ker lahko edino služijo še za poznejše navezave in daljne študije. Samo sinteze zapažanj, pa če so še tako objektivne, največkrat ne zadoščajo, ker so kljub najvestnejšemu delu subjektivne, ker se lahko najsolidnejšemu delavcu na­ videz nepomembni predmeti izmaknejo, ki bi lahko marsikdaj predstavljali važen ključ za nadaljne raziskave. Velikega pomena so tudi razne cisto tehnične analize, ki so podane v tekstu, tako kemične analize keramike, barve, zemlje iz samega terena, kamen, ki je bil uporabljen za izdelavo orodja oziroma orožja, kost itd. Provinienca tega materiala že predstavlja ključ za reševanje importov in trgovine bodisi posredno ali neposredno. Tehnični posegi, meritve, profili itd., ki so priloženi prvemu delu pa služijo za reševanje stratigrafie, lokacije itd. Tatjana Bregant Josip Krašovec, Drulovka, Zbornik Filozofske fakultete III/4, Ljubljana • 1960. 59 strani, 41 tabel, 2 prilogi, 2 sliki v tekstu in nemški povzetek. Po prvem poročilu o Drulovki (Arheološki vestnik VTI/1-2, 1956, S si.) je izšla pri univerzitetni založbi monografija dr. Josipa Korošca »Drulovka«. Avtor obširno obravnava arheološko gradivo najdeno pri arheoloških izkopava­ njih 1956. leta, naselbino ter odnos tega najdišča do ostalih slovenskih neolit­ skih najdišč. . , . , „ ,T„ .„„, Naselbina leži med sotesko Save in njenim mrtvim rokavom. Na tem trikotnem prostoru je bilo napravljenih več sond, ki so dale identičen material. Na drugi strani pa se je hotel s pomočjo njih določiti obseg naselbine, kar je le delno uspelo. Da je tu bila res naselbina, pričajo ostanki hišnega lepa. Kako je naselbina propadla, pa je težko reči. ...,_., +-v, v^n^i Kulturnih ostankov je veliko, posebno keramičnih in kamenitih. Koscem material je po večini propadel ali pa je zelo slabo ohranjen. Med kamenitim gradivom imamo zastopane vse oblike. Artefakti so zelo pazljivo izdelam m skoraj vsi so pripadali nižji plasti okoli 60 cm. . Keramično gradivo pripada grobi in fini keramiki. Po oblikah imamo zastopane skodele, ferine, kupe, posode sorodne amforam, vrče, lonce, posode z dulci in posode na nogah. Poleg tega so še zajemalke, miniaturne posodice, miniaturne steklenice, sitaste posode, pintadere, glinaste jagode, vretenca in držaji kot plastične glavice. Groba keramika je često ornamentirana. Uporab­ ljene so bile tehnika vreza, žlebljenja, vbodov, odtisov prstov m nohtov in tehnika plastičnih ornamentov. Motivika je preprosta. Najpogostejši so snopi vrezanih ali žlebljenih linij v obliki cikcakastih, vertikalnih ah honcontalnih snopov. Večkrat so ti snopi spremljani z vbodi. Le en fragment ima krivoli- nijski motiv. Poleg te keramike imamo še slikano keramiko, ki je druga značil­ nost tega najdišča. Te posode so izdelane iz dobro čiščene gline,_ gladke površine in dobro pečene. Posode so bile slikane pred pečenjem ali včasih po pečenju še zglajene, včasih pa slikane po pečenju. Cesto je bila poslikana zunanja in notranja površina posode. Imamo slikanje z rdečo, belo in crno barvo. Rdeče slikane posode so najčešće zastopane. Na nekaterih rdeče slikanih fragmentih so se ohranili sledovi bele barve, katera je bila nanesena na rdečo osnovo. Na nekaterih pa sledove bele barve. Slikane pa so bile tudi posode ki so bile pred pečenjem ornamentirane v prej navedenih ornamentalmh tehnikah in nato slikane z rdečo, belo ali črno barvo. _ Med materialom iz Drulovke so tudi taki fragmenti, ki kažejo direkten vpliv iz drugih kulturnih področij. Tako so zastopane Ig I, v manjšem obsegu Ig II, slavonska ter badenska kultura in zgodnja bronasta doba. Po skromnih podatkih izgleda, da je bila Drulovka po odselitvi nosilcev poznega neolitika še enkrat naseljena. Najdišče Drulovka s svojim kulturnim materialom ni osamljen primer. Našo kulturo lahko po poznanem gradivu omejimo na Gorenjsko, Štajersko, del Dolenjske, Hrvatsko Zagorje, Hrvatsko okoli Karlovca in del Koroške. Kje je izvor te kulture je težko reči, vendar ni dvoma, da predstavlja nadaljnji razvoj podanavskih neolitičnih kultur. V poštev prihajata lengyelska in slavon- skosremska kulturna skupina. Tu ne prihaja v poštev kakšna migracija iz 247 področja lengyelske kulturne skupine, ampak samo njen vpliv. Odprt problem je tudi z najdišči Hrvatske in zahodnjega dela Slavonije, ta bi morala kot kronološko istočasna z našimi najdišči biti bolj sorodna z našimi najdišči in lengyelskimi, kar pa niso. Danes se ne dajo strogo opredeliti nobeni od teh dveh skupin. Izvor naše skupine leži v neolitskih podonavskih kulturah kot daljna razvojna stopnja, a do sedaj je še neznana osnovna komponenta. Poleg tega bi bili velikega pomena tudi starejši danes še neznani domači elementi. Avtor predlaga, da bi imenovali našo kulturno skupino kljub razlikam kot alpski facies lengyelske kulturne skupine. Nekoč je predlagal tudi naziv »slo­ venska kulturna skupina«. Kronološko je avtor opredelil najdišče na Drulovki m kulturno skupino v katero ta spada, z ozirom na analogije vzete iz Ig I m delno Ig II ter slavonske kulture, v prehodni čas med neolitikom in bronasto dobo, kar bi predstavljalo spodnjo mejo, do katere bi segala naša kulturna skupina. S prihodom nosilcev kulture ljubljanskega barja pa bi naša kulturna skupina polagoma prenehala. Gornja meja bi ležala nekje pri kraju neolitika, nekako istočasno z lengyelsko kulturo. Vendar gornje meje ni mogoče natanč­ neje diferencirati. Po današnjem videzu so ležale naselbine na teže dostopnih mestih. Za kakršne koli detajlnejše sklepe nudijo naša najdišča zaenkrat premalo podat­ kov. Grobovi so razen par grobov iz Ajdovske jame neznani. Za sklepe o ekonomiki so tudi skopi podatki, verjetno pa tudi ta kulturna skupina ne bo izstopala iz osnovne tovrstne koncepcije: najbrže sta lov in ribolov dominirala pred primitivnim poljedelstvom. Tatjana Bregant Stane Gabrovec: Najstarejša zgodovina Dolenjske (Vodnik po arheoloških zbirkah muzejev v Novem mestu, Brežicah in Metliki), Novo mesto 1956, 69 str francoski povzetek, 2 zemljevida arheoloških najdišč ter več fotografij in risb Svoje delo je avtor razdelil na 6 poglavij. In sicer v prvem »Prazgodovina Dolenjske m Posavja« obravnava celoten pregled predzgodovine teh dveh pod­ ročij do vdora Rimljanov. V začetku se ukvarja s problemom kronologije na splošno, potem pa prehaja v kronološko razporejanje vseh važnejših najdb iz obeh področij. Tako obravnava za neolitični čas Ajdovsko jamo in Pijavško jamo pri Krškem, ki obe pripadata slavonsko-sremski kulturi in sta to najza- hodnejsi točki. Istočasno s kulturo Ljubljanskega barja bi živela še Pijavška jama m Šentjernej na Dolenjskem. Kmalu po letu 1200 pred n. e. spadajo depojske najdbe iz Cremošnjic, Jurke vasi in posamične najdbe iz Drnovega Mihovega, Vinjega vrha, Višnje gore itd. Po tem času prihajajo na to področje Iliri. Protoihrsko prebivalstvo imamo v Dobo vi, ki je kulturno povezano v rusko-dobovski skupini in predstavlja panonsko komponento. Na Dolenjskem pa imamo istočasni Ostrožnik pri Mokronogu in najstarejši del Slepška ki predstavljata balkansko komponento. Frva komponenta se nekako zgubi druga pa se nadaljuje v zrelo železno dobo. Ta razvoj nam prinese v letih okoli 600 p. n. e. cvetočo dobo v zgodovini Ilirov. Dolenjska v tej dobi najbolj napreduje zahvaljujoč bogastvu na železni rudi, kar se odraža v bogastvu najdb, ki v tem času izvirajo pretežno iz grobov, naselbine pa so le slabo raziskane To se cuti tudi v razmerju do posavskih najdišč Libne, Malene in Rovišča, pri katerih se zdi, da predstavljajo le neko razlivanje bogastva iz Dolenjske (Magdalenska gora, Stična, Mokronog, celotna dolina Krke, Novo mesto, Smarjeta itd.). Po letu 300 zabeležimo direkten vdor Keltov na naše ozemlje. Odraz njihove kul­ ture zasledimo v izrazito ilirskem področju, ki živi še dalje. V tem času pa imamo poleg starih že čisto latenska področja Miho'vo, Roje pri Moravčah in Neviodunum — Drnovo. Sedaj postajajo politično pomembna tudi plemenske tvorbe Noričanov, Latobikov, Tauriskov, Japodov, Karnov in Histrov. To stanje traja do vdora Rimljanov. V drugem poglavju »Dolenjska in Posavje pod Rimljani« avtor zajema cas rimske okupacije, na koncu pa priključuje slovansko naselitev in čas do 11. stol. Po bojih z Japodi in po mirni politiki Noričanov za svoj obstoj se sele Avgustu posreči dokončno zavzeti naše kraje, ko je ta leta 46 n e anektiral Regnum Noricum in takoj izločil Dolenjsko z Emono in ju priključil 248