DUHOVNI
P A S T IR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIV.	V Ljubljani, maja 1897.	5. zvezek.
Druga nedelja po veliki noči.
I.	Jezus dobri pastir — Marija dobra pastarica.
Jaz sem dobri pastir. Jan. 16, 11.
Že preroki so napovedovali prihodnjega Mesijo kot dobrega Pastirja. Tako se bere pri Ecehielu: Glejte, jaz sam bom poiskal svoje ovce, in jih bom obiskoval. Kakor išče pastir svoje črede . . . tako bom iskal svojih ovac, in jih bom rešil iz svojih krajev, po katerih so se razgubile. In peljal jih bom izmed ljudstev, in jih zbral iz dežel, in jih popeljem v njih deželo, in jih bom pasel po Izraelovih 9orhh, ob potokih in na vseh selih po deželi. Po najboljših pašah jih boni pasel. . . svoje ovce, in jaz jih bom vodil počivat, reče Gospod Kog (34, 11-15 in 23 ..).
Ta prerokovani Mesija stopa danes pred nas v ljubeznivi podobi dobrega pastirja. Vse mišljenje, čutenje, delovanje Jezusovo spričuje, da je v resnici to, kar se imenuje.
Zdaj obhajamo ljubeznivi maj ter se zbiramo krog altarjov Kraljice majnikove. Tolikrat zremo v milo podobo Marije prečisto device, tolikrat čujemo oznanjevati njeno slavo in njeno pomoč, katero skazuje svojim častilcem. Ali nam ni že na misel prišlo, da Je Marija v nekom pomenu tudi to, kar je Jezus svojim ovčicam? M' smo ovce, Jezus je dobri pastir, Marija pa dobra pastarica; ostanimo danes pri tej tvarini. Pokažem vam torej:
1.	daje Jezus naš dobri pastir,
2.	da je Marija naša dobra pastarica.
I.	Jezus je v resnici dobri pastir, kajti
1.	on presrčno ljubi svoje ovčice, človeški rod. — Iz ljubezni do svojih ovac, ki so bile zašle vse s prave poti ter se zgubile, zapusti dobri pastir veličastna nebesa ter stopi na revno zemljo v podobi človeka. Ta ljubezen do črede ga nagne, da kot borno dete zdihuje v betlehemskem hlevčku, da prestaja skozi triintrideset let veliko truda in preganjanja, tri leta hodi od kraja do kraja, da išče zgubljenih ovac ter jih zbira krog sebe. Da bi svoje ovce otel iz pogubnega žrela peklenskega volka, gre dobri pastir celo v krvavo smrt. Bobri pastir dd svoje življenje sa svoje ovce. Večje ljubezni nima nihče . . (Jan. 15, 3.) tako je rekel Kristus. In kar je bil rekel, je sam storil; zapustil nam je ta največji dokaz ljubezni. Da, še več, ne samo za prijatelje, celo za sovražnike je umrl na križu. Saj so bili vsi ljudje vsled greha zgubili milost in prijaznost božjo ter so bili postali sovražniki božji. Ni li to presrčna, nežna, požrtvovalna ljubezen Zveličarjeva do nas nevrednih grešnikov?
Jezus je dobri pastir, ker
2.	vodi svoje ovce na najboljšo pašo. Kakor navaden pastir skrbi za dobro, zdravo in zadostno hrano, tako tudi Jezus za dušni živež. Hrana pa je a) njegov nauk, ki ga je prinesel z nebes. Tega redivnega in poživljajočega kruha ni razdeljeval le on sam, dokler je hodil po zemlji, ko je neumorno oznanjeval sv. evangelij, ampak je tudi poskrbel, da bi njegove ovce ne trpele pomanjkanja. Iz tega namena je zapovedal apostolom ter njih naslednikom, naj gredo po vsem svetu prižigat luč svete vere. Tega povelja Kristusovega sv. cerkev nikdar ni spustila izpred očij, nego zmirom lomi tečni kruh božjih naukov po svojih služabnikih v cerkvi, šoli, pri bolniški postelji in v spovednici lačnim in opešanim dušam. Zatorej, dragi v Kristusu, le seznanite se z naukom Jezusovim, vsem potrebam vaših duš bo zadostil, v njem bote vse našli, luč, tolažbo, pokojnost, moč, pogpm, veselo upanje.
Hrana, ki jo dobri pastir daje svojim ovcam, je
b)	posvečujoča milost. To pa je on zaslužil in pridobil s svojim trpljenjem in bridko smrtjo in jo deli neprenehoma po svojih namestnikih — duhovnih — v sv. maši, sv. zakramentih, v cerkvenih blagoslovilih in posvečevanjih . . med željne ovce svoje ljubljeno črede. Posvečujoča milost je prava hrana za dušo. Kakor telo ne more živeti brez hrane, tako za Doga tudi duša no brez posvečujoče milosti. Najtečnejšo jed, najslajšo pijačo pa ponuja
dobri pastir v zakramentu sv. rešnjega Telesa, v katerem kraljujoč svojim ovčicam ljubeznivo kliče, rekoč: Pokusite in glejte, kako sladek je Gospod (Ps 33. 9.).
Jezus je dobri pastir, ker
3.	vodi svojeovce ter jim kaže pot v nebesa. Še veliko boljšo pašo, kot tu na zemlji, je Kristus namenil svojim ovčicam v večnosti: to so nebesa z nepopisljivo sladkostjo in blaženostjo. Pot tjakaj kaže dobri pastir ne samo s svojim naukom, ampak tudi s svojim vzgledom. On je šel proti nebesom pred nami, mi mu moramo slediti. Ničesar nas ni učil, ni nam zapovedal, da bi sam ne bil spolnoval. Kot glavni zapovedi svoje vere oznani: ljubezen do Boga pa ljubezen do bližnjega. Kdo pa je bolj ljubil Boga, kakor on, ki je rekel, da je njegova jed: spolnovati voljo svojega Očeta? Kdaj je kak človek bolj ljubil svojega bližnjega, kakor Kristus, čegar javno življenje je nepretrgana vrsta ljubezni-polnih dejanj do bližnjega ? Kristus zapoveduje: Ljubite svoje sovražnike, dobro jim Storite . . . (Mat. 5, 44.). Na križu moli on sam za sovražnike. Vabi nas: Kdor hoče moj učenec biti, naj zadene svoj križ in hodi za menoj (Luk. 9, 23.). Prvi sam zadene križ ter ga nese na Kalvarijo. Blagruje uboge v duhu, sam je reven, da zdihne: Lesice imajo jame in ptice gujezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil (Luk. 9, 58.). Blagruje zavoljo pravice preganjane in kdo je bil bolj preganjan kot on sam? Dobri pastir ne zahteva ničesar od svojih ovac, kar bi ne bil sam storil. V vseh čednostih, v vseh bojevanjih nam je zapustil vzgled, le posnemajmo ga, ne komo zgrešili pota, srečno bomo dosegli svoj namen v nebesih.
II. Tem bolj gotovo bomo dospeli tjakaj, če se oklenemo še Marije, če bi se tudi zgubili od Jezusa ter se bali stopiti predenj, našla nas bo dobra, skrbna mati, nebeška pastarica ter pripeljala nazaj v hlev svojega božjega Sina.
Predstavi si Marijo v podobi, kako ljubeznivo drži svoje božje Bete v naročju ter ga moli proti nam, da bi nas klicalo, vabilo, vodilo in blagoslovilo. V tej sliki vidiš Marijo kot Mater dobrega pastirja, pa tudi kot svojo nebeško pastarico. Mnogim kogoljubnim dušam sc je prikazala v taki podobi, tako sv. Janezu °d Boga. Sv. Peter Alkantarski jo je posebno častil pod imenom dobre pastarice. Benedikt XIV. je podelil odpustek sto dnij vsem, ki pred podobo dobre pastarice počaste Mater božjo z jedno češčeno - Marijo. In po pravici. Kajti tudi Marija zvesto in natanko spolnujc vso dolžnosti dobro pastarice, kakor se bomo
18*
takoj prepričali. Marija ljubi, vodi in pase svojo čredo. Kdo bi dvomil,
1.	da Marija ljubi svoje ovčice? Ljubezen Jezusovo do zgubljenih ovac je Marija spremljevala od njegovega spočetja pa do groba. Njeno srce je z Jezusovim jednako gorko bilo za odrešenje in zveličanje ljudij. Pod križem je postala ona naša mati vsled besede Jezusa samega. Ali se pa najde katera mati, da bi ne ljubila svojih otrok? Ali bi bilo mogoče, da bi Marija, najpopolniša mati, ne skazovala ljubezni svojim otrokom? Z ne-številnimi dobrotami je spričevala in še spričuje svojo ljubezen do Adamovih otrok. Največji dokaz ljubezni božje do človeštva — splošna dobrota odrešenja — zgodila se je po Mariji; in kdo bi naštel dobrote, ki jih je že skazala posameznim ljudem? Bolnikom je dala zdravje, jetnikom rešitev, žalostnim tolažbo in grešnikom spreobrnenje. Vse, vse objema z jednako ljubeznijo, vse hoče imeti v hlevu svojega Sina, da, celo svoje sovražnike, zasmehovalce ljubi ter hodi za njimi, da bi jih spravila z Bogom.
2.	Kot dobra pastarica Marijavodi svoje ovce. Navadni pastirji so tudi vodniki svojim čredam; ali gredo s šibo v rokah za ovcami, ali pa gredo pred njimi ter jim kažejo pot, večkrat jih za sabo kličejo z zvončki ali piščalkami. — Marija, nebeška pastarica, ker je zgolj milost in ljubezen, pa ne rabi šibe ostrosti, ampak vodi svoje ljubljene ovce tako, da pred njimi hodi ter jim kaže pravo pot z vzgledom svojih čednostij. Kar je storil njen Sin, to posnema Marija gledč nas. Kakor je Bog nekdaj Izraelsko ljudstvo vodil v svetlem oblaku skozi puščavo; tako vodi ovce z bliščem žive vere, trdnega upanja, goreče ljubezni, globoke ponižnosti, nepremakljive srčnosti, deviške čistosti in vseh drugih lepih čednostij. Večkrat jih kliče za sabo tudi s prijetnim glasom, ne sicer s preprostim zvončkom, ampak z nebeškim glasom, ko jim milo na srce govori: da jih okrepča, če so trudne; osrčuje, če so boječe; ozdravlja, če so bolne; vzdigne, če so padle; k novemu življenju obudi, če so bile mrtve na duši.
Marija vodno gleda po svojih ovcah, da se ne zgubč, da ne padejo v prepad pregreho in se ne pogreznejo v peklensko brezno.
3.	Marija pa tudi pase svoje ovce. Pase jih — pravi sveti Bernardin — s prijetno roso božje milosti. Ker je Marija od božjega Sina pooblaščena zakladnica in delivka nebeških darov, torej njene ovčice tako darove prejemljejo iz rok svoje nebeške pastarico. Zato pravi sv. Bernard: »Bog hoče, da bi ničesar no imeli, kar bi ne
šlo skozi roke Marijine.« Tako nas Marija nasituje, pase svoje ovce, z angeljskim kruhom v zakramentu sv. rešnjega Telesa. V tem pomenu piše sv. Antonin: »Dobra pastarica, pasoča sv. cerkev, vsak dan nasičuje vernike s posvečenim sadom svojega telesa, s kruhom angeljskim, ki je bil v nji vpodobljen (včlovečen) in nam v svetem zakramentu altarja podeljen.«
Marija pase svojeovce s kruhom božje besede. Po Kristusovih namestnikih jim oznanuje tudi sv. evangelij. Ona je bila voditeljica, učenica, podpora apostolov, ki so prvi razširjali Kristusov nauk. Ona je v poznejših letih navduševala apostolske može, da so očitno razglaševali nauk božji. Ona je sv. očakom in učenikom navdihovala modrost, da so tako goreče govorili in pisali; saj njo nazivamo: sedež modrosti božje. Ona je osrčevala sv. mučenike, da so sv. vero zapečatili z lastno krvjo. Zgodovina pripoveduje, da se je Marija mnogim osebam prikazovala, jim oznanovala božjo voljo ter jih učila in tolažila, pa tudi svarila in napovedovala šibe, ako se ljudje ne poboljšajo.
Kaj ne, kako lepo, kako skrbno spolnuje nebeška pastarica svoje dolžnosti do neštevilnih ovac črede Kristusove po širni zemlji? S tem se kaže Marija res tudi kot Mater tistega dobrotljivega Jezusa, ki je devetindevetdeset ovac pustil ter šel za zgubljeno, dokler jo je našel. — Ozirajmo se torej, dragi v Kristusu, zaupljivo proti tej nebeški pastarici, poslušajmo njen glas, ubogajmo jo; zvesto jo častimo, naš dušni blagor bo zavarovala. K nji zdihnimo z besedami (vis. pes. 1, 7.): O prelepa med ženami, pridi, in hodi za stopinjami čred, in pasi svoje kozle (grešnike) zraven šotorov pastirjev. In prišla bo v vseh naših zadregah, pasla nas bo, in pripeljala k dobremu pastirju Jezusu Kristusu, da bomo hvaležno vskliknili (Ps. 78, 13.): Mi pa, tvoje ljudstvo in ovce tvoje Paše, te bomo slavili vekomaj, od rodu do roda bomo oznanovali tvojo hvalo. Amen.	A. Žlogar.
2.	Lurška Marija Devica.
Jezus je naše grehe sam nosil v svojem telesu na križu, naj grehom odmrjenio, in pravičnosti živimo. j, pejr- 2, 24.
I. 1. Nastopil je čas, katerega so se ljudje zolo veselili. Pomladansko zelenje in cvetje nas vabi pod milo nebo. Vsa narava je kakor k novemu življenju prebujena. Travniki in vrtovi bodo
kmalu posuti z brezštevilnimi cveticami, v grmovju in gozdu pa se oglašajo prijazne ptice-pevke.
2.	Posebno pa ste se vi, pobožni kristijani, veselega maja že dolgo veselili, in željno pričakovali, ker nam obeta tudi za dušo ugodne, srečne, zveličanske čase. Ker je pa za kristijane sreča in večno zveličanje le v križanem Jezusu, zato nam sv. mati katoliška cerkev takoj prve dni tega meseca veleva praznovati god najdenja sv. križa, ki ga bomo slavili jutri; in ste prav obilno povabljeni k našemu dobremu pastirju, ki je dal svoje življenje za svoje ovčice, naj bi tudi mi bili pridne in pobožne ovčice Jezusa Kristusa. Tako nas opominja sv. apostol Peter, govoreč: Jezus je naše grehe sam nosil v svojem telesu na lcrišu, naj grehom odmrjemo in pravičnosti živimo (I. Petr. 2, 24.).
3.	Vendar ne samo jutri, temveč vsak dan ste prijazno povabljeni na veselo in rano potovanje k Mariji Devici, ki jo bomo proslavljali ves majnik — tukaj pred podobo ali altarjem Lurške Marije Device. Na to zveličansko romanje vas danes prisrčno povabim, zato vam pred oči postavim Lurško Marijo Devico, in govorim
1.	O Lurdu;
2.	o Mariji Lurški.
II.	1. Ves svet je premrežen z železnicami, po katerih sc rad vozi gospod ali prostak, trgovec ali pa romar. Ako bi se peljali sedem dnij proti zahodu skozi štiristo postaj, pridrdrali bi končno v mesto Lurd.
a) To mesto je na izdatni višavi ali planinici; krog in krog štrlijo gole skale visoko proti nebu; v znožju se razprostira ozka dolinica s snažnim mestom, ki šteje kakih pet tisoč Stanovnikov. Gibanje je prav živahno po cestah in ulicah, ker v lepih kočijah se vedno vozijo tujci in domačini. Nove ulice nastajajo, nove hiše se zidajo romarjem za stanovanje.
h) Prekrasna cerkev smehlja se že od daleč romarjem nasproti, zidana je na visoko pečino — iz samega marmora kakor izrezljana — z bliščcčimi stopnicami, v gotičnem slogu. Spodaj je druga cerkev deloma v pečino vdolbljena, kjer se neprenehoma služijo svete maše. V spodnji ravnici spredaj je nova cerkev rožnovenška.
c)	Vpično pod cerkvijo so tri votline; spodnja je največja, ki ima altar in železni svečnik, na katerem vedno gori črez sto sveč, kakor tudi plamtijo na steni debele sveče. Okoli pa so na žico nadevane bergljice, očali: dokazi čudežne ozdravitve. Na desno *
zgoraj je manjša votlina; v njej je podoba Marije Device v naravni velikosti in ravno taka, kakor se je bila prikazala nebeška Devica tukaj pobožni Bernardiki dne 11. februvarija 1858.
Okoli poldneva tistega dne še na ognjišču ubogega mlinarja nič ni gorelo za bližnji obed; tedaj šele gresta dve hčerki, Marija in Bernardika in sosedova Ivana iz mesta v goščo po hosto za kurjavo. Bernardika rahla in slabotna jo zaostala ter se izzuva, da bi bosa prebredla potok, kar hipoma sliši silen piš močnega viharja, dasi je vse mirno. Ko se je pa ozrla na pečino Masabjel, zakričala bi rada, pa ji ne da glasa. V votlini zgoraj vidi Bernardika v nebeški svetlobi čudežno gospo; snežnobela obleka se leskeče kakor solnce, njene noge nad vejicami ščipeka so bile blede z zlato cvetlico kinčane; višnjev pas ovija krilo in bel pajčolan obdaja telo. Na roki visi rožnivenec z zlatim križem in z zlato verižico pa srebrnimi jagodami.
Deklica osupne in se boji te prikazni, ki jo osrčuje, govoreč: Jaz sem Brezmadežno spočetje; zdaj pij in se umij v izvirku. Na prikazni posebno povelje začne deklica tla votline razkopavati, kar se prikaže voda in teče v čedalje večji množici; priteče je 85 litrov v slehrni minuti, ali na dan 122,400 litrov, ki je provzro-čila že neštevilne ozdravitve.
č) Romarji klečijo noč in dan pred to votlino: imenitneži in prostaki, duhovniki in svetnjaki, gospodje in gospe, mladi in stari celo noč prebdijo tukaj v največji pobožnosti. Celo leto se jih nabere do milijon ljudij; sv. maš se opravi po 35.200; in kadar dojdejo velikanske procesije, sprejme do deset tisoč ljudij sveto obhajilo. Saj se celo iz Amerike, Afrike romarji tamkaj zbirajo.
2. Tako časti ves svet Lurško Marijo Devico. — Sv. Oče, papež Leon XIII., so določili 11. dan februvarija za spomin prikazni ali god Lurške Marije Device. Bog je samo jeden, Sin božji tudi le samo jeden, in tako je tudi Mati božja samo jedna, katera pa ima različna imena od krajev, kjer se je prikazala, od gore, kjer ima cerkev, od časa, ko jo verniki posebno goreče častijo in zaupno na pomoč kličejo. Le tako moremo ali smemo govoriti o Lurški Mariji, ker se je v mestu Lurd na Francoskem prikazala in ker se ondi posebno goreče časti in obilno obiskuje.
Zakaj se je neki Mati božja ravno tam prikazala, in postavila svoj prestol v Lurdu? Božjih sklepov in namenov nihče ne ve; kakor že sv. apostol Pavel to razvija, govoreč: O globočina bogastva, modrosti in znanosti Boga! Kako nerazumljive so njegovo sodbe, in neizvedljivi njegovi poti. Kdo je namreč spoznal misel Gospoda, ali kdo je bil njegov svetovalec? (Rim. 11, 33—34.) Vendar
pa se nam zdi, da je Mati božja ravno v Lurdu postavila svoj milostni prestol zato: a) ker je Francoska gnezdo vseh hudobij; zgodovina nam to spričuje. Tam je nastal grozni punt, ki je prevrgel ves božji in krščanski red; porušil je cerkev, podrl altarje; pomoril je Bogu posvečene osebe, podavil kralje in vladarje. Tam je jama tolovajev in razbojnikov, iz katere so prišli prostozidarji, ter se razkropili po vsem svetu. Tam je začetek nevere in krvavih postav, ki so ločile šolo od cerkve in vzele Jezusu šolsko mladino. Tam je kaluža različnih boleznij in grdob. Reči pač smemo: vse hudo pride iz Pariza ali iz francoske dežele. Bog rad pokaže svojo vsemogočnost, ko si ravno take kraje in osebe za se izbere, za svojo službo določi. Ali ni Peter, trikratni zatajevalec, postal namestnik Jezusa? Ali ni gnezdo paganske gnusobe
—	Rim — postalo središče svetnikov ali služabnikov božjih? In panteon, tempelj vseh malikov, je zbran za cerkev vseh svetnikov! Ravno s tem pokaže Bog prst svoje vsemogočnosti. In Jezus, Sin božji, je stopil na sredo med grešni svet, je naše grehe sam nosil v svojem telesu na križu, naj grehom odmrjemo in pravičnosti živimo. — Posrednica te milosti pa je Marija, ki je ravno na Francoskem postavila svoj milostni prestol, b) da potolaži srd božji.
—	Že sv. apostol Pavel piše: Kjer je bil greh obilen, tam je bila milost še obilnejša (Rim. 5, 20.). Ni ga kraja zdaj na vsem svetu, kjer bi se pobožni kristijani iz vseh stanov, iz vseh krajev tako obilno zbirali, kakor ravno v Lurdu. Ni ga svetišča na širni zemlji, kjer bi se opravilo več molitev in darovalo več svetih maš, kakor ravno v Lurdu! Ni ga kraja od Becajde sem več tako slavnega, kakor Lurd, kjer bolniki na priprošnjo Marije Device skoro dan za dnevom dobivajo telesno zdravje. Kaj še čem reči o dušnem ozdravljenju grešnikov, o spreobrnitvi grešnikov in nevernikov ? Kaj še hočem govoriti o spravi hudobnežev z Bogom, kateri na tisoče ondi opravijo svojo spoved in sprejmejo sv. obhajilo z ganljivo pobožnostjo, da odmrjejo grehom in živijo pravičnosti! — Vse to pa se zgodi po Mariji Devici; ona privabi k sebi grešnika; ona mu odpre slepe oči, da spozna greh, omehča mu srce, in nagne k pokori ; ona mu sprosi milost sv. stanovitnosti, da vse razžalitve pred Bogom popolnoma popravi ter Boga pomiri s pravo pokoro.
III.	Ljubi kristijani! tudi mi potrebujemo milosti božje. Zatorej vas milo vabim k Mariji Devici — ne v daljni Lurd, temveč sem v župnijsko cerkev, kjer bomo pred podobo in altarjem Lurške
Matere božje obhajali ves mesec sv. šmarnice. Prihajajte marljivo in rano, naj nam ona milosti pri Bogu sprosi.
»Ti pa reve nas tolaži,
0 Marija, polna gnad;
In v nadlogah nam pokaži Svojega telesa sad.
Kadar bomo se ločili,
Vzemi dušo v sveti raj,
Da te bomo tam častili,
Kjer kraljuje večni maj! Amen.
Simon Gaberc.
Tretja nedelja po veliki noči (Varstvo sv. Jožefa).
I. Boj za krščansko čednost pa njeno plačilo.
Vi bodete žalovali, ali vaša žalost se bo spremenila v veselje.
Jan. 16, 20.
V zadnjem govoru do svojih učencev ob slovesu pred trpljenjem je zaznamoval Zveličar dvojni čas, na katerega naj posebno pazijo: čas velike žalosti in čas posebnega veselja. — Ne bo dolgo, jim reče, in jaz ne bom več hodil med vami, ker delo odrešenja je dokončauo, in jaz se vrnem k Očetu, kateri me je poslal. To je ravno za vas žalostni čas, čas notranjega boja, stisk in preganjanja. Čujem že veseli krik vaših sovražnikov, ki žele zatreti vas in vaše oznanjevanje evangelija; vidim vašo žalost in vaše solze. Pa ne obupajte! Na čas žalosti sledijo kmalo dnevi veselja. Žena, kadar je na porodu, ima žalost, ker je prišla njena ura, spominja se bolečin, ki jo čakajo. Kadar je pa ura pretekla, ne misli več na bridkost od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi za vas je zdaj še čas žalosti; pa kmalo bo minil in za tem pride čas plačila. Vaše srce se bo veselilo pri mojem pogledu in tega veselja vam ni ^sovražnik ni preganjalec ne bo mogel odvzeti.
Ali se pa, dragi v Kristusu! kristijanu, ki hrepeni po čednosti, tu na zemlji morda godi drugače? Ali ni tudi zanj ta čas, dokler na svetu živi, čas vojskovanja, stisk in preganjanja? Učenci Gospodovi so se morali bojevati in trpeti zavoljo sv. vere tu na 'zemlji. Tako se mora tudi čednostni kristijan bojevati in trpeti. Učenci so zmagali vsa nasprotovanja in so se veselili svoje zmage in plačila. Tako bo prejel plačilo tudi čednostni kristijan. Ako je hoj dokončal, trpljenje prestal, je veselje in blaženost njegovo
«
plačilo. V kraljestvu božjem, ali kar je ravno tisto, v kraljestvu krščanske čednosti je marsikaj žalostno, grenko in oplašljivo ; ali slednjič vendarle donaša sladko, blaženo veselje. Krščanska čednost ima torej svoj boj, pa tudi svoje plačilo. To bo obseg današnjega govora. Zato rečem:
a)	Težavno je vojskovanje,
b)	veličastno je plačilo krščanske čednosti.
I. Boj krščanske čednosti je težaven; kajti vojskovati se moramo
a) s po čutno st j o. — Počutnost spada k mesenemu (živalskemu) delu naše natore. Ona ne hrepeni le po tem, kar je prijetno in dobro de; boji se tudi vsega, kar je neprijetno in kar se človeku zdi težko. Ako hoče človek, katerega obvladuje počutnost, kaj storiti zoper svoje nagone, se mu zdi, kakor bi mu dvorežoč meč presunil srce. — Ali človek ima v sebi tudi višjo nravno moč, božansko iskro, katera nam naznanja dobro in zahteva, da to storimo, ako nam je tudi neljubo in se nam zdi težko; katera ravno tako opozarja na hudo in zahteva, da se ga varujemo, če se nam tudi zdi prijetno in dobro de. Ta višja moč je naš razum. Njega pa zdatno podpira sv. vera, katera brezpogojno zavrže vse hudo, naj bo še tako prijetno, vabljivo in koristno. — In ravno zavoljo tega se vname težek boj med našo počutnostjo in med tirjatvami naše pameti in sv. vere; vse strasti mesenosti, lakomnosti, ošabnosti se vzdigujejo in se zoperstavljajo, kakor divje živali, ko se jim hoče odvzeti plen.
Pamet in sv. vera zahtevata: Bodi čist in nedolžen! Kajti le tisti, ki so čistega srca, bodo Boga gledali. — Počutnost naspro-tovaje govori: Le vživaj; le v vživanju, v mesenosti je veselje. In če hočeš ti, kristijan, ostati čednosti zvest in neomadeževan, ali te ne stane trdega, hudega boja, da bi razcfjal gospodstvo počutnosti ? Koliko mesecev, koliko let celo si se bojeval, in slednjič si spoznal, da zmagal nisi sam, ampak le z božjo milostjo. — Um in sv. vera tirjata: Bodi pravičen ! Vsakemu pusti, kar je njegovega! Daj nazaj vse reči, katere si si krivično prilastil. Pa zopet se zoperstavlja počutnost, vzbuja lakomnost in samopridnost in s tem vpliva na prosto voljo. In ako hočeš ostati čednosti zvest in pravičen, ali so no moraš boriti, da bi obvladal svoje slabo srce? Pamet in vera ti kličeta: Podvrzi se predstojnikom. Vsi predstojniki zapovedujejo mesto Bogai od katerega izvira njih oblast. Pa zopet se ustavlja počutnost. člo-

veka slepi napačna prostost, vsake oj niče se mu zde pretesne, pri svojem delovanju noče poznati nobenih meja. Ako hočeš, kristijam ostati čednosti zvest in Bogu pokoren, ali se ti ni bojevati, da bi ukrotil svojo ošabnost ? — Pamet in vera zahtevata: Ljubi svoje sovražnike! Celo hudo, kar so ti storili, povračuj jim z dobrim. Zoper to se vzdiguje razžaljena počutnost. Jeza vzplameni, sovraštvo se kuha, sladkost dovršenega maščevanja mika. Ako hočeš, kristijan, ostati čednosti zvest in krotek, ali ni treba trdega boja, preden premagaš počutno natoro? Ne da se tajiti, dragi v Kristusu, da je dosti boja, premagovanja in zatajevanja potreba, ako hoče kdo čednostno živeti in vse storiti, kar je dolžan, čednost se mora bojevati, pa ne samo s počutnostjo, ampak tudi
b)	z vabljivostimi in skušnjavami, ki prihajajo od zunaj, čednostni kristijan se mora bojevati z očmi, kajti one gledajo slabe vzglede, ki na - se vlečejo. Prelep božji dar je oko. Obsega neštevilno podob in v njegovi čarovni bliščobi so odsvita vsa duša človekova. Pokoj ali jeza, hvala ali graja, blaženost ali obupnost se lahko bero v njegovem zrkalu. Oko je res Ijpalj med človeškimi čuti. Pa v glavi počutnega človeka je tudi strašno orožje duhovne smrti, kajti mnogokrat drzno in zvedljivo gleda na slabe vzglede. Tu vidi ljudi, ki služijo mesenosti, tam druge, ki so sužnji lakomnosti, tu zopet druge, ki jih je prevzel napuh življenja. Po očesu nastane od pregrešne stvari podoba, iz podobe nastane misel, iz misli želja, iz želje privolitev — in privolitev je greh. Kolikokrat zadostuje jeden sam pogled in vsa duša je pokončana, kakor lepo polje po nevihti. Jeden pogled in počutki se vzdigujejo; jeden pogled in strasti vzplamtijo; jeden pogled in pamet je otemnjena, srce zmedeno, vest prevpita — greh je storjen. Nobeden ne sme zidati na svoje dobre sklepe ali pa na svojo nedolžnost! Kdo je kil bolj nedolžen kot Eva ? Radoveden pogled — in ona je pahnila sebe in nas v nesrečo. Kdo je bil močnejši kot Samson? Jeden pogled, in on je zgubil moč, prostost in življenje. Kdo je bil bolj pravičen kot David? Jeden pogled — in on je postal prešestnik in morilec. Ako so taki stebri padli po neprevidnosti očij, ali se bo nam boljše godilo, ki smo omahljiv trst? Kaj bo nasledek, če dekleta v družbi in na sprehodih ne brzdajo svojih očij? Kak bo nasledek, če so mladeniči in možje toliko nesramni, da s predrznostjo svojih °čij onečastijo tempelj Gospodov? O saj vidimo nasledke, vsak dan jih lahko obžalujemo: zguba sramožljivosti, pojemanje pobožnosti, rast razuzdanosti — in, ko smrt zatemni telesno oko in duhovno
toliko jasnejše vidi — obupljiv pogled v strašno večnost. Zares, čednost se mora bojevati, bojevati tudi z ušesi, ki slišijo slabe pogovore, čujmo, kaj piše sv. Jakop (3. 5..): Jezik je sicer majhen ud in vendar velike reči napravi. Glejte, majhen ogenj velik gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, zapopadek hudobije. Jezik je postavljen med našimi udi, kateri ognjusi vse telo in zažge tek našega življenja, vnet od pekla. Zakaj vsake natore zveri in ptice in lazeče in druge živali se dajo ukrotiti in so bile ukrotene od človeške natore; jezika pa noben človek ne more ukrotiti; nepokojna hudoba je, poln smrtnega strupa. Z njim hvalimo Boga in Očeta, in z njim kolnemo ljudi, ki so po božji podobi vstvarjeni. Iz jednih ust pride hvala in kletev. Ni prav, bratje moji, da se to tako godi. — Res ni prav, da se tako godi, pa skoro povsod je vse polno grdih pogovorov. Jezična predrznost se je pri omikanih in neotesanih malokedaj tako nesramno razodevala, kakor v sedanjem času. Komaj se cvetica nedolžnosti začne razvijati v otroških srcih, že prigomazijo ostudni črvi — brezbožni jeziki, ki ostrupijo z gnjusnimi besedami duhovno življpnje neskušene mladine. Kaj je zapopadek pogovorov doma in zunaj, v krčmah, na plesiščih in na sprehodih ? Nesramne, nečiste, obrekljive reči. S čim si čas preganjajo delavci v tovarnah, taba-karnicah, delavnicah, na cestah, na polju in travnikih? Kaj stori, da pozabijo na svoj pot? Neotesane in gnjusne šale. S čim si čas tratijo v omikanejših krogih? Ravno s takimi neslanostimi, samo v bolj skriti obliki. Kaj. bi se reklo potem o tistih zapeljivcih, kateri niso zadovoljni s sadom, temveč iztrgajo celo korenino svete vere iz srca? Kaj o tistih, ki svoj jezik zlorabijo za sramotenje najsvetejših in častitljivih rečij? Kaj o tistih, ki ne le zagovarjajo pregreho, ampak celo priporočujejo, s sladkimi besedami vzbujajo pregreho? — Saj vidimo, kak sad iz tega dozori. Vidimo, kako se krščanska načela in čednosti, katere so zaljšale naše pred-očete, izrujejo in pokončajo — ravno s predrznim govorjenjem. Sv. vera opominja: Zagradi s trnjem svoja ušesa, hudobnega jezika nikar ne poslušaj (Sir. 28. 28.). če torej hočeš, ti kristijan, ki živiš v sredi hudobnih jezikov, ohraniti čednost in nedolžnost, pomisli, ali ti je to mogoče brez vednega vojskovanja? Saj se ima čednostni kristijan tudi bojevati
c^znevarnostimiobčevanja. Družabno življenje, spodbudno občevanje, ni graje vredno, krščanstvo ga ne prepoveduje. Nasproti želi, da bi se sklenile vezi prijateljstva in bi bili ljudje uljudni, brez hinavščine.
Toda v sedanjem času vlada prevelika prostost v občevanju; tista zapeljiva krinka, v katero se skriva pregreha, tisti brezpotrebni in obilni obiski; tisto nepokojno hrepenenje raznih spolov po približevanju ; tista velika zvedljivost in radovednost, ki se medsebojno išče in najde; tiste zastopnosti in prijaznosti, ki se obdajajo z nekako skrivnostno obleko; tista priučena poklanjanja, ki se na videz kažejo; tiste zveze in shodi, ki se osnujejo po spletkah, kjer je v nevarnosti nedolžnost neskušenc mladine, zakonska zvestoba, sreča celih rodovin, da, večni blagor, vse take in jednake reči, katerim se tako rado prideva ime: uljudnost, dvorljivost, sorodnost duhov, prijaznost, naklonjenost, blagovoljnost, čista ljubav — to so nevarnosti, ki pretijo čednosti pri občevanju, in toliko bolj razdevajo, kolikor bolj skrit je strup, kolikor bolj nedolžno in slepivno je zunanje obnašanje. Mnogi mladeniči in dekleta bi se bili ustrašili, če bi se bila pregreha pokazala koj v svoji nagoti. A padli so kot žrtve bolj pretkanega in nežnega zapeljevanja v občevanju. Šale, pogledi, besede, obnašanje, prostovoljna zaupnost, lahkomiseljnost, sladkanje neštevilnokrat preslepijo um in srce! Kdo bi ne zabredel v taki šoli popačenosti, ko dela oko in uho, jezik in obnašanje za omotenje počutkov — za grešni prepad! — Sv. vera kliče: Beži pred slabo druščino, varuj se zapeljivega občevanja! Ako hoče kri-stijan ohraniti čednost in nedolžnost, ali se mu ni treba bojevati v takih okoliščinah ? Kako težko se mu zdi od tamkaj bežati, kjer ga zadržuje srce!
č) čednost se mora bojevati slednjič tudi s stiskami in preganjanjem. Skušnja uči, da čednosti tukaj na zemlji sreča ne cvete, čednostnega človeka spremljajo stiske in nadloge po njegovih potih; skrbi ga obdajajo, ko vstane in gre k počitku; solze mu močijo skorjo trdega kruha. In če povzdigne v svoji revščini oči, vidi, kako se pregreha šopiri na tronu, kako se ponaša z obilnostjo v hišah bogatinov, kako raja krog polnih miz; koliko notranje borbe ga stane, da bi ostal zvest čednosti, ki ga tukaj tako slabo plačuje! — Najbolj grenek boj čednostnega kristijana jc pa boj s preganjanjem po brezbožnežih. Bojevati se ima z lažjo in obrekovanjem, z zasmehom in sramotenjem, z zaničevanjem in zatiranjem. Kako trdo je to, zavoljo pravice preganjanje trpeti! Res je, kar je Zveličar rekel: Nebeško kraljestvo silo trpi in le silni ga potegnejo na - se. Osica je pot, ki pelje v življenje in le malo jih ga najde. Ali vi, ljubitelji in prijatelji krščanske čednosti, nikar ne obupajte! Vi sicer žalujete, svet pa se veseli. Toda to veselje
sveta je le počutno, zato le kratko in minljivo. Tako je tudi vaša žalost le počutna in zato le kratka in minljiva. Težko je vojskovanje čednosti, ali brez težave pa se ne pridobi nobena čednost. Kolikor več prizadevanja stane, toliko večje je tudi njeno plačilo.
II. O tem plačilu, katero deli krščanska čednost že tukaj na zemlji svojim častilcem, še nekoliko besed. To plačilo je pravo duhovno veselje, čednost pa deli to dušno radost
aj po dobri vesti. Predragi v Kristusu, ako poznate visoko veselje, sladki pokoj, notranjo tolažbo v vseh okoliščinah, kar daje dobra vest, iz lastne skušnje: potem lahko sami presodite, ali ni ta notranja radost večja, blažja in sladkejša, kakor počutno veselje hudobneža. Le opazujte ga, sužnika pregrehe! Bogat, mogočen, v časti, ima vse, kar poželi oko in srce; vživa vse, kar ponuja svet v vživanje. Ali je pa srečen? V njegovi notranjosti rije črv, spodjeda koreniko veselja, da usahne njegovo cvetje. V šumečih veselicah, v rajajoči družbi, v ponočnem spanju ga moti kaznujoč glas, katerega nikdar ne more prisiliti k molčanju. K veselju se druži skrb, k vživanju strah, bojazen pred dolgo večnostjo. Tako nosi hudobnež svojo kazen na zemlji, svoj bič že sam v sebi.
A čednostni kristijan gre z jasnim čelom celo nezgodam časnega življenja nasproti; z nevpognenostjo, z neprestrašenostjo zre v ostre pušice, ki so namerjene v njegovo življenje; zakaj v njem vlada višji mir, katerega ne more svet dati. Kako resnično govori Zveličar: Veemitc moj jarem na-sc... moj jarem namreč je sladek in moje kreme je lahko ... in našli bodete pokoj svojim dušam (Mat. 11, 29.).
Le čednost daje pravo duhovno veselje in sicer
k) po otročjem zaupanju v Boga. Kako bo hudobnež zaupal v Boga, čegar sovražnik je, čegar jezo si je privabil, čegar sodbe se ima bati? Na njegovem srcu leži greh; njegovo ubogo dušo tlači neskončno zadolženje. Ako list zašumlja, se že strese; če se senca giblje na steni, se že plaši; če blisk zasveti, se ustraši; če grom bobni, trepeče; zakaj strah, bojazen pred sodnikom ga vedno spremlja. — A čednostni kristijan povzdigne veselo roke proti nebu in govori z otročjim zaupanjem: Oče, ljubi Oče! Saj so čisto njegove roke, neomadeževano njegovo srce, jasno njegove oči. Sv. vera, katera ga no goljufa, mu pravi: Ti si v očeh božjih imenitniši, kot naj večji vladar; zakaj lahko je gospodovati čez ljudstva, ali težko je vladati samega sebe; ti si močnejši, kot
najhrabriši junak, bolj moder kot največji modrijan; zakaj lahko je preiskovati naravo in meriti tek zvezd, a težko samega sebe spoznati, težko hoditi pravo pot, ki pelje v življenje, čednostni kri-stijan je priljubljen pred Bogom. Tega ga zagotavlja sv. vera. Zato po otročje zaupa nebeškemu Očetu in vse svoje nezgode položi v njegovo roko ter ostane mirnega in veselega srca.
Le čednost daje pravo duhovno veselje slednjič
c)	po upanju prihodnjega plačila. Hudobnež mora s strahom misliti na večnost. Rajši bi imel, da je celo ni, kajti tam mu preti božja sodba in večni plamen. — Za bogo-ljubnega kristijana je ozir v večnost poln sladke tolažbe in svetega veselja; kajti znotraj ga tolaži glas sv. vere: Hodijo in jolcajo, kateri svoje seme sejejo; pridejo pa z veseljem ter nesejo svoje snope, kateri sejejo s solzami, žanjejo z veseljem (Psi. 126, 6.). Katerega kristijana ne bi spodbujalo upanje, da, če tukaj bojuje dober boj zoper vsa zalezovanja zveličanja, bo tamkaj prejel krono pravice?
Zato, dragi v Gospodu, bojujmo se z vsemi močmi za čednost; sovražimo in bežimo pred vsem hudim; ljubimo in storimo vse dobro, ako nas tudi stane dosti truda; saj to je naš visoki namen in sv. dolžnost. Hudo preide in njegova slast traja le malo časa; dobro pa ostane in čednost vse preživi, ker po težkem boju prejme veličastno plačilo. Amen.	A. Žlogar.
2. Možje in mladeniči, posnemajte sv. Jožefa!
Pojdite k Jožetu, in karkoli vam on poreče, storite. I. Mojz. 41, 55.
Bog nam ni dal svetnikov samo zato, da bi jih častili in se priporočevali njihovim priprošnjam, temveč tudi zato, da bi posnemali njih čednosti, ker se tako najbolj vredne skažemo njihove pomoči. — Danes praznujemo spomin varstva sv. Jožefa. Vpraša so, katere čednosti hočemo torej posnemati nad svetim Jožefom, da se vredne storimo njegovega varstva in njegove pomoči ?
Globoko v zemlji leži zakopano zlato, in globoko v zemlji počivajo biseri; svoje najdražje reči skriva narava, malovredne in slabe pa leže na potu: kakor pa se godi v kraljestvu narave, ravno tako so godi tudi v kraljestvu milostij. Najlepše čednosti,
najvredniše zasluge ostanejo dostikrat svetu neznane, zares pobožni in	sveti	jih imajo v dnu srca	skrite, — in sv. Jožef	ravno
je zgled	takih	velikih duš. Sv. pismo nam o njem in o njegovih
čednostih le malo pove, v skrivnostno meglo je skrito in zavito njegovo življenje; toda iz tega, kar je zapisanega o njem, in iz njegovega imenitnega poklica, za katerega ga je izvolil Bog, se mora sklepati	na njegove prelepe	čednosti. — Katere so	torej?
Vseh ne	bom	omenjal, temveč le	nekatere. Želim sicer	danes
vam vsem dati sv. Jožefa v zgled in posnemanje, vendar pa še posebno vam možem in mladeničem. Torej poslušajte zlasti vi možje in mladeniči, kako morate posnemati sv. Jožefa, da se vredne storite njegovega varstva in pomoči.
I. Sv. Jožef je bil svet in pravičen mož; dober oče in skrben gospodar. To je za vas, možje!
a)	Sv. Jožef je bil svet mož. — Kaj pa je prava svetost? Svet je, kdor vselej in v vseh zadevah spolnuje božjo voljo z dobrim namenom. Sv. Jožefa svetost se nam kaže od te strani v najlepši luči. Nič druzega ni bilo njemu mar, kakor vedno spolnovati božjo voljo, tudi v težavnih rečeh, brez ugovora. — Svetost njegova se razvidi tudi iz tega, ker mu je Bog zaupal najdražje in najsvetejše stvari. Njemu je bilo dano videti in slišati, kar je veliko kraljev želelo videti, pa niso videli, slišati, pa niso slišali. Pa on ni samo videl in slišal Zveličarja, on ga je tudi pestoval, spremljal, objemal, poljuboval, hranil in oskrboval. Ker je tedaj Bog tako imenitno službo njemu odbral, je morala pač biti tudi velika njegova svetost, katera je neprenehoma rastla med vednim občevanjem z deviško nevesto Marijo in božjim Detetom Jezusom. — Sedaj pa premislite in primerite vi možje svojo svetost s svetostjo Jožefovo. Kakošna pa je vaša svetost? Ali vi vselej le to hočete, storite in tirjate, kar je božja volja, kar vam velevajo božjo in cerkveno zapovedi in kar vam pravi vaša vest? Ali ne morda dostikrat ravno nasprotno, kar je zoper božjo in cerkveno voljo, in sicer le samo zato, ker vi sami tako hočete, ker se vam prilega, ker ugaja vašemu spridenemu poželenju, zlasti v tako imenitnih in odgovornih zakonskih zadevah ? . . . Ali pomislite kedaj, čo vi kaj tirjate od svojih žena, kar se po božji in cerkveni na-redbi storiti ne sme, kakošno sodbo in kakošne kazni vi sebi in ženam kličete na glavo? Ali pomislite, da boste pogubljeni vi,
in pogubljene vaše žene, — in sicer zaradi vas? Ali upate in smete v tacih okoliščinah pričakovati kake pomoči od sv. Jožefa ? Ali njegovega zagovora in varstva biti deležni? . . .
b)	Sv. Jožef je bil pravičen mož. Pravičen je bil do Boga in ljudi, zlasti do svoje žene Marije. On je spoznal Marijo, da je v blaženem stanu, pa ni vedel, od kod to pride. Spoznal jo je, ker ni mogel več svojim očem tajiti, vendar pa ni vedel, od kod, ker ni nič vedel o angeljevem prihodu k Mariji. Marija mu je v svoji prečudni ponižnosti prikrivala to skrivnost, ker se ji ni zdelo prav razodevati take skrivnosti, ker se je bala vsake časti in ker je menila, da take skrivnosti ljudem razodevati gre le samemu Bogu, kadar in kakor njemu dopade. — Sv. Jožef pa, ker je bil pravičen do nje, ker je poznal njeno nedolžnost in svetost, je ni hotel natolcevati, ji kaj očitati, jo krivično soditi, dolžiti, tožiti, ter sklene jo natihoma zapustiti, da bi rešil sebe mučilnega dvoma, njo pa sramote in kazni, ker po judovski postavi je morala vsaka prešestnica biti kamnjana! — Sv. Jožef je bil sicer takrat le samo zaročen z Marijo in nista skupaj stanovala. Vendar pa jo pri judih zaroka toliko veljala, kot sklenjeni zakon; in postava je velela (5. Mojz. 20 in dr.): da ima vsaka nevesta, če je od druzega noseča, kamnjana biti. Ker je bil pa on pravičen do nje, je ni hotel soditi, natolcevati ali tožiti, temveč sklene jo natihoma zapustiti, in tako poročitcv razveljaviti. — Le ko mu angelj v spanju razodene skrivnost, da je čista devica, se sladko potolaži in jo k sebi vzame kot svojo ženo!
Možje! ali delate tudi vi tako z ženami? Ali jim nikoli ne delate krivice? ali jih ne sodite in ne obdolžujete marsikaterega hudega brez pravičnega vzroka ? O kolikokrat se vse drugače sliši in zgodi! — Ne rečem, da bi tudi žene bile brez graje do vas v tej zadevi, toda vedite, da danes samo k vam govorim. Brez pravičnega vzroka ne sme ne jeden, ne drugi drugemu pregreli očitati, ga soditi ali natolcevati; pa če bi bil tudi pravičen vzrok, je boljše, natihoma in z lepo svariti in trpeti, kakor pa vse očitno Ha veliki zvon obešati in raznašati, zlasti zaradi pohujšanja malih in drugih. Pa vendar kolikokrat je žena brez premisleka in brez Pravičnega vzroka kriva vsega hudega, je zmorjana, zaničevana, obdolžena, kleta, tepena! Možje, bodite po vzgledu sv. Jožefa pravični svojim ženam!
c)	Sv. Jožef je bil pa tudi dober oče. Dober oče ljubi pa-nietno svoje otroke, skrbi za njihove dušne in telesno potrebe,
19
kakor za svoje lastne; jih varuje dušnih in telesnih nezgod. — Tak je bil sv. Jožef. — Kako je varoval svoje Dete pred morilci, — pred grozovitim Herodom beži v Egipt; z veliko žalostjo ga išče tri dni. Ali ste tudi vi taki očetje svojim otrokom? Ali skrbite resno za njih časno in večno srečo? Ali jih skrbno varujete zgrabljivih, zapeljivih volkov? In če so se vam zgubili, ali jih iščete, dokler jih ne najdete in ne spravite na pravo pot? Bodite Jožefi svojim otrokom!
c) Sv. Jožef je bil slednjič dober hišni gospodar. Bil je varčen, delaven, skrben gospodar, zvest in moder hlapec, katerega je postavil Gospod nad svojo družino. — Krščanski gospodarji! Ali ste tudi vi varčni in delavni po vzgledu sv. Jožefa ? Ali niste zapravljivi, leni, pijači in igri vdani, neskrbni in nebrižni za svojo hišo, — družino ? če je tako, potem niste nič podobni sv. Jožefu! Pojdite torej k Jožefu, in kar vam poreče, to storite.
Slišali ste torej vi, krščanski možje, očetje in gospodarji, kakšne in katere čednosti bi morali vi posnemati nad sv. Jožefom, da bi ga vredno častili in upati smeli na njegovo pomoč in njegovo varstvo!
II. Kaj pa vam, krščanski mladeniči, govori danes sv. Jožef? On vam pravi: bodite nedolžni in pobožni, ponižni in pokorni, tihi in delavni, kakor sem bil jaz, in jaz bom vaš varuh in pomočnik.
a)	Sv. Jožef je poseben varuh mladosti, ker je varoval Jezusa in Marijo v njuni mladosti. Tudi vam, krščanski mladeniči! bi bil sv. Jožef rad skrben varuh, ko bi le vi sami hoteli. Toda kako žalostno je, da se vi vsake pobožnosti bojite, in se je še celo sramujete. Pač ne veste in ne premislite besedij sv. apostola Pavla (I. Tim. 4. 8): Pobožnost je za vse leoristm, ona ima obljubo sedanjega in prihodnjega življenja. Vi se pa šo celo sramujete v cerkvi moliti, bodisi križev pot, ali pri sv. maši ponižno poklekniti, k pridigi v cerkev stopiti, jutranjo ali cerkveno molitev klečč opraviti, večkrat k spovedi priti, pobožne bukve brati ter sv. naukov se učiti itd. O kako si upate sv. Jožefa svojega posebnega varuha imenovati ali imeti?
b)	Sv. Jožef vam pravi: bodite pokorni in ubogljivi. Glejte na sv. Jožefa, kako je bil on pokoren in ubogljiv na vsako besedo in na vsak migljej božji. Komaj da v sanjah sliši glas an-geljev: Jožef, ne brani sc Jc sebi vzeti Marije, svoje žene (Mat. 1, 20), je precej pripravljen to storiti brez ugovora; komaj da zopet sliši: Vstani in vzemi Dete in njegovo mater, in beži v Egipt (Mat. 2. 13), procej spolni tudi to težavno povelje še celo po noči brez odla-
sanja in izgovora zaradi dolge in neznane poti. — Vidite, kako pokoren in ubogljiv je bil sv. Jožef. — Vprašajte se pa sedaj sami, kako ga vi posnemate? če vam oče ali mati kaj vele, ustavljate se, zoper govorite, dasiravno veste, da so vaši stariši yaši angelji, po katerih Bog k vam govori, in vam naznanja svojo voljo. Ako vam vaši predniki kaj zapovedujejo ali prepovedujejo, jim kljubujete, dasiravno veste, da so oni namestniki božji, kateri bodo morali tudi na sodbi zoper vas govoriti. O grda nepokorščina taka, kaj vam hoče reči sv. Jožef? Kako bi vas mogel zagovarjati, braniti, vaš varuh in besednik biti?
c)	Sv. Jožefa življenje je bilo tiho, svetu skrito življenje; najdete ga le v domači hiši pri sv. družini in v njegovi delavnici. Le kadar ga dolžnost veže spolniti božjo ali svetno postavo, se nam pokaže. Vidimo ga iti na božjo pot, k popisovanju, sicer pa živi tiho in skrito pred svetom. — Mladeniči, ali ste mu v tej zadevi kaj podobni vi ? Ali ste tudi vi tihi, skriti v domači hiši, pri svojem delu in počitku? O kako bi se motil, kdor bi to mislil o vseh! — Slišati je nekatere cele noči krokati po ptujih vaseh, okrog ptujih hiš, najti jih je povsod, le tam ne, kjer bi jih bilo najlepše videti; ob nedeljah jih ni najti pri sv. družini, pri Jezusu in Mariji v cerkvi, pač pa brezštevilno po krčmah, kjer s kričanjem in vpitjem, prepirom, kletvijo ali plesom motijo sveti mir Gospodovih dnij. Kakor od hudiča obsedeni, od Boga in poštenih ljudij zavrženi, nespametniše od neumne živine se nekateri mesarijo in pobijajo z nožmi in kolmi! O nesrečna tema in slepota, da si nekateri to celo v čast štejejo, kar jim večno jezo božjo nad glavo kliče! O kako bi mogli taki upati, kako pomoč božjega varuha sv. Jožefa nad seboj občutiti!
č) Glejte slednjič, mladeniči, na sv. Jožefa, kako lep vzgled delavnosti in marljivosti vam daje. Glejte ga, kako vrta •n bode, seka in teše, nastavlja in žaga, da bi spolnil voljo Boga, ki je vstvaril človeka za delo. — Bodite, mladeniči, po njegovem Vzgledu delavni tudi vi; nikar ne pohajajte brez dela; učite se delati od mladosti do starosti, da vam bo Gospod kdaj mogel kakor pridnim in zvestim hlapcem dati obljubljeno plačilo, ne pa Vreči vas kot lene in zanikrne v vnanje teme, kjer je jok in škripanje z zobmi. Pojdite, mladeniči, tudi vi vsi k sv. Jožefu, in kar vam poreče, to storite, ker le tako se boste njegovega varstva in pomoči vredne storili!
Vidite torej, vi krščanski ljudje in mladeniči, in vsi drugi, kakošne nauke vam daje sv. Jožef. Teh se držite, te posnemajte, in vi bote pravi častilci njegovi, ter vredni njegove pomoči v življenju in ob smrti. Sprejmite sv. Jožefa v svoje hiše in njegov vzgled si vtisnite v svoje srce, in tudi vam se bo tako godilo, kakor se je godilo nekemu možu, o katerem pripoveduje sv. Vincencij Fererij, da je vsako leto sprejel v svojo hišo reveža z ženo in otrokom, ter jih lepo pogostil. Smrtno uro pa se mu prikažejo Jezus, Marija in Jožef, ter ga ljubeznivo nagovore: Ker si nas vsako leto v svojo hišo sprejel in pogostil, te bomo tudi mi sedaj vzeli v hišo večnih nebes, kjer se boš vekomaj veselil. Amen.	Andr. Šimenec.
Četrta nedelja po velikinoči.
Radovednost.
Grem k njemu, kateri me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: Kam greš?	Jan. 16, 5.
Ko je nekega dne Zveličar učencem govoril o svoji vrnitvi k Očetu ter jih zagotavljal, da jim bo poslal sv. Duha kot tolažnika pri vseh bridkostih in preganjanjih, vprašal ga ni nobeden izmed njih, kam da gre. Zato se Jezus začudi, rekoč: Grem k njemu, kateri me je poslal, in nobeden izmed vas me ne vpraša: Kam greš? Sicer pa so bili njegovi učenci vedno radovedni, so ga mnogokrat povpraševali o tem in onem ter so hoteli zvedeti celo reči, ki morajo ljudem skrite ostati. Tako so n. pr. malo pred njegovim vnebohodom vprašali, rekoč: Gospod, ali boš v tem času zopet postavil Izraelovo kraljestvo? Zavoljo tega radovednega vprašanja jih zavrne: Vam ne gre vedeti časov ali ur, katere je Oče ohranil v svoji oblasti. (Ap. dj. 1, 6. 7.)
Kakor apostoli imamo tudi mi vsi, dragi v Kristusu, že od natore poželenje to zvedeti, spoznati, skusiti, kar nam je nepoznano in še temno. To se kaže posebno že pri otrocih, ki dan na dan starišem in drugim zastavljajo toliko vprašanj, da jim ni mogoče na vse odgovoriti. Ta vedoželjnost v teku let ne neha, temveč spremlja človeka do konca življenja. Sama na sebi ni napačna, temveč dobra in spada k blagim nagonom človeškim; saj bi brez vedoželjnosti ne bilo mogoče razvijanja in bistrosti človeškega uma;
brez nje bi nam bilo neznanih tisoč rečij, ki so nam zelo potrebne k zložnosti, veselju; brez nje bi ne bil mogoč noben napredek v umetnosti in vedi, kupčiji in obrtniji. Ali ta vedoželjnost lahko predaleč sega, je lahko neredna in škodljiva ter se potem zove radovednost. Ker se le prepogosto s tako napačno zvedlji-vostjo pregrešimo, zato sem se namenil vam danes pokazati: l.kdajje naša vedoželjnost napačna in škodljiva, 2. kdaj pa dobra in hvalevredna.
I. Naša zvedljivostje napačna, če si prizadevamo poizvedeti skrivnosti svojega bližnjega, njegovo dejanje in nehanje.
a)	V sv. pismu beremo, kako so farizeji Zveličarja natanko opazovali (Luk. 16, 1.), da bi našli vsaj pičico slabega v njegovem dejanju in nehanju, zaradi česar bi ga potem mogli dolžiti ter spraviti ob zaupanje. Tem farizejem je mnogo ljudij podobnih, ki imajo vzroka dovolj, da bi opazovali sami sebe ter si prizadevali vestno opravljati svoja dela, svoje dolžnosti kot zakonski, stariši, gospodarji, posli zvesteje spolnovati, z jedno besedo lepše in spod-budnejše živeti, pa vendar na sebe in svoje napake ne pazijo, temveč le na svojega bližnjega. Vse hočejo vedeti, kako se godi v hišah drugih ljudij, kako se oblačijo in nosijo, kaj jedo in pijo; hočejo vedeti, kako jim gre kaj gospodarstvo, koliko premoženja imajo ali pa dolga itd.; in ker je z radovednostjo združena navadno tudi žlobudravost, zato raznašajo vse, kar so izvedeli in iztaknili, dobro in slabo, resnično in lažnjivo; in to je navadni predmet njihovih pogovorov z znanci in sosedi. Hudoben clovelt hudo koplje, pravi sv. pismo (Preg. 16, 27.) ter hoče zaznamovati napačno vedoželjnost, katera se trudi za to, da bi izgrebla napake drugih ljudij ter spravila na dan. Taki ljudje so res podobni tistim, hroščem, ki vedno pod zemljo rijejo ter imajo nad tem svoje veselje. Zato pravi sv. pismo: Kaj vidiš pezdir v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne vidiš ? (Mat 7, 3.) Slchrni pa naj preudari svoje delo. (Gal. 6, 4.) Ne ponavljaj hudobne in trde besede, in ne boš trpel škode. Nikar ne pravi svoje misli ne prijatelju, ne sovražniku, iti ako si greh storil, ga ne razodevaj; zakaj on te bo Poslušal, in se te bo varoval, in te bo (kakor bi hotel greh izgovarjati) vendarle sovražil in te vedno zalezoval. Si kako besedo slišal zoper svojega bližnjega, naj s teboj umrje. (Sir. 19.)
b)	Napačna in škodljiva vedoželjnost je radovednost oči j. Kdor radovedno svoje oči obrača na take reči, ki so ali nespodobne, ali pa vzbujajo pregrešne misli in želje v njem, je v veliki nevarnosti v nečistost zapeljan biti; kajti oči so takorekoč okna, skozi katera gresta greh in smrt v dušo. Zveličar ne prepoveduje samo vsacega nečistega dejanja, temveč tudi vsak nesra-možljiv pogled, ko pravi: Foveni vam, da vsak, Mor drugo ženo pogleda, da bi jo poželel, je že prešeštoval ž njo v svojem srcu. (Mat. 5, 28.) In sv. Efrem piše: Kdor ima rad nečiste poglede in v misel pregrehe dovoli, meneč, da je to le malenkost, je podoben srni, katera obstreljena na begu, akoravno lovcu uteče, vzame s seboj smrt, ker puščica tiči v nji. Zato ne obračajte radovedno svojih očij okrog, da ne bote v greh zabredli. Odvrni svoje oči, prosi psalmist (118, 37.), da ne vidijo nečimrnosti.
c)	Naša vedoželjnost je napačna in škodljiva, če hočemo vedeti reči, katere je Bog ljudem prikril, reči, ki zadevajo našo prihodnjo osodo.
Še vedno se najdejo ljudje, ki pravijo, da znajo iz kart, iz kock, iz črt in potez na dlani, iz sanj itd. prerokovati prihodnjo osodo; in vkljub večji omiki sedanjih dnij jih je še več, ki verjamejo takim sleparjem ter si jih poiščejo, da bi jim razodeli pri-hodnjost, katero le Bog sam ve in jo gotovo ne bo razodel po takih sleparjih, ki le na to gledajo, kako bi izvabili denar iz ljudij. Kdor tedaj hoče tako ustreči svoji radovednosti, tisti je kriv vraže, se pregreši zoper krščansko vero in zapoved Gospodovo, katero je že po Mozesu (V. 18, 10 — 12.) oznanil, rekoč: Naj se ne najde med teboj, kateri bi vedeže povpraševal, in na sanje in ptiče pazil, tudi ne vražar, tudi ne zarotovalec, tudi ne tak, ki se s Pitonovimi duhovi posvetuje, ali s prerokovalci, ali ki pri mrtvih išče resnice; zakaj vse to studi Gospod in zavoljo tacih hudobij jih bo pokončal.
č) Naša vedoželjnost je napačna in škodljiva, če bi radi samo premišljevali reči, ki presegajo naš um, katerih s svojo omejeno pametjo ne moremo spoznati.
Tako bi marsikateri sicer dober kristijan rad umel versko resnico presv. Trojice, sv. Rešnjega Telesa ali druge, ter muči svoj um in no pomisli, da so ravno to največje skrivnosti svete vere; ko bi moral v ponižnosti moliti božje sklepe ter brez obotavljanja verovati, kar je Bog razodel, prepričan, da je človeški um proti božjemu umu tako nično majhen, kakor slaba lučica proti neizmernemu solncu. Kako hočeš spoznati božjo natoro? vpraša
sv. Avguštin, ki je bil ravno zavoljo svojega premišljevanja svete Trojice osramočen od angelja, marveč spoznaj, da je ne moreš spoznati; kajti Bog bi ne bil Bog, ako bi ne bil večji, kakor tvoja razumnost. Veselimo se, da imamo tako velikega Boga; in ker ga ne more obseči naša pamet, bodimo trdni v veri in vse tako premišljevanje naj neha.
Tistim dobrim dušam, ki bi rade prodrle v vse skrivnosti, rade vedele to in ono, kar k zveličanju ni neobhodno potrebno, velja posebno opomin modrega Siraha (3. 22—27.): Nikar ne išči, kar je zate previsoko in ne pretehtaj, kar tvoje moči presega; temveč vedno misli, kar ti je Bog zapovedal ... Ni ti namreč treba tega videti s svojimi očmi, kar je skrito. Nepotrebnih rečij veliko ne premišljuj in ne bodi radoveden v mnogih njegovih delih; zakaj prav veliko rečij je tebi pokazanih, katere človeški um presegajo. Veliko jih je tudi njih domišljevanje ogoljufalo in v ničemurnosti njih um pridržalo.
d)	Naša vedoželjnost je napačno, ako hočemo vedeti reči, ki so nam lahko v škodo.
Tako se pregrešijo marsikateri, ki iz radovednosti berejo knjige, katere spodkopujejo verske resnice, šege in navade svete cerkve zasmehujejo, greh kot kaj malenkostnega opisujejo, bogo-ljubnost in čednost v nič devajo in tako bralce z raznimi pregrešnimi mislimi, željami in predstavami napolnjujejo, jih v veri omajajo in njihovo nedolžnost spodkopljejo. Take knjige in časniki so toliko nevarnejši, ker ne kažejo naravnost svojega strupa, ker se koj prikupujejo po prijetni pisavi, ker se mnogokrat naznanujejo kakor koristen poduk in svarilo zoper jedno ali drugo pregreho, pa konečno ravno vanjo zapeljejo. Marsikateri človek je že po branju slabih knjig zgubil svoj dušni mir, nedolžnost, sveto vero. Njegova radovednost, ki ga je gnala pojasniti si jedno ali drugo zadevo, spodkopala mu je vso njegovo srečo, je bila vzrok njegove pogube.
Ko je nekikrat sv. Pavel v Efezu zoper slabe knjige in spise pridigoval, prinesli so prebivalci take knjige skup ter so jih sežgali, akoravno so bile vredne 50.000 srebrnikov. (Ap. dj. 19, 19.) Nič boljšega ne zaslužijo tudi današnjo mnogotere knjige in časniki, ki ne le zapeljejo na pot mlačnosti, nevere in pregrehe, temveč cel6 to naravnost zagovarjajo. Zato je sveta dolžnost kristijanova, takih spisov ne podpirati, temveč jih zatirati.
II. Tako, glejte, se more kristijan na več načinov po svoji radovednosti pregrešiti. Tako zlorabi lahko blagi nagon vedoželjnosti v svojo in drugih škodo. Zato je pač vprašanje naravno, kako naj dobro in hvalevredno svoji vedoželjnosti ustrezamo?
a)	Svoji vedoželjnosti bomo ustregli na dober in hvalevreden način s tem, da ne bomo izpraševali slabosti in napak svojega bližnjega, marveč v svoje lastno srce pogledali, zato da bi spoznali same sebe, svoja nagnjenja, strasti, grehe in hudobije in da premišljujemo svojo dušno revo, v katero smo zabredli po ošabnosti, lakomnosti, mesenosti, jezi, nezmernosti in drugih grehih. Same sebe večkrat preiskovati, da bi spoznali, katera nagnjenja, slabosti, pregrehe imamo nad seboj, in katerih čednostji nam še manjka, to je prava modrost, to je dobra in koristna vedoželjnost. Vsak, opominja apostol (Gal. 6, 4.) naj 'preiskuje svoje delo, in ne drugih ljudij. Brez spoznanja samega sebe ne bomo nikdar odložili svojih napak, ne v čednosti napredovali. Preiskovanje samega sebe stori, da svoje prestopke razvidimo, jih obžalujemo ter usmiljenja in milosti iščemo pri Gospodu; s preiskovanjem spoznamo kamne, nad katerimi smo se spodtaknili, in smo opominjani previdnejše hoditi ter se ogibati grešnih priložnostij; s preiskovanjem samega sebe spoznamo svoje strasti ter smo toliko bolj čuječi, da ne bi z novega zabredli v greh; preiskovanje samega sebe nam slednjič pomaga z božjo milostjo po poti čednosti hoditi ter ostati stanovitnim. — Pa žalibog, da jih je malo, katere bi navdajala ta hvalevredna in koristna vedoželjnost, in ki bi sc resno preiskovali, da bi se bolje spoznali. Marsikateri se boji v svoje srce pogledati, da bi se ne vznemiril zavoljo velikosti in množine svojih grehov. Rajše obrača svoj pogled na bližnjega, da bi njegove napake spoznal, in b temi se rajše ukvarja, kakor pa s svojimi. Ali ni to narobe ? Ako se že na bližnjega oziramo, glejmo rajši njegove čednosti in dobre lastnosti, da bi jih posnemali.
b)	Da bo naša vedoželjnost dobra in Bogu dopadljiva, prizadevajmo si vedno bolj pridobiti si taka znanja, ki so za naš poklic potrebna, in ki k temu pripomorejo, da imamo od svojih dobrih del in opravil večjo korist. Raeumno srce, pravi modri Salomon (Preg. 18, 15.), modrost posede in modrih uho je ukaželjno. Lepo in hvalevredno je, ako si človek, naj si bo kateregakoli stanu in poklica, s čimurkoli se živi, vedno prizadeva razširiti svoje znanje in si pridobiti ročnost, da bi tisto, s čimur se
peča, opravljal vedno bolje in koristneje. To je posebno potrebno v sedanjih časih, ko vsa rokodelstva in obrtnije zelo napredujejo in bi tisti, ki bi se vedno še držal starih navad, ne mogel z drugimi tekmovati. Zato je tista vedoželjnost, ki hrepeni dopolniti svoje znanje ter zboljšati prejšnje iznajdbe, gotovo dobra in hvalevredna ter v resnici pospešuje splošno srečo člo\eške družbe.
c)	Dobra in Bogu dopadljiva vedoželjnost je slednjič to, če si resno prizadevamo najimenitnejše, kar imamo na zemlji, verske resnice in svoje krščanske dolžnosti, vedno bolj spoznavati.
Kakor je visoko Bog nad ljudmi, nebo nad zemljo, tako visoko je nad vse človeško znanje vednost božjih rečij. Ako bi v vseh vednostih, umetnijah in ročnostih napredovali, pa bi ne vedeli, kaj vam je verovati, kaj storiti, da bi se zveličali, bi vam vsa posvetna modrost ne koristila. Naj kdo s pridnostjo in marljivostjo še tako daleč pride, naj k bogastvu in časti dospe, če pa zamudi za svojo dušo skrbeti, mu vse nič ne koristi. Zato pravi Zveličar sam: Kaj pomaga človeku ... Pred vsem si moramo torej prizadevati, da spoznavamo bolje Jezusa Kristusa in vse, kar je v naše zveličanje učil, storil in ustanovil, kajti nespametni so vsi ljudje, pravi sv. pismo (Modr. 3, 1.), ki nimajo spoznavanja božjega; to pa je večno življenje, da tebe jedinopravega Boga spoznajo, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa (Jan. 17, 3.) Zato pa sv. apostoli tirjajo, da moramo v tem spoznanju napredovati. Sv. Pavel (Filip. 1, 9.) pravi: In to molim, da bi vaša ljubezen bolj iti bolj rastla v znanju in v vsi umetnosti; in sv. Peter opominja (I. 3, 15.): Bodite vselej pripravljeni odgovor dati vsakemu, kateri vas bo vprašal po vzroku upanja, t. j. krščanstva.
Glejte, kristijani, to je najvišji in najboljši predmet, s katerim se naj peča naša vedožejnost: spoznanje Božje in vsega tega, kar nam je verovati in storiti, da bi se zveličali. Kdor pa hoče v tem napredovati, ima dovolj pomočkov. Sv. cerkev Jezusov evangelij neprenehoma oznanuje, dovolj dobrih, pobožnih knjig se tudi dobi. V posvetnih vedah napredovati ni vsakemu dano in tudi ne potrebno, v spoznanju Jezusa Kristusa pa morejo vsi, visoki, nizki, učeni in neučeni napredovati, in to je tudi naša dolžnost. In vendar se ravno to najbolj zanemarja. Mnogi so že pozabili, kar so se v mladosti naučili, in pozneje niso svoje verske vednosti več razširjevali, in zato so v spoznanju božjem na škodo svoje duše zelo zaostali.
Slišali smo torej, kdaj je naša vedoželjnost napačna in slaba, kdaj pa dobra in koristna. Naša radovednost naj se nikar ne zanima za napake našega bližnjega, naj sc ne peča z brezpotrebnimi rečmi, ne s stvarmi, ki presegajo naš um, ampak z zadevami, ki morejo naš blagor pospeševati. Dnevi našega življenja so tako kratki, in rečij, ki nam jih je treba vedeti, je toliko; zakaj bi dragi čas, ki nam je odmenjen za spoznavanje in častenje Božje, s pregrešno radovednostjo tratili? Rajše si prizadevajmo vedno bolj spoznavati Boga in sebe, in to, kar nam je verovati in kar opustiti ali pa storiti, da bi bili tu in tamkaj srečni. Amen.
Ant. Žlogar.
Peta nedelja po veliki noči.
Zakaj nam je molitve tako zelo treba?
Ako bote ofieta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Jan. 16, 23.
Tukaj na zemlji smo le popotniki solzne doline ter potujemo skozi nevarno deželo v preblaženo domovino, katero je Stvarnik pripravil izvoljencem. Ako pa hočemo po smrti doseči večno življenje in rajsko veselje, moramo že tukaj na svetu pobožno in bogaboječe živeti. K takemu življenju pa ne zadostujejo naše naravne moči, ampak nam je pred vsem neobhodno potrebna milost in pomoč božja; saj se glasi šesta resnica: »Milost božja je vsakemu človeku k zveličanju potrebna.« Nikar pa ne mislite, verni kristijani, da bode milost božja vse sama opravila in da nam ni treba nič storiti za večno življenje. Ako hočemo srečno doseči svoj namen, za katerega smo vstvarjeni, mora nas milost božja podpirati; mi pa moramo najprej za to milost prositi in potem ž njo sodelovati. To naše sodelovanje z milostjo božjo pa ni tako lahko, kakor si kdo misli. Zato se moramo ob tem težavnem in trudapolnem delu in opravilu posluževati vseh potrebnih pomočkov. In jeden najboljših, najizdatnejših in vspešnejših pripomočkov jo molitev. Zato je tudi naš Zveličar svojim apostolom in učencem molitev tako iskreno priporočal: Ako bodete očeta leaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Tudi nam veljajo navedene besede, mili bratje, tudi nas Odrešenik spodbuja in opominja, naj molimo. Namenil sem se vam danes govoriti o molitvi in sicer vam dokazati potrebo molitve.
Predragi zbrani v Kristusu, udje sv. katoliške cerkve, poslušajte pozorno in pazljivo božjo besedo, prej pa prosimo svetega Duha za razsvetljenje: »Pridi, sv. Duh, napolni srca svojih vernih in blagoslovi moj govor!«
Molitev nam je potrebna v premnogovrstnih ozirih.
1.	Telo zahteva živeža in več raznovrstnih rečij, da ne oslabi, otrpne in umrje. Paziti moramo na zrak, v katerem živimo, na živež, kateri nas vzdržuje, na obleko, katera nas varuje, na gibanje in pokoj, ki pospešuje in okrepčuje naše moči; na neredne strasti, katere moramo zatirati, da ne rušijo našega življenja; na zdravila, ako bolehamo itd. Toda človek ne obstoji le iz telesa, ampak tudi iz neumrjoče duše, po kateri ravno se loči od živali. Zato mora za dušo še bolj skrbeti, da se ne krha njeno zdravje, ali celo zgubi njeno življenje. Kakor potrebuje telo svoje hrane, tako zahteva tudi duša svojo duševno hrano, in ta hrana je molitev. Molitev je tisti čisti in sveži zrak, v katerem se duša najboljše počuti; molitev dušo obvaruje, da ne začne hirati in pešati njeno zdravje; molitev daje dušnemu življenju pravo moč 'in gibčnost!
2.	Dokler človek živi, obdan je od mnogovrstnih nadlog, težav in skušnjav. Boj in vedno vojskovanje je človeško življenje, zategadelj moramo biti vedno oboroženi in se čuvati napadov, kateri nam pretijo od vseh stranij. Od jedne strani po-željivost, od druge zapeljivost, od tretje hudobni duh. Poželjivost nam je že prirojena ter jo vedno nosimo s seboj zaradi izvirnega greha in ta jenja le s smrtjo. O tej govori sv. Pavel rekoč, da se vedno vzdiguje, ter nas hoče podjarmiti pod sužnost greha. Zapeljivost prihaja od vstarjenih rečij, katere lahko človeku koristijo in služijo v prid, večkrat pa tudi škodujejo duševnemu življenju, ako jih zlorabi. Tretjič pa je hudobni duh, kateri nas vedno in povsodi zalezuje v podobi raznih sodelovalcev, kakor so zapeljivci in drugi slabi ljudje. Glejte, predragi poslušalci, v koliki nevarnosti je vedno naša duša. Nikjer, nikdar nismo varni, kajti poželjivost, svet in hudobni duh nas vedno in povsod lovijo v zanjke. Vprašam vas, kje imate sredstvo in orožje, s katerim se morete vspešno v bran postaviti navedenim sovražnikom ? Jedino sredstvo, jedina pomoč — poleg lastne čuječnosti — je le molitev.
Duša, katera ne moli, je podobna vojaku brez orožja v Bredini oboroženih sovražnikov; podobna je mornarju brez vesla
sredi viharnega morja. Brez molitve jc človek podoben mestu brez ozidja in brez orožja, ki je razpostavljeno vsakemu napadu, pravi sv. Krizostom. človek pa, kateri rad moli, kateri je v skušnjavah vedno z molitvijo oborožen, je trden tabor, katerega ne predere in zmaga najhujši duševni sovražnik. Ker nam je torej molitev tako zelo potrebna zaradi duševnih nevarnosti), zato nas tudi Odrešenik k molitvi spodbuja, rekoč: čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.
3.	Molitev je potrebna in dolžni smo moliti, da rešimo svojo dušo in dosežemo kdaj večno zveličanje. Kdo bode prišel v nebesa ? vprašuje sv. Liguori in na to sam odgovarja: Kdor moli. In kdo se bode pogubil ? Kdor ne moli. Dalje nam je podelil Bog um, pamet, spoznanje in duševne zmožnosti, da napredujemo v čednostih ter se varujemo in ogibamo grešnih priložnostij. Slabosti pa človeka premagujejo, zato moramo iskati zavetja in pomoči v molitvi, saj pravi sv. Tomaž: Noben grešnik naj se ne zanaša, da se bode spreobrnil, dokler ne moli. In kadar si se spreobrnil, ko ti je Bog odpustil tvoje grehe, nikar ne misli, da bodeš v čednosti stanoviten ostal in napredoval, ako ne moliš. Ako ne moliš, zabredel bodeš zopet v sužnost pregreh. Glejte, predragi, kako potrebna je molitev.
4.	Da je molitev potrebna in smo dolžni moliti, priča nam zgodovina. Že v stari zavezi so očaki in preroki Bogu darovali, ga častili in slavili v raznih spevih, katere še dandanes sv. cerkev prepeva pri cerkvenih obredih. Stari neverniki, kateri niso dobivali božjega razodenja, spoznali so dolžnost in potrebo molitve po naravnem čutu; imeli so svoja svetišča, molili so izmišljene bogove, solnce, luno, zvezde in druge stvari. Neki Rimljan pravi: »Ako prehodiš celi svet, najdeš mesta brez ozidja, brez kralja, brez omike, ali mesta brez svetišč, brez bogov, brez molitve nikjer ne najdeš.«
Ko je pa prišel Jezus Kristus, naš preljubi Zveličar na svet, odrešit človeški rod, učil je moliti svoje učence in apostole, zato nas k molitvi spodbuja rekoč: Neprenehoma molite. Molite, da ne padete v skušnjave. Molili so prvi kristijani; po noči in po dnevu so sc zbirali, da bi hvalili Gospoda. V ponočnih urah, ko so neverniki spali, čuli so po zaprtih hišah, ter opravljali skupne molitve; niso se bali ne zapora, ne ječe, ne pregnanstva, ne smrti, tako navdušeni so bili za čast božjo in svoje zveličanje.
5.	Molitev je neobhodno potrebna, ker le v njej obstoji prava stalna zadovoljnost. Ne denar, ne bogastvo, ne zaloge in sploh posvetno premoženje ne podeli človeku prave stalne sreče, ampak le pobožnost, le molitev stori človeka srečnega in zadovoljnega. Kajti z molitvijo je združena neka skrivnostna tolažilna tnoč, katera spremeni žalost v veselje. Dostikrat smo žalostni: ni je družine, ni ga človeka, da bi ga ne zadela nikdar žalost in ga zadrževala pri delu. Kje, vprašam vas, ljubeznivi poslušalci, najdemo tolažbo? — Pač nikjer tako hitro in gotovo, nego v molitvi. Sv. Jakob pravi: Alto je Jedo med vami žalosten, naj moli. Ko je Jezusa Kristusa na Oljski gori obdajala neizrekljiva žalost in britkost, šel je, ter trikrat goreče molil, in glej! molitev ga je okrepčala!
6.	Molitev stori, da smo potrpežljivi, krotki in mirni ter radovoljno prenašamo drug druzega slabosti, da se ravnamo po poveljih in ukazih svojih predstojnikov, da ohranimo sv. čistost, katera je podlaga vseh čednostij. Dolžni smo moliti, ker molitev je jedino sredstvo, s katerim moremo občevati in se pogovarjati z Bogom, in le z molitvijo dosežemo od Boga milosti. Kdor tega ne verjame, naj le prosi in moli s čistim srcem, s svetim namenom, zaupljivo, stanovitno in prepričal se bode sam, kako resnična je Jezusova obljuba: Prosite in se vam bo dalo.
7.	Stariši, učitelji, vzgojitelji otrok, kateri sejete v rahlo zemljico mladih nežnih src rodovitno seme nebeškega kraljestva, učite otroke v mladosti moliti; razkladajte jim dolžnost in potrebo molitve. To je vaša sveta naloga, saj Zveličar sam otroke k sebi vabi: Pustite male lt meni priti in nikar jim ne branite, lcer njih je nebeško kraljestvo. Premisli nekoliko, dragi poslušalec, vse druge stvari dosežejo svoj namen, služijo tebi v korist, skazujejo Bogu Čast in hvalo; toda človek, kateri ne moli, ne zadostuje svojemu Stvarniku. Solnce stori svoj namen, da sveti in ogreva našo zemljo, zemlja, da rodi; zrak, da to' oživlja, hrib v tem, da stoji; voda v tem, da teče in ti? Ako skrbiš le za svojo telo, katero bode kmalu trohnelo v črni zemlji in bo črvom v živež, ne storiš svoje dolžnosti. Skrbeti moraš najprej za svojo dragoceno, neumrjočo, jedino dušo in potem še - le za telo.
Slišali ste danes, predragi poslušalci, kako potrebna je molitev. Priporočam jo vam tudi jaz s Kristusom : Molite neprenehoma. Začetek in konec vsakega dela bodi molitev; ta naj vas spremlja do groba; kajti z molitvijo je združena nepopisljiva moč, kar je
Zveličar potrdil, rekoč: Molitev pravičnega oblake predere. Kadarkoli je človek v potrebi, naj se obrne z molitvijo k Bogu, kateremu se s strahom in trepetom vklanjajo najviši nebeški duhovi. V molitvi najde rešitev, v molitvi pomoč. Svet ima čudne nazore o molitvi, pa to je lahko razumljivo, kajti zamišljen je le v zemeljske, mesene reči in ne more soditi o duhovnih stvareh. Sv. Avguštin pravi: Molitev je nebeški ključ in nam odpira najskrivnejše zaklade. Poslužujte se neprenehoma tega nebeškega ključa. Zatorej, dragi v Kristusu! Tukaj ste na nevarnem potu sedanjega življenja; nevarnosti in skušnjave vas povsod obdajajo. Oborožite se z molitvijo, v njej bode vaše zavetje — vaša slavna zmaga. Molitev je zdravilo vseh zdravil, zaklad vseh zakladov; molitev naj vas spremlja od zibeljke do groba; molitev bodi vaše zmagovalno sredstvo, vaše junaško orožje v smrtnem boju in molitev vas bode zveličala. Amen.	B. Bevk.
Križev teden.
I. Molitev zaslužno delo.
Prosite in se vam bo dalo.
Luk. 11, 9.
Vsaki dan nas vabi sv. cerkev, naj povzdigujemo svoje misli in svoja srca k Bogu, t. j. naj molimo. Svoje duhovnike opominja z besedami: venite, adorcmus (pridite, molimo); vernike pa kliče z glasom zvonov ob posebnih urah, naj ne delajo samo časnih opravil, marveč naj dvigajo kvišku svoja srca, kjer je Kristus v časti Boga Očeta. Ali teden, katerega smo danes nastopili, pa je posvečen še posebej molitvi: imenuje se prošnji teden, prošnji sprevodi se vrše te dni; duhovniki, ki se ne udeležujejo procesij, morajo sami za-se moliti velike litanije. Vse to nam kaže iskreno željo sv. cerkve, naj bi se verniki te dni prav marljivo udeleževali cerkvenih molitev in sprevodov, naj bi posebno pridno pošiljali k Bogu svojo misli, povzdigali k njemu svoja srca.
Iz vsega tega razvidite tudi mojo dolžnost, da vam danes na začetku prošnjega tedna izpregovorim o molitvi. To dolžnost bi rad izvršil kar najbolje. Ali znano mi je tudi, da sto že mnogokrat, da, skoro v vsakem govoru slišali o molitvi. Vendar ne bi vam rad povedal kaj vsakdanjega o molitvi. Premišljeval sem mnogo. Kar mi je prišlo na misel, kako posvetnjaki dandanes smešijo tisto,
ki radi molijo, kako jih zaničujejo, češ, naj delajo, ne pa vedno molijo, kar je znamenje lenobe. In vendar, kako se motijo! Molitev naj je znamenje lenobe ? Dokazati vam hočem v današnjem govoru, da je
1.	molitev delo, in
2.	zaslužno delo.
Gospod Jezus pa, ki nas je učil moliti in je sam tolikokrat molil za nas in za vse svoje vernike, podpiraj naše premišljevanje s svojo vsemogočno milostjo!
1. Kaj se pravi delati? Na to vprašanje je težko odgovoriti. Ali dela samo tisti, ki se trudi in peha od zore do mraka na polju, v delavnici, v prodajalnici ? Ali ne tudi tisti, ki zdravi, sodi, uči in v pisarni premišljuje, kako treba vladati mesto ali deželo? Mnogo jih je danes po svetu, ki trdijo, da samo delo z rokami je pravo delo, vsako drugo delo pa je nepotrebno. S takimi sc nikdar ne bodemo ujemali, kajti vemo, da ima človek telo in dušo; ne samo s telesom, ampak tudi z dušo treba delati. In naj že kdo dela težko ali lahko, s telesom ali z duhom, pridno ali leno, hitro ali počasi, vsak dela, kdor svoj čas prav obrača. Hočete se torej prepričati, kdo dela, in kdo ne dela, vprašajte: ali ta svoj čas prav obrača? — in odgovorili si bodete natančno, če dela ali ne dela. Toda naše vprašanje sega dalje. Prepričati se hočemo, ali je molitev tudi delo. Gotovo. Bog je ustvaril človeka, da bi ga spoznal, častil, ljubil, mu služil in pokoren bil, in da bi bil večno zveličan. In kaj dela človek pri molitvi? Ali ne časti Boga, ali mu ne služi, ali ga ne spoznava bolj in bolj?
Kdor torej moli, bliža se bolj in bolj namenu, za katerega ga je Bog ustvaril; in tak gotovo čas prav obrača, ki pazi na to, da bi bil kdaj večno srečen, ker dobro vemo, da v tem življenju ne bodemo dosegli stanovitne zadovoljnosti.
Kdorkoli veruje in spozna, da je človek ustvarjen za Boga, pripozna tudi, da je molitev — delo. Z molitvijo se namreč pogovarjamo z Bogom, se družimo z angelji, ki vedno in vedno pojejo oni veličastni slavospev: Svet, svet, svet je Gospod vojnih tet, vsa zemlja je polna njegovega veličastva (Iz. 6, 3), v molitvi se skladamo z nebeškimi duhovi, ki so klicali: Sluva Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje (Luk. 2, 14). Kadar častimo Boga, gotovo čas prav obračamo — gotovo delamo.
V molitvi Boga tudi zahvaljujemo: pred njim spoznavamo, da sami iz sebe nič ne premoremo, da vsako darilo prejemamo od zgoraj, od Očeta svetlobe, da smo torej dolžni za vsako prejeto dobroto Boga zahvaliti, kakor nas je učil Zveličar, ki je zahvalil nebeškega Očeta, predno je nasitil pettisoč mož v puščavi, ali predno je obudil Lazarja, in pri zadnji večerji. — Kadar zahvaljujemo Boga, gotovo čas prav obračamo — gotovo delamo.
In če smo v potrebi, in povzdignemo svoje roke proti nebu, kličoč: Oče naš, Icateri si v nebesih, daj nam vsakdanjega kruha, ne pelji nas v skušnjavo, reši nas hudega itd. tedaj gotovo čas prav obračamo — tedaj gotovo delamo, ker vemo, da če nam tudi nihče na svetu več pomagati ne more, Bog nam hoče in more pomagati.
Koliko bolj vspešna je molitev, kakor druga dela, nam lepo pripoveduje sveto pismo v drugi knjigi Mozesovi (Ex. 17, 8—13): Prišli so pa Ameličani in so se bojevali z Izraelci v puščavi. In Mozes je rekel Jozvetu: Odberi si junakov in pojdi se bojevat zoper Amaleka; jutri bom stal vrh hriba, in bom imel palico božjo v svoji roki. Jozvc je storil, kakor je govoril Mozes, in se je bojeval z Amalekom. Mozes in Aron in Ilur pa so šli vrh hriba. In ko je Mozes vzdignil roko, premagal je Izrael, ko jo je pa nekoliko spustil, premagal je Amalek. Mozesove roke so bile pa težko; vzela sta torej kamen in sta ga položila podenj; in usedel sc je nanj. Aron in Hur sta pa podpirala njegove roke od obeh stranij. In zgodilo se je, da njegove roke niso omagale do solnčnega zahoda. In Jozve je premagal Amaleka in njegovo ljudstvo z ostrostjo meča.
Kristijanje dragi! Premisleka vreden je ta dogodek. Kdo je tu bolj odločil vojsko; ali Jozvetovi vojaki ali Mozesova molitev? Gotovo je, da brez njegove molitve bi bili zastonj delali, zastonj se upirali Izraelci, molitev Mozesova je pridobila Izraelcem zmago. In te moči molitev še do danes ni izgubila. Zatorej po pravici trdi neki učeni pisatelj novejšega časa: Ko se bo pokazala notranja stran človeške zgodovine, potem se bo videlo, da so bili tisti, katere danes proslavljamo kot junake, pravi pritlikavci, in so se oslavili le po onih tihih, pred svetom skritih in pozabljenih ljudeh, ki drugega niso hoteli poznati, nego svojega Boga, ki more dati vseli dobrih darov tem, ki ga zanje prosijo.
2. Molitev pa ni samo delo, marveč tudi zaslužno delo. Navadno delo sodimo po tem, kar si ž njim zaslužimo. Seveda tega, kar si z molitvijo zaslužimo, ni, da bi kar hitro povedali.
Beseda božja pa nam v sv. evangeliju to kar na kratko pove z besedami: Trosite in boste prejeli! Ali si moremo misliti boljšega vspeha ? Trosite in boste prejeli, pravi Zveličar, da bo vaše veselje dopolnjeno. Brez izjeme torej govori Zveličar. A omeniti vam hočem le jedne zasluge, ki si jo pridobimo z molitvijo:
Molitev nam je tolažba.
Težak jarem leži na Adamovih otrocih od dne njih rojstva pa do dne njih smrti. Resnico teh besedij čutimo vsi tem bolj, čim bolj se staramo. Dostikrat nam je tako hudo, da bi skoro klicali: Blagor mrtvim, ki so v Gospodu umrli (Apoc. 14, 13). Kje tolažbe najti? Apostol Jakop odgovarja: Je kdo žalosten med vami, naj moli (5, 13). Zares! Blagor človeku, ki ima dobrega prijatelja, da mu more potožiti svoje nadloge, razkriti pred njim svoje srce. A dostikrat ga pogrešamo. Tožimo sicer, a mesto tolažbe se nam odgovarja: Pač treba potrpeti, tu se ne more pomagati ... in še huje nam je pri srcu. Kristijan predragi! Obrni se h Gospodu in vzklikni z apostolom (II. Kor. 1, 3—5): Blagoslovljen Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vsake tolažbe, kateri nas tolaži v vsaki stiski s tolažbo, s katero tolaži nas same Bog; kajti kakor je obilno trpljenje Kristusovo za nas, tako je po Kristusu obilna naša tolažba. Ako smo odkrili svoje žalostno srce pred Zveličarjem, za polovico nam se je že olajšalo trpljenje.
Ubog deček je stal pri novem grobu in bridko jokal. Saj je počival pod gomilo njegov dobri, ljubi oče. Pred malo dnevi so ga prinesli semkaj in zagrebli v mrzlo zemljo. Deček je bil sedaj popolnoma sirota, zakaj že pred več leti je zgubil svojo dobro mater in zdaj mu je bil vzet tudi oče. Kako zapuščenega se je čutil! »Oh, vzdihoval je, zdaj tudi očeta nimam! Mrzla je roka, ki je delala za mo in mi dajala jesti. Nikdar več ne bom videl prijaznega smehljanja, s katerim so me razveselili oče, če sem bil priden; usta, iz katerih som slišal toliko lepih naukov, so za zmiraj zaprta. Nihče me več ne bo tako ljubil, kakor so me dobri oče. Kako hudo je to, biti sirota!« — Tako je zdihoval deček, in solza za solzo je kapala na očetov grob. Sedaj se ozre z objokanimi očmi na križ vrh groba in vidi naslikanega angelja; z jedno roko jo kazal proti nebesom, v drugi je pa imel pisanje z besedami: »Oče naš, kateri si v nebesih.« Te besede so kot nebeški žarek potolažile otožno srce dečkovo, obrisal si je solze, sklenil roke in molil. Da, ti nebeški Oče, si mi še ostal, tebe nisem zgubil. Mojega očeta si vzel k sebi in ti hočeš sedaj namesto njega biti moj oče. ^aj nas ti še veliko bolj ljubiš, kot more zemeljski oče ljubiti svoje otroke, saj si dal lastnega sina, da je postal človek, trpel
20
in umrl; po njem si nas vzel za svoje otroke. Zatorej, nebeški Oče, ne zapusti mene uboge sirote; bodi in ostani ti od sedaj moj oče!« Tako je molil deček in je bil utolažen; postal je pobožen, zadovoljen in srečen človek. Še kot siv starček je rad pripovedoval, kako je na očetovem grobnem križu bral uvod očenaša, kako je začel moliti in koliko nebeško tolažbo je tedaj občutil.
Tako z molitvijo izprosimo tolažbe za se, pa tudi za svojega bližnjega, kar je naša dolžnost. — Toda porečeš: Vidim, kako mnogo jih je, ki potrebujejo pomoči (revne družine, ki jih je sram prositi, bolniki brez postrežbe,) — toda nimam ničesar, nimam časa, da bi pomogel. Kristijan ! Pripomoček imaš. Moli: Daj nam danes, naš vsakdanji kruh! Gospod, katerega ljubiš, je bolan (Jan. 11, 3). Vidim jih toliko, ki se ne menijo za zapovedi božje in cerkvene, greše in sramote nevesto Kristusovo in njene zveste služabnike. A ne morem pomagati. Moli: Pridi k nam tvoje kraljestvo! Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji!
To je naša tolažba: vsak more pomagati. Ako premišljuješ: Koliko jih je na svetu, ki potrebujejo pomoči: reveži, bolniki, nevedneži, grešniki: vsem moreš pomagati, za vse moliti.
Slednjič: Na svetu smo le malo časa. Ako pa moliš, živel boš, kristijan moj — tudi še potem, ko te polože v hladno gomilo, — dobrote, katere si izprosil od Boga, bodo blagoslov rosile po svetu, ko že davno tebe ne bode.
Monika je umrla pred Avguštinom, a kar je izprosila ni zamrlo, v cerkvi bode živelo do konca sveta.
če rad moliš, ne boš umrl, živel bo blagoslov tvoje molitve od roda do roda.
Kristijan! Molitev je delo, dobro, zaslužno delo. Z molitvijo si pridobimo čednostij, ki nas kot dobri prijatelji spremijo preko smrtnih groba vrat v večna prebivališča. Prošnji teden je posebno odločen za molitev. Sklepajmo torej roke in povzdigujmo svoja srca k njemu! Venite, adoremus ct procidamus anto Deum! Pridite, molimo in popadajmo na kolena pred Bogom; jokajmo pred Gospodom, ki nas je ustvaril, zakaj On je naš Gospod, mi pa smo njegovo ljudstvo in ovce njegove črede! Amen.
Dr. A. Karlin,
2. Poljski križi.
Kristus je za nas trpel in vara je zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah.	I. Petr. 2, 21.
Dne 26. svečana je spomin sv. Porfirija. Rojen je bil od zelo bogaboječih starišev in v taistem mestu — v Solunu — kot naša dva slovanska apostola proti koncu četrtega stoletja po Kristusu. Zapustivši dom in razdelivši svoje premoženje med uboge, roma v Egipet in sv. deželo. Loti se ga pa nevarna mrzlica. A še se poda na vzvišeni kraj našega odrešenja, na goro Kalvarijo, da bi svoji bolezni našel zdravila in tolažbe v ranah Gospoda našega Jezusa Kristusa. Na sv. kraju se nezavesten zgrudi na zemljo. Potem pa vidi v duhu Kristusa na križu visečega in zraven njega na drugem kraju desnega razbojnika. Porfirij zakliče: »Spomni se me, o Gospod, v svojem kraljestvu!« To izgovorivšemu zdi se, kakor bi Odrešenik rekel desnemu razbojniku: »Stopi doli s križa in reši tega, ki tu leži, kakor si ti bil nekdaj rešen!« Razbojnik stopi urno s križa, pride k bolnemu Porfiriju, ga objame ter poljubi, poda mu svojo desnico in reče: »Vstani in pridi k Odrešeniku!« Porfirij precej vstane ter hiti k Jezusovemu križu. Tje prišedši vidi, da je bil tudi Jezus stopil s križa. Zveličar mu pravi: »Vzemi ta-le les in ohrani ga!« Ko svetnik vzame les križa v roke, zave se, in od te ure ne čuti več nobene bolečine; bil je popolnoma zdrav. Porfirij je postal mašnik in pozneje škof v Gazi ter je do svoje blažene smrti spreobračal nevernike in krivoverce ter jih vnemal za ljubezen do Kristusa — križanega.
Občudujte, kristijani, sv. Porfirija, kako so je v svojem življenju zvesto ravnal po besedah sv. Petra: Kristus je za nas trpel in vam je zapustil zgled, da hodite po njegovih stopinjah. Sveti Porfirij je v besednem in duhovnem pomenu hodil »po stopinjah« Odrešenikovih.
Sv. cerkev želi, da bi tudi nam vedno stala pred očmi podoba križanega Zveličarja, želi, da bi se tudi mi zgledovali nad svojim Odrešenikom ter hodili po njegovih stopinjah. Zato v tem-lc tednu, ki se imenuje prošnji ali križevi, hodimo po polju za križem, ki se nosi s podobo Križanega naprej obrnjeno pred procesijo. Pot nas pelja mimo kakega križa, ali so pa morda ravno pri kakem križu zopet zavije proti cerkvi, kjer nas že tako vse spominja križa Kristusovega. Ta pobožnost, ki se je začela v silno hudih časih v petem stoletju na Francoskem, vpeljana in razširjena je po vsem katoliškem svetu, odkar jo je papež Leon III. uvedel v Rimu 1. 795. V duhu sv. cerkve bo torej, ako Vam danes govorim o križu. In sicer vam povem nekaj spodbud-
20»
nega o poljskih križih ter rečem: Poljski križi so: I. kažipoti za pozemeljsko življenje, in II. so kažipoti za večno življenje.
Govorim v čast križanemu, pa od smrti vstalemu Zveličarju.
I. Misliti si smemo, da je z navado križe postavljati na svetih krajih prišla tudi navada imeti jih po hišah in staviti jih na polje. Včasih se vidijo sami križi, večkrat pa s podobo Odrešenikovo. Tu pa tam je pridejano v podobi mučilno orodje: sulica, žeblji, kladivo, lestvica, goba na palici, potni prt, petelin in Iškarijotov denar. Poleg križanega Zveličarja stoji pri nekaterih križih njegova prežalostna mati in sv. Janez. Drugod morda angelj lovi presveto kri iz Jezusove desne strani v kelih, ali so naslikane celo verne duše v vicah, katerim gasi strašni ogenj presv. kri, tekočo iz ran Jezusa Kristusa.	,
Tu pripomnim, da je treba oskrbeti spodobnih podob ali kipov, lepih obrazov, da njih pogled človeka dviga kvišku, k nadzemeljskemu. Take podobe, taki križi so vredni, da se blagoslovi cerkveno. In pred cerkveno blagoslovljenim križem je še posebno treba odkriti se. Dotičnega gospodarja ali soseščanov je tudi dolžnost, dati podobe in križe vsled starosti poškodovane, spodobno popraviti. Boljše je pa nobenega križa ali znamenja, kakor pa kake smešne skaze tje postaviti. Tako govore škofijska navodila v tem oziru.
Blagoslov križa se vrši tako-le: V to pooblaščen mašnik kliče na pomoč Gospoda, ki je vse vstvaril, ter prosi, naj bi njegova molitev prišla pred njegovo obličje. V blagoslovni molitvi prosi Boga, da tisti, ki zavoljo Jezusa pred tem križem molijo in ga častč, dosežejo zdravje, dušno in telesno. Duhovnik gre poljubit križ in nato ga poškropi z blagoslovljeno vodo, rekoč: Blagoslovljeno bodi to znamenje sv. križa v imenu Očeta in Sina in svetega Duha. Po Kristusu Gospodu našem.
Tako blagoslovljen križ je, kakor omenjeno, kažipot že za pozemeljsko življenje. Le premislimo razne slučaje.
Kako radi ljudje določujejo svoja pota po križih na polju in posebej na razpotjih. »Od tega križa«, pravijo, »pa do onega je tako-le daleč, je toliko četrt ure, toliko minut, toliko korakov.« »Od tistega križa imam do doma še toliko in toliko hoditi.« »Pri onem križu na razpotju, ali tam pri križu na kraju gozda poleg njive seje treba obrniti na desno, da ne zaideš.« Ali zopet: »Tam,
kjer so trije križi, tam sem počival ter šel odtod proti zahodu itd.« Smel bi trditi, da ni nobenega med nami, ki bi mu ne bil že večkrat v življenju križ — kažipot. In marsikateri popotnik po daljnem, neznanem svetu iščoč zaslužka, bil bi že davno pokopan v hladni zemlji, ko bi mu ob hudi uri, ob nevihti, v zametih, v črni noči ne bil križ rešilno znamenje, jedini kažipot v varno zavetje.
Do križa spremijo stariši, bratje in sestre ločečega se otroka od doma ali krepkega mladeniča v vojake. Do križa se mu vračajočemu morda gredo naproti. Pri križu, vpričo podobe Odreše-nikove, se zadnjikrat poslavljajo, pri križu si prvič zopet veseli podajo desnice. Tako je marsikateri križ lep spomin izza mladostnih dnij, marsikateri pa tudi pretužen spomin velike nesreče, nagle smrti, spomin, da nihče ne ve, kje čaka nanj bleda žena z neizogibno koso.
Ako pa stoji poleg križa košato drevo, tedaj je ta kraj najprijetnejše razvedrilo, počivališče in zbirališče ljudem. Otroci se radi zbirajo okoli križa, okoli znamenja, starček se tu oddahne, trudni popotnik si odpočije od daljnega pota, marsikdo za nekoliko minut tu odloži svoje breme, da si nabere novih močij. Ondi zavživajo ob poletni vročini ženjice svojo jed, ondi shranjujejo hladno pijačo. Cel6 ptiči radi obletavajo križ, preganjani iščejo ondi mirnega zavetja.
V vojnem času je bil že marsikateri poljski križ tisto središče, odkoder je vojvoda izdajal povelja svoji vojski. Ako pa je križ na kaki višavi, je ondi tudi najlepši razgled na vse štiri strani sveta. Na tem prostoru so zažigali v starih časih kresove, kadar se je turška sila valila proti ondotnim pokrajinam, in še sedaj je vsako leto ondi ogenj o kresu.
Pa še nekaj. Pri kakem križu se poje navadno sv. evangelij na praznik presv. Rešnjega Telesa. In kakor ta dan, daje se večinoma pri križu blagoslov z Najsvetejšim, ko se nese zadnja popotnica trpečemu zemljanu, pri križu torej, kjer se za človeka vrstita veselje in žalost, dokler ni dokončan tek njegovega življenja na tem svetu ter se potem še na njegov grob vsadi križ — znamenje, da tu počiva utrujeno truplo zemeljskega popotnika, čakajoč veselega vstajenja.
II. Veselo vstajenje s poveličanim telesom in poveličano dušo pa dosežejo le tisti, katerim je bil križ v pozemeljskem življenju tudi kažipot za večno življenje.
Sv. križ je najlepše znamenje vere, in sicer sv. katoliške vere. Popotnik prišedši v katoliško deželo, ugleda ondi precej križe po polju, ob cestah, na razpotjih, ki mu očitno pričajo, da prebivalci te pokrajine živo verujejo v Kristusa križanega ter pripadajo njegovi cerkvi.
Kamorkoli pridejo med nevernike oznanovalci sv. vere, postavijo najprvo križ, ker v njem je bila premagana zmota, greh, smrt, satan in se je po križu začelo duhovno, nebeško življenje. In kjer je dandanašnji po naših krajih sveti misijon, postavi se zadnji dan vselej misijonski križ, ki se poprej nese v dolgi procesiji, ter se nanj zapiše ali vdolbe resni opomin: »Reši dušo!« Molitve pri takem križu so obdarovane z mnogimi odpustki.
Ko je sv. kralj Osvald zasedel očetov prestol, moral se je zanj potegniti z orožjem v roki. Pred odločilno bitko z neverniki je lastnoročno zasadil velik lesen križ v zemljo, govoreč vojakom : »Pokleknimo ter prosimo pravega Boga, naj nas varuje predrznega sovražnika; Bog ve, da se vojskujemo za pravično reč!« In zmagal je slavno s pomočjo sv. križa.
Kakor sv. Osvald, tako se tudi mi ne smemo nikdar sramovati sv. križa, marveč se moramo potegovati za njegovo čast. Pa ne samo to, ampak treba nam je zlasti, da »hodimo po stopinjah« Odrešenikovih, po naukih njegovih se ravnajoči. Učil pa je Jezus pravico, poštenost, miroljubnost, udanost v voljo božjo. In ker so pri križu dostikrat mejniki, ne pozabite nikoli besedij sv. pisma: Ne jemlji in ne premikaj mejnikov svojega bližnjega, ki so jih postavili pradedi tvojemu posestvu. (V. Mojz. 19, 14.)
Križ nam oznanja tudi krščansko upanje. Kakor je po križu došlo človeštvu zveličanje in nebeški blagoslov, tako more ubogo človeško srce tudi sedaj še zajemati trdno upanje pri vznožju sv. križa. Ali se mar ne stegujejo strani poljskega križa čez njive in livade, travnike in gozde, kakor bi hotele vse to blagosloviti, da nam Bog obilno podeli vsakdanjega kruha? Tudi sicer v vseh stanovskih težavah in vsakdanjih nadlogah, kje naj bi kristijan iskal zavetja in pomoči, če ne pri križu Kristusovem? Zato marsikdo v svoji nadlogi gre kar k bližnjemu križu ter svojo težavo potoži trpečemu Odrešeniku, da mu jo, če je njegova sveta volja, polajša. In zadnji boj človekov! Vse ga zapusti, vse sladnosti tega sveta in vse bogastvo, pomagati mu ne more noben prijatelj, nobeno zelišče ga ne ozdraviti. Kje je za umirajočega še jedino upanje? V križu, na katerem je visel Zveličar vesoljnega sveta.

V vojski pri Kustoci je ležal avstrijski vojak smrtno ranjen na bojnem polju. Bleda luna je obsevala njegovo mrtvaško obličje, krogla blizu srca ga je pekla in čutil je, da mu potekajo zadnje minute. Hrepenel je po duhovniku, toda mrtvaška tihota je vladala povsodi okrog njega. Tedaj pa bleda luna posije na podobo križa ob potu; ranjencu se zdi, kakor bi mu klical Zveličar: »Pridi k meni!« Počasi, z neizrečeno težavo se splazi do križa. Drugi dan ga najdejo njegovi tovariši mrtvega, a njegova desnica objema križ. Gotovo je bil Zveličar milostljiv njegovi duši, ker je vse svoje zadnje upanje stavil jedino le na njegov križ.
Kakor pa oživlja pogled na križ, na poljski križ, vero in upanje, tako vzbuja tudi gorečo ljubezen. Saj je Jezusova kri tekla na sv. križu iz ljubezni do nas, da nas odkupi, tako mora pogled na križ vzbuditi tudi v naših srcih čutila nasprotne ljubezni. Pogled na križ mora vam polajšati, mora vam osladiti vse težave, ki vam jih naklada vaš stan, bodisi v poletni vročini, ali ob hudi uri, ali ob jesenski slani. Zato je rekel neki pobožen kmetovalec: »Ako pogledam Kristusa na križu, ne morem biti nepotrpežljiv.«
Skušen duhovnik je rekel nekikrat svojim vernikom: »Ljubi Kristijani, mislite si na nekem kraju postavljene vsakovrstne lesene križe, velike in majhne. Ko bi vas jaz prosil, da greste z menoj tjekaj ter vsak vzame po jeden križ na svoje rame, kaj menite, ali bi jih kaj veliko šlo za menoj? Bojim se, da prav malo. Ko bi bil pa pristavil, da je jeden izmed tistih križev znotraj votel ter napolnjen s cekini, in kdor ga dobi, so njegovi, oj, kako bi ljudje leteli na tisti kraj drug pred drugim, kako bi vse težave radi premagali, da bi le dospeli tjekaj. Zakaj pa bi sedaj tako hiteli in hrepeneli za križem, poprej pa taka mlačnost? Pač zato, ker ste poprej gledali samo na les, sedaj pa imate tudi cekine pred očmi. Tako se navadite, kristijani, da se v svojih vsakdanjih križih ne bote toliko ozirali na les, to je na nadležnost križa, marveč na cekine, to je na večno plačilo, ki ga donese ljubezen do križa, misleč s sv. Pavlom, ki pravi: Menim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dd primeriti prihodnji časti, katera bo nad nami razodeta. (Rim. 8, 18.)
Pri vsem tem pa je poglavitno to-le: Kristijan, ki hoče kanati pravo ljubezen do križa ter biti tudi deležen dobrot križa, mora se skrbno varovati greha. Toda, kaj vse se pregrešnega zgodi ravno na polju! Tam se preklinja, roti, nesramno govori, grdo dela, zmerja, prepira, krade. Ali ni vse to kakor trnje in žeblji, ki se vnovič zadirajo v Jezusovo presv. telo ? Toda Bog se ne da zasramovati ; včasih kaznuje posebne grehe kar na mestu.
L. 1848 je jezdilo nekaj gosposkih jezdecev iz Vratislave v sosednjo vas. Na nekem mostu je stal križ. Predrzen jezdec reče:
Kako je mogoče v 19. stoletju še trpeti tako srednjeveško neumnost in katoliško budalost na javnih potih; to mi je neumljivo. Ko pa se vrača iz vasi, vrže konj tega jezdeca tako ob ograjo na mostu, da se mu razkolje čeljust, in udari ga na prsi tako, da jezdec v svoji krvi obleži mrtev na ravno tistem mestu, kjer je poprej zasramoval Kristusa, ki je za nas prelil svojo predragoceno kri.
Mi pa, kristijani, se ozirajmo na sv. križ s tako živo vero, kakor se je oziral sv. Janez, prepričani, da trpeči Odrešenik je pravi Sin božji! Ozirajmo se na križ s tako trdnim upanjem, kakor Magdalena, dobro vedoč, da nam Bog hoče vselej odpustiti, ako se po njenem zgledu skesano in z dobrim sklepom oklenemo sv. križa! Ozirajmo se na križ s toliko ljubeznijo, kakor sveti Pavel, ki se je hotel hvaliti le s križem in le v njem iskati zveličanja! Ozirajmo se na znamenje našega odrešenja po zgledu vseh bogoljubnih kristijanov, ki so hodili po stopinjah Kristusovih ter gredoči mimo križa vselej lepo pozdravljali trpečo ljubezen s pobožnimi in z odpustki obdarovanimi zdihljeji. Recimo n. pr.: Molimo te, Kriste, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil! ali: Moj Jezus, usmiljenje! ali kaj podobnega. Tako nam bodo križi, poljski ali drugi ne le kažipoti po pozemeljskem življenju, ampak tudi kažipoti v nebeško domovino. Amen. Yal. Bernik
3.	Kaj bodi predmet naši molitvi?
Prosite, in se vam bo dalo.
Jan. 16, 24.
Naznanjam vam veselo vest, oznanujem vam tolažilno vest: Prosite, in se vam bo dalo. K prosivni molitvi nas vabi Jezus sam, ki je pot, resnica in življenje, rekoč: Karkoli hote Očeta prosili v mojem imenu, vse vam bo dal. Oglasite se tedaj, prosivci, saj čujete, kake obljube vam dela sam Gospod Bog. Jedna sama prošnja, jeden sam zdihljej je zadosti, da prejmete, česar potrebujete. — Ko bi mi vi smeli ugovarjati na tem svetem mestu, vem, da bi rekli: Ah, kolikokrat smo že molili, goreče prosili, pa ničesar nismo prejeli. Kje jo vzrok, da vaša prošnja ni bila uslišana? Mogoče je dvoje. Ali Bog ni spolnil svoje obljube, ali pa vi niste prav prosili. Misol, da Bog zastaja v svojih obljubah, bila bi bogokletna; prepričan sem tudi, da vi mnogo molite; ako tedaj ne dosežete, česar prosite, vzrok bo le ta, da prav ne molite. Nekateri
so v smrtnih grehih, torej sovražniki božji; kako jih more Bog uslišati? Drugi so premalo ponižni; tretji nimajo pravega zaupanja v Boga; četrti so mlačni in vnemami v svojih molitvah; peti prosijo ničevih stvarij. Vsi ti molijo slabo, torej tudi ničesar ne dosežejo. Govoriti hočem danes le o slednjih, ki prosijo malovrednih, ničevih stvarij; ali z drugimi besedami: Pojasniti vam želim, kaj bodi predmet naši molitvi.
1.	Kaj je molitev? Molitev je versko dejanje, s katerim častimo Boga. Sv. Klemen Aleks, pa imenuje molitev dar, in sicer najvrednejši in najsvetejši dar. čim vredniši pa je Gospod, tembolj izbran mora biti dar, ki mu ga prinesemo. Kajnov dar Bogu ni bil prijeten in Gospod se ni ozrl nanj; pa zakaj ne? Bil je Boga nevreden, kajti Kajn je bil hudoben in njegov dar Bogu ni mogel všeč biti. Vsi darovi starega veka so bili nedostojni za Boga; Bog se je oziral nanje le radi tega, ker so predpodabljali tisti neizmerni dar, ki ga je na altarju sv. križa nebeškemu Očetu daroval veliki duhoven Jezus Kristus in kateri sc še dandanes ponavlja na naših altarjih. Sv. Janez Damascen torej pravi: Molitev je prošnja do Boga za dostojne reči. Kralji in cesarji delijo le dragocene dari. Pripoveduje se, je da Trazil kralja Antigona prosil za jeden sam groš. Kralj pa mu reče nevoljen: Spravi se s poti, malovreden človek! Ti ne prosiš kraljevega daru. Kralji darujejo cekine, zlate verige, podobe, ozaljšane z biseri, ne pa borni groš. Pri tem pove sv. Kri-zostom tale nauk: Zavoljo strgane obleke ali radi male tatvine nikdo ne toži pri cesarju; varuj se torej, o človek, da tudi ti ne prideš k Bogu prosit malovrednih, ničevih rečij.
2.	če je pa temu tako, ne čudite se, da ste doslej tako malo dosegli s svojimi molitvami. Kaj pa je bil doslej predmet vaše molitve? česa ste prosili Boga? — Jeden je bil bolan na telesu, drugi žalosten v duši; prosil je leka za dušo in telo.
—	Otrok ali ljubi prijatelj je zbolel za smrt, prosili ste mu zdravja.
—	Gospodarstvo je jelo iti rakovo pot; prosili ste večje sreče. — Trlo vas je pomanjkanje, ni bilo več moč pošteno preskrbeti družine; želeli ste tedaj boljših prihodkov. — Dobro imč je po obrekljivih ljudeh trpelo škodo ; prosili ste, da se vam povrne čast. — Zapleli ste se v sitno tožbo ter prosili za srečen izid. — Polju ali vrtovom so pretile vremenske nezgode; zdihovali ste po boljšem vremenu. — Take-le zadeve so vas primorale, da ste molili, zdihovali, jokali, delali obljube, devetdnevniee, hodili na božja pota.
3.	Ah, kako slabih, ničevih, dostikrat celo škodljivih st varij ste prosili! Prosili ste Boga, ki je tako mogočen gospod, ki more deliti duhovne, resnične darove, ki trajajo vekomaj. Ali se splača moliti za take stvari? Nimate li nobene druge prošnje? Ah, vi ne prosite kraljevega daru, še manj božjega daru. Bistvo moje je kakor nič pred teboj, pravi kralj David. Žeslo moje, krona moja, zdravje, sreča in blagostanje moje je pred teboj kakor goli nič. Ne prosite samo časnih darov. Ti, ki moliš, prosi za velike reči, za večne blagre, ne za minljive; ne prosi za denar, ker je grda rja, ne za posestvo, ker je zemlja. Bog sluša le take prošnje, ki sc mu zde vredne (Sv. Ambrož.) časnih darov daje vsem, poganom, Judom in Turkom, ce!6 grešnikom in svojim največjim sovražnikom. Večne dari pa le tistim, ki jih cenijo in zanje prosijo.
4.	Preiskujmo, kako mnenje o časnih dobrotah je imel Jezus. Iz sv. evangelija povzamemo, da je izvolil za-se revščino, zasramovanje, lakoto, žejo, telesne bolečine in dušno žalost. Za denar, čast in veselje ni maral; zakaj ne ? Zato, ker je spoznal po svoji neskončni modrosti, da te stvari pred Bogom nimajo vrednosti. O, kako napčno je tedaj, da mi cenimo, kar je Kristus zamotaval! — Ako hočemo, da bo naša molitev kaj dosegla, mora se zgoditi v imenu Jezusovem. Sv. evangelij pravi: Ako bote Očeta v mojem imenu česa prosili, dal vam bo. (Jan. 14, 13.) Je li naša prošnja v imenu Jezusovem, ako prosimo za stvari, katero nas je učil zamotavati ? — časno premoženje imenuje goljufijo bogastva. (Mat. 13, 22.) Blagruje zemeljske križe, rekoč: Blagor ubogim, blagor žalostnim itd. Za svojega učenca spozna le njega, ki je odtrgal svoje srce od sveta: Kdor se ni odpovedal vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec. (Luk. 14, 33.) časnih darov torej ne ceni Jezus, a tudi Oče nebeški jim ne prisoja vrednosti. — Aleksander Veliki je podaril Perilu 50 talentov srebra. Peril je bil v zadregi, tedaj reče: Ah, to je preveč, zame bi bilo dosti deset talentov. Na to reče Aleksander: Toliko prejeti je tebi zadosti, a toliko dati, je meni premalo. Pomisli, da sem jaz kralj. — Tak odgovor daje Bog vsakemu kristijanu, ki s prevelikim hrepenenjem teži po časnih blagrih. Skopuh — pravi Gospod — toliko prejeti je tebi zadosti; dovelj ti je, če napolnim tvoje omare z denarjem, kleti tvoje z vinom; a toliko dati, je meni premalo, častilakomnež, tebi je zadosti, da te počastim pred svetom in te priljubim ljudem, meni pa ni zadosti. — Tebi, nečimerno dete, bi bilo zadosti, da ti podelim dolgo, mirno in veselo živ-
ljenje; seveda imelo bi že na tem svetu nebesa in prav nič bi se ne brigalo za večnost; ali meni ni zadosti. Denar je meni kakor cestni prah, čast in odlikovanje pred ljudmi prazen dim; počutno veselje je oslajšan strup, dolgo življenje podaljšano pregnanstvo. Toliko dati je meni premalo, nedostojno in nevredno je moje neskončne svetosti, modrosti in darežljivosti. Zatorej ponavljam še jedenkrat s sv. Ambrožem: Kadar moliš, moli za velike reči, ki imajo večno trajnost, ne pa za minljive stvari. Prosi čeznatornih darov, milosti božje, odpuščanja grehov, prosi za natančno vest, vnemo v dobrem, stanovitnost do konca, stanovske čednosti. To so večni blagri, ki ne prejcnjajo s smrtjo. Zakladi so, ki nam jih je prislužil Jezus Kristus s svojo dragoceno krvjo na sv. križu. Boleti ga mora, ko vidi, da se ne zmeniš zanje, hrepeniš pa po dimu, po prahu, po niču. Sv. pismo pripoveduje, da se je Gospod razjaril nad Izraelci. Podelil jim je kruh z nebes, ki je imel vso sladkost v sebi. Oni pa z njim niso bili zadovoljni, marveč hrepeneli so po egiptovskih loncih, rekoč: Kdo nam bo dal jesti mesa ? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, in na misel nam hodijo buče in dine in luk in čebula in češenj. — In srd Gospodov se je silno vnel, pa tudi Mojzesu se je zdelo neprenesljivo. (4. Mojz. 11, 4.) — Kristijani! Gospod nam je pripravil kruh z nebes, darežljivo nam ponuja čeznatorne darove, mi pa zdihujemo •n hrepenimo po čebuli in česnju egiptovske dežele. Naše mišljenje in delovanje meri le na časno, večno pa izgubljamo izpred °Čij. Ah, Gospod Bog ne more biti zadovoljen z nami, naše prošnje mu ne morejo biti všeč.
5.	Rekli mi boste: Zakaj ne bi smeli prositi zdravja, sreče, bogastva, saj so te stvari jako koristne, in Gospod sam je obljubil karkoli bomo Očeta prosili v njegovem imenu, vse nam bo dal ? — Herod je naredil gostijo. Ko se je veselil s svojimi vojvodi, pleše Herodijada, njegova hči po sobani 8 tako gibčnostjo in ljubkostjo, da je silno dopadla kralju in njegovim prvakom. Tedaj ji reče: Karkoli si izprosiš, vse ti bom dal, če hočeš tudi polovico mojega kraljestva. Ko bi bila tedaj Hero-dijada stopila pred očeta in prosila za šivalno iglo, ne bi bil li Herod užaljen? — On je hotel svoji hčeri podariti kaj posebnega, če pride na to, tudi polovico kraljestva. — Nič ni napačnega, če Prosimo Boga zdravja, življenja in sreče. Saj po teh darovih tudi lahko slavimo in počastimo Boga, dobrega Očeta, ki nam da, česar potrebujemo. Ravno iz tega ozira je sv. cerkev vpeljala prošnje
dni, da molimo za odvrnenje kužnih boleznij, slabega vremena, za odvrnenje vojske, draginje in drugih kaznij. Toda prav bi ne bilo, ko bi ostali le pri teh prošnjah, ko bi bili zadovoljni s temi darovi.
6.	Kadar tedaj molimo, držimo se reda, ki ga nam je postavil Jezus sam. Prva prošnja bodi: Posvečeno bodi tvoje ime; druga: pridi k nam tvoje kraljestvo; tretja: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji, četrta prošnja šele zadeva vsakdanji kruh in najzadnja rešitev hudega. Iščite torej najprej božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse drugo, kar potrebujete za ta svet, navrgel bode Gospod. Ako greš v tvornico in kupiš cele bale blaga, pridjal bo tvorničar razne drobnarije, katerih nisi plačal. — Gospod je nagovoril Salomona: Prosi, kar hočeš, vse ti hočem dati. Salomon je bil v veliki zadregi; tako lepe prilike ne bo kmalu, kaj bi neki prosil? Prosil je modrosti, da more dobro ločiti od hudega in dobro vladati ljudstvo Gospodovo. Ta beseda je bila všeč Gospodu, tedaj mu reče: Ker nisi prosil dolgega življenja, ne bogastva, ne pogina svojih sovražnikov, ampak modrosti, storil sem po tvoji želji in ti dal srce modro in razumno tako, da nihče pred teboj in za teboj ni tebi jednak. Pa tudi to ti bom dal, česar nisi prosil, bogastvo namreč in slavo, in če boš spolnoval moje zapovedi, podaljšal bom tudi tvoje življenje. Ko bi bil mesto modrosti prosil časti in bogastva, ničesar ne bi bil prejel, sedaj pa prejmeš oboje. Glejte, preljubi! Kako je Bog radodaren do tistih, ki prosijo večnih, neminljivih darov, ki pokladajo svoje prošnje v pravem redu.
7.	Nihče naj se tedaj ne čudi, ako Bog vselej ne usliši naših prošenj. Prosili nismo v pravem redu: slabim, minljivim stvarem smo dali prednost; v svoji domišljavosti smo vikši cenili zemljo, nego nebo; telesno blagostanje je vzbudilo več prošenj in željA, kakor zveličanje duše. Tako je storil tudi kralj Jeroboam. Le ta je roko vzdignil zoper preroka Gospodovega, a otrpnila je v istem hipu, ni je mogel skrčiti in nazaj potegniti. Tedaj se obrne do preroka in ga milo prosi, da bi posredoval pri Gospodu. »Prosi Gospoda,« reče, »da mi ozdravi roko.« Glejte nespametnost! Radi poškodovane roke je užaljen, no skrbi ga pa greh. Bolje bi bil storil, da je prosil za odpuščanje pregrehe, a roka mu je več kakor duša. Taka je tudi z nami. če trpimo časno škodo na imetju ali dobrem imenu, tedaj tožimo in obupujemo; pritožujemo se čez draginjo, čez veliko konkurenco, čez bolezni;
urno se zatečemo k preroku, velimo darovati sv. mašo, da se nam povrne zdravje, da se posreči podjetje, popotovanje itd. Nihče pa ne pomisli, kako se godi duši. Iščite najprej božjega Jcraljestva in njegove pravičnosti, na tem je največ, da, na tem je vse ležeče. Molite, postite se, dajajte miloščino, a storite to v vikši namene, da bi postali bolj potrpežljivi v nadlogah, manj navezani na svet, da bi postali ponižni, čisti, vdani v voljo božjo v vseh razmerah. Molite s sv. cerkvijo: Da naše misli k nebeškim željam povzdigneš, prosimo te, usliši nas! če se je zgodilo to, potem prosite še zdravja in sreče.
8.	Kadar pa prosite časnih rečij, tedaj bodite zmerni v svojih prošnjah. Tudi prosite Boga, če so vam v korist, naj vam jih da, če bi vam vtegnile le škodovati, naj vam jih odreče. Kaj škoduje, kaj pa koristi, sodi naj zdravnik, ne pa bolnik. Vso zadevo prepustimo Bogu in recimo: O Bog, ti veš, kako dolgo me že muči bolezen; ti mi moreš pomagati. Prosim te, pomagaj mi, če mi je zdravje res v korist in zveličanje. Ako pa meniš, da mi je bolezen za zveličanje koristniša, zgodi se tvoja volja. Samo prosim te svete potrpežljivosti. Bolje mi je, da po boleznih in trpljenju pridem v nebo, kakor po zdravju v pekel. Ti veš, o Gospod, kako je meni potreben moj mož, moj otrok, moj sorodnik ali prijatelj; on mi je jedina podpora na zemlji. Ohrani ga torej, da morem mirneje živeti in ložje skrbeti za svoje zveličanje, če ga pa vzameš, zgodi se tvoja volja, samo prosim te, ne odtegni mi svoje milosti in tolažbe. Bolje je, da tu žalujem, samo, da se kedaj veselim v sv. nebesih. — Ti, o Gospod veš, kako težko preživim otroke, toži užaljena udova; kako sem preganjana in na ■vso strani prikrajšana; prosim te, odvrni vso nesrečo in pomanjkanje od moje hiše, da ti tembolj vneto služim in se zveličam, če mi pa sreča in blagostanje ni v zveličanje, rajši trpim tukaj in rada sem zaničevana, samo da zaslužim božjo milost in prijaznost v nebesih. — Kadarkoli tedaj prosimo časnih darov, prosimo tako, da bomo podprti po zemeljskih blagrih, tem zvesteje hrepeneli po nebeških.__________________________
O moj Gospod in Bog! Da bi bila moja molitev doslej vselej tako vravnana! Duša moja bi bila že davno dosegla mir in zadovoljnost in si nabrala velikansko zasluženje za nebesa. Ali sedaj spoznam svojo napako. O Gospod, prav si storil, da nisi vsikdar uslišal moje prošnje. Prošnjo moje so se večinoma ozirale na telo
in njega blagostanje, na čast in premoženje. Jaz, nespametni človek, nisem vedel, česa sem prosil; prosil sem marsikaj, kar bi mi bilo škodovalo. Jaz, priprosto dete, prosil sem noža, a ti mi ga nisi dal, ker si vedel, da bi se znal raniti. Jaz, ubogi bolnik, prosil sem škodljivih jedil, a ti mi jih nisi dal, dobro vedoč, da bi morda že bil zastrupil svojo dušo in jo vekomaj pogubil. V prihodnje bodi ti, Gospod, moj vodnik, popolnoma se izročim tvojim očetovskim rokam, ker ti najbolje veš, kaj mi škoduje ali koristi. Pripravljen sem iz tvoje roke sprejeti zdravje in bolezen, blagostanje in revščino, srečo in nesrečo. Samo jedno te prosim in te bom prosil neprestano: Dodeli mi svojo milost, ne odtegni mi sv. nebes. Zveličanje duše bodi mi prva skrb. Tvoja prijaznost mi nadomešča vse drugo. Brez tebe pa, kaj mi koristi svet? Ohrani mi tedaj svojo prijaznost, svojo ljubezen, druzega ne želim. Amen.
P. Hugolin Sattner.
Praznik vnebohoda Jezusa Kristusa.
Kaj nam je Kristus na zemlji zapustil, v nebesih pa pridobil ?
Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet, in sedi na desnici Božji.	Mark. 16, 19.
Delo odrešenja, katero jo bil Jezus pričel pred 33 leti, dokonča na današnji dan s svojim veličastnim vnebohodom. Danes se prikaže ljubljenim apostolom in zvestim učencem zadnjikrat, pelje jih venkaj proti Betaniji na Oljsko goro, kjer se je bilo pričelo njegovo trpljenje. Tu še govori zadnje besede ž njimi, kakor nam jih hrani današnji evangelij; pošlje jih po vsem svetu oznanovat sv. vero, blagoslovi jih ter se pred njih očmi vzdigne proti nebesom. Oblak ga zakrije njih očem, katerim je najljubšo na svetu sedaj odvzeto. Z Jezusom so šlo v nebeško veličastvo duše pravičnih stare zaveze, ki so do njegovega vstajenja pred peklom čakale Odrešenika.
Z otožnostjo in s hrepenenjem zro apostoli za ljubljenim mojstrom, čegar zguba se jim zdi toliko večja, kolikor manj so še pred sprejetim sv. Duhom umeli svojo visoko nalogo. — Jed-nako hrepeneče zro za Gospodom tista duša, ki ga ljubi ter želi ž njim biti večno združena. To sv. hrepenenje ho Gospod spolnil ob uri, katero je on postavil, kakor je storil pri apostolih. Do
takrat nam pač veljajo besede njegove: Ne bom vas pustil sirot, ker grem vam mesto pripravit. (Jan. 14, 18.) — Tako pojdimo tudi mi v duhu na Oljsko goro, tjekaj, kjer so se Zveličarjeve noge zadnjikrat dotaknile tal, in premišljujmo, kaj nas more sedaj, ko smo še daleč od Gospoda in le v duhu gledamo za njim, tolažiti in spodbujati, če pomislimo:
1.	kaj nam je Kristus zapustil na zemlji?
2.	kaj pa pripravil v nebesih? bo se potolažilo in razvedrilo naše srce.
I.	Kadar se skrben oče preseli iz sveta, zapusti svojim potomcem svoje premoženje ter imetje, sploh vse, kar je skup spravila njegova marljivost. Iz tega morejo otroci in družine spoznati, koliko ljubezen je gojil do njih; zato se ga z veseljem Čestokrat spominjajo.
1. Jednako je storil Jezus, naš najboljši oče. Po svoji človeški natori je sicer šel v nebo, ali svoje delo, ki ga je s svojo smrtjo ustanovil, sveto cerkev, je zapustil na zemlji kot svoje skrivnostno (mistično) telo, čegar nevidna glava je on sam. To je kot svojo poslednjo voljo slovesno izrekel proti apostolom, katerim je izročil svojo pozemeljsko dedščino, rekoč: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. . . Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem . .. Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta . . . učite jih vse spolnovati, kar sem vam zapovedal. . . Kdor veruje in bo krščen, bo izveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen ... In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. (Mat. 28, 18.; Mark. 16, 16.)
S temi besedami izroči Jezus polno moč in oblast, katero mu je dal Oče, svbji cerkvi. Odpre ji vesoljni svet za pozo-rišče delovanja. Da bi se to izvršilo, izvoli dvanajst ubogih, preprostih ribičev, katerim ne da, ne orožja, ne učenosti, ne zgovornosti. Le njegovo poslanje, njegova obljuba, da hoče biti pri njih do konca, jim podeli pravico in moč. Kako bi bilo mogoče, da bi se teh dvanajst mož, ki ne poznajo prekanjenosti tedanjega sveta, katero le jeden pogled rimskega cesarja lahko uniči, drznilo svet podučevati in ga spreobrniti k veri in pokorščini do križanega Boga?
Kar je s početka svet zaničeval, to vidimo dokončano pred svojimi očmi. Apostoli so postali po svojih naslednikih učeniki in pastirji našim dušam. Svet je poslušal, veroval, ubogal. Kraljestva ®o se razrušila, nova nastala, pa spet zginila; a cerkev Jezu-
sova živi in deluje v jednaki mladostni moči; uči, deli sv. zakramente ter kaže, da Kristus vsled svoje obljube prebiva ves pri njej.
Zato pa smo njej dolžni vero in pokorščino. Kajti če se ona obljuba spolnuje, ne smemo dvomiti, da se bo v današnjem evangeliju spolnila tudi druga beseda njegova: Kdor veruje, bo zveličan; Mor pa ne veruje, bo pogubljen. Nekdaj je on sam rekel: Kdor cerkev posluša, mene posluša; kdor pa cerkev zaničuje, zaničuje mene samega. (Luk. 10, 16.) če mi torej želimo njemu dopasti ter za njim priti v nebesa, moramo skazovati njegovi namestnici tisto spoštovanje, ljubezen in pokorščino, katero bi njemu razodevali, ako bi še vidno prebival med nami.
2.	S svojo cerkvijo je Kristus ob slovesu zapustil vse neskončno zasluženje svojega življenja, trpljenja in smrti, ves zaklad svojih milosti, katere deli bodisi po vidnih znamenjih sv. zakramentov, bodisi nevidno našim dušam.
Komaj smo stopili v natorno življenje, nas Gospod v svetem krstu prerodi, greha očisti ter razlije luč in milost odrešenja v dušo, ki je tavala v smrtni senci. Obleče dušo z belim oblačilom svetosti in pravičnosti, ter jo stori otroka Božjega in dediča nebeškega kraljestva. — Posvečenje, v sv. krstu pričeto, se spopolni pri sv. birmi, katera nam pritisne pečat sv. Duha, in nam daje orožje v boju zoper greh in nevero. — V zakramentu svete pokore nam ponuja Gospod drugo desko po barkolomu, ko dušo po grehu zopet opere v svoji krvi ter jej podeli spokorno oblačilo. — Pa tudi v zadnji, najhujši uri Gospod človeka ne zapusti, če je njegovo telo vsled bolezni onemoglo, če smrt trka na duri, mu s poslednjim oljem izbriše grešne ostanke in duši vlije tolažbo, moč, zaupanje v zadnjem boju.
Tudi najvažnejše stanove je Kristus povzdignil po zakramentalni časti. Po sv. m a š n i k o v e m posvečevanju skrbi za ohranitev svojega čeznatornega kraljestva na zemlji, t. j. svoje cerkve z njeno resnico in milostjo. — Da bi pa vsi, ki pridejo na svet, lahko postali udje njegovega kraljestva, da bi rodbina, kot studenec natornega življenja, bila sveta v svojem začetku in delovanju, je povzdignil natorno vez zakonsko k časti sv. zakramenta, in jo s podelitvijo posebnih milostij napravil v podobo tiste zveze, ki je med Kristusom in njegovo cerkvijo. — Tako je po sv. zakramentih vse človeško življenje od svojega začetka pa do zvršetka posvečeno.
Ali kdo more prešteti šele notranje, nevidno podeljene milosti, s katerimi obsipuje svoje otroke? Kakor solnce neprenehoma pošilja svoje žarke na zemljo, tako lijejo od nebeškega prestola Zveličarjevega nepretrgoma žarki milostij v naše duše; milosti ob času skušnjave in boja, da moremo obstati, milosti v trpljenju in nesreči, da ju zamoremo prenesti, milosti k vsaki dobri misli, k besedi resnice in modrosti, milosti k vsakemu dobremu delu. Ali se smemo pritožiti, da smo od Gospoda zapuščeni, ker vse naše stopinje obsiplje z milostimi ? O ko bi si mi le prizadevali iz teh zakladov, ki nam jih je zapustil, zajemati blagor in zveličanje!
3.	Ali še več nam je zapustil. Ko sc je Gospod ločil z zemlje, ni hotel samega sebe popolnoma nam odtegniti. Ni sicer več vidno pričujoč med nami, ampak svoje poveličano telo je kakor z zaveso čudežno zakril pod podobo belega kruha v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Prebiva pa vendar z isto milostjo in ljubeznijo tukaj, kakor na svojem nebeškem prestolu; kot ljubljen gost pride v naše duše, da jih krepča in živi za nebesa. Ne moremo ga sicer videti s telesnimi očmi; ali kdo je vredno prejel to sv. Telo, kdo je presrčno molil pred tabernakeljem, in ni v globočini svoje duše občutil resničnosti svetih besedij: To je moje telo? Komu ni navdal duše z veseljem, s tolažbo v bridkostih, in kolikim prinesel moč ob smrti? Kristijani moji! gotovo ste si kdaj mislili: Ko bi bil gledal Jezusa na zemlji, kako bi ga bil molil in se ne bil ločil od njega! — Glej, v zakramentu svetega Rešnjega Telesa je jednako bistveno pričujoč, kakor je takrat na zemlji živel. Tu ga ponižno moli; tu svoje srce izlij v njegovo, tu mu razodeni prošnje in želje; tu se združi ž njim v sv. obhajilu. Saj te tu posluša, tu govori s teboj, deli milosti, tu daje zastavo tvojega vstajenja in vnebohoda.
Kdo ne spozna tu velike skrbi Gospodove za svoje otroke, ko se loči od njih? Vse, kar je svojim apostolom zapustil na zemlji pri svojem odhodu, imamo še mi dandanašnji. Zato nam na ta praznik ni žalovati, kakor tudi apostoli niso takrat žalovali, marveč svetega strmenja bili prešinjeni, po zatrjilu sv. Lukeža, ki pravi: In oni so ga molili in se z velikim veseljem vrnili v Jeruzalem. (Luk. 24, 52.) Mi imamo vzroka dovolj, da se s sv. cerkvijo veselimo, tembolj, če pomislimo, kaj nam je Kristus s svojim vnebohodom pripravil v nebesih.
II. S tem, da je Zveličar danes šel v veličastvo svojega Očeta, odprl je:
1.	nam vernikom nebeška vrata. Ta so bila po grehu prvih starišev skozi 4000 let zaprta, in nihče ni mogel gori, tudi pravični stare zaveze ne, ampak pred peklom so morale njih duše čakati, dokler jih je Kristus odrešil in ob svojem vnebohodu s seboj peljal v nebesa. Zato pravi apostol Pavel (Efež. 4, 8): Šel je na visoko, in je vjete peljal jetnike (duše pravičnih iz predpekla).
Nebeška vrata so nam torej odprta, kolika sreča za nas! Glejte, če zdaj človek umrje v milosti božji in popolnoma spokorjen, ali je v vicah že očiščen, ni nobenega zadržka več, kar naravnost gre v nebesa vživat večno srečo, katero nam je Jezus pridobil. Nebeška vrata so na stežaj odprta, da se vsak čas moremo približati
2.	prestolu usmiljenja, katerega je on gori postavil in na katerem sedi kot naš srednik in besednik. Apostol (Ef. 4. 8.) zraven omeni: Dal je darila ljudem. In ondi vedno to opravlja kot naš ljubeznivi srednik. Ni mu zadosti, da je jedenkrat zadostil za naše grehe, zmiraj predočuje svoje zasluženje božji pravici in tirja usmiljenje za svoje brate na zemlji, katere je odrešil. On tukaj prosi, kot Bog-človek, ko nebeškemu Očetu kaže svojo človeško natoro, ki jo je za nas sprejel, mu kaže skrivnosti, ki jih je v njej izvršil, in sv. rane, ki jih je za nas dobil. Tako na nebeškem prestolu neprenehoma daruje za nas neskončno zasluženje svojega trpljenja in smrti, kakor ga na zemlji v sv. maši dan na dan nekrvavo ponavlja. Jezus se postavi kot srednik med Bogom in med nami, med njegovo pravičnostjo in med našimi grehi, ne da bi nam branil prikazati se pred Boga, nego da bi nam zadobil pristop; ne da bi nas ločil od Boga, ampak nas spravil z njim. Ce se torej v zavesti svoje grešnosti ne upamo s svojo molitvijo obrniti se na Boga, obrnimo se na svojega Zveličarja Jezusa Kristusa, kateri kot srednik sedi na desnici Očetovi. Zato sv. cerkev svoje molitve opravlja v imenu Jezusovem in po njem pričakuje uslišanja, zanašajo se na njegove lastne besede: Karkoli hote Očeta prosili v mojem imenu, vse vam bo dal. (Jan. 16, 23.) Tako tudi apostoli učijo, naj vselej v njem iščemo srednika pri Bogu: če je kdo grešil, pravi sv. Janez (I. 2, 1.), imamo srednika pri Očetu Jezusa Kristusa, pravičnega, in on je sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak tudi za (grehe) vsega sveta. In sv. Pavel pravi (llim. 8. 34.): Jezus Kristus je, ki sedi na desnici Božji, in zdaj prosi za nas.
Kristus je torej, prišedši v nebesa, postavil prestol usmiljenja, h kateremu se skozi odprta vrata vsak čas moremo približati ter prositi odpuščanja. Vsled te pridobitve Jezusove zamoremo potolaženi ponavljati svetopisemske besede: In njegovo usmiljenje jim je od roda do roda, Jcateri se Njega boje. (Luk. 1, 50.)
3.	Slednjič je Kristus šel v nebesa, da bi tudi nam tamkaj pripravil stanovanja, kakor je pred svojo ločitvijo učencem obljubil. Grem tje vam mesto pripravljat. In ko odidem in vam mesto pripravim, bom spet prišel in vas bom k sebi vzel, da bote tudi vi, kjer sem jaz. (Jan. 14, 2. 3.) Torej niso vrata nebeška samo odprta, ni samo prestol milosti tamkaj, ampak tudi prostor za nas je odločen: V hiši mojega Očeta je veliko prebivališče, pravi naš Gospod. Ker je Jezus posadil svoje človečanstvo na desnico Očetovo, je s tem ob jednem zagotovil in potrdil našo vero, da tje, kjer je on — naša glava — (s svojo človeško na-toro), pridemo tudi mi, njegovi udje, ako smo mu le vdani in vedno pokorni.
Ko so se zapadne dežele odločile sv. kraje oteti iz rok muha-niedanskih, šel je tudi pobožen vitez med križarsko vojsko. V bitkah se je hrabro vojskoval in prestal vse težave. Po končanem boju vzame romarsko palico, da bi prehodil vse kraje, katere je Gospod posvetil. Obiskal je Betlehemski hlevček, Nazareško hišico, razna mesta in trge, križev pot, slednjič dospe na Oljsko goro, kjer je Kristus šel v nebesa. Tu poklekne ter moli: »Gospod, šel sem po vseh Tvojih potih, ne daj, da bi se tu od tebe ločil in se vrnil v grešni svet, ampak vzemi me k sebi v nebesa.« Uslišan je. Zgrudi se, duša gre v nebo. — Ako bomo tudi mi hodili za Jezusom, bomo prišli k njemu v nebesa. Amen.
A. Žlogar.
Šesta nedelja po veliki noči.
Kako ostudne in škodljive so laži.
Kadar pride Tolažnik — Duh resnice, kateri se od Očeta izhaja, On bo pričeval o meni. Jan. 15, 16.
V današnjem svetem evangeliju obeta Gospod Jezus svojim učencem Duha resnice, in danes teden, ako nas Bog ohrani 8® pri življenju in zdravju, bomo obhajali veliki binkoštni praznik, ko je ta D u h resnice tudi res prišel z nebes. O, da bi pač
21*
ta Duh resnice bližnji binkoštni praznik prišel tudi v naše srce ter nas napolnil s svojimi nebeškimi darovi! Ako pa hočemo, da bo ta presveti Duh resnice prišel v naše srce, mora naše srce pred vsem drugim resnicoljubno biti ali resnico ljubiti. Zakaj v lažnjivo srce, ki ljubi laž, pač ne bo prišel sveti Duh. In vendar je toliko ljudij, ki si iz laži nič ne store, in kako pogostoma si ljudje z lažmi podpirajo druge pregrehe in hudobije! Z lažmi si pomagajo pri nasitovanju svoje lakomnosti in pri goljufijah; z lažmi pokrivajo mali in odraščeni otroci pred stariši, predpostavljenimi in dušnimi pastirji svoje grehe, posebno svoje nespodobno pečanje z drugim spolom; z lažmi zagovarjajo marsikateri svojo lenobo, svojo ošabnost in vsakoršne pregrehe, zavoljo katerih so kdaj svarjeni; z lažmi delajo marsikateri razprtije v hišah, v katerih so ljudje poprej živeli v miru in ljubezni. Kolikokrat podtikujejo ljudje drugim besede, da jih je izgovoril, ki jih nikoli ni izgovoril, kar se je že večkrat meni zgodilo! Oh, da bi vendar ljudje spoznali, kako grdo in pregrešno je lagati!
Da bi tedaj obudil v vaših srcih stud in gnjusenje do tega grdega greha — do laži — in ga z božjo pomočjo zatrl, in da bi tako vaša srca za prihod in prejetje sv. Duha bolj pripravil, naj vam danes nekoliko govorim o tem, kako grd in ostuden g r e h j e laž. — Ti pa, o sveti Duh, Duh resnice! razsvetli naša srca!
I. Že stari neverniki ali pagani, ki niso bili še od luči svete vere razsvetljeni, so po svoji vesti in zdravi pameti laž zelo črtili in sovražili. To spoznamo lahko iz besedij, ki so jih neverniki o laži izrekli in tudi iz nekaterih zgledov, ki nam jasno kažejo, kakšen stud so celo neverniki imeli nad lažmi. Poslušajte najprvič, kako so celo neverniki govorili o laži.
1. Mark Antonin, jeden izmed nevernih rimskih cesarjev, je vprašal: »Za katero čednost si moramo posebno prizadevati?« In odgovoril je: »Za to, da je naše srce resnično in da je naše govorjenje brez laži. To je dobremu človeku lastno, nič govoriti, kar ni resnično; kdor vedoma in prostovoljno laže, ta dela hudobno.« Tedaj še celč nevernik ima za hudobnega in brezbožnega takega, ki vedoma in prostovoljno laže. Pa on ni sam, ki tako govori. — Veliki rimski govornik Ciceron pravi: »Kdor jedenkrat odstopi od rosnice, tak je v stanu tako malo vesti imeti, da prisego prelomi; saj ni tudi toliko vesti imel, da bi se bil bal lagati.« Zopet drugi
•— Teofrast — pravi: »Ljudij, ki niso odkritosrčni in preprosti, ampak so pripravljeni lagati, se je treba bolj ogibati kot gadov.« — Da bi v kratkem izrekel vso gnjusobo nad lažmi, je izgovoril Plutarh te besede: »Laž je pregreha sužnjev in zasluži, da bi jo vsi ljudje sovražili.« Neverniki so sužnje imeli za najnevredniše ljudi, in so mislili, da se mora prav tako ž njimi ravnati, kakor z neumno živino. Kako neizrečeno je moral torej ta nevernik laž črtiti in sovražiti, ker jo je imenoval »pregreho sužnjev«, katera zasluži, da bi jo črtili vsi ljudje. — Spoznajte že iz tega, kako grda in ostudna je laž, ker so celo neverniki tako ostro govorili o nji.
2. Pa ne le besede, ampak tudi zgledi nam dokazujejo, kako zelo so neverniki črtili in sovražili laž. Aristid Atenčan in Epami-nondas Tebančan sta bila tako resnicoljubna in sta laž tako zelo sovražila, da se celo v šali ali norčiji nista zlagala, in Ahil jd rekel, da »on sovraži kot pekel takega, ki drugače govori, kakor v srcu misli«. Cesar Klavdij, nevernik, je slišal o nekem ranjcem, da se je v življenju rad lagal. In kaj je storil? Ukazal je njegovo truplo izkopati in pticam pod nebom v živež vreči, in požgati njegovo hišo. To so bili posamezni neverniki; pa poslušajte, kako so celi neverski ali paganski narodi črtili in zaničevali laž. Pri Perzijanih, piše neverski zgodovinar Herodot, sta dve reči posebno zaničljivi: laž in pa zadolžen biti, in sicer poslednje zato, ker se dolžniki posebno veliko lažejo. Pri neverskih Rimljanih so včasih lažnjivcu z gorečim železom užgali na čelu sramotno znamenje. —- Vse to, kar sem vam do sedaj povedal od nevernikov, nam pač zadosti jasno spričuje, kako zelo so celo neverniki ali pagani črtili in zaničevali laž.
II. Mi pa smo kristijani, in moramo poslušati, kaj nas uči naša sv. vera. Kako smo šele mi dolžni črtiti in sovražiti laž!
1. Sv. vera nam pove, odkod da laž izvira, namreč od hudobnega duha. Zakaj on je bil prvi, ki se je na svetu zlagal Evi, rekoč: Ne bosta umrla, ne; ampak bosta, kakor bogova. Zato ga imenuje sam Gospod Jezus morilca in lažnjivcu od začetka. Lagati je prav za prav hudičevo rokodelstvo; on ne hrepeni po denarjih, on tudi nima mesenega poželenja, kor je zgolj duh; pa lagati, to jo njegovo rokodelstvo, s katerim je pripravil Evo ob raj in toliko milijonov ljudij ob nebesa. Vsak torej, kateri se vedoma in prostovoljno laže in laži trosi in raznaša okoli, opravlja prav hudičevo rokodelstvo, je v njegovi službi, in takorekoč njegov otrok, po
besedah samega Jezusa, ki je Judom rekel: Vi ste iz očeta hudiča (tedaj hudičevi otroci), in hočete želje svojega očeta spolnovati (s tem, ker se lažete.) On je bil od začetka ubijalec, (ker je umoril naše prve stariše na duši in tudi njih telo podvrgel smrti) in ni v resnici ostal, ker ni resnice v njem; kadar laž govori, iz lastnega govori, ker je lažnik in oče laži. (Jan. 8, 44.) Oh, pomislite torej vsi tisti, ki se tako radi lažete in raznašate grde laži okoli, v čigavi službi ste takrat? ali niste v hudičevi službi? Ali ne spolnujete s tem, da se tako radi lažete, želje svojega očeta hudobnega duha, ker je sam lažnik in oče laži? O, da bi si pač kristijani hoteli kaj k srcu vzeti te strašne besede našega Gospoda Jezusa Kristusa, da bi se vendar tako grdo ne lagali!
2. Sv. vera nas dalje uči, zakaj da smo dolžni laž črtiti, in sicer vsako laž brez vsega razločka? Zato, ker je Bog sam večna resnica, in ker mu je vsaka laž tako zoprna, kakor njeni oče, hudobni duh. Z vsako lažjo, bodisi v sili ali v norčiji, ali iz dobrega namena, da bi kaj dobrega dosegel, ali hudega odvrnil, se Bog razžali, in torej nobena laž ni pripuščena. Bog sam se nikdar ne posluži laži, da bi nas k dobremu opominjal in pred hudim svaril; le z resnico nas razveseljuje, z resnico nas straši. In mi smo dolžni Boga posnemati tudi v tej reči, kakor piše sv. Pavel: Bodite po-snemalci Božji, kakor preljubi otroci. (Efež. 5, 1.) Laž sovraži posebno Bog Oče, ki nam je jezik zato vstvaril, da bi ž njim govorili le resnico in to, kar tiče Božjo čast in blagor našega bližnjega. Laž sovraži tudi Sin božji, ki nam je po besedah sv. Petra (I. 2, 21.) zgled zapustil, da hodimo po njegovih stopinjah, in v kateri reči moramo posebno po njegovih stopinjah hoditi! V tej, da bodimo resnični, ker Kristus, pravi sv. Peter, ni storil nobenega greha, tudi ni bila goljufija (laž) najdena v njegovih ustih. — Laž črti in sovraži pa zlasti sv. Duh, ki se kar naravnost imenuje Duh resnice; zato vsak lažnjivee posebno sv. Duha močno žali s svojimi lažmi. Kako zelo se pa ravno sv. Duh z lažjo žali, nam jasno spričuje žalostna prigodba z Ananijem in Satiro, katero prigodbo beremo v svetem pismu.
Ananija je s Saliro, svojo ženo, prodal njivo, in je pridržal nekoliko njivine cene z vednostjo svoje žene; in jo prinesel jeden del in ga položil k nogam apostolov. (Denar je bil sicer res njegov, in bi ga bil smel vsega zase ohraniti; grešil je pa, da si je jeden del iz lakomnosti pridržal, pa tega ni povedal, in se je še celo tako obnašal, kakor da bi bil vsega dal, da bi bil z drugimi zasluženje imel.) Sv. Peter pa je rekel: Ananija! zakaj je
skušal satan tvoje srce, da si lagal sv. Duhu in pridržal nekoliko njivine cene ? Nisi lagal . ljudem, ampak Bogu. Ko je Ananija te besede zaslišal, je padel in umrl. In kmalu potem tudi njegova žena Satira. (Ap. dj. 5, 1—9.) Iz te strašne prigodbe, ki je prve kristijane napolnila z velikim strahom, je pač jasno kot beli dan, kako zelo posebno sv. Duh, ki je Duh resnice, sovraži laž.
In pri vsem tem, koliko je vendar laži med nami! Koliko prepirov in razprtij, koliko jeze, sovraštva in žalosti se napravi z lažmi! Kolikokrat so nekateri vpričo mene jokali, ko so se britko pritoževali, kako se ljudje lažejo čez nje. Zato rečem: Oh, vzemite si k srcu, kar ste danes slišali, kako grda in ostudna pregreha je laž; kako so jo celo neverniki črtili; od kod da izvira, in kako močno laž sovraži Bog Oče, Bog Sin in zlasti sv. Duh. Varujte se torej laži! Vi stariši, nikar ne trpite, da bi se vam kdaj zlagal kateri otrok, in ojstro jih zavoljo tega kaznujte, pa tudi sami jih ne učite s svojim lastnim slabim zgledom lagati! Vsi pa, kateri želijo darov sv. Duha prihodnji binkoštni praznik deležni biti, naj odpravijo z drugimi grehi vred zlasti laž iz svojega srca; zakaj Duh resnice more le v resnicoljubno srce priti in ga napolniti s svojimi darovi. Amen.	j. Kerčon.
Pogled na slovstvo.
A.
1. Katoliški Obzornik. Izdaja »Leonova družba.« Urejuje dr. Aleš Ušeničnik. — Odkar se je razvedelo po domovini, da je poklican urednik »Rimskega katolika« na škofijsko stolico otoka Krka, povprašal se je že marsikdo skrbno in zvedavo: kaj pač bode poslej z »Rimskim katolikom«? Da bi list v Sedanjih razmerah zmedenih pojmov zlasti naša duhovščina težko pogrešala, o tem so si bili in so si jedini vsi dobromisleči. Sreča pa je hotela, da se je o Pravem času ustanovila »Leonova družba« v Ljubljani, ki po svojih pravilih mora delati v smislu »Rimskega katolika«, da, še več: postati mora ognjišče prave vede na temelju katoliške vere. Dočirn je za »Rimskega katolika« napisal ogromno večino člankov urednik sam, želeti je, da se zbere — in upajmo, da se to tudi zgodi — okrog »Leonove družbe« vse razumništvo slovensko, ki misli katoliško, ter tako povzdigne družbo na vrhunec duševnega delovanja katoliške inteligence Po Slovenskem. Kaj pa da so v ta krog poklicani v prvi vrsti naši duhovniki. Po svojih študijah in po svojem zvanju naj bi kot čuvaji sijonski visoko dvigali zastavo vere in vede, kažoč pravo pot v vednostnem umovanju in raziskavanju in svareč pred pogubnimi načeli laživede. Zahteve, ki se stavijo na stan duhovniški, morda niso bile nikdar tako visoke, kakor uprav dandanes. Zato je nujna
potreba, da se združijo vse sile duševnega življenja v društvu, ki poučuj in pojasnjuj krščansko vedo, svari in brani pa pred raznimi pogubnimi teorijami, ki dandanes z vso silo zahtevajo zase znak eksaktne vede.
Prvo znamenje tega delovanja »Leonove družbe« priporočamo danes svojim duhovnim sobratom. Prvi list »Katoliškega obzornika« imamo pred seboj. Obeta nam kot prvi smoter »Leonove družbe«, da bode »služil veri in vedi; ne vedi zoper vero, ne veri zoper vedo, zakaj jedno ali drugo bi bilo krivo. Veri in vedi! Obe usovršujeta človeka, obe ga vodita k pravi svobodi od greha in zmote, obe ga vodita k njemu, ki je zadnji smoter vsaki stvari, k — Bogu.«
»Obzornik« bo deloval po istih načelih, kakor je deloval »Rimski katolik«. »Rimski katolik« je bil po svojem načelu odločno in čisto katoliški list, in tak hoče biti tudi »Katoliški obzornik«. Obravnaval bode in gojil bogoslovje in modro-slovje, pravoznanstvo, zgodovino, prirodoslovje in leposlovje. Gojiti bo moral in pretresavati zlasti socijalno vprašanje, »zakaj to je vprašanje našega časa in jedna zmota v tem vprašanju bi imela lahko najžalostnejše posledice za človeško družbo.«
Tem načelom je zvesto urejena prva številka »Katoliškega obzornika«. Najprej urednik pojasni potrebo in smoter »Leonove družbe«, načela, po katerih se bode urejevalo njeno glasilo. Nato se milo poslavlja dr. Jos. Pavlica od duševnega očeta »Leonove družbe« dr. Antona Mahniča. Gledč na nemški seminatura-lizem in francoski hipermisticizem nam podaje nadalje urednik »nekaj poglavij iz mistike o satanu«. Dr. Jan. Evang. Krek pa je pričel zgodovinsko razpravo o »materijalističnem modroslovju«. Nadalje nam riše v kritični razpravi Fr. Kovačič »ob osemstoletnici« križarske vojske. »Leposlovje fin de sičcle« pa nam kaže v dveh oddelkih socijalno-demokratsko leposlovje in njega zastopnico Ado Negri, pa dekadentizem v slovstvu. Naposled nam slika v originalni dramatični obliki duhovito dr. Jos. Debevec zgodovino liberalizma pod zaglavjem: »Liberalizem ali večni Žid.« Politični razgled, tri daljše slovstvene recenzije in drobtine nas seznanjajo z raznimi dnevnimi vprašanji, slovstvenimi novinami in zanimivimi vestmi na vednostnem polju. Slednjič nam javlja »Glasnik Leonove družbe«, kaj da je družba že ukrenila in koliko udov jej je že pristopilo.
Vršeč svojo dolžnost in seznanjajoč čitalelje z najnovejšim delom domačega bogoslovno-modroslovskega slovstva, ne moremo si kaj, da ne bi izrekli iskrene želje: vsak duhovnik pristopi »Leonovi družbi!« Ne moremo pa podpirati svoje želje z lepšim vabilom, kakor je je razposlal v dežel »Obzornik« sam. »Čas je« — pravi — »da se združijo vsi rodoljubi na zdušno delo. Smoter je velik in le z združenimi močmi ga je mogoče doseči. Naj nihče ne prereka, da nima močij. V Slovencih je sila močij, le da spe in da jih treba vzbuditi. Znanstvo je toli obširno, in redek je omikanec, ki ne bi čutil v sebi posebnega veselja za kako stroko. Če pa kdo po resnici ne čuti zvanja, da bi zastavil pero, podpira naj družbo vsaj gmotno ! Saj tudi gmotnega rediva ji je treba, če hoče zvesta svojemu smotru pospeševati znanstvena podjetja, če hoče podpirati slovenske visokošolce.«
»Pozdravljeni torej širom slovenskih strana vsi, ki v njih še gori ljubezen božja in ljubezen domovinska I Ta ljubezen jih bo storila gotovo prijazne »Leonovi družbi.“ ,Leonova družba' hoče biti falanga kraljestva resnice in luči zoper moči temč, zmoto in laž.«
Mi pa dostavljamo iskreno željo: Fiat, fiat! In na nas je, slovenski duhovniki, da se to zgodi.	Dr. A. K
2. Knjige družbe sr. Mohorja za 1. 1896. — V. Slovenske večernice. Jednega zvezka še nedostaje, da doživijo ljube »Večernice" pol stoletja. Koliko tisoč src se je razveseljevalo ob njih, koliko navduševalo iu koliko dobrih zrn je vskalilo, posejanih po »Večernicah". Prav ta knjiga kaže tudi vsako leto, kako je slavni družbini odbor vnet za pravi napredek in prosveto Slovencev. Tako hoče navduševati znani družbin sotrudnik Žaljski v prvi povesti »Vas Kot“ ljudstvo za to, da se zavaruje proti elementarnim nezgodam. Narod bo bral gotovo rad to povest. Pripovedovanje je prijetno, jezik lahko nazivljemo dober. Preveč pa proseva iz povesti tendenca pisateljeva. Ta je sicer potrebna v vsakem spisu, ali vsled nje se ne sme povest upogniti pod pretesni jarem slučajev in nekakega nenaravnega razvitja. Sicer pa povest zasluži in bode tudi našla mnogo hvaležnih čitateljev. — G. Kodrov »Zaklad" je kratka pa dobra in poučljiva dogodbica. — »Kako se je Klančnik sprl z železnico in zopet sprijaznil", je nazvan tretji mični spis Večernic. — S pridom bodo brali čitatelji zlasti Fr. Svetilkov spis, ki nas navdušuje za lepo, čisto slovenščino. Tak spis ni nikakor nehvaležno delo. Kdor je med narodom, kmalu čuti, da je ljudstvo ponosno, če zna čedno, lepo govoriti, kot je bralo ali slišalo. — Dobri poznavatelj slovenskih pregovorov, g. Štrukelj, je z zanimivim spisom pokazal, kako globoko je vera in verski duh ukoreninjen v narodu, iz katerega so zajeti navedeni pregovori. Daši je spis prav za prav znanstvena razprava, prirejen je tako, da je zanimiv in poučen, in jako prijetno berilo. — P. Gre-gorčev »Grajski lovec" bo vzbujal prav nežna čuvstva pri starih in mladih.
VI. Koledar ima letos razven navadne tvarine izredno veliko druge snovi. To je prav. Ujema se to z značajem, katerega smo vajeni po koledarjih. Življenjepisov je celč pet. Vendar so umestni. Prav te bero ljudje prav z veseljem. Mili so nam »Sijonski glasovi", prijazni Opekovi spomini rimskega Božiča. Obe povesti »Stričeva dedščina" (J. Klemenčič) in »Nevednost in sleparstvo" (P. Bohinjec), zelo ugajala. Slika »Spomin na staro mater" je ljubezniva, vendar skoraj premalenkostna. Spis o »strelovodu" je zel6 umesten, ker potreben. Ponekodi bo pa pretemen in za prosti narod preučen. V obče pa moramo reči, da je koledar letos mikavno urejen, notranje in vnanje; zakaj tudi slike so vse prav dobre in jasne.
F. s. F.
B.
1.	FrUhvortrlige liber das Leiden Chrlsti fiir je sechs Sonntage in der Fastenzeit auf neun Jahre, bearbeitet nach alteren Asceten von W. Lorenz, b. geistl. Rath, freires. Dechant u. Pfarrer. Mit oberhirtlicher Druckgenehmigung. Regensburg. Druck und Verlag von Fried. Pustet. 1897. 8°. Str. 319. Cena 1-20. — Tu imamo postne pridige v devet skupnih >ciklusih<. Vendar pa so tudi ti med seboj v zvezi, ker obdelujejo vsi trpljenje Kristusovo, in sicer tako, da začenja drugi ciklus tam, kjer je nehal prvi. Govori so kratki in ravno primerni za zjutranjo službo božjo. Tudi ne bo nikomur težko, dati govorom še nolj poljudno obliko, da bodo tem bolj prikladni preprostim poslušalcem. Ker je cena knjigi jako nizka, segel bo marsikateri pridigar rad po njej.
2.	Das Leiden Chrlsti, eine Tugendscliule. Acht Fastenpredigten von Alphons Breiter, Pfarrer. Mit oberhirtlicher Genehmigung. Regensburg. Druck und Verlag von Friedr. Pustet. 1897. 8°. Str. 144. Cena 72 kr. — Naslov nam označuje vsebino: trpljenje Kristusovo nam bodi vzgled za življenje. V drugi pridigi n. pr. kaže, kako je trpeči Kristus »učitelj molitve«: »Jednako, kakor seje naš božji Izveličar v svojem svetem trpljenju neprestano pečal s svojim večnim Očetom v
molitvi, moramo tudi mi vse svoje življenje brez prenehanja pečati se z molitvijo i. t. d.« (Str. 24). Obdelane so pa te-le kreposti: molitvenost, požrtvovalnost, pohlevnost, ljubezen do bližnjega, zatajevanje (zunanje in notranje), udanost v voljo božjo.
3.	Das gliickliche Jenselts. Fastenpredigten von G. Diessel. C.Ss.R. Mit Approbation des bischoflichen Ordinariates Koniggrktz und der Ordensobern. 1897. Regensburg. Druck und Verlag von Friedrich Pustet. 8°. Str. 175. Cena 84 kr. — Osmero postnih pridig obdeluje nauk: 1. da so nebesa, 2. izveličani so brez bolečin, 3. živč v veselju, 4. so združeni z Bogom, 5. gledajo Boga, C. po katerih potih so prišli izveličani v nebesa, 7. čemu naj mislimo na nebesa, 8. kaj nam pravi sv. križ o nebesih. Poleg vnetih opominov ganejo poslušalca tudi izbrani vzgledi, ki se nahajajo v teh govorih. To zbirko postnih pridig priporočamo tem bolj, čim bolj znano je pisateljevo ime na polju postnih pridig, n. pr. Der Tod, der SUnde Sold; die Rechenschaft nach dem Tode; der grosse Tag der Ernte.
4.	Das Leben Jesu nach den vler Evangelien in Predigten dargestelll und bearbeitet von Caspar Berens, Pfarrer in Rumbeck. Mit kirchlicher Approbation. Zweiter Band. Paderborn, 1896. Druck und Verlag der Bonifacius - Druckerei. (J. W. Schroder). 8°. Str. 527. Cena 2-88. — Tu imamo drugi zvezek lepega dela, čegar prvi del smo že oznanili in označili. Berens obdeluje Gospodovo življenje po besedah sv. evangelija v homiletični, skoro bi rekli, eksegetični obliki, zato ima knjiga tudi znanstveno vrednost. Tu imamo Gospodovo življenje od pridige na gori do zadnjega praznika šotorov v Jeruzalemu. Potemtakem imamo pričakovati še jeden zvezek tega zanimivega in vrlega dela, katero toplo priporočamo.
5.	Der heil. Antonlus in Toulou und das Brot der Armen. Erzahlung eines Augenzeugen von Stephan Jouve in Toulon. Nach der 4. Auflage des franzds. Originals gefertigte und vom Verfasser genehmigte deutsche Ausgabe von F. W. Laun, Kaplan in Stuttgart. Zweite Auflage. Stuttgart. Jos. Roth’sche Verlags-buchhandlung. 1896. 8°. Str. 231. Cena 1'20. — To knjižico je prinesel s sabo neki romar iz Toulona na Francoskem. Slišal je tamkaj o čudežnih milostih, ki so se delile v neznatni hiši tega mesta vsled prošnje k sv. Antonu Padovanskemu. S svojimi očmi je videl kraj teh milostij, in za spomin tega obiska je vzel s sabo francosko knjižico, v kateri popisuje priča, kako je nastala in se razširila tamošnja pobožnost. Knjižica se mu je zdela dobra, da bi tudi v nemški obliki ganila marsikako srce in utrdila zaupanje: zato jo je izročil prestavljalcu. Ta je poskusil povedati njeno vsebino natančno v nemškem jeziku. Knjižica je res zanimiva in bo izpolnjevala svojo nalogo.
6.	Die Ascetlk und ihre dogmatische Grundlage bei Basilius dem Grossen. Von Dr. A. Kranich, o. 6. Professor der Theologie am konigl. Lyccum Hosianum zu Braunsberg. Paderborn. Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8°. Str. 97. Cena 2'68. — Ker je sv. Bazilij za asketiko in posebej še za redovno življenje na Jutrovem jako važen, ni bilo brezpotrebno pokazati, na kateri dogmatični podlagi slone njegove asceze. Tako hoče pokazati pisatelj, kako uči Basilius »zdravo in trdno ascezo«. Tvarina je za prijatelja asceze kakor tudi dogmatike jako zanimiva; žal, da je ne moremo tukaj razkladati, zatorej jo le priporočamo interesentom.
7.	Institutiones tlieologlae dogmatične. Tractatus de gratla divina.
Auctore Petro Einig, s. theologiae et philosophiae doctore, eiusdem s. theologiae
in seminario Trevirensi professore. Cum approbatione Ordinarii. Treveris. Ex officina ad S. Paulinutn. 1896. 8° Str. 210. Cena l-68. — Ta knjiga podaje več, kakor bi kdo pričakoval iz samega naslova ali same vnanjosti. Ne samo, da obdeluje ves nauk o milosti temeljito, izkuša povsodi katoliški nauk razložili po znanstveni metodi samostojno in trdno. Najprej govori o dejanjski milosti (natori, potrebnosti, podarjenosti, razdeljevanju, delavnosti); zatem o posvečujoči ali habi-tualui, in sicer o pripravi zanjo, o formalnem njenem vzroku, o njenih učinkih, svojstvih, in naposled govori o zasluženju. Čeprav ni ta red drugačen kakor v navadnih traktatih, vendar sem v posameznostih našel toliko razlik, toliko izvirnosti, da je bila objava tega dela pač opravičena in tudi zvedenemu bogoslovcu ne bo brez koristi. Ker je tisek dokaj droben in je poleg navadnega tiska obilno tvarine v opazkah, dodatkih in pojasnilih, ima tukaj bralec bogato zalogo naukov o milosti. Posebnostij pa nismo našli, da bi jih bilo treba prerešetavati, zakaj da zastopa n. pr. molinizem, toda kratko in zmerno, ni da bi več kakor omenjali. Radi tega priporočamo in želimo, da bi iz rok g. pisatelja dobili še več jednakih del.
8.	Irrvvege zur AValirheit. Mein Glaubensleben in Vergangenheit und Gegenwart von Wilhelmine Althuber. Zvveite vermehrte Auflage. Bonn. Verlag von P. Hanstein. 12°. Str. 48. Cena 30 kr. — Pisateljica je bila protestantovska učiteljica, ki se je izpreobrnila v katoliško cerkev in to izpreobrnjenje popisala.
9.	Der Beruf zum Priestertlium und zum Ordensstande von Augustin Lehmkuhl, Priester der Gesellschaft Jesu. Mit Genehmigung des bischoflichen Ordinariates Linz und des Ordensobern. Linz. 1896. In Verlag der Redaction der theol. prakt. Quartalschrift. In Commission bei Qu. Haslinger. 12°. Str. 43. Cena 15 kr. — Jako dobra knjižica za one, ki se hočejo poučiti o svojem poklicu v duhovski ali redovni stan.
10.	Die Priesterweilie. Herausgegeben von Dominikus Faustmann, frei-resign. Pfarrer in AVilrzburg. Mit Erlaubnis des bischofl. Ordinariates Wtirzburg. AViirzburg. F. X. Bucher’sche Verlagsbuchhandlung. 1894. 24°. Str. 24. Cena 8 kr. — Opisuje mašniško posvečevanje.
11.	Gott und Geist. Zweiter Theil: Bewcisfiihrung. Von Hermann Schell, Doktor der Theologie und Philosophie. Professor der Apologie an der Universitat Wttrzburg. »Der Geist ist die AVahrheit«. I. Joh. 5, 6. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schčningh. 1896. 8°. Str. 726. Cena nevez. 5 gld. 40 kr., vezana 6 gld. 12 kr. — Žal, da nimamo tukaj toliko prostora, kolikor bi si ga želeli v oceno te knjige. Obsega to-le: 1. kozmolog. dokaz o Bogu iz kontingent-nosti sveta; 2. kozmolog. dokaz iz kavzalnosti v svetu; 3. nomologični dokaz iz zakonitosti sveta; 4. teleologični dokaz iz smotrenosti sveta; 6. notranjost duše *u ideologični dokaz o Bogu; 6. noetični dokaz o Bogu; 7. prostost volje in nravoslovni dokaz o Bogu; 8. neumrjočnost in religijozni dokaz o Bogu. — Težko je marsikateremu čitatelju misliti si to, kar obdeluje pisatelj v omeujenih razpravah, a v obče si pač misli, kateri njemu znani dokazi so tu, kateri tam. Di o vseh teh dokazih izrečem lahko kratko oceno, da je sicer pisava nekoliko težavna, semtertje nenavadna; toda izpod te skorje se usipa obilica mislij res toliko bogato, da si kar očaran. Vsebina te knjige je tako obsežna, obdelovanje tako popolno in duhovito, kakor je nahajamo le v malokateri knjigi. Tu ni samo apologija, to vam je kar cel sistem modroslovja; kdor torej rad misli, kdor se rad temoljito in obširno pouči o podlagah krščanske vere, kdor hoče dobiti trdnih
zagovorov proti ugovorom, temu ne moremo priporočati boljšega dela, kakor je Schellovo. Bog daj pisatelju moči, da srečno doyrši svojo veliko namero! (Sedaj imamo pred seboj šele drugi oddelek prve izmed čvetenh knjig!)
12.	Die gcmischten Eheu. Sechs Fastenpredigten. Gehalten in der katho-lischen Stadtpfarrkirche zu Ztveibrucken von Martin Jager, kathol. Stadtpfarrer. Mit oberhirtlicher Approbation. Regensburg. 1897. 8°. Str. 160. Cena 84 kr. — V župniji našega pisatelja je posebno veliko mešanih zakonov. Župnik je videl, kako veliko kvar delajo ti zakoni katoliški cerkvi in večnemu izveličanju. Zato je imel te pridige pred obilnim občinstvom in jih pozneje dal tudi v tisek. Daši pri nas ni tako očitne potrebe, kakor je bila pri pisatelju, vendar ne škodi, ako se ta ali oni duhovni pastir temeljiteje pouči o tej stvari in vsaj o priliki razloži poslušalcem, kako nevarni so katoliškim zakonskim taki zakoni. Zato radi opo zarjamo na to temeljito in dobro-govorniško delo.
13.	Kirchenmusikalisches Jahrbuch fiir das Jahr 1896. Herausgegeben von Dr. Fr. X. Haberl zum Besten der Kirchenmusikschule in Regensburg. Ein-undzvvanzigster Jahrgang des Caecilienkalenders. Druck und Verlag von Friedrich Pustet in Regensburg. Vel. 8°. Str. 131. Ceua 1-20. — V glasbenem delu ima ta letnik: »Officium hebdomadae sanctae Thomae Ludovici de Victoria Abulensis, Partitio (Pag. 1 — 28), in sicer: 1. za cvetno nedeljo (»Pueri Hebraeorum« in »Passio secundum Matthaeum«; 2. za veliki četrtek (Incipit lamcntatio). V slovstvenem delu je na prvem mestu letna kronika od oktobra 1894 do oktobra 1895; nadalje so arhivalni ekscerpti o vojvodski dvorni kapeli v Monakovem; poročilo o nemškem misalu iz leta 1529, o katalogih muzikalnih biblijotek, razprava o ritmični sestavi korala, življenjepis Tomaža Luisa de Victoria, preiskava o nevmih (jako zanimivo!) in krajši referat. Ta cerkveno-muzikalni letnik se mora imenovati v vsakem oziru pomenljiv in važen tudi za nestrokovnjake.
14.	Grundzilge der Metaphyslk im Geiste des hi. Thomas von Aquin. Unter Zugrundelegung der Vorlesungen von Dr. M. Schueid, bischčfl. Lyceums-rektor in Eichstadt, herausgegeben von Dr Joseph Sachs, Professor am konigl. Lyceum in Regensburg. Zvveite, vermehrte und verbesserte Auflage. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8°. Str. 263. Cena 1‘80. — Knjiga obdeluje: I. ontologijo (o biti, nje svojstvih, kategorijah, vzrokih); II. kozmo-logijo (anorganskih in organskih telesih in o svetu); III. antropologijo (o zmožnostih in delovanju človekovem, o njega naravi); IV. natorno bogoslovje (Bog je, narava in svojstva božja). Knjiga torej podaje metafizični nauk kakor druge podobne knjige. Ker je pa ta nauk kratek, vendar temeljit, zato smemo s prepričanjem imenovati knjigo prav dobro in za metafizični pouk jako koristno.
Dr. Fr. L.
16. Die hellige Schrlft Im Predlgtamte se imenuje homiletičen mesečnik, ki ga izdaja že jedno leto tirolski župnik Jožef Sigmund. Časnik deluje na to, da bi pridigarji vedno bolj rabili sv. pismo, in da bi bila božja beseda vedno podlaga cerkvenim govorom. Zato prinaša za vsako nedeljo in praznik po dve osnovi s posebnim ozirom na cerkveno leto in svetopisemske dogodke. Časnik je jako priporočila vreden. Kdor si poleg slovenskega homiletičncga lista naroča tudi tuje, mu priporočamo: »Die heilige Schrift im Predigtamte.« Velja na leto 2 gld. in se naroča v tiskarni kal. pol. tiskovnega društva v Briksnu.
Založba ..Katoliške Ilukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik: Alojzij Stroj.