Komunisti pod drobnogledom
ZK ne potrebuje omahljivce in oportuniste
Trenutne razmere, v katerih potekajo programsko-volilne seje v osnovnih organizacijah ZK, so lakšne, da je preveč problemov, ki jih je potrebno na tak ali drugačen način razreševati. Zato sem prepričan, da je situacija že sama po sebi taka, da je vse manj bojazni, da bi te seje izzvenele formalno ali stereotipno. So priložnost za resno obrav-navo razmer tako v zvezi komunistov kot družbi. Skratka, ob vseh težavah, ki so, kot zveza komunistov nismo in ne moremo biti za to, da delamo v teh težavah. Prav tako nam nič ne pomaga, če le raz-mišljamo o tem, kako bi bilo, če bi bila situacija drugačna. Zato je zelo pomembno, da znamo ob vsem tem negativnem slikanju stvari in sla-bim ter v resnici negativnim trendom le pravilno ovrednofrti tudi tisto, kar pa smo uspeli, kar smo naredili. In tega tudi ni malo. Vendar nas prav dnevni problemi pritiskajo, da tudi tega, kar smo sami naredili, vsak v svoji sredini, enostavno ne vidimo ali pa menimo, da to ni pomembno ali pa si enostavno tudi ne upamo tega povedati na glas, ker se je potem treba konfrontirati s tistimi, ki trdijo, da ni narejeno nič. In v Šiški teh nekaj rezdltatov je. Le za ilustracijo: kljub neugodnim pogojem gospodarjenja smo uspeli zadržati fizične kazalce proiz-vodnje na nivoju prejšnjih let; v nekaterih organizacijah združenega dela (Aero TOZD Tovarna celuloze in papirja, temeljne organizacije IMP DO IKO, organizacije združenega dela SOZD-a Iskra, Dekora-tivna, itd.) so kljub pomanjkanju investicijskega dinarja uspeli posodo-biti tehnologijo, se preusmeriti v alternativne, bolj propulzivne in izvozno usmerjene programe in še bi lahko naštevali. In ne nazadnje, da šišensko gospodarstvo stoji na zdravih temeljih potrjuje tudi dejstvo, da so šišenske organizacije združenega dela imele skoraj nično število Agrokomerčevih menic (čeprav pa bodo posledice veliko večje glede na delež šišenskega v Ijubljanskem in slovenskem druž-benem proizvodu).
Seveda bi slepili sami sebe, če bi dejali, da je to tisti maksimum, ki
ga tudi v takih pogojih zmoremo. Še veliko je rezerv, sivih las, praz-nega prostora, toda na drugi strani je tudi res, da inflacija, kakorkoli je po svoji naravi ekonomski problem, v naših razmerah postaja vse bolj tudi politični in psihološki problem, predvsem problem zaupanja. In to se v naši družbenopolitični skupnosti še kako odraža ne samo skozi inflacijo materialnih, ampak tudi političnih in tudi čisto človeških in moralnih odnosov. Indikator takega stanja je tudi stanje v zvezi Komu-nistov - v gibanju članstva. V tem trenutku odhajajo rnnogi člani. Eni zaradi neuresničenih, očitno idealiziranih predstav tako o zvezi komu-nistov kot o družbi, zaradi nestrinjanja s spremenjenim načinom dose-ganja avantgardnosti v družbi, ki zahteva ustvarjalno in soodgovorno pozicijo namesto izvrševalske, drugi se pomikajo v senco ocenjujoč zase, da je v tem času okrepijenih napadov na zvezo komunistov bolje ne biti član organizacije, pogosto utemeljujoč in opravičujoč z izgovori, da ostajajo sicer po srcu komunisti, čeprav ne več člani naše organizacije. Skratka, odhajajo tisti, ki jih ne bomo pogrešali, vendar pa tudi tisti, za katere nam ne more biti vseeno. Razlog njihovega odhoda pa je največkrat zaradi principielnih konfliktov, ki so jih imeli v okoljih, kjer delajo in kjer jih osnovne organizacije ZK niso podprle, kjer smo jih puščali same. Zato je nujno, da se na programsko-volilnih sejah ne umikamo, ne bežimo pred obravnavanjem problemov v last-nem okolju. In teh ni malo. Le pogum je potreben, da se v teh težkih razmerah vendarle iegitimiramo kot komunisti, da znamo mobilizirati svojo, ne samo partijsko, temveč tudi delovno in bivalno sredino, da nase prevzamemo del odgovomosti, da to tudi uresničimo, ne pa da del svojega dela prelagamo nekomu drugemu. Ko pa ne gre, ko so problemi prehudi, kadar niso rešljivi samo v okviru ene osnovne orga-nizacije ZK, pa mislim, da mora priti do izraza naša skupna odgovor-nost in solidarnost. Nekaj rezultatov takšnega načina reševanja imamo in na izkušnjah le-teh moramo graditi naprej. Skratka, gre za to, da na programsko-volilnih sejah osnovnih organizacij ZK poka-žemo in dokažemo, da komunisti med seboj ne poznamo oportuni-stičnega trepljanja, ampak da se v resnici pogovarjamo o tem, kakšni so pravi rezultati naše akcije.
Dušan Kumer