozoril je predstavnike nove Kitajske, ki so prišli po nasvet v Kremelj, na strašno moč Amerike, njeno pomoč Cang-kajšku in reakcijo v ameriškem javnem mnenju. Bil je odločno proti generalni ofenzivi na kuomintanški sistem. Po njegovem bi se voditelji nove Kitajske morali zadovoljiti z lokalnimi borbami in paziti, da se krši tihi sporazum med ameriško in sovjetsko diplomacijo, po katerem spada Kitajska v interesno sfero Amerike. Kljub temu nasvetu pa so voditelji nove Kitajske kmalu nato začeli svojo velikopotezno ofenzivo — in zmagali. Danes sta v Cangkajškovih rokah le še Formoza in pa Tibet. Pa tudi to je le vprašanje časa. Ko bi se ameriška mornarica ne vsidrala v vodah Formoze, bi bil ta otok že davno v rokah nove Kitajske. Ta detajl kaže v jasni luči, kako so gledali in še gledajo sovjetski voditelji na kitajsko vprašanje. Danes gledajo Sovjeti Kitajsko kot svojega «mlajšega» brata, čeprav je Kitajska po številu prebivalstva največja država na svetu. Kitajska šteje okrog 500 milijonov prebivalcev, Sovjetska zveza pa «le» 200 milijonov. Ta prvenstveni odnos, ki ga danes sovjetska vzgoja skuša spraviti v glave svojih državljanov do vsega, kar je sovjetskega, pa ne samo to, tudi kar je bilo lusko, je prišel do izraza že med drugo svetovno vojno. Tedaj je Molotov ob neki priliki izjavil, menda v razgovoru z visokim ameriškim predstavnikom, da kitajski komunisti sploh niso komunisti. Ali je hotel s tem omejiti vlogo kitajskih komunistov na navadne agrarne reformatorje, kakor so mnogi v Ameriki še do pred kratkim gledali na kitajske komuniste? Skratka, kot dosledni predstavniki politike interesnih sfer so hoteli tedaj sovjetski voditelji kar odpisati Kitajsko in kitajski narod iz sfere socializma in zanikati revolucionarni značaj kitajske narodnoosvobodilne borbe. S tem pa nikakor nočemo reči, da so hoteli podpreti Cang-kajška To bi le preveč kompromitiralo sovjetske voditelje. Usluga, ki so mu jo storili leta 1937, ko so morali kitajski komunisti izpustiti Cangkajška živega in svojih rok, ko so ga ujeli pri Sianu, je namreč za več let odložila zmago kitajske revolucije. Zmaga kitajske revolucije, ki se je dala z vso gotovostjo napovedati že leta 1948 po osvoboditvi Mukdena in Harbina, skratka ni bila povsem po godu sovjetskim voditeljem. Potem pa, ko je bila že enkrat tukaj, so jo morali sprejeti kot gotovo dejstvo. Po osvoboditvi kontinetalne Kitajske so postali odnosi s Sovjetsko zvezo na videz ožji. Kitajsko je začela preplavljat; cela vrsta sovjetskih tehničnih in ne vem kakšnih svetovalcev, strokovnjakov itd. O zmagi kitajske ljudske vojske so pričeli v Moskvi tudi bolj na široko pisati, vendar se še do danes nihče ni lotil ocene kitajske revolucije. Sele po podpisu prijateljske pogodbe v Moskvi je le-ta blagoslovila borbo kolonialnih narodov za osvoboditev in s tem dala priznanje tudi Mr o Ce Tungu. Da bi se uredila viseča vprašanja, je prišla v drugi polovici leta 1949 v Moskvo kitajska delegacija na čelu z Mao Ce Tungom. Pozneje pa je prispel v Moskvo tudi zunanji minister Cu En Laj. To je bilo že v drugi fazi pogajanj, ko se je tam mudila tudi delegacija Sinkjanga ali Kitajskega Turkestana, kakor se imenuje ta pokrajina. Pogajanja so se vlekla polna dva meseca. Za ta t o-gajanja še danes nekateri trdijo, da predstav- ljajo največjo tajnost v moderni diplomatski zgodovini. Podpis sovjetsko - kitajske pogodbe o medsebojnem sodelovanju in pomoči, do kateie je prišlo 14. februaurja 1950. leta, je zato upravičeno dal povod za najbolj nasprotujoče si komentarje. V nekaterih krogih na za-padu so ob tej priliki celo trdili, da predstavlja ta pogodba le kopijo pogodbe, ki jo je Sovjetska zveza sklenila že s kuomintanško Kitajsko avgusta leta 1945. Dolgotrajna pogajanja voditelja kitajske delegacije Mao Ce Tunga so vzbudila vsa mogoča ugibanja, kakšno vloro je namenila sovjetska diplomacija novi Kitajski, kakšna bo usoda severnih, odnosno severozapadnih pokrajin Kitajske. V pogodbi, ki je bila podpisana v Moskvi, ni seveda niti nega samega mesta, iz katerega bi se dalo sklepati, da skuša Sovjetska zveza utrditi ali celo razširiti gospodarske in druge koncesije, ki jih je izsilila od kuo-mintanške delegacije že leta 1945. V tem pri-meru namreč ne bi bilo težko dokazati, da Ob splošni stavki v Trstu. Solidarnost delovnega ljudstva v Istrskem okrožju: zbrana živila za stavkajoče. nadaljuje Sovjetska zveza tradicijo kolonialnega izkoriščanja. Sovjetska zveza je med drugim obljubila, da bo izpraznila veliko trgovsko luko Dairen (Dalnji), prepustila glavno inandžursko železniško magistralo v kitajsko upravo, vendar ne brezpogojno. Te koncesije, kot je to označil tisk, je s svoje strani vezala na gotove časovne in stvarne pogoje. Eden takih pogojev je tudi sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko, ki je danes, konec leta 1950, tako daleč kot je bila po vojni, saj se bivši zavezniki nit; v osnovi niso sporazumeli p vsebini japonske mirovne pogodbe. Sklenitev prijateljske pogodbe v Moskvi sama po sebi ni dala mnogo materiala za količkaj trdne zaključke. Vendar so se sovjet-sko-kitajski odnosi kmalu pokazali v svoji pravi luči. 2e prihod delegacije iz kitajske pokrajine Sinkjang v Moskvo, za katero za-padni tisk še danes trdi, da spada v sovjetsko interesno sfero, je nekoliko osvetlil, v kakšni smeri so se vodila pogajanja v Moskvi. Konec marca pa je sovjetski tisk javil, da je bil v Moskvi podpisan sporazum o ustanovitvi treh mešanih družb in sicer: za izkoriščanje in predelovanje nafte v pokrajini Sinkjang, za izkoriščanje dragocenih rud v isti pokrajini in za civilni letalski promet. Drugi kriterij za presojanje sovjetsko-kitaj-skih odnosov pa nam nudi predvsem borba za priznanje novega režima na Kitajskem in pa stališče, ki ga je ob tej priliki zavzela sovjetska diplomacija. Ta politika Sovjetske zveze je prišla posebno do izraza v Organizaciji združenilr narodov. Z bojkotiranjem te najvažnejše mednarodne organizacije — ta bojkot je prenehal šele avgusta, ko je sovjetski delegat v Varnostnem svetu, Malik, začasno prevzel predsedstvo tega Sveta — pa je hotela Sovjetska zveza Kitajsko še bolj izolirati od zunanjega sveta in tako pripraviti nove težave tnladi republiki. Kljub naglemu procesu utrditve in vsestranski obnovi pa nova Kitajska še ni stopila na mednarodno pozornico, tako kot bi zaslužila po številu svojega prebivalstva in po vlogi, ki jo je odigrala med drugo svetovno vojno. Kje je vzrok, da se Kitajska, kjer se je notranje življenje že skoraj popolnoma normaliziralo, še ni mogla osvoboditi izolacije, ki ni v interesu same Kitajske nit; v interesu mednarodnega sodelovanja? Pogoji za to, da stopi nova Kitajska na pot mednarodnega sodelovanja in zavzame mesto, ki ji pripada, so že davno dani, saj je danes razen Tibeta in Formoze osvobojena že vsa Kitajska. Vprašanje sodelovanja nove Kitajske v Organizaciji združenih narodov se vleče že od januarja leta 1950, ko je Sovjetska zveza z izgovorom, da ne more sodelovati s predstavnikom kuomintanške Kitajske začela sabotirati delo Organizacije ZN in njenih komitejev. Ta bojkot se je vlekel vse do avgusta, ko je Sovjetska zveza nenadoma menjala tak- tiko in se vrnila v Organizacijo ZN. Po mnenju zapadnih opazovalcev je prišla sovjetska diplomacija do zaključka, da ji je ta taktika prinesla več škode kot pa koristi. Tako se vprašanje priznanja nove Kitajske vedno bolj komplicira in ustvarja iz tega nepotreben problem. Danes dvomijo celo liberalni listi ZDA v iskrene namene Sovjetov, da se nova Kitajska sprejme v organizacijo ZN. V svojih komentarjih poudarjajo, da je Sovjetska zveza jasno pokazala, da hoče odnose Kitajske z zunanjim svetom navezati preko Moskve. Prav na primeru Kitajske se vidi, da želi sovjetska diplomacija obdržati sedanjo razdelitev sveta na dve velikanski sferi. Ta politika pa je vse prej kot pa v interesu mednarodnega sodelovanja. Saj meri na to, da oslabi Organizacijo ZN. Ako merimo vsako mednarodno akcijo po tem, ali teži za tem, da utrdi svetovm' mir, odnosno poglobi sedanjo hladno vojno, ki jo vodita oba bloka med seboj, potem sedanje sovjetske politike, ne le v primeru Kitajske, ampak sploh, ne moremo označiti kot konstruktivno, ampak kot destruktivno. Sovjetski tisk vali seveda vso krivdo na nasprotni tabor, svoje akcije in sporazume, ki jih sklepa z novo Kitajsko, pa komentira na pompozen način. Skuša jih predstaviti kot dokaz, da se na Kitajskem sedaj začenja doba neodvisnosti. Ce upoštevamo vse mogoče misije, ki dobesedno poplavljajo Kitajsko in zavzemajo tam važne položaje, potem se resda lahko vprašamo, Kakšen napredek je bil v zadnjem času dosežen v pogledu utrditve kitajske neodvisnosti. Na eni strani popolna izolacija od zunanjega sveta, na drugi strani pa pt polna orientacija nove Kitajske na sovjetski blok brez dvoma ni dokaz, da želi vrednotiti sovjetska diplomacija novo Kitajsko kot enaaopravnega faktorja. Kitajsko vprašanje je samo eno vprašanje, ki razdvaja velesile sveta. Spopad na Koreji, o katerem dnevni tisk vedno več poroča, je nov dokaz usodnosti politike interesnih sfer. Ta spopad, ki se je začel 25. junija med četami Severne in Južne Koreje, je v najkrajšem času prerasel v konflikt svetovnega pomena, v pravo vojno. Ves svetovni tisk se obširno bavi s problemi, ki so v neposredni zvezi z vojno na Korejskem polotoku. Posebno obširno pa analizira vse akcije, da se korejski spopad reš: na miren način, v skrajnem primeru pa vsaj omeji na Korejo samo. Ko sr, se 25. junija začele sovražnosti na 38. vzporedniku, ki loči Severno od Južne Koreje, ni nihče mislil, da se bo vojna na Koreji tako zavlekla in postala najvažnejši mednarodni problem. Vsakdo pa se je tudi vprašal, kako to, da zmagujejo čete Severne Koreje, saj je vendar Severna Koreja po številu svojega prebivalstva precej manjša od Južne Koreje. Medtem ko šteje Severna Koreja le 10 milijonov prebivalcev, šteje Južna 20 milijo- nov. Vendar za zmago ni odločilno število prebivalcev, marveč industrijski potencial. Severna Koreja pa je tukaj mnogo na boljšem. Jug Koreje je predvsem poljedelski, sever pa industrijski. Tu je namreč tudi surovinska baza Koreje. V tem pa je ključ za razumevanje uspehov čet Severne Koreje. Ako upoštevamo še tesno naslonjenost Severne Koreje na Mandžurijo in ne na zadnje tudi bližino Sovjetske zveze, potem bomo laže razumeli, od kod uspehi »severnih«. Uspehi le-teh pa so seveda tudi posledica drugih faktorjev, ne le materialnih. Problem aprovizacije ni bil torej že od vsega začetka noben problem za čete in vlado Severne Koreje. Baza je bila namreč zelo blizu. Drugače pa je stvar za Južno Korejo, ki je v največji meri odvisna od pomoči Združenih držav Amerike. Ta pomoč v orožju in drugem materialu pa je začela v večji meri prihajati šele avgusta , ko so prispele čete Severne Koreje že do skrajne južne obale Koreje in začele posredno že ogrožati Fusan, glavno oporišče amerišših čet. racije ameriških čet pa so imele slej ko prej obrambni značaj. Cilj posameznih ameriških operacij je bil oslabiti pritisk, ki so ga izvajale severnokorejske čete na posamezne sektorje ameriške obrambe. Korejsko vprašanje je že od samega začetka postalo osnovno vprašanje mednarodne problematike. Kljub temu da je Varnostni svet — vsaj v začetku spopada — tako rekoč vsakodnevno zasedal in da se teh sej udeležuje od avgusta dalje tudi delegat Sovjetske zveze, pa doslej Varnostni svet še ni našel formule, ki bi spravila ta konflikt z dnevnega reda in rešila korejsko vprašanje tako, kot to zahtevajo interesi miru. Resolucijo Varnostnega sveta, v kateri le-ta priporoča pomoč Južni Koreji, pa -je sovjetska vlada obsodila kot pravno neveljavno, ker je bila sprejeta ob sodelovanju kuomintanškega delegata, zlasti pa, ker je bila sprejeta v odsotnosti sovjetskega predstavnika. Sovjetska zveza se je v korejskem primeru postavila na stališče, da gre za primer državljanske vojne in da je Razmeroma velik Korejski polotok je nudil severnokorejskim četam spočetka zelo velike manevrske možnosti. To okolnost so tudi obilno izkoristile. Zaradi absolutne nemoči so se morale južnokorejske in pa ameriške čete, ki so takoj ob začetku sovražnosti prihitele na pomoč južnokorejski vladi, stalno umikati, žrtvovati ozemlje, da bi tako pridobile vsaj na času. Tako so se v tretjem mesecu bojev na Koreji operacije primaknile že v neposredno bližino glavne ameriške baze Fusan. Fronta, ki se je prej stalno spreminjala in pomikala vse bliže jugu, se je ustalila. Presenečenja so bila zaradi malega prostora tako rekoč izključena. Kadarkoli pa so severnokorejske čete poskušale izvesti kak prodor, so bile vedno zaustavljene in večinoma vržene nazaj. Vendar so severnokorejske čete kljub temu obdržale inciativo v svojih rokah. Ope- ta spopad stvar Korejcev samih. Zato odklanja vsako posredovanje katerekoli mednarodne organizacije, kot da gre za rešitev problema, ki spada po vseh pravilih v interesno sfero sovjetskega bloka. Vsako akcijo v tej smeri pa proglaša kot vmešavanje v notranje zadeve svojega bloka. Sovjetska zveza gleda torej na dogodke na Koreji izključno s perspektive politike interesnih sfer. Vendar s tem še ni rečeno, da so se možnosti za mirno rešitev korejskega problema že izčrpale. Čeprav se naša država v korejskenj spopadu ni opredelila na nobeno stran, pa je vendar v vseh fazah korejskega spopada dokazala, da dosledno zagovarja takšno politiko, ki vodi k mirnemu reševanju mednarodnih vprašanj in utrditvi miru. Takšno konstruktivno rešitev korejskega spopada zahtevata i resnost trenutka i zamotanost pro- blema. Naša država je vedno stala na stališču, da je treba zaslišati i predstavnika Južne Koreje i Severne Koreje, korejski spopad pa rešiti v interesu korejskega naroda samega, brez vmešavanja tujih držav. Le v primeru, če se bo Koreja zedinila z lastnimi silami, brez vsake tuje pomoči, bo Koreja prenehala biti jabolko spora med velesilami. Koiejski spopad pa je postavil v ospredje tudi nekatere druge probleme daljnega Vzhoda. Predvsem mislimo na problem Formoze, le v manjši meri pa na eventualno sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko, o kateri zadnje čase ameriški listi toliko govore. Kakor znano, je predsednik Truman ob spopadu na Koreji ukazal, da vzame VIL ameriško brodovje v «zaščito» otok Formozo. Ta zaščita pa se je doslej omejila samo na patruljiranje tega brodovja v vodah Formoze. Po izjavah smei iških, uradnih krogov na Formozi ni ameriških oboroženih sil. Ta izjava Trumana je silno razburila in vznemirila predstavnike nove Kitajske. Sovjetski delegat v Varnostnem svetu Malik pa je to vprašanje dal celo postaviti na dnevni red Varnostnega sveta. Tako je korejski spor nepričakovano prerasel v spor širšega obsega in se povezal s kitajskim. Tendenca sovjetske politike je, da se Amerika čim bolj zaplete v spor s Kitajsko in tako oslabi v Evropi. Kajti v tem primeru bi ubila dve muhi na mah. Ameriko bi zaposlila v sporu s Kitjsko (in s tem oslabila njene pozicije drugje), Kitajsko pa še v večji meri pritegnila ekonomsko in vojaško nase. Zato je po mnenju zapadnih opazovalcev sovjetska diplomacija tudi sprožila vprašanje Formoze. V pogledu Formoze so tudi v Ameriki mnenja precej deljena. Mnogi mislijo, da pritegnitev tega otoka v sistem ameriške obrambe na Tihem Oceanu ni bila najboljša rešitev in da Amerika nima močnih argumentov za svojo akcijo na Formozi. Zaradi dogodkov na Koreji in borbe za priznanje nove Kitajske so slopih drnci dogodki na daljnem Vzhodu in sploh v Aziji nekoliko v ozadje. Zaradi pomanjkanja prostora tukaj ne moremo posebej obravnavati dogodkov v drugih deželah Azije. O proglasitvi Indijske republike smo že spregovorili, prav tako o ustanovitvi Združenih držav Indonezije in njeni poznejši reorganizaciji na centralistični osnovi. Medtem ko je prišla vloga Indije posebno do izraza v korejskem in kitajskem vprašanju, pa je pokazala Indonezija, ki šteje okrog 75 milijonov prebivalcev, večji interes za vprašanja srednjega Vzhoda. V Indoneziji so namreč muslimani v absolutni večini. Zato se je interes Indonezije omejil predvsem na probleme jugovzhodne Azije in pa muslimanskega srednjega Vzhoda. Večje vloge Indonezija v mednarodni politiki ne igra. Njena pozornost se za sedaj izčrpava na notranjih problemih — odprto je še vprašanje Holandske Gvineje. V Indoneziji so za sedaj še ostale nizozemske kolonialne, čete. Lahko zaključimo poglavje o Indoneziji z ugotovitvijo, da nizozemski vpliv v tej deželi polagoma slabi, čeprav ima Haag še nekaj dobrih adutov v svojih rokah. Indija se je v mednarodnem življenju krepko uveljavila in pokazala, da zna voditi dokaj samostojno politiko, kolikor je to sploh mogoče pri njeni odvisnosti od 1'unta in dolarja. V notranjem življenju pa se vedno bolj kažejo posledice usodne delitve indijskega sub-kontinenta na dve polovici: Indijo in Pakistan. Nekatera medsebojna vprašanja so se sicer delno rešila, tako vprašanje medsebojnih terjatev in beguncev, vendar v tem ni bistvo. Bistvo medsebojnega nasprotja ni niti v nerešenem problemu Kašmirja, ki ga oba do-rniniona zahtevata zase. Po=ledice delitve bo Indijski polotok čutil še dolgo. Nacionalno osvoboditev, ki je boli simbolična kot pa stvarna, sta oba dominioria drago plačala. V obeh delil? je življenjski standard v tem letu še nadalje padal. Ker smo dogodke v Aziji, kjer je bilo po splošnem mnenju letos težišče dogodkov, že izčrpali, bomo sedaj preskočili na evropski kontinet in se ustavili takoj pri angleških volitvah, pozneje pa kratko pregledali druge dogodke na tem »starem« kontinentu. Na letošnjih volitvah v Angilij, že drncih po tej vojni, so odnesli laburisti le pirovsko zmago. Laburisti imajo danes v britanskem parlamentu le nekaj glasov več kot pa ostale stranke skupaj. Tesna zmaga laburistov je vzbudila najrazličnejše komentarje po svetu. Vsi se strinjajo, da so doživeli laburisti težak poraz in da niso upravičili pričakovanj angleškega naroda, ki je leta 1945, ko je bil na oblasti še Churchill, tako kompaktno glasoval zanje. Takrat so laburisti dobili 390 mandatov, medtem ko so jih dobili leta 1950 komaj 314: nasprotno pa je poraslo število konservativnih poslancev od 218 na 294. Liberali, ki so nekdaj igrali tako veliko vlogo v an- gleškem življenju, so izgubili nekaj glasov, komunisti pa oba mandata in tako ostali brez mandata. Volitve na Angleškem so pokazale, da se tudi v tej deželi vedno bolj kaže polarizacija političnih idej. Poleg tega so pokazale, da se vedno bolj jača dvopartijski sistem, ki se je v ZDA že zdavnaj uveljavil kljub poskusom utrditi tako imenovano tretjo stranko. Na teh volitvah se je tehtnica torej precej nagnila na desno. Ta pojav smo opazili že prej na volitvah v raznih dominionih. Od petih »neodvisnih« laburističnih poslancev ,ki so začeli po vojni svojo kariero kot tako imenovani «rebeli» proti uradni laburistični politiki in izgubili pozneje glas poštenih in neodvisnih laburistov, ker so se docela zapisali Informbiroju, ni bil izvoljen nobeden. Prav take- ni bil izvoljen Zilliacus, čeprav je bil on med neodvisnimi edina častna in poštena oseba. Neznatna zmaga, ki so jo dosegli angleški laburisti, je odprla na stežaj vrata vsemogočim štekulacijam. Glavno vprašanje, na katerega so skušali nekateri odgovoriti, je bilo, ali bodo lahko laburisti izvedli program, ki so ga objavili za volitve. Laburisti imajo namreč v parlamentu tako neznatno večino, da bodo morali precej popuščati, če bodo hoteli obdržati krmilo v svojili rokah, tako so pisali angleški listi neposredno po volitvah. In res, namesto necionalizacije, o kateri je bilo še leta 1948 toliko govora, pozneje zaradi bližnji!) volitev in neuspehov laburistov v posa-rneznih volilnih okrajih pa vse manj, se je laburistična vlada vse bolj orientirala na to. da bi ostala na oblasti in prebrodila krizo, ki ji je spočetka tako močno grozila. Zato je šla vlada na linijo kompromisa z ostalimi strankami in črtala s svojega programa marsikatero postavko. Rezultati angleških volitev so močno odjeknili po vsem svetu, posebno pa še v dominionih, kjer jih je tamošnja reakcija pozdravila kot svojo- zmago. Po važnosti druge volitve v Evropi so bile volitve v Grčiji. Tudi v tej deželi smo imeli leta 1950 že druge volitve po vojni. Medtem ko so potekale prve še v pogojih okupacije, pa so letošnje volitve — brez mednarodnih opazovalcev — pokazale znaten napredek progresivnih strank. Tradicionalne grške stranke: Tsaldarisovi popustili in pa Venizelosovi liberali pa so doživele ne le moralen, ampak tudi materialen poraz, čeprav imajo v parlamentu trdno večino. Popoln poraz pa so doživeli Zervasovi fašisti. Okrepitev naprednih strank v Grčiji je dokaz, da grško ljudstvo odklanja avantu-listično politiko grške reakcije v mednarodnih vprašanjih, na znotraj pa obsoja reakcionarni kurz. Ta kurz je prišel do izraza tudi po likvidaciji državljanske vojne, njegova žrtev je še danes naša makedonska manjšina v Egejski Makedoniji. Volitve v Grčiji, ki so pokazale znatno okrepitev levice, so ustvarile tudi osnovo za boljše odnose na Balkanu. Med Jugoslavijo in Grčijo je bil vzpostavljen železniški in poštni promet, dočim je vprašanje naše svobodne cone v solunskem pristanišču še odprto. Tako so volitve v Grčiji v znatni meri prispevale k utrditvi miru na Balkanu, to pa je samo v interesu splošnega miru v svetu' Vzporedno z demokratizacijo življenja v Grčiji pa je šla tudi demokratizacija v neki drugi deželi — v vzhodnem delu Sredozemskega morja. Volitve v Turčiji sredi leta 1950 so prinesle lepo zmago demokratski stranki. S to zmago je ta stranka zrušila monopolistični položaj republikanske stranke. Vendar ne smemo iz tega sklepati, da se je turško ljudstvo opredelilo za demokrate. Prej moramo v tej gesti videti izraz protesta proti republikanski stranki, ki si je prilastila vso oblast. Za-ladi izredno slabega materialnega položaja je postala republikanska stranka nepriljubljena, tako da so na volitvah vsi njeni vidnejši predstavniki klavrno propadli. Večjih zunanjepolitičnih sprememb pa te volitve niso prinesle. Zunanjepolitična linija nove turške vlade je v bistvu ista, kot je bila prej, čeprav ISO očitajo danes republikanci demokratom, da vodijo avanturistično poiitiko. Medtem ko se je tehtnica v Turčiji postavila odločno na stran demokratske stranke (ki pa ni nujno že demokratična!), pa se je na volitvah v .Belgiji pokazalo, da je ta dežela še precej pod vplivom konservativnih idej, posebno njen zapadni del, kjer žive Flamci. V Belgiji so letos celo večkrat glasovali. Po sredi je bilo namreč vprašanje vrnitve kralja Leopolda, vprašanje monarhije pa ni bilo nikdar sporno. Kljub temu, da se je ob referendumu izrazilo za kralja 55% volivcev, je belgijsko ljudstvo letos prisililo kralja, da je odstopil prestol svojemu sinu, prestolonasledniku Baldoinu. Čeprav le-ta po belgijskih zakonih še ni polnoleten, je bil kralj prisiljen prenesti svojo oblast nanj. Ob podpori domače in tuje reakcije pa je dolgo okleval, popustil je šele, ko je deželi grozila državljanska vojna in ko so delovne množice že korakale na Bruxelles. Njegov poskus, da bi nastopil kot arbiter nad strankami, ni uspel. Moral je popustiti pred ljudsko silo in zapustiti deželo. Dogodki v Nemčiji so pokazali vsaj v drugi polovici leta 1950, da so v najožji zvezi z dogodki na Koreji. Mislimo predvsem na nekatere ukrepe zapadnih okupacijskih oblasti in pa na predlog kanclerja Adenauerja o potrebi okrepitve zapadnoameriških sil. Ta predlog je sicer Adenauer podal v neoficialni obliki, sklicujoč se pri tem na mednarodno situacijo. Za sedaj je odklonil vsako misel na samostojno oborožitev Zapadne Nemčije. Ta predlog je izzval zelo obširne komentarje v svetovnem tisku. Medtem ko očitajo listi, ki izhajajo z dovoljenjem sovjetskih oblasti, da je za-podnonemški kancler popustil pod pritiskom nemških generalov — da ne bi izgubil svojega položaja — pa poudarjajo nekateri zapad-nonemški listi, da Adenanuer pri tem ni dovolj upošteval nemških zahtev. Po mnenju zapadnih opazovalcev pa predstavlja ta predlog pravo preokretnico za Za-padno Nemčijo. Sovjetska teza, da je spopad na Koreji le primer državljanske vojne, je izzvala po mnenju agencije UP potrebo po notranji okrepitvi v zapadnem delu Nemčije. Na splošno pa reakcija na ta predlog na Za-padu ni bila negativna. Vsi po vrsti sicer priznavajo upravičenost nekaterih zahtev Adenauerja po večjih policijskih silah na Zapa-du, odklanjajo pa kakršne koli najvišje zahteve Zapadne Nemčije. Oborožitev Nemčije bi namreč potegnila za seboj celo vrsto problemov in sprožila nevarno oboroževalno tekmo. Poleg tega pa bi okrepila kampanjo sovjetskega bloka proti Zapadni Nemčiji. V tem bloku pa zavzema Vzhodna Nemčija že važno mesto. Vzpostavila je diplomatske stike z vsemi deželami sovjetskega bloka, med drugim tudi z novo Kitajsko in Korejo, poleg tega pa skle- nila tudi vrsto sporazumov, ne le trgovskih, marveč tudi političnih, z raznimi vzhodnoevropskimi deželami. Tako daleč pa Zapadna Nemčija še ni prišla, saj se tam komaj pripravljajo, da ustanove konzularna predstavništva v inozemstvu. Sovjetska politika v pogledu Nemčije, je kakor vidimo, bolj elastična od politike zapadnih velesil. Rusi so, kakor vemo, od nekdaj mnogo polagali na nemško karto, Stalinova izjava Grotewohlu pa kaže, da so Sovjeti zopet pripravljeni rehabilitirati Nemčijo, seveda izključno v svojem interesu. V prijateljskih odnosih z Nemčijo vidijo celo garancijo miru v Evropi. Vključitev Vzhodne Nemčije v sovjetski blok je torej danes že izvršena. Sporazum o nemških mejah na Vzhodu, na Odri in Neis-si je po mnenju zapadnega tiska tudi eden dokazov za to. Ta sporazum sta v začetku julija podpisali Vzhodna Nemčija in Poljska. S tem sporazumom je Poljska priborila 80.000 kv. km nemškega ozemlja. Pri tem pa moramo upoštevati, da je morala po tej vojni prepustiti Sovjetski zvezi 181.000 kv. km ozemlja. Na tem ozemlju je živelo pred vojno 12 milijonov ljudi, na ozemlju, ki ga je dobila sedaj na zapadu, pa 8,200.000 ljudi. S premaknitvijo svojega ozemlja bolj v osrčje srednje Evrope je Poljska postala iz poljedelsko-in-dustrijske države, država industrijsko - poljedelskega tipa. Ta sporazum brez dvoma ni povečal ugleda nemških komunistov. Uveljavil je le sovjetske hegemonistične težnje na vzhodu Evrope. Paralelno z vključevanjem Vzhodne Nemčije v sovjetski blok pa je šlo, čeprav ne tako ostro, tudi vključevanje Zapadne Nemčije v sistem zapadne Evrope. Tako je bila leta 1950 Zapadna Nemčija (skupaj s Posarjem) sprejeta v Evropski svet v Strassbourgu, udeležila pa se je tudi pogajanj o Schumanovem planu in drugih gospodarskih konferenc na Zapadu. Zapadnonemški politiki gledajo na Schu-manov načrt kot na vrv, s katero se lahko Zapadna Nemčija vključi v gospodarsko življenje Zapada in po najkrajši poti osvobodi okupacijskih obveznosti. Ta predlog, ki je izšel iz francoskih gospodarskih krogov, pa ni naletel na ugoden sprejem v Veliki Britaniji. V njem namreč vidijo nevarnost, da bi se Anglija preveč vezala na evropski kontinent. Za Anglijo so na prvem mestu njene obveznosti do dominionov. Vendar v Angliji niso mogli povsem odkloniti tega predloga, zato so izdelali svoj predlog, ki pa je bolj okvirnega značaja. O teh predlogih se sedaj vodijo neskončne razprave. Te pa kažejo, da združitev zapadnoevropske jeklarske in premogovne industrije ne bo tako lahka stvar, kot so si to zamislili v Parizu. Medtem ko delata obe coni Nemčije prve korake v svet, pa se je Avstrija v mednarodnem življenju že močneje uveljavila. Sklenitev avstrijske pogodbe se je resda zavlekla v leto 1951, vzrok za to pa ne leži v tem, da se avstrijski in sovjetski predstavniki še niso mogli sporazumeit o nekaterih medsebojnih vprašanjih, marveč predvsem v politiki velesil. V primeru sklenitve pogodbe z Avstrijo bi se morale sovjetske čete umakniti iz vsega Podonavskega bazena. To pa ne bi bilo v interesu sovjetske politike pritiska na podonavske države. Zato se sklenitev avstrijske pogodbe odlaša iz leta v leto. Sovjeti so letos celo postavili nov pogoj za sklenitev te pogodbe. Postavili so se na stališče, da se ta pogodba ne more skleniti toliko časa, dokler se ne izvedejo določbe, ki se nanašajo na Svobodno tržaško ozemlje. Ta zavlačevalna taktika pa je bila v svetovnem tisku že dovolj razkrinkana. Njena ost je naperjena predvsem proti Jugoslaviji. Nota, ki jo je ob tej priliki izročil sovjetski predstavnik zapadnim velesilam, gre namenoma preko tega, da se lahko vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na Tržaško ozemlje, rešijo sporazumno med direktno zainteresiranima: Jugoslavijo in Italijo. Sovjeti so torej skušali avstrijsko vprašanje povezati s tržaškim in tako napraviti medvedjo uslugo italijanski reakciji, ki bi najraje preko guvernerja povezala Tržaško ozemlje z Italijo. TLposkusi pa so že vnaprej obsojeni na neuspeh. Proti Jugoslaviji je Informbiro tudi v tem letu nadaljeval organizirano kampanjo. Medtem ko se je v 1949. letu Sovjetska zveza v tem pogledu, vsaj v začetku, država nekoliko postrani in prepustila glavno vlogo v klevetanju svojim podložnikom, pa se je že konec 1949. leta, posebno pa v tem letu, v polni meri soma angažirala v obrekovanju našega državnega in partijskega vodstva. Ta kampanja, ki se je za mednarodno javnost pričela z objavo resolucije Informbiroja, na tihem pa se je izvajala že prej, je šla skozi razne faze, kakor so pač zahtevale trenutne razmere, trenutni pogoji. Bila je prilagojena potrebam sovjetske zunanje politike, stremela je za tem, da okrepi sovjetsko politiko nadvlade in utrjuje monopolističen položaj SZ v sistemu, ki ga je le-ta sama pomagala ustvariti. »Jugoslovansko vprašanje«, o katerem se danes tako mnogo govori in piše po svetu, je nekaj povsem novega v moderni zgodovini, saj nima nobene primere v dosedanjem razvoju. Po drugi svetovni vojni je nastala v vzhodni Evropi vrsta ljudskodemokratičnih držav, s tem pa tudi povsem nov kompleks novih vprašanj. Kako reševati probleme in vprašanja, ki nastajajo v odnosu med temi državami. Monopol SZ, ki je bila vse do druge svetovne vojne edina socialistična država na svetu, je prenehal, s tem pa tudi parola o kapitalistični obkrožitvi SZ. Pojavilo se je povsem novo vprašanje, kako reševati odnose med posameznimi socialističnimi državami. SZ, ki je od vsega začetka nastopala v pozi zmagovalca in soustvaritelja držav ljudske demokracije, je skušala vsa ta vprašanja, ki so nujno morala nastati, reševati tako, kot se rešujejo med kapitalističnimi državami. To nesocialistično reševanje je SZ skušala vsiliti vsem državam vzhodne Evrope. Med njimi tudi naši državi. Zaradi odločnega stališča našega državnega in partijskega vodstva pa SZ ni mogla naši državi vsiliti neenakopravnih odnosov. Čeprav se je vprašanje neenakopravnih odnosov postavilo najprej prav na primeru Jugoslavije, ki se je odločno uprla, da bi sprejemala navodila od zunaj in vodila politiko, ki bi ne imela nič skupnega s pravicami in težnjami naših narodov, pa vendar ne smemo tega vprašanja jemati kot izrazito jugoslovansko vprašanje. Vprašanje neenakopravnih odnosov, ki jih skuša SZ diktirati državam svojega bloka, je namreč širše vprašanje, ki zanima prav-tako tudi druge države, ne le države vzhodne Evrope. S pionirske razstave v Trstu. M - Pj-A N tVi C 1!)1 Kitajska 111 Kitajci Ur. DUŠAN SAVNIK Dogodki zadnjih let — narodnoosvobodilne vojne v Indokini .nemiri v Malaji in Burmi, novi državi: Indija in Indonezija, vojna na Koreji — posebno pa zmaga revolucije na Kitajskem — so vzrok, da so se oči vsega sveta obrnile v Azijo. Naši ljudje — tudi izobraženci - - prav tako kot drugi Evropejci, še vedno malo vedo o deželah, kjer se prav sedaj pišejo nove strani svetovne zgodovine. Z naivnim samodopade-njem in skoraj otroško omejenostjo beremo v različnih knjigah (tudi učbenikih), kakor da se je vse pomembno v zgodovini človeštva zeodilo v Egiptu, v Babiloniji, v Atenah ali Rimu, skratka nekje v bližini Sredozemskeffa mo*ja: vsa naša kultura in civilizacija ima te izvore — in s tem znanjem se zadovoljujemo. Toda na azijskem vzhodu, ki mu šele v zadnjem času posvečamo nekoliko več pozornosti, kjer so prostrane dežele in živijo druga ljudstva, je zibelka starodavne kulture in razvite civilizacije, od katere je tudi zahodni svet veliko pridobil. Med temi deželami je najpomembnejša Kitaljska — največja in najbolj obljudena država sveta. Naj bi kratek oris o Kitajski, njeni zemljepisni legi, življenjskih pogojih, kulturnem razvoju in zgodovini od pradavnih časov do nai-novejših dni — olajšal bralcu razumevanje tistih velikih in dalekosežnih sprememb, ki se danes dogajajo v tem delu sveta. VSAK PETI ZEMLJAN JE KITAJEC Srednji del Azije, ki ga na vzhodu obliva skrajni del Tihega o eana in ki se v razsež-nih stopnicah dviga proti zahodu, se imenuje Kitajska.* Potrebno je. da ločimo kita'sko državo od prave Kitajske, kajti slednjo sestavlja 18 pokrajin, medtem ko spadajo h kitajski državi še obširne dežele: Mandžurija na severu, del Mongolije na severovzhodu, Sinkjang (Vzhodni Turkestan) na zahodu in Tibet na jugozahodu. Meje kitajske države se ne skladajo vselej z naravnimi mejami, tako da imajo meje sodobne Kitajske često politični ali strateški značaj. To seveda ne velja za obalo, ki jo obliva Tihi ocean ali bolje povedano — njegovi podaljški — razna obrobna morja. Od južne Azije je to področje ločeno z najvišjimi gorami sveta (Himalaja, 8882 m), od Sovjetske zveze na zahodu, severozahodu in severu pa ga ločijo prav tako nizi visokih gora (Pamir, Tjanšan, Sojansko pogorje itd.). Nenaravna in slaba meja loči kitajsko državo od sovjetske Sibirije: politične meje leže večinoma na rekah (Amur, Ušini). Na jugovzhodu tudi ni naravne meje in se kitajsko ozemlje nevidno zliva z Indokino. V vzhodnem Pamirju (Vzhodni Turkestan) doseže kitajska država svojo najzahodnejšo točko. Države, ki meje na Kitajsko so: Koreja (Severna), Sovjetska zveza (Sibirija), Sovj. Turkestan, Afganistan, Indija. Burma in Indokina (Vietnam). Topografični podatki še danes niso popolnoma pteverjeni (nekateri se še vedno osla-njajo na podatke iz leta 1718, ko so jezuitski misionarji narisali prvi zemljevid Kitajske): 1. Področje 18 pokrajin prave Kitajske obsega 2. Mandžurija 3. Sinkjang (Zah. Kitajska) 4. Notranja Mongolija* 5. Tibet 6. Formoza** 4,053.900 kv. km 940.000 kv. km 1.425.000 kv. km 500.000 kv. km 1.575.000 kv. km 30.000 kv. km 8,592.000 kv. km Za lažjo predstavo navammo, da ima ves evropski kontinent 9,9 milijonov kv. km. Kitajska država je za 3,3 krat večja od ZDA. 2,8 krat večja od ZSSR in 32 krat večja od Jugoslavije. * Ime »Kitajska« smo Slovenci prevzeli od Rusov (Kitaj), ki so od Slovanov prvi prišli v stik z azijskimi ljudstvi. Ime izvira iz izraza »Kataja«, naziv, ki je bi! znan v srednjem veku in ki je veljal za mongolsko državo Ki-tan, ki je ležala, približno tam, kjer nahajamo danes severno Kitajsko in ki jo je osnovalo pleme Kitan. Ime Kitan (ali pravilneje — Cina), ki ga uporabljajo zahodni narodi (pa tudi Hrvati in Srbi), izvira iz starega skupnega zemeliepisnega pojma za Južno Kitajsko in Indikino, ki so ju domačini imenovali Dži-nan. Medlem ko so se Rusi približali Kitajski s severa, so jo zahodni narodi spoznali najprej na jugu. * Vsa Mongolija — Notranja in Zunanja — obsega 3,336.000 kv. km. Toda leta 1924 se je Zunanja Mongolija odcepila od Kitajske in se proglasila za neodvisno Mongolsko ljudsko republiko, ki jo je leta 1945 priznala tudi Kitajska. ** Formoza spada k japonskemu otočju. Toda ‘že od srednjega veka je bila kitajska pokrajina. V notranjost; prebivajo prvotni prebivalci, ob obalah pa Kitajci. Leta 1879 je zasedla in anektirala Formozo Japonska. Po porazu Japonske v drugi svetovni vojni je bilo določeno, da dobi Kitajska zopet Formozo. Po porazu Kuomintangovih čet na kitajski celini se je Cangkajšek s preostalo protirevolucionarno vojsko umaknil na Formozo. Število vseh prebivalcev cenijo na 450 milijonov (po drugih podatkih celo na 485 milijonov). To pomeni, da ima Kitajska 40% vsega prebivalstva Azije in 23% vsega človeštva zemeljske oble. Tako je torej povprečno vsak peti zemljan — Kitajec. Lego Kitajske — posebno glede na njene podnebne raznolikosti — si najlaže piodstavljamo, če jo primerjamo z Evropo in področjem ob Sredozemskem morju. Severna meja Kitajske v Mandžuriji (približno 530 30’ severne širine) bi ležala v Evropi približno nekje v severni Nemčiji, južna točka otoka Hai-nana pa sovpada s krajem Berber v Britanskem Sudanu (18 stop. sev. šir.). Lega Har-bina v središču Mandžurije odgovarja nekako legi Berna v Švici, lega Pekinga sovpada z lego Madrida, Nanking leži na šiirni Tripolisa na afriški obali Sredozemskega morja, Kanton pa približno tam, kjer Vadi-Haifa ob srednjem toku Nila. TRIJE VELETOKI Glavne kitajske reke — ali bolje veletoki - so Hoanho (Rumena reka), ki je dolga 4.100 km (s pritoki — 980.000 km), dalje Jang-cekjang (Modra reka), ki je dolga 5.200 km (s pritoki vred — 1,775.000 km) in Sikjang, katere dolžina je 1.300 km. Zaradi precejšnjega padca reka Hoanho skoraj ni plovna, ladje lahko plovejo samo v spodnjem toku. Za časa poletnega dežja poplavlja cesto obšir- Maocelung, voditelj kitajskega ljudstva. na prostranstva in večkrat menja strugo, zato jo domačini imenujejo »Kitajska nesreča«. Reka Jangce in njeni veliki pritoki so plovni skoraj po vsej dolžini (do 1.000 km). Reka Sikjang je prav tako plovna po vsej dolžini toka. Prava Kitajska je razdeljena na tri naravne dele, od katerih vsak bolj ali manj sovpada s porečjem enega izmed kitajskih veletokov: Severna Kitajska (Hoanho), Srednja Kitajska (Jangcekjang) in Južna Kitajska (Sinkjang). Severna Kitajska je prirodno dokaj jasno oddeljena od Srednje Kitajske. Med njima se vije nizek, a pomemben gorski greben Cink-jang, ki je podaljšek Kuenluna, pogorja, ki zapira tibetansko visokogorovje. Zahodni del Severne Kitajske je gorat. Ozemlje pa se spušča k morju. Tu imamo veliko seveino-kitaj-sko nižino, ki jo pokriva puhlica — naplavina reke Hoanho. Srednja Kitajska je velika nižina (Rdeča kotlina), ki leži med nizkim pogorjem. Poplave so redke, ker reka Jangce le redkokdaj prestopa bregove. Južna Kitajska je razmeroma gorata. Sred-njevisoko hribovje se menja z dolinami, ki so zelo rodovitne. Rastlinstvo zaradi velike razsežnosti Kitajske ni enotno: nahajamo prav tako južno kakor severno (sibirsko rastlinstvo). Gozdovi so se ohranili le v gorah. V Severni Kitajski so listnati gozdovi (hrast, bukva, javor, breza, kostanj, murva) pa tudi iglavci. Južna Kitajska je značilna zaradi vedno zelenega rastlinstva: magnolija (ena izmed njih je čajno drevo), lovor, akacija, vedno zeleni hrast in na skrajnem jugu — palme. Divje živali so se ohranile v glavnem le v goratih predelih na jugozahodu. Tu je mogoče najti merjasce, divje mačke, pa tudi tiger in panter nista redka, na severu pa ris, kuna in zveri, ki prebivajo v tajgi. Značilni ptiči so fazani, pavi in pelikani. KDO SO KITAJCI? Ce si predstavljamo razsežnost ozemlja, na katerem se razprostira kitajska država, različno podnebje in raznovrstne življenjske pogoje, lahko' razumemo, da prebivalstvo ni enotno. Kolikor lahko uganemo preteklost, so prvotni Kitajci imeli dobre zveze in veliko sličnost s svojimi južnimi sosedi, medtem ko so morale biti znatne razlike s tibetanskimi plemeni na zahodu, s starimi indogermanski-mi prebivalci osrednje Azije, s turkotatarski-mi in mongolskimi nomadi na severozahodu in s Tunguzi na severu. Potem ko so indogermanska ljudstva v osrednji Aziji izginila, štejemo vse prebivalstvo kitajske države k mongolski rasi, ki se deli na številne skupine. Te skupine kažejo sicer precejšnjo sorodnost, med njimi pa so tudi velike razlike. Kitajski kmet sedaj obdeluje svojo zemljo. Razlika med prebivalci Severne in Južne Kitajske je približno prav taka kot med severnimi in južnimi Evropejci. Prvi so bolj postavni, svetlejše polti in las, obraze imajo podolgovate in ožje, drugi so nižje rasti, temnejše polti in las, obraz pa imajo večinoma okrogel in širok. MATERIALNA KULTURA Se dandanes sloni kitajska civilizacija na poljedelstvu. Na severu Kitajske obdelujejo zemljo s plugom, y katerega je vprežena živina, v Srednji in deloma Južni Kitajski obdelujejo zemljo z motiko in lopato, ker to omogoča mehka zemlja — puhlica, toda niso daleč časi, ko so plug vlekli ljudje. Izredno gosta naseljenost je sama prisilila ljudi, da so zemljo skrbno obdelovali in izkoristili vsako ped. Zelo dobro so zgrajene namakalne naprave, posebno v tistih krajih, kjer sejejo riž, ki potrebuje stalno vlago. Ce Evropejec gleda skrbno obdelovana polja, se mu zdi, kakor da bi gledal vrsto vrtov. Na severu sejejo pšenico (tudi nekatere posebne vrste), rž, ječmen, oves, ajdo in bob — posebno pa sojo, ki je za severne Kitajce najvažnejše prehranjevalno sredstvo. Na jugu je najpomembnejši riž, v Severni in Srednji Kitajski tudi koruza, prav na jugu sadijo sladkorni trst. Najbolj razširjena pijača je čaj, ki je bodisi črn ali zelen. Domača je tudi vinska trta. Omembe vreden je mak za proizvodnjo opija, tobak pa sadijo v glavnem v dolini reke Jangce. Skromnejši pomen ima živinoreja. Na severu je razširjen konj (mongolski). Za prevoz uporabljajo — tovorne in jezdne osle in mule, na severozahodu dvogrbo kamelo (puščava Gobi). Na severu redijo tudi kratkonogo govedo, na jugu bivole, od pokrajine Kuangsi do Tibeta pa je razširjen — jak. Reja ovac je malopomembna. Pač pa je zelo razširjena reja prašičev (črna svinja). Koko- ši in race goji vsak kitajski kmet. Rečni ribolov na Jangcekjangu in na južnih rekah je velikega pomena. Pri ribarjenju uporabljajo za lov ptico kormoran. Ob južnih morskih obrežjih je razvit morski ribolov. Na Kitajskem so prvi začeli gojiti svilo-prejko. Se danes je tam sviloprejka razširjena posebno v pokrajini Kuangsi, Hunan, Kuantung in Sečuan. Zaradi goste naseljenosti prevladuje bivanje v strnjenih naseljih: v mestih in vaseh. Velikost in oblika naselij je različna, mnoga naselja so obzidana kot utrjena mesta. Obzidje je običajno zgrajeno v obliki pravilnega četverokota. Večina podeželskih hiš je napravljena kar iz zemlje, ker drugega materiala nimajo na razpolago. Hiše imajo tloris kvadrata. Izjemno grade v Santungu in Sansiju okrogle ilovnate koče s stožčasto streho, na jugu Kitajske pa niso redke stavbe na koleh. Večkrat je hiša postavljena na zidane temelje in je enonadstropna. Za gradbeni material uporabljajo Kitajci glino, glinasto opeko in kamenje. Pročelje je običajno obrnjeno proti jugu. Notranja oprema podeželske hiše je bila skromna: omembe vreden je »kong«, iz slame oz. opeke sestavljeno ležišče. POGOJI ZA INDUSTRIALIZACIJO SO UGODNI Po količinah in raznolikosti rudnin je Kitajska ena med prvimi državami na svetu, toda načini pridobivanja so zelo preprosti. Največji rudniki so pripadali tujcem. Glavne rude, ki jih kopljejo na Kitajskem, so: premog, železo, baker in antimon. Glavna rudninska središče so v pokrajinah Sansi (premog), Hopej, Santung in Mandžurija (nafta). Zaloge premoga cenijo na preko 1000 milijonov ton, globina nahajališč je približno 2000 metrov. V zadnjem času so baje odkrili v Sinkjangu ležišča uranove rude, za katero se zanima Sovjetska zveza. Na Kitajskem je še v današnjih dneh visoko razvita rokodelsko-obrlniška proizvodnja, industrijsko-tovarniška proizvodnja pa je še mlada in nerazvita, kajti prve tovarne so se na Kitajskem pojavile komaj pred kakimi 45 leti. Od industrijskih panog je na prvem mestu tekstilna industrija, ki se je hitro in uspešno razvila. Tekstilne tovarne se ba-vijo v glavnem s predelavo bombaža. Razvita je tudi proizvodnja prave svile bodisi kot rokodelstvo, bodisi kot tovarniška predelava. Kovinska industrija in industrija obdelovalnih strojev je le malo razvita, pač pa ima Kitajska vse možnosti, da v kratkem razdobju razvije svojo težko industrijo, saj razpolaga z velikimi in ugodno razporejenimi zalogami premoga in železne rude. Od drugih industrijskih panog je v razvoju industrija tobaka in sladkorja, mlinarstvo in predelava olja, nadalje kemična industrija in druge. Precejšen pomen je ohranila stara umetniško-obrtniška proizvodnja n. pr. papirja, lakastih in porce- lanskih izdelkov, rezbarjenje slonove kosti, lesa in kamna, pletenje slame in podobno. Glede prometnih zvez velja povedati naslednje: Kitajska je dežela velikih in plovnih rek. Dolžina za avtomobilski promet sposobnih cest znaša kakih 200.000 km, železniško omrežje znaša približno 30.000 km. Večino teh prog so zgradili tujci. Zveza z drugimi državami gre skoraj izključno po morju. Glavna pristanišča so Šanghaj, Kanton in Tiencin. Glavna mesta so zvezana s telegrafskimi linijami. V zadnjih letih je prišel do veljave zračni promet in radijske zveze. 5000 LET KITAJSKE KULTURE Kitajščina je najstarejši in najbolj razširjen kulturni jezik vsega sveta. Spada v siamsko-kitajsko skupino indokitajske jezikovne družine. Kitajščina je nepregibna (se ne sklanja ali sprega), besede so enozložne in imajo zvokovne naglase. Besedni koreni so stalni, misel pa se izraža z razporeditvijo zlogov, s povezavo med seboj in s pomožnimi besedami. Kitajščina ni enoten jezik, marveč je sestavljena iz neštetih narečij. Ta narečja pa so včasih tako različna, da se ljudje različnih pokrajin med seboj sploh ne morejo razumeti. V govoru je najbolj razširjen »uradniški jezik«, ki ga razume preko 300 milijonov Kitajcev na severu in jugozahodu. Kitajce najbolj druži njihova pisava. Vsa Kitajska namreč uporablja isti pisani jezik, čeprav se pojmovni znaki izgovarjajo na različne načine, približno tako kot arabske številke v Evropi, ki pomenijo povsod isto, se pa izgovarjajo povsem drugače n. pr.: 55 — v angleščini »fifty-five«, v nemščini — fuenf-undfuenfzig«, — v francoščini — »ckjuante-cinq«, v slovenščini — »petinpetdeset«. To pisavo uporabljajo Kitajci že od davnih časov. Kitajska pisava je nastala iz pravih slik oz. simbolov, ki so predstavljali bodisi glas, bodisi misel. Ze iz starih časov je v rabi, da pišejo Kitajci svoje znake v navpični črti od vrha pa navzdol in od desne proti levi. Oblika podobopisja se je v teku časa večkrat spremenila, kar je bilo odvisno od orodja, s katerim so pisali: najprej so namreč »pisali« z bambusovimi trstikami, pozneje so uporabljali čopič (220 pred n., št.), po iznajdbi papirja in tiska se je podobopis precej poenostavil. Teh znakov je približno 45.000, toda za branje časopisa je dovolj, če človek pozna »samo« 3 do 4 tisoč znakov. Veliko je bilo že govora, da bi sestavili kitajsko abecedo, toda tehnične ovire so bile doslej nepremostljive. Kitajska literatura po količini in po raznovrstnosti literarnih proizvodov nedvomno prednjači in je tudi najbogatejša na svetu. Najstarejši literarni spomenik Su-Cing (»Knjiga o zgodovini«) sega v 2. tisočletje pred našim štetjem. Glavno množino predstavljajo klasična dela s področja morale, filozofije in zgodovine (Konfucij in njegovi učenci). Umetniška literatura (pesnika Litajpo — 705 —- 762 in Tufu — 712 — 770) se je uveljavila v izobraženih krogih. V klasični literaturi imajo svoje literarne oblike, ki so veljale za obrazec dolga stoletja. Slovarji izvirajo iz 12. stoletja pred našim štetjem. Dramatika je doživela svoj vzpon pod Mongoli. Moderna kitajska literatura se naslanja po obliki na evropske vzore. Poseben vpliv ima anglosaksonska literatura. Za ljudske revolucije je bilo opaziti tudi vpliv ruske literature. Kitajska umetnost ima svoj izvor v pradavnih časih (celo 2000 let pred našim štetjem). Najstarejši umetnostni spomeniki, ki jih doslej poznamo, so iz 11. stoletja pred našim štetjem. To so arhitektonska dela. V arhitekturi prevladuje lahek material — les in opeka, zaradi česar je razumljivo, da se je le malo ohranilo do današnjih dni. Po svoji o-bliki pa celo najmogočnejše stavbe (svetišča, dvorci) predstavljajo umetniško izvedbo prvotnega prebivališča — hiše. Značilne so strehe, ki imajo navzgor zavihane robove, nadalje tudi sistem stebrišč. S prodorom budizma iz Indije so prišle na Kitajsko tudi indijske arhitektonske prvine (n. pr. večnadstropna pagoda). Veliko bolj so ohranjene stare kitajske plastike, večinoma kipi iz brona, ki predstavljajo različne bogove in boginje. Ze v predbu-distični dobi se je uveljavilo kiparstvo, ki je uporabljalo kamen. Kipi, ki predstavljajo ljudi, so lepo izdelani, najbolj značilni pa so kipi, ki predstavljajo živali (predvsem konje). Izreden razvoj je na Kitajskem doživelo slikarstvo, ki predstavlja umetnost, v kateri Kitajci prednjačijo. Slikali so večinoma na svilo, pozneje tudi na papir, in sicer z vodenimi barvami ali tušem. Okrog 7. stoletja je bil že poznan naturalistični portret, slike pokrajin, živali, cvetlic in podobno. Posebno je bilo razvito slikanje pokrajin, ki dokazujejo mojstrsko tehniko, dobro poznanje perspektive in skrbno niansiranje barvnih odtenkov. Tudi glasba je doživela lep razvoj. Znana je kitajska pettonska skala. Na področju umetniške obrti (porcelan, laki, slonova kost, obdelava trdega kamna kot sta jaspis in ahat) Kitajska ni nikoli imela tekmeca niti no popolnosti tehnike niti po raznovrstnosti oblik. Kitajska umetnost je vplivala na vse dežele Azije, med drugimi tudi na Japonsko, od koder je prodrl njen vpliv tudi v Evropo. IZ STARIH ČASOV Zgodovinarji cenijo, da so prvotni prebivalci Kitajske 9000 do 7000 let pred našim štetjem naselili ozemlje, ki ga danes poznamo pod imenom Kitajska. Nekako v razdobju 3000 do 2000 let pred n. št. naj bi prišli iz osrednje A;'ije — iz »kotla narodov« — predniki sedanjih Kitajcev. Okrog leta 2700 je na oezmlju Kitajske vladal prvi znani cesar Ci. V tem razdobju so Kitajci že spremenili ;''-votni način svojega življenja: opustili so nomadsko pastil sko življenje, naselili so se za stalno in postali kmetovalci. Za več kot tisoč poznejših let zgfxiovinski viri povedo le malo, Sele ko stopi v zgodovino dinastija Cou (1122—256). se zgodovinski viri pomnožijo. To je bila doba prvega razcveta kitajske kulture. Ze tedaj je bil poznan podobopis, o čemer nam pričajo ste/lini literarni spomeniki iz tistih davnih časov. To je bila doba bolj ali manj razvitega fevdalizma. Iz družbene ureditve, ki je vladala za dinastije Cou, izvira tudi sistem »birokratskega in centraliziranega)) fevdalizma, ki je obveljal v poznejšem kitajskem družbenem razvoju. Nekateri raziskovalci kitajske zgodovine vidijo vzroke, ki so silili k osredotočenju k.tajskega fevdalizma, v potrebi po enotnem državnem vodstvu pri namakalnih delih in napravah, kar je bilo važno zaradi neurejenega toka kitajskih rek. Razdobje razpada fevdalne ureditve dinastije Cou je značilna zaradi ostre politične boibe. ki se je pojavila kot posledica različnih fiiozofsko-političnih tokov (najprej filozofija Laoceja, pozneje Konfucija). Posebej je treba opozoriti na posebno vlogo v kitajski zgodovini, ki jo je imel nauk Konfucija. Ta nauk je bil vodilna sila pri organizaciji birokra-tien!V' oblik družbenega ustroja. V poznejši dob: se je Konfucijev nauk delno spremenil ter postal osnova državne ideologije1 in državnega sistema na Kitajskem. Konfuciiev nauk se je razvil v državno religijo kitajskega cesarstva. VELIKI KITAJSKI ZID V letih, ko je vladala dinastija Cin (221 do 207), pride do popolne centralizacije državne uprave, cesarji so vladali absolustično. V tistem času so sežigali knjige, med njimi tudi Konfucijeva dela. Kitajski vladarji tiste dobe so vzdolž reke Hoanho razširili državo vse do morja, na zahodu so zavojevali pokrajino Sečuan. Dograjen je bil »Veliki kitajski zid». »Kitajski zid», ki je dolg 2.450 km, je nedvomno še danes največje gradbeno delo Kitajska osvobodilna vojska stopa v osvobojeno mesto, i na svetu. Višina zidu je prilagojena pokrajini, skozi katero se vije: v gorah je nižji, v ravnini višji. Povprečna višina pa znaša 16 m, ob tleh pa je zid širok 8 m, na vrhu pa 4 m. »Veliki kitajski zid» je bil zgrajen zato, da prepreči neprestane nomadske vdore v kitajsko državo. Ta zid je skozi dolga stoletja varoval kitajsko kulturo pred barbarskimi plemeni. Doba dinastije Han (206—220 po našem štetju) je razdobje razvoja trgovskega kapitala. Zopet je bil dan prost razmah znanosti, tudi trgovina je cvetela. Kitajsko cesarstvo se je silno razširilo, ko je kitajska vojska zasedla južnokitajsko pokrajino. Siam, Burma, Aman in Koreja so povečale Kitajski podlož-niški davek. Kitajci, so šli tudi preko morja in odkrili japonske otoke. Cim bolj je prihajalo do veljave zedinjenje Kitajske, toliko bolj so odpadale ovire za zveze z zunanjim svetom, posebno s kulturnimi ljudstvi osrednje Azije, z Indijo, Prednjo Azijo in posredno tudi z rimskim cesarstvom. Leta 196. je rimski cesar Mark Avrelij poslal posebne odposlance na kitajski cesarski dvor. V tem času so Kitajci iznašli tudi papir, kar je pomenilo pravi preokret v tedanjem kulturnem življenju. Sredi prvega stoletja po našem štetju je na Kitajsko iz Indije proniknil budizem, ki je kot filozofija imel skupaj z naukom Konfucija važno zgodovinsko vlogo v razvoju kitajskega družbenega življenja. Roparski način izkoriščanja kmečkega prebivalstva je oviral razvoj države in je istočasno porajal večje ali manjše — kmečke upore. Po zatonu dinastije Han je postala Kitajska področje fevdalne anarhije. V tem času je prišlo do večjih vpadov nomadov (Hunov, Tatarov, Mongolov) na kitajsko ozemlje, kar je še povečalo notranje nerede. Po tej dobi razdrobljenosti nastane nova doba združevanja pod dinastijo Tangov (618 do 907), kar je bilo povezano z močnim vzponom trgovskega kapitala. Po uspešnih vojnah je postala Kitajska ena najmočnejših držav tedanjega sveta. Kitajska literatura je v dobi Tangov dosegla naravnost zavidljivo stopnjo popolnosti, posebno kar se tiče pesništva. VDOR D2INGIS KANA Dinastija Sungov, ki je bila osnovana v začetku 12. stoletja, je bila po borbah s Kitani (nomadsko pleme severovzhodne Azije) prisiljena umakniti se proti jugu. Leta 1215 pride do zloma kitajske države. Kitajci so klonili pred silnim valom Mongolov, ki jih je vodil Džingis kan. Džingis kan je po zavzetju Kitajske peljal svoje vojščake preko Himalaje v Perzijo, Armenijo, Georgijo in Malo Azijo, podjarmil je Rusijo, ki je bila pod mongolskim jarmom vse do leta 1480. Džingis kanovi potomci Otogaj, Mangu in Kublaj dokončno pokorijo vso Kitajsko in ustanovijo dinastijo Juan. V letu 1280—1388 si je Kublaj kan zgradil novo prestolnco — Peking. Značilen dogodek tega časa je prihod Benečana Marca Pola na Kitajsko (1271-1292). Polo je bil prvi znanilec evropskega trgovskega kapitala na Kitajskem. Pod Kublaj kanom se je Kitajska država še bolj razširila, toda ponesrečili so se poskusi, da bi podjarmili Japonsko. Mongolska cesarska dinastija je težila po tem, da razvije trgovske zveze z zahodom. Kitajska je utrjevala trgovske zveze s tujimi deželami in je postala tudi v gospodarskem smislu najboga-te]ša država sveta. Kakor je razvidno iz potopisa Marca Pola in drugih virov, je na dvoru Kub! a! kana bila kultura v razcvetu. pristanišče v Makao. Iz tega je pozneje nastala portugalska kolonija, ki obstaja še danes. V istom času je morala kitajska država braniti Severno Kitajsko pred vpadi Tatarov in Mandžurcev. Po padcu dinastije Mingov je prišlo do ostrih borb za prestol, kar so spretno izkoristili Mandžurci, ki so podjarmili Kitajsko in ustanovili svojo dinastijo, ki je vladala vse do leta 1911. »BARBARI« IZ EVROPE V začetku se Kitajci niso upirali pronicanju tuje trgovine v svojo državo. Toda pravcato ropanje in grdo ravnanje evropskih trgovcev, ki so jih omikani in kulturni Kitajci upravičeno imeli za «barbare», je prisilila kitajske oblasti, da so omejile stik s tujimi trgovci samo na Kanton. Medtem ko je tra- MONGOLI JA I N DU S T A N Zemljevid Kitajske. Po koncu mongolskega cesarstva leta 1368 je prevzela oblast kitajska dinastija Mingov (1358—1662). Ta doba je značilna zaradi krize, ki je nastala, ker so pomorske zveze začele izpodrivati suhozemske trgovske poti. Moč kitajskega trgovskega kapitala je silno upadla in velik del države se je vrnil k nekdanjim oblikam naturalnega gospodarstva. V tem času doživi Kitajska prve konkretnejše stike z evropskim trgovskim kapitalom. Prvi od evropskih trgovcev se na Kitajskem izkrcajo Portugalci (1516), za njimi so prišli Holandci (1604) in Angleži. Španija pa si je že prej prisvojila Filipinske otoke, ki so bili pod kitajsko nadoblastjo (1521). Leta 1557 je kitajski dvor dovolil Portugalcem, da so si uredili jala ostra konkurenčna borba za kitajska tržišča med Portugalci, Holandci, Francozi in Angleži, je leta 1748 priplula v Kanton prva ameriška ladja. V letih 1754—1792 pride do najmogočnejšega razvoja dinastije Mandžu: Mandžurija in dežela ob Amurju v Sibiriji je bila priključena h Kitajski. Prav tako so imeli Kitaci trdno v svoji oblasti vzhodni Turkestan, varuš-tvo nad Mongolijo in Tibetom, Zadnja Indija in Siam pa sta priznavali kitajsko nadoblast. Zunanjo trgovino s tujino je kitajska vlada organizirala tako, da je 12 kitajskim trgovcem poverila zunanjetrgovski monopol, tako imenovani Kohong. Toda ta sistem ni ugajal angleški buržoaziji. V ta namen so Angleži iz- koristili prepoved kitajske vlade glede uvoza opija na Kitajsko. Ker je kitajska vlada skušala onemogočiti tihotapstvo opija, je to služilo za povod prve opijske vojne (1839 do 1842), ki se je končala z mirom v Nankingu, s katerim so Angleži vsilili Kitajcem neenakopravne pogoje in odnose: kitajski zunanjetrgovinski monopol je bil uničen; Kitajci so morali odpreti pet pristanišč za evropsko trgovino, med njimi Šanghaj; prepustiti so morali Hongkong Angležem, plačati vojno škodo, priznati angleškim državljanom eksteritorial-nost, dovoliti konzularno jurisdikcijo in zmanjšati uvozne carine. TAIPINGOVA AGRARNO - KOMUNISTIČNA DRŽAVA Za zgodovino Kitajske 19. stoletja ni 'značilno samo prodiranje inozemskega kapitala v deželo, marveč tudi veliki kmečki upori. Poleg upora v Junanu (1856—1873) je fevdal-no-oderuško izkoriščevanje kmečkega prebivalstva izzvalo tudi velik upor kmetov pod vodstvom Taipinga (1850—1864). Na ozemlju, ki so ga zasedli uporniki, je bila uničena državna uprava. Taipingovci so zasegli plemiško in samostansko zemljo, ki so jo dali v obdelovanje kmetom in uvedli na vsem zasedenem ozemlju agrarno-komunistično upravo. Ta uprava je izzvala bojazen tako pri trgov-sko-oderuški buržoaziji kakor pri premožnih kmetih. Mandžurske čete so zatrle Taipingo-vo državo v potokih krvi. Baje je v bojih in pri poznejšem obračunavanju izgubilo življenje 20 milijonov ljudi (v drugi svetovni vojni 1939 -1945 je bilo približno 20,000.000 žrtev!) S tem da je bila Južna Kitajska odprta tujim kapitalistom, evropski in ameriški kapitalisti še vedno niso bili zadovoljni. Sprožili so drugo opijsko vojno. Mir je bil sklenjen v Tiencinu leta 1858. Nasproti Kitajski so takrat stale Anglija, Francija, Rusija in ZDA. Kitajska vlada je morala pristati, da bo odslej tudi Srednja in Severna Kitajska odprta inozemski trgovini. Francosko kolonialno zavojevanje na daljnem Vzhodu se je začelo v drugi polovici 19. stoletja. Francija je anektirala Košinšino 1862) in razglasila protektorat nad Kambodžo (1863) in nad Anamom (1884). Težnja francoskih kolonizatorjev, da bi si prisvojili tudi Tonkin, je privedla do francosko-kitajske vojne, ki se je končala z mirom v Tiencinu (1885), s katerim se je Kitajska odpovedala svoji oblasti v Indokini. Anglija se je zbala, da bo s tem Francija preveč razširila svoj vpliv v jugovzhodni Aziji. Zato je zgradila trgovsko-stra-teško cesto iz Indije na Kitajsko in si prisvojila Burmo in Malajski polotok (1886). Tudi ruska zavojevalna politika nasproti Kitajski je prišla do izraza v drugi polovici 19. stoletja. Na podlagi sporazuma v Simonoseki je Rusija zasedla levi breg Amurja, pozneje pa še nekatera druga področja. Prizadevanje Ja- ponske, da bi prišla na azijsko celino, je sprožilo leta 1894 japonsko-kitajsko vojno, po kateri so morali Kitajci priznati prejšnjo aneksijo Formoze in se umakniti s Koreje. Japon-sko-kitajska vojna pomeni začetek gospodarstva tujih kapitalistov na Kitajskem in spreminjanje Kitajske v polkolonijo. RAZDELITEV »VPLIVNIH PODROČIJ« Simonoseški mir je pomenil začetek »borbe za koncesije« na Kitajskem, ki naj bi odtehtale japonske pridobitve. Ze naslednje leto (1896) je Rusija podpisala s Kitajsko pogodbo o graditvi vzhodne železnice v Mandžuriji; leta 1898 je Nemčija z vojaško silo zasedla Cingtau v Santungu, Rusija si je prisvojila južno Mandžurijo (polotok Liaotung) s pristaniščem Fort Arturjem in začela izgrajevati pristanišče Daljni (Dairen), Anglija ni hotela zaostajati in se je usidrala v pristanišču Vei-hai-vei, prav tako so položaj izkoristili Francozi in zasedli Kvang-čou-van. Ker je Rusija dobila koncesijo za graditev mandžurske železnice, so isto zahtevali tudi Angleži. Kitajsko so si imperialistične sile razdelile na vplivna področja, s čimer je bila zapečatena kitajska neodvisnost. Značilna je tudi zahteva ZDA, ki so leta 1899 s svojo noto o »odprtih vratih« prisilile Kitajsko, da je postala nezaščiteno področje, kjer je prihajala do ostrega izraza konkurenčna borba kapitalističnih držav. Zasedba nekaterih delov kitajskega ozemlja in bojazen, da bodo zahodne države popolnoma raztelesile Kitajsko in jo spremenile v kolonijo, je izzvala revolucionarno nacionalno buržozijo. Leta 1900 je izbruhnila boksarska vstaja. Boksersko gibanje je bilo najprej naperjeno proti dinastiji Mandžu, obrnila pa se je proti tujcem. Ker so inozemskim diplomatom na Kitajskem popolnoma onemogočili gibanje in delovanje, so čete zahodnih zaveznikov vkorakale v Peking. Obstajala je bojazen, da si bodo zahodni imperialisti Kitajsko razdelili in jo spremenili v vrsto kolonij. Vendar so nasprotja med imperialisti to zamisel preprečila, tako da je prišlo samo do novih gospodarskih koncesij. ODPOR PROTI TUJCEM Toda odpor proti tujcem se je zaradi tega še povečal. V letih 1905—1911 se je po vsej Kitajski razvijala borba, ki jo je vodila bur-žoazija za ustavo in avtonomijo pokrajin. Bur-žoazija je proglasila za svoje vodilno geslo borbo proti imperializmu. V tem času se začne porajati tudi kmečko in delavsko gibanje; pride do velikih neredov (leta 1906 v Santungu in veliki delavski neredi v premogovnikih v Hunanu, leta 1907 pa oborožene kmečke vstaje v Sečuanu in drugih pokrajinah). Po ruskem porazu v vojni z Japonsko leta 1905 si je Japonska prisvojila vse ruske posesti v južni Mandžuriji, leta 1910 pa so si Japonci tudi formalno prisvojili Korejo. Nezadovoljstvo na Kitajskem je iz dneva v dan naraščalo. Buržoazna revolucija, ki jo je podpiralo kmečko in delavsko gibanje, je uspela. Leta 1911 je bila pregnana dinastija Man-džu (zadnjega cesarja Puja so pozneje Japonci ustoličili za cesarja Mandžurije) in proglašena je bila republika. Toda kitajska buržoazija, ki je prišla na oblast, je klavrno klonila pod pritiskom imperialistov, ohranila je v veljavi neenakopravne zunanjepolitične pogodbe, obveznosti do inozemskih posojil in privilegije tujcev. Zaradi naraščajočega kmečkega gibanja in bojazni pred njim je kitajska buržoazija klonila tudi pred fevdalci. Na novo leto 1912 je dr. Sun Jat Sen postal provizorični predsednik kitajske republike. Toda na tem položaju je dr. Sun ostal samo dober mesec, kajti odrekel se je oblasti v korist Juan Si Kaja, predstavnika fevdalne kitajske gospode, ki je potem, ko je dobil denarno pomoč iz inpzemstva, zatrl kmečko in delavsko gibanje ter razpustil parlament. Dr. Sun Jat Sen pa je ustanovil Kuomintang kot opozicijsko stranko, ki se je borila proti Juan Si Kaju in njegovim monarhističnim težnjam. Decembra 1915 se je Juan namreč proglasil za kitajskega cesarja. Moral pa se je kmalu odreči prestolu. Razvoj v Severni Kitajski pod vodstvom reakcionarnih fevdalno- buržoaznih sil je prisilil dr. Sun Jat Sena, da je decembra 1916 odšel v Kanton, kjer je prevzel oblast v svoje roke. Organiziral je vlado Kuomintanga in pripravljal vojaški pohod na sever. V tem času (doba prve svetovne vojne; Japonska si je prisvojila nemške posesti na Kitajskem) je Južna Kitajska proglasila svojo neodvisnost od Severne Kitajske. Nastala je državljanska vojna. Po smrti Juan Si Kaja (1916) pride do razpada Kitajske na posamezna področja, ki so bila v oblasti raznih generalov, še v razdobju leta 1919—1925 traja borba med posameznimi generali in reakcionarnimi klikami za oblast. V tem času je Kuomintang ne glede na trenutne poraze, okrepil svojo oblast v Južni Kitajski. Agresivno delovanje Japonske nasproti Kitajski v dobi prve svetovne vojne in odločbe versajske mirovne pogodbe, s katerimi je bila Kitajska prisiljena prepustiti Japonski pokrajino Santung, je leta 1919 izzvalo po vsej Kitajski močno protijaponsko in protiimperiali-stično gibanje. Veliki študentovski štrajk je zajel vso Kitajsko. Ljudske množice so protestirale proti japonskemu imperializmu. To gibanje je pripomoglo, da je bila v Pekingu strmoglavljena japonsko usmerjena klika (stranka Aufu). Kot rezultat poostrene borbe med japonskimi in angleškimi imperialisti, ki so na vsak način hoteli zmanjšati japonski vpliv v Aziji, je prišlo do Washingtonske konference, kjer je Kitajska dobila vrnjeno pokrajino Santnung in mesto Cingtau. Šanghaj, milijonsko mesto, ki je do osvoboditve služilo tujim imperializmom. Leta 1921 se je Kuomintangova vlada v Kantonu proglasila za vlado vse Kitajske. Za predsednika republike je bil izbran dr. Sun Jat Sen. Isto leto je bila v Šanghaju ustanovljena Komunistična partija Kitajske. Uspeh ruske Velike oktobrske socialistične revolucije je močno odjeknil tudi na Kitajskem. Dr. Sun je smatral, da Kitajska še ni zrela za socialistično revolucijo, prosil pa je Sovjetsko zvezo za pomoč, da bi lahko izvedel napredno buržoazno revolucijo. Na Kitajsko je prišel sovjetski odposlanec Borodin, ki je imel močan vpliv na poznejši politični razvoj na Kitajskem. Leta 1923 je bila sklenjena pogodba med Sovjetsko zvezo in republiko Kitajsko. Dr Sun Jat Sen je organiziral Kuomintang na osnovi treh načel: nacionalizem, demokracija in ljudska blaginja. Na tej osnovi je bil sklenjen sporazum o sodelovanju med Kuomintangom in KP Kitajske. Pro-tiimperialistično gibanje kitajskega ljudstva je dobivalo vedno večji razmah. V britanski koloniji Hongkong se je leta 1925 začela velika stavka proti angleškim imperialistom. Ta stavka je bila najdaljša, kar jih pozna zgodovina, saj je trajala polnih 16 mesecev. PRELOM MED KP KITAJSKE IN KUOMINTANGOM Po smrti dr. Sun Jat Sena, aočeta kitajske revolucije«, prevzame v Kuomintangu vodstvo Cangkajšek. V posameznih predelih pa so še vedno imeli oblast reakcionarni kitajski mi- litaristi. Junija 1926 se je proti njim začel pohod revolucionarne armade. Ta pohod je imel uspeh: osvobojena so bila mesta Han-kou, Vučang (na reki Jangce), nadalje Nanking. Marca 1927 je prišlo do vstaje v Šanghaju. Komunisti so osvobodili mesto in upo-stavili ljudsko oblast. Ti uspehi revolucije na Kitajskem pa niso bili po godu desničarskim silam v Kuomin-tangu. Cangkajšek je začel snovati kontrarevolucijo. Leta 1927 postavi kontrarevolucionarno vlado v Nankingu in začne neusmiljeno preganjati vse napredne sile. Zaradi tega je prišlo do odločilnega preloma KP Kitajske s Kuomintangom in do nove državljanske vojne. Teror Cangkajškovih sil je bil strašen. Samo leta 1927 je izgubilo življenje 127.000 pristašev revolucije. Meseca avgusta 1927 pripravijo Ho Lung, Je Ting in Cu De upor v dvajseti kuomin tanški armadi, s katero zasedejo mesto Nang čang. Mesec nato pride do velikega kmečkega upora v pokrajini Hunan, ki ga je pripravit Mao Ce Tung. Obenem je Mao Ce Tung postavil na noge tudi prvo proletarsko divizijo kitajske rdeče armade. Decembra 1927 pride do oborožene vstaje v Kantonu. Kantonski delavci osvojijo mesto in proglasijo kanton-sko komuno, ki pa ni dolgo trajala, ker so jo Cangkajškove čete surovo zatrle. Jedro revolucionarnih sil se je umaknilo iz Kantona in se pridružijo rdeči armadi v pokrajini Kiangsi. Naslednje leto so se združile v pokrajini Kiangsi vse revolucionarne armade. Tedaj je bila v osrednjih pokrajinah Južne Kitajske proglašena sovjetska republika, kjer je bila .'k.bcana tudi sovjetska centralna vlada za v.'. Kitajsko. VDOR JAPONCEV Leta 1931 so vkorakali Japonci v Mandžurijo. Aprila 1932 je Mao Ce Tungova revolucionarna vlada objavila japonskim osvajalcem vojno in pozvala Kuomintang na sodelovanje in skupno borbo proti japonskim imperialistom. Namesto da bi Cangkajšek to ponudbo sprejel, je razpisal nagrado za vsakega vlov-Ijenega komunista in sprožil vrsto ofenziv proti ozemlju, ki so ga držale revolucionarne sile. Te ofenzive so bile razbite. Oktobra 1933 se je začela peta Cangkajškova ofenziva, ki je trajala vse leto. Preko milijon Kuomintangovih vojakov je korak za korakom zoževalo obroč na ozemlju, kjer so bile koncentrirane revolucionarne armade. Pod vodstvom nemških vojaških strokovnjakov je Cangkajšek gradil okrog in okrog obkoljenega področja sistem bunkerjev. Vsako ped o-svojenega ozemlja so Cangkajškove čete močno utrdile. Napravljeni so bili štirje obroči utrdb in s tem popolna blokada. Ta blokada v peti ofenzivi je privedla do vojne krize na osvobojenem ozemlju. Potrebno je bilo utsvariti novo strategijo in rešiti revolucijo. V tem po- ložaju je KP Kitajske sklenila, da naj kitajska rdeča armada izprazni osvojeno ozemlje v Kiangsiju in se skozi obroče prebije v pokrajino Sensi na severozapadu Kitajske, v bližino Mandržurije, ki so jo Japonci v tem času skoraj brez odpora že zasedli. VELIKI POHOD 24. oktobra 1934 se je začel veliki pohod, največja epopeja kitajske revolucije. Brez slehernih prevoznih sredstev je morala revolucionarna vojska prehoditi 10.000—15.000 k,m (za lažjo predstavo: razdalja od Ljubljane do Beograda znaša približno 550 km!) ... Ta pohod je trajal vse leto, kajti šele oktobra 1935 je rdeča armada dosegla svoj cilj; prišla je v Sensi. Pohodu sta poveljevala Mao Ce Tung in Cu De. Samo 20.000 preživelih je doseglo določeni cilj. Ti ljudje so predstavljali cvet kitajske revolucije. Toda že po nekaj mesecih se začne nova (šesta) ofenziva Cangkajškovih čet proti novemu osvobojenemu ozemlju v Sensiju. Napadi so bili odbiti. V decembru 1936 je Cangkajšek sam odšel na fronto v Sensiju, da bi se prepričal, koliko je bilo resnice na vesteh, da se Kuomintangove čete pod varstvom maršala Cang-Hsue-Lijanga ne borijo s kitajsko rdečo armado, marveč da je prišlo do sporazuma o skupni borbi proti Japoncem. Ko je Cangkajšek prišel v mesto Sijan, so ga ujeli vojaki maršala Cang-Hsue-Lijanga. Cangkai-šek je bil vse dotlej zaprt, dokler ni pristal, da bo končal z borbo proti rdeči armadi in s tem nehal nevarno državljansko vojno. Združene sile vse Kitajske naj bi enotno nastopile v borbi proti japonskim osvajalcem. Medtem ko so se Kuomintangove čete umikale in prepuščale kitajsko ozemlje Japoncem, ki so leta 1937 začeli splošno ofenzivo, je stala nasproti dvema armadama narodnoosvobodilne vojske polovica vseh čet, ki jih je Japonska imela na Kitajskem. Narodnoosvobodilna vojska je imela težke borbe z Japonci, ki so hoteli za vsako ceno streti njeno moč in uničiti svoboano ozemlje v Sensiju (od konca leta 1944 do japonskega zloma je imela narodnoosvobodilna vojska 9.000 bitk!). V borbi se je narodnoosvobodilna vojska izgrajevala in opremljala. Uspehi niso izostali. Čedalje bolj pogosti so bili japonski porazi in osvobojeno ozemlje se je širilo. Na osvoobjenem ozemlju je bila postavljena ljudska oblast in izvedena agrarna reforma. Ob koncu vojne je bilo osvobojeno že veliko ozemlja s 100 milijoni prebivalcev. Kapitulacija Japonske je omogočila, da se je narodnoosvobodilna vojska bogato opremila, s čimer je bila omogočena mobilizacija in organizacija novih armad. ZLOM JAPONSKE IN NOVA CANGKAJ-SKOVA OFENZIVA Takoj po zlomu japonskega vojaškega stroja (leta 1945) je Cangkajšek, ki je vso voj- no skrbno čuval milijon z ameriško pomočjo in z najmodernejšim orožjem opremljenih vojakov, zahteval, da naj 2 milijona borcev kitajske narodnoosvobodilne vojske položi orožje Poleg tega je zahteval, da naj se ukine ljudska oblast in da naj komunistične čete zapustijo vsa mesta, ki so jih osvobodile. Komunistična partija Kitajske je to zahtevo gladko odbila. Februarja 1946 začne Cangkajšek z novimi napadi proti kitajski narodnoosvobodilni vojski. Njegove čete .->0 zasedle mesto Sanhai-kuan. Tedaj je prišel na Kitajsko ameriški geneial George Marshall, posebni odposlanci prezidenta ZDA —- Trumana. Na Kitajskem je Marshall ostal 11 mesecev. Vse leto 1946 je poteklo v ofenzvah Cangkajškovih čet (zasedle so nato še Cančung, Harbin, Cangte in Kalgan na severu Kitajske, maja 1947 pa celo Jenan, glavno mesto Sensija, kjer je bila vse do konca »velikega pohoda« baza revolucionarnega gibanja. Tedaj je Cangkajšek izjavil, da bo nastopil zlom kitajske narodnoosvobodilne vojske najkasneje v treh mesecih Toda vodstvo kitajske narodnooosvobo-dilne vojske, ki je vse do začetka napada (leta 1946) izvajalo taktiko umika, hitrih protinapadov in izpraznjevanja težko hranljivih mest — pri čemer so imele Cangkajškove čete velike izgube — je nenadoma spremenilo svoj način bojevanja in prešlo s svojimi armadami v ofenzivo. Junija 1948 se konča prvo razdobje ofenzive NOV Kitajske. S to ofenzivo je NOV osvobodila ozemlje 2,300.000 kv. km s 168,000.000 prebivalci. Cangkajšek pa je izgubil 2,640.000 vojakov in neizmerne količine vojaškega materiala. Narodnoosvobodilna vojska je bila sedaj dovolj opremljena in močna, da je lahko začela z napadi tudi na večja in utrjena mesta. 2e za protiofenzive (leta 1947) je bil razglašen splošni zakon o agrarni reformi, ki je močno odjeknil med kmečkim prebivalstvom, tako med tistim, ki ga je osvobodila NOV kakor med tistim, ki je še trpel pod Cangkaj-škovo oblastjo. Ljudstvo je pozdravljalo prihod narodnoosvobodilne vojske in se ji pridruževalo. Avgusta 1948 je bila ustanovljena začasna revolucionarna vlada za vso Kitajsko. Zlom Cangkajškove moči ni bil več daleč. OSVOBODITEV Novembra je bilo osvobojeno glavno mesto Mandžurije — Mukden in s tem vsa Mandžurija. Vojna je stopila v odločilno razdobje. Ofenziva narodnoosvobodilne vojske proti jugu se je nadaljevala s še večjo hitrostjo. Fronta se je razširila in oddelki narodnoosvobodilne vojske so čistili zaledje. Sredi januarja 1949 je začasna revolucionarna vlada nakazhla možnost miru in predlagala osem točk, ki jih pa Cangkajšek ni sprejel. Vojna se je zato nadaljevala. V kratkem času so bila osvobojena važna kitajska me- sta kot: Tiencin in Pengpu. Revolucionarne čete so prodrle v bližino prestolnice — Nanking. Kuomintangova vlada je tedaj zbežala v Kanton in Cangkajšek je podal ostavko. 22. januarja 1949 je bil osvobojen Peking ki je bil proglašen za glavno mesto svobodne Kitajske. Pohod proti jugu se je nadaljeval še vse nadaljnje mesece z nezmajšano silovitostjo. Odporna sila Kuomintangovih armad je popolnoma odpovedala. Cele armade so se predajale brez strela. Osvobojen je bil Nanking, prekoračena reka Jangce, zavzet Cung--king na zahodu in končno še Kanton. Kuo-mintangovi veljaki so zbežali na Formozot. Osvoboditev kitajskega ozemlja je bila dejansko dokončana. REVOLUCIJA JE ZMAGALA V prisotnosti 636 predstavnikov vseh kitajskih demokratičnih strank in skupin, ljudskih organizacij in narodnoosvobodilne vojske, ki so bili na zasedanju kitajskega ljudskega političnega posvetovalnega sveta, je predsednik Komunistične partije Kitajske — Mao Ce Tung — 20. septembra 1949 proglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. Ta zgodovinski dogodek pomeni zmagoviti konec dvajsetletne borbe kitajskega ljudstva proti fevdalizmu in imperializmu. Istega dne je prevzela osrednja kitajska vlada posle v novi prestolnici — Pekingu. Svet osrednje ljudske vlade je pa sklenil sporočiti vladam vseh drugih držav, da je ta vlada edina, ki predstavlja narode Ljudske republike Kitajske. Na svojem prvem zasedanju je kitajski ljudski politični posvetovalni svet sprejel sklep o nacionalni zastavi: rdeča zastava s petokra-ko zvezdo v zgornjem oglu, v polkrogu nad veliko zvezdo pa štiri manjše. Sprejet je bil tudi sklep o uvedbi gregorijanskega koledarja, »Koračnica prostovoljcev« pa je postala državna himna. Kitajska ljudska republika je s tem dobila tudi zunanje znake države. Nova osrednja vlada pod vodstvom Mao Ce Tunga je začela z delom. Konec je bilo tiste dobe, ko so imeli Kitajce za necivilizirane. »Pojavili se bomo kot visoko civilizirana nacija. S svojimi neomejenimi napori bo kitajsko ljudstvo doseglo svoje cilje«, je ob rojstvu nove države poudaril njen voditelj — Mao Ce Tung. STARA IN NOVA POTA Zmaga revolucije na Kitajskem pomeni popoln polom Cangkajškovega reakcionarnega režima in tudi ameriške strategije in politike na daljnem Vzhodu. Cangkajšku je sicer uspel beg na Formozo, toda v novoletni poslanici (1. januarja 1950) centralnega komiteja KP Kitajske so bile nakazane nove borbene naloge: osvoboditev otokov Hainana na skrajnem jugu (to nalogo so kitajske revolucionarne čete že izpolnile), nadalje Cangkajškovega oporišča na Formozi, kamor Američani še vedno pošiljajo svoje orožje, in teokratično-fev-dalne države Tibeta, ki pa jo njen verski upravni poglavar Dalaj-lama proglaša za «ne-odvisno». Nastanek nove Kitajske pa je spravil na površje vrsto novih vprašanj: najprej notranjo ureditev ogromnega prostanstva kitajske republike, ureditev gospodarstva, ki je bilo v dolgih letih vojne zelo prizadeto, poleg tega pa pravilno vzpostaviti stike z zunanjim svetom — z drugimi državami. Nekatere druge države — n. pr. Sovjetska zveza in Jugoslavija — so takoj priznale novo kitajsko vlado, druge — n. pr. Velika Britanija — po daljšem oklevanju, Združene države Amerike pa še nadalje podpirajo Cang-kajška na Formozi in nočejo priznati dejanskega stanja —- zmage revolucije na Kitajskem. Ko je to vprašanje prišlo pred Organizacijo združenih narodov, se je ta razlika v pogledih jasno odrazila. Ko bi moral vprašanje kitajskega predstavništva v OZN rešiti Varnostni svet, pri glasovanju ni prišlo do soglasja. ker ameriška delegacija doslej ni ho tela popustiti v tem vprašanju in uradno priznati nove kitajske vlade. Zaradi kitajskega vprašanja je prišlo do zaostritve v Organizaciji združenih narodov, ker je Sovjetska zveza (in z njo CSR in Poljska) odklonila vsako nadaljnje sodelovanje v kateremkoli odboru OZN, dokler bo Kitajsko predstavljala Cangkajškova delegacija. Sovjetska zveza je s tem naredila slabo uslugo kitajski ljudski republiki: namesto da bi se za njene pravice — pr edvsem za njeno priznanje — borila tam, kjer je za to največ možnosti, «rešuje» vprašanje stališča svojih — bolj ali manj — sebičnih interesov. Ti posebni sovjetski interesi so prišli najbolj do izraza pri sklepanju prve mednarodne pogodbe, ki jo je sklenila vlada Ljudske republike Kitajske. SOVJETSKA »VELIKODUŠNOST« Med Sovjetsko zvezo in LR Kitajsko je bilo po dvomesečnem bivanju Mao Ce Tunga v Moskvi sklenjena pogodba o prijateljstvu in vzajemni pomoči, sporazum o čenčuški železnici, Port Arturju in Daljnem ter sporazum o posojilu Sovjetske zveze Kitajski. Dolgo je svet čakal na sklenitev te pogodbe, ko pa je bila pogodba sklenjena, so se pojavila različna mišljenja. Tisk LR Kitajske in Sovjetske zveze (seveda tudi vsi tisti, ki izhajajo v Sovjetski zvezi podrejenih držav ter vsa glasila Informbi-roja) je ocenil ta sporazum kot pomemben in zgodovinski. Moskovska «Pravda» je navedla, da pomenijo te pogodbe «novo obdobje v razvoju in utrditvi prijateljstva med narodi Sovjetske zveze in Kitajske«. Toda zahodni tisk je na to pogodbo reagiral s precejšnjim sum- Cu De, poveljnik kitajske narodnoosvobodilne vojske. ničenjem, kajti v pogodbi je veliko napisanega o tem, koliko «odstopa» Sovjetska zveza Kitajski, nikjer pa ni omenjeno kitajsko popuščanje. Nekateri listi so opozorili, da so moskovski voditelji naleteli na velike težave, ker so morali voditi razgovore s takšno osebnostjo kot je Mao Ce Tung, ki je v svoji politični karieri ne samo enkrat padel v nemilost pri sovjetskih voditeljih. (Znano je namreč, da so iz Moskve v dvajsetih letih, ko je trajala kitajska revolucija, večkrat ostro kritizirali i taktiko i politično smer, ki jo je zagovarjal in razglašal Mao Ce Tung). Zelo zanimivo je dejstvo, da se pogodba iz leta 1950, sklenjena z Mao Ce Tungom, bistveno ne razlikuje od pogodbe, ki jo je leta 1945 sklenila Sovjetska zveza s Cangkajškom. Tudi v tej pogodbi je bilo govora o prijateljstvu, pomoči, Port Arturju, Daljnem in mandžurski železnici. Kakšne bodo posledice — dobre ali slabe — prve kitajske mednarodne pogodbe je težko predvideti, dejstvo pa je, da je denarno posojilo v znesku 300 milijonov dolarjev sila skromno in da si razrušena Kitajska s to vsoto ne bo mogla bog ve koliko pomagati pri obnovi. Kar se tiče drugih pogodb, o katerih pravijo v Moskvi, da so dokaz sovjetske ((velikodušnosti«, velja pripomniti naslednje: čeprav bo Sovjetska zveza v obljubljenem roku prepustila Kitajski čančunsko železnico, Daljni in Port Artur v celoti, tudi tedaj bi ne bilo umestno govoriti o ((velikodušnosti«, ko je vendar splošno zna- no zgodovinsko in imperialistično ozadje teh «koncesij», ki so nastale konec 19. in v začetku 20. stoletja kot posledice izrazite kolonial-no-osvojevalne politike carske Rusije. Prva socialistična država sploh ne bi smela trgovati s temi ozemlji in koncesijami in jih izkoriščati za diplomatski pritisk. V Moskvi so «podarili» Kitajski tisto, kar je kitajsko. Dva meseca se je moral Mao Ce Tung boriti v Moskvi, da je od sedanje sovjetske vlade dobil del tistega, česar se je za Oktobrske revolucije sovjetska vlada s svečano deklaracijo prostovoljna odrekla. Tudi drugi (dodatni) sporazumi kažejo, da je moskovska vlada glede na Kitajsko krenila po isti poti, ki jo uporablja v svojih odnosih do drugih držav, ki so pod njeno «zaščito». Sporazum o ustanavljanju mešanih trgovskih družb (posebno se Rusi zanimajo za Singjang, kjer so nahajališča nafte, rud in urana) na osnovi «paritete» jasno nakazuje sovjetske hegemonistične težnje nasproti Kitajski, težnje, ki so se preveč oči-to pokazale pri nekaterih vzhodnoevropskih deželah. Za novo Kitajsko se zato načenja novo vprašanje — ki pa ni novo v kitajski zgodovini — o tem, ali bo mogla ta velika država resnično voditi svojo politiko neodvisno in samostojno ter v resnično korist svojega ljudstva. JUGOSLOVANI IN NOVA KITAJSKA Kljub temu, da je Kitajska silno daleč od naše domovine, pa so naši narodi z veliko pozornostjo — posebno zadnja leta — dan za dnem budno spremljali potek in razvoj revolucionarnega gibanja na Kitajskem. Zmaga revolucije in nastanek nove Kitajske je bilo veselje tudi za naše narode, posebno zato, ker je bila pot, ki jo je do zmage prehodili veliki kitajski narod, podobna poti, po kateri so šli narodi Jugoslavije. Lepo primerjavo o tej sorodnosti je podal generalni polkovnik Peko Dapčevič. »Posebno smo veseli«, pravi Peko Dapčevič — »ker sta vojski, ki smo jih ustvarjali na dveh krajih zemeljske oble, način, kako smo jih ustvarjali in vodstvo teh dveh vojsk — njen komandni kader, njuna taktika in strategija — blizu druga drugi in podobni. Posebno pa smo veseli zato, ker bo zmaga ljudske revi iuucije na Kitajskem še enkrat dokazala, da marksizem-leninizem ni dogma niti prazna fraza, temveč revolucionarna teorija, ki služi kot vodilo v praktični borbi proletariata. Ona nam dokazuje, da revolucionarna duša marksizma-leninizma brez izjeme zmaguje nasproti poskusom, da bi jo spremenile v mrtve šablone in dogme. Posebno smo veseli ob zmagi kitajskega naroda tudi zato, ker je to še en poraz imperialistov, obenem pa tudi ena največjih zmag nove demokracije«. Prvo leto osvobodilnega boja Ljubljane Prof. JANKO JARC I. V večernih urah 11. aprila 1941 so prišli v Ljubljano prvi oddelki italijanske vojske; v noči med 8. in 9. majem 1945 so odšle iz Ljubljane zadnje nemške in domobranske enote Ves ta čas je Ljubljana z ogromno večino svojega prebivalstva trdno stala v prvi bojni vrsti naše narodnoosvobodilne borbe. Njen vzgled je bil izpodbuda borcem v svobodnih gozdovih ter opora upanja v daljnih taboriščih in ječah trpečim in mučenim Siovencem. Nje podoba je blestela v ugašajočih očeh talcev, ki so s svojo krvjo posvetili njena tla. II. Ko se je v jeseni 1939. leta v Evropi razbesnel vihar druge svetovne vojne, je bilo pri nas vsakemu razboritemu človeku očitno, da bo tudi na Balkan in ob Jugoslavijo slej ali prej butnila vseuničujoča lava nacističnih in fašističnih vojska. V veliki ločitvi duhov sodobnega sveta so vse resnično napredne struje pri nas s Partijo na čelu stale v odločno protifašističnem taboru in združevale okoli sebe vse širše in širše plasti jugoslovan- skih narodov. Predvojni protiljudski režimi Jugoslavije so skušali rešiti svoje pozicije in svojo oblast z vse večjim vdinjanjem nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, kar je dobilo svoj uradni pečat 25. marca 1941 s podpisom takratnega predsednika jugoslovanske vlade Cvetkoviča in njegovega zunanjega ministra Cincar-Markoviča na paktu o pristopu Jugoslavije k nemško-italijanski zvezi. Dva dni kasneje pa so ogorčeni jugoslovanski narodi že pognali izdajsko vlado. Zdaj ni bilo nobenega dvoma več, da bosta Nemčija in njen italijanski zaveznik z orožjem svojih armad hoteli uresničiti to, kar je diplomatom prekrižal narodni upor 27. marca. Se istega dne so v Hitlerjevem glavnem stanu onim nemškim armadam, ki so že mesec pred tem bile zbrane na avstrijskih, madžarskih in bolgarskih tleh izdali povelja za vdor v Jugoslavijo. Prav tako je tudi fašistična Italija zbirala v Benečiji in na Primorskem svoje armadne zbore, da vdro v Slovenijo in v Hrvatsko ter proti Dalmaciji, one iz Albanije pa proti Ohridu in v Črno goro. Vsakemu našemu človeku je predobro znan davni italijanski pohlep po našem morju in naši zemlji. Mussolinijev fašizem je vsem tem stremljenjem dal značaj oficialne politike italijanske vlade in jih hotel z vsemi sredstvi uresničiti: proslulih Mussolinijevih 8 milijonov bajonetov naj bi novemu rimskemu imperiju osvojilo tudi našo zemljo. Ko se je začela druga svetovna vojna, je bila proti jeseni 1939 na naši zapadni meji že zbrana posebna armada, ki ji je poveljeval znani vojni zločinec maršal Graziani. Tiste dni je zunanji minister grof Ciano zapisal v svoj dnevnik: »Moramo čakati in biti pripravljeni, da tudi mi ugrabimo svoj kos plena v Hrvatski in Dalmaciji«. Ker pa italijanska armada še ni bila zadosti pripravljena za vojno, se je Mussolini vdal nasvetom generalitete in od-godil napad. Takrat pa, ko je Hitler goltal državo za državo, je Duceja resno zaskrbelo, da bi ne prišel prepozno in bil opeharjen za plen. Zato je 10. junija 1940 zahrbtno napadel Francijo, katero so že teptale motorizirane nacistične horde in v avgustu 1940 ob naši meji zopet zbral večje število divizij, razporejenih v treh armadah pod skupnim poveljstvom prestolonaslednika Umberta. To pot pa je bil Hitler, ki je krotil Mussolinija in ga z ozirom na svoje načrte še zadržal od napada na Jugoslavojo. Italijanski vojni stroj se je zato v oktobru 1940 zagnal proti Grčiji, tam pa je italijanska vojska tako »zmagovala«, da bi se kmalu znašla — v Jadranskem morju. Sele na sestankuu Mussolinija s Hitlerjem v Salzburgu januarja 1941 je bilo končno dogovorjeno, da prično v marcu istega leta s skupno akcijo na Balkanu, to je z vojno proti Jugoslaviji, če bi se ta ne udala političnemu pritisku. Zdaj so se ob Soči in v sosednji Furlanski ravnini ponovno začele zbirati italijanske divizije. Skupno jih je bilo zbranih 14, razporejenih v XI., VI. in V. armadnem korpusu, v dveh korpusih s konjeniško ter motorizirano divizijo in eno oklopno divizijo ter posebno alpsko skupino. Pridati jim je treba še graničarske enote ter posadne bataljone obmejnih odsekov. Vrhavno poveljstvo je imel armadni general Vittorio Ambrosio. Ko je torej izpodletela marčevska diplomatska ofenziva na Jugoslavijo, so se 6. aprila 1941 začele na naših mejah sovražnosti. Po predhodnem italijansko-nemškem sporazumu sta si imela Slovenijo deliti oba okupatorja in Ljubljana je bila glavni strateški cilj XI. armadnega korpusa, ki mu je poveljeval general Mario Robotti. Med tem ko so nemške divizije takoj po začetku sovražnosti na več mestih prekoračile jugoslovansko mejo in zlasti v južnih predelih države vdrle globoko v notranjost, se je italijanska vojska obotavljala na mejah in se pet dni ni upala premakniti iz svojih po- ložajev. Se več, ko je v noči na 9. april jugoslovanska graničarska patrulja prekoračila mejo na cerkljanskem odseku, je nastal med italijanskimi četami in bataljoni tak preplah, da so v begu izpraznili Cerkno in so se celo v Gorici začeli pripravljati na evakuacijo. Jugoslovanska patrulja pa je bila ta čas že zdavnaj zopet v svoji postojanki tostran meje. Sele nemško prodiranje daleč v notranjost Jugoslavije je prisililo italijansko poveljstvo, da je 10. aprila izdalo zapoved za prekoračenje jugoslovanske meje in prodiranje proti Ljuubljani, Karlovcu in Dalmaciji. Ljubljano so hoteli Italijani doseči iz dveh smeri. Alpinska skupina je prodirala po dolini Save od Kranjske gore preko Jesenic in po Selški in Poljanski dolini proti Škofji Loki, enote XI. armadnega korpusa pa preko Zirov in po cesti proti Logatcu in Vrhniki ter dalje, proti Ljubljani. Prodiranje preko Gorenjske je zaustavil nemški diktat, enote pod Robottijevim poveljstvom pa so se motale tako počasi, da je moral poseči vmes sam šef generalnega štaba Mario Roatta, ki je brez vednosti ostalih poveljnikov na lastno pest ukaza' bersaljerjem in oklepnemu oddelku, da za vsako ceno čimprej prodrejo v Ljubljano. Italijanski general Giacomo Zanussi pravi v svoji knjigi »Vojna in katastrofa Italije«, da je bilo samo s tem pravzaprav nepravilnim postopkom generala Roatte omogočeno, da so italijanske čete prišle vsaj v Ljubljano nekaj ur prej — kot Nemci. Tako so v večernih urah 11. aprila že prišli prvi oddelki bersaljerjev v Ljubljano in zavozili pred takratno bansko palačo in od tam proti pošti. Njim je sledilo nekaj tankov, še isti večer pa je prišel tudi komandant divizije »Isonzo« general Federico Romero, ki se je ustavil na rotovžu. Poveljnik XI. armadnega korpusa general Robotti je seveda pozneje v svojem obširnem poročilu o zasedbi Slovenije prikazoval prodiranje italijanskih čet in zavzetje Ljubljane s tako nabreklimi, resnico potvarjajočimi besedami. da more imeti človek danes, ko jih prebira, samo pomilovalen nasmeh za vse to papirnato junaštvo. Vsakdo pri nas ve, da se je italijanska vojska upala preko meje šele takrat, ko je nemška vojska zavzela že precejšen del Jugoslavije in je bila tako tudi v Sloveniji popolnoma onemogočena dokončna obrambna razporeditev jugoslovanskih vojaških enot. Tako italijanska vojska ni niti v Sloveniji niti v Hrvatski niti v Dalmaciji ali kjerkoli zadela na količkaj resnejši odpor ter je prodirala brez boja. To seveda tarkat ni oviralo in ne ovira še danes — raznih uradnih in poluradnih trobil iz tabora fašističnega okupatorja, da bi sebe in svet ne prepričevali o veličini svojih zmag. Se več. V pomanjkanju resničnih bojev so si izmišljevali celo bajke o silnih bitkah za razne trdnjave, ki so obstajale samo v njihovi domišljiji. Kakšna pa je bila Ljubljana v tistih dneh? Pri vrednotenju dogodkov kot so se razvijali v Ljubljani od začetka aprila 1941 do zasedbe, moramo ostro ločiti med ravnanjem ljubljanskega prebivalstva in med ravnanjem takratnih voditeljev bivših slovenskih političnih strank. Medtem ko je prebivalstvo bilo trdno odločeno, da se z vsemi sredstvi postavi okupatorju v bran in se je na poziv Partije do dva tisoč še ne mobiliziranih Ljubljančanov priglaševalo v prostovoljske zbore, so se predstavniki bivših političnih strank na poziv bana Natlačena zbrali v banski palači in 6. aprila popoldne ustanovili tako zvani »Narodni svet«. Zahtevo Partije po soudeležbi so odklonili z utemeljitvijo, da morejo »Narodni svet« sestavljati le predstavniki javno organiziranih in priznanih političnih strank. Delo tega samozvanega »Narodnega sveta« pa je bilo tiste dni predvesm v tem, da bi okupatorskim vojskam kar najbolj olajšal nemo teno prodiranje. Zato je Natlačen stopal v stike s posameznimi poveljniki jugoslovanskih enot in jih prepričeval, da ne smejo razstreljevati važnih cestnih in železniških mostov ter je 10. aprila na Ježici celo zagrozil, da bo velel ustreliti vsakega našega vojaka, ki bi se približal obema mostovoma z namenom, da ju požene v zrak. Po nemški zasedbi Zagreba in postavitvi Paveličeve Nezavisne države Hrvatske je »Narodni svet« sklenil, da prevzame v Sloveniji vso oblast v roke in si hotel podrediti tudi še v Sloveniji nahajajoče se enote jugoslovanske vojske. Poleg njih naj bi bile osnovane tako zvane »Slovenske narodne straže«, prebivalstvu pa je bil izdan poziv, naj v nobenem primeru z orožjem ne napada vdirajočega sovražnika. Ves dan 11. aprila je Natlačen lovil zvezo z nastopajočo nemško vojsko, da bi preko nje prišel v stik z osrednjim nemškim političnim vodstvom v Berlinu. Istega dne je v svojem uradu sprejel predstavništvo ljubljanskih Nemcev in ga prosil, naj bodo ljubljanski Nemci njegovi zagovorniki pred nemško okupacijsko oblastjo ter se skliceval na to, da ni nikdar nobenemu Nemcu skrivil lasu in da ni bil nihče od kul-turbundovcev kdajkoli interniran v notranjosti države. 12. aprila je Natlačen že z dovoljenjem italijanskega generala res odšel v Celje, se tam sestal z nemškim generalom Lantzem in prosil za zvezo z zunanjim uradom v Berlinu, da bi dosegel nemško zasedbo celotne Slovenije. Ker pa je bilo med okupatorjema že dogovorjeno, da si Slovenijo razdelita med seboj — le Madžarski so vrgli Prekmurje — je bila ta pot brezuspešna. Sloveniji je bila prihranjena popolna zasedba po Nemcih ter s tem usoda nekakšnega nemškega »protektorata«, za kar se je po izjavi dr. Bičaniča že leta 1940 na Dunaju dogovarjal dr. Anton Korošec. Natlačen se je vrnil v Ljubljano in prebivalstvo Ljubljane ter vse slovensko ljudstvo je bilo odslej priča poniževalni ih izdajalski vlogi tako zvanih voditeljev slovenskega naroda, ki so se prehitevali v dajanju hlapčevskih izjav nenehne zvestobe fašističnim osva-jačem. To so posebno glasno ponavljali ob ustanovitvi tako zvane »Ljubljanske pokrajine« in njeni priključitvi k Italiji 3. maja 1941. Ljubljanski škof dr. G. Rožman, ki je dober mesec prej pel hvalnice svojemu bogu ob nastopu vlade Petra Karadjordjeviča, je sedaj Mussoliniju v posebni poslanici zase in za svojo duhovščino obljubljal brezpogojno vdanost in sodelovanje. »Slovenec« pa je 6. maja 1941 zapisal celo tole: »Tako se uvrščamo v Veliko Italijo z veseljem in hvaležni, da nam je zagotovljeno lastno kulturno življenje, ki se bo ob polnem razumevanju zmagovalca s pridom lahko okoristilo z italijanskim duhom in italijansko tisočletno kulturo«. Z gnusom in odporom je naše ljudstvo prebiralo take in podobne izjave. Ko pa je bila sestavljena tako imenovana »Consulta« in je le ta odšla na poklonitev Duceju in papežu v Rim, je ljubljansko kot tudi ostalo slovensko prebivalstvo na sestankih organizacij Osvobodilne fronte ta dejanja obsodilo in je Sosvetu odreklo pravico govoriti in pogajati se v imenu slovenskega naroda. Vsako sodelovanje z okupatorjem je bilo že označeno kot narodno izdajstvo. Za Ljubljano pa se je na večer 11. aprila začelo dobra štiri leta trajajoče obdobje velikega trpljenja, pa tudi obdobje velikega junaštva, zmag in časti, ki si jih je Ljubljana priborila v svojem boju s fašističnim okupatorjem in njegovimi hlapci. Obdobje med leti 1941-—1945 moremo razdeliti na tri večje dele: 1. čas od okupacije do sredine maja 1942, ko je Ljubljana sedež osrednjega vojaškega in političnega vodstva osvobodilnega gibanja, 2. od srede maja 1942 do kapitulacije Italije, in 3. čas do osvoboditve, ko je nad Ljubljano besnel nemško-domo-branski teror. V prvem delu sta opazni zopet dve razdobji, ki ju meji akt z dne 19. januarja 1942, po katerem dobi vojska vso moč v svoje roke. In prvo razdobje tega dela nas v tem spisu podrobneje zanima. III. Po vojaškem zlomu Jugoslavije in kapitulaciji takratnih meščanskih političnih strank borbeni duh v naših delovnih množicah ni zamrl. Treba ga je bilo samo s smotrno organizacijo zajeti, treba je bilo postaviti novo vodstvo in roke, ki so že same segale po zavrženem orožju, združiti v bojne enote ter začeti z borbo. Pri nas Slovencih se je to zgodilo s tem, da je bila najj^rej postavljena enotna politična organizacija Osvobodilne fronte, ki je bila ustanovljena 27. aprila 1941 v Vidmarjevi vili na Večni poti št. 3. Aktivisti KP in ostalih v Osvobodilni fronti združenih naprednih struj so takoj začeli s kar najintenzivnejšo agitacijo proti nemškemu in italijanskemu osvajaču. Na stotine je bilo sestankov, na katerih so Ljubljančanom pojasnjevali pomen in vlogo Osvobodilne fronte in na njih formirali frontne odbore, katerih število je v poletju 1941 naraslo na 200, razdeljenih na osem rajonov z rajonskimi odbori na čelu. Organizacija Osvobodilne fronte se je tako vedno bolj širila med vsemi plastmi ljubljanskega prebivalstva in zajemala vse stanove. Za mladino je bila organizirana posebna mladinska Osvobodilna fronta. Ta je bila s SKOJ-em na čelu v vedni borbi proti fašiza-ciji šol, proti rimskemu pozdravu, proti fašističnim organizacijam na univerzi in na srednjih šolah, bila pa je tudi izredno aktivna v demonstrativnih nastopih proti okupatorju. Vse večje število ljubljanskih mladincev je postopoma prehajalo tudi v bojne enote slovenskih partizanov. Iz SKOJ-a je izšel Darko Marušič, ki je svojo aktivnost v Ljubljani kmalu zamenjal z uspešnim in pomembnim delom v Trstu in na Primorskem ter ga pod-pečatil s svojo krvjo v jeseni 1943. Vsporedno z razvpjem politične organizacije so tekle tudi priprave za oboroženo borbo. Takoj po okupaciji so bili pri ljubljanskem okrožnem in pri ostalih rajonskih komitejih, kasneje pa tudi pri nekaterih odborih OF, sestavljeni posebni vojaški komiteji, ki so skrbeli za zbiranje orožja in opreme, izvrševali mobilizacijo itd. V Ljubljani in njen; okolici so bile kmalu zbrane velike množine orožja in municije, kar je bilo shranjeno v bunkerjih v Zalogu, na Brdu, v Kosezah, v Dravljah, v Črni vasi, v Šiški, v šoli na Smar-tinski cesti itd. 22. junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Istega dne ji je sledila Italija in za tem ostale satelitske države. V Ljubljani, kjer sta bila CK KPS in IOOF, je bilo istega dne ustanovljeno Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet in Ljubljana je tako postala poleg središča politične organizacije osvobodilnega pokreta tudi žarišče oboroženega upora proti okupatorjem. V poletju 1941 je ljubljanski okrožni komite formiral partizansko četo na Motniku in Rašiško četo. Vanju so odhajali povečini delavci iz ljubljanskih tovarn. S formiranjem ostalih čet na podeželju je odhajalo iz Ljubljane vedno več novih borcev, katerih število je že v prvih mesecih naraslo na kakih 400 po ljubljanskih rajonih mobiliziranih partizanov. Jedra Krimskega bataljona, Dolomitskega odreda in kasneje tudi II. štajerske in III. notranjske grupe odredov so sestavljali pretežno Ljubljančani. V Ljubljani sami se je že v poletju 1941 začela formirati Narodna zaščita, prav poseb- ne naloge pa je izvrševala smotrno organizirana intendantska organizacija Osvobodilne fronte, ki je zrastla iz organizacij Ljudske pomoči. Obleka, oprema, živež, sanitetni material kot tudi orožje in propagandno gradivo, zbrano, izdelano, kupljeno ali zaplenjeno tudi pri okupatorju, so iz ljubljanskih skladišč in bunkerjev spravljali na deželo z vsemi možnimi sredstvi od otroških vozičkov do kamionov in železniških voz. Visoki komisar Emilio Grazioli, preizkušeni uničevalec gospodarskih in kulturnih organizacij primorskih Slovencev, ki je bil postavljen za šefa civilnih zadev Ljubljanske pokrajine, je spočetka menil, da bo s postopnim uvajanjem raznih organizacij fašistične stranke in številnimi upravno političnimi ukrepi izvedel na kar najbolj neopazen način italijanizacijo našega ozemlja. Vse stanovske organizacije je preusmeril na fašistični korporativni sistem, s posebno vnemo pa se je vrgel na mladino in jo zlepa in zgrda vabil in silil v fašistično mladinsko raznarodovalno organizacijo. Uvedel je dvojezičnost v uradno poslovanje in pripravljal ter deloma že izvajal italijanizacijo krajevnih imen. Predvsem pa je hotel najpopolneje izrabiti gospodarsko kapaciteto zasedenega ozemlja. Na tihem je pripravljal tudi že načrte za mobilizacijo Slovencev v vojaško službo, čeprav je akt z dne 3. maja 1941 zagotavljal nasprotno. S pojavom organiziranega uporniškega gibanja si Grazioli spočetka, zanašajoč se na brezpogojno vdanost »vodilnih krogov«, ni več belil glave in je bil prepričan, da bodo za njegovo zadušitev zadostovali policijski ukrepi pod vodstvom njegovega kvestorja. 2e 28. aprila 1941 je na primer Grazioli razposlal vsem karabinjerskim postajam seznam 32 najbolj znanih komunistov z nalogo, da jih izslede in aretirajo. Na tem seznamu so bila poleg drugih imena tovarišev Kardelja, Leskoška, Tomšiča, bratov Kraigerjev, Beblerja, Kidriča, Stermeckgea itd. Obenem so karabinjerji in agenti kvesture ta čas aretirali večje število oseb, ki so predvsem po javnih lokalih izražali svoje protifašistično in protiokupatorsko mnenje. Ves ta postopek politične oblasti je izviral iz mnenja, da je z aktom dne 3. maja in priključitvijo tako imenovane Ljubljanske pokrajine k italijanski državi konec vojaških operacij na zasedenem slovenskem ozemlju in je treba za vzdrževanje javnega miru in reda uporabljati le one Mussolinijeve odredbe, s katerimi je bila vsa borba proti komunističnemu gibanju poverjena izključno kve-storjem in njihovim policijskim organom. Da gre v Sloveniji kakor tudi v vsej ostali Jugoslaviji za resničen in široko razpreden in dobro organiziran upor proti okupatorju pod vodstvom KP, političnim oblastnikom ni bilo čisto jasno. Vojaško poveljstvo okupacijskih čet pa je nasprotno bilo mnenja, da s priključitvijo dela Slovenije k Italiji ni še konec vojaških operacij na zasedenem ozemlju, pri čemer ga je posebej krepilo dognanje, da je dobršen del orožja bivše jugoslovanske vojske ua s'oven-skih tleh neznanokam izginil in da se ;e tudi vojska razšla, tako da vojaške okupacijske oblasti niso imele zadostne kontrole nad bivšimi jugoslovanskimi vojaki. Iz tega lazličnega pojmovanja položaja je polagoma nastal vse ostrejši spor med politično in med vojaško okupacijsko oblastjo in končno je Grazioli pri Mussoliniju dosegel, da se je poveljstvo XI. armadnega korpusa preselilo iz Ljubljane in 14. julija 1941 premestilo svoj sedež v grad Planino ob bivši jugoslovansko - italijanski meji. O tem je kasneje general Robotti zapisal,da je bilo njegovo poveljstvo tja poslano «v karanteno«. Z ustanovitvijo Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet pa se začenja obdobje prave osvobodilne vojne Slovencev, ki tudi na ljubljanskih tleh dobiva vse vidnejše oblike. Prvi javni znak upora je bil že »Slovenski poročevalec«, ki je začel maja 1941 ponovno izhajati in je postal glasilo Osvobodilne fronte. Ilegalne tehnike, ki jih je organiziral narodni heroj Tone Tomšič, so že v septembru 1941 dobile svoje dopolnilo v pravi tiskarni, imenovani »Podmornica«. Nameščena je bila v bunkerju na Brdu pri Ljubljani in »Slovenskemu poročevalcu« se je sedaj pridružil tudi tiskani list »Osvobodilna fronta«, ki je izšel šestkrat na štirih do osmih straneh v nakladi 6000 izvodov. Poleg Borovih pesmi v 4000 izvodih je ta tiskarna tiskala tudi brošuro »Zakaj je propadla Jugoslavija« in na tisoče in tisoče parol in letakov, ki so bili v mnogih trosilnih akcijah razsuti po ljubljanskih ulicah. 7. in 8. junija se pojavijo prvi protifašistični znaki in napisi na Blaznikovi tiskarni, na romunskem konzulatu in na stebrih ograje ob srednji tehnični šoli. Mali incident med vojaki in meščani so vse pogostejši; od demonstrativnega ploskanja godbam, ki so po javnih lokalih morale ponavljati razne narodne pesmi, od javnega smešenja in oponašanja gre-nadirske godbe, kar so si privoščili mladinci 5. julija na poti od Tivolija do tromostvja ter pri tem želi bučen smeh številnega občinstva, pa še preko vse pogostejših napisnih akcij in sabotažnih dejanj, se je narodni odpor stopnjeval do prvih napadov na italijanske vojake, pri čemer so bili mnogi razoro-ženi, nekateri pa tudi pobiti. Ze 24. junija je zato poveljstvo okupacijske vojske izdalo podrejenim enotam ukaz, s katerim je bilo posameznim vojakom prepovedano pohajanje izven sedežev posameznih posadk in zapovedana najstrožja budnost. Sredi julija so okupatorsko vojsko predvsem v Ljubljani vznemirili glasovi o neposrednem izbruhu oboroženega upora, kar naj bi se zgodilo 14. julija, na dan obletnice francoske revolucije. Vsa mnogoštevilna ljubljanska posadka je bila zato med 12. in 16. julijem v najstrožji pripravljenosti, vojakom pa naročeno, da pri najmanjšem sumljivem znaku uporabijo orožje. Vse tiste dni pa se seveda ni zgodilo nič in revolucije, kot so si jo zamišljali in jo pričakovali Italijani, ni bilo. Povzročila pa je okupatorju le kupe strahu, ki je bil tudi vzrok, da so italijanski vojaki v noči med 14 in 15. julijem na Cesti na Rožnik brez povoda ustrelili slovenskega znastveni-ka in prešernoslovca dr. Avgusta Žigona. Med tem pa je upor Ljubljane vedno bolj naraščal. Ne samo da so bile napisne in listkovne akcije vse pogostejše in da je bilo vedno več posameznih okupatorskih vojakov in oficirjev razoroženih na ljubljanskih ulicah, temveč je tudi vedno večje število Ljubljančanov odhajalo v prve partizanske borbene enote na Motniku, v Iškem Vintgarju in pri Rašici. V tovarnah in na železnicah so se vse pogosteje pojavile sabotažne akcije, telefonski in brzojavni vodi so bili vse pogosteje pretrgani in 29. julija 1941 je v Gledališki stolbi ob poslopju Glasbene matice Marijan Majcen sprožil strel in ubil nemškega vojaka. Ko je 10 avgusta Marijan Majcen v Tugomerjevi ulici padel pod kroglami kvesturinov, pred tem pa še ubil slovenskega agenta v italijanski službi, je general Orlando opozoril nadrejene, da prehaja slovensko uporno gibanje v posebno akutno stanje. Politične osumljence so zapirali predvsem v šentpetrsko vojašnico. Od tu sta n. pr. 7. avgusta pobegnila z nekaterimi tovariši Fr. Leskošek-Luka in Milan Majcen, potem ko so z vtihotapljeno pilo prepilili mreže na oknu. 13. avgusta dopoldne se je s petnadstropne hiše v Cankarjevi ulici na presenečene vojake in oficirje, ki so pohajkovali okoli »Emone«, vsulo na stotine letakov s pozivi na boj proti okupatorju, 25. avgusta pa se jih je zvečer ob pol 22 uri prav tam vsulo toliko, da so zapisali Italijani; »Padali so, kot da bi snežilo«. 21. septembra so mladinci med zadnjo predstavo v kinu Sloga prav tako z balkonov zasuli gledalce z letaki in čeprav so navzoči oficirji takoj začeli s preiskavo in aretirali 14 obiskovalcev, trosilcem niso prišli na sled. Prav tako ne onim, ki so istočasno z enakimi letaki popisali ljubljanske ulice. Napeljave visoke napetosti so bile posebno priljubljene za izobešanje uporniških zastav, ker se jim vojaki dolgo časa niso upali približati, da bi jih sneli. 8. avgusta je bomba razdejala transformator na šišenski postaji, bombe pa so kasneje padale tudi v menzi oficirjev v Mostah in kvesturinov na Tržaški cesti ter v prostore vojaške zadruge na Cankarjevi cesti, bili pa so jih deležni tudi nekateri kulturbundovci. Živčnost italijanskih vojakov je bila že tako da- ieč, da so večkrat za prazen nič streljali kar med ljudi, spopadli so se pa tudi med seboj in so tako vojaki pri artilerijski vojašnici ubili dva policijska agenta. Da bi prišli na sled organizatorjem in izvrševalcem sabotažnih akcij ter vsega uporniškega gibanja, so si Italijani sicer skušali ustvariti mrežo konfidentov, ki pa jo je varnostno obveščevalna služba Osvobodilne fronte stalno razkrinkavala in razbijala. Ljubljanska kvestura je že od avgusta dalje pošiljala v konfinacijo mnoge progresivno misleče slovenske kulturne delavce, visoki komisar pa je 11. septembra izdal posebne «Ukrepe za zaščito javne varnosti«, s katerimi je bila objavljena ustanovitev posebnega izrednega sodišča in je bila za vrsto dejanj, ki bi bila kakorkoli naperjena proti okupatorju, posebej pa za posest, prenašanje ali skrivanje orožja, določena smrtna kazen. 8. oktobra so bili pred sodiščem obsojeni na smrt trije Ljubljančani, ki so jih dva dni pred tem zalotili pri prenašanju orožja za partizansko četo v Dolomitih. Vendar jim je bila kasneje kazen spremenjena in so bili obsojeni na 25 let ječe. V septembru so sabotažne, napisne in listkovne akcije še bolj naraščale — samo med 9. septembrom in 31. oktobrom je bilo v Ljubljani 27 večjih akcij, napadi na vojake pa so postali že tako pogosti, da je Orlando ves besen zahteval od svojih vojakov, naj napravijo luknjo v trebuh vsakemu, ki jim je sumljiv ali se jim zdi nevaren. Se več, za usmrtitev Slovenca v takih okoliščinah je obljubil mesec dni dopusta. Karabinjerji in agenti policije so do poletja dalje izvrševali nad ljubljanskim prebivalstvom stalne osebne in hišne preiskave, ki so v jesenskih dneh dosegle tudi število po 600 in več na dan. V noči med 1. in 2. avgustom so bile v delu Ljubljane, ki je bil najbolj osumljen kot središče upora, množične racije, pa jih je izvrševalo tisoč vojakov sardinskih grenadirjev. Zapoid na sodišču in v šentpetr-ski vojašnici so se polnili vedno bolj in bolj. 31.' oktobra je bilo samo na sodišču zaprtih 420, po veliki večini političnih jetnikov. Osvobodilna fronta je z organi varnostne obveščevalne službe seveda znala najti, pota in sredstva, da je odprla tudi vrata ječ ali pa je politične jetnike reševala iz bolnišnic, kjer so bili na zdravljenju. V decembru je list »Osvobodilna fronta« zapisal: «Preko 700 zavednih Slovencev in Slovenk je stlačenih v prenapolnjenih zaporih in Suhi bajer, kjer je že avstrijska soldateska pobijala naše ljudi, je postal ponovno kraj, kjer telesa naših do smrti izmučenih trpinov najdejo svoje zadnje prebivališče«. V času, ko so med septembrom in novembrom 1941 začeli Nemci ob sodelovanju četnikov vseh vrst svojo prvo ofenzivo proti jedru narodneosvobodilne vojske in proti Vrhovnemu štabu v zapadni Srbiji, so tudi Itali- jani v Sloveniji začeli svojo prvo ofenzivo proti partizanom. Spremljana je bila ta ofenziva z enako nemško na Gorenjskem in Štajerskem. Enote divizij «Granatieri di Sarde-gna« in «Isonzo» so bile od septembra dalje v stalni pripravljenosti. Obenem z njima tudi vsa ostala številna vojska fašistične milice, karabinjerjev in finančnih stražnikov. Pri prvih akcijah proti partizanom na Motniku in v Iški je sicer italijanska vojska sodelovala samo kot policiji dodeljena pomožna sila, ker pa so bile te akcije brez vsakega uspeha, je začelo v oktobru vojaško poveljstvo svojo lastno ofenzivo. Prvi sunek je bil namenjen Krimu, katerega je general Orlando označil kot partizansko trdnjavo na jugu Ljubljane in kateri je po besedah istega generala bližina Ljubljane omogočala najtesnejše stike z voditelji upora ter tudi oskrbovanje s hrano, z opremo in orožjem in v katero je iz Ljubljane pritekal vedno močnejši tok novih borcev. Na to ofenzivo, ki je trajala od 6. oktobra do prvih dni novembra, je Ljubljana odgovorila z vse večjim upornim poletom. Ze 6. oktobra 1941 sta ob zunanjem zidu velesejma — dan pred njegovo otvoritvijo po fašističnem ministru Ricciju — eksplodirali dve bombi in partizanska napada na Lož in na Be-zuljak 19. in 20. oktobra 1941 sta Ljubljančane navdala še z večjo borbenpstjo. 29. oktobra je tako Ljubljana na poziv Osvobodilne fronte uprizorila svojo prvo masovno demonstracijo: tega dne je vse ljubljansko prebivalstvo ob 19. uri izpraznilo ulice in javne lokale ter jih po 20. uri zopet napolnilo. Med tem časom pa je bila izvedena zelo intenzivna napisna in listkovna akcija, zastave pa so bile razobešene na magistratu, na Gradu, na trnovski in jezuitski cerkvi, na remizi in tobačni tovarni. Sole so demonstrirale z dvominutnim molkom. V oktobru je začela delovati tudi tajna oddajna postaja Osvobodilne fronte, ki je ob določeni uri oddajala s svojih položajev na Ježici ali v. Bežigrajski in Jernejevi ulici v Ljubljani, na Šišenskem hribu, v Rožni dolini ali na Rudniku. Po oktobrski ofenzivi je ljubljansko prebivalstvo dajalo zatočišče in oskrbovalo s hrano vse partizane, ki so se zatekli v Ljubljano. Zdravniki ljubljanskih bolnišnic, predvsem v sanatoriju Emona, so zdravili ranjene partizane in opravljali potrebne operacije. V bolnišnici na Studencu pri Ljubljani je bila stalna partizanska ambulanca, ljubljanski zdravniki pa so odhajali tudi na teren in tam opravljali zdravniške posežke. Zato ni čuda, da je italijanski komandant ljubljanske posadke general Orlando Taddeo ob koncu novembra 1941 zapisal v svojih poročilih: . ((Ljubljana je organizacijski center oboroženih uporniških čet, bodisi po tem, da so sestavljene iz njenega prebivalstva, bodisi po tem, da jih Ljubljana oskrbuje, ali pa po tem, da so v Ljubljani njih voditelji«. General Robotti je ob podpori svojih podrejenih poveljnikov ta čas stalno predlagal, da naj bo «pomirjenje» Slovenije in Ljubljane zaupano izključno le vojski. V začetku novembra 1941 je bilo res ukinjeno po civilni oblasti postavljeno izredno sodišče in je začelo poslovati vojaško sodišče, ki je delovalo kot ljubljanski oddelek vojaškega sodišča pri poveljstvu 2. armade na Sušaku. 19. januarja 1942 je pa bila s posebnim Mussolinijevim dekretom tudi Ljubljanska pokrajina proglašena za vojaško operacijsko področje, s čimer je dobila vojska vso moč v svoje roke. Se pred izidom tega dekreta je vojaško sodišče 6. decembra 1941 obsodilo na smrt prvega slovenskega partizana. Bil je to pri Gorenjih Lazah na Dolenjskem po izdaji ujeti komisar I. belokranjske čete Jože Mihelčič, ki je bil tri dni za tem ustreljen na strelišču ob Dolenjski cesti. Drugič pa je to sodišče izreklo smrtno obsodbo 19. decembra 1941 nad komandantom krimskega bataljona, narodnim herojem Ljubom Šercerjem in njegovimi tovariši, ki so bili 22. decembra ustreljeni pri Tomišlju. Trupla vseh teh so bila prepeljana v Trst oziroma v Tržič pri Trstu in bila tam pokopana, «da bi se izognili manifestacijam in prinašanju cvetja na grobove«, kot je zapisano v italijanskih aktih. 1. decembra so Ljubljančani na zapoved Osvobodilne fronte med 19. in 20. uro zopet izpraznili ulice in javne lokale. Na ulicah nahajajoče se italijanske vojake je prevzel tak strah, da so pri tromostovju takoj po 19. uri začeli brez povoda streljati med ljudi, ki so hiteli proti svojim domovom in pri tem ubili tri Ljubljančane, Istega dne so po ljubljanskih kakor ostalih srednjih šolah dijaki demonstrirali proti okupatorju s tem, da so med poukom z enominutnim stanjem v pozoru izpričali svojo privrženost osvobodilnemu po-kretu. 14. decembra 1941 je bila izvršena velika sabotažna akcija v kemični tovarni v Mostah, pri kateri je med drugimi sodeloval tudi kasneje padli narodni heroj Ivan Kavčič, s partizanskim imenom Nande Kovač. Eksplozija je povzročila poldrugi milijorj. škode. Tej sabotaži je sledila še vrsta drugih manjšega obsega, 3. januarja 1942 pa je Ljubljana z enakimi demonstracijami kot 1. XII. in 29. X. počastila spomin padlih in na smrt obsojenih ter ustreljenih borcev. Med tem pa se je že bližal 19. januar in po izidu zgoraj omenjenega Mussolinijevega dekreta je sedaj vojaško poveljstvo pripravljalo, lahko rečemo svojo prvo veliko ofenzivo proti Ljubljani sami, ki se je začela s tem, da so jo obdali z žičnimi ovirami in bunkerji, in nadaljevala z množičnimi racijami in prvim odganjanjem v koncentracijska taborišča ter ječe. Boj Ljubljane za svobodo je s tem prehajal v svojo novo, vse bolj ostro obdobje. Prihod Slovencev Univ. prof. MILKO KOS Ali smo Slovenci na zemlji, na kateri prebivamo še danes in na mnogo večjem ozemlju, na katerem so naši predniki živeli pred tisoč in več leti, že od nekdaj, ali pa smo se v našo sedanjo in nekdanjo domovino, v Vzhodne Alpe, v zapadno obrobje Panonske nižine in na Kras, priselili šele v nekem •poznejšem času? Ali ima prav naš Valentin Vodnik, ki je v svoji Iliriji oživljeni pred blizu 140 leti pel «Od prvega tukaj stanuje moj rod, če ve kdo za druj’ga, naj reče od kod?«, ali pa je dati prav onim, ki pravijo, da pred 6.stoletjem našega letoštetja Slovencev med Donavo in Jadranom ni bilo, Slovenci od kdaj in od kod, to je stara snov razpravljanja slovenskega zgodovinopisja. Za prvotnost Slovencev ali njihovo avtohtonost, kakor pravijo s tujo besedo, so se kaj radi navduševali mnogi naših starejših bolj domoljubov kot zgodovinopiscev. Njihovo stališče je odločno zavrnila novejša šola naših zgodovinarjev, ki se je pri svojih izvajanjih strogo opirala na podatke pisanih in nepisanih virov o naših prednikih. Vprašanje prvotnosti ali neprvotnosti Slovencev se je pa zopet v sicer nekoliko drugačni obliki pojavilo v zvezi z vprašanjem izvora in nastanka Slovanov vobče v novejši sovjetsko-ruski znanosti. Saj pravi eden sodobnih sovjetsko-ruskih zgodovinarjev (I. S. Deržavin), da so se Slovenci tako kot drugi slovanski narodi zložili, vzrast-li in izoblikovali na svojem zgodovinskem tlu v posebno narodnostno skupino ali narodnostni tip v dolgotrajnem razvoju križanj s svojimi sosedi Liguri, Iliri, Reti, Galci in drugimi, s katerimi so preživeli do svojega izoblikovanja v slovansko indoevropski tip, predindoevropsko stopnjo razvoja. Ali je s to trditvijo sovjetsko-ruskega zgodovinarja postavljena zopet v razpravo stara pravda o slovenski prvotnosti ali neprvotnosti: z njo načeto vprašanje, od kod in od kdaj smo Slovenci, iz katerih korenin smo vzrastli in od kod smo prišli ter kako smo se izoblikovali v posebno narodnostno skupino? Narodi imajo svoja imena pa bodisi, da se z njimi označujejo sami in je to njihovo domače ime ali jih pa s tem ali kakim drugim imenom imenujejo sosedi in tujci. Poglejmo, od kdaj in kje ime Slovenec na zemlji, kjer ta danes prebiva ali je nekdaj prebival. Mogoče nas bo to pripeljalo k rešitvi enega zgoraj zastavljenih vprašanj o izvoru in prihodu Slovencev. Ce vzamemo v roke stare kronike in listine s podatki za ozemlja, kjer stanujejo danes in so pred tisoč in še več leti stanovali Slovenci, bomo videli, da tuji pisci in viri imenujejo naše prednike na dva načina: z imenom Vinedi, Veneti ali podobno in pa z imenom Sklavi, Sklaveni in temu podobno. Obe označbi sta prav isti kot za Slovane v onem času vobče. Vinedi, Veneti ali podobno to je označba tujcev in sosedov za nas, to kar Vindiše za Slovence prj Nemcih še današnji dan. Sklavi, Sklaven je pa staro domače ime za Slovane ali Slovene vobče, ki smo ga mi Slovenci v nekoliko spremenjeni obliki za moškega Slovenec (Sloveni) in v obliki za žensko Slovenka (Slovenke) ter v pridevniški obliki slovenski, slovenj ohranili. Od kdaj te označbe za Slovence na slovenskih tleh? Ce jim sledimo v pisanih virih, bomo našli, da se pojavljajo pred koncem 6. stoletja našega letoštetja. Naj navedem nekaj najstarejših podatkov. Okoli leta 593 je prišlo nekje v območju zgornje Drave do prvega iz zgodovinskih virov znanega nam sovražnega spopada med Sklabi, to je Slovenci, in nemškimi Bavarci, ki so prav takrat začeli od za-pada sem siliti proti zgornji Dravi. Bavarski vojvoda Tasilo je z vojsko vdrl v deželo Slovencev, jih premagal in se z velikim plenom vrnil domov. Slovenci mu pa niso ostali dolžni povračila. Prišli so jim v pomoč turško-tatar-ski Obri in do 2000 Bavarcev je — tako pravi zgodovinski vir — obležalo mrtvih. To pot so še Obri pomogli Slovencem, da so se znebili bavarskega pritiska. Nekaj desetletij kasneje pa, ko je bila sila Obrov v propadanju in je knez Samo v obliki državne zveze razširil svojo oblast tudi preko Slovencev v Alpah, se Slovenci vojskujejo na lastno pest z Bavarci, stopijo nasproti njim v ofenzivo in jih okoli leta 628 premagajo blizu tirolskega mesta Lienza v skrajnem zgornjem povodju reke Drave. Blizu tam, nedaleč od izvirov Drave se še 150 let kasneje omenjajo meje Slovencev na točki, ki je za več kot 120 km po Dravi navzdol oddaljena od Beljaka, kjer začenja danes slovenska govorica. Prav ob istem času kot v zgornjem povodju Drave, na meji proti nemškim Bavarcem, se pojavi ime Slovenec na zapadu v Istri in ob mejah Furlanije. Istra je bila takrat, okoli leta 600, v rokah naslednika rimskega gospod-stva na vzhodu, Bizanca, sosednja Furlanija pa pod oblastjo germanskih Langobardov, ki so si v onih časih uredili v Italiji svojo državo. Na bizantinske gospodarje v Istri in na Langobarde v Furlaniji so trčili naši predniki, ko so v zadnjih letih 6. in v prvih desetletjih 7. stoletja začeli prodirati preko Krasa na mor- je in siliti proti ravni Furlaniji. Prav leta 600 piše takratni papež Gregorij I. v enem svojih pisem, da je zelo potrt in vznemirjen zaradi Slovencev, ki da so preko Istre že začeli siliti v Italijo. Vse do sredine 8. stoletja se omenjajo ofenzivni navali Slovencev proti langobardski Furlaniji. Vzporedno s temi napadi v Istro in proti Furlaniji pa gre naseljevanje naših prednikov na Krasu in v obrobnih furlanskih predelih, to je ob zgornji Nadiži ter ob Soči in njenih pritokih. Lahko rečemo torej: približno okoli leta 600 se pojavijo Slovenci z imenom, s katerim so se sami imenovali, v zgodovinskih virih in na ozemlju, na katerem stanujejo še danes ali pa so pred trinajstimi stoletji že prebivali. Pojav Slovencev v Vzhodnih Alpah, Istri in na mejah Furlanije ob koncu 6. in v 7. stoletju spravljajo zgodovinarji v zvezo z občim premikanjem slovanskih rodov izza Karpatov v srednje Podonavje in na Balkan, ki je začelo v prvi polovici 6. stoletja. Med temi slovanskimi rodovi so bili tudi predniki onih Slovanov, ki so prodrli na jugu najdlje proti zapadu. Pri tem prihodu Slovencev v Alpe, na Kras in do skrajnega severnovzhodnega roba zgor-njeitalijanske ravnine se pa pojavi dvoje vprašanj: ali so prihajali Slovenci na to ozemlje pred 1350 leti sami ali v družbi s kakim drugim ljudstvom, ali so na tem ozemlju naleteli ob svojem prihodu še na stanovalce iz prejšnjih, časov. Eno kot drugo obeh vprašanj je bilo in je predmet razgibanega razpravljanja v novejšem zgodovinopisju. Ze smo v zvezi z navali in spopadi Slovencev na bavarskih in furlanskih mejah omenili Obre. Obri so nomadsko ljudstvo turško-ta-tarskega izvora; Obre so jih imenovali Slovani, Avare pa Bizantinci in zapadna Evropa. Od kraja malo zapaženi se pojavijo Obri okoli leta 564 na občrnomorsko-podonavsko-balkanskem pozorišču in dosežejo tukaj ob trenju ljudstev, ki jim je bilo do oblasti in zemlje, kmalu veliko vlogo. V srednjem Podonavju je postal obrski vpliv posebno močan, ko so se od tam v Italijo leta 568 izselili germanski Langobardi. Odhod Langobardov v Italijo, kamor je te gnalo staro hrepenenje germanskih ljudstev po bogastvu in zemlji, kamor so jih k vmešavanju vabile takratne tamkajšnje politične razmere in jih je po drugi strani iz Podonavja gnal strah pred soseščino mogočnih Obrov, je nad vse važen dogodek za prihod drugega ljudstva na ozemlje, ki so na njem sredi 6. stoletja in do leta 568 stanovali Langobardi, to je Slovencev. Pod oblastjo Langobardov je sredi 6. stoletja ozemlje od zgornje Save pa do panonskih nižin, prav v to ozmelje in še preko njegovih meja pa vdirajo in ga po letu 568 naseljujejo predniki Slovencev. Toda ti niso sami. Z njimi, med njimi in deloma nad njimi so turško-tatarski Obri. Z njimi: viri govore o skupnih navalih O-brov in Slovencev,, o pomoči, ki jo Obri nudijo Slovencem. Med njimi: nedvomno so bili marsikateri predeli naseljeni z Obri in Slovenci, posebno bo veljalo to za nižinski svet v srednjem Podonavju, ki je bil bolj prikladen za gibanje obrskih konjeniških krdel kot pa na primer tesne gorske kotline in doline v Alpah, kamor so tudi Slovenci takrat začeli vdirati. Nad njimi: obrsko gospodstvo nad Slovani in Slovenci je nedvomo obstajalo, vendar ne povsod in ni bilo trajno. O kakem občem ali trajnem zasužnjenju Slovanov in z njimi Slovencev po Obrih ne moremo govoriti. Slovanom in Slovencem ob njihovem prodiranju proti jugu na Balkan in proti zapadu v Alpe ter na Kras ne gre odrekati lastne inciativne akcije; ob vsej obiski pomoči in ob obrskem vzmetu, ki je marsikje mogel sproževati vojne in plenilne akcije Slovanov. Marsikateri predel svoje nove domovine so Slovenci nemara laže naselili, ker so imeli ob strani in v bližini Obre in njihove vojne pohode, njihovo taktiko in pomoč; tako mogoče predele ob vdornih poteh Obrov iz srednjega Podonavja proti zgornji Italiji. Drugod po so se Slovenci sami naseljevali, se sami bili s sosedi, kajti priučili in znali so sukati meč prav tako kot večina osvajalskih ljudstev za časa velikih selitev. Kolikor je bilo podložništva pod Obri, ni to moglo biti povsod enako. Ponekod je bilo nemara res hlapčevsko suženjstvo, drugod pa se je približevalo oblikam zavezništva; ponekod je bilo težko občutno, drugod skoraj ni bilo. Način sosedstva obeh ljudstev, številčna moč enega in drugega ter krajevne razmere so mogle vplivati na različne načine sožitja med Slovani in Obri. Ni pa bila oblast Obrov nad Slovenci, kolikor je je bilo, trajna. V 3. desetletju 7. stoletja se je razmerje Obrov do Slovanov vobče in tudi do Slovencev temeljito spremenilo. Takrat se je velik del Slovencev osvobodil obrske nadoblasti in si položil temelje lastne državnosti. Bilo je to za časa kneza Sama, ki je stopil na čelo dela severnih Slovanov, jih osvobodil obrskega jarma, uredil močno državno tvorbo in njene meje kmalu razširil tudi preko Slovencev v Vzhodnih Alpah. Velik poraz Obrov, ki so ga ti leta 626 doživeli pri obleganju Carigrada, je od druge strani strl takratno obrsko silo. V vojnih in političnih akcijah onega časa, za dobe kneza Sama in propadanja obrske sile, se pojavi prva slovenska kneževina v Karantaniji, ki je od obrske oblasti že neodvisna, v svoji notranjosti samostojna državna tvorba in ki jo ščiti predvsem zveza s Samovo državo. Dokler je ta obstajala, so, kot kaže, imeli Slovenci pred Obri mir. Ko pa je Samova država po smrti svojega ustanovitelja propadla. postanejo Obri zopet aktivnejši, ogražajo tudi karantansko slovensko kneževino, kar je po proti sredini 8. stoletja prisililo, da je zaprosila nemške Bavarce za pomoč proti O-brom; korak, ki je izpodkopal zametke lastne slovenske državnosti in uravnal slovensko zgodovino v nove in druge tokove. Toda tudi samostojnost Qbrov ni imela dolgega obstanka. Pol stoletja za tem, ko so zaprosili Slovenci pri Bavarcih za pomoč proti Obrom, je v vojnah, ki jih vodi frankovska država proti njim, uničena obrska sila v srednjem Podonavju. Obri kmalu izginejo iz zgodovine, ne tako hitro pa spomin nanje med Slovani. To je v kratkih besedah vloga Obrov v slovenski zgodovini, posebno ob prihodu Slovencev v novo domovino. Slovenci in Obri so pa v deželah, v katere od konca 6. stoletja vdirajo oziroma jih naseljujejo, naleteli nedvomno še na staro prebivalstvo, ki je tamkaj stanovalo izza rimskih ali pa š0 starejših časov ali pa se tamkaj obdržalo izza časov, ki jih zgodovinopisje imenuje tudi dobo selitve ljudstev. Slovenska zemlja je bila obljudena že v časih, ki jih imenujemo prazgodovinske. Sledovi njene obljudenosti segajo nazaj notri do dobe, ki ji pravimo stara kamena doba. Posebno in sorazmerno pa je bila obljudenost slovenske zemlje v sledečih obdobjih, tako v mlajši kameni dobi, v dobi brona in železa, vse do časov, ko so bili naši kraji v časih obstanka rimske države vključeni v njene meje. Po imenu vemo na naših tleh za Ilire s številnimi plemeni pa za Kelte in potem v rimskih časih za razne doseljence, ki so govorili latinski jezik; ne pa na primer za Ligure ali Rete, kakor hoče v začetku tega članka navedeni pisec, ki pravi, da so tudi Liguri in Reti bili soudeleženi pri nastajanju bodočih Slovencev. Rimsko gospodstvo nad našimi kraji je povzročilo da je marsikateri staroprebivalec prevzel latinski jezik ali je, kakor pravimo, zapadel romanizaciji, čeprav ta ni bila tako močna, kakor se večkrat napačno misli. Za rimske dobe, še bolj pa za časov, ki jih v zgodovini imenujemo tudi dobo selitve ljudstev, se je tudi marsikatero germansko ljudstvo za delj ali manj časa pojavilo na kasnejših slovenskih tleh in ga celo za krajšo dobo vključilo v svoje nove, po propadu zapadne rimske države nastale državne tvorbe. Taki Germani so bili Goti, Franki in Langobardi. Ni dvoma, da so se deli ali drobci teh ljudstev oziroma staroprebivalcev ohranili in da so ostali na ozemlju,' ki so ga od konca 8. stoletja začeli naseljevati Sloveni'!. Zato imamo dokaze predvsem v imenih nekaterih krajev. Na Slovenskem poznamo kraje z imeni kot Lahoče, Laška vas, Laško, Vašinje (kar je nastalo iz Lašinje) in še druge te vrste. V teh imenih tiči beseda Lah. Z označbo Vlah ali Lah so pa imenovali Slovenci pri doseljevanju in po naselitvi tako svoje romanske sosede in romanizirano prebivalstvo ob svojih zapadnih mejah kakor tudi romanizirane stanovalce, na katere so še naleteli ob prihodu v novo domovino in s katerimi so potem še stoletja živeli v tesni soseščini. Vse dotlej, dokler se niso ti Lahi ali Vlahi stopili s Slovenci, oziroma so v onih krajih prvotnega slovenskega kolonizacijskega ozemlja, ki so ga germanizirali Nemci, hkrati s tamkajšnjimi Slovenci zapadli germanizaciji. Nemci so takemu Lahu ali Vlahu dejali Valh, zato so tudi razni kraji, ki jih mi označujemo na Slovenskem kot «laške», v nemški prireditvi zadevnega krajevnega imena v zvezi z besedo Valh, na primer Lahovče pri Cerkljah na Gorenjskem Walchsdorf in podobno. V pred-slovensko dobo segajoče najdbe predmetov in grobov na mestu ali v bližini starih «laških» krajev dokazujejo, da gre pri teh resnično za naselja prebivalcev, ki so nanje Slovenci ob prihodu v svojo novo domovino še naleteli. V kasnejših stoletjih so Slovenci imenovali Lahe tudi pozneje mednje naseljene ali dodeljene Romane, tako Italijane ali Francoze, in še danes imenujejo Slovenci svojega soseda na zapadu Laha. Kaže, da so Slovenci te stare Lahe ali Vlahe ob naseljevanju potiskali proti zapadu, oziroma da so se ti pred Slovenci umikali v večjem številu proti zapadnim stranem. To kažejo številna predslovenska krajevna imena, ki so bila v uporabi pri teh Vlahih, in je takih imen več v zapadnem slovenskem jezikovnem območju kot v vzhodnem; to kaže tudi pogosto omenjanje in sorazmerna številna naselja takih Vlahov takoj onstran sedanjega in nekdanjega slovenskega jezikovnega območja na zapadu, na primer v Furlaniji, v vzhodnem delu Tirolske, na Salzburškem in na Zgornjem Avstrijskem. Da se je na ozemlju, ki so ga naselili Slovenci, ohranilo še staro prebivalstvo, kažejo krajevna imena, ki so bila na naših tleh znana in v uporabi v starem veku, to je v pred-slovanskj dobi. Kdo bi jih sicer mogel sporočiti prihajajočim Slovencem kot predvsem ti Lahi ali Vlahi? Največ je bilo prevzetih imen tekočih voda, manj imen naseljenih krajev, najmanj pa imen gora. Večje število imen je prevzetih in ohranjenih ob zapadnem robu slovenskega narodnostnega ozemlja, kjer so bile zveze s starim prebivalstvom močnejše in kjer se je to tudi med Slovenci deloma ohranilo. Od imen tekočih voda so Slovenci prevzeli označbe za skoraj vse velike reke, kot Savo, Dravo, Sočo, Krko, Kolpo, Nadižo, Muro in še druge; po teh imenih so Slovenci na podlagi starega naziva tudi za pritoke večjih rek oblikovali nazive kot Murica, Krčica, Savica, Kokrica, Savinja, Dravinja. Od imen naseljenih krajev so se nekatera ohranila za kraje, nastale na mestu ali v bližini stare naselbine, na primer Poetovio - Ptuj, Celeia-Ce-Ije, Carnium-Kranj, Longaticum-Logatec, Bi-lachinium-Beljak, Atrans-Trojane. Qd starih imen gora, gorovja in podobnih niso nekatera postala živa v slovenskem jeziku, na primer ne Alpes Juliae •— Julijske Alpe, Carvancas — Karavanke; pač pa so Slovenci prevzeli stari Carusadius za Kras, Ad pirum (kar pomeni «pri hruški) pa so prestavili v Hrušica. S številom, vlogo in z ostanki predsloven-skega prebivalstva ob naseljevanju in prihodu Slovencev pa ne gre pretiravati. Naloga novejše slovenske zgodovinske znanosti je bila in bo še določiti predslovenskemu prebivalstvu pravi delež. Se posebej pa ne gre germanskim ljudstvom, ki so se za daljšo ali krajšo dobo pojavila ali zadrževala na ozemlju, naseljenem kasneje po Slovencih, dajati tak pomen, kot so jim ga hoteli dati razni nemški pisci novejše dobe, posebno neposredno pred in za časa zadnje vojne. Pisanje teh piscev je bilo bolj v službi političnega nemštva in njegovega ekspanzionizma kot pa resnične znanosti. Pojav Germanov na našem ozemlju pred prihodom Slovencev se je od te strani naglašal s posebnim poudarkom v zvezi s kasnejšim prihodom Nemcev, ki so se v naše kraje začeli naseljevati v 9. stoletju; skušale so se najti ali dokazati nepretrgane zveze v germanstvu območja, ki so ga v zgodnjem srednjem veku naselili Slovenci, najti s silo most med Germani izza časa tako imenovanih selitev in Nemci srednjega veka na slovenskih tleh. Nesporno je, da so se Germani pred Slovenci za daljša ali krajša obdobja pojavljali na ozemlju, ki so ga kasneje naselili Slovenci. Toda teh Germanov ni bilo toliko po številu in niso se toliko časa zadrževali na kasnejšem slovenskem ozemlju, da bi jim mogli prisojati tako vlogo in pomen, kot so to hoteli nekateri, še manj pa, da bi se preko njih dal napraviti nepretrgan most, ki bi družil te Germane izza časa pred prihodom Slovencev z Nemci, ki so nekoliko stoletij kasneje prišli med Slovence. Dokazi, ki so jih za nepretrgano zvezo med enimi in drugimi Germani iskali in navajali ti novejši nemški pisci, so zelo majavi in nezanesljivi. Najdbe raznih predmetov, kot na primer zapestnic in zaponk, ki po svoji izdelavi kažejo na germanske Gote, so skromne po številu in še oddaleč ne morejo biti členi in dokazi nepretrganega germanstva Koroške od pred 1400 leti pa do visokega srednjega veka in do danes, kot se je to tako rado naglašalo in trdilo. Gotstvo Koroške tudi ne dokazujejo razna krajevna imena, iz katerih so hoteli nekateri napraviti kar cele naselbine Gotov na Koroškem. Ni potrebno mnogo dokazovanja, kako nemogoči, trhli in prisiljeni so dokazi o Gotih na Koroškem, po sili sestavljeni na podlagi nekaj krajevnih imen, ki so dejansko izpeljana od osebnih imen in nimajo s starim ljudstvom Gotov nobene neposredne zveze. Podobno kot z Goti se je pretiravalo in delala sila z germanskimi Langobardi, čeprav moramo reči, da imamo o njih več arheoloških najdb in več dokazov za njihovo začasno zadrževanje na slovenskih tleh. Skušalo se pa je preko tega dokazati, da je obstajal na Koroškem in Kranjskem velik utrjen pas z utrdbami in nastanjen z vojaki, ki da je branil Italijo in so ga obvladovala razna ljudstva, nazadnje Langobardi: ob in v tem utrjenem pasu pa da so bili nastanjeni graničarji germanskega rodu, ki da so se prejkone ohranili še izza rimske dobe notri do tistih časov, ko so prišli v te kraje nemški Bavarci. Prihod Slovencev se sicer priznava, toda le kar tako mimogrede; ti Slovenci pa so našli v Alpah še staro prebivalstvo, predvsem Germane in na čelu karantanske države se kmalu pojavijo germanski vojniki; slovenska vojvodina v Karantaniji se je razvila v odvisnosti in pod ustavnopravnim vplivom germanskih Langobardov. V zvezi s tem se je za imena raznih krajev na Slovenskem skušalo najti germansko razlago ter obstoj, ki sega v čase Gotov in Langobardov; s temi imeni se je hotelo ustvariti kar cela stara germanska jedra med Slovenci. Na te starogermanske okoliše in ta imena, katerih germanstvo je zelo dvomljivo ali pa celo nemogoče, naj bi navezalo zgodnje nemštvo v naših krajih. To pa naj bi bilo že tako zgodnje in močno, da je bila že pred sredino 8. stoletja po Nemcih naseljena celovška okolica in Savinjska dolina s Celjem, pred letom 800 že Celovška kotlina, Gorenjska, kraji ob spodnji Krki na Dolenjskem ter ob spodnji Sotli, del Podravja in srednja Štajerska. Vse to se je skušalo pokazati tudi na zemljevidu. Te in take trditve so zgrajene na zelo trhlih in majavih podlagah. Resna znanost jih je in jih more z lahkoto ovreči. Ono malo, kar vemo o Germanih pred Slovenci, se je močno pretiravalo in napihovalo s slabo prikrito namero, najti in dokazati na slovenskih tleh kar največ zgodnjega germanstva, najti most med predslovenskim germanstvom in kasnejšim nemštvom in pri vsem tem izločiti iz zgodovine v čim večji meri Slovence in njihovo naselitev. Vprašajmo se končno, kako se je ta naselitev po prihodu Slovencev izvršila? Tudi to vprašanje je bilo ter je predmet živahnega razpravljanja v novejši slovenski zgodovinski znanosti. Velike reke, ki tečejo iz Alp v srednje Podonavje, so bile glavni kažipot slovenskemu prodiranju in naseljevanju proti za-padu. Od zgornjega Posavja so se slovenski naseljeni tokovi obrnili tudi na Kras ter so preko Krasa dosegli morje in skrajni severovzhodni rob zgornjeitalijanske ravnine. Naselitev Slovencev se je podobno kot naselitev Slovanov vobče izvršila v sorazmeroma zelo kratkem času. Pojav te po času zelo nagle naselitve in raprostranitve bo tudi pri Slovencih razložiti z delno ohranitviio in pretopitvijo še preostalega predslovenskega prebivalstva. Veliko več kot si včasih mislimo, je od staro-prebivalcev prešlo v slovenske prišleke. Ne samo po krvi, marveč tudi pridobitev mate-iizlne kulture. Ne gre pa pri tem pretiravati ali celo potvarjati. Ne v smislu namernih trditev raznih nemških piscev o neprekinjenem germanstvu na slovenskih tleh, kar smo že povedali. Ne gre pa pri tem tudi m eliravda v smislu neke prvotnosti ali avtohtonizma Slovencev, ki da so nedosljeni od drugod od nek-cw rastli in izrastli iz ljudstev na ozemlju, na katerem prebivajo še danes, kakor hočejo to v nasprotju z neizpodbitimi zgodovinskimi dokazi nekateri novejši rusko sovjetski znanstveniki. Zemlja in njene površinske oblike, gozd in že od staroprebivalstva za obdelavo pridobljene zemlje, z vodo bogata ali revna zemlja, kakovost in s tem plodnost in neplodnost zemlje, vse to je predstavljalo glavne gospodarske pogoje slovenske naselitve. Zemlja, ki je bila že od prejšnjega prebivalstva obljudena in kultivirana, je to območje, ki se je vanj Slovenec po svojem prihodu najprej usmeril in ga naselil. Pri naselitvi Slovencev moremo razlikovati večje število naselitvenih tokov, jeder in okolišev. V gorskem svetu so jih na priroden način obmejevale in zaokroževale večje doline in kotline. Drugod zopet je bil neprediren in tudi po staroprebivalcih še ne-izkrčen gozd, ki je črtal meje starejšim slovenskim naselitvenim območjem. Nižji gričevnati in nižjegorski svet, pasovi in predeli ob robu ravnin in dolinskih tal, prisojni položaji pa tudi na široko odprte kraške planjave —-to so bili predeli, ki jih je Slovenec po svojem prihodu v novo domovino najprej in najraje naselil. Podroben pregled slovenskega naseljevanja od pokrajine do pokrajine bi nam to pokazal in potrdil. Pokazal bi nam predele, ki so bili v stoletjih po prihodu naših prednikov najprej naseljeni. Toda tako razpravljanje sega že izven okvira tega spisa, ki je hotel predvsem pokazati na nekatera glavna vprašanja, ki so predmet novejšega zgodovinopisja glede prihoda Slovencev in njihove prve razprostrajenosti na ozemlju med Donavo in skrajnim zgornjim Jadranom, ter med Panonsko nižino in izviri velikih vzhodnoalpskih rek pred več kot trinajstimi stoletji. V usodnem tisočletnem procesu, ki mu pravimo germanizacija slovenske zemlje, so Slovenci velik del tega ozemlja izgubljali in ga izgubili. Vse do pred približno pol tisočletja, ko se je ta proces do neke mere ustavil, ko se je izoblikovala več ali manj strnjena slovensko-nemška jezikovna meja in so se odtlej Slovenci obdržali na zemlji, na kateri žive še danes. Življenje na morskem dnu MIROSLAV ZEI V starih časih človek še ni vedel, da krijejo oceani s sredozemskimi in stranskimi morji dvainpolkrat toliko površine, kot je vseh celin in otokov. Morje mu je tedaj veljalo za brezmejno vodovje, po katerem je plavala velikanska želva in nosila na svojem mogočnem oklepu — našo Zemljo. — Stari Grki, ki so verovali v bogove, so imeli celo morsko božanstvo, Pozejdona. Ta jim je v svoji jezi tresel ocean in tako ustvarjal valove, da so požirali nejeverne in predrzne pomorščake. Tako in podobno so si mislili naš svet pred tisoč in več leti. Napačne pojme o naravi in življenjskih pojavih, ki nas obdajajo, je človek polagoma in stežka ovrgel. Pa ni čudno, saj ga je to tudi prepogostoma stalo mnogo žrtev in še danes plačuje človeštvo visok davek oceanu in sploh naravi v prizadevanju, da ji zagospodari. Prvo objadranje sveta je zahtevalo neverjetno veliko žrtev: od dve sto petinsedemdeset udeležencev se jih je vrnilo v domovino le osemnajst. Se pred sto leti je stala plovba iz Evrope do rtiča Dobre nade na jugu Afrike po eno človeško življenje. Nič čudnega zatorej, da se je prava slika o obsežnosti in velikosti oceanov le polagoma izpopolnjevala iz stoletja v stoletje, od ekspedicije do ekspedicije prav do današnjih dni. Se bolj površno in celo mračno predstavo pa je imel človek o življenju v morju in njegovih pojavih. Niti sto let ni od tega, ko so še bili znanstveniki prepričani, da v velikih morskih globinah ni življenja. Kakšno naj bi tudi bilo to življenje, ki si je izbralo in vzdržalo skrajno neugodne življenjske pogoje, kot jih srečujemo v morskih globinah, kamor nikdar ne prodre niti najslabotnejši sončni žarek, kjer je velikanski pritisk in hud mraz. Se več, znanstveniki, ki so dognali, da toplota pada, čim bolj je morje globoko, so sklepali, da je v globinah večen led brez vsakršnega življenja. Verjetno bi tako napačno naziranje vladalo še dokaj časa, tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko je Great Eastern (čitaj Grejt Istn), prvi kolos med parniki, polagal v letu 1866 telefonski kabel iz Evrope do Amerike, so istočasno potegnili z morskega dna kabel, ki je bil že prej položen, a pretrgan. Ta kabel je ležal že nekaj let na morskem dnu in nanj so se naselile raznovrstne globokomorske živalice skorjastih oblik, kot so spužve, mahovnjaki in podobno. To so bila prva bitja, ki jih je človek privlekel iz temnih oceanskih globin. Tako se je dokončno razpršil vsakršen dvom o globokomorskem življenju. Kmalu potem, ko so odkrili prve znake globokomorskega življenja, je izplula konec leta 1872 iz portsmutske luke angleška korveta Challenger (čitaj Celendžer) na prvo globokomorsko ekspedicijo. V štirih letih so najodličnejši znastveniki prekrižarili in raziskovali vse oceane od površine do dna, izmerili so največje morske globine ter nalovili najraz-novrstnejše in do tedaj še nepoznane živali, ki žive na globokomorskem dnu. Nabrali so toliko gradiva, da so postavili čvrste temelje moderni znanosti o oceanu. Zavesa, ki nam je zakrivala oceanske globine, se je pričela trgati. Odsihdob so se znanstvene odprave množile in vrstile druga za drugo, posebno ko so se tehnični pripomočki za prodiranje v tajne oceanskega življenja vse bolj izpopolnjevali. Danes izmerijo z jekomerom* že v nekaj sekundah tudi največje globine natančno, medtem ko so še pred sto leti potrebovali za tako merjenje po več ur in pri tem delu delali vedno manjše ali večje napake. Naše znanje o oceanu je postajalo na ta način vse bolj temeljito. Tako je človek obračunal s starimi mitološkimi bajkami in bogovi, ovrgel srednjeveške mračne nazore in začel v zadnjem stoletju našega veka prodirati globoko v bistvo narave, v tajne oceana. Ko se bližamo morski obali, nas preseneti široko obrobje, ki bi ga lahko imenovali mejni pas med zemljo in morjem. Čeprav je to področje še kopna zemlja, se tam vendar že tolikanj uveljavlja morje, da se naseli prvo nekaj polžkov, rakcev in podobnih trdoživih morskih prebivalcev in nič več. Zivah-neje obljuden je obalni pas, ki ga morje poplavlja v rednih presledkih dvakrat dnevno in ga prav tolikokrat tudi razgali, da ga božajo in suše žgoči sončni žarki. Ta značilni pojav morja imenujemo plimo in oseko; morska gladina se približno vsakih dvanajst ur nekoliko dvigne in vmes prav tolikokrat zniža. V Jadranu je tako redno dviganje in nižanje morske površine majhno in ne presega niti enega metra. Drugod v svetu pa je lahko plima prav mogočen val, ki poplavi tudi do deset in več metrov visoko obalo. Seveda je tam tudi oseka velika, da se pokaže širok obrežni pas, dokler ga ne poplavi naslednja plima. V plimi so se bitja v tem področju tako ali drugače zavarovala, da jih ne odtrga morsko valovje ali ne izsuši žgoče sonce, ko nastopi oseka. Zato so tu živali zaščitene z * Jekomer je priprava, s katero merijo morske globine: kratke zvočne valove pošilja posebna priprava na ladji proti morskemu dnu; tu se odbijejo in pridejo ponovno do ladje. Globino izračunajo iz časovne razlike in znane valovne hitrosti. močnimi apnenčastimi ogrodji in se tesno oprimejo skale; tu in tam se celo zasvedrajo v živo skalo ali pa se poskrijejo v razpoke in pod kamenje, si izkopljejo peščen rov ali podobno. Značilni prebivalci tega življenjskega sveta so živi svedri, školjke, ki si vrtajo pravcate rove v žive skale, v kamnite pomole, v betonske zgradbe, pa tudi v lesena bruna, deske in celo v lesene ladje. Tam tiče skriti in zavarovani pred sovražnikom in morskimi valovi. Z doraščanjem si svoje rove širijo in poglabljajo ter žro pri tem drobne organske delce, drobir, ki jim ga naplavlja morje. Živi svedri so svojevrstni mojstri v kamnoseštvu in neverjetno učinkoviti rušilci kamnitih morskih obal. Prav tako pa tudi škodijo posebno lesenim zgradbam in ladjam. Se danes se proti njim bori pomorščak in graditelj ladij z vsemi sredstvi, kar jih pozna. doživnjaki, pa tudi mahovnjaki, školjkice in še mnogo drugega pisanega živega sveta. Se slikovitejša so morska pobočja v tropskem področju, ki jih obraščajo mirijade apnenčastih koraljnikov, združenih v čvrste podmorske grebene, korališča. Majhni koraljniki z apnenčastim ogrodjem brste drug na drugem in s tem ustvarjajo že v kratkem času velikanske množine morskega dna, sipine; te postajajo sčasoma zaradi svoje hitre rasti in kamnite trdnosti nevarne plovbi in ladjam. Tudi tu se razvije prav pisana družba živali in živalic neverjetnih barv in oblik, kakršne premore le tropsko življenje. Ugodne življenjske razmere, predvsem pa dovolj sončne svetlobe, toplote in hrane ter primerni življenjski prostor, so omogočili veliko obljudenost na plitvomorskem obalnem področju; tu vrvi bujno življenje v najsrditejši borbi za vsak- Rački samotarci. Poletna vedrina in jutranja tišina imata prav svojevrsten čar ob prebujajoči se morski kamnitni obali. Kako gladko in bistro je tedaj morje! Skozi kristalno vodo prodira naš pogled globoko do dna; tu se poigravajo urne srebrnkaste ribice v jutranjem sončnem žarku med algami, koraljniki in drugim svetom čudežnih oblik, barv in življenja obmorskega sveta. Tukaj je življenje najživahnejše. Primerna trda podmorska pobočja nudijo ugodno prijemališče morskemu rastlinstvu, algam, ki se pri zadostni sončni svtelobi bohotno razvijejo in tako ustvarjajo kar najugodnejše življenjske razmere plitvomorskemu živalstvu. Nikjer drugod ni življenje v morju tako pisano in bogato kot prav v plitvomorskem obrežnem področju. Med košatimi rjavimi, rdečimi in zelenimi algami prebiva nešteto majhnih, za oko predrobnih enoceličarjev, črvičev in rakcev, po stebelcih se lepijo polžki, tam se pritrjajo razni koraljniki in tem podobni tr- danji kruh in obstoj vrste. Nikjer drugod ne srečamo tako različen način življenja in nikjer drugod ni toliko različna tehnika pri napadu in v obrambi. V področju, kjer je še znaten vpliv valovanja, so živali trdno zgrajene in imajo močno apnenčasto ogrodje; če pa so nizkih rasti, se privijejo k tlom ali poskrijejo med koša-tostjo alg. Morski ježki se si prisesanimi nežicami oprimejo skal in si sčasoma celo izkopljejo plitve jamice, iz katerih jih morje zlepa ne odnese. Čeprav so dobro oboroženi z dolgimi bodicami, se tudi spretno krijejo in za-krinkavajo, kot na primer sovražnik v vojni. Na svoj oklep si devajo drobne kamenčke in morske alge, kar jih ščiti pred sovražnikovim pogledom in preveliko svetlobo. Vendar jim vsa ta obramba prav malo koristi, če jih odkrije morska zvezda, velika roparica, ki se loti in zlahka obvlada razne oklopnike, kot so školjke, polži in morski ježki. Naj bo je- žek še tako oklepljen, ga zvezda vendar obda s petimi kraki, izviha nanj 3voj raztezljivi želodec ter ga prebavi kar izven telesa. Tudi mnoge rakovice, mali kratkorepi raki se radi zakrinkavajo. S kleščami si natrgajo nekakšne vejice morskih alg in jih pritrdijo na svoj oklep; tako so podobne prej šopom alg kot raku. Mnogi rakci se spravijo s svojim zadkom v polževo prazno mpino in branijo z dolgimi kleščami morebitnemu vsiljivcu vhod v svoj dom. Nekatere ribe pa jim s svojini grbastim zobovjem zlahka zdrobe ta umetni oklep in jih pojedo. Dostikrat si tak rak-samotar, kakor mu pravimo, nadene na svojo polževo lupino morsko spužvo (gobo), ki ga kmalu popoloma obraste; nič ne de, če jo le s težavo prenaša po težko prehodnem morskem dnu, varen je pa le. Tako in podobno zakrinkavanje najdemo na vsakem koraku v morju. Zanimivo je življenje na plitvomorski obali. Nekatere ribe, ki tu žive, imajo celo strupene bodice; bosonogi človek, ki stopi na tako ribo, začuti pekočo bolečino, ki lahko traja tudi po več dni. Mnoge ribe se zakopavajo v pesek in tam preže neopazne na svoj plen ali pa se tako spretno prilagodijo barvi v področju, kjer žive, da so varne pred sovražnikom. Mnoge obalne ribe skrbe na poseben način za svoje malčke, jim grade mala gnezda ter jih ščitijo pred valovi in sovražnikom. Zanimivo je, kako skrbi morski konjiček za svoje potomstvo. Samica mu izleže jajčeca v trebušno vrečko, kjer se ta razvijajo v majhne konjičke, ki zapuste to svojo čudno zibelko šele tedaj, ko so že sposobni, da začno samostojno življenje. Veliki glavonožec hobotnica si gradi svoj dom iz robatega kamenja, ki ga zapušča ponoči, ko gre na lov. Mnogi polži rijejo kar pod peskom, od koder iznenada napadajo svojo žrtev. Nekateri med njimi navrtajo zaprto školjko in jo izsesajo z dolgim iztezljivim rilč-komj drugi izločajo jedko slino, ki topi školjkam, polžem in drugim oklepljenim živalim lupine, a tretji imajo strupen ugriz, ki je celo človeku nevaren. Morsko dno ni povsod kamnito; pravzaprav je takega morskega dna prav malo, saj ga kmalu pokrijejo drobne usedline, pesek in blato, ostanki živalskih ogrodij in glina, ki jo z obale izpirata dež in voda. Seveda se je tudi življenje razvijalo tako, kakor so se spreminjale razmere v življenjskem področju. Na peščenoblatnem morskem dnu rastejo morske trave, ki ustvarjajo nekake podmorske pašnike do globine dvajset ali trideset metrov; globlje je že premalo svetlobe za njihov razvoj. Alge uspevajo tudi globlje, vendar so pri sto do dvesto metrih redke. Zato imajo živali v večjih globinah drugačne življenjske razmere kot v plitkomorskem področju, kjer je še dovolj rastlinstva, svetlobe, prezračevanja in drugega. Sončna energija je prav gotovo najmočnejši vir, ki upravlja življenje na našem planetu; to vidimo na kopnem in v morju. Tam kot tu je sončna svetloba potrebna zeleni rastlinski celici, da proizvaja iz ogljikovega dvokisa in vode organsko tvar, škrob. Cim več je sonca, tem večja je proizvodnja, tem bujnejša je rast. Sončni žarki pa ne prodro kdo ve kako globoko v morje; že razmeroma tanek sloj vode jih upija. V globini, kamor sončna svetloba slabo prodira, je tudi rastlinstvo redko in se zato razvija le v površinskem delu. 2e v globini približno enega metra je sončni žarek oslabljen za polovico, a v globini sto do dvesto metrov zgubi popolnoma svoj vpliv. Globlje v morju rastlinstvo ne uspeva, saj nima potrebne sončne energije, osnovnega pogoja za obstoj. Tako ima sončna svetloba tudi odločilen, čeprav le posreden pomen za živalstvo na morskem dnu. Na plitvem dnu, ki ga sonce še osvetljuje, se bo naselila rastlina in prav tako tudi živalstvo, saj bo tam imelo obilo rastlinske hrane; zato se prehranjuje živalstvo v obrežnem pasu še predvsem z rastlinsko hrano, čeprav tam tudi mesojedov ne manjka. Na globokomorskem dnu pa prebivajo le take živali, ki žro živalsko hrano ali pa se zadovoljujejo le z organskim drobirjem; ta nenehno pada, nekako «dežuje» iz zgornjih osvetljenih slojev in se kopiči na morskem dnu kot ostanek poginulih in razpadlih rastlinic. Naš pogled ne prodre globoko v morsko globino. Se v našem Jadranu, ki ga štejemo med najbolj bistra morja, zgubimo dno prav kmalu z vida; to je v globini približno dvajset metrov, večinoma pa še prej. Kar je globlje, ne vidimo več. Tedaj si pač moramo pomagati na drug način, saj nam neposredno opazovanje ne koristi; oceanografi love s posebnimi pripravami živali na morskem dnu. Po kamnitem in sploh trdem dnu stružijo s posebnim strugalom, a na blatno in peščeno dno spuščajo grabilce, ki zajemajo nekaj morskega dna z vsemi živalmi, ki se tanv skrivajo. Z veliko vrečasto mrežo vlačnico, ki jo vlečejo po morskem dnu, polove bežeče ribice, nad dnom plavajoče glavonožce, rake in drugo, kar se tam potika. Vendar tudi to ni popolnoma zadovoljilo človeka, ki je hotel spoznati življenje na globokomorskem dnu. Končno se je znastvenik sam spravil na morsko dno. V posebni potapljaški napravi, ki jo imenujejo Skafander, je potapljavec prišel celo sto metrov globoko, globlje zaradi prevelikega pritiska ni mogel. Zato so tehniki zgradili posebne kovinske krogle in valje, v katerih so lahko skozi debela steklena okenca opazovali in fotografirali morske živali v velikih globinah. S takimi potapljaškimi celicami so do danes prišli skoro tisoč metrov globoko. Ta največja globina, do katere je kdaj koli prišel človek, pa je le desetina največje oceanske globine. Globokomorske živali kažejo nekaj svojevrstnih značilnosti, ki se zelo ujemajo z nenavadnim življenjskim okoljem, kjer je tema, mraz in velik pritisk. Globoko morje je predvsem mirno; tudi najsilnejši viharji ga ne razburkajo. Ze v globini sto, dvesto metrov je vpliv valov malenkosten, tako da se tam že lahko kopiči blato, ki je v obalnem področju še kopenskega izvora. Nasprotno pa je morsko dno daleč od kopnine, sredi morij in oceanov sestavljeno le iz drobnih živalskih ogrodij, kot so apnenčaste lupinice enoceličarjev, kremenčaste iglice morskih spužev, polžje hišice in podobno. Na takem mehkem dnu se živali udirajo pri vsakem koraku, celo pri vsakem gibu v mehko kašnato blato. Na tem področju imajo mnoge živali navadno dolge noge ali pa so ploskih oblik, da se laže ob-drže na površini. Znana japonska rakovica, ki živi na globokomorskem dnu, ima do dva metra dolge členaste noge, čeprav je telo komaj četrt metra dolgo odnosno široko. To je izrazit prebivalec globokega, mirnega morja, saj ga na plitvi morski obali razbije že prvi večji val. Globokomorske živali imajo le slabotno ogrodje; v mirni vodi ga ne potrebujejo. Krhke morske spužve imajo le tanke kremenčaste iglice, ki so včasih tudi več kot meter dolge. Tudi peterosomerni oklepniki, morske zvezde in ježki, ki so pred silo valov na obalah dobro zavarovani v svojem čvrstem apnenča- Morski konjiček. stem oklepu, imajo na globogomorskem dnu le tanke in rahlo spojene skeletne ploščice. Prav tako imajo tudi školjke in polži v globokem morju le tanke in skoraj prozorne lupinice. V popolni temi so oči najslabše čutilo, zato so tako rekoč odveč; ko si globokomorska žival išče hrane, sta ji tip in voh zanesljivejša. Kadar se slepi globokomorski raki parijo, se najdejo le po vohu; tipalnice in sploh vsi občutljivi izrastki na nogah in trupu so izredno dolgi in so zategadelj dobro čutilo za tip. Tudi ribe imajo dolge kožne priveske za tip, medtem ko jim vidni organi krne. Cim globlje gremo, tem bolj pogosto srečujemo ribice samo s slabo razvitimi in celo pokrnelimi očmi; premalo je svetlobe tudi za najbolj občutljivo oko. Pač pa imajo ribe iz tistih globin, kjer je vsaj še nekaj svetlobe, to je nekako med pet sto in tisoč metri, izredno dobro razvite oči, ki mole iz glave kot nekaki teleskopi. Take povečane in izbuljene oči ujamejo še tako slaboten sončni žarek, ki se v teh globinah le medlo poigrava na enoličnih barvah globomorskih živali. Za ribe, rake, glavonožce in druge živali iz globokega morja se je biolog še prav posebno zanimal zaradi svojevrstnih svetilčnih organov. Nikjer drugje na zemlji ne opažamo toliko bogatega fosforesciranja, bioluminiscence ali živega svetlikanja, kakor pravimo; vsaj petina vseh globokomorskih živali se svetlika bodi po vsej telesni površini ali pa samo na določenih in nalašč za to oblikovanih svetilčnih organih. Taka globokomorska ribica ali glavonožec je posejana z drobnimi lučkami, da se zdi kot vlak ali parnik v mračni noči. Znanstveniki in neznanstveniki so v tem globokomorskem svetlikanju iskali namen in pomen. Cernu se živo bitje v temni globini svetlika, kakšen smoter naj bi imele raznobarvne lučke, ki so pri tej globokomorski ribici take, pri drugi drugačne? Tako in podobno so se vpraševali strokovnjaki še v prejšnjem stoletju in celo danes zaide v tako slepo ulico marsikdo, ki ne stoji trdno na tleh prirodo-slovja. Smoter je pač človeškemu pojmovanju in inteligenci blizu, ni pa seveda živali ali rastlini. Darvinov nauk* o razvoju življenja, ki ga priznava danes vsa biološka znanost, nam tolmači, da so bolj ali manj vse prilagoditve le nujna posledica prirodnega izbora. Prilagoditve niso nastale neposredno kot raba in neraba posameznega organa ali sklopa organov. Tako na primer nimajo globokomorske ribe slabo razvitih oči, ker jih v temi niso uporabljale in bi jim zaradi tega pokrnele. * O razvoju življenja, evoluciji, ki jo je jasno začrtal veliki angleški biolog Darcvin, je napisal nalašč za bralce Prešernove knjige prof. Polenec Anton knjigo »Kako so nastala živa bitja«. Verjetneje je, da je zaradi pičle hrane v globokomorskem področju štednja zajela predvsem tiste organe, ki so bili najmanj potrebni. Prirodni izbor in vsakdanja borba za obstoj vrste sta dajala prednost tistim oblikam, ki so bile tudi najprimerneje razvite. Samo na tak način moremo in moramo gledati, kako so se razvile prilagoditve, kako so nastale pisane barve, zlasti pa, kako so se razvili razni organi, oči, tipalke in tudi svetilčni organi. Mnogo globokomorskih ribic se medsebojno razpoznava po raznobarvnih lučkah, ki jih imajo po svojem telesu razvrščene v najraz-novrstnejših vzorcih tako kot barve na kakšnem našem narodnem ornamentu. Nekatere imajo te lučke zbrane v nekake žaromete in si z njimi osvetljujejo pot pred seboj. Nekatere celo prižigajo in ugašajo te svoje lam-piončke na živčni dražljaj. Posebnost teh drobcenih lučk je, kako so svojevrstno razporejene po telesu; te so pri vsaki vrsti drugačne barve v vseh mavričnih odtenkih od zelene, rumene, modre do oranžne, rdeče in vijolične, kar nas zelo spominja na barve pri dnevnih živalih. Prav gotovo se tako različno osvetljeni samčki in samice laže najdejo in plode. Razvoj svetilčnih organov in oči pri globokomorskih ribicah je tu in tam na prvi pogled tudi protisloven. V globokem morju živi ribica, ki si «osvetljuje» z lepimi svetečimi reflektorji na temenu glave svoje temno življenjsko področje, a je pri vsem tem brez oči. Tu bi odnehali tudi najbolj zagrizeni predstavniki, ki zagovarjajo, da so se prilagoditve neposredno razvile. Ta pojav si pač razlagamo tako, da so oči hitreje pokrnele kot svetilčni organi; verjetno pa bodo prej ali slej tudi ti pokrneli. Prirodni izbor kot neizprosna metla čisti in izpopolnjuje življenje. Svetlikanje globokomorskih živali bi lahko imeli tudi za pomemben in neuporaben proizvod žive snovi in celo za nekak neškodljiv parazitizem. Tako vemo, da se svetlikajo tudi razne globokomorske zvezde, celo spužve in druge živali, ki niso in nikoli ne bodo imele kakršnih koli primernih čutil za vid. In kaj so vse te lučke globokomorskih ril bic, glavonožcev in drugih živali iz temnih morskih globin? Navadno so to podkožne tvorbe, ki imajo tu in tam celo nekakšno lečo in reflektor, da odbijajo svetlobo. V teh organih se razvijajo posebne bakterije, ki se svetlikajo in proizvajajo tako imenovano hladno svetlobo (kjer se ne razvija toplota) ter se prenašajo že na samem zarodku iz roda v rod.’ Večina svetilčnih organov pa so žleze, ki izločajo svetlečo sluz. V morskih globinah, kjer ne uspeva več rastlinstvo, ni bujnega življenja; v tem področju so živali redke, poleg tega so tudi slabotne in majhne. Mnoge pa imajo razmeroma velikanska usta in žrelo ter morejo požreti tudi večjo žrtev kot -so same. Živali v globokem morju stradajo, ne najdejo si niti najnujnejše tirane, kaj šele da bi si privoščile kakšen priboljšek. Zato tudi pograbijo vsako redko morebitno priliko, ki se jim nudi, pa čeprav je napadena večja riba kot so same; želodec se jim pri tem lahko tako raztegne, da postane večji kot vse telo. Takih grižljajev pa je seveda malo. Siromašno globokormorsko področje ne dopušča, da bi se te živali razvile v orjake, kot jih srečujemo v plitvem morju ali na kopni zemlji. Zaradi velike štednje, ki je posledica pičle hrane, so pokrneli razni organi, a živali same niso mogle nikoli postati velike. Nekaj podobnega najdemo tudi pri naših jamskih živalih, ki žive v prav siromašnem življenjskem področju. Stednja na materialu je prizadela razvoj oči, ki so v temi nepotrebne, čvrsta ogrodja so postala rahla, tanka in slabotna, saj so v mirni vodi odveč, a sama rast je zaostala. V globokem morju vlada veliko siromaštvo. In vendar so bili ljudje dolgo prepričani in še danes radi verjamejo, da žive v temnem globokomorskem področju prav velike, pošastne, zobate ribe, raznovrstni velikanski polipi', raki in razne fantastične prikazni. Ali bomo res razočarani? V primernih globinah, ne sicer največjih, živi eden teh velikanov, veleliganj ali orjaški glavonožec, ki je tako velik, tako hud razbojnik ,da je prava globokomorska pošast. Deset dolgih lovk, ki obkroža glavo in ima mnogo priseskov, kaže, kakšen velik krvolok je to. Ce se ti že majhna hobotnica privije z lovkami okoli noge, ko stojiš do kolen v morju na kamniti obali in te s svojimi priseski ne izpusti, si lahko predstavljaš, kaj pomeni globokomorski veleliganj. Njegove lovke so do petnajst metrov dolge in debele kot močno človeško bedro; kar primejo z orjaškimi priseski, ne spuste zlepa. Le velikanski kit zo-bač, ki se prehranjuje predvsem z glavonož-ci, se jim lahko iztrga; ta jim je tudi edini sovražnik, kar pričajo ostanki odgriznjenih dolgih lovk r? njegovem želodcu. Veleliganj ima veliko oko, ki je celo večje kot krožnik, kar je jasen dokaz, da prebiva v globinah, ki še niso popolnoma temne. Vendar je tudi globina tisoč metrov, ki je njegovo domovinsko področje, za naše pojme izredno velika in mračna. Veliki morski somi in skati, ki so na j večje ribe, kar jih poznamo, ne gredo nasplošno v velike globine, Večinoma prebivajo na morskem dnu; drže se bolj površine, so odlični * V vsakdanjem govoru sta polip in hobotnica sinonima, izraza, ki isto pomenita; v znanosti pa sta si bolj različna kot sta si izraza ščuka ali slon! Polip je majhna živalca, ki brsti na stebelcu koraljnikov in sorodnih živali; hobotnica je nasprotno posamezna velika žival, ki ima na glavi dolge lovke, živi navadno na morskem dnu ter je nevarna tu in tam tudi človeku. plavalci in zato razširjeni po vseh morjih. Nasprotno pa so skati — izredno ploščate ribe hrustančnice — izraziti stanovalci morskega dna. Skat se le tu in tam dvigne z morskega dna, zaplahuta s svojimi velikimi prsnimi plavutmi kot netopir v zraku in se kmalu spusti ponovno na blatno ali peščeno dno, kjer se hrani in plodi. Med skati pa je tudi izjema prav svojevrstna velikanska manta, ki se povzpne na morsko površino in tam preganja majhne ribice in druge živali. Mislite si morskega skata, ki ima obliko romba in meri po širokem in po dolgem do šest metrov ter tehta več kot tono! Taka velikanska manta pa še prav posebno spretno plava in se poganja tudi iznad morske površine. Ko plane ta velikan dva do tri metre visoko iznad morja in čofne plosko na morsko površino, ga čujejo tudi nekaj kilometrov daleč. Domačini Karibskega morja, ki se potapljajo na morske bisere, se ga zelo boje, ker so prepričani, da jih lahko pokrije s ploskimi plavutami in poje. Ta orjak pa človeku ni nevaren, oko-ravno lahko prevrne tudi manjši čoln z udarcem svoje plavuti: ko ga zadenejo s harpuno raznašali na vse strani, podobno kot prenaša veter cvetni prah žitaric, iglavcev in drugega rastlinstva. Oplojena jajčeca ,lahka kot morska voda, so se razvijala kar v morju in postala drobne ličinke še preden so potonila ponovno na dno; te so potem še nekaj časa krožile z morskimi tokovi. Ko pa so postale velike in pretežke, so se sesedle na dno morja in pričele staro življenje svojih staršev. Tako so ostale mnoge ličinke le malo časa neodvisne od morskega dna, a nekatere med njimi so se sčasoma celo popolnoma osamosvojile in postale izraziiti prebivalci visokega morja. Tam so dozorevali, se plodili in tudi poginjali prepuščeni slej ko prej morskim valovom in tokovom, ki so jih prenašali iz kraja v kraj. Tako se je pričela kolonizacija morskega prostora, tretje razsežnosti, pričelo se je naseljevanje pelagiala, kakor pravimo po grškem izrazoslovju. Najrazličnejši prebivalci tega področja pa so se razvili šele pozno, saj so to razmeroma visoko razvite ribe, ki jih še v prvih geoloških dobah ne najdemo v morju niti v rekah. Tretja razsežnost, globina morja, je imela Morski hudič. (sulica na vrvi) zbeži takoj na morsko dno in vleče za seboj še po več ur ribiški čoln, preden se popolnoma ne utrudi. Ze v prvih dneh, ko se je v svetovnem oceanu prebujalo in razvijalo še najpreprostejše življenje, so se bitja pričela širiti iz svoje prvotne zibelke — plitvomorske obale — na vse strani. Neizprosno življenje, borba za obstoj vrste jih je prav kmalu prisililo, da so pričela zapuščati kolikor toliko ugodne življenjske razmere na plitvomorskem dnu. Umaknila so se pred sposobnejšimi in močnejšimi vrstami ter pričela osvajati tudi manj ustrezna, toda varnejša morska področja. Nekatera bitja so prehajala celo na kopno in ga počasi tudi naselila. Drugi ubežniki s plitvomorske obale, ki so ostali zvesti morju, pa so se selili v večje globine in se sčasoma popolnoma prilagodili novim življenjskim razmeram. Živali z morskega dna so se večinoma plodile tako, da so trosile svoje spolne celice, semenčice in jajčeca kar v okolje, torej enostavno v morsko vodo; morski tokovi so jih odličen pomen, da se je življenje v morju tako vsestransko razvilo. V tem se tudi morje bistveno razlikuje od kopne zemlje. Res je, da so si tretjo razsežnost na kopni zemlji, višino, osvojile ptice in žuželke, vendar so tudi te prikovane na površino zemlje, saj se tam prehranjujejo in tudi gnezde. Za živa bitja je ocean prostor in ne le površina, kot je nasprotno kopna zemlja. Morje je torej neprimerno večji življensjski prostor kot kopnina. Morje je tudi svojevrstno razgiban življenjski prostor. Morski tokovi ga zavrte od temnega dna do sinje površine, od ledenega tečaja do žgočega ravnika. Morsko strujanje prenaša na vse strani večino morskih živalic in rastlinic, ki so sicer nesposobne, da aktivno plavajo, in jih tako razširja, da se ne kopičijo na majhnem prostoru. Prav tako raznaša drobne ličinke, ki pripadajo negibno pritrjenim živalim na morskem dnu, tudi v daljna področja, da postanejo na ta način celo pričvrščene živali tako rekoč svetovljani. MALO TEGA IN ONEGA Število prebivalcev v Jugoslaviji (Iz »Slovenskega poročevalca*) V Jugoslaviji je bil 15. marca 1948 splošen popis prebivalstva, ki je imel nalogo pokazati daljnosežne družbeno-ekonomske spremembe in ugotoviti posledice vojne glede števila in strukture prebivalstva, brati pa dati najrazličnejše podatke, ki so važni za pravilno in realno planiranje v gospodarstvu, v kulturno prosvetnem delu, zdravstvu itd. Zvezni statistični urad je že leta 1948 objavil prve izide tega popisa. Po obsežni obdelavi zbranega gradiva pa je 1950. leta izdal Statistični bilten, ki vsebuje podrobnejše izide po socialnih skupinah in gospodarski delavnosti, sektorju lastništva, poklicu in velikostnih skupinah posestev, nadalje po narodnosti, šolski izobrazbi, pismenosti in po razporeditvi na gospodinjstva. CENITEV ŠTEVILA PREBIVALCEV ZA LETO 1950 Na dan popisa je imela Jugoslavija 15.772.000 prebivalcev (za okrog 20 tisoč več, kakor je bilo sprva objavljeno). Ce to število primerjamo s predvojnimi podatki, tedaj dobimo naslednji prikaz: Ob zadnjem popisu leta 1931 je bilo na področju stare Jugoslavije skupaj z Istro in Slovenskim Primorjem 14.438.000 prebivalcev, ob izbruhu vojne pa 16,760.000. Ce ne bi bilo velikanskih izgub, ki so jih utrpeli narodi Jugoslavije v zadnji vojni in če ne bi bilo nazadovanja porodov v vojnih letih, bi štela Jugoslavija na dan popisa že okrog 18,300.000 prebivalcev. To pomeni, da znaša primanjkljaj zaradi žrtev vojne in nazadovanja porodov v vojnih letih okrog 2 in pol milijona ljudi. Ob naglem izboljšanju življenjskih in zdravstvenih razmer se je začelo prebivalstvo Jugoslavije po vojni spet naglo dvigati. Upoštevajoč število porodov in umrljivost ter druge spremembe, ceni zvezni statistični urad, da je do sredine 1950. leta skupno število prebivalcev v državi naraslo na 16,250.000, to je za skoraj pol milijona ali za 3.1% več kakor ob popisu. V zadnjih 3 desetletjih se je skupno število prebivalcev Jugoslavije gibalo takole: popis 1948 na področju stare Jugosl. 11,985.000 skupaj z Istro in Sl. Prim. popis 1921 13,934.000 14,438.000 popis 1931 . 16,220.000 16,760.000 cenitev 1941 ' — 15,772.000 cenitev 1950 — 16,250.000 Jugoslavija ima danes približno toliko prebivalcev, kakor jih je imela pred vojno v starih mejah; v primeri s predvojnim številom prebivalcev nši današnjem področju (skupaj z Istro in Slovenskim Primorjem) pa imamo še vedno primanjkljaj okrog pol milijona ljudi. Navzlic tem izgubam lahko Jugoslavijo prištevamo med srednje velike države v Evropi. Za primerjavo lahko navedemo, da ima Jugoslavija danes skoraj štirikrat toliko prebivalcev kakor n. pr. Finska (4 mil.), Danska (4.2 mil.) ali Švica (4.6 mil.), približno dvakrat toliko kakor Švedska (6.9 mil.), Bolgarija (7.1 mil.), Grčija (7.8 mil.) ali Belgija (8.6 mil.), pa tudi več kakor Madžarska (9.2 mil.), Češkoslovaška (12.5 mil.) ali Romunija (15.9 mil). SEDANJE PREBIVALSTVO PO REPUBLIKAH Statistika navaja tudi cenitev prebivalstva po republikah sredi leta 1950. Prirastek prebivalstva v primeri z zadnjim popisom seveda ni povsod enak, saj je znano, da je relativno število rojstev v južnih predelih naše države precej večje kakor n. pr. v Sloveniji. Za posamezne republike so izračunali naslednje število prebivalstva (v tisočih): 15. marca sredi 1. prira- 1948 1950 stek v % Srbija 6,528.000 6,711.000 2.8 Hrvatska 3,757.000 3,829.000 1.9 Slovenija 1,392.000 1,422.000 2.1 Bosna in Herc. 2,565.000 2,679.000 4.5 Makedonija 1,153.000 1,216.000 5.5 Črna gora 377.000 393.000 4.2 Skupaj 15,772.000 16,250.000 3.1 Za posamezne pokrajine LR Srbije navaja statistika naslednjo cenitev za leto 1950: ožja Srbija 4,137.000 preb., avtonomna pokrajina Vojvodina 1 mil. preb., avtonomna kosovska - metohijska oblast 720.000 prebivalcev. Siptarji so najštevilnejša narodna manjšina Prvič so objavljeni tudi izidi popisa po narodnosti. Pripadnikov jugoslovanskih narodov: Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev, Črnogorcev in neopredeljenih muslimanov (muslimani turške narodnosti so šteti posebej) — je bilo ob popisu leta 1948: v % celotnega števila prebiv. Srbov 6,547.000 41.5 Hrvatov 3,785.000 24.0 Slovencev 1,415.000 9.0 Makedoncev 810.000 5.1 Črnogorcev 426.000 2.7 Neopredeljenih muslimanov 809.000 5.1 Skupaj 13,792.000 87.4 Prednjih podatkov ni mogoče primerjati s popisom iz leta 1931, ker je takratni režim tudi ob popisu skušal prikazati, da obstaja nekakšen »jugoslovanski narod« in je dopuščal popis le v tem smislu. Tako izkazuje popis iz leta 1931, da je bilo takrat v Jugoslaviji 82,9% pripadnikov »jugoslovanskega na- roda«. O narodnih manjšinah pa daje popis naslednji prikaz: število v % celot- nega št. preb. Siptarjev 750.000 4.77 Madžarov 496.000 3.15 Vlahov 103.000 0.65 Turkov 98.000 0.62 Slovakov 84.000 0.53 Italijanov 80.000 0.51 Ciganov 73.000 0.46 • Romunov 64.000 0.41 Bolgarov 61.000 0.38 Nemcev 55.000 0.35 Cehov 39.000 0.95 Ukrajincev 37.000 0.23 Rusov 20.000 0.13 Zidov 7.000 0.05 Le po nekaj tisoč zaznamuje statistika Poljakov, Avstrijcev, Grkov in Francozov. Pred vojno so bili Nemci največja narodna manjšina v Jugoslaviji. Njih število pa se je zmanjšalo od 590.000 (leta 1931) na 55.000. Glede števila Siptarjev so podatki iz popisa leta 1931 netočni. Siptarji so bili v stari Jugoslaviji najbolj zatirana narodna manjšina, v novi Jugoslaviji pa so dobili vse pravice. Ob popisu leta 1931 so mnoge Siptarje vpisali kot pripadnike »jugoslovanskega naroda«. Le tako si lahko tolmačimo, da je število Siptarjev od zadnjega popisa naraslo od 510.000 na 750.000, oziroma od 3.67% na 4.77% vsega prebivalstva. Madžarov so leta 1931 našteli okrog 540.000, sedaj pa jih je blizu pol milijona. Vlahov, ki so sedaj med narodnimi manjšinami na tretjem mestu, pa pri popisu v stari Jugoslaviji sploh niso poznali. NARODNOSTI PO POSAMEZNIH REPUBLIKAH Med vsemi ljudskimi republikami je Slovenija glede narodne pripadnosti prebivalstva najbolj homogena. Od skupnega števila prebivalcev je na dan popisa odpadlo na Slovence 1,350.000, na ostale narode pa le 42.000 ali 3%. (16.100 Hrvatov, 10.600 Madžarov, 7000 Srbov, 1800 Nemcev, 1460 Italijanov itd.). Omeniti je še, da živi v drugih ljudskih republikah 65.300 Slovencev, od tega na Hrvat-skem 39.000 in v Srbiji 21.000. V Srbiji živi poleg 4,824.000 Srbov, 170.000 Hrvatov in 131.000 pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki vsi skupaj predstavljajo 78.6% celotnega prebivalstva Srbije, še 532.000 Siptarjev (predvsem na Kosmetu), •434,000 Madžarov, 93.400 Vlahov, 73.000 Slovakov, 63.000 Romunov, 52.500 Bolgarov. Razmeroma malo narodnih manjšin ima Hr-vatska. Poleg 2,975.000 Hrvatov, 544.000 Srbov in 44.000 drugih Jugoslovanov je 193.000 pripadnikov drugih narodov (5.1%), med katerimi je največ Italijanov (76.000) in Madžarov (51.000). Narodnostno najbolj pomešano je prebivalstvo Bosne in Hercegovine. Tu živi 1,136.000 Srbov (44% vseh prebivalcev republike), nadalje 788.000 neopredeljenih muslimanov (31 odst.) in 614.000 Hrvatov (24%), razen tega pa je še 26.000 pripadnikov drugih narodov (1 odstotek). Precej narodnih manjšin ima Makedonija. Pripadniki makedonskega naroda, ki jih je 789.000, predstavljajo 69% vseh prebivalcev te republike.. Srbov je le 31.000, med narodnimi manjšinami pa so najmočnejši Siptarji, ki jih je 197.400 (17%), medtem ko je Turkov 96.000 (8.5%). Od celotnega števila prebivalcev Črne gore odpade 91% ali 342.000 na Črnogorce, a pomembnejša narodna manjšina v tej republiki so le Siptarji, ki jih je 19.400. Nekaj o porabskih Slovencih MIROSLAV RAVBAR Severni del slovenskega jezikovnega ozemlja, ki se onstran reke Mure razprostira po ravnini in nizkih gričih, poraslih z borovimi gozdovi, imenujemo Prekmurje. Vršiček tega ozemlja, ki meji na Avstrijo in spada pod Madžarsko republiko, je del Prekmurja in je znan kot Slovensko Porabje. Porabski Slovenci žive v devetih vaseh med naseljem Trdkovo, ki je v Sloveniji, in mestom Monoštrom, kjer je nekoč živelo mnogo več Slovencev kakor Madžarov. Ta predel slovenske zemlje je po trianonski pogodbi pripadel Madžarski. 2e tedaj so odločali o naši usodi Američani in Angleži: maja 1919 je bil sprejet Johnsonov predlog, naj poteka meja med Jugoslavijo in Madžarsko po razvodnici med rekama Muro in Rabo. Tako so ostali porabski Slovenci na Ogrskem, kjer so jih še petindvajset let raznarodovali in tlačili kakor v prejšnjih časih. Po osvoboditvi -— v aprilu 1945 je pokrajino zasedla Rdeča armada — smo pričakovali, da se bodo porabski Slovenci združili z vsemi Slovenci v skupni domovini. Toda to upanje se ni izpol- ||l} S/oJenr/ Madžari 0 »uadi. prt sel j r* rsvw\rf /' PRIMORSKI DNEVNIK GI.ASU.O OSVOIiODIF.NF. FRONTE SI.OVENSKF.GA NARODA 7.A TRŽAŠKO OŽEMI.J E EDINI SLOVENSKI DNEVNIK NA TRŽAŠKEM OZEMLJU Dopise in članke pošiljajte uredništvu: Ulica Montecchi št. 6 - III. nadstr., poštni predal 502 tel f9.3-808 in 94-638 List naročajte pri upravi: Ul. S.. Francesco 20 1 tel. 7.3-38 * DOPISUJTE IN SODELUJTE V PRIMORSKEM DNEVNIKU! PRIMORSKI DNEVNIK izhaja vsak dan na štirih straneh velikega formata s »TEDENSKO PRILOGO" vsako nedeljo Mesečna naročnina 260 lir ♦