CELJE, 5. AvGUSTA 1982 - ŠTEVILKA 31 - LETO XXXVI - CENA 10 DIN
GLASILO OBČINSKIH ORGANIZACIJ SZDL CELJE, LAŠKO, MOZIRJE,
SLOVENSKE KONJICE, ŠENTJUR, ŠMARJE PRI JELŠAH IN ŽALEC
CELJE
ZADOVOUlVA UKVIDNOST
Pomemben delež pri zagotavljanju deviznih sredstev
v delu organov Ljubljan-
ske banke Splošne banke
Celje ni predaha, kljub počit-
niškemu razpoloženju. Delo
teče naprej, ker tudi drugače
ne more biti. Tako so se člani
izvršilnega odbora ob koncu
julija na redni seji srečali s
prenekaterimi aktualnimi
vprašanji. V tej zvezi je šlo
tudi za oceno uresničevanja
načrta celjske temeljne ban-
ke LB v prvem polletju letos,
zatem o doseženih učinkih
pri naložbah, ki so bile kon-
čane v preteklem srednje-
ročnem obdobju, za sprejem
družbenih dogovorov o po-
speševanju drobnega gospo-
darstva in varstva okolja v
celjski občini in za preneka-
tere zadeve, ki so sodile tudi
v krog združene banke, se
pravi, da jih obravnavajo in
sprejemajo vse temeljne
banke v združeni Ljubljan-
ski banki.
Ko so ocenjevali uresniče-
vanja načrta v prvih šestih
mesecih letos, so med dru-
gim ugotovili, da so združe-
na in zbrana sredstva v ban-
ki v tem času zaostajala za
predvidenimi za okoli enajst
odstotkov. Tudi v tem je do-
kaz slabe finančne sposob-
nosti gospodarstva. Po-
membno je, da je dala banka
v tem obdobju velik pouda-
rek odkupu deviznih sred-
stev od občanov, zato je tudi
lahko izdatno pomagala čla-
nicam pri zagotavljanju de-
viznih sredstev za kritje ob-
veznosti iz posojil do tujine.
Nič manj pomembna ni
ugotovitev, da je nastal zna-
ten premik v korist kvalitet-
nejših, se pravi dolgoročnej-
ših sredstev banke. V stanju
vseh sredstev je imela banka
ob polletju 47% dolgoročnih
in 53% kratkoročnih sred-
stev, kar pomeni, da se
izboljšuje struktura v korist
dolgoročnih.
V prvem polletju letos je
bilo v naložbe usmerjenih
blizu 815 milijonov dinarjev,
od tega za dinarske 666 ter ta
devizne 149 milijonov dinar-
jev. Pri kratkoročnih kredi-
tih pa so na prvem mestu se-
lektivni.
Splošna banka v Celju v
prvem polletju letos ni imela
večjih težav pri zagotavlja-
nju dinarske likvidnosti. Do
začetka junija je bila zadovo-
ljiva tudi devizna likvidnost.
Informacija o doseženih
učinkih pri končanih inve-
sticijah v minulem obdobju
je sicer odprla nekatera zna-
na dejstva, ki so se pojavljala
pri naložbah, navzlic temu
pa se je utrdilo mnenje, da je
treba slej ko prej sprejeti me-
todologijo spremljanja na-
ložb. Delo je v teku in jesen-
ski čas je tisti, ko bo urejena
tudi ta izredno pomembna
naloga.
M. B02IC
BRIGADIRJI NA
KOZJANSKEM
v nedeljo so se na Zvezni
mladinski delovni akciji
Kozjansko '82 zopet izmenja-
li brigadirji. Na Kozjansko
so tako prišle nove, sveže de-
lovne moči, ki bodo združe-
vale svoje delo za napredek
nerazvitega področja in po-
skušale v štirih tednih, koli-
kor bodo skupaj, postoriti
kar največ. V naselje Šentvid
pri Planini so sedaj v tretjo
izmeno prišli mladi brigadir-
ji Slovenija ceste tehnika iz
Ljubljane in Titograda, Pio-
nirska delovna brigada Si-
mon Gregorčič iz Nove Gori-
ce in Mladinska delovna bri-
gada Mirče Acev iz Prilepa, v
naselju Bistrica ob Sotli pa
bodo združevali svoje delo
brigadirji iz Mladinske de-
lovne brigade Ljubo Sercer,
ki prihajajo iz ljubljanske
občine Vič-Rudnik, in mladi
iz Mladinske delovne briga-
de Robert Omani iz Orahov-
ca. Delovišča, na katerih bo-
do delali, ostajajo ista kot za
prvi dve izmeni, štab akcije
pa pričakuje, da bodo načr-
tovana dela tudi opravljena,
če bo le tudi vreme za vna-
prej, obdarjeno s takšno za-
vestjo kot so mladi, dela volj-
ni, brigadirji.
IVANA FIDLER
PRAZNIK BO
V LOKI
v spomin na 18. avgust, ko
je bila osvobojena Planina
pri Sevnici, praznuje občina
Šentjur svoj praznik. Osred-
nje prireditve se vrstijo vsa-
ko leto v drugi krajevni
skupnosti. Letošnja bo 15.
avgusta dopoldne v Loki pri
Žusmu. Krajani se na praz-
nik skrbno pripravljajo, saj
želijo, da bi imel njihov kraj
zares prazničen videz. Do
kakšnih večjih pridobitev si-
cer ne bodo prišli, ker bi bile
preveč povezane z gmotnim
značajem. Veselijo pa se ure-
ditve ceste proti Loki in vo-
dovoda na Žusmu.
Letošnja žetev gre h koncu. Žal nismo mogli zvedeti, če
je akcija za večje količine pšenice na našem območju
uspela, kot je bilo pričakovano? Res je tudi, da so večjidel
po poljih želi strojno, vendar so še marsikje, kjer je bila
pšenica poležana, ali niso mogli več čakati na stroje, želi
tudi ročno.
V Škofcah nad Rimskimi Toplicami so želi na roke mi-
nulo nedeljo, da bi ob tem pokazali stare žetvene običaje.
In ob tem je nastala tale fotografija: Žeja pa taka!
(FOTO: J. KRAŠOVEC)
PRAZNIČNO VVINSKIGORI
Ob krajevnem prazniku v Vinski gori so krajani te KS
slavili dvojno zmago. Posodobili so dva odcepa ceste v
zaselku Prelska v skupni dolžini 1650 m. Uradna otvoritev je
bila v soboto po slavnostni seji skupščine KS.
Celotna predračunska vrednost je bila 8,6 milijona din.
Delež družbenih sredstev SKIS Žalec je bil 800 tisoč din,
delež krajanov uporabnikov je 600 tisoč din, sredstva zbrana
od ostalih krajanov pa 360 tisoč din. Opravljenih je bilo 4200
udarniških ur, več sto udarniških strojnih ur.
IVAN VODOSEK
POL STOLETJA DELOVANJA GASILCEV
VSEDRAŽU
V nedeljo, 1. avgusta, so v Sedražu proslavili 50-letnico Gasilskega društa. Pokrovitelj
prireditve je bila SIS za varstvo pred požari iz Laškega. Ob 10. uri je bil v dvorani osnovne
Sole v Sedražu najprej slavnostni občni zbor Gasilskega društva. To je bil tudi najpomemb-
f^ejši del prireditve. Najprej je povedal nekaj besed predsednik gasilskega društva, tov.
Jože Dijaci. Mladi gasilci so potem peli, recitirali in zaplesali. Predsednik društva je potem
orisal razvoj društva. Ustanovili so ga septembra leta 1932, prvi predsednik društva je bil
Drago Vidmar, štelo pa je 86 članov. Društvo se je potem razraščalo in ob 30-letnici so
zgradili gasilski dom. Društvo se je vseskozi ukvarjalo s kulturnim delom, gradili so
Vodovode, se strokovno izobraževali, skrbeli pa so tudi za podmladek v društvu. Zdaj šteje
pionirski odred okrog 25 članov. 14 preživelim ustanovnim članom so potem podelili
spominske plakete. Franjo Dijaci, Franc Mokotar, Rudolf Grešak, Alojz Kajtna, Franc
Zohar, Melhior Sraj, Peter Gabršek, Polde Pavčnik, Alojz Dijaci, Franc Uduč, Leopold
■prašek, Ivan Zalokar, Ivan Dolšek in Jože Kajtna so se pol stoletja trudili in delovali v
društvu, zdaj pa so dali prostor mlajšim. Predsednik občinske gasilske zveze, Jože Lapor-
je podelil priznanje Republiške gasilske zveze ob visokem jubiljeju in pa vsem članom,
■^i že štirideset, trideset, dvajset ali deset let aktivno delujejo v društvu. Popoldne, so razvili
pionirski prapor, ki je tudi prvi prapor pionirjev gasilcev v občini Laško B02A GOLOUH
BRASLOVČE
NARAVA JE DIVJALA
Sobotno neurje je povzročilo za 20 milijonov škode
Neurje, ki je v soboto vihralo
v Braslovčah in okolici, je pov-
zročilo veliko škode. Veter je
ruval drevesa, podiral kozolce,
prizanesel pa ni niti hišam. Na'
7,35 hektarja je popolnoma po-
rušil žičnice hmelja, na 35 hek-
tarjih pa je odtrgal sadike (od
tega je 22 hektarov družbenega
sektorja, 13 pa kooperantske-
ga). Škodo ocenjujejo za kakš-
nih 20 milijonov dinarjev, od
tega na hmeljiščih na 12 milijo-
nov. Ta številka še ni dokončna,
kajti škode na koruznih poljih
in scfdovnjakih še niso ocenili.
Prav tako ne morejo oceniti,
kolikšno škodo je neurje priza-
dejalo za prihodnjih nekaj let,
saj je pričakovati, da bo pride-
lek hmelja manjši za približno
30%.
Najbolj prizadeta kmetija je
bila pri Baševih v Kamenčah.
Tu je neurje podrlo kozolec,
prevrnilo pa je tudi traktor in
avto. Sicer pa so pri Baševih
imeli srečo v nesreči, kajti med
neurjem so se v avto zatekli
otroci, ki so se na poziv uma-
knili na varno v hišo. Nekaj mi-
nut kasneje pa je vrtinec vetra
pograbil avto, ga vzdignil in zvi-
ška vrgel na tla. Celotno škodo
na kmetiji je zavarovalnica oce-
nila na 75 starih milijonov.
Na seji strokovne komisije v
zvezi z odpravo posledic viharja
so se dogovorili, da aktivirajo
200 pripadnikov civilne zaščite,
ki bodo pomagali pri delih za
odpravo posledic. Sklenili so tu-
di, da na podrtih žičnicah zač-
nejo z obiranjem hmelja zgod-
njih sort čimprej, poznejše sorte
hmelja pa bodo na novo uspo-
sobljenih žičnicah ponovno obe-
sili.
Pri tem pomagajo kmetom
pripadniki civilne zaščite iz Bra-
slovč, ki so pričeli s pomočjo v
torek in bodo z delom nadalje-
vali ves teden. Tako med dru-
gim pomagajo tudi pri kmetu
Antonu Cizeju, ki ima na tleh
dobesedno dva hektara hmelja,
prav toliko tudi Peter Serdoner,
med tistimi, ki jih je neurje
močno prizadelo pa so tudi Jože
Rojnik, Ivan Cizej, Franc
Šporn, Viljem Prislan, Viki Ma-
rolt in Mohorjevi ter drugi.
SAMO VERSTOVŠEK
TRŽNICA BO ZAPRTA
Občinska komunalna skupnost Celje ter Komunala
Celje TOZD Javne naprave obveščata, da bo
TRŽNICA
v torek, 10. avgusta
zaprta
za ves promet zaradi obsežnejših obnovitvenih del
poškodovanih asfaltiranih površin. Tega dne tržnica
ne bo poslovala.
V slučaju slabega vremena bodo dela prestavili za
teden dni.
2. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 198}
MOZIRJE
OD BESED K DEJANJEM!
Vprašanja pri oskrbi industrije z lesno surovino
v osrednji točki dnevnega
reda četrte skupne seje zbo-
rov občinske skupščine Mo-
zirje, v petek, 30. julija, je bi-
la oskrba predelovalcev lesa
z lesno surovino. Ne po nak-
ljučju, saj je šlo za vprašanje,
staro več let in žal za mnoge,
prav toliko let stare, neizvr-
šene sklepe. Bo zdaj druga-
če, zlasti po tej seji? Bo, če
bo uresničen tudi tisti sklep,
ki govori o odgovornosti. In
ne samo ta, še drugi!
Četudi so na seji mnoga
vprašanja ostala brez natanč-
nih odgovorov, je vendarle
več ali manj na dlani, da ni
vprašljiva toliko količinska
dobava lesa lesno predelo-
valni industriji, saj kolektiv
Gozdnega gospodarstva Na-
zarje izpolnjuje sprejete
planske obveznosti, marveč
veliko bolj druga vprašanja.^
To so kvaliteta, cenovni
odnosi, zmogljivosti lesno
predelovalne industrije, ki
so, mimogrede povedano,
prevelike, izvoz, finalizacija
proizvodnje in še kaj. Da, tu-
di gozdne ceste, mehanizaci-
ja, delavci.
In še nekaj: problem tiči v
besedah, ki jih je na seji izre-
kel tudi predsednik izvršne-
ga sveta, Franc Miklavc. De-
jal je, da bi ob večjem med-
sebojnem sodelovanju goz-
darjev in lesnih predeloval-
cev morali priti tudi do ka-
kovosti. In tu tiči zajec, saj se
v občini le počasi premika
dogovarjanje med enimi in
drugimi. Dosti je napravlje-
nega le na relaciji Gozdno
gospodarstvo - GLIN, kjer
že veljajo nekateri dohod-
kovni odnosi. Drugače pa je
z drugimi predelovalci lesa.
Zaradi slabega dogovarjanja
še tudi niso med seboj uskla-
dili proizvodnih programov.
Pomembnejšo vlogo v raz-
reševanju teh problemov bi
morala imeti samoupravna
interesna skupnost za goz-
darstvo. Tu je mesto, kjer bi
morali o teh problemih spre-
jeti sklepe in poskrbeti za
njihovo izvajanje. Sicer pa,
kje je odgovornost poslovo-
dnih in samoupravnih orga-
nov, družbenopolitičnih or-
ganizacij?
V zaključkih izredno živa-
hne razprave je na prvem
mestu zahteva, da naj pred
potrditvijo sprememb sred-
njeročnega načrta uskladijo
celoten gozdarski in lesno
predelovalni kompleks v ob-
čini. Pri tem bo imel izvršni
svet zlasti vlogo koordina-
torja in tistega, ki mora pri-
praviti načrt za odstranitev
vseh pomanjkljivosti in na-
pak, ki se še pojavljajo, pred-
vsem v prometu z lesom, v
prometu na črnd.
V zaključkih so poudarili,
da naj ima prednost pri do-
bavi lesa tisti, ki proizvaja
tudi za izvoz. Očitno bodo
morali reči še kakšno besedo
na račun organiziranja cen-
tralnega skladišča za les, saj
bi se z njim močno približali
hitrejšemu reševanju kako-
vosti lesa.
Svojo rešitev zahtevajo tu-
di gozdne ceste. V občini jih
je okoli 600 km. Mnoge od
njih so javne. Zato se pojav-
lja zahteva, da naj pri njiho-
vem vzdrževanju sodeluje
celotno gospodarstvo.
Stara je zahteva, da naj do-
bijo dohodkovni odnosi
čvrsto mesto v medsebojnih
obveznostih, nalogah in pra-
vicah.
Delegati so med drugim
opozorili, da naj tudi ta raz-
prava prispeva k ohranitvi
vsaj dosedanjega obsega
proizvodnje in da naj spod-
budi k večji proizvodnji za
izvoz.
Sicer pa je bil to le prvi del
razprave, ki je posegel na
gozdarsko in lesno predelo-
valno področje, jeseni naj bi,
prav tako na seji občinske
skupščine, stekla še razpra-
va o gospodarjenju v teh or-
ganizacijah združenega dela
in drugih vprašanjih.
M. BOZIC
V EVROPI NA
PRVEM MESTU
PO
NEZAPOSLENOSTI
IN INFLACIJI
Zagrebški tednik D AN AS
se sprašuje, »ali je mogoče
obrzdati neverjetno skoko-
vito rast cen, ki resno ogro-
ža tudi naše družbene odno-
se, slabi našo izvozno kon-
kurenčnost v svetu, ruši
standard... ter sploli po-
stavlja pod vprašaj številna
lepo formulirana politična
načela oziroma vsaj ugled
mnogih odgovornih ljudi,
ki v praksi očitno nimajo
uspeha?«
D AN AS ugotavlja, »da je
Jugoslavija edina na svetu
skušala z zakoni regulirati
gibanje cen in odločanje o
cenah. V tej ggščavi cen in
pristojnosti se skriva ena
največjih zablod dosedanje
prakse socialističnih držav
- da je baje možno razvijati
socialistične odnose ob od-
ločilnem vplivu državnega
monopola na cene, torej
omejujoč svobodo in samo-
stojnost proizvajalcev že na
samem začetku. Država je
namreč s svojimi zakonski-
mi instrumenti, politika pa
s svojo prakso, v preteklih
15 letih do skrajnosti zašči-
tila vsako delovno mesto,
posebno pa vodilna mesta.
Od delavca zahtevamo, da
odloča o vsem..., istočasno
pa kot svetinjo že leta rešu-
jemo proizvodnjo in vodil-
ne strukture v kolektivih
tradicionalnih zgubarjev«.
A vtor poudarja, da je »ju-
goslovanska ekonomija
krenila na pot v socializem
najprej z varianto popolne
državne regulacije cen ob
pomoči famoznega zakona
Preobražeskega, ki je tudi
naše kmetijstvo najprej
spravil na beraško palico,
danes pa je pridelava hrane
postala največji jugoslo-
vanski ekonomski pro-
blem«.
Danas omenja »pomanj-
kanje artiklov, dolge vrste
in druge javne manifestaci-
je, znane iz prakse vzho-
dnoevropskih držav« in
ocenjuje, da mora protiin-
flacijski program čimprej
priti pred delegate v zvezni
skupščini in to v obliki kon-
kretnih rešitev«.
(TANJUG)
PRAZNOVANJE VKS SLIVNICA
V nedeljo, 1. avgusta, so se
na Heleni zbrali številni Sliv-
ničani in tudi drugi obisko-
valci, da bi tako skupaj poča-
stili spomin na partizanske
čase, boje I. celjske čete in
dan, ko je bil ranjen narodni
heroj Franjo Vrunč. Bogato
je bilo partizansko življenje
v teh krajih; in zato ni nak-
ljučje, da Slivničani praznu-
jejo svoj krajevni praznik
ravno v počastitev teh tež-
kih, a vendarle lepih časov.
Lepih zato, ker se je takrat
kovala naša svoboda, tova-
rištvo, bratstvo in enotnost
med narodi... Letos so svoje
praznovanje obeležili s te-
dnom športa, ponesli so ve-
nec na spomenik padlim
borcem I. štajerskega bata-
ljona in Bračičeve brigade,
na sam praznik pa so mla-
dinci pripravili zabavne igre
in kulturni program, v kate-
rem je sodeloval Moški pev-
ski zbor iz Gorice pri Slivnici
pod vodstvom Janeza Slane,
in slivniški osnovnošolci.
Najzaslužnejšim krajanom
pa so podelili tudi priznanja.
Tako so priznanja Krajevne
skupnosti, ki jih je podelil
predsednik Skupščine kra-
jevne skupnosti Alojz Rec-
ko, prejeli; Franc Urleb, Šte-
fan Doberšek, Anton Le-
skovšek, Marjan Ravnjak in
Jože Artnak, priznanja Osvo-
bodilne fronte, katera je po
delil predsednik Krajevni
organizacije Socialistični
zveze delovnega ljudstvi
Slivnica Marjan Ravnjak, p
so prejeli Avgust Brečko, Jo
že Tanjšek, Štefan Skal«
Krajevna organizacija Zvez
združenj borcev Slivnica ii
Alojz Recko. Praznovanje j
tako potekalo v prijetner
vzdušju, za kar pa se gre zah
valiti prijaznim domačinon
in ne nazadnje tudi lepemi
vremenu, ki je tokrat spe
enkrat naredilo sprememb
in pustilo, da se dobro pr
pravljena prireditev odvij
do konca.
IVANA FIDLEI
CELJE
VZGOJNA NAPAKA VRTCEV
Namesto da bi bili doma, so otroci v vrtcih
starši in pedagoški delavci
se strinjajo, da daljša otroko-
va odsotnost iz vrtca oteži
otroku in skupini v kateri je
vzgojno izobraževalni pro-
ces. Vsaka skupina, kjer so
otroci starejši od treh let ima
program dela po katerem
pridobivajo znanje z različ-
nih področij. Program je si-
stematičen in prilagojen
vzrasti otrok. Kontinuiteta
programa pa zahteva tako
kot v šoli otrokovo prisot-
nost. Program se izvaja v ča-
su od septembra do julija.
Nov način plačevanja
vzgojnovarstvenih uslug, bo
odsotnost otrok močno ome-
jil. Ce otrok za dalj časa izo-
stane, se to pri plačilu bolj
malo pozna, sploh pa tam
kjer je prispevek staršev k
ekonomski ceni dokaj visok.
Ce na dan plačujemo za hra-
no 15 dinarjev in če je otrok
odsoten ves mesec, ki ima
denimo 25 delovnih dni, je to
samo 310 dinarjev manj.
Osnova, ki jo starši plačuje-
jo, ne glede na otrokovo pri-
sotnost, pa se giblje od 800
do 2400 dinarjev. Odvisno od
socialnega položaja staršev.
Vrtec v celoti ni pot.-ebno
plačati le v primeru, če je
otrok odsoten iz zdravstve-
nih razlogov mesec dni ali
več. To bo torej zmanjšalo
odsotnost otrok, obenem bo,
vplivalo tudi na zmanjševa-
nje bolniškega staleža mate-
ram, kajti vsakdo bo prej do-
bro premislil, ali otroka pe-
ljati k zdravniku ali ne.
Od septembra do junija vse
lepo in prav. Da pa je tak
način plačevanja vrtcev dvo-
rezen, kažejo prenatrpani
vrtci, sedaj, v poletnih mese-
cih. Starši tudi sedaj raje tri-
krat premislijo, ali otroka
poslati v vrtec ali ne. Tudi v
primeru, da pride babica na
obisk, tudi v primeru, da je
starejši otrok doma in tudi,
če starši preživljajo dopust v
domačem kraju. Ali je otrok
v vrtcu ali ne, se tako in tako
pri plačilu bolj malo pozna.
V vrtcu pa ima otrok družbo,
nego, igrače, sprehode, kosi-
lo. Nečesa pa le nima. Zaradi
dopustov vzgojiteljic in va-
rušk, se vzgojnoizobraževal-
ni program ne izvaja. Le ta
pa je tudi vračunan v ceno
uslug vzgojno varstvenih za-
vodov, da ne govorimo o
normativih, o strokovno
usposobljenih kadrih, in o
pogojih dela. Le to še zdaleč
ni tako urejeno kot med šol-
skim letom.
Vrtci so si z novim nači-
nom plačevanja zagotovili
neko minimalno ekonomič-
nost v poslovanju, po drugi
strani pa so povzročili to, da
so otroci poleti v vrtcih ne p
doma, Vsaj tisti, ki za to imi
jo možnosti.
Upravičeno se vprašam!
ali ne bi letni oddih otrokoi
v vrtcih stimulirali, ne pa z)
virali. Ce je otrok odsoten I
nekaj dni, naj bo po staren
Ce pa je več kot deset dni, p
bi ta čas lahko odštevali tu(
pri ceni oskrbnine. Tako 1
več otrok ostalo doma,
vrtcih bi se otroci bolje p<
čutili, če bi jih bilo manj, la
je bi vzgojiteljice speljale p«
letni program ob otrocih i
različnih skupin in različni
vrtcev. Po drugi strani pa I
imeli delavci v vzgojnova
stvenih ustanovah čisto veS
da pač za tisto kar otroku n
so ponudili, tudi ne more)
biti plačani. VVl
LAŠKO PO NEURJU
v vseh krajevnih skupnosti, ki jih je pred dobrim tednoi
prizadelo neurje, se trudijo, da bi čimprej odpravili posl'
dice te naravne nesreče.
Že drugi dan po neurju so se predstavniki krajevnih skui
nosti zbrali na posvetu. Predstavniki izvršnega sveta oi
roma občinskega sanacijskega štaba so jim dali nekatei
navodila v zvezi z odpravljanjem škode po neurju. Se pos'
bej so poudarili, da morajo krajevni štabi do 10. avgus'
zbrati in preveriti vse prijave o škodi, ki jo je utrpel družbe'
in zasebni sektor. Zato imajo krajevni štabi tudi posebu
nalogo obveščanja krajanov, da jim prijave nastale ško(t
pošljejo do navedenega datuma.
Na posvetu so se tudi dogovorili, da bodo morali najpf
očistiti nekatere ceste, ki so jih zasuli plazovi ali pa jih I
poškodovala voda, saj so bili nekateri zaselki odrezani"
sveta. Dober teden po nesreči so že prevozne ceste LokaV^
-Paneče-Polana, Lahomno-Reka, Tevče-Breze in Jurkl'
šter-Henina.
Občinski sanacijski štab je zaprosil za pomoč sekretaH'
zvezne mladinske delovne akcije Kozjansko 82. Mladinsl"
delovne brigade naj bi z dvema udarnima akcijama porfl
gale pri usposobitvi cest iz Marofa preko Blatnega vrha«
Laške vasi ter ceste iz Bezgovja proti Oleščam.
V večini krajevnih skupnosti so se tudi krajani tal''
vključili v akcijo odpravljanja škode po neurju, saj se za^''
dajo, da bodo lahko le s skupnimi napori čimprej premaga
sledove neurja.
NADA KVW^
OBRAZI
IVANROJC
Verjetno bi težko našel
človeka, ki ne bi poznal
Ivana Rojca, sicer upoko-
jenca, vendar še vedno
neverjetno vitalnega
»mladeniča« 70 let iz Žal-
ca. Rojen je bil v Galiciji v
žalski občini, njeogva živ-
Ijenska pot pa je bila pe-
stra, kot malokaterega na
tej zemeljski obli. Njego-
va največja dobrina je iz-
jemna ljubezen do narave
in skrb za njo. Rad zahaja
v gore, kjer mu je pozna-
na domala vsaka stezica
pa četudi ni markirana.
»Ljudje nad tisoč me-
trov postanejo neverjetno
složni in enotni. Tam ni
razlik! Vsak z vsem srcem
skrbi za sebe in vse, ki so
okoli njega!« Tako pravi
Ivan Roje in verjamemo
mu. Kaj ga moti?
»Da ljudje ne znajo ob-
čudovati in varovati nara-
ve. V nedeljo se odpravijo
na vikend v naravo ter do
dobra poskrbijo za obili-
co tirane in pijače, bistrih
potokov, ptic, cvetja - te-
ga pa ne vidijo. Pridejo
do določenega mesta, se
naje jo iii n-^ pijejo (še za
seboj ne pospravijo!), po-
ležavajo ter se zvečer vr-
nejo v svoje betonsko me-
sto. Pa to ni izlet!«
Ivanova največja ljube-
zen (poleg žene, seveda!
Da ne bo pomote!) je lov-
stvo, »zelena bratovšči-
na«, kateri se je zapisal že
pred več kot štiridesetimi
leti. Čeprav ima doma ve-
liko izredno lepih trofej
pa ni eden izmed tistih
lovcev, ki bi »pobijal«.
Vse v naravi je treba varo-
vati in negovati, kajti dru-
gače bomo kmalu ostali
brez lepega okoli sebe.
Njegovo »lovsko« delo je
izrednega pomena tudi v
slovenskem prostoru ter
na širšem celjskem ob-
močju, kjer je v znani
»lovski aferi« odigral izre-
dno pomembno vlogo, da
se ni vse skupaj dobese-
dno » raz le telo «. Velikd je
prispeval pri gradnji lov-
skega doma na Rinki ter
pri drugih lovskih objek-
tih. Počitka dobesedno
ne pozna, saj pravi, da bo
zanj še preveč časa. Izre-
dno aktiven je recimo tu-
di v delovanju Krajevne
skupnosti Žalec.
Je častni predsednik
LD Žalec (prej je bil dol-
goletni predsednik), pod-
predsednik Zveze lov-
skih družin Celje in še bi
lahko naštevali. Sedanji
predsednik Janko Kraše-
vec je v nagovoru izrekel:
» Vedno se je boril za lov-
stvo in enotnost v njem
ter je pri tem opravil
ogromno delo.«
Ivan Roje pa se je zah-
valil: »Meni je najpo-
membnejši mir v družini,
to pa velja tudi za lovske
družine. Tega zdaj v naši
družini na vso srečo
imamo.«
Ta skromni zapis naj bo
tudi naša čestitka za vso
dobro opravljeno delo
Ivana Rojca iz Žalca ob
njegovi 70 letnici!
TONE VRABL
št. 31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 3
ŠMARJE: KOT DA NI
PROBLEMOV
v domala vseh krajevnih skupnostih šmarske ob-
čine imajo ljudje marsikaj za pripomniti na oskrbo, na
odpiralni čas lokalov in na druge probleme, ki jih
zadevajo kot potrošnike. Posebej izpostavljajo vpraša-
nje odpiralnega časa tehničnih trgovin, ki so v popol-
danskem času v vsej občini zaprte, pa trgovin z živili,
ki so v odročnih krajih zaprte v popoldanskem času,
Kozjanci opozarjajo na slabo oskrbljenost s kruhom,
sadjem in zelenjavo v njihovih trgovinah, povsod po
šmarski občini so pripombe zato, ker so pošte ob sobo-
tah zaprte, marsikatera pikra pa leti tudi na avtobusne
zveze, ki so slabe predvsem z občinskim središčem.
Skratka, problemov, ki zadevajo potrošnike, je toliko,
da bi se jih morali na organiziran način lotiti.
Zato še toliko prej ni jasno dejstvo, da je bila doslej že
trikrat sklicana ustanovna seja občinske konference
svetov potrošnikov, pa je vsakič zaradi nesklepčnosti
odpadla oziroma bila preložena. Razlogov, zakaj je do
tega prišlo, v Šmarju niso posebej analizirali, menijo
pa, da gre za dvoje reči: prvo, da v vseh krajevnih
skupnostih v občini nimajo ustanovljenih svetov po-
trošnikov, zato tudi interesa za ustanovitev konference
nimajo, in drugo, da tudi tam, kjer sveti potrošnikov
dobro delajo, ljudje počasi spoznavajo, da se sklepi
svetov potrošnikov in njihova priporočila ne uresniču-
jejo. Zato ne vidijo interesa v tem, da bi zaživelo še eno
neučinkovito telo, kot bi bila lahko - glede na izkušnje
- občinska konferenca svetov potrošnikov. Ob tem pa
se vsi zavedajo, da se bo treba problemov, ki žulijo
ljudi, prej ali slej lotiti. DS
ODLIKOVANJE
DELAVCEM
JELŠE
Ob 25-letnici ustanovitve
in za uspešen razvoj trgov-
ske delovne organizacije Jel-
ša iz Šmarja pri Jelšah, je
Predsedstvo SFRJ odlikova-
lo več delavcev tega kolekti-
va z visokimi družbenimi
priznanji. Na slavnostnem
zasedanju zbora jih je izročil
Zvonko Murgelj, sekretar
komiteja Občinske konfe-
rence ZKS.
Tako je Red dela z zlatim
vencem prejel Filip Skerja-
nec. Red dela zasluge za na-
rod s srebrno zvezdo Peter
Coh, Red dela s srebrnim
vencem pa so prejeli Jože
Drofenik, Ivan Križan, Šte-
fan Lojen, Stanko Lorber,
Marija Lukše, Anton Otore-
pec, Tone Počivalšek in
Alojz Smid. Medalji dela pa
sta prejela Ruža Hajder in
Alojz Slogar.
DS
PRED KONGRESOM ZSMS
PREMALO SE POZNAMO
pravi Robi Mlinar, predsednik OO ZSMS Žalec
Osnovna organizacija
ZSMS Žalec je organizacija,
v kateri naj bi bili združeni
vsi žalski mladinci. Čeprav
je bila žalska mladinska or-
ganizacija prejšnje leto med
prvimi desetimi v republiki,
pa delo sloni le na nekaj ak-
tivnih mladincih. K pogovo-
ru smo povabili predsednika
00 ZSMS Žalec Robija Mli-
narja, ki je naprej povedal:
- Žalec je manjše mesto
brez koordinacije med mla-
dimi, ki se med seboj niti ne
poznajo. To je opazno še po-
sebej med novejšim in sta-
rejšim delom Žalca, kakor
tudi med starejšo in mlajšo
generacijo. Zato je zelo težko
pritegniti k delu v organiza-
ciji mladino, ki je ne poznaš
in ona ne pozna tebe.
- V tvojem mandatnem
obdobju je bilo narejenega
veliko?
- Kot prvo naj omenim
ureditev Titovega in Mestne-
ga parka, kjer smo mladinci
z množičnostjo veliko pripo-
mogli. Poleg tega smo si ure-
dili svoje klubske prostore,
ki so bili potrebni popravila
že nekaj let. Ob praznikih
smo organizirali razne kul-
turne in športne prireditve,
organizirali pa smo tudi tra-
dicionalni prvomajski kres
in sodelovali na prireditvah
ob 800-letnici Žalca.
- Kakšni so načrti orga-
nizacije v času letnih počit-
nic?
- V počitnicah smo načr-
tovali predvsem organizacijo
športnih in kulturnih prire-
ditev, kjer naj bi se mladi
spoznali med seboj in se bolj
povezali, tudi s starejšimi.
Prizadevali se bomo tudi za
čimvečjo masovnost na de-
lovnih akcijah, ki jih v počit-
nicah ne bo malo.
- Verjetno se kot vsaka
družbeno politična organi-
zacija srečujete s problemi?
Kot vse druge se ubadamo
predvsem s finančnimi pro-
blemi. Prav tako pa nas moti
premajhna povezanost mla-
dih po starostnih skupinah
in z ostalimi družbenopoli-
tičnimi organizacijami.
OO ZSMS Žalec prireja
letostradicionalni festival
akustične glasbe...
Festival bo potekal že tret-
je leto zapored. Trudimo se,
da bi ga organizirali v čim
večjem obsegu, tako med
izvajalci kot tudi med občin-
stvom. Letos bomo povabili
tudi nekaj kantavtorjev iz
drugih republik, med drugi-
mi Draga Mlinarca, zato upa-
mo, da bo prišlo tudi nekaj
poslušalcev iz drugih repu-
blik.
In kaj ste načrtovali za
vnaprej?
Vsi naši nadaljnji načrti so
odvisni od finančnih zmož-
nosti. Tu mislim predvsem
na klubsko glasilo, ki je vča-
sih že izhajalo; zasnovali
smo dramsko sekcijo in več
dela z mladino, ki prihaja iz
osnovne šole.
SAMO VERSTOVŠEK
OBŠLI SO GA
Zalokar Matevž iz Slatine pri Šmartnem v Rožni dolini
najbrž ni edini manjši kmet, ki ga je komisija obšla pri
ocenjevanju škode, ki je nastala po junijskem neurju. Živi
sam, star čez 70 let, invalidsko upokojen z enim hektarom
zemlje in kravico. Toča mu je stolkla prav vse, niti litra
jabolnička ne bo, niti fižola, niti grozda. Poslopje, ki je bilo
močno poškodovano in tudi zavarovano, so ocenili in ga je s
pomočjo zeta in sina popravil. Toda zemlje še pogledali niso.
Res, da ni zavarovano. Toda nihče mu niti ni povedal, kam
naj se obrne. Prvič je od nas slišal, da bi moral škodo
prijaviti na krajevni skupnosti. Karkoli že, tudi če zemlje ni
veliko, tudi, če ni zavarovana, tudi če morda Matevž ničesar
ne bi dobil za škodo po toči, gre za odnos - za odnos do
sočloveka v stiski. Za pozornost, za toplo človeško besedo.
Dovolj, da se star človek, ne bi počutil osamljenega in
izrinjenega nekam ob rob družbe. VVE
PREDKONGRESNE DEJA VNOSTI MLADIH
ODGOVORNO IN DELAVNO V ZSMS
Potrebno je več organizacijskega dela z mladimi
Oktobra bo v Novem me-
stu XI. kongres Zveze socia-
listične mladine Slovenije.
Mladi se nanj vneto priprav-
ljajo, saj je do pričetka kon-
gresa potrebno postoriti še
vrsto stvari. Predelati je tre-
ba še nekaj osnutkov kon-
gresnih dokumentov, v celj-
ski regiji pa živi še nekaj
mladih, ki niso sodelovali v
javnih razpravah in katerim
je sedaj potrebno dodatno
razložiti dokumente.
Obiskali smo mlade na
medobčinskem svetu, v Ce-
lju in Šentjurju ter jih pov-
prašali kako potekajo pripra-
ve pri njih.
Pavel Platovšek, kot se-
kretar medobčinskega sve-
ta Zveze socialistične mla-
dine Celje: Priprave na XI.
kongres ZSMS potekajo po
Občinskih konferencah in v
Osnovnih organizacijah, ker
se na tak način lahko z
osnutkom dokumentov sez-
nani največ mladincev. Na
nivoju regije smo potem sa-
mo usklajevali mnenja in
izmenjali izkušnje. Sklicali
pa smo tudi sejo medobčin-
skega sveta mladin in sejo
medobčinskega sveta Zveze
komunistov, kjer smo do-
končno oblikovali naše pri-
pombe in dopolnitve k
osnutku. Zelja nas vseh na-
mreč je, da bi bili dokumenti
zares kvalitetni, in da bi mla-
di na kongresu odkrito spre-
govorili o težavah, s katerimi
se srečujemo, in o nalogah,
ki nas čakajo. Mnenje večine
mladincev je, da so letošnji
dokumenti dobri, dovolj
udarni in tudi realni, tako da
bo tudi kongres prinesel že-
Ijene rezultate.«
...in kot sekretar Občin-
ske konference Zveze socia-
listične mladine Celje: »Z
delom okoli predkongresnih
priprav smo pričeli že v mar-
cu. Tako smo na redni seji
Občinske konference zadol-
žili kadrovsko komisijo, da
prične s postopkom eviden-
tiranja možnih delegatov za
enajsti kongres. Kadrovska
komisija in komisija za idej-
nopolitično delo pa sta pri-
pravili osnutek programa za
vodenje javne razprave. Po-
tem smo nadaljevali z javno
razpravo v Osnovnih organi-
zacijah. Izvolili smo tudi od-
bor za vodenje javne razpra-
ve, ki je sestavljen iz pred-
sedstva Občinske konferen-
ce in sekretariata, izvoljenih
delegatov za kongres, pred-
sedstva področnih konfe-
»■enc, predstaynikov družbe-
nih organizacij in društev ter
Pavel Platovšek, sekretar
medobčinskega sveta in Ob-
činske konference mladih
Celje.
posameznih predlaganih ak-
tivistov iz Osnovnih organi-
zacij. Ker pa priprave le niso
potekale tako kot smo si za-
stavili, smo ponovno opozo-
rili na pomembnost tega de-
la in še podrobneje predelali
osnutke dokumentov. Po-
tem smo izvolili pet delega-
tov. Tako bomo na kongresu
zastopali Celje Vojko Koc-
man, Janja Romih, Jasna
Mernik, Pavel Grabner in
jaz. Z delom smo nadaljevali
tako, da smo sklicali nekaj
posvetov predsednikov
Osnovnih organizacij in tako
izmenjali številne pripombe
in mnenja. 18. junija smo s
seminarjem na Gričku zak-
ljučili prvi del predkongre-
snih dejavnosti. Naši delega-
ti so se udeležili tudi Mladin-
ske politične šole v Mariboru
in tako osvojili še nekaj do-
datnega znanja, ki nam je po-
tem v nadaljevanju dela zelo
prav prišlo. Sedaj, v počitni-
ških mesecih, je delo zaradi
dopustov nekoliko zamrlo.
Konec avgusta pa bomo z
delom po posameznih
Osnovnih organizacijah spet
nadaljevali, da se dokončno
dogovorimo, kako bomo de-
legati zastopali na kongresu
ostale mladince.«
Boris Pušnik, predsednik
Občinske konference Zveze
socialistične mladine Šent-
jur: '>Naše predkongresne
aktivnosti so se pričele že v
aprilu, ko smo v posamezne
Osnovne organizacije razde-
lili osnutke kongresnega
gradiva. Predlagani delegati
za kongres, to smo Polona
Debelec, Zdravko Zidar,
Damjan Pečar, Jože Artnak
in jaz, smo postali nosilci
javne razprave po posamez-
nih področjih. Vendar pa le-
ta ni potekala po vseh
Osnovnih organizacijah ena-
ko zadovoljivo, tako da smo
se odločili, da gre ves kon-
Boris Pušnik, predsednik
Občinske konference Zveze
socialistične mladine Šent-
jur.
grešni odbor na Mladinsko
politično šolo v Maribor. Z
delom smo potem nadaljeva-
li tako, da smo izdelali nekaj
dopolnitev k osnutku kon-
gresnih dokumentov, ki pa
so letos, vsaj po našem mne-
nju, dobri in realno začrtani.
Sedaj nadaljujemo z delom
po Osnovnih organizacijah
in menim, da bodo do pričet-
ka kongresa vsi mladinci do-
dobra seznanjeni z novimi
obveznostmi, ki nas čakajo
in katere bomo prav gotovo
sposobni rešiti.«
Delo je torej zaživelo do-
volj zgodaj, in tudi sedaj v
poletnih mesecih poteka us-
klajeno naprej. To pa kaže na
to, da se mladi zavedajo svo-
je odgovornosti in, da so pri-
pravljeni sprejeti nase nove
obveznosti in zadolžitve.
Majhne pomanjkljivosti se
morda kažejo le še na po-
dročju informiranja in v ne-
katerih Osnovnih organiza-
cijah, kjer predvsem pred-
sedniki niso začutili dovolj
odgovornosti do ostalih mla-
dincev in do dela, ki še čaka.
Ob dobrem delu na področju
mladinskih prostovoljnih
akcij, pa prosvetljevanje ti-
stega dela mladine, ki še ni
začutila, da je tudi politično
delo potrebno, ne bi smelo
predstavljati prevelikega
problema. Tako vsaj mislijo
tisti, ki so se z vso odgovor-
nostjo lotili priprav na XI.
kongres Zveze socialistične
mladine Slovenije.
IVANA FIDLER
POGLED V SVET S kovlnotehno
NEGOTOVOST PRED VRHOM
NEUVRŠČENIH
čez mesec dni, 6. septembra naj bi bila
v iraškem glavnem mestu Bagdadu
otvoritvena seja voditeljev držav in
vlad neuvrščenih držav, gibanja s 95re-
dnimi člani. Toda ali bo do tega sestan-
ka ob dogovorjenem času in kraju sploh
moglo priti?
Irak kot država gostiteljica zagotav-
lja, da je oziroma bo vse nared za uspeš-
no zasedanje. Iraški predsednik Sadam
Husein je v intervjuju za nelU pariški
časnik povedal, da je mnogo šefov držav
zagotovilo svojo udeležbo, da pa ne mo-
re natanko reči, koliko. Tudi drugi naj-
višji iraški voditelji izjavljajo, da ni
ovir za sedmi vrh neuvrščenih. Dajejo
tudi vedeti, da bi med zasedanjem Ba-
gdad varovalo pred letalskimi napadi
300 bojnih letal.
Dejstvo je namreč, da je država gosti-
teljica še naprej v vojni z drugo članico
neuvrščenih, Iranom. Vojna ne jenjuje,
marveč se še bolj razvnema. Tokrat, po
skoraj 23 mesecih, na iraških tleh. Iranci
zatrjujejo, da ne bodo odnehali, dokler
Irak ne sprejme štirih ostrih pogojev za
prenehanje sovražnosti. Iran ne prizna
resolucije varnostnega sveta Združenih
narodov s pozivom k prenehanju sovraž-
nosti. Prav tako ni odgovoril na predlogi
iraškega predsednika, da naj bi razglasi-
li premirje vsaj v dneh zasedanja sedme-
ga vrha neuvrščenih.
Iran je odločno proti temu, da bi bil
sestanek na vrhu v iraškem glavnem
mestu, ker sodi, da iraška stran nima
nobene moralne pravice biti predse-
dujoča v gibanju naslednja tri leta, saj
je Irak agresor, ki je septembra 1980
vdrl v Iran in ostal tam, dokler ga iran-
ske oborožene sile niso pregnale. Javno
je proti vrhu v Bagdadu tudi Sirija. Dru-
ge članice gibanja neuvrščenih so di-
skretne jše in tako je v javnosti zaslediti
sorazmerno malo izjav bodisi za vrh v
Bagdadu bodisi proti njemu.
Kakšne možnosti se ponujajo ? Premir-
je v času zasedanja? V to, kot kaže, Iran
ne bo privolil. Zasedanje v vojnem sta-
nju? To bi neizogibno znižalo raven za-
stopstva številnih delegacij, predvsem
pa ne bi zagotavljalo primernega vzduš-
ja, ki je eden pogojev uspešnega dela
konference.
Časovna odgoditev vrha do časa, ko bi
se razmere normalizirale? To je ena od
možnosti, ki je bržkone v obtoku med
sedanjimi posveti članic gibanja.
Prestavitev kraja zasedanja? Takšna
možnost je prav tako morda predmet
debate. Vprašanje pa je, koliko časa bi
nova država gostiteljica potrebovala, da
takšno zasedanje ustrezno pripravi.
Celotno vprašanje je zapleteno in za-
ostreno. Ne samo zaradi ovir, ki jih pri-
naša vojna med dvema neuvrščenima
državama, od katerih je ena gostiteljica
vrba. Pač pa predvsem zato, ker sodobni
svet že dolgo ni bil v tako hudi krizi,
spričo česar je nujno, da neuvrščeni
povzdignejo svoj glas v prid miru, ne-
odvisnosti, zoper vojno, zoper nasilje,
vmeša vanje v notranje zadeve drža v, zo-
per vsakršno nadvlado.
Kriza je politična. Kriza je gospodar-
ska. Ni pretirano reči, da je svet na raz-
potju. Ali bo še naprej silil po poti krva-
vih spopadov, dejanskega zanikanja mi-'
roljubnega sožitja med narodi in drža-
vami ali pa bo rekel ne galopirajoči obo- j
roževalni tekmi, začel odločno stopati i
na prste agresorjem.
Skratka, stvari so resne in zato terjajo \
čimprejšnji posvet voditeljev držav ia^
vlad neuvrščenih.
Piše: JOŽE ŠIRCELJ
4. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 1^982
PRISPEVEK RIBIČEV K STABILIZACIJI
Vsakodnevno lahko sledi-
mo vestem in člankom o že-
tvi, o hektarskih donosih, ter
da bo še kljub temu pri-
manjkljaj pšenice v Jugosla-
viji. Vsi poznamo naše teža-
ve, vsi vemo pa tudi, da kon-
ča skoraj 15% kruha v sme-
teh, in da smo že davno poza-
bili na tisti rek naših babic in
dedkov
»Ce pade kruhek ti na tla,
poberi in poljubi ga!« To je
pozabljeno. Mirno pa lahko
trdim, da porabijo nadaljnih
15% kruha ribiči, in sicer za
ribolov in privabljanje rib.
Na vsakem tekmovanju dobi
vsak tekmovalec po '/2 kg
kruha, ki ga porabi za lov in
privabljanje rib, in skoraj
95% ribičev ribiških družin v
Sloveniji ima kruh kot po-
glavitno vabo za lov rib in
privabljanje rib. V Savinjo in
Smartinsko jezero, pa tudi v
Voglajno, Slivniško jezero,
pa tudi v vse ostale beličar-
ske vode sirom Slovenije, in
sirom Jugoslavije, romajo
dnevno tone kruha.
Res je sicer, da s kruhom
priloviš meso, res pa je tudi,
da bi dobil to meso tudi s
kako drugo vabo. Mirno lah-
ko trdim, da porabijo ribiči v
Sloveniji za tekmovanja in
ribolov do 700.000 kg kruha
letno, ter da se ta številka v
Jugoslaviji povzpne na
2,000.000 kg, kar ni malo in
kar ni za zanemariti. Te šte-
vilke je kaj lahko izračunati
saj so salmonidni revirji le v
Savinji in na Gorenjskem ter
Soča s pritoki ter nekaj Po-
horskih potokov. Ostali del,
torej večina vod, so beličar-
ski, in tam gospodari kruh.
Le opazujte Savijo proti ve-
čeru, in videli boste, da pla-
vajo izredne količine.kruha
po vodi. Pri tekmovanju za
ribiškega carja na Smartin-
skem jezeru je vsak od 146
tekmovalcev dobil '/2 kruha
kot vabo in za privabljanje
rib, torej je šlo v vodo 73 kg
kruha, samo eno predpol-
dan, je pa vsak dan na Smar-
tinskem jezeru in ob Savinji
in Hudinji čez 200 do 300 ri-
bičev, ki porabi vsak tudi '/2
do 1 kg kruha.
Nujno je, da se tu nekaj
mora zgoditi. Ribiške druži-
ne morajo nekaj storiti, da se
kruh ne bo tako trosil, in tu-
di zveze RD-rajonske in re-
publiška, bi se morali resno
lotiti tega problema.
Spominjam se mladosti,
ko nam še na pamet ni padlo,
da bi s kruhom lovili ribe, saj
še ga mnogokrat za jesti ni
bilo. Morali bi zaostriti disci-
plino v ribiških vrstah, izlo-
čiti vse mesarje, zmanjšati
ulov rib ter v osnovi prepo-
vedati lov rib s kruhom. Ali
pa vsaj omejiti dni, ko lahko
loviš ribe s kruhom, omejiti
težo kruha, pa dovoliti upo-
rabo naravnih vab, ki jih si-
cer - češnje, grozdje, češplje
itd, s pridom uporabljamo,
lahko pa bi ponovno dovolili
lov s hrošči, glistami, črvi,
ter malimi polži, ob veliko
večji disciplini in ribiški eti-
ki. Naj bi ribolovni šport bil
res šport, ne pa kar je sedaj,
lov na meso. Naša celjska ri-
bolovna družina ima skupaj
ca. 700 članov. Ce bi vsak iz-
koristil vse dni ribolova z do-
voljenim odlovom 4 koma-
dov belih rib ali 3 komadov
salmonidov, v naslednjih 10
letih ne bi imeli otroci in
odrasli več prilike opazovati
veseli ples naših nemih pri-
jateljic v vodi.
O porabi kruha za ribolov
in privabljanje rib pa bi se
morali res resno pomeniti
vsi dejavniki, od samouprav-
nih organov v RD do zadnje-
ga političnega foruma.
Ribo boli, če jo zapneš s
trnkom, na katerem je kruh
ali črv, nujno pa je, da ribo,
ki jo ne smeš zapeti s črvom,
temveč,le z umetno vabo, ta-
koj izpustiš. Vendar tudi
prenekatera postrv, ujeta na
kruh, roma v torbo, odvisno
je le, ali si res ribič športnik
ali ribič-mesar.
KARL ŠMAUC
ŠTRUČKA NOVA PRODAJALNA
KRUHA
V petek so v Celju odprli novo prodajalno kruha in peciva,
Stručka, nasproti Zvezde na vogalu Prešernove in Savinove
ulice. SDZD MERX Celje, Do Potrošnik, TOZD Prodaja se
je odločil, da odpre novo prodajalno kruha in peciva name-
sto prodajaln Presta in Tržnica. Prva ni zadoščala potrebam,
drugo pa so zaprli zato, ker bo Stručka dežurala tudi ob
nedeljah od 7. do 10. ure. V Stručki prodajajo vse vrste
kruha, drobno pecivo, kekse, bombone čokolado in sveže
pecivo. Izdelujejo pa tudi torte po naročilu. Prvi dan obrato-
vanja trgovine so kupcem postregli tudi s kavo, potlej je bilo
čarovnije konec. Cene so enake kot v drugih Merxovih
trgovinah. Kupcev bo najbrž dovolj, saj imajo prodajalci v
• prvih dneh poslovanja trgovine polne roke dela. Kruha in
peciva pa bodo napekli tudi dovolj.
BOŽA GOLOUH
ZRCALO
RIŠE: BORI ZUPANČIČ
VEČ
PRIPRAVNIKOV
Osnovna ugotovitev za gi-
banje zaposlenosti v šestih
občinah celjskega območja
(Celje, Šentjur, Šmarje, Ža-
lec, Laško in Slovenske Ko-
njice) za prvo polletje je, da
se giba v okvirih letnega na-
črta zaposlovanja. Večje od-
stopanje je v šentjurski obči-
ni, kjer je zaposlovanje v go-
spodarstvu ostalo na ničli, v
negospodarstvu pa se je po-
večalo za 3 odstotke. V
strukturi na novo zaposlenih
je večji tudi delež pripravni-
kov. V prvem polletju se jih
je zaposlilo dvakrat več kot
lani v istem obdobju. Zato
lahko pričakujemo, da se bo
izpolnila določba iz načrta,
po kateri naj bi se na 100 de-
lavcev zaposlil 1 pripravnik.
Trenutno čaka na zaposlitev
878 delavcev, torej 1,2 od-
stotka od skupnega števila
zaposlenih. V povprečju se
je število iskalcev zmanjšalo
v celjski in laški občini, v
ostalih pa je opazno poveča-
nje števila nezaposlenih.
Med iskalci zaposlitve je naj-
več administrativnih ka-
drov, avtomehanikov, šivilj,
frizerjev, v zadnjem času tu-
di kuharjev, natakarjev in
prodajalcev. Istočasno pa
primankuje delavcev za pro-
izvodnjo - predvsem kovi-
narske stroke.
VVE
ZA POSPEŠITEV IZVOZA
Na zborih delavcev v teh
dneh sprejemajo samo-
upravni sporazum o združe-
vanju sredstev za pospeševa-
nje izvoza v letošnjem letu.
Gre za združevanje presežka
sredstev, ki so nastala pri po-'
letnih obračunih samo-
upravnih interesnih skupno-
stih družbenih dejavnosti.
Ta sredstva naj bi interesne
skupnosti vrnile združene-
mu delu. Le to pa se bo s
samoupravnim sporazumom
presežkom odpovedalo tako,
da jih bodo preko SISEOT
(samoupravne interesne
skupnosti za ekonomske
odnose s tujino) namenili za
pospeševanje izvoza na kon-
vertibilno tržišče.
VVE
ČE BI KRAVE GROZDJE
JEDLE!
v Celju imamo novo prodajalno kruha in peciva,
Stručko. Nova trgovinica na vogalu Prešernove in Sa-
vinove ulice bo zamenjala prodajalno kruha na tržnici
in Presto na Tomšičevem trgu. To, slednjo kanijo
menda preurediti v vinoteko. Vse lepo in prav. Tudi
vinoteka nam bo morda dobrodošla. Nedvomno pa bi
v našem mestu veliko bolj potrebovali mlečno resta-
vracijo. Mnogi, ki sedaj prihajajo v Celje po raznih
opravkih, pogrešajo skromen lokalček, v katerem bi
lahko na hitro in poceni kaj prigriznili. Ne samo pri nas
tudi v drugih mestih se (kdo ve zakaj) kar nekam
trdovratno otepajo tovrstnih restavracij. Toda, ko so
pred leti v Ljubljani odprli eno izmed takšnih, se je
pokazalo, da to ni le muha posameznikov, ampak re-
snična potreba vsakega večjega mesta.
Doslej se za mlečno restavracijo v našem mestu še ni
našel prostor. Pravzaprav ga niti nismo iskali. Toda ko
bomo prihodnjič preurejali kak lokal, ki ne služi več
svojemu namenu, bomo morda pomislili tudi na to
možnost.
NADA KUMER
LJUBEČNA DOSLEJ USPEŠNO PREMAGUJE
TEŽAVE
V delovni organizaciji LJUBEČNA kljub zaostrenim pogojem gospodarjenja
uspešno poslujejo. Čeprav to poslovanje ni tako uspešno, kot je bilo v preteklih
letih, so vseeno zadovoljni. Polletni rezultati kažejo, da so v delovni organizaciji
povečali čisti dohodek za 8 odstotkov. Zal pa jim je za sklade ostalo manj kot so
planirali.
Najslabše rezultate imajo v TOZD OPEKA. V tej proizvodnji se s težavami
srečujejo tudi ostali v republiki. Zaradi nizke cene, iztrošenosti strojev in naprav
ter težav z oskrbo mazuta so pretekli mesec ustavili proizvodnjo v obratu ZA-
ČRETU. Čeprav je s tem izpadla precejšnja proizvodnja, v LJUBEČNI niso mogli
drugače. Ta obrat bi namreč do konca leta pridelal še kakšen milijon izgube.
Dobre rezultate dosegajo v TOZD KERAMIKA. V tem TOZD se sicer tudi
srečujejo s težavami, vendar je njihova proizvodnja še vedno deficitarna na
domačem in tujem trgu.
Planirani izvoz so v prvem polletju v LJUBECNI realizirali. Kaže, da bodo
uspešni tudi do konca leta. To pa je v času, ko se večina delovnih organizacij v
gradbeništvu in industriji gradbenega materiala srečuje s hujšimi težavami zelo
razveseljiva.
Besedilo in slika: MILAN BRECL
NAMA ŽALEC SKRBI ZA ZIMO
Neredki obiskovalci žal-
ske občine, ki se med dru-
gim ustavijo tudi pred vele-
blagovnico Nama, so bili
pred kratkim priča izredno
zanimivemu in za ta čas kar
malce neresničnemu plaka-
tu pred vhodnimi vrati v ve-
leblagovnico Nama. Gre na-
mreč za vabilo kupcem, ki si
še niso zagotovili premoga
za bližajočo se zimo. Na pla-
katu z velikimi črkami vabi-
jo, naj se kupci zglasijo na
kreditnem oddelku in pre-
mog vplačajo vnaprej. Naj-
bolj zanimivo pa se skriva v
podnaslovu: Dobava do kon-
ca avgusta. Med tem, ko si
marsikje belijo glave, če bo-
do do pričetka zime sploh
lahko zagotovili premog svo-
jim kupcem, pa v Žalcu za-
gotavljajo premog že konec
avgusta.
Veleblagovnica Nama Ža-
lec ima pogodbo s trgovskim
podjetjem Živinice promet
iz Živinice, iz okolice Tuzle.
Gre za rjavi premog, ki ima
visoko kalorično vrednost,
preko 5000 kcal. Veleblagov-
nica Nama Žalec je to akcijo
začela na podlagi poslovne-
ga sodelovanja in tako so jih
poslovni stiki z drugih po-
dročij pripeljali tudi na po-
dročje prodaje premoga. To-
rej je celotna akcija plod te-
snega medsebojnega sodelo-
vanja. Za to akcijo pa so se
odločili predvsem zato, da bi
pomagali premagovati ener-
getsko krizo, ker je oskrba z
oljem vprašljiva.
Pogodbo imajo sklenjeno
za 1000 ton rjavega premoga,
ki iz Živinice v Žalec že pri-
haja. Omeniti pa velja, da so
tri četrtine premoga, ki je na
razpolago, že razprodane. Do
konca avgusta bodo kupcem
dobavili 500 ton premoga,
ostali del pa pričakujejo v
prvi polovici septembra.
Za akcijo Name iz Žalca
vlada veliko zanimanje,
predvsem pa kupci zelo po-
zitivno ocenjujejo to odloči-
tev. Sicer pa se je tudi vele-
blagovnica Nama odločila,
da se bo za takšne akcije zav-
zemala tudi v prihodnje, kaj-
ti radi bi dodali svoj delež k
premagovanju energetskih
težav. V letošnjem letu jim je
to uspelo. Pozdravimo takš-
ne akcije in jim pomagajmo,
da bodo čimbolj zaživele.
MATEJA ZALOŽNIK
SLAVJE V LOVSKI KOČI
v lovski koči na Rinki pri
Gotovljah v žalski občini je
bilo prijetno srečanje, kjer so
večjemu številu članov po-
delili zaslužena priznanja za
dolgoletno delo pri ohranja-
nju narave, istočasno pa so
praznovali tudi jubilej dveh
svojih dolgoletnih članov.
Slovesnost je začel predsed-
nik Izvršilnega odbora LD
Žalec Janko Kraševec, priz-
nanja pa je podelil predsed-
nik Zveze lovskih družin Ce-
lje Vid Jerič. Prejeli so jih:
LD Žalec, Janko Kraševec,
Štefan Pečolar, Janko Petri-
ček, Drago Jeromei, Janko
Stebernak, Marjan Krašo-
vec, Valter Vrhovšek, Jakob
Vrhovšek, Anton Kač,
Franc Cokan, Matko Viher-
nik in Marko Zlodej.
Čestitke ob življenjskih ju-
bilejih pa sta sprejela od
vseh navzočih lovcev in go-
stov Janko Petriček za 80 in
Ivan Roje za 70-letnico.
Slavje na lovski koči Rinka
je minilo v prijetnem obuja-
nju spominov na gradnjo no-
vega doma, lovskih zgodbah,
ohranjanju narave, skrbi za
živali in seveda tudi pesmi.
T. VRABL'
31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 5
ŽETEV PO STAREM V ŠKOFCAH
VČASIH JE LUŠTNO BLO...
le malo mladih pri ohranjanju izvirnih ljudskih običajev
Gospodinja je prinesla malo južino
Velika vrednost kmečkega
praznika v Skofcah je, da
program nastaja kolektivno,
da ni neke vrhunske režije,
ki bi vse zmaličila, običaji so
preneseni iz minulosti z ust-
nim izročilom in so obnova
doživljenega v mladih letih
brez kakršne koli vaje ali
učenja. Žal je prireditev pre-
malo znana in tudi tretje leto
ni sem zašel noben od slo-
venskih etnografov...
Potem ko je žetveni praz-
nik nedeljo poprej odplahni-
la deževna vihra, je minulo
nedeljo prireditev le bila, sa-
mo ob skromnejši udeležbi
občinstva, kot so ga tu nava-
jeni v minulih letih. In kako
je bilo? Odlično, naravno,
neprisiljeno - kajti če ni bilo
tako, potem so ti ljudje z La-
ziš nad Rimskimi Toplicami
rojeni igralci.
Letos je bilo vse v zname-
nju žetve, kar se imenitno
pokriva z letošnjo akcijo za
čim več pšenice. V Lazišah,
pa tudi v Skofcah, so pšeni-
co že zdavnaj spravili v late
kozolcev, le manjša njiva je
čakala in na njej prezorjena,
poležana in spričo pomanj-
kanja škropiv, hudo zapleve-
Ijena pšenica.
Gospodar je ta dan povabil
žanjice in vezače, da bi spra-
vili pridelek, češ, domači
opravilu sami ne bodo kos. S
pesmijo so žanjice odšle na
polje, z njimi gospodar, da
Jim pokaže njivo, da bi more-
biti ne naredili usluge sose-
du. Ena od žanjic ni imela
srpa, pa si tega niti k srcu ni
gnala, ker da je prišla bolj
pit' kot žet'. Na njeno žalost
so staknili srp tudi zanjo. Na
njivi so jezikave žanjice za-
bavljale čez poleženost, češ,
kdo se je neki valjal po žitu;
sponašale, da se od slaka in
osata pšenice ne vidi, vse po-
gosteje omenjale žejo in ma-
lopridnost vezačev, ki da
kdo ve kod polega po senci,
snopje pa čaka... Potlej so
vezači prišli, obloženi z ma-
jolkami krugljami, zmočeni
z njihovo vsebino in pesmijo
na ustih.
Mladi so seveda kar strme-
li nad šegavostjo, ki je ves
čas spremljala spravilo pše-
nice. Tu in tam je vezač nale-
tel na živ poreselj in se seve-
da prekucnil, ko je hotel po-
tegniti snop na koleno. Živ
poreselj je spretna past, ko
žanjica položi snop na vra-
ščena šopa slame. Vezači so
oprezali in če je kateri zalotil
žanjico, ki mu je pripravila
živ poreselj, jo je zgrabil, da
bi jo s snopom vred privezal
k zemlji. Seveda je ob tem
veliko ravsanja, jezikanja, iz-
zivanja, šale.
Za malo južino so imel
smetanovo potico in ko so
poželi, so prišli z vozom po
snopje, napol naložen voz
kar na ravnem zvrnili, na no-
vo naložili, naložili tudi k
snopu privezano žanjico, ki
jo oni zgoraj, ki je nalagal,
dobro s snopi obdjal. Potem
so šli s pesmijo na ustih za
vozom domov, kjer so moški
snopje obdjali v kozolec, na-
kar je sledila južina, imenit-
no štrklavko (močno zači-
njen močnik) so imeli, ker so
pač dobrote pripravljene
prejšnjo nedeljo seveda po-
jedli že poprej. Potem so se
fantje nekaj zravsali, pa jih je
gospodar zbogal in pripravil,
da so zapeli. Tako se je na
svojstven način pred širšim
občinstvom predstavil spo-
mladi ustanovljeni moški
zbor.
Seveda ni lahko opisati do-
godkov, ki vrvijo ob takšni
priložnosti. Sodelujoči so se
tako vživeli v svojo vlogo, da
v njihovem obnašanju in
ravnanju ni bilo niti trohice
narejenosti. Prav je imela
ena od gledalk, ko je rekla:
- Marsikaj za lase privleče-
nega nam ponujajo po televi-
ziji, kaj takega seveda nihče
ne pride posnet!
Izvirnost prikazov ob
kmečkem prazniku v Skof-
cah je morda redka prilož-
nost, da bi tudi na filmski
trak, na magnetofonski po-
snetek ujeli še zadnji hip, kar
se ohraniti da. Žal med sode-
lujočimi tudi v Skofcah ni
več mladih. Težko če mlade
ženske znajo opravila, ki jih
njih matere in tete še tako
pristno predstavljajo. Hvale-
vredno je, da te kmečke žen-
ske in možje zbrani v folklor-
ni sekciji svojega društva
sem in tja še pričarajo podo-
be nedavne preteklosti, ko je
bilo delo sicer mnogo bolj
težko, so pa bile vezi med
ljudmi bolj čvrste in vaška
skupnost tudi, čeravno ji
družbeni red ni bil naklo-
njen.
Saj ne, da bi se cmerili za
minulimi časi, ker kolesa
razvoja ni mogoče vrteti na-
zaj - čemu bi ga tudi. Vendar
je pogled nazaj ob zanimivo-
sti tudi koristen. Tako se za-
vemo sprememb, tudi tistih,
ki nam omogočajo lažje delo.
Takšne prireditve, kot jih
pripravijo v Skofcah, so šol-
ska ura iz zgodovinske prete-
klosti naše vasi, če je zraven
še kaj zabave, veselice, tudi
prav. Ljudje ki delajo, naj se
tudi razvedrijo. In kulturno
društvo v Lazišah opravlja
pri tem pomembno nalogo,
na tihem pa je njih in nas le
malce strah, da pri teh priza-
devanjih nimajo ravno veli-
ko podmladka.
JURE KRASOVEC
Poležano pšenico je težko žeti
TEKMOVANJE KOSCEV NA GOZDECU
V nedeljo, 1. 8. '82 je bilo na Gozdecu (Vrh nad Laškim)
tekmovanje koscev v ročni in strojni košnji. Tekmovanje je
pripravil aktiv mladih zadružnikov z Vrha nad Laškim in je
bilo že sedmo po vrsti. V ročni košnji je sodelovalo 13
koscev. Razdelili so se v dve skupini po štiri kosce, v tretji
skupini pa jih je sodelovalo pet. Številni obiskovalci so
budno spremljali potek košnje in vzpodbujali tekmovalce.
strojni košnji pa sta se pomerila dvakrat po dva kosca.
Strojno so pokosili približno dvakrat toliko kot kosci, ki so
kosili na roke, seveda v veliko krajšem času. Tekmovanje je
bilo dobro pripravljeno. Po razglasitvi rezultatov je sledilo
Veselo rajanje pozno v noč. Zbrano družbo je zabaval naro-
dnozabavni ansambel Veseli hmeljarji iz Žalca, mladi za-
družniki iz Vrha pa so se trudili, da obiskovalci niso trpeli
^eje in lakote.
Komisija je ocenjevala hitrost in kvaliteto dela in tako
določili vrstni red tekmovalcev:
- v ročni košnji je bil vrstni red takšenle:
\. Vili Logar iz Celja
2. Ivan Fajs iz Celja
3. Drago Knez iz Malih Grahovš
- v strojni košnji pa so se takole odrezali:
1. Peter Tovornik iz Laške vasi
2. Franc Zapušek iz Velikih Grahovš
3. Franc Gunzek iz Žigona
Nagrade so prispevali: TIM Laško, Kmetijska zadruga
Laško in OK ZSMS iz Laškega. Vsi tekmovalci, ki so se
udeležili tekmovanja, so dobili tolažilne nagrade.
BOŽA GOLOUH
zmagovalna trojka v ročni košnji.
Zmagovalna trojka v strojni košnji.
tednikov intervju
BREZBLASBE IN LJUBEZNI
Ml ŽIVETI NI!
Tako meni naš današnji
sogovornik v pisani besedi
TONE VIDEČ iz Celja. Da ne
bo nesporazuma: naslov je
takšen, kot ga je povedal on
scim. Seveda ga bomo pre-
vedli: glasba je njegov konji-
ček in tudi ljubezen, ona
»prava« ali »druga« ljubezen
pa je njegova žena, dru-
žina ...
»Spet ptice selivke so od-
letele,
veter jesenski odganja jih
proč,
barve različne gozdič so
odele,
lepote jesenske opisati ni
moč.«
To je tekst Toneta Videča,
ki ni »doma« samo v melodi-
ji in »gradnji« skladb, tem-
več tudi v pisanju tekstov.
Po skoraj treh desetletjih je
znova ustanovil svoj ansam-
bel, seveda imenovan Tone
Videč.
NT: »Zakaj takšno ime
ansambla?«
TONE  VIDEČ:   »To  so
izbrali člani moje nove sku-
pine. Samo to, zelo so priza-
devni.«
NT:   »Vaša  glasbena
vzgoja?«
TONE VIDEČ: »Človek brez
ljubezni do glasbe po mojem
ni človek.«
NT: »Je ljubezen pove-
zana z družino?«
TONE VIDEČ: »Je. Prebe-
rite, kaj sem napisal za svojo,
našo in tudi vašo melodijo:
Med tisoč rokami bi tvojo
našel žuljavo roko, o mati,
v gubah bi vedel prebrati,
kdo  bi  premrla  ti  lica
ogrel...
Rad bi ti sonca dal, o mati,
da ti srce ogreje,
vse bolj občutim, kje je,
daleč ostal moj dom.«
Melodiji je naslov Materi
za praznik, napisal pa jo je
Marjan Stare in meni je tekst
všeč...
NT: »To pomeni, da je'
všeč tudi drugim?«
■rpNE VIDEČ: »Nagraje-
na je bila v Ptuju na festivalu
leta 1978 (tudi letos bomo
tam nastopili in je bila tudi
dolgo časa na lestvici popu-
larnosti, ki jo vodi naš Novi
tednik in Radio Celje.«
NT: »Je melodija samo
o materi?«
TONE VIDEČ: »Ne! Ta
ljubezen je sicer največja,
vendar je namenjena tudi
ostalim: ženi, sinu, prijate-
ljem, mojim v ansamblu,
moji trobenti, vsem...«
NT: »Ko takole veliko
nastopate po različnih
krajih,   vas   kdo   tudi
osvaja  zaradi  dobrega
igranja?«
TONE VIDEČ: »Osvojila
me je žena in to je dovolj!
Vse ostalo pa prihaja iz srca,
to pa so melodije!«
NT:   »Kje   ste   zapo-
sleni?«
TONE VIDEČ: »Na te-
meljnem sodišču v Celju.«
NT: »Vozite avto?«
TONE VIDEČ: »Tudi kolo,
kajti to je boljše za rekreacijo
in zdržljivost telesa, to pa po-
trebujem za dolgo »nočno«
igranje.«
NT: »Smučaš?«
TONE VIDEČ: »Včasih
sem, zdaj pa so »dilce« pre-
drage, jaz že malce v letih, pa
tudi drugih obveznosti je
preveč. Od službe, doma,
glasbe!«
NT: »Zdaj imaš »nov«
ansambel. Tvoj. Kako je
z njim?«
TONE VIDEČ: »Želim nje-
mu in meni srečno pot do src
ljudi, ki imajo radi dobro slo-
vensko narodno glasbo.«
NT: »Tvoj prvi novejši
nastop    v    prihodnjih
dneh?«
TONE VIDEČ: »JUTRI (V
PETEK, 6. AVGUSTA) BO-
MO OB 18. URI NASTOPILI
V   OKVIRU   POLETNIH
CELJSKIH   PRIREDITEV
NA TOMSiCEVEM TRGU.
Pripravljamo pa se tudi za
ptujski festival in libojsko
revijo ter bomo radi sodelo-
vali povsod, kamor nas bodo
povabili.«
NT: »Kje si bil rojen?«
TONE VIDEČ: »V Vodražu
v šentjurski občini.«
NT: »Koliko melodij si
iz svojega srca »zlil« naj-
prej na note, potem pa še
naprej?«
TONE VIDEČ: »Okoli šti-
rideset.«
NT: »Je to malo ali ve-
liko?«
TONE VIDEČ: »V srcu jih
nosim še več ter bodo ob
zdravju kmalu zagledale
svet...«
NT:  »Se zanimaš za
šport?«
TONE VIDEČ: »Tudi glas-
ba je šport, saj zahteva veli-
ko kondicije tako ali dru-
gače!«
NT: »Kako dolgo boš
še igral?«
TONE VIDEČ: »Ce bodo
pljuča dobra, ustnice in tro-
benta »cela« ter prsti urni in
posluh tudi, potem do
groba...«
NT: »Po grobu...«
TONE VIDEČ: »Ce so me-
lodije dobre, bodo ostale in z
njimi tudi del mojega imena.
Ce se bo zgodilo tako, bom
imel največje zadovoljstvo.«
TONE VRABL
NESREČA V DVIGALU
Zaradi hudih poškodb, ki jih je dobil v nesreči v
dvigalu, so morali pred dnevi v celjski bolnici odrezati
nogo štiri in pol leta staremu otroku.
Do nesreče je prišlo v stanovanjskem bloku v Ulici
frankolovskih žrtev 17 b v Celju, ko sta se mati L. K. in
otrok peljala iz pritličja proti tretjemu nadstropju.
Otrok je v dvigalu brcal žogo in med igro dobil nogo
med ohišje in premikajoči se del dvigala. Kljub takojš-
nji zdravniški pomoči, so mu morali v celjski bolnici
odrezati nogo.
Del krivde za tokratno nesrečo zadene tudi mater, ki
je premalo pazila na otroka, toda postavlja se tudi
vprašanje tehnične izpravnosti in varnosti dvigal, še
posebej tistih z enojnimi vrati. Zato bi veljalo temelji-
teje pregledati vsa dvigala, še posebej starejša.
S. S.
6. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 198j
DVE CESTI PA NOBENE
V zgornjem delu Polen
- Vrhole še navadno reče-
jo - živijo ljudje na štirih
kmetijah. Trije so koope-
ranti Kmetijske zadruge
v Slovenskih Konjicah.
Ana Bobik ima 18 hektar-
jev zemlje, Miha Bobik
17, Sibanci 12 in Stolekar-
ji 11 hektarjev. To pa je že
površina, kakršno premo-
rejo sicer cele preostale
Polene. Na tej zemlji štir-
je kmetje pridelajo več
kot vsi drugi Polenčani.
Imajo pa najslabšo cestno
povezavo s svetom. In tu
se vse zaplete.
V Polene vodi lepo ure-
jena, asfaltirana cesta, ki
jo pozimi plužijo. Iz vasi v
zgornji del, ki je oddaljen
le dobrih šesto metrov, pa
pelje le nekaj cesti po-
dobnega. Prej bi lahko re-
kli kolovoz, ki ga razdere
vsako neurje, ki pozimi
sploh ni prevozen. Nič
kaj boljša ni cesta, ki vodi
iz Prelog. No, tam meje
dveh krajevnih skupnosti
sploh ne moreš zgrešiti.
Ko se prično Polene, je
lepe makadamske ceste
konec. Tako imajo dve
cesti in nobene.
Pa ne, da bi bili Vrhol-
čani leni ali da se za do-
bro cesto ne bi brigali. Pa
še kako se! Le da v tem
delu žive skoraj sami sta-
rejši ljudje, ki so jim otro-
ci že zleteli iz gnezd v do-
lino. Od vseh sta pravza-
prav le dva dovolj močna,
da bi lahko poprijela na
cesti. To pa je premalo.
Cesto pa so vseeno že
večkrat skušali urediti: z
rokami in z buldožerjem.
Pa ni bilo za dolgo, ko ni
pravega nasipa. Tega jim
pa v krajevni skupnosti
že tako-tako dolgo ob-
ljubljajo. Saj denar men-
da imajo, le zmeniti se ni-
kakor ne morejo. »Ob-
ljubljajo, pa obljubljajo,
pa nič ni,« so povedali
prizadeti. Saj bi še razu-
meli, če bi bil kraj strašno
oddaljen, če ne bi bilo de-
narja, če ceste ne bi tako
krvavo potrebovali. Tako
pa obtiči kmetijska me-
hanizacija, obtičijo oseb-
na prevozna sredstva.
Mleko, ki ga oddajajo, pa
pol nosijo, pol vozijo v
dolino. Kakor pač je. »Pa
bi lahko bila zbiralnica
pri nas, saj je mleko pri
nas,« so še upravičeno
pridali.
MILENA B. POKLIC
CELJE: SPREMEMBA V
ENOTI SLOVENIJALES
V poslovni enoti celjskega
Slovenijales za prodajo na
veliko v Levcu je prišlo do
kadrovske spremembe. Z
odhodom Matije Hanca, dol-
goletnega direktorja te enote
v pokoj, je njegovo mesto
prevzel Ivan Cakš, prav tako
dolgoletni član tega kolek-
tiva.
MB
CELJE: JANKO
GOLOB, NOVI
DIREKTOR INGRADA
Pred kratkim je delavski
svet delovne organizacije
GIP Ingrad v Celju imenoval
Janka Goloba, diplomirane-
ga ekonomista in dosedaj di-
rektorja finančno računo-
vodskega sektorja v kolekti-
vu za direktorja delovne or-
ganizacije. Sicer pa je bil
Janko Golob od konca maja
letos, po odhodu dotedanje-
ga direktorja dipl. inž. Marja-
na Prelca na novo dolžnost v
Irak, vršilec dolžnostil direk-
torja delovne organizacije.
MB
HRIB FARAONOV JE
DELAVSKI HRIB
Ni res, da so Škafarjev hrib
nad Žalcem preimenovali v
hrib Faraonov. Uradno o
tem v Žalcu ničesar ne vedo,
zato so govorice med ljudmi
povsem neutemeljene.
Sploh pa so neutemeljene
govorice, da so hrib vzeli v
zakup samo tisti na visokih
položajih, direktorji, tehnič-
ni direktorji in podobni.
Škafarjev hrib je delavski
hrib v pravem pomenu bese-
de, kajti tudi direktorji so le
delavci in ničesar drugega.
Kar ste prebrali, si je izmi-
slil ali pa med ljudmi slišal
JANEZ VEDENIK
V BESEDI IN SLIKI
NA ZIMO MISLI KO TE GREJE SONCE
Vročina nas že počasi zdeluje in ne vemo kam bi se dali
da se čim bolj ohladimo. Se bolj vroče nam postane, ko
spremljamo nič kaj obetavne napovedi za letošnjo kurilno
sezono. Ce se bodo te uresničile, zna biti, da nas bo če;
nekaj mesecev močno zeblo. Zato ni odveč, če že sedai
poskrbimo za kurilne zaloge. Anton Primšek iz Škofje
vasi rešuje problem gretja v sodelovanju z Lik Savinjo
Kadar se v tovarni nabere večji kup odpadnega lesa, g;
pokličejo. »Veste, da se splača. Za pol zime, ga bo dovolj,,
pravi Anton, ki že vrsto let sodeluje z Likom.
VVI
LUČE: SPOMENIK SODI K ŠOLI
Spoznanje, da spomenik sodi k šoli ni novo. Ugotovil
so ga že domačini in se tudi odločili, da bodo spomenil
slovenskega skladatelja, rojaka Blaža Arniča, prestavili i
šoli. Njegova zdajšnja lokacija ob glavni cesti, sicer \
središču vasi, ni primerna. Tu je tudi parkirni prostor a
osebne in tovorne avtomobile, in nemalokrat se zgodi, di
je zaradi tega povsem zakrit. Amičev spomenik pa sodi \
šoli, v njeno lepo in urejeno okolje, tudi zavoljo tega, ke;
šola nosi njegovo ime. Toda bosta šola in spomenik pr
njej lepa oddolžitev spominu rojaka in prvega sloven
skega skladatelja simfonij, ki je umrl 1970. leta. Kot vst
kaže, bodo spomenik prestavili že jeseni.
MI
GRADNJA NOVE MLEKARNE NAPREDUJE
Ob cesti Petrovče-Titovo Velenje v bližini Arje vas:
sicer bolj po polževo raste nova mlekarna. Zdaj se objek'
že lepo vidi, saj je velika betonska konstrukcija gotova
Upamo, da se v bodoče ne bo znova kaj zapletlo ter
bomo kmalu dobili novo mlekarno, saj je potrebno šir
šemu celjskemu območju.
LOJZE OJSTERSEK
BULDOŽER V POTOKU
To se ne zgodi vsak dan in tudi tale stroj ni zašel
potok, Lučnico,po naključju. Ni bila nesreča. Zapeljal je
vodo zato, da je z odrivanjem kamenja napravil na dolo^^
nih mestih nasip in tako zavaroval precejšnje kmetijs^'
površine, zlasti travnike, pred morebitnimi poplavami ,
W
KLEPET Z BRIGADIRKO
META IN »NJENE« DRAGE BRIBADE
Kako /0, če si z dušo In srcem vzoren
Meta Urbane, ki je doma iz
Mozirja, je prav letos napol-
nila 18 let. Ce se je zato kaj
spremenilo? Pravi, da ne. Se
vedno je ostala za domače
kar Metka, še vedno je, kot
prej, bolj mirne narave in še
zdaleč ji ne pride na misel,
da bi zaradi tega spremenila
odnos do brigadirskega živ-
ljenja. Že tretjič zapored se
je letos udeležila mladinske
delovne akcije, tokrat v Ko-
stanjevici na Krasu, kamor
se je odpravila z mladinsko
delovno brigado »Slavko
Slander« iz Mozirja.
Na vprašanje, kaj ji pravza-
prav pomenijo brigade, v ka-
terih mladi s skupnimi moč-
mi izgrajujejo lepšo pot v bo-
dočnost, je sprva nekoliko
oklevajoče skomignila z ra-
meni, kmalu pa se ji je jezik
razvozljal in z iskricami v
očeh mi je pripovedovala o
tem življenju.
»Za brigade sem največ izve-
dela iz raznih mladinskih ča-
sopisov, pa tudi po televiziji
so večkrat poročali o mladin-
skih delovnih akcijah, sploh
pred nekaj leti. Že vseskozi
me je to privlačevalo in
končno sem se odločila, da
tudi jaz poskusim, kakšno je
to življenje. In že kar prvič
mi ni bilo žal. Moja prva ak-
cija je bila na Kobanskem,
nad Radljami ob Dravi,
prejšnje leto sem bila v Beli
Krajini, v Kotu pri Semiču,
letos pa sem se odpravila na
Kras. Kaj mi največ pomeni?
Ne vem, ne znam najbrž po-
vsem jasno izraziti, ampak
mislim, da je to tisto prisrč-
no vzdušje, ko se počutiš,
kot da si med brati in sestra-
mi, kot da si v eni ogromni
družini, kjer vlada samo pri-
jateljstvo in neposredni
odnosi.«
Kje pa si potem tale Metka
zvitorepka išče prijatelje, ko
pa jih je toliko?
»Ja, največ se družimo
mladi med sabo, pa tudi z
vodstvom brigade se odlično
razumemo, čeprav je pona-
vadi nekoliko starejši od nas.
Med njimi si potem vsak
sam najde sorodne duše in
nemalokrat se iz takšnih pri-
jateljstev razvije tudi ljube-
zen.« Potem se ji je nekoliko
ustavilo. Upam, da mi ne bo
preveč zamerila, če povem,
da je tudi sama imela svojo
ljubezen prav med brigadir-
ji. Toda to so že njene stvari,
kajne!
Ampak nekaj pa je, kar
Meti ne diši preveč.
»Večina mladih, ki jih
vprašam, zakaj se ne udeleži-
jo MDA, se boji dela na trasi
in žuljev na rokah,« pravi.
»Nihče pa ne pomisli, da de-
laš v prijetnem okolju in da
ni vse le tisto delo, ampak
večkrat tudi kakšna zabava
na račun tega ali onega. Res
je marsikdaj treba nekoliko
poprijeti, posebno ob udar-
niških dnevih, toda popol-
dne, ko prideš v naselje kar
pozabiš na to.« Sicer pa je
prepričana, da se na MDA
lahko tudi marsičesa korist-
nega naučiš: »Popoldan so
namreč razne aktivnosti, re-
cimo krožki, tečaji, letos je
bila tudi možnost, da opraviš
tečaja iz prve pomoči in cest-
no-prometnih predpisov, ce-
lo 5 ur vožnje si lahko prevo-
zil, tako da vsakdo najde ne-
kaj, kar ga veseli.
Tudi številne športne in
kulturne prireditve, pa razna
srečanja brigad močno pri-
spevajo, da se mladi zbližuje-
mo, se spoznavamo in tako
krepimo enotnost in brat-
stvo med našimi narodi.«
Kaj pa ima od vsega tega
najraje?
»Najraje... Najraje imam
tiste večere, ko se zberemo
ob tabornem ognju in nam
kdo igra na kitaro, mi pa po-
jemo. Ko strmiš v ogenj in
veš, da so okoli tebe sami
prijatelji... Ne vem, ne znam
najbolje opisati tega ob-
čutka.«
Vendar pa mladinska de-
lovna akcija traja vsako leto
morda kakšen mesec, potem
pa je treba znova zakorakati
v navadno življenje, med tu-
kajšnje prijatelje, v šolo ...
»No, s tem niti nimam toli-
ko težav. Veliko prijateljev, s
katerimi sem na akcijah, je iz
mojega kraja in okolice, v
svoji sobi pa se počutim, kot
da bi bila še vedno tam. Po
stenah imam nalepljene raz-
ne plakate iz akcij, pa tudi
drugače je urejena bolj po
brigadirsko. »Kaj je s tem
mislila, sicer ne vem, dejstvo
pa je, da na stenah res ni več
prostora. Polne so raznih
utrinkov iz brigadirskega
življenja, karikatur in anek-
dot, pa brigadirskih pesmi in
še česa. »Res pa je, da vsako
leto komaj čakam, da pridejo
tisti tedni, ko se vrnem v sta-
ro okolje in ponovno obču-
tim tisti čar, ki ga daje samo
brigadirsko življenje. In prav
gotovo je, da bom s tem na-
daljevala tudi v bodoče,
»med študijem.«
Meta je namreč dijakinja 3.
letnika Gimnazije v Celju in
tako se že mora odločati za
bodoči poklic in življenje
nasploh. Po vsej verjetnosti
bo ostala kar v Celju, saj ra-
zmišlja o študiju ekonomije
na VEKS. Sicer pa tudi dru-
gače bolj trezno zre v priho-
dnost, predvsem z veliko
mero zaupanja v generacije,
ki prihajajo:
»Starejši dostikrat govori-
jo, da smo mladi pokvarjeni,
da nimamo nobenega prave-
ga odnosa do stvari, da smo
neresni... Ampak menim,
da je to popolnoma zgreše-
no. Saj ne rečem, tudi med
nami so nekateri, ki povzro-
čajo težave, se omamljajo z
alkoholom in mamili, toda
zaradi takšnih posamezni-
kov ne bi smeli kriviti vseh.
Saj nismo vsi taki! Naj pride-
jo med nas, brigadirje, ali v
planine, kjer se mladi pogo-
sto zbirajo, pa bodo videli,
da obstajajo med nami tudi
prijateljski odnosi, da znamo
pravilno ceniti, kar je po-
trebno. Res, ne smemo pre-
več dvomiti v današnjo mla-
dino!«
POLONA ŽNIDARSIC
1
$t. 31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 7
PO FESTIVALU JUGOSLOVANSKEGA IGRANEGA FILMA VPULJU
FESTIVAL
POPREČIJ
Kljub velikemu številu filmov le malo pretresljivega
»Festival je mrtev, živel festival«, bi po zaključku 29. festivala jugoslovan-
skega igranega filma v Pulju lahko, polni upanja, vzklikali z željo, da bo jubi-
lejni, 30. festival v Pulju res prinesel več kakovosti, svežine in prodornosti. Kajti
prav tega je 29. festivalu manjkalo. To je bil festival z domala rekordnim
številom prikazanih filmov, festival, na katerem so sodelovale vse republike in j
obe pokrajini, festival, kjer smo videli vse filmske žanre, obdelano kopico razno-
likih tem, a v svojem seštevku vendarle zelo poprečen, bled festival.
Mnogi so tak razplet napovedovali že pred vročim puljskim julijskimi dnevi. A
vseeno je v dialektiki misli, da kvantiteta zmore roditi tudi kakovost, ostajalo
upanje. Bil je to festival brez velikih filmov, festival brez velikih favoritov,
nagrade so razdelili bolj zato, da so bile res razdeljene. Prvič po dolgih letih jej
mineval festival zato razmeroma mirno, brez posebnih obremenitev, brez
strastne dirke za nagradami. In četudi je druga polovica festivala vendarle
prinesla nekoliko boljše filme, je vtis ostal bled, tako zelo bled, da je znova;
obudil (že nekaj časa pokopane) misli o potrebi selekcije. In res bi o njej na tak ali
drugačen način morali spet razmišljati. Kajti vse, kar smo gledali, na festival ni
sodilo. Še ob tako poprečnih kriterijih ne. In zato igra številk vseeno veliko pove;
o tem, kako smo sploh prišli do tridesetih filmov in v kakšnem (neorganiziranem]
in težavnem) položaju je domača kinematografija.
POIGRAJMO SE S ŠTEVILKAMI
Kot zapisano, smo v Pulju videli 30
novih domačih filmov. A za to številko
se skriva marsikaj. Predvsem velika že-
lja, da vendarle pridemo do pametne
količine filmov. In tu se najde marsikaj.
Nekaj filmov smo videli s pomočjo tele-
vizije iz programov katere so filmarji
iztrgali in na novo zmontirali ali preko-
pirali vrsto TV filmov (Boj na požiralni-
ku. Deček je šel za soncem...). So to
sploh »novi« filmi?
V nekaterih filmih je TV sodelovala
kot koproducent. Torej bodo iz njih šele
nastali TV filmi ali nanizanke. Zahteve
obeh medijev pa so tako različne, da
vsem opravičevanjem navkljub vendar-
le lahko sprašujemo, ali torej še gre za
kinematografske filme?
Pa pustimo ta razmišljanja in se poi-
grajmo s številkami. Od 30 filmov jih je
kar 12 nastalo v SR Srbiji. Po pet sta jih
prispevali SR Slovenija in Hrvaška, 3
SR Bosna in Hercegovina, 2 SR Črna
Gora in po enega SR Makedonija in
SAP Kosovo in Vojvodina. 15 filmov je
bilo na temo sodobnosti, pet na temo
NOB, 7. t. i. kostimiranih in trije mladin-
ski. Videli smo eno kriminalko, 9 dram
iz preteklosti, tri komedije, 14 dram iz
sodobnosti in tri vojne filme.
To so številke! In kaj se skriva za nji-
mi? Predvsem neka skupna značilnost,
ki podira (dobro) prakso zadnjih nekaj
let. Tematsko se domači film vse bolj
zazira v bližnjo ali daljnjo preteklost. Pri
tem skrbi, da mu to, vsaj praviloma, ni
izhodišče za komuniciranje s sedanjost-
jo in sedanjimi problemi človeka v naši
družbi. 14 filmov se je lotilo sodobnosti.
A le dva med njimi (Živeti kot vsi nor-
malni ljudje in Neposredni prenos) od-
krito, kritično, občuteno.
Tako ostaja dejstvo, da je domačemu
filmu »sodobnost« prej pot in tematska
usmeritev, za katero lahko skriva svojo
neproblematičnost in nekritičnost in
zmore zaradi nižjih stroškov tudi svoja
razmišljanja filmsko upodobiti.
Pa filmi iz preteklosti? Svoj globji
smisel imajo šele, če so sposobni od tam
seči v sedanjost, k sodobnosti in današ-
njemu človeku z njegovimi problemi
vred. To pa je uspelo le redkim. In tako
smo pač, na 29. FJIF ostajali na površju.
Le tu in tam se je utrnila iskrica globje-
ga, boljšega, sodobnejšega, a zamrla v
sivini poprečja.
DELEŽ SLOVENCEV
Kaj je v Pulju pokazal slovenski film?
Predvsem je potrdil, da je tako zelo ope-
vana kohčina 5 filmov v enem letu veli-
ko slepilo. Film Boj na požiralniku, je
star dve leti in je le prenesena TV verzija
tega Vorančevega dela na veliko platno.
Med ostalimi štirimi filmi pa so trije
dolga leta že potrjeni čakali na svoj tre-
nutek, ko jih bodo realizirali. In tako
smo Slovenci imeli kar tri kostimirane
filme, ki so si po sporočilu, stilskem
izrazu in še čem, zelo blizu. Dulteič je z
Desetim bratom izkazal svoj odnos do
Jurčiča in prvega slovenskega romana.
Gale je s Pustoto segel v čas po Tolmin-
skem puntu in upodobil Golgoto pre-
prostih ljudi. Drozg je z Bojem na poži-
ralniku živo prenesel na platno globino
Vorančevih misli. Film Janeta Kavčiča
Učna leta izumitelja Polža je hotel spre-
govoriti o težavah mladih perspektivnih
in razmišljujočih šolarjev, ki jih mami
znanost. Največ pa je nedvomno poka-
zal film Marjana Cigliča Razseljena ose-
ba, ki je živo predstavil svet, razmišlja-
nje, dvome in bolečino druge generacije
slovenske politične emigracije. Prav Ci-
gličev film smemo uvrščati po pomemb-
nosti in tudi smelosti v vrh letošnjega
festivala. Kajti v spopadu dveh svetov
ki izvirata iz istega prostora, je pustil
dovolj možnosti za razmišljanja in pogo-
vore, morebiti celo za polemike o »izvir-
nem grehu«, pribhžal pa nam je tudi
svet razmišljanja emigracije in njihove
»resnice«.   .   .............____________
BOLJŠI OD POPREČJA
V sivini poprečij, o katerih pišem, pa
je vendarle nekaj iskric, nekaj del, ki
nam bod6 ostala in o katerih bomo lah-
ko govorili z odobravanjem in veliko
željo, da bodo tisti temelj, na katerem bo
domača kinematografija gradila naprej.
Tak je doslej nedvomno najbolj popo-
len film Miše Radivojeviča Živeti kot vsi
ostali normalni ljudje, ki z zgodbo o
uporu mladeniča proti torturi sodobnih
(izobraževalnih) institucij zagotovo od-
pira vprašanja sodobnosti, ki jih mladi
še kako čutijo tu in danes.
Tak je tudi estetsko in umetniško bo-
gat film Zivka Nikoliča Smrt gospoda
Goluže, ki domišljeno prikazuje reakci-
jo male sredine na nenavadne dogodke
in asociira pravico do izterjave svojega
na račun drugih.
Tudi Kiklop, ki ga je režiral Antun
Vrdoljak je znal smiselno v film preliti
bogastvo misli književnika Ranka Ma-
rinkoviča, ko je spregovoril o vlogi inte-
lektualcev v času tik pred vojno.
Slednjič je tu še pomembno delo Va-
riola Vera (Črne koze) režiserja Gorana
Markoviča, ki je nadgradil dramo o epi-
demiji črnih koz v Jugoslaviji s člove-
škimi usodami in družbeno kritično
ostjo.
V to kategorijo sodi, slednjič tudi film
Mirze Idrizoviča Vonj po kutini, ki je
znal prikazati več od razslojevanja neke
muslimanske družine v času NOB v me-
stu. Prikazal je vojno v mestu, dramo
ljudi večih narodov in narodnosti, zore-
nje odpora.
Povsem na koncu sodijo v to kategori-
jo še filmi, ki zaslužijo vsaj več pozorno-
sti, ki so pošteni, gledljivi, ki vseeno kaj
povedo. V prvi vrsti so tu kar štirje slo-
venski filmi, pa film Maratonci tečejo
častni krog, do skrajnosti absurdna črna
komedija, film Neposredni prenos, in
Prizadevanje.
Povsem na koncu lahko sem uvrstimo
še edini uspešni mladinski film letošnje-
ga leta - Gremo naprej, režiserja Zdrav-
ka Sotre.
In to je - vse. Kajti vse ostalo, kar še
nismo našteli, ne dosega poprečij in za-
htev sodobnega sveta in današnjega gle-
dalca. Tu so sicer še filmi, ki se bodo
gledali in kakršne rabimo (Vlak za Kra-
ljevo, 13. julij. Dve polovice srca. Hočem
živeti, Lov v kalnem. Nedeljsko kosilo
in Savamala).
A vse to je, ob naštetem, najbrže pre-
malo, da bi lahko upravičeno zapisali,
kako domači film napreduje, kako po-
staja pogumenjši, predornejši in bolj
gledljiv. Ostaja sivina poprečij, upajmo
da le, kot predah pred novim zagonom,
pred novimi filmi, ki bodo domačo kine-
matografijo le dvignili na raven. Ki bo-
do le znali upravičiti želje in zaupanja
domačega občinstva in ki bodo kaj po-
menili tudi v svetu.
Zaenkrat vse to ostajajo le želje.
BRANKO STAMEJCIC
NAGRADE,
NAGRADE...
Pa poglejmo kako je uradna
žirija letošnjega festivala jugo-
slovanskega igranega filma v
Pulju, ki ji je predsedoval slo-
venski filmski režiser Matjaž
Klopčič, razdelila nagrade.
Presenečenje pa tudi negodo-
vanje je izzval sklep žirije, da
velike zlate arene ne podeli,
ker po njihovi oceni na festiva-
lu ni bilo filma katerega bi bilo
moč oceniti kot izrazito celovi-
to filmsko stvaritev. Za takšno
odločitev si je žirija prislužila
žvižge na »odprti sceni«. Mnogi
so namreč poudarjali, da so v
preteklih letih nagrade dobi-
vali filmi, ki so bili mnogo
slabši od letošnjih.
Sicer pa je zlato areno za re-
žijo prejel Miloš Radivojevič
za film »Živeti kot ves ostali
svet«, zlato areno za scenarij
Mirza Idrizovič za film »Vonj
po kutinah«, zlato areno za sne-
malsko delo pa Rado Likon v
filmu Razseljena oseba.
Ljubiši Samardžiču je žirija
prisodila zlato areno za naj-
boljšo moško glavno vlogo v
Savamali, zlata arena za naj-
boljšo žensko glavno vlogo pa
je pripadla Jelisaveti Sablič za
vlogo v filmu Maratonci tečejo
častni krog. Zlati areni za epi-
zodno vlogo sta si razdelila Mi-
ra Furlan za vlogo v VrdolJako-
vem filmu Kiklop in Milan
Strljič za vlogo v Savamali.
Zlate arene so dobili še: Bas-
himu Šehu za glasbo v filmu
Zajec s petimi nogami, Niko
Matul in Janez Kovic za sceno-
grafijo v filmu Jožeta Galeta
Pustota, Divna Jovanovič za
kostumografijo v filmu Smrt
gospoda Galuže, posmrtno
Marjan Meglic za ton v filmu
13. julij, Andrej Zafranovič za
montažo filma Kraljevski vlak
ter Eržebet Kovač in Julija
Beltram za masko v Varioli
veri.
Žirija publike, ki vsako leto
v Pulju podeljuje nagrado te-
dnika Studio »Jelen« pa je za
najboljši film festivala izbrala
film Gorana Markoviča Vario-
la vera.
Ljubiša Samardžič in Damir Varga v filmu »Dve polovici srca«, ki po vsebini
malce spominja na ameriško uspešnico »Kramer proti Kramerju«.
8. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 19(
LOŠKE KULTURNE PRIREDITVE
PONUDBA 60STU JE TUDI KULTURA
PrSuHinost loških prireditev je zaradi finančnih težav pod vprašajem
Kulturne prireditve v Lo-
iaki pri Pc^jčanah potekajo
letos ie li zapored. 2e leta
1370 so začefi z dnevi kulture
noi «asi, nafto so inirejali te-
dnp kulture, iz teh pa so se
nato razvile celoletne kultur-
ne pcveifitve. T^o letos že
drugič zapovrstjo pripravlja-
jo cek>tatiii program, prak-
tično od 1. jsoiuarja, pa vse
do kcmca decembra. Vse pri-
reditve potekajo pod okri-
ljem pnisvctnega društva
•Mavfaa Bap« iz Loč, ki pa,
knt wse kaže, tako orgamza
'Tf^. kaA tudi finančno, ne
iiMWi wč tega velikega bre-
Pred petimi leti, ko so v Lo-
čah do!»]i nov, resnično lep
dom, je ba pnribiem s (»osto-
rom v gTt>bem rešen. Pred
tem so si namreč pomagali z
raznimi prostori, ki naj bi bi-
li vsaj rtaka usposobljeni za
tmnstao ftmkrijo in večina
priredtev je poiricaia na gra-
da Po^ed, v loškem gasil-
sioem ckMnu, pa tudi v telova-
dnici in avli osnovne šole.
Sedaj se tcvej večina, vsaj
manjših prireditev odvija v
kulturnem domu. To so
predvsem razne gledališke
predstave, nastopi manjših
zabavno-glasbenih skpin,
oktetov in zborov, v njem se
predvajajo filmske predsta-
ve, pripravljajo razstave
kmečkih jedi, ročnih del in
likovnih izdelkov predvsem
amaterskih likovnikov, pa
tudi razni recitali, kjer sode-
lujejo domače skupine.
Kljub temu pa večjih mani-
festacij ni mogoče organizi-
rati v majhni dvorani Kultur-
nega doma, saj ima le-ta sa-
mo 229 sedežev. Večina več-
jih prireditev tako še vedno
poteka na gradu Pogled, ki
pa še zdaleč ne ustreza temu
namenu. Tako sploh ni sani-
tarij, garderob in urejenih
parkirnih prostorov, kar
povzroča veliko težav tako
organizatorjem, kot tudi na-
stopajočim.
In zakaj potem sploh
vztrajajo?
Pravijo, da jim je kultura
nekako prirasla k srcu Pa to
niso le prazne besede, še zda-
leč ne! Ce samo pogledamo
odzivnost na teh prireditvah,
nam takoj postane jasno, da
Je nekaj, kar prebivalce Loč
pri Poljčanah povezuje s kul-
turo. Tisti nekaj je po vsej
verjetnosti zavest, da tudi
kmet potrebuje kulturno izo-
brazbo, da potrebuje kulturo
kot obliko oprostitve, hkrati
pa tudi ''ot stopničke k lep-
šemu vsakdanu. Prav nič
presenetljiva ni torej ugoto-
vitev, da je večina tako ali
drugače sodelujočih stara
pod 35 let, kar se odrciža tudi
v sestavi prosvetnega druš-
tva, v katerem delujejo pre-
težno mladi, agilni ljudje, ki
Jim ni žal časa in truda, za
katerega pa seveda niso pla-
čam. Dovolj jim je zainteresi-
ranost vaščanov, ki se vselej
v polnem številu udeležijo
predstav. Kako bi si lahko
drugače razlagali dejstvo, da
je na letošnjo premiero
dramskega dela Ljubezen po
bukvicah, ki so jo pripravili
mariborski gledališčniki,
prišlo kar 395 gledalcev če-
prav ima dvorana v Kultur-
nem domu le 229 sedežev?
Prav tako je na kmečkem
prazniku doslej sodelovalo
veliko skupin iz celotne ob-
čine, ki so dokazale, da je v
Ločah za ohranjanje naše bo-
gate kulturne dediščine še
kako velika zainteresiranost,
predvsem mladih, kar je ne-
dvomno velik kapitaL
Pa vendar. Doslej, pravi-
mo, kajti že letos so na kmeč-
kem prazniku, ki je bil 22.
julija, ob Dnevu vstaje, po-
vsem jasno dokazali, da tega
kapitala ne znajo oziroma ne
zmorejo izkoristiti. »Za malo
denarja je pač bolj malo mu-
zike«, so nam potožili v opra-
vičilo. Toda kljub temu to ne
opravičuje dejstva, da bi mo-
rali imeti do našega kultiu--
nega izročila nekoliko dru-
gačen odnos. Pa ne le pro-
svetno društvo, ki je nedvo-
mno dokazalo veliko mero
požrtvovalnosti ^n dobre vo-
lje. Odgovornost leži prav
gotovo na našem celotnem
gospodarstvu, gostinstvu in
turizmu ter vseh interesnih
skupnostih. Kajti, kot je de-
jal Martin Pukl, predsednik
izvršnega odbora prosvetne-
ga društva »Marjan Rap« iz
Loč, neiša ponudba se najbrž
ne more končati s kozarč-
kom vina v rokah gosta, mar-
več je ponudba gostu tudi
kultura. Za to bi torej morali
poskrbeti številni dejavniki,
pa naj so krivci za dcmašnje
razmere takšni ali drugačni.
Da je s strani organizator-
jev dovolj pripravljenosti, da
bi nadaljevali tovrstne prire-
ditve, so ločani že davno do-
kazali. Nazadnje je bilo to v
primeru gostovanja folklor-
ne skupine »Brazil Tropi-
cal«, ko so ga prestavili v
Zreče, saj zaradi nesporazu-
mov v Ločah tega ni bilo mo-
goče organizirati. Prav tako
so se lansko leto povezali tu-
di z neko delovno organiza-
cijo, ki jim je vršila gostinske
usluge, a so bih ob koncu
ponovno razočarani. Tako so
letos tradicionalni kmečki
praznik izvedli v lastni režiji,
vendar precej skromneje,
kot bi se na podlagi zanima-
nja dalo.
Na vsak način je torej ja-
sno, da sta si želja po kultiir-
nem življenju v Ločah, in pa
na drugi strani (ne)odgovor-
nost pristojnih skupnosti in,
organizacij, v velikem ra-
zmaku. Tako se lahko upra-
vičeno sprašujemo o bodoč-
nosti loških kulturnih prire-
ditev, pa čeprav ni dvoma,
da so takšni vprašaji ob to-
likšnem kapitčdu, ki ga naš
narod prav gotovo ima, po-
vsem neumestni in pomeni-
jo kvečjemu pravo sramoto
naši samoupravni in sociali-
stični skupnosti. Spremeniti
bi morali že sam odnos do
takšnega ravnanja, pa če-
prav boleče in neljubo. Kajti
brez temeljev v kulturi se po-
stavlja pod vprašaj tudi na-
daljni obstoj kateregakoli
naroda!
POLONA ŽNIDARSIC
JUBILEJ VESELIH
HMELJARJEV
Narodno zabavni ansambel Veseli hmeljarji iz Žalca sla
letos 20-obletnico svojega obstoja in delovanja. Ansambt
ki deluje v okviru KPUD »Svoboda« Žalec je v tem čas
izdal več velikih plošč in kaset, posnel nekaj samostojni
TV oddaj in gostoval po številnih krajih sirom Jugoslavije i
tudi v ZR Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji.
Ansambel Veseli hmeljarji je pred nedavnim tudi menj
zasedbo, tako da ga sedaj sestavljajo: Vili Ograjenšek, k
fonz Lesjak, Ivan Zalokar, Pavle Krvez, Ludvik Kos t<
pevca Alenka Cešarek in Ivan Korošec.
KoRMStia za delovna
dela oz. natege v
ekspo^iRi Celje i;
SNAŽILKE
- za 4 urno deto v popol-
danskem času za nedolo-
čen čas
Pogoji za opravfianje del
oz. nalog so nasJednji:
- končana osnovna šola
ter smisel za red in čistočo.
Pismene pdjave z dokazili
o izpoJnjevanju pogojev
sprejema oddelek kadrov-
skih zadev. Jugobanke TB
Ljut><lana. Titova 32, v 15
dneh po objavi.
O izidu izt>ire bomo kandi-
date pismerKj obvestili v 15
dneh po spre^mu skiepa.
CEUE-SINGEN
VEUK, PRIJETEN ODMEV
Izredni vUsi nemških pevcev po gostovanju v Celju
Sodelovanje med Celjem
in Singenom, zahodnonem-
škim mestom ob Boden-
skem jezeru ima že nekajlet-
no tradicijo. In ne samo to.
To sodelovanje in povezova-
nje dobiva vse širše oblike in
je že zdavnaj prešlo od sindi-
kalnega dela med celjskim
občinskim sindikalnim sve-
tom m tamkajšnim sindika-
tom ko'/inarskih delavcev še
na kulturno, športno, gospo-
darsko področje. Nosilca
vseh pobud sta še vedno obe
sindikalni organizaciji
V okviru teh stikov je v
sredini junija letos gostoval
v Celju petdesetčlanski me-
šani pevski zbor Madrigal-
chor, ki je zlasti z nastopom
v dvorani Narodnega doma
in prav tako pod rakadami
na dvorišču stare hiše na
Tomšičevem trgu, potrdil vi-
soko kakovost.
O tej p>oti v Celje in tro-
dnevnem bivanju v našem
mestu je v njihovem dnevni-
ku »Der Schwarzwalder Bo-
te« izšel zanimiv članek pod
naslovom: »Piknik s prole-
tarci, profesorji in partizan-
sko F)esmijo«, ki med dru-
gim ugotavlja, da je zbor po
petnajstih urah vožje z avto-
busom dosegel v čudoviti ro-
koko dvorani Narodnega do-
ma velik umetniški uspeh.
Tudi nadaljnje vrstice so na-
menjene temu dogodku. Ne
gre samo za priznanje, da je
bil zborov dirigent Franz
Meister navdušen nad nasto-
pom, okoljem in poslušalci,
marveč tudi to, da zbor do-
slej še ni nikoli nastopil v
tako lejjem prostoru. »Izre-
den prostor, najboljša aku-
stičnost dvorane, poslušalci,
ki odlično poznajo in razu-
mejo petje in ne nazadnje
.provokacija' Komornega
moškega zbora, ki je s svo-
jim izrednim nastopom na
začetku koncerta prisilil obi-
skovalce k poslušanju, so
prisilili Madrigalchor, da so
pevci, kljub naporni vožnji,
zap>eli tako kot doslej še ni-
koU.«
V članku, ki bi zavzel pri-
bližno pol stiani našega te-
dnika, je izrečeno veliko
priznanje poslušalcem, ki so
dobro sprejeli zahteven pro-
gram. In tudi Franz Meister,
ki je bil na plakatih, ki so bili
nalepljeni po vsem mestu,
zapisan kot Franc, je svojo
nalogo kot vodja zbora rešil z
velikim občudovanjem. In
zlasti potem, ko je k petju
slovenske narodne pesmi
povabil vse poslušalce v
dvorani, do padle vse zapor-
nice.
Skoda, pišejo še v članku,
da je nastop na Tomšičevem
trgu v okviru prireditev turi-
stičnega tedna dobesedno
padel v vodo. Navzlic temu
je dirigent na dvorišču stare
hiše pod dežnikom izpeljal
skrbno izbran program, ki je
poslušalce prav tako navdu-
šil.
Nič manjše pa ni bilo doži-
vetje na pikiniku na Dobju.
Vino iz soda, pivo, jugoslo-
vanske specialitete, izredno
razpoloženje so razvili pri-
srčnost in gostoljubnost, ki
ne moreta biti narejeni. Vse
je bilo tako enostavno, le-
po... Pevci so se med seboj
bratili in ko so se oglasile
slovenske partizanske pe-
smi, so se jim pridružili tudi
nemški pevci, četudi samo z
mrmranjem. Pesem nas je
združila in kdor poje, ne mi-
sli slabo.
V članku še posebej pou-
darjajo razširjenost in delo
zborov v celjski občini, med-
narodni sloves Komornega
moškega zbora in seveda to,
da ga sestavljajo delavci,
profesorji, inženirji, zdravni-
ki. Ugotavljajo, da delavska
kultura ni prazna beseda.
V zapisu niso prezrli tre-
nutka, ki so ga doživeli pri
slučajnem obisku v farni
cerkvi, kjer je bila neka po-
roka in kjer so nemški pevci
zapeli v kapeli. Ob tem so v
razgovoru z dvema kaplano-
ma zvedeh, da obiskuje cer-
kev v tej fari vsako nedeljo
četrtina vseh vernikov. O
tem lahko duhovniku v za-
hodnoevropskih državah le
sanjajo.
Zapis se končuje s povabi-
lom Komornemu moškemu
zboru, da prihodnje leto obi-
šče Singen. M. BOŽIC
GRADNJA GLASBENE ŠOLE V CELJU
UČILNICE ZA MLADO RASI
Zadnji objekt iz sredstev 11, samoprispevka
Gradnja glasbene šole v
Celju je v polnem zamahu.
Prav zdaj, v počitniških
dneh delavci Ingrada še bolj
hitijo z deli, da ne bi v jeseni
preveč ovirali pouka glasbe,
ki seveda vseeno poteka, če-
prav v težkih pogojih. Kljub
vsemu bodo na glasbeni šoli
tudi letos na novo sprejemali
učence, ki čutijo veselje do
igranja. Teh pa je vsako leto
več, vedo povedati na glas-
beni šoli in tako so adaptaci-
jo in novogradnjo šole re-
snično narekovale potrebe.
Sredstva za gradnjo so zago-
tovljena, saj je glasbena šola
še zadnja obveza iz drugega
referendumskega obdobja.
Z novim šolskim letom
1983/84 bo šola že lahko slu-
žila svojemu namenu in tako
bo omogočen še dodatni
vpis tistim učencem, ki do-
slej niso mogli priti v ožji
izbor zaradi prostorske sti-
ske. Pomembno pa je tudi
to, da se bo skrajšala doba
čakanja za igranje na posa-
mezne instrumente.
Poseg v 300 let stari objekt
bo z novozgrajenim prizid-
kom tudi lepo izpolnil ta del
starega mestnega jedra, ki je
spomeniško zaščiten, vendar
pa bo gradnja zaradi tega ne-
koliko dražja.
Velike učilnice v starem
delu bodo preurejene v kabi-
nete, v novem delu pa bodo
učilnice za nauk o glasbi,
mala dvorana s 150 do 200
sedežev. Skupaj pa bo v ob-
jektu 17 učilnic za kabinetni
pouk, 3 učilnice za skupinski
pouk, 2 veliki sobi za vajo
orkestrov oziroma zborov,
velik prostor za arhiv in pi-
sarniški prostori. Se malo se
seveda ni bati, da bi bili ti
prostori premalo zasedeni,
saj želje za znanjem o glasbi
zdaleč presegajo trenutne
zmogljivosti. Seveda pa bo-
do povečane prostorske
zmogljivosti narekovale tudi
temeljito planiranje novih
kadrov. Prav kadri so drugi
največji problem, ki je priso-
ten že ves čas po vojni. Treba
se bo skrbno povezati z ob-
činsko izobraževalno in tudi
kulturno skupnostjo v smi-
slu štipendiranja. Nekaj štu-
dentov je že na višjih in sre(
njih šolah v Ljubljani in M)
riboru in v nekaj letih bi s
dal delno zakrpati pr
manjkljaj na tem področjt
Res pa je tudi, da bi imel
glasbena šola manj probU
mov s kadri, če bi bilo zanj
urejeno stanovanjsko vpn
sanje. Torej bo treba v šil
šem smislu razmišljati tudi|
tem problemu. '.
Na glasbeni šoli v Celju p|
razmišljajo tudi o dislocirj
nih oddelkih za nekatere ia
strumente srednjih šol, i
kar se bo potrebno poveza
z Ljubljano in MariboroH
MATEJA PODJEl
SPOLNOST
IN NASILJE
Nemalokateri Celjan,
ljubitelj filma, je v polet-
nih mesecih razočaran
nad osiromašeno izbiro
filmov v celjskih kinema-
tografih. Zlasti tisti, ki
mu gre bolj, kot za zuna-
nji blišč in pompoznost
filma, za globljo vsebino
in sporočilo. Slednjega pa
poletni filmski repertoar
skorajda ne nudi!
Filmski plakat pred ki-
ni Metropol, Union in Ki-
no dom marsikateremu
mimoidočemu dodobra
razburkajo domišljijo, saj
se z njega vabeče smeh-
ljajo bujne filmske zvez-
dice, ki korak (plakat) na-
prej nedomiselnemu ra-
dovednežu odpirajo vpo-
gled v pikantne podrob-
nosti posteljnih akroba-
cij. Ali pa denimo drug
plakat - obraz spačen od
neznanega sovraštva, na-
brekle mišice, roke v
kung-fujevskem zamahu
- podoba Bruca Leeja o
kateri sanjajo nadobudni
mladeniči (pa še kakšen
odrasel nedoraslež se
znajde vmes.)
Plakati so tako obetavni
in imenitni, da marsikdo,
ki se na večer ne ve, kam
podati, zdrvi v kino. Ven-
dar filmi v stilu Bruca
Leeja, Pom-pom deklet,
ABC ljubezni itd., ki obi-
čajno degradirajo žensko
v »zgolj spolnosti hlepe-
če, neumno bitjece«, mo-
škega pa obratno povzdi-
gujejo na piedestal nad-
moči, razuma (ki se na
koncu sprevržeta v kru-
tost in cinizem), ne nudijo
več kot uro ali dve plehke
zabave in pozabe sivega
vsakdana. Mimogrede re-
čeno, taki filmi oziroma
njihovi kreatorji, katerih
končni cilj je čim večji
dobiček, pa zavestno ali
nezavestno vlečejo »zgo-
dovinsko rdečo nit iger
brez meja« med žensko in
moškim.
A. LESNIK
št. 31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 9
GRIŠKi UPOKOJENCI NA MORJU
Fiesa je v poletnih dneh
pravo zatočišče ljudi s celj-
skega območja. Največ jih
dopust seveda preživlja v
domu velenjskih rudarjev.
Sprehod v kampu v Fiesi
vas bo prepričal, da tudi
tam ne manjka znanih ljudi,
na hribčku na Fiesi, nad do-
mom velenjskih rudarjev
pa imajo svoj dom upoko-
jenci iz Griž. Se pred leti je
bil to dom Montane iz Žal-
ca. Pred leti so ga v uprav-
ljanje prevzeli vrli upoko-
jenci iz Griž. Tu so opravili
precej prostovoljnega dela,
tako da so dom, ki je pred
tem skorajda razpadal,
usposobili v takšni meri, da
lahko danes sprejema ljudi,
ki tu preživljajo svoj do-
pust.
Za prijetno počutje gostov
skrbita Nežika REGORŠEK
in Marija ROMIH. Nežika je
doma iz Poljčan, Marija pa iz
Braslovč. Povprašali smo ju,
kakšno je njuno delo.
NEŽIKA REGORŠEK:«
Doma sem iz Poljčan. V go-
stilni Dravinja sem bila nata-
karica, sedaj pa sem upoko-
jena. Od kar so me upokojili,
mi je bilo kar dolg čas po
delu, ki sem ga opravljala,
zato sploh nisem oklevala,
ko sem dobila ponudbo, da
grem delat v počitniški dom
griških upokojencev v Fiesi.
Dom je odprt že od 4. julija
in ves čas je polno zaseden.
Odkrito vam povem, da sem
srečna, ker je med ljudmi to-
liko zanimanja za letovanje v
Fiesi. Mnogokrat nas obišče-
jo tudi drugi gostje, ki sicer
niso upokojenci, so pa doma
iz Griž. Kot da bi tu bil nji-
hov drugi dom, med tem ko
se mude na letovanju v slo-
venskem Primorju. Vsakega
radi sprejmemo. Ce jim že ne
moremo nuditi prenočišč, pa
jih z veseljem sprejmemo na
hrano. Tako dnevno priprav-
ljamo tudi po petdeset in več
obrokov.«
MARIJA ROMIH:« V našem
počitniškem domu je 32 le-
žišč. Gostje se menjajo vsa-
kih devet dni. Penzion stane
350 dinarjev. Povedati mo-
ram, da je oskrba v Fiesi zelo
dobra. Trgovci nam potreb-
ne stvari dostavljajo vsak
dan dvakrat. Pohvaliti mo-
ram še zlasti TOZD Mesnine
iz Sežane in Drogino temelj-
no organizacijo Živila. Delo
nas, v počitniških domovih,
ni lahko. Le dve sva tu in
vstajava že nekaj po četrti
uri, da pripraviva zajtrk, po-
tem še kosilo in večerjo. Med
tem časom pa gostom nudi-
mo tudi druge usluge: kavi-
co, vino, pivo in osvežilne pi-
jače. Po svojih najboljših
močeh se trudiva, da bi se
gostje prijetno počutili. De-
lovni dan se konča okrog 23.
ure. Tako je seveda vsak
dan. Tudi ob sobotah, nede-
ljah in praznikih. V času, ko
se menjajo skupine, pa je tre-
ba oprati še posteljnino ter
počistiti sobe.«
Med gosti je bil tudi TONE
ČATER iz Griž.« Kuharici
Marijo in Nežiko moram
pohvaliti. Skoda je le to, da
sobe še niso tako urejene kot
bi bilo treba, pa tudi strani-
šče je skupno. Umivamo se
kar zunaj. Prepričan pa sem,
da bodo upokojenci uredili
tudi to pomanjkljivost. «
JANEZ VEDENIK
SPOMINSKA
PLOŠČA V
JAVORŠICI
v spomin na aktivistično
Hernausovo družino iz Ja-
voršice nad Loko pri Žusmu
bo občinska organizacija
Zveze združenj borcev Šent-
jur v soboto, 7. avgusta od-
krila spominsko ploščo na
tej hiši. Na slovesnosti se bo-
do zbrali borci, krajani in
mladi, ki bodo poskrbeli za
kulturni program.
Novo spominsko obeležje
pa bo ob spomeniku, ki je
postavljen v Loki in skriti
partizanski bolnišnici v bliži-
ni, še kasnejšim rodovom
pripovedovalo o trpljenju
ljudi med vojno. Pri Hernau-
sovih so partizani in aktivisti
vedno našli varno streho nad
glavo. MP
Nežika Regoršek
Marija Romili
Gradovi in graščine
na siovenskem Štajerslcem
Piše: dr. IVAN STOPAR
64
BRESTANICA
(Relchenburg), grad
Rajhenburg
Na strmem, okoli 60 m visokem
skalnem pomolu nad istoimensko
naselbino. Občina Krško.
Brestanica - Rajhenburg je najsta-
rejši na Slovenskem izpričani grad.
Njegovo ime pomeni po Kosu mogo-
čen, visok, vzvišen, trden, velik, sija-
jen grad, po Pettauerju pa naj bi be-
seda rihe pomenila ozek prehod, ja-
rek, sotesko. Nekdaj je varoval pot
ob Savi in dostop v dolino Dolskega
potoka. V virih se omenja že 29. sep-
tembra 895, ko je krali Arnulf pode-
lil svojemu fevdniku Valtunu v po-
polno last tri kraljeve kmetije tik Sa-
ve pri Rajhenburgu - tres regales
mansus quod Richenburch dicitur.
Ker beseda burch pomeni utrjeno
postojanko, je torej takrat že stal
prvi brestaniški grad, ki je kot dedi-
ščina grofice Heme postal 1043 last
salzburške nadškofije. Za časa ogr-
skih vpadov v dolino Save je bil uni-
čen, zato ga je salzburški nadškof
Konrad pred 1147 znova pozidal -
Richenburch a novo edificavit. Že
1141 nastopa tudi prvi brestaniški
vitez Otto de Richenbvrc, grad pa se
pozneje še večkrat omenja kot utrd-
ba, tako npr. 1309 castellum Reic-
henburch in 1438 vest Reych-
enburch in land Steyermark. Ko je
bil za salzburškega nadškofa izvo-
ljen Bernard Rohr, se je cesar Fride-
rik 111. temu uprl in 1480 zapovedal
svojim vojskam, naj zasežejo vse
nadškofijske posesti na Koroškem
in Štajerskem, gradove, mesta in
trge. Bernard se je obrnil po pomoč
k Friderikovemu zoprniku, ogrske-
mu kralju Matiji Korvinu in ta je
prevzel v varstvo nadškofove pose-
sti v Posavju, Brežice, Sevnico in
Brestanico. Ko je bil med sprtima
stranema 1491 v Požunu sklenjen
mir, so gradovi ostali v cesarski lasti.
Sele 1493, po smrti Friderika III., je
dobil takratni nadškof Friderik V.
od cesarja gradova Sevnico in Bre-
stanico nazaj, vendar je moral zanju
odšteti vsoto 18.600 fl.
1570 so brestaniški vitezi izumrli.
Njihovi dediči so postali Welzerji, ki
so prevzeU tudi stari brestaniški grb.,
Verjetno že pred 1600 je prišel grad v
roke Galla pl. Gallensteina. V litera-
turi sicer o tem ni natančnejših po-
datkov, vendar se Franc Gall na he-
raldični plošči iz 1590, vzidani na
brežiškem gradu, imenuje le kot
lastnik gradov Luknja in Brežice,
nad vhodnim portalom v brestani-
škem gradu je njegov grb, 1604 pa je
umrl - v stari brestaniški župnijski
cerkvi je ohranjen njegov epitaf.
Ce odštejemo nekaj sporočenih
imen, pri katerih gre bržčas za graj-
ske oskrbnike, so si kot lastniki gra-
du slediU 1639 Vid Jakob baron pl.
Moscon, Leopold baron pl. Curti,
1696 grof Hanibal Heister, 1721-1802
groje Attems, do 1820 Alojz pl. Man-
delstein, do 1855 rodovina Delena,
potlej Sidonija Brzovvska, 1857-1874
grof Eberhard Waldburg, 1874-1881
Kristijan baron pl. Esebeck, nato
C. Girand in od 1884 dalje trapisti, ki -
so grad preuredili v samostan. Pose-
dovali so ga do zadnje vojne, med
vojno pa je bil v njem zbirni center
za slovenske izgnance. Danes je v
gradu Muzej slovenskih izgnancev.
Grad Brestanica je pozidan na po-
ligonalni talni ploskvi, ki se prilaga-.i
ja obliki terena. Približamo se mu po
poti, v okljukah vsekani v pobočje
grajskega hriba, ki nas pripelje na
zunanje grajsko dvorišče. V pritličju
visoke, masivne, povsem nečlenjene
zahodne stene gradu tik manjšega
stolpiča se odpira pred nami pol-
krožno oblikovani, rusticirani rene-
sančni portal z grbom Gallensteinov
na sklepnem kamnu, ki nas skozi
obokano vežo pripelje na približno
pravokotno grajsko dvorišče. Dvori-
šče je obdano z dvonadstropnimi
stanovanjskimi trakti, ki so v pritlič-
ju arkadirani, v nadstropjih pa zaprti
s polnimi stenami. Freskirane balu-
strade iz renesančne dobe, restavri-
rane v letih 1976-1977, skušajo na
obiskovalca napraviti vtis bogate,
členjene arhitekture.
Pritličja so večidel obokana. V se-
vernem traktu so oboki ban/asti,
prav takšni so v prostoru v JZ delu
stavbe, v južnem traktu so mrežasto
grebenasti. Pritlična dvorana v
vzhodnem traktu je ravno krita. V
prvem nadstropju naletimo na obo-
ke - a še ti so mlajši - le v južnem in
zahodnem traktu. Stropi v severnem
traktu, delno odkriti med zadnjimi
restavracijskimi deli, so leseni, rene-
sančni, v vzhodnem traktu ravni, ba-
ročni, opremljeni s skromnimi štu-
kiranimi, profiliranimi okviri. V dru-
gem nadstropju so vsi stropi novejši,
ravni.
Stavba na prvi pogled ne vzbuja
pretiranih pričakovanj, vendar se
pri nadrobnejšem ogledu pokažejo
njene izjemne kvalitete. Že na dvori-
šču opazimo vrh šilastoločnega, poz-
nogotskega portala s paličastim pro-
filom, ki drži k novejšemu vodnjaku
v kleti okroglega, renesančnega, se-
verozahodnega obrambnega stolpa,
prostor v jugozahodnem delu gradu
ima ohranjeni romanski, pozneje za-
zidani svetlobni lini, vrsta roman-
skih lin pa je ohranjena tudi v vzho-
dnem traktu in kletnih prostorih
pod njim. Ozek prehod v jugovzho-
dnem vogalu dvorišča nas pripelje v
pritličje nekdanje dvonadstropne,
križnorebrasto obokane gotske ka-
pele, pod katero je v kleti ohranjen
osarij. Z lesenim zmozničenim stro-
pom kritega prostora v pritličju de-
sno od kapele z vidika njegove pr-
votne funkcije še ni mogoče oprede-
liti. Najzanimivejši prostori so ohra-
njeni v prvem nadstropju severnega
trakta. V njegovi najbolj zahodni so-
bi, ki se sklene v ostrem kotu, so na
stenah ohranjene freske iz dvajsetih
let 16. stoletja, ki so bile odkrite ob
restavratorskih delih 1979. Gre za
najstarejšo ohranjeno grajsko slika-
rijo na slovenskih tleh. Motivno so
to upodobitve alegorij krščanskih
kreposti in prizori iz legende o sv.
Kunigundi Bamberški. Freske so
delo mojstra, ki je 1526 poslikal po-
družno cerkev Marija Gradec pri La-
škem.
Brestanica, arkadna avla na dvori-
šču
VLADO SRUK
KOMUNISTOVO
DEJANJE IN MISEL
31
Zelo resne so tiste najrazličnejše idejnopolitične na-
pake, nepravilnosti in slabosti, ki sodijo v kategorijo
»razrednega sovražnika«. ,
Razredni sovražnik gotovo ni samo tisti odkriti,
stoodstotni, nedvomni nasprotnik, tisti »na drugi
strani frontne linije«, buržuj, fašist itn. »Razredni so-
vražnik« je med nami in v nas, v naši dejavnosti in
zavesti, v navadah in razvadah... To so najrazličnejše,
včasih celo podzavestne birokratske in tehnokratske,
anarholiberalistične, nacionalistične, lažnolevičarske,
etatistično antisamoupravne in druge težnje; to so tudi
različni ideološki (mišljenjski) dogmatizmi, anahroni-
zmi ipd. Ena glavnih nalog idejnopolitičnega usposab-
ljanja v ZK je prav odkrivanje teh nepravilnosti; vsak
član mora biti usposobljen za tehtne premisleke te
problematike; nepoglobljenost lahko vodi v krivično
»etiketiranje« tistih, ki niso nosilci določene nepravil-
nosti, medtem kp resnični negativni pojavi ostanejo
neopaženi...
Naj bo nepravilnost, napaka, zabloda kakršnakoli že;
ni je potrebno le dodobra premisliti, proučiti, analizi-
rati in oceniti, pač pa je potrebno kar najbolj natančno
ugotoviti, kdo so njeni konkretni nosilci. Slabo je, če
napako neupravičeno posplošimo: »Vsi smo to zagre-
šili, vsi smo krivi...« Rezultat takšne teze je, da nosilci
nepravilnosti ostanejo neidentificirani in pravzaprav
nimajo nobenega razloga, da bi svoje ravnanje in ideje
spremenili. Hkrati pa takšna kritika demoralizira tiste
tovariše, ki so (morda) že prej zastopali pravilno stali-
šče. Poprej so tvegali, ker so zagovarjali pojmovanje,
ki ni bilo sprejeto, uradno, sedaj se jim prilagodljivci,
večni kimavci posmehujejo, češ, vidite, vedno je čas za
pravilno stališče... (Zelo podobno je pri posploševa-
nju krivde za slabo gospodarjenje. Delovni ljudje, ki so
pridno in vestno delali, so ogorčeni, če jim tehnobiro-
kratski dejavniki po množičnih občilih sporočijo nekaj
takšnega: »Vsi smo premalo delali, premalo izvažali,
slabo poslovali, preveč uvažali, preveč porabili... se-
daj pa imamo, kar imamo, in bomo vsi nosili posle-
dice.«) Skratka, za napake in slabosti je potrebno na-
tančno vedeti, čigave so, drugače ni poti iz močvirja
neodgovornosti, iz situacij stalnega ponavljanja istih
napak z istimi kadri.
Prav tako je treba odpraviti politikantsko podtikanje
slabosti, nepravilnosti, krivde drugim. »Nismo krivi
mi, pač pa oni...« Hkrati smešno in žalostno je, kadar
neki dejavnik, ki ima v rokah vse niti (s potrganimi
vred), vso pobudo (kolikor je je še ostalo), obtožuje za
neuspehe in napake drugi dejavnik, ki pri vsej stvari
sploh nič nima ali pa je celo na pol izmišljen. Prav tako
smešno in žalostno je kriviti za sedanje neuspehe neke
pretekle dejavnike oziroma nasprotnike. Nasploh je
kakršnokoli »iskanje grešnega kozla« znamenje poli-
tične odtujenosti, zlaganosti, moralne nemoči, izgub-
ljenosti v situaciji.
Seveda z opozarjanjem na napake ni treba pretira-
vati. Vse naj ima svojo mero. Toda hkrati je potrebno
krotiti tudi izraze birokratskega samozadovoljstva in
samohvale.
Predvsem je treba v zvezi s to problematiko opozo-
riti na nujnost skupnega boja komunistov za odprav-
ljanje napak in slabosti. Tovariško je potrebno poma-
gati tistim, ki imajo težave. Toda hkrati je vendarle
treba vztrajati pri popolni odgovornosti posameznika
za njegove neuspehe. Ni prav, da imajo nekateri kljub
neuspešnosti priložnosti vedno znova, nekateri pa ni-
koli. Predvsem pa to: O napakah je potrebno odkrito
govoriti; to ni noben »lov na čarovnice«, pač pa norma-
len izraz demokracije. Tu in tam se je celo dogajalo, da
so bili manj kritizirani tisti, ki so napako storili, kakor
tisti, ki so potem nanjo opozorili.
Edvard Kardelj je zapisal, da zunanji sovrcižnik ni
glavni problem za socialistične sile. Odločilna je nji-
hova sposobnost ali nesposobnost za samoupravno
racionalno organiziranje in uspešno delovanje. Tciko
dobronamerni kritiki kot sovražni propagandi je mo-
goče prepričljivo odgovoriti le z dobrimi delovnimi
dosežki, z ustvarjalnostjo, proizvodnjo... Besede same
nič ne zaležejo.
26.
V BOJU PROTI TEHNOBIROKRATSKIM
SILAM IN TEŽNJAM
Tehnokratizem in birokratizem sta izraza za celo
vrsto pojavnih oblik družbene odtujitve. V bistvu gre
za bolj ali manj izraženo prevlado centrov odtujene
moči. Tako birokratizem kot tehnokratizem prepreču-
jeta delavskemu razredu in drugim delovnim ljudem
vplivati na družbeno dogajanje; drugače se izraža to v
buržoazni družbi, drugače v postburžoaznih družbah.
V meščanski družbi zlasti tehnokracija nastopa kot
tista sila, ki naj bi rešila krize in nepravilnosti kapitali-
zma; buržoazija je tehnokratom marsikje zaupala dalj-
nosežno ukrepanje za ohranitev kapitalizma. Kar za-
deva pokapitalistične družbe, je treba ločiti v glavnem
dve skupini dežel: tiste, ki so povsem stagnirale v
razvijanju socialističnih odnosov (v teh so birokratske
in tehnokratske sile m težnje povsem blokirale po-
budo delavskega razreda, množic neposrednih proi-
zvajalcev), in tiste, ki v graditvi socializma tako ali
drugače napredujejo (v teh so birokratske in tehno-
kratske težnje sicer prisotne, toda progresivne sile jih
obvladujejo deloma z ustrezno politično akcijo, de-
loma pa z graditvijo sistema, ki omogoča pobudo de-
lovnih ljudi - sistema, katerega glavno obeležje je aso-
ciacija svobodnih proizvajalcev, takšno ali drugačno
samoupravljanje).
OBJAVO JE OMOGOČIL-
STC SKLADIŠČNO TRANSPORTNI CENTER CEUE
10. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 1982
PRA VE FLOSARIJE NI VEČ!?
»Flosanja ni več, vzela ga
je vojna. Vendar je ostalo bo-
gato izročilo naših predni-
kov, ki ga obudimo vsako le-
to na flosarskem balu.« Tako
so ob koncu uradnega dela
letošnjega flosarskega praz-
novanja v Ljubnem ob Savi-
nji povedali domači turistič-
ni delavci. Cas, ki se ga pre-
nekateri domačin še kako
dobro spominja. Prenekate-
ra »rajža« po Savinji je bila
namreč hudo naporna in ne-
varna, pa tudi prijetna in za-
bavna. Tako nekako smo ra-
zbrali iz prikaza odiranja flo-
sa in splavarjenja. Veliko pa
so o tem povedali najstarejši
splavarji.
Za najstarejšega še aktiv-
nega so letos razglasili 61 let-
nega Maksa Juvana. S trinaj-
stimi leti je šel prvič na spla-
varjenje. Kdaj je bilo najbolj-
še, ni hotel odgovoriti češ, da
je okrog zbrane preveč mla-
dine. Nam pa je vseeno zau-
pal da takrat, ko so nekje od
Radeč naprej kar naenkrat
postali »ledik« in so se de-
kleta tepla za njih. Tudi vodo
so zamenjali z vinom in kar
je najvažnejše, domov so pri-
nesli polne mošnjičke. O tem
tudi ni dvoma, saj je Zgornja
Savinjska dolina še danes
bogata in predvsem lepa. Za-
to tudi ni čudno, da si je pri-
reditev ogledalo veliko števi-
lo domačih in tujih turistov.
Poleg flosanja so jim doma-
čini pripravili več športnih
in kulturnih prireditev, svoje
gospodarske značilnosti, in
etnološke znamenitosti pa so
hoteli prikazati v sprevodu
skozi mesto. Vendar pa jim
to ni najbolj uspelo, saj so
bili vozovi slej ko prej revni.
Za najbolj vestnega turista
so razglasili dr. Iva Horvata,
profesorja na gozdarski fa-
kulteti v Zagrebu, ki že še-
stindvajseto leto prihaja na
oddih v to slikovito dolino.
Ce bo še prišel? Bo! Pa ne
zaradi daril, ki jih dobi kot
najzvestejši turist, temveč
zato, ker so tod doma prijaz-
ni ljudje, ker so tod doma
splavarji, les, narava. Življe-
nje torej.
EDI MASNEC
HARMONIKARJI PRI KOPRIVNIKU
STARE VI2E
Nastopilo Je devet harmonikarjev
Prvo nedeljo v avgustu je
bilo znova prijetno in nadvse
veselo na vrtu gostilne Ko-
privnik v Socki pri Strmecu,
kjer so se že petič zapored
zbrali starejši harmonikarji
in vaški pevci. Pri Koprivni-
kovih (gostilno imajo odprto
vsak dan razen ob ponedelj-
kih, vedno je možno dobiti
vse dobrote razen v nasled-
njih tednih, ko bodo obnav-
ljali kuhinjo, medtem ko je
gostilna sicer odprta!) so se
za organizacijo takšne prire-
ditve odločili zato, da bi po-
magali nadaljevati ohranja-
nje igranja starejših prijetnih
melodij, ki bi sicer lahko
odšle v pozabo.
Da so takšne prireditve do-
brodošle, je dokaz tudi v pre-
polnem vrtu, saj se je zbralo
celo več kot 600 ljudi iz ra-
zličnih krajev celjskega ob-
močja pa tudi izven njega.
Vsi so z navdušenjem
spremljali prijetne nastope
posameznih harmonikarjev
in pevcev, kasneje pa še na-
stop ansambla Francija Ze-
meta iz Vojnika.
Tokrat so nastopili:
FRANC SABEC iz Jankove
pri Vojniku, Vaški pevci
(šest), JOŽE MARČEN iz
Dol pri Frankolovem, TE-
REZIJA ZABUKOVSEK iz
Bukovžlaka pri Celju, IVAN
ROSER in PAVEL SVAB iz
Socke, IVAN STROPNIK iz
Socke (edini, ki ni »uporab-
ljal« ta prave harmonike,
ampak »ustno«, PAVEL
KRAMPERSEK iz Celja,
STRAMSAK IVAN iz
Ostrožnega pri Celju in POL-
DE TRATNIK iz Zlateš. Za-
pišemo lahko samo to, da jih
je bilo resnično prijetno po-
slušati, in vsi tisti, ki niso
prišli letos, naj pridejo pri-
hodnje leto. Prijetno je zara-
di glasbe, lepega okolja in tu-
di gostilne Koprivnik!
Ob sicer prijetnem sreča-
nju starejših harmonikarjev
(največ jih je bilo starejših
od 70 in celo 80 let, prsti pa
srce je dajalo čudovit ton ce-
lotnemu razpoloženju) pa
moramo izreči še nekaj do-
bronamernih pripomb: zače-
tek prireditve je prezgodaj
(ob 14. uri)! Prostor je sicer
lep, vendar če še »gremo«
ohranjanje starejših melodij,
je neprimerno (in ob vročem
vremenu tudi neprijetno)
igranje pod »cerado« na to-
vornjaku, bilo bi pa boljše na
zgornjem balkonu prijetne-
ga gostišča Koprivnik. Saj
navsezadnje nismo prišli gle-
dat nastopajočih, temveč jih
poslušat. In to bi v tem pri-
meru bilo mogoče. Srečanje
starejših harmonikarjev bi
se lahko dopolnilo tudi tako,
da bi posamezno nastopali
med igranjem »glavnega«
ansambla, kar je tokrat bil
ansambel Francija Zemeta.
TONE VRABL
ANGELOSBAŠ
2
SAVINJSKI SPLAVARJI
od 15, do 19, stoletja
Vtem dopisu je povedano, da ti »splavarski
mojstri že od davnih let« oskrbujejo »vso
Hrvaško in Slavonijo« do turške meje in
trdnjavo Brod z vsem potrebnim lesom, in
sicer po pogodbah in neoporečno, in da na
podlagi tega trgovanja zmagujejo vse svoje
dajatve.
Splavarski mojstri, ki se navajajo tudi
1783 v Celju in Gornjem gradu, so, kot je
podoba, krmaniži, medtem ko so »davna
leta« precej ohlapna označba, ki pa izpove-
duje, da so vozili savinjski splavarji na Hr-
vaško in Slavonijo do turške meje vsaj ne-
kaj desetletij pred 1779. Takšen splavarski
promet, ki je bil, kakor je razvidno, če ne v
celoti, pa vsekakor v veliki meri pogodbe-
no zasnovan, je povečal obseg savinjskega
splavarstva; to je potrjeno tudi s tem, da se
sredi in v drugi polovici 18. stoletja pogo-
steje kakor prej omenja priimek Flosar. Na-
vedeni dopis pa je poučen predvsem zavo-
ljo naslednjega pričevanja: savinjski spla-
varji so se v 18. stoletju usmerili na Hrva-
ško in v Slavonijo vsaj deloma po vojaških :
pogodbah ali naročilih, in ta dejavnost je ;
bila tolikanj donosna, da so dohodki od
splavarstva soomogočali kmetom kritje
vseh njihovih dajatev.
Ce se vprašamo, kdaj se je začelo takšno ]
splavarstvo, ugotavljamo, da ga pred 18.
stoletjem ni bilo. Valvasor ga konec 17. sto- ,
letja ne spričuje, saj piše, da splavov takrat
še na Savi na slovenskih tleh skorajda ni
bilo, kaj šele da bi bili vozili dlje proti ju-
govzhodu. Po virih, ki je bilo spregovorje-
no o njih zgoraj, ni mogoče tega trditi tudi
za začetek 18. stoletja. V tem pogledu je
lahko pomenil prelomnico šele mir v Poža-
rovcu 1718, po katerem je dobila Avstrija
srbsko ozemlje zahodno od Timoka (sever-
no od Zaječarja), severno od Stalača in Za-
hodne Morave, vzhodno od Drine (do Leš-
nice), medtem ko je naprej proti zahodu
tekla avstrijsko-turška meja tako, da je bila
Bijeljina avstrijska in da je od tam do ustja
Une šla mejna črta nekoliko južneje od Sa-
ve. Z avstrijsko-turško vojsko 1737 do 1739,
ki se je končala z mirom v Beogradu, je
Avstrija izgubila vse, kar je pridobila s po-
žarevskim mirom v Srbiji in Bosni, tako da
je njena meja na tem območju odtlej tekla
na Savi vse do aneksije Bosne in Hercego-
vine 1908 (na Donavi pa do njenega zloma
po prvi svetovni vojski).
Po požarevskem miru so bile tedaj za
savinjske splavarje ustvarjene vse možno-
sti, da so začeli voziti svoj les na Hrvaško in
Slavonijo: beograjski mir je te možnosti
nekoliko spremenil, vendar so v poglavit-
nem ostale tudi potlej enake. Tako sodimo,
da se je razmahnilo savinjsko splavarstvo v
teku druge četrtine 18. stoletja daleč na
jugovzhod, potem ko je moralo dotlej dose-
či ustrezno razvojno stopnjo.
In če se vprašamo, zakaj sq začeli takrat
splavariti na Hrvaško in v Slavonijo prav
savinjski, smrekov in jelov les, gre navesti
v odgovor naslednja dejstva. Omenjeno
ozemlje je glede gozdnih sestojev po veliki
večini hrastovo ozemlje, hrast pa je dokaj
manj uporaben kakor smreka in jelka.
Hrast se uporablja za talne in vrhtalne na-
mene, toda v precejšnji meri se uporablja
za te namene tudi smrekov in jelov les, ki
šteje kot poglavitni stavbni les, ki nadalje
prevladuje pri izdelavi pohištva in ki je v
rabi tudi za izdelavo poti. Natančneje: hrast
se uporablja za stavbne konstrukcije (je
najtrajnejši evropski štabni les) in je pose-
bej primeren za talne in vodne gradnje,
mostove in železnice, poraben je za vrata in
obloge sten, medtem ko rabita smreka in
jelka največ kot stavbni les, za mizarstvo,
tramove, letve, deske, zaboje, zidarske
odre, za opaže in tla. Še drugače: hrast je
trajen, trpežen, trd, težek, cepljiv; smreka
in jelka sta lahki, mehki, odporni, cepljivi,
prožni, lahko ju je obdelovati in sta cenejši
ko hrast.
Nadalje se je smrekov in jelov les, če je
bil pripeljan s splavi, ponekod, kakor je
potrjeno na Dunaju, bolje ocenjeval kakor
les, ki ni bil pripeljan s splavi, zakaj spla-
varjenje odvzema lesu lahko razkrojljive
snovi, ki dajejo gojišče za gnilobne glive,
gobo in črve. In naposled je priznano, da se
smrekov pa tudi jelov les potrebuje poseb-
no kot stavbni les in kot deske tako rekoč v
vsakem naselju. Razlogov za uvažanje
smreke in jelke s splavi na Hrvaško in v
Slavonijo je bilo nedvomno več ko dovolj,
zlasti v dobi, kakor je bila po vojskah s
Turki, in za vojaške namene. Razen Savinj-
ske doline ni prihajalo za pomembnejši
uvoz smrekovega in jelovega lesa v poštev
nobeno drugo zadevno ozemlje, od koder
bi bi! mogoč gospodaren prevoz v območja,
ki so bila blizu Save.
Opisani razmah savinjskega splavarstva
so olajšala prva regulacijska dela na Savi,
ki so se izvajala na slovenskih tleh v drugi
trejini 18. stoletja (v poznejših obdobjih pa
poznejša dela). Španska nasledstvena voj-
ska v Italiji, v katero je bila Avstrija zaplete-
na od 1701 do 1714, je pokazala potrebo po
premeščanju vojaških enot iz Vojne krajine
v Italijo kakor tudi po oskrbovanju tam-
kajšnjih enot z živežem iz Vojvodine; za
oboje pa so bile potrebne nove prometne
poti, zakaj dotedanje prometne zveze niso
zadostovale za te namene. Poleg takšnih
vojaških potreb so sprožile zamisel o regu-
laciji Save tudi takratne gospodarske po-
trebe avstrijske države, ki je skušala ob-
močja, pridobljena s požarevskim mirom,
povezati z notranjeavstrijskimi deželami in
podpirati trgovino z njimi. Medtem ko v 17.
stoletju na Savi na Slovenskem zavoljo te-
žavne tamkajšnje plovbe ni bil mogoč večji
razvoj trgovine, so se regulacijska dela v 18.
stoletju, od 1736 naprej, izvajala razmeroma
hitro.
Nakazano sliko o razširitvi savinjskega
splavarstva v 18. stoletju spopolnjujejo po-
samezna pričevanja, ki so povezana s pri-
stojbinami na slovenski Savi in na Savinji v
tem času. - Iz tarife o »plovnem vzdrževal-
nem plačilu«, ki je bila izdana 1749 in po-
novljena 1755, po pomenu pa tudi še 1782,
je razvidno, da so morali savinjski splavi
pristajati v Radečah ali v kakem drugem
bližnjem uradu, se tam priglasiti in poveda-
ti, kakšno blago in živež vozijo, nadalje, od
kod in kam ga peljejo, in plačati pristojbino
kakor ladje, v sorazmerju s polno ali manj-
šo natovorjenostjo, in sicer brez ugovarja-
nja pod kaznijo zaplembe«. Se pravi, da so
bili od srede 18. stoletja naprej savinjski
splavi na Savi tako zelo pogostni, njihovo
blago pa tolikanj pomembno, da jih je bilo
potrebno uvrstiti v tarifo glede plačevanja
»plovne vzdrževalnine«. To se povsem uje-
ma z opisanim razmahom savinjskega spla-
varstva na Hrvaško in Slavonijo od druge
četrtine 18. stoletja naprej (v tarifi 1782 so
tudi izrecno omenjene vožnje savinjskih
splavarjev na Hrvaško).
št. 31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 11
VAŠA STRAN
IZLETNIK
ODGOVARJA
v Novem tedniku ste v ru-
briki Pisma objavili pritožbo
Vladimirja Kosa iz Arje vasi.
V zvezi s tem dajemo nasled-
nje pojasnilo.
Pri pregledu arhiva in de-
lovodnika smo ugotovili, da
pisma, ki ga Vladimir Kos
omenja in ki naj bi bilo po-
slano na naš naslov 18. 7.
1980 nimamo nikjer eviden-
tiranega. Pomeni, da ga ni-
smo prejeli.
V svojem naslednjem pi-
smu, ki ga imamo, Vladimir
Kos omenja prošnjo za paja-
snilo v zvezi avtobusnih pre-
vozov. Toda, v drugem pi-
smu ni konkretnih navedb o
spornih primerih, saj se Kos
sklicuje na prvo pismo. Zato
mu tudi nismo mogli zado-
voljivo odgovoriti. Menili
smo, da vprašanje zadeva in-
formacije o voznem redu av-
tobusov na progi Celje-Mo-
zirje-Logarska dolina. Kosu
smo poslali vozni red, ki pa
nam ga je še isti dan v pripo-
ročenem pismu vrnil.
Z vsebino prvega pisma
nas je šele 16. julija letos sez-
nanil prometni inšpektor ob-
čine Celje. Gre za problem
ustavljanja avtobusov na po-
stajališču Petrovče. V voz-
nem redu avtobusne proge o
kateri je govora, je to posta-
jališče predvideno in bi torej
avtobus moral tam ustavlja-
ti. Dogaja pa se, da so na tem
avtobusu že v Celju zasedeni
vsi sedeži, avtobus pa na
medkrajevnih progah stoje-
čih potnikov, skladno z dolo-
čili zakona o varnosti v cest-
nem prometu, ne sme spreje-
mati. Najbrž je tudi to razlog,
da avtobus ne ustavlja na po-
stajališču Petrovče.
O svojih ugotovitvah v
zvezi z zastavljenim vpraša-
njem bo Vladimirja Kosa pi-
smeno obvestil tudi promet-
ni inšpektor SO Celje.
JANKO CESAR
direktor Tozd potniški pro-
met
Izletnik Celje
NEURJE TRGALO
CESTE IN
PLAZOVE
v nedeljo, 25. 7. smo odšli
na pot jaz, mož in svak. Tudi
otroci v večji družbi so odšli
sami že v zgodnjih jutranjih
urah. Vsi smo se napotili
proti Paškemu Kozjaku. Ho-
dili smo dolgo, med potjo
smo se večkrat ustavili, iska-
li gobe, pa tudi na malico ni-
smo pozabili. Bilo je lepo
sončno dopoldne. Ta dan je
bila birma na Paškem Kozja-
ku. Ljudi in avtomobilov je
bilo vse polno okoli doma in
cerkve. Se ni bilo vse pri kra-
ju, ko smo se vrnili proti do-
mu na Paškem Kozjaku in se
malo odžejali. Okrog pol
enih smo se vračali, saj so se
že zbirali temni oblaki.
Našli smo drugo pot in se
vračali preko Rebrnikove
domačije, kjer pelje cesta iz
Paškega Kozjaka do Dobrne,
za katero so krajani prispe-
vali mnogo denana in pro-
stovoljnega dela. Sli smo po
cesti in že so padale debele
kaplje dežja. Tudi grmelo je.
Čeprav smo hiteli, kar so nas
nesle noge, smo bili do kože
premočeni, ko smo prišli do
Rebrnikove domačije. Niko-
gar domačih ni bilo doma,
saj so bili vsi na Paškem
Kozjaku. Stopili smo pod
uto, da bi prevedrili.
Kaj vse se je zgodilo! Strašno
neurje s točo. Bilo je tako
grozno, da z besedami ni
moč opisati. Streha je pušča-
la in stiskali smo se med
kletnimi vrati, da ni preveč
teklo po nas. Tako smo čaka-
li dobro uro in pol, ko so se
vrnili domači in nas povabili
v hišo. Lepo so nas sprejeli
in pogostili, čeprav se sploh
nismo poznali. Hiša je bila
kmalu polna ljudi, saj so
prišli na obisk tudi njihovi
sorodniki.
Ko je dež malo ponehal,
smo se napotili proti dolini.
Domači so nam dali tudi ve-
like plastične vreče, da smo
se z njimi ogrnili.
2e na poti proti dolini smo
videli, da je neurje potegnilo
plazove z obeh hribov. V do-
lini pa je bil prizor še bolj
grozljiv. Cesta je bila poplav-
ljena, voda je odnašala drva,
valilo se je kamenje, plazovi
so drseli proti cesti. Tudi čez
cesto nisem mogla sama, ta-
ko da me je preko vode pre-
nesel mož. Nikoli še nisem
doživela take grozote.
Smilijo se mi ljudje, ki tam
gorf živijo. Odneslo jim je
ves trud in denar, ki so ga
vložili v cesto. Saj jim cesta
pomeni vse, vsem, ki po njej
spravljajo les, pa pomeni tu-
di dohodek.
Našo zahvalo dajemo Rebr-
nikovim iz Strmca nad Do-
brno za njihovo toplino in
pomoč.
TIMPRANOVI iz Klanca
UREDNIŠTVO:
Z velikim veseljem objav-
ljamo to pismo, predvsem
zaradi optimistične vsebine
in sporočila o ljudskosti,
človečnosti gostiteljev in
neposredno tudi o hvalež-
nosti gostov - piscev. Kako
lep bi bil ta naš svet, če
bi...
NEOBZIRNI
VOZNIKI
Nekateri vozniki se obna-
šajo skrajno neobzirno, kot
da so sami na cesti. Ob sla-
bem vremenu to najbolj ob-
čutimo pešci. Ob nalivih se
kanali zamašijo in tako vča-
sih na cesti nastanejo prave
poplave.
Pred nedavnim se je zgodi-
lo, da je v Šentjurju po ulici
Dušana Kvedra pridivjal
voznik osebnega avtomobila
s tako brzino, da nisem uteg-
nila zabeležiti registrske šte-
vilke. S takšno divjo vožnjo
je seveda poškropil od pet
do glave vse tiste pešce, ki
smo šli takrat po pločniku.
Nekateri vozniki najbrž uži-
vajo, če vidijo, da človeka
oškropijo z grdo cestno mla-
kužo. S tem pokažejo svojo
kulturo in oliko. Vendar bi
se morali vozniki zavedati,
da na cesti niso sami.
HILDA LOKOVSEK,
Na Lipico 2, Šentjur
Res škoda, da niste zazna-
li registrske številke, ker bi
z debelimi številkami obja-
vili.
LEDENIŠKI TEČAJ NA
GROSSGLOCKNERJU
V dneh od 22. do 25. julija
so se celjski alpinisti, kot
vsako leto doslej, odpravili v
masiv Grossglocknerja, da s
tečajniki izvedejo ledeniški
tečaj na ledeniku Pasterca,
zatem pa bi skupno odšli na
sam vrh Velikega Kleka.
Skupini 20 članov, pri-
pravnikov in tečajnikov je
slabo vreme onemogočilo,
da bi načrt v celoti izpeljali.
Zaradi megle in dežja se jim
je vrh Grossglocknerja
izmuznil, lahko pa so se
preizkusili v obvladovanju
ledne tehnike. Pri tem so jih
izkušnejši člani uvedli v pra-
vila uporabe derez, lednega
kladiva, cepina, seznanili so
jih z varovanjem v lednih str-
minah, poučili ocenjevati
trdnost ledene skorje, skrat-
ka, tečaj je večini mladih al-
pinistov pripomogel, da bo-
do v bodoče v podobnih ra-
zmerah ravnali bolj izkušeno
in kar je najpomembnejše -
bolj varno.
Po opravljenem tečaju v
Avstriji so se tečajniki vrnili
domov, člani pa so nadalje-
vali pot proti francoskim Al-
pam, v Chamonix, na vsako-
letni alpinistični tabor, to-
krat predvsem s ciljem, da si
nabero visokogorskih plezal-
skih izkušenj za načrtovano
himalajsko odpravo. O tem
več v naslednjem prispevku.
Pred mesecem dni smo
vas, kolikor nam je dopuščal
prostor, seznanili s prvinami
prostega plezanja, ki v zad-
njem času vedno bolj prido-
biva na veljavi, predvsem za-
radi izjemnih težav, ki jih
predstavlja takšno plezalsko
soočanje s steno. Gre na-
mreč za plezanje brez upora-
be tehničnih pripomočkov
za napredovanje; takšni pri-
pomočki so dovoljeni zgolj
za varovanje plezalcev. Tudi
celjski alpinisti v tem novem
valu ne stoje ob strani, še
več, spoprijemajo se z zelo
zahtevnimi smermi.
Tako sta 18. 7. Bojan Srot
in Alojz Cajzek, dva izmed
najperspektivnejših plezal-
cev celjskega alpinističnega
odseka, v 7 urah prosto po-
novila smer JLA v Sitah ter
sestopila po Jesihovi smeri
(III-IV). Smer JLA ie pred
tem prosto ponavljala ameri-
ška naveza ter jo ocenila s
VI, mestoma celo VII-, kar
pomeni v ocenjevanju pro-
stega plezanja izjemno težav-
nost.
Na sliki: .učenje ledne te-
hnike v razpokah ledenika
Pasterca CM.
POMANJKLJIVA
MARKACIJA
Iz Vitanja do Rogle je spe-
ljana tudi planinska pot, ki
tu in tam sicer prečka goz-
dno cesto, po kateri vozijo
tudi avtomobili, sicer pa je
proč od prometnega hrupa
in pelje ves čas skozi gozdo-
ve. Pot so markirali priza-
devni člani vitanjskega pla-
ninskega društva. Zal, pa je
v zadnjem delu, pol ure pred
Roglo, markacija po-
manjkljiva in vsaj dvakrat
moraš dobro iskati naslednji
znak, da vidiš, po kateri poti
moraš iti do pravega cilja.
Zato bi bilo prav, če bi vi-
tanjski planinci to napako
odpravili, zlasti v veselje ti-
stih, ki se ob slabi markaciji
težko znajdejo. Bolje je, da je
en znak preveč kot premalo.
MB
KJE JE POŠTENOST PLANINCEV?
Planinci se odlikujejo po samih do-
brih lastnostih, vsaj sami tako pravijo.
So tovariški, pošteni in podobno. Kje pa
se je vse to skrilo tokrat? Pa ne recite, da
je to naredil nekdo, ki ni planinec, zgo-
dilo se je namreč v koči, oddaljeni naj-
manj štiri ure hoda od najbližje izletni-
ške toče.
Manjša družba je hodila že precej dol-
go, preden jim je uspelo priti do koče,
zadnji del poti so celo tekli, ker jih je
podil dež. Res na koncu moči so najprej
popili čaj, nato nekaj malega pojedli,
ker pa so imeli naslednji dan pred sabo
še dolgo pot, so se odločili, da bodo šli
kar spat. Spanje na skupnih ležiščih ni
najbolj prijetno, vendar so še kar dobro
prestali npč. Zjutraj so vsi polni novih
moči, pripravljeni za dolgo pot, vstali, se
najedli, ko pa so hoteli oditi, so ugotovi-
li, da so eni izmed planink zmanjkali
čevlji. Iskali so jih povsod, pa jih niso
našli. Očitno jih je nekdo vtaknil v na-
hrbtnik in jo na hitro pobrisal. Sli so k
upravniku, pa jih je potolažil, da se to ni
zgodilo prvič. Ni jim preostalo nič dru-
gega, kot da gredo po najkrajši poti v
dolino, saj tenis copati niso najboljša
obutev za dolgo pot po gorah. Rekli bo-
ste, da vsi planinci niso taki. Dovolj pa
je, da se med njimi pojavi samo eden, pa
namesto dobrega občutka po opravljeni
dolgi poti ostane le grenko spoznanje,
da so se časi precej spremenili in da tudi
planinci niso več, kar so bili.
B.D.
PRIREDITVE
MUZEJ REVOLUCIJE
v muzeju revolucije si lahko (^iskovalci ogtfrfaJB stalno
razstavno zbirko vsak dan razen ob ponedeljkih od 9. ila 12.
ure, ob sredah pa tudi popoldan od 14. do 17. ure.
V spodnjih razstavnih prostorih Mu^ja rev(ducqe pa so
občasno odprte razstave, ki jih pripravljajo razhčni ustvvjakd.
POKRAJINSKI MUZEJ
Pokrajinski muzej je odprt vsak dan od 9. do 12. ure. ob
sredah tudi v popold.inskem času od 14. do 16. ure. za obisko-
valce pa je zaprt ob ponedeljkih. Ogledate si lahko stalno
razstavno zbirko, ki prikazuje kulturno zgodovinske spome-
nike, arheološko razstavo in rimski lapidarij.
KNJIŽNICA EDVARDA KARDEUA
v knjižnici Ekivarda Kardelja je odprta razstava z naslovom
Naredi sam. Razstava je v avlah osrednje knjižnice na Muzej-
skem trgu. Ogled je možen vsak dan v času, ko
posluje za bralce, razstava pa bo odprta do 1. septembra.
ŠEMPETER V SAVINJSKI DOUNI
v Šempetru v Savinjski dolini sta odprta za o^ed oba tivi-
stična objekta, jama Pekel, edina jama na štajerskem območju
z bogatim kapniškim okrasjem in Rimska nekn^nla s po-
membnimi spomeniki iz rimske dobe. Ogled je možen vsaii
dan od 8. do 18. ure. Pri obeh turističnih objektih pa je organi-
zirana vodniška služba.
AVLA HOTELA RUBIN ŽALEC
v avli hotela Rubin v 2alcu je odprta razstava slikarskih dri
Srečka Skobemeta. Razstava bo odprta do konca meseca av-
gusta.
AVLA VELEBLAGOVNICE NAMA ŽALEC
v avli veleblagovnice Nama razstavlja svoja (faugi Ce-
ljan amater, Niko Ignjatič. Obiskovalcem se predstav^ s svo-
jimi olji. Razstava pa bo odprta do 26. avgusta.
RAZSTAVNI SALON ROGAŠKA SLATINA
Delavska univerza Rogaška Slatina je {N-ipravUa v soddova-
nju s Kulturno skupnostjo Šmarje in Turističnim društvom iz
Rogaške Slatine razstavo keramike avtorjev AljoSe in Gorazda
Sotlarja. Razstavljene predmete si lahko ogledate v Razstav-
nem salonu v Rogaški Slatini, razstava pa bo odprta do sredine
meseca avgusta.
ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA SLATINA
v restavraciji Pošta v Rogaški Slatini je vsak veča- razra ob
ponedeljkih od 19.30 do 24. ure, ob četrtkih pa od 16. ihc do 21.
ure plesna glasba, v kavami hotela Donat pa je vsak večcr
razen ob torkih klavirski koncert.
RAZSTAVNI SALON MEBLO CEUE
v razstavnem salonu Meblo v Vnmčevi ulici v Celju je
odprta razstava, na kateri predstavlja lesoreze Celjan Stane
Rak. Razstava bo odprta do konca meseca avgusta.
CELJSKE KULTURNE PRIREDITVE
v okviru celjskih kulturnih prireditev bo v petek, 6. avgusta
ob 18. uri na odprtem odru na Tomšičevem trgu nasti^al
narodnozabavni ansambel Toneta Videča.
TROBNI DOL
Kulturno društvo Trobni dol prireja v nedeljo, 8. avgusta ob
14. uri kulturni program na prostem. Člani dramske sekcije
društva bodo uprizorili veseloigro Janezov Janez, po predstavi
pa bo družabno srečanje.
DAN HMEUARJEV V BRASLOVČAH
Turistično društvo Braslovče in poslovna skupnost za hme-
ljarstvo Slovenije prirejata od 6. do 8. avgusta 20. praznovanje
dneva hmeljarjev.
Vrsta prireditev bo že v petek, 6. avgusta, omenimo pa nag
otvoritev razstave del domačih umetnikov in umetnikov iz
Smihela na Avstrijskem Koroškem, ki bo ob 14. uri.
V soboto, 7. avgusta se bodo pomerili traktoristi v ocanju že
dopoldan ob 9. uri, zvečer pa bo ob 19. uri zabavna {»treditev s
plesom.
Osrednje praznovanje bo v nedeljo, 8. avgusta z vrsto iKiredi-
tev. Še posebej zanimiva bo povorka s prikazom del iz hmeljar-
stva in kmetijstva, ki se bo pričela ob 14. uri, ob 15. uri pa bo
predstavitev hmeljarskega starešine in spremljevalke, predaja
starešinstva in nastop folklorne skupine iz Šempetra.
V okviru prireditev, ki jih pripravlja TD Luče si taliko*v
soboto in nedeljo ogledate od 9.00 ure v OŠ razstavo likovnih
del Lize Lik iz Ljubljarmega in Marjana VodiSka iz Titovega
Velenja.
V soboto ob 15.00 uri bo rokometna tekma: LUCE: 0RM02.
V nedeljo 8. avgusta bo ob 9.00 uri šahovsko sreča
je, ob 14.00 pa bo povorka v kateri bodo sodelovali; planinci-
,gozdarji, gasilci, aktiv mladih zadružnikov, taborniki, šport-
niki. V povorki bo prikaz delovnih starih običajev.
KINO ŠMARJE PRI JELŠAH
5. 8. 1982 ob 20. uri - francoski film POUCAJKA
6. 8. 1982 ob 20. uri - hongkonški akcijski ZMAJ PROTI
TIHOTAPCEM MAMIL
7. 8. 1982 ob 20. uri in _
8. 8. 1982 ob 18. uri - ameriška drama ATLANTIC CTTV
KINO VOJNIK
8. 8. ob 10.00 uri (matineja) TOM IN JERI, ob 17M in 19J0
uri ameriški pustolovski film SOKOLOVA SENCA
v Preboldu na trim stezi smo našli žalosten prizor: sredi grmičevja, obdanega z visoko
travo popolnoma zarjavelo, ogrodje stare bradlje. Prečnih drogov ni bilo, ker jih je pač
nekdo ukradel. To je le žalosten spomin na prvo trim stezo na celjskem območju in
neprijeten vtis za vsakega, čeprav še tako redkega obiskovalca trim steze, katere
»lastnik« je najboljša rekreacijska krajevna skupnost v Sloveniji. Vzrokov za takšno
vandalsko početje ne bomo iskali, ker upamo, da se bo vsak, ki je odgovoren za to, ob
pogledu na sliko vsaj malo zamislil. Sicer pa ta trimski objekt ni edini v takšnem stanju
na stezi, vendar je najbolj zgovoren dokaz za zamiranje rekreacije in trimske aktivnosti
ne samo v Preboldu, ampak v celi okolici Žalca.
TOKRA T SMO OBISKALI TRIM STEZE
NARAVA i
ŽAL PRE^
Koliko ie trim stez na širšem celjsict
obisicane? Kje bi trim steze lahico še t
trim steza »športni poiigon« v srcu na
zadovoljstvo za njegovo boljše telesnt
vodila^ da smo v teh poletnih dneh obt
območju ter zapise pripravili za današi
TRIM IN CENTER ZA
ŠPORTNO
REHABILITACIJO
Zdravilišče Dobrna v svoji
široki paleti rekreativnih
možnosti, ki jih nudi tako
gostu kot domačinu, ni pre-
zrlo niti ljubiteljev trima, kot
so jih mnogokje drugod. Do-
brnška trim steza je le eden
izmed mnogih objektov za
rekreacijo in aktivni odmor,
ki spadajo pod okrilje zdra-
vilišča. Le-to skrbi za vzdrže-
vanje in urejenost trimske
steze s posebno vzdrževalno
službo, ki svoje delo vseka-
kor vestno opravlja.
2500 metrov dolga trim
steza, ki se začenja pri same-
mu zdravilišču in se vijuga-
sto vije skozi lepo urejen
parkovni gozd, ni preveč te-
žavna, saj obsega le 25 od-
stotkov vzpona ter 35 odstot-
kov spusta. Ravninskega de-
la steze pa je 30 odstotkov.
Trimčkar mora na stezi pre-
magati 13 ovir, seveda če je
dovolj zagnan in vnet, če pa
nima dovolj volje in vzdržlji-
vosti pa lahko malce pogo-
Ijufa in spusti kakšno prete-
žavno oviro. Ovire (enojna
brv, miza, bremena, čepi,
drogovi, krogi, vaje na me-
stu, vrvi, stebri) so opremlje-
ne z navodili za uporabo, ki
pridejo prav zlasti začetni-
kom. Razdalje med njimi bo-
lje utrjeni trimčkarji prema-
gujejo s tekom, tisti z manjšo
mero telesne vzdržljivosti pa
s hojo. Slednji lahko svoj
mirnejši tempo izkoristijo za
raziskovanje narave, ki je
Dobrno širokogrudno obda-
rila. Strah, da bi kateri trimč-
kar-začetnik zašel, je odveč,
saj je steza označena s sme-
rokazi, ki varno vodijo do
končnega cilja.
Da je trimska steza v Dobr-
ni resnično dobro vzdrževa-
na, potrjujejo tudi upehani
in oznojeni obrazi številnih
trimčkarjev, s katerih je,
kljub utrujenosti, moč ra-
zbrati zadovoljstvo.
Pa še zanimivost iz Dobr-
ne, ki priča o domiselnosti
zdravilišča obenem pa doka-
zuje, kako se lahko nekatere
naravne prednosti, seveda
ob določeni meri požrtvoval-
nosti in dela, izkoristijo sebi
v prid. Pred nedavnim je na-
mreč zdravilišče postalo cen-
ter za športno rehabilitacijo,
kjer si nabirajo novih moči
poškodovani športniki, zla-
sti smučarji. Le-ti imajo na
razpolago posebne trim ka-
binete z ustreznimi rekrea-
tivnimi pripomočki, ki
športnikom omogočajo raz-
gibavanje mišic in pridobi-
vanje telesne vzdržljivosti in
moči, kakršno so imeli pred
poškodbo.
NA GRIČKU TRIM V
GOSTIŠČU
Ena izmed bolje urejenih
trim stez na celjskem ob-
močju je tista na Gričku.
Obiskovalcev ni ravno veli-
ko, večina se jih ustavi le v
restavraciji, manj pa se jih
odloči za obisk steze. Ves čas
pa je zasedeno igrišče za no-
gomet. Ljudje, ki preživijo
popoldne na Gričku, so z
urejenostjo še kar zadovolj-
ni, čeppav menijo, da bi bilo
lahko še boljše.
Danilo Štuflek iz Celja je
skrbnik steze: »Ves dan
imam dovolj dela, saj je tre-
ba kar naprej pospravljati
odpadke, ki jih ljudje odvr-
žejo, večkrat moram tudi po-
kositi travo in se s katerim
izmed kmetov dogovoriti, da
jo pride iskat. Pravkar pritr-
jujemo ograjo okoli nogo-
metnega igrišča, da bo zadr-
ževala žogo. V načrtu pa je še
ureditev pobočja nad igri-
ščem, da ne bo nanj tekla vo-
da, kadar dežuje. Vendar so
težave z nabavo materiala.
Pa tudi na sami stezi bi lah-
ko postavili še kakšno telo-
vadno postajo.«
Nikola Perkovič iz Celja:
»Včasih sem prišel večkrat
na Griček, letos pa malo-
kdaj. Trim steza se mi zdi
dobro vzdrževana, saj so te-
kaško pot posuli s peskom,
da ob deževju ni blatna,
igrišč pa je premalo. Pravkar
smo morali prenehati z igra-
njem nogometa, ker je prišla
večja skupina igralcev in nas
enostavno izrinila. Vesel
sem, da so po dolgem času le
obnovili restavracijo, ki je
nekoč že privabljala Celjane.
Pa še prav prijetno je bilo!«
Nataša Kompan in Lilja-
na Tripič iz Celja: »Večkrat
prideva sem na Griček, ven-
dar se ustaviva le v restavra-
ciji, da si malo odpočijeva.
Najin trim je namreč kotal-
kanje in ko se pripeljeva z
Otoka, sva potrebni okrepči-
la. Na trim stezi pa že nekaj
časa nisva bili, vendar je bila
ob najinem zadnjem obisku
videti precej neurejena. Saj
ni skoraj nič drugega kot le
tekaška steza!«
Ivan Jeram iz Celja uprav-
nik strelskega doma na Grič-
ku: »Čeprav je čas dopustov,
se jih za obisk trim steze ne
odloči veliko. Nekaj tekačev
vidim že pred šesto uro zju-
traj ali pa proti večeru, več
obiskovalcev pa zaigra nogo-
met. Tudi strelci ob petkih
namesto s puško streljajo z
žogo proti golu. Stezo ZTKO
dobro vzdržuje. Nazadnje so
avtomobilom zaprli dostop
na zelene površine, saj so ne-
kateri vozili kar po tekaški
stezi. Tisti, ki se pridejo
okrepčat v restavracijo pa se
pritožujejo, da jo prehitro za-
prejo.«
UNIČENA STEZA NA
HUDINJI
V prijetnem gozdiču nad
Hudinjo v Celju je bila nekoč
trim steza. Toda lepi časi, ko
so krajani še lahko nabirali
kondicijo in si v gozdu malo
oddahnili, so že zdavnaj mi-
mo. 2e dve leti so vidni le še
ostanki  telovadnih   postaj.
Marjeta Fajfer, zaposlena v
krajevni skupnosti Hudinja
in Gaberje pravi, da so se
krajani pogovarjali o obnovi-
tvi steze, vendar doslej ni bi-
lo sklenjeno nič natančnega.
Po načrtih naj bi jo obnovili
mladinci, sredstva pa bi pri-
spevala krajevna skupnost.
Vendar se mnogi bojijo, da
bi se ponovila stara zgodba,
da bi stezo zopet uničili. Po
prvih dveh razdejanjih je za
popravilo poskrbela ZTKO
Celje, po tretjem pa je obu-
pala in stezo prepustila kra-
jevni skupnosti, ki očitno ne
ve, kaj naj z njo počne. Neka-
teri krajani se niti ne spo-
mnijo, da je bila na Hudinji
kdaj trim steza, drugi pa me-
nijo, da bi bila ponovna ure-
ditev le-te potrebna, vendar
bi morali zaposliti skrbnika,
ki bi stezo varoval. Kakorko-
li, v teh dneh so v gozdu naš-
li svoje igrišče otroci iz vrtca
in vzgojiteljice pravijo, da se
v senci dreves dobro zaba-
vajo.
PTIČI UPORABNIKI
TRIM STEZE
Slike laške trim steze ni-
smo posneli. Preprosto zato,
ker ni bilo kaj posneti. Na-
prave je že davno preraslo
grmovje, gozdna pot je mar-
sikje postala neprehodna. S
pozabljenih lesenih ogrodij
se oglašajo ptiči, ki so ostali
edini njihovi »uporabniki«.
Ko je val takšnih in dru-
gačnih trimskih stez prepla-
vil Slovenijo, so se tudi v La-
škem odločili, da v gozdičku
na levem bregu Savinje po-
stavijo svojo trim stezo. Ta-
krat se je zdela skoraj neob-
hodno potrebna, če so
v korak s časom na po
rekreacije. Prve reakc
čanov in predvsem ml
ki so takrat rrlnožičn
skovali svojo najnovej
dobitev, so kazale, da
poteza upravičena,
prvo navdušenje je
splahnelo. Obiskovale
steze so bili vedno re
Ko za stezo ni bilo v^
manja, so tudi vzdri
pozabili nanjo. 2e do
nikogar več, ki bi skrl
njo, pa tudi skoraj ni
ki bi ga to kaj motilo.
To pa še ne pomeni;
ščani tudi sicer zanen
rekreacijo. Prav nasp
Množične trim akcije,
kršnekoli že so, so vse
bro obiskane. Tudi on
rane ure rekreacije prv
jo vedno več zdravei
kreiranja željnih ob!
Privlačnejša kot odd
trim steza, je postala ]
tek v bližnjem goz(
Mladina pa se najbolj n
šuje nad igrišči, kjer
igrajo nogomet, rokon
druge družabne športni
V laški občini se zato
vsem trudijo, da bi vsi
selek dobil travnato ali
tirano igrišče, na katen
se zbirali za šport navd
občani.
Propadla trim steza,
tero očitno nihče ne žal
torej ostala le muha
dnevnica.
NA TRIM STEZO P
GOBE!
V Preboldu so leta
naredili prvo trim ste
celjskem območju. T'
NovM ograja okoli nogometnega igrišča na Gričku, da bo
iofM prej našla gol, kot pa rob igrišča.
Danilo Štuflek je oskrb-
nik celjske trim steze na
Gričku.
Nikola Perkovič vzdržu-
je telesno pripravljenost na
trim stezi.
Ivan Jeram ni najb^\
dovoljen    z    obiskO\
športnega     središči
Gričku.
^INKE DO SOTLE - OD RINKE DO SOTLE - OD RlNKE DO SOTLE - OD RlNKE DO SOTLE - OD RINKE PO SOJ
IŠEM CELJSKEM OBMOČJU
i Ml PA
mATNE!
tiočju? Kako so vzdrževane in še posebej
^jso Mm steze in komu so namenjene? Ali Je
^ nudi prav vsakemu človeku primerno
m ? To Je samo nekaj vprašanj, ki so nas
pmala vse trim steze na širšem celjskem
idinsko stran v Novem tedniku.
Po kotalkanju v mestu še obisk Grička, klepet in hladno pivo, trim steza pa ostane za
kdaj drugič
ibila ta steza vzdrževana s
močjo vseh krajanov, ki
I je vodil za trimsko de-
most vedno pripravljeni
lanji sekretar TKS Žalec
li Vidmajer.
V tistem času je veliko kra-
lov Prebolda in drugih
šlo prosti čas za rekreacijo
tej stezi, toda sčasoma je
[veselje skoraj popolnoma
|nrlo. Steza je postala za-
Iščena, ni se našel nihče, ki
j jo bil pripravljen vzdrže-
^i, Tako je kmalu po poteh
jfelo rasti grmičevje, ob-
Btneži pa so pokradli tudi
il orodja. Zdaj steza kaže
wobo grobišča, kjer naj bi
k trim steza. Toda vse le ni
|ko slabo, kot zgleda na
vi pogled: prizadevni kra-.
fii, ki so bili letos najboljša
fajevna skupnost na po-
ročju rekreacije v Sloveniji,
se odločili, da bodo z
iruženimi močmi obnovili
oraj že zamrlo dejavnost.
[Včasih je v enem tednu
biskalo preboldsko trim
lezo tudi po 400 oseb. Da-
es na njej ni nikogar več. Ce
p je že kdo, pa je tja slučaj-
ih zavirpo gobe!
Trim stezo v Šempetru so
»redili leta 1974, prav tako
M na Polzeli. Tudi v teh
Nih trimska dejavnost po
'fetni zagnanosti zamira,
'se manj in manj je tistih, ki
f odločajo za izkoristek pro-
'^ga časa za vadbo na trim
'^zi- Čeprav so njihove lo-
^cije zelo primerno izbrane
* svežem zraku in daleč od
pa ni nikogar, ki bi te
'^ze vzdrževal. Upamo, da
^bodo krajani kot so se v
■feboldu odločili, da bodo
'^''0 z lastnimi močmi ob-
novili, to storili tudi v Sem-
*tru in na Polzeli.
[Zdrževanje in
^OBRO obiskana!
.y Rogaški Slatini imajo
f"ii stezo speljano na griču
j^^ina. Dolga je tisoč me-
višinske razlike je sto
[?trov, ima devetnajst
•kontrolnih« postanj - od te-
dvanajst opremljenih z
Jodjem. Proga je prirejena
.'^O- da obiskovalci izmeno-
j^^ečejo in hodijo, na vme-
j ''^ postajah pa se lahko do-
j^^ra razgibljejo na krogih,
J^govih, raznih pripravah
\j '^^'iganje uteži, preskok...
i^.!^ravljalci trim steze, Sport-
g^P^rk zatrjujejo, da je pro-
Pfirejena tako občasnim
rekreativcem, tistim stalnim,
kot tudi športnikom, ki po
seveda nekoliko težjem pro-
gramu vadbe dobijo zadovo-
ljivo kondicijo.
Rogaška trim steza je ena
najbolje vzdrževanih v regiji.
Temu je vzrok predvsem v
tem, da ima stalnega uprav-
Ijalca, športni park, ki skrbi
še za ostale športne objekte v
kraju, in to, da je vselej do-
bro obiskana. Na Janino si
namreč hodijo nabirati no-
vih moči gostje zdravilišča,
domačini in številni športni-
ki, ki si tako nekoliko pope-
strijo običajno vadbo.
Dobro opremljeno in vzdr-
ževano stezo bi si poleg obi-
skovalcev, ki tu nabirajo no-
ve moči in se sprostijo po
napornem delu, lahko ogle-
dali tudi predstavniki neka-
terih telesno-kulturnih
skupnosti v regiji; morda bi
potem le nekoliko bolje po-
skrbeli za domače, pogosto-
ma povsem zaraščene in ne-
prehodne proge Prav tako
pa bi veljalo oditi v Rogaško
Slatino tudi tistim, ki meni-
jo, da je trim steza odvečna
in predraga za njihov kraj.
Ob stalnem delu namreč
vzdrževanje le ne znese toli-
ko, ljudje pa imajo primeren
kraj, kjer se lahko sprostijo
in razgibljejo vsaj ob koncu
tedna. Želja in tudi zahteva
do nas vseh pa je, da prihaja-
mo ob ponedeljkih sveži in
spočiti na delo. Kajne?
Matjaž Kosmač: »Na
trim stezi v Preboldu nisem
bil že najmanj dve leti. To
pa zaradi tega, ker študi-
ram v Mariboru in pa ker na
stezi še manjka veliko oro-
dja, skratka zelo je zapušče-
na. Če bi imeli koga, ki bi to
stezo vzdrževal, bi se seve-
da več ljudi, prav tako tudi
jaz, odločilo za trimsko de-
javnost.
zanimivo samo
dokler je novo?
Konjičani se radi navdušu-
jejo za vse kar je novo, pa je
včasih vseeno, če je tisto no-
vo tudi dobro in zanimivo.
Nekdanje nezaupanje do no-
vosti kaže da so mlade gene-
racije premagale, ob tem pa,
kakor da so pozabile na neko
dobro lastnost starejših Ko-
njičanov - vztrajnost navad.
Tako je tudi s trimsko stezo.
Kar nekaj let je že minilo,
kar je zgradila telesno kul-
turna skupnost občine Slo-
venske Konjice, ali še bolj
prav, odred tabornikov He-
roja Bračiča, vabljivo trim-
sko stezo. Okoli 1000 metrov
je dolga, vodi pa od zgornje-
ga dela športno-rekreacij-
skega centra v Slovenskih
Konjicah mimo nekdanje
graščine in vodovoda v gozd
po pešpoti proti staremu gra-
du, kjer zopet zavije navzdol.
Pravzaprav je to pot, ko še
nismo govorili o trimu. Ču-
dovita pot je to. Odkar je ta
pot trimska steza, je seveda
obogatena z ustreznimi na-
pravami za razgibavanje.
Toda...
Stezo so nekaj časa skrbno
vzdrževali taborniki in nato
učenci osnovne šole Pohor-
ski odred. Takrat je bila tudi
kar množično obiskana. Naj-
bolj pogosti gostje so bili ta-
borniki in šolarji, pa tudi sta-
rejše je bilo mogoče cesto vi-
deti na njej. No, pa je prvo
navdušenje zamrlo. Počasi,
neopazno, se je manjšalo šte-
vilo obiskovalcev, tudi z
vzdrževanjem ni vse tako
kot bi moralo biti. Zdaj, sre-
di poletja in počitnic to sicer
ni tako grozno zaskrbljujoče,
saj ljudje iščejo rekreacijo
bolj ob vodi, šolarji in tabor-
niki pa so se tudi razkropili.
Na trimski stezi pa trava ve-
selo raste, cveti in se že tudi
suši. Nihče je ni pokosil, po-
hodil pa tudi ne. Za redkimi
trimaši se hitro dvigne. Vab-
ljivo stoji samo res lična na-
pisna tabla ob začetku steze,
naprej pa ...
Žal, tudi v Slovenskih Ko-
njicah trimska steza ni izpol-
nila pričakovanj tistih, ki so
jo zgradili in zanjo skrbeli.
Kot muha enodnevnica je bi-
lo navdušenje zanjo. Pa je
vanjo vgrajenih precej uric
in mladega znoja. Ne temu
ne stezi pa se Konjičani ne
žele odpovedati. Resno ra-
zmišljajo, kako bi se dogovo-
rili in pritegnili na stezo ra-
zlična društva, družbene or-
ganizacije in delovne organi-
zacije. Mlade in stare, vse, ki
jim je mar zdravje, ki ljubijo
gozdne steze, ki radi prislu-
hnejo ptičjemu petju in si
spočijejo oko sredi zelenja
Konjiške gore. Takih pa v
Slovenskih Konjicah ne
manjka!
»TRIMSKI«
ZAKLJUČEK
To so zapisi o trim stezah
na širšem celjskem območ-
ju. Seveda v njih niso zajete
vse trim steze, kajti za vse -
žal - niti ne vemo oz. pri
vprašanih nismo uspeli do-
biti ustreznih in zanesljivih
podatkov. Zapisi so zanimivi
in prepričani smo, da bomo
marsikomu dali »misliti«!
Ali so trim steze res »muha
enodnevnica«? Ali trim stez
res ne potrebujemo? Ali trim
steza zahteva predrago vzdr-
ževanje? Podobnih »ali« bi
lahko zapisali še več.
Dejstvo je eno, da je trim
steza odlična oblika za
izboljševanje in vzdrževanje
telesne vzdržljivosti. Trim
steze so v gozdu ali ob njem,
kjer je odličen zrak, lepa na-
rava in druge prednosti, ki
jih sredi delovnega mesta in
mestnega betona nimamo.
Mirno lahko zapišemo, da
smo se po začetni zagnanosti
znova »pokomotili«. Trim
steze nam niso več tako zani-
mive, kot so nam bile v za-
četku. In še nekaj se je poka-
zalo: žal še vedno nismo
takšni, da bi postavljene ob-
jekte za pridobivanje kondi-
cije in moči samo UPORAB-
LJALI, ne pa tudi ODNE-
SLI ali POŠKODOVALI in
tako osiromašili trim stezo.
Trim steze so najcenejša
oblika za pridobivanje tele-
sne vzdržljivosti, kjer lahko
sodeluje prav vsak od do-
jenčka do moža ali žene v
najvišjih starostnih letih.
Vsak po svoje pač! Za vse to
tudi ni potrebna POSEBNA
(tudi draga) športna oprema.
Dovolj so že copati in trener-
ka, možno pa je vse skupaj
opraviti tudi kar v »civil-
nem« oblačilu. Verjetno pa
nam oblačil ne manjka, pač
pa nam manjka VOLJA in
ZAVEST, kako potrebno je
gibati, telovaditi, teči, skrat-
ka vzdrževati svojo telesno
pripravljenost zaradi lažjega
sodelovanja v primeri težjih
naravnih ali drUgih nesreč.
Današnji zapisi so žal veči-
noma žalostna podoba začet-
nih prizadevanj, načrtov in
hotenj. Kaj storiti za bodo-
če? Akcija je v nas samih.
Mnoge družine ob koncu te-
dna ne vedo - KAM? Naj
gredo do bližnje steze v gozd
na svež zrak po boljšo tele-
sno pripravljenost! Morda pa
bi za začetek kazalo organizi-
rati nekaj »poskusnih« ne-
deljskih organiziranih akcij
- DOBIMO SE NA TRIM
STEZI in to dopolniti s kakš-
no družabno igro! Sicer je pa
tako: dokler sami ne bomo
uvideli potrebo po »trimčka-
nju« tudi nobena akcija ne
bo kaj posebnega zalegla. In
drugo: če so že trim steze jih
vsaj pustimo pri miru in ne
odnašajmo pripomočkov za
vaje ali jih namenoma po-
škodujemo.
Narava da, mi pa žal pre-
večkrat ne!
To je naslov današnjega
zapisa in mislimo, da se ni-
smo zmotili!
Veseli bi bili, če bi tudi ta
zapis vplival na to, da bi le
spoznali vse prednosti trim
stez in vaj v naravi!
»Trimsko« stran
šo pripravili:
TATJANA PODGORŠEK.
ANDREJA LESNIK
SAMO VRSTOVŠEK
IVANA FIDLER
NADA KUMER
MILENA B. POKLIC
TONE VRABL
Tudi to je »trim", sicer ne na pravi trimski stezi, vendar na igrišču. Trim ni potreben
samo športnikom, ampak tudi in zlasti vsem ostalim. Torej bi bilo dobro posnemati vrle
fante na fotografiji...
OD RINKE DO SOTLE - OD RINKE DO SOTLE - OD RINKE DO SOTLE - OD RINKE DO SOTLE - OD RINKE DO SOT
14. stran - NOVI TEDNIK
št. 31 - 5. avgust 1982
KLEPET SREDI PŠENIČNIH POLJ
NJIVE ZA B. TURNŠKA
V TZO Prebold zanje s kombajnom pšenico
Konec prejšnjega tedna
smo ga srečali v Matkah. V
gostilno Jožice Vitanc Pri
gasilcu v idilični vasici v
mrzliškem grabnu je kom-
bajnist Branko Turnšek
skočil na sendvič in požirek
pijače. Žetev se je sicer bli-
žala h koncu, toda Branka
je kljub temu čakalo še pre-
cej dela.
- Kje vse žanjete?
»Na celem območju Pre-
bolda. Od Kaplje vasi do
Matk. Ker imamo v naši TZO
le en kombajn, je delo zares
naporno. Žanjem od jutra do
večera.
- Koliko njiv boste poželi
v teh dneh?
»Natančnega števila se niti
ne spomnim. Prepričan pa
sem, da najmanj sto petde-
set.
- Pri tem pa bi bili radi
vsi čim prej na vrsti...
To je res in ljudi je treba
razumeti. Je pa tudi res, da
vsem naenkrat ni mogoče
ustreči. Po svojih močeh se
trudim, da bi v čim krajšem
času požel čim več. Nekateri,
ki niso prišli takoj na vrsto,
so se jezili, ko pa sem prišel
žet, so se pomirili in bili za-
dovoljni, ko je bilo delo kon-
čano.«
- Koliko morajo kmetje
plačati za žetev?
»1500 dinarjev na uro.«
- Se vam zdi to veliko?
»Poceni res ni, vendar je še
vedno bolje kot pa ročna že-
tev. Ce pa pomislimo, da da-
nes stane vreča krmil že tudi
1200 dinarjev, potem to ni
veliko.«
- Kakšna je bila letina?
»Na našem območju odlič-
na. Kmetje so odali veliko
več pšenice kot so bili po-
godbeno obvezani. Največ
pšenice je pridelal Vlado
Svet iz Kaplje vasi, najboljši
pridelek pa je imel kmet Ri-
bič. Njegov pridelek je zna-
šal sedemdeset centov na
hektar.«
- Kakšno je bilo vreme v
času žetve?
»K sreči kakšnih posebnih
težav ni bilo. Vreme je bilo
kot nalašč za žetev. Zato je
bilo treba biti s kombajnom
na njivah po cele dneve. Ne-
kajkrat mi je na pomoč pri-
skočil tudi upravnik pre-
boldske TZO Ivan Stepiš-
nik.«
- Kakšen bo vaš osebni
dohodek zdaj, ko ste delali
cele dneve?
»Okrog 20.000 dinarjev.
Branka Turnška nismo ho-
teli več motiti. S kombajnom
se je odpeljal na drugo njivo.
Ko bo konec žetve, bo na
vrsti že obiranje hmelja.
Spet bo delal cel dan. Bran-
ko je namreč tudi traktorist.
Pa ne le to. Pozimi orje sneg
- pa saj ni mogoče našteti
vsega. Tam je, kjer ga potre-
bujejo. Kmetje ga imajo radi
in mu zaupajo. Letošnjo leti-
no hmelja ocenjujejo kot do-
bro. Hmelja bo sicer zaradi
toče nekoliko manj, kolikor
pa ga je ostalo, je kakovo-
sten. In še to. Tudi Branko
meni, da bi bilo morda bolje,
če bi kmetje plačevali žetev
pšenice s samo pšenico in ne
z denarjem. Tako bi je oddali
še več. V času, ko je ZIS
sprejel sklep o uvozu 600.000
ton pšenice, bi bil takšen
ukrep še kako na mestu.
SUKA, KI JE NE VIDIŠ VSAK DAN
Takšna slika, da bi trije telički naenkrat sesali mleko pri svojih materah, se ne nudi vsak
dan, še posebej ne v hlevu, ki nima prostora za veliko glav. In vendar sem jo ujel na film in
to pred dnevi v hlevu Hermana Kamenika na Hudinji pod Roglo.
Sicer pa se je Lizka, krava na desni, izkazala že lani. Bila je breja in še nekaj dni preden
naj bi po računih in ocenah dala na svet novo življenje, je še bila na pašniku pod Roglo. Ko
se je vrnila domov, kmet ni opazil na njej nobene spremembe. Ker je mislil, da je zdaj
prišel njen čas, jo je naslednji dan zadržal v hlevu. Krava pa je postala nemirna in ko je
gospodar bolj pozorno pogledal njeno vime, je spoznal, da je že povrgla. Torej, zunaj, na
pašniku. Takoj jo je spustil iz hleva in krenil za njo. Lizka je dokaj hitro stopala v breg. Po
uri takšne hoje, je naenkrat obstala in zamukala. Z roba gozda se je oglasil teliček. Krava je
hitro stopila k njemu in mu dala piti prvo mleko. Teliček je bil močno izčrpan, toda navzlic
temu je premagal tudi pot do domačega hleva. Medtem se je večkrat ustavil in počival.
Zmagalo je življenje in Lizka je takoj sprejela svoje materinske obveznosti. Teliček, rojen
na pašniku, je rasel in se dobro razvijal...
M. B02IC
KLJUB TOČI ODKUP DOBER
V občinah celjske regije se
žetev v teh dneh bliža koncu.
Ponekod že mlatijo, v Šmar-
ju pa na primer načrtujejo,
da bodo dela zaključili do
sredine avgusta. Večjih za-
stojev pri žetvi ni bilo, le po-
nekod se pritožujejo nad
premajhnim številom kom-
bajnov, ki so si jih morali
sposojati pri kmetih.
SOZD Merx je odkup do-
bro organiziral, saj so kmetje
lahko prodali pšenico na pet-
desetih mestih. Uvedli so ce-
lo nočno izmeno, da ne bi
prišlo do zastojev. Pridelek
je kvaliteten, siliranje ovira
le vlaga, ki jo je v pšenici
preveč.
Doslej je Merx odkupil
3050 ton pšenice, kar je pri-
bližno 82 odstotkov od načr-
tovane količine. Menijo, da
bodo dosegli 90 odstotkov
pogodbenega odkupa, pri-
manjkljaj pa je zlasti v tistih
občinah, kjer je pridelek uni-
čila toča. Tako so iz šentjur-
ske občine doslej odkupili le
25 odstotkov od količine, ki
so jo načrtovali, iz šmarske
pa 57 odstotkov. V Šentjurju
skušajo izgubo nadomestiti s
pridelkom nepogodbenih
kmetov in z zamenjavo koru-
ze s pšenico, v Šmarju pa na-
črtujejo do konca žetve še 30
ton pridelka, s čimer so gle-
de na neugodne vremenske
razmere zadovoljni. Tudi v
celjski občini je zaradi toče
odkupljeno le 43 odstotkov
od načrtovane količine. Z
boljšim odkupom se lahko
pohvalijo v žalski občini,
kjer je realizacija 78 odstotna
in v laški, kjer je prišlo do
precejšnjega osipa, saj je bila
pšenica ob žetvi prezrela,
vendar je odkup dosegel 84
odstotkov od načrtovanega.
Najboljši rezultati so v konji-
ški in velenjski občini, saj je
Merx odkupil od zadrug v
prvi 93 odstotkov pšenice, v
drugi pa 95 odstotkov od po-
godbene količine.
TATJANA PODGORŠEK
RAKEmi >>DEŽNIK<(ZA KMETIJCm
Prav zaradi tega je ob radar-
ju tudi takoimenovani »ope-
rativni center« sistema
obrambe pred točo. V tem
centru se določa položaj
oblaka ter vsi podatki za
strelce z raketami. Radarski
operativni center je z radij-
sko zvezo povezan s posa-
meznimi strelnimi mesti, ta-
ko da strelci z raketami ali
piloti v letalu, dobijo sproti
točne podatke o tem, kaj jim
je storiti. V času nastanka to-
če je časa za pravočasno
ukrepanje, to se pravi za iz-
strelitev raket, približno 4 do
8 minut. Tu pa pride do izra-
za usklajenosti delovanja
vseh, operativnega centra in
strelcev z raketami. Kljub
vsej moderni tehniki je tudi
v sistemu obrambe pred to-
čo najbolj pomemben dejav-
nik - človek.
Rakete, posebno pa njiho-
ve tehnične karakteristike so
pomemben dejavnik v
obrambi pred točo. V pri-
merjavi z letalom, ki težko
leta med nevihtnimi oblaki,
je raketa uspešnejša. Raketa,
ki zanese srebrov jodid v ne-
vihtni oblak in ga hitro raz-
prši, je uspešnejša zato, ker
svojo nalogo opravi v nekaj
sekundah. Izstreliti jo je moč
točno v določen del oblaka
in ob natančno določenem
času. Letalo pa potrebuje za
tako nalogo veliko več časa
in lahko zamudi najustrez-
nejši trenutek. Zato se veči-
na braniteljev pred točo od-
loča za rakete, čeprav so za
njih potrebna ustrezna strel-
na mesta in na vsakem, v ča-
su neviht dan in noč priprav-
ljen strelec, navadno najbliž-
ji kmetovalec.
Obramba pred točo se je
močno razmahnila po svetu
v zadnjih dvajsetih letih,
skladno z razvojem meteoro-
logije in tehnologije. Vodi
Sovjetska zveza, kjer so naj-
prej uvedli obrambo s so-
dobno radarsko in raketno
tehniko. Samo v Moldaviji in
Gruziji branijo 4 milijone
hektarov najplodnejšega po-
dročja, toča pa jim povzroča
3 do 4 krat manj škode kot
na nebranjenih področjih.
Tudi v ZDA branijo pred to-
čo znatne površine, vendar
ne z raketami, temveč z le-
tali.
Evropske države - Francija,
Švica, Bolgarija, Italija, Mad-
žarska in Španija, uvajajo ali
pripravljajo obrambo pred
točo z raketami. Podobno
Argentina, Mehika in Kana-
da. Le v Južni Afriki še upo-
rabljajo za to letala, podobno
kot ZDA.
IZDATEK, KI SE
OBRESTUJE
Po približnih ocenah se z
dobro organizirano raketno
obrambo zmanjšuje nevar-
nost škode v kmetijstvu za
70 do 80 odstotkov. To je v
povprečju več 10-krat ali tu-
di 100-krat toliko, kot stane
obramba pred točo. Seveda
preostalih 20 odstotkov še
vedno povzroča dvome o
smotrnosti obrambe pred to-
čo. Kako odveč so vsaki dvo-
mi, nas ne prepriča samo
škoda, nastala ob zadnjem
neurju s točo, temveč nam to
dokazuje tudi preprost pri-
mer. Leta 1979 je v sedmih
mariborskih občinah toča
povzročila škode za 127 mi-
Ijonov dinarjev, medtem, ko
je stalo vzdrževanje sistema
za obrambo pred točo 6 mi-
Ijonov dinarjev na leto.
S šestcevne izstrelitvene rampeje proti oblakom poletela ■
raketa, ki bo v 28 sekundah dosegla jedro točonosnega,
oblaka in vanj razpršila srebrov jodid. j
Piše:
SANDI KERSTEIN
IZ ŠENTJURJA
V SELCE
Tudi otroci iz šentjur-
ske občine letujejo na
morju. Šentjurski Vzgoj-
no izobraževalni zavod je
pobraten s sorodno vzgoj-
no organizacijo iz Karlov-
ca, Le-ta je za otroke iz
šentjurske občine odsto-
pila nekaj prostih zmog-
ljivosti v svojem domu v
Selcah na morju, kjer po-
teka tudi šola v naravi, ki
traja en teden, letovanje
pa dva.
Trenutno je na morju
130 otrok iz različnih šol v
občini, 7. avgusta pa jih
bo zamenjalo 100 drugih.
Tako bo vse do 4. septem-
bra, ko se bo z letovanja
vrnila zadnja' skupina
otrok.
Cene za oddih otrok na
morju so različne, in sicer
za šolo v naravi 1420 din,
za letovanje pa od 500 do
4300 din.
Ker gre za zamenjavo
letovanj, oziroma za vezi
med dvema vzgojnoizo-
braževalnima zavodoma,
je potrebno dodati, da bo-
do lahko otroci iz Karlov-
ca v zimskih počitnicah
prišli na smučišča v šent-
jursko občino, oziroma v
brigadirski dom v Šentvi-
du pri Planini.
MP
ZAVAROVALNA
SKUPNOST
»TRIGLAV«
OBMOČNA
SKUPNOST CELJE
OPOZARJA
LASTNIKE
TRAKTORJEV
Novi republiški zakon o
varnosti v cestnem prome-
tu, ki je začel veljati 20. fe-
bruarja, obvezuje lastnike
oziroma uporabnike trak-
torjev, da jih zavarujejo za
avtomobilsko odgovornost.
S sklenitvijo tega zavaro-
vanja dobi zavarovanec po-
kritje za škodo, katero pov-
zroči s svojim vozilom na
tujih osebah ali stvareh. V
primeru, da zavarovanje ne
bo sklenjeno do 20 avgu-
sta, bo zavarovalnica od ta-
krat naprej oškodovancu,
kateremu bo povzročena
škoda z nezavarovanim
tratkorjem kljub temu zave-
zana plačati odškodnino,
to pa nato izterjati od pov-
zročitelja škode.
Zavarovanja se sklenejo
za registrirane traktorje,
kot že do sedaj, ob regi-
straciji. Za kmetijske trak- i
torje se zavarovanja lahko
sklenejo na vseh predstav-
ništvih zavarovalne skup-
nosti Triglav, oziroma na
krajih, kjer se bodo vršili
tehnični pregledi traktor-
jev.
Istočasno Zavarovalnica
TRIGLAV tudi priporoča
vsem, ki še nimajo skle-
njenga kasko zavarovanja
traktorja, da ga čim hitreje
zavarujejo. Tako si zavaru-
jejo svoje premoženje za
škode, ki so ravno pri tej
vrsti vozil pogoste.
3i - 5. avgust 1982-
NOVI TEDNIK-stran 15
ILATOPOROČENCA FRANC IN LEOPOLDINA NOVAK
IILA JE PRAVA OHGET
Isak dan pride kateri od otrok
Ipoznala sta se pred
linpetdesetimi leti - on
pec ona dekla pri lastni-
1 opekarne na Brežicah.
;o pozneje sta se poročila
b se jima je rodil že tretji
ok, sta se 1937. leta prese-
V Celje. Na Anskem
lu, v stoletja stari hiši, sta
uredila dom v katerem je
vekalo na svet še pet
ok.
Vancu in Leopoldini po
Tiače Kristini Novak je
fa leta po poroki šlo bolj
ko - revna sta bila kot
kvena miš, garala pa sta
t vsak preprost človek v
lih časih. Nekaj juter vino-
dov, ki sta jih imela v Ce-
in s tem viničarstvo je ji-
pokazalo lepšo pot v živ-
ije. Imela sta še tri krave,
konje, nekaj prašičev in
dne roke. Po osvoboditvi
leta se je Franc zaposlil v
lu in opustil viničarstvo.
mlje ni bilo toliko kot
Ejšnja leta, vendar s plačo,
ddno ženo in z ljubeznijo,
je vseskozi spremljala
in zakon, je šest otrok, ko-
likor jih je preživelo, spravil
do kruha. »Imam pet sinov
in hčerko. Vzgajal sem jih
kar strogo. Danes sem pono-
sen nanje«, pravi Franc, ki
ima še deset vnukov in tri
pravnuke. Zato je bilo veselo
24. julija, ko so praznovali
zlato poroko, ki so jo pripra-
vili hčerka in sinovi. Čez šti-
rideset gostov je bilo, jedače
in pijače na pretek, rajanju
ni bilo ne konca ne kraja -
prava ohcet.
Novakova živita sama na
Anskem vrhu. Otroci jima
prihajajo pomagat. Ne mine
dan, da ju tudi kateri od ta
mlajših ne bi prišel obiskat.
Edino kar jima greni življe-
nje na stara leta, so sanitari-
je. Nemalo prošenj sta napi-
sala, da bi jima vsaj to uredi-
li, saj še vedno nimata kopal-
nice, sanitarije pa so za hišo
na »štrbunk«. Vodo sta si sa-
ma napeljala. Včasih sta ho-
dila na studenec. Kristina se
še sedaj spominja, kako hu-
do je bilo pozimi, ko je mora-
la skidati sneg s stezice, ki je
peljala do potočka. »Danes
se naši znanci čudijo, kako
sem vse to preživela. Sest
otrok, živina, njive, mož v
službi. Hudo je bilo«, pravi
Kristina, kateri res nihče ne
bi prisodil, da je praznovala
že svojo zlato poroko.
En sin živi v Nemčiji, eden
v Franciji, ta ni mogel priti
na praznovanje, toda čestit-
ko s pozdravi je poslal. Franc
je obiskal že oba sinova, več-
krat se je z njima, pa tudi z
drugimi otroci, odpeljal na
morje. Kristina pa nerada
potuje, ker ne prenese vož-
nje. Pa pravi Franc: »Saj ti še
morja nisi videla,« žena pa
hudomušno odgovori: »Ti se
pa lažeš. Sem ga že videla -
po televiziji«. Tako, ko ju
človek posluša, kako pripo-
vedujeta o svojem življenju o
svoji ljubezni, o otrocih, ka-
ko se njune misli dopolnjuje-
jo in kako sta še zmeraj zado-
voljna drug z drugim, ve, da
jima bo minilo še nekaj vese-
lih in srečnih skupnih let.
VVE
MEČAKOVO MAMO
MROŽA MLADEl
'^e v Strmcu pri Vojniku
l"'ašaš, kdo je starejša ženi-
''ki vsak dan prinese mle-
*v krajevno zbiralnico, že-
'^a, ki od spomladi do jese-
obdeluje »polje« kot ime-
ie svoje njive in pogosto
pridelke domov kar z
i^nim vozičkom, ženica, ki
Vedno dobre volje, vam
'do povedali, da je to Mate-
•^ova mama iz Polž. Do-
'^hotna drobna ženica be-
['las, malo sključena od te-
■^et, Jožefa Marguč, rojena
'^tnik, je pričela svojo živ-
^f>isko pot v Homcu 13.
'^•"ca 1896, v mesecu, ko
^^ete prvo cvetje, v mese-
ko začne tudi zemlja roje-
ni novo življenje.
p'\ 25. letih se je odločila
, skupno življenjsko pot z
^'^acem Margučem. V pri-
jazni leseni hišici z malimi
okenci je odraslo šest otrok -
Franci, Karli, Jure, Marija,
Jožica in Anica. Francija je
vzela vojna, kar je materi in
očetu zarezalo v srce ostro
bolečino. Otroke sta vzgajala
v poštenosti in delavnosti.
Za njih je bilo treba kruha, ki
jim ga je dajala mala kmetija,
poleg tega pa je mati šivala
in oče čevljaril. Koliko obla-
čil je bilo večkrat prešitih in
prekrojenih ter čevljev po-
pravljenih, da so odrasli.
Marsikateri grižljaj je mati
Jožefa raje namenila otro-
kom kot pa sebi. Z možem
Ignacem sta dočakala zlato
poroko. Nekaj let kasneje je
umrl v starosti 88 let. Otroci
so si ustvarili družine. Tako
ima danes Matečakova ma-
ma dvanajst vnukov in štiri
pravnuke, kmalu pa se bo
število še povečalo. Otroci jo
imajo radi, ona pa njih. Rada
jih tudi sama obišče. Kar peš
se odpravi na obisk, pa če-
prav je 10 km daleč. Za vsa-
kega ima prijazno besedo, za
vsakega najde kakšno do-
broto. Ce se ne smejejo usta,
so pa vedno nasmejane nje-
ne blage oči. Ne boji se dela,
ne boji se življenja, ljubi svo-
je otroke in še vedno živi za-
nje.
Takšna je Jožefa Marguč,
žena, ki ji življenje ni priza-
našalo, žena, ki je bila rojena
v prejšnjem stoletju, ki je
preživela dve vojni in ki je
pred časom v krogu svojih
vstopila v 87. leto življenja, v
87. pomlad.
MILENA MARGUČ
TEDEN
STAREJŠIH
v drugi polovici mese-
ca septembra bodo tudi v
šmarski občini organizi-
rali teden starejših obča-
nov. V tistem času bodo v
večjih krajevnih skupno-
stih organizirali predava-
nja o zdravi prehrani, o
boleznih starostnikov in
o preprečevanju teh bo-
lezni. Hkrati s tem bodo
pripravili tudi več šport-
nih in družabnih srečanj,
verjetno pa bo odprta tu-
di razstava ročnih del
upokojencev. Organiza-
torji, to sta občinska kon-
ferenca SZDL in Zveza
društev upokojencev pa
želijo, da bi se v organiza-
cijo in izvedbo tedna sta-
rejših občanov tvorno
vključil tudi Dom upoko-
jencev iz Šmarja pri Jel-
šah.
HMELJARJI
PRAZNUJEJO
Bliža se dan hmeljarjev.
Po številnih tekmah kos-
cev in grabljic kmečkih
igrah in podobnih veseli-
cah bo to prava poživitev.
Poznavalci sicer trdijo, da
je veselica veselica, pa če-
prav pred tem tekmujejo
kosci ali grabljice, da pa
je Dan hmeljarjev ven-
darle posebnost. Poseb-
nost je namreč v tem, da
je na tej veselici še naj-
manj hmeljarjev. Le-ti se
namreč pripravljajo na
obiranje hmelja. Konec
koncev je pa to ali tako
vseeno.
ALOJZ AGREŽ IZ ŽALCA -
JOK RANJENE SRNE
Lov in ribolov sta Alojzovi življenjski strasti
Zalčani dobro poznajo 62
letnega upokojenega inšpek-
torja milice Alojza Agreža -
neumornega ribiča in lovca.
Agrež niti na jesen svojega
življenja ne miruje. Brezde-
lja in malodušja, ki zajameta
ljudi po upokojitvi, ne poz-
na. Se vedno čil in krepak
možakar se je zapisal lovstvu
leta 1955. Zdaj je predsednik
Lovske družine Braslovče. V
njegovi delovni sobi so me z
zidov pozdravile nagačene
ptice. »Vendar«, pravi Agrež,
»mi lov ne pomeni zgolj tro-
fej. Bolj kot to uživam v
spoznavanju narave, v stiku
z njo in v medsebojnih sreča-
njih s člani lovske družine.
Vendar je lov povezan z veli-
ko hoje, jaz pa sem že bolj
prileten in okoren za zalezo-
vanje divjadi.« Poleg tega ža-
lostno ugotavlja, da je divja-
di vse manj, zaradi zidave in
širjenja stanovanjskih nase-
lij, zaradi krčenja gozdov...
Nizka divjad, srnjad in divje
svinje, ki so avtohtona divja-
čina v Savinjski dolini, ni-
majo več miru in so ogrože-
ne. Tudi naravni rezervati ne
pomagajo dosti!
Zazre se v steno in se zami-
sli, potem pa zamahrte z roko
in predlaga: »Pogovarjajva
se rajši o ribolovu, ta mi je
bolj pri srcu«. Robate, ostre
moške poteze se mu razleze-
jo v nasmeh. Pokaže mi red
za ribiške zasluge«. Samo še
zvezno odlikovanje manj-
ka«, pove brez trohice sa-
mohvale. V športnem ribolo-
vu je več idilike, manj giba-
nja, kar mu pri njegovih letih
bolj prija, voda ga pomirja,
ob njej pozabi na vse tegobe.
Cilj pravega ribiča ni čim
večji plen v njegovi mreži,
ampak predvsem vzreja rib,
obnavljanje ribjega pri-
manjkljaja, ki ga povzroča
športni ribolov. Agrež je ri-
bič že 31 let. Prve ribiške iz-
kušnje si je nabral pri celjski
ribiški družini, danes pa svo-
je znanje s tega področja ne-
sebično razdaja v šempeter-
ski ribiški družini, kjer
opravlja funkcijo sekretarja
skupščine. »Raznih funkcij
se nisem mogel nikoli ubra-
niti«, se posmeje. »Zato mi je
dan prekratek, če hočem
svoje delo dosledno opravi-
ti«. Kot ribič si prizadeva za
ohranjanje čistega okolja,
njegova gorečnost za neo-
skrunjenost narave je prese-
netljiva. Ko govori o mače-
hovskem odnosu ljudi do na-
rave, o onesnaženosti voda, o
pomorih rib, o divjih odlaga-
liščih, se iz njegovega glasu
luščita jeza in srd. O sebi ne-
rad govori, iz njegovih besed
veje skromnost. Ves čas po-
govora je v ospredju njegova
ribiška družina, njeno delo,
njene zasluge. Z njo se je
Agrež popolnoma poistove-
til. Pomeni mu drugi dom..
62-letni Alojz Agrež, strast-
ni ribič in lovec, s svojim
plenom - kapitalno postr-
vijo.
Pogovor nanese tudi na kri-
volov. »Da, nedovoljenega
ribolova je danes precej.
Divji lovci povzročajo veliko
škode v naših vodah, zato
smo jim stopili na prste z za-
konom o povračilu škode.
Odškodnina za ribe, ulovlje-
ne na kazniv način, je visoka,
tako da bodo nekateri dobro
premislili, preden se bodo
spustili v »ribarjenje v kal-
nih vodah«, kot ribiči imenu-
jemo krivolov.«
Ko sem ga ob slovesu pov-
prašala, zakaj je bil tako red-
kobeseden o lovu, zakaj mu
je ribištvo bolj pri srcu, je
zamišljeno odvrnil: »Nekoč
sem slabo ustrelil! Se danes
slišim jok ranjene srne...«
ANDREJA LESNIK
Štorklje na Blagovni
Štorklje, te dolgonoge in
na videz okorne ptice z dol-
gimi klinastimi kljuni so v
glavnem prebivalke našega
Pomurja, vendar so se posa-
mezne družine naselile tudi
drugod, kjer je več vodoto-
kov, ribnikov in močvirij.
Menda teče že deseto leto,
tako mi je pripovedovala
Lojzka, delavka na ekonomi-
ji na Blagovni odkar se je par
štorkelj naselil na vrhu di-
mnika opuščene hmeljske
sušilnice Kmetijskega kom-
binata na Blagovni. V bližini
je vrsta ribnikov celjskih ri-
bičev, trdo ob sušilnici pa je
važna asfaltirana prometna
cesta proti Celju.
Vsa leta prileti kot prvi sa-
mec in to okoli 15. marca, ki
z vztrajno prizadevnostjo
prične takoj z urejanjem
»stanovanja« to je gnezda za
bodočo družinico. Leto za le-
to se gnezdo nekoliko zviša
in zanimivo je, da ga doslej
še nobeden tudi najmočnejši
veter ni odnesel, kar pomeni
da so gradbene sposobnosti
štoreklj izredno solidne.
Samica prileti vsa leta pri-
bližno 10 do 14 dni pozneje
za samcem. Srečanje štork-
Ijinega para je nad vse pri-
srčno svoja ljubezenska ču-
stva izražata tako, da glasno
in dolgo štrkata s kljunom (v
Pomurju zavoljo tega pravijo
štorklji šrk). Sledi nekako
obredno klanjanje z dolgimi
vratovi, kar se res splača
ogledati, saj je nad vse pri-
srčno.
Jedilnik štorkelj je zelo pe-
ster - so pa to v glavnem me-
sojede ptice. Vzel sem si čas
in iz trinožnega zložljivega
lovskega stolčka z daljnogle-
dom na očeh opazoval štork-
Ijino iskanje hrane ob potoč-
ku, ki je odtok iz Gologran-
čevega   ribnika.   Vsi   gibi
štorklje so bili vseskozi
umirjeni - le tisti zadnji, ko
zagrabi plen je tak kot bi bil
izstreljen iz puške. Ujela je
kačo, verjetno je bila belou-
ška, ki jih je tam za potokom
dosti, ki je opletala iz štork-
Ijinega dolgega, ravnega, kli-
nastega in rumenega kljuna.
Ko je ta plen pospravila se je
počasi odpravila naprej ter
nedolgo za tem ulovila žabo,
ki je še komaj oddala zadnji
pridušeni kvak. Žabji kraki
so nemočno brcali iz kljuna,
nakar se je štorklja zagnala
in odletela na gnezdo, kamor
je mladičem odnesla plen.
Sedel sem tako, da sem z
daljnogledom dobro videl
tudi gnezdo. Tam je štorklja
po vsej verjetnosti plen raz-
delala in razdelila med dva
mladiča. Samec, ki je dotlej
»dežural« pri mladičih na
gnezdu je takoj odletel -
starša nikoli ne puščata mla-
dičev samih na gnezdu.
Drugič sem opazoval
štorkljo, ko je na plitvini
enega izmed blagovniških
ribnikih nepremično kot kip
stala na eni nogi. Ko sem naj-
manj mislil je s kljunom kot
strela šavsnila v vodo in po-
tegnila iz nje kar zajetno ri-
bo. K sreči sestavljajo štork-
Ijin jedilnik tudi razne žužel-
ke, kobilice, miši in celo ka-
če strupenjače, zato ribičern
ni preveč škodljiva.
Lojzka mi je tudi pripove-
dovala, da je pred leti, ko je
bilo bolj sušno leto in je
štorklja izvalila 3 mladiče in
za vse ni bilo dovolj hrane
enega mladiča vrgla iz gnez-
da, kjer je poginil - ostala
dva pa je lepo dohranila. Šo-
la letenja traja precej dolgo;
prvi let je iz gnezda na di-
mniku na sleme strehe, pa
od tam na drugo streho, pa
na bližnje drevo in tako ve-
dno dalje in dalje. Sredi av-
gusta tam ob Veliki maši
štorklje odlete proti jugu v
Afriko, kjer prezimijo - seli-
jo se v jatah.
Pred leti so si štorklje na-
pravile gnezdo tudi na di-
mniku kmetijske šole v
Šentjurju in na A drogu elek-
tričnega voda pri tovarni
ALPOS v Šentjurju, vendar
jih sedaj ni več.
ERNEST RECNIK
V SOBOTO: NOČ POD
KOSTANJI
Za konec tedna v Zdravilišču v Dobrni pripravljajo že
poznano prireditev Noč pod Kostanji. Prireditev bo letos že
tretjič zapored. Organizatorji si prizadevajo, da bo program
kar najbolj pester in da bo sama prireditev opravičila svoj
namen kot osrednja poletna turistična manifestacija v Do-
brni. Noč pod kostanji bo na prostem, na prostoru, ki je
namenjen vsakotedenskim piknikom zdraviliških gostov,
odprta pa bo tudi stara prenovljena restavracija v zdravili-
šču. Program bo namenjen zabavi. Igral bo ansambel, za
boljše razpoloženje gostov bodo poskrbeli humoristi. Pijače
in jedače bo na pretek, na izbiro bodo tudi raznovrstne
specialitete na žaru, so nam zagotovili organizatorji. Upajmo
le, da bo vreme naklonjeno gostom željnim družabnosti in )
rajanja.
VVE
15 LET FRANKOLOVČANOV
Letos mineva 15 let kar so se na Frankolovem zbrali štirje
fantje in ustanovili Kvartet Frankolovčani, ki je v vseh letih
svojega delovanja skrbno negoval slovensko narodno pe-
sem.
Od samega začetka pri kvartetu poje samo še Valentin
Podjavoršek; Tone Gregorc, Rado Pinter in Edi Sibanc pa
so zamenjali prve člane, ki so nehali prepevati v tej skupini.
Kvartet Frankolovčani pripravlja oktobra meseca na
Frankolovem jubilejni koncert na katerem bo nastopil tudi
ansambel Dobri znanci.
16. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust |
UNZ CELJE
OBRAČUN PO POLLETJU
V prvih šestih mesecih več prometnih nesreč
Potem ko je bila prometna
situacija še v prvih treh le-
tošnjih mesecih še zelo ugo-
dna, pa so polletne prometne
statistike na Celjskem že
bolj črne, so povedali na ne-
davni tiskovni konferenci na
celjski Upravi za notranje za-
deve.
Miličniki so obravnavali
402 prometne nesreče oziro-
ma 52 več kot lani, v katerih
je bilo ranjenih 529 ljudi (99
več kot lani), 33 udeležencev
v prometu pa je umrlo.
Najbolj črne so statistike
za mesec maj, ko je bilo na
cestah na Celjskem kar 12
smrtnih žrtev.
Med najpogostejšimi žr-
tvami so še vedno pešci (12),
kolesarji (5) in vozniki koles
z motorji (6).
Največ prometnih nesreč
(357 ali 88,8 odstotkov) so za-
krivili vozniki s celjskega
območja, torej tisti, ki te ce-
ste dobro poznajo.
Da bi naredili večji red na
cestah, so prometni milični-
ki v prvem polletju na šir-
šem celjskem območju pri-
pravili kar 112 preventivnih
»akcij« v katerih so opozorili
1990 pešcev, kolesarjev in
voznikov koles z motorjem,
1160 so jih mandatno kazno-
vali, 290 pa jih bo moralo na
zagovor k sodnikom za pre-
krške.
MANJ KRŠITEV
JAVNEGA REDA IN
MIRA
Na območju celjske UNZ
so v prvem polletju zabeleži-
li le 1895 kršitev javnega re-
da in mira oziroma 72 manj
kot lani. V vseh občinah na
širšem celjskem območju,
razen v mozirski in velenj-
ski, je število kršitev manjše
kot v enakem obdobju lani.
Poleg tega miličniki tudi ni-
so zabeležili nobene kršitve,
ki bi huje ogrožala varnost
občanov.
Sicer pa med kršitvami
prevladuje nedostojno obna-
šanje na javnih krajih in pre-
tepanje.
ZA PRIBLIŽNO
TRETJINO VEČ
KAZNIVIH DEJANJ
v prvem polletju so milič-
niki na Celjskem obravnava-
li 2932 kaznivih dejanj oziro-
ma 36,9 odstotkov več kot la-
ni v istem obdobju. Najbolj
se je povečalo število odkri-
tih kaznivih dejanj v žalski,
šentjurski in šmarski občini.
Miličniki in kriminalisti so
raziskal 1807 kaznivih dejanj
oziroma 61,7 odstotkov, kar
je nekoliko več kot lani. V
vseh kaznivih dejanjih pa je
bilo po oceni UNZ Celje za
več kot 41 milijonov dinarjev
povzročene škode.
Med kaznivimi dejanji jih
je bilo 229 storjenih na škodo
gospodarstva, prevladujejo
pa poneverbe, gozdne tatvi-
ne, neupravičena uporaba,
ponareditev ali uničenje po-
slovnih listin, nedovoljena
trgovina, nedovoljeno razpo-
laganje s stanovanji, utajitev
davščin in drugih družbenih
dajatev, nevestno gospodar-
jenje itd.
Na področju takoimenova-
nega splošnega kriminala
skoraj polovico kaznivih de-
janj predstavljajo tatvine
(1320 ali 456 več kot leto po-
prej), precej pa je bilo tudi
vlomnih tatvin (512) in
drznih tatvin ter ropov (18).
Tatovi so si največkrat »spo-
sodili« kolesa, kolesa z mo-
torjem, mopede in rezervne
dele za avtomobile.
Kot ugotavljajo na celjski
UNZ, so zabeležili večje šte-
vilo kaznivih dejanj pred-
vsem zaradi brezbrižnosti
občanov oziroma slabega va-
rovanja zasebne lastnine,
marsikje pa je slabo varova-
na tudi družbena lastnina,
največkrat po krivdi delav-
cev, ki jim to sodi med njiho-
ve delovne dolžnosti. Precej
kaznivih dejarlj pa so »zakri-
vili« visoke cene prehrambe-
nih in tehničnih izdelkov in
pomanjkanje nekaterih vrst
blaga v naših trgovinah.
V prvem polletju je bilo na
področju UNZ Celje tudi 144
požarov, v katerih je bilo za
več kot 20 milijonov dinarjev
škode. Največ požarov (36) je
bilo v mesecu marcu, približ-
no tretjino pa jih je izbruhni-
lo zaradi malomarnega odla-
ganja odpadkov. Med vzroki
izstopajo še odvrženi cigaret-
ni ogorki (8), gradbene in ko-
strukcijske napake (13), se-
dem pa je bilo samovžigov in
devet udarov strele. Največ-
krat (69-krat) je zagorelo na
območju celjske občine.
SREČKO ŠROT
60 LET PONKOVŠKIH GASILCEV
Vsak začetek je težak. To so pred 60. leti ugotovili tudi ustanovitelji gasilskega društv,
Ponikvi, saj so začeli iz nič. Pobudnik za ustanovitev društva je bil takratni nadučiteljl
Burdian, ki je okoli sebe zbral nekaj naprednih ljudi. Nabavili so ročno brizgalno, zbi
prostovoljne prispevke vaščanov, prirejali igre in veselice s srečolovi in s tako zaslužei
denarjem dopolnjevali opremo. 2e čez štiri leta so si v Lenartu kupili večjo ročno brizga
ki jo še danes hranijo v spomin na ustanovitelje.
Po 10. letih obstoja so kupili prvo motorno brizgalno in uredili zasilen dom s stolpen
sušenje cevi. Društvo je bilo zelo aktivno in je veliko prispevalo k požarni varnosti kt
Vojna leta so bila huda. Tajnik društva Jože Kincl je bil ustreljen.
Po osvoboditvi pa je društvo znova oživelo. Dobili so nov gasilski avto, novo brizgaln
pred 10. leti še nov gasilski dom, lani pa še avtocisterno.
Danes šteje društvo 70 članov, ima tudi žensko desetino in 25 pionirjev. K takšn«
razcvetu društva so v veliki meri pomagali krajani s prostovljnimi prispevki, in štev
posamezniki, kot: Ivan Burdian, Jože Kincl, Slavko Žličar, Stanko Zabukošek, Vii
Jagodic, Jože Zdolšek, Alojz Senica, Anton Košir in še vrsta drugih požrtvovalnih člani
ERNEST RECl
KONEC DRZNIH
TATVIN
Delavci celjske Uprave za
notranje zadeve so priprli 33-
letnega Borisa Vintarja iz
Slovenskih Konjic in 38-let-
nega Nina Tomiča-Veselina
iz Oplotnice, ki sta osumlje-
na, da sta lani in letos skupaj
z 28-letnim Ivanom Klančni-
kom iz Slovenskih Konjic
kradla v trgovinah na Celj-
skem. Vintar in Tomič sta bi-
la že prej kaznovana, vsi trije
pa so bili brez zaposlitve.
Kradli so v trgovinah
Ideal, Agrotehnika, TRIM,
Teko, Elektrotehna in kovi-
notehnini trgovini v Gubče-
vi ulici v Celju, v Dravinj-
skem domu, Ona-on, marke-
tu in kmetijski zadrugi v Slo-
venskih Konjicah, marketu
v Zrečah, Nami v Žalcu in
Titovem Velenju, še eni trgo-
vini s tehničnim blagom v
Žalcu in samopostrežni trgo-
vini na Frankolovem, kjer so
se oskrbeli z viskijem.
Kradli so podnevi, ko so
bile trgovine odprte in ns
lo drzen način izrabili ne
dnost trgovcev ter mi
njih odnašali obleke, smi
transistorje in druge ve
pa tudi drage predmete.
Delavci celjske Upravi
notranje zadeve so že opn
rili odgovorne v teh trgi
nah, zakaj očitno je, da bi
tatinski pohodi osumlji
trojice končali že mm
prej, če bi bili prodajalcil
pazljivi in samozaščitno
Ije osveščeni.
S. SE
MIRAN SATTLER
PALOEK,
ROKE
16 K¥ISKUI
Leta 1947 so na Štajerskem strašile nekatere bande - same so se
imenovale »križarska vojska«. Po dokumentih o njihovem delova-
nju in o tem, kako jih je ljudstvo zatrlo, je napisana naša pripoved.
Nekateri udeleženci in kraji imajo drugačna imena, kar pa bistveno
ne vpliva na opis posameznih prizorov in resničnost takratnih
dogodkov.
»... vem, da so...<<
»... nihče me ne bo...«
»... poslušajte me, ko...«
Najprej je vstal Palček.
Tine je opazil, da ima mračen obraz. Druga križarja sta
še vedno poslušala Miloša in mu kimala.
Znočilo se je.
Miloš je ukazal:
»Pojdimo!«
Tine je previdno vprašal: »Kam gremo?«
»V akcijo!« je odgovoril Miloš in mu pokazal hrbet.
»Potlej nam vrni orožje!« je zinil eden od Tinetovih
spremljevalcev.
»Pravi čas ga dobite!«
»Kdaj?« je vprašal nestrpno drugi spremljevalec.
Ncimesto odgovora se je oglasil Palček, ki se je posta-
vil na čelo kolone.
»Tišina!«
In so krenili.
Za Palčkom je stopal Tinetov prvi spremljevalec. Za
njim je bil Rudi. Naslednja dva sta bila v koloni di-ugi
spremljevalec in Ciril. Tine je bil šesti v vrsti. Za njim,
zadnji v koloni, je bil Miloš.
Pot je bila položna. Vila seje skozi bukov gozd. Tinetu
se je zdelo, da jo pozna. Včasih je posvetila vanje lunina
svečava. Hodili so tesno drug za drugim.
Nato so prišli iz gozda. Vsi so se ozrh v polno luno, ki
je visela na nebu kot velikanska žoga. Nekaj časa so
hodili ob njegovem robu.
Daleč pred njimi se je oglasil vrisk. Kot bi zavriskal
fant, ki hiti na vasovanje. Vsem je zastal korak. Palček se
je na čelu za trenutek ustavil, nato pa hitro zavil v gozd.
Potopih so se v temo in nekaj trenutkov počakah.
Palček je hotel naprej, pa je Miloš zasikal:
»Stoj!«
,Prekleti Miloš!' je potihem zaklel Tine. ,Previden je kot
lovski pes! Nič ne gre brez Palčka!'
»Naprej!«
Kmalu so stopih na gozdno pot. Spet so hodih kakšnih
dvajset minut. Pred njimi se je oglasilo šumenje potoka.
Ko mu je Tine prisluhnil, je slišal za seboj vzkhk:
»Dajmo jih!«
Miloš je Tineta z revolverjem usekal po glavi. Ste-
mnilo se mu je. Zgrudil se je. Ciril in Palček pa sta
streljala. Z refah sta podrla oba Tinetova spremljevalca.
»Opravljeno, eins, zwei!« je rekel Miloš in zakoračil
vzdolž poti, ob kateri so obležah Tine in knojevca, nad
njimi pa so njegovi pajdaši še vedno držah pripravljene
brzostrelke.
»Ni še gotovo!« je oznanil Ciril. »Še sta živa!«
Miloš je ukazal: »Pokončajte ju!«
Znova sta zadonela kratka rafala. Tokrat je streljal
Rudi. »Konec!« je poročal zmagoslavno.
»Pospravite ju! Brez sledi!«
Miloš se je zatem sklonil k Tinetu. Ta je enakomerno
dihal in od časa do časa zastoksd.
Palček si je vrgel brzostrelko na hrbet. »Kaj bomo z
njim?« je vprašed.
»Ta nam mora še marsikaj povedati, preden bo tako
negiben kot sta tale dva!« je rekel Miloš in nekajkrat
krepko stisnil zobe.
Rudi ni mogel skriti začudenja.
»Kaj ga bomo nosih?«
»Nosili kot dragocen tovor!« je potrdil Miloš, nato pa
se zadri: Pospravite vendar mrliča s poti!«
Ciril in Rudi sta ubita knojevca sezula, jima pobrala.
torbe, obrnila žepe, nakar sta ju zavlekla skozi leskov
grm in vrgla v potok.
Potem so se odpravih. Križarji so prijeli Tineta, dva za
noge, dva za roke in ga odnesli kakšnih stopetdeset
metrov naprej od kraja zločina, kjer je Miloš odločil:
»Z njim bomo tukaj končah! Palček, zveži mu roke!
Kmalu se bo prebudil, saj sem ga nežno udaril!« Miloš se
je kislo nasmehnil in zahteval od Rudija, naj mu da
zelenko z žganjem. »Opravili smo pomembno delo!« je
zinil, preden si je prinesel steklenico k ustom.
»Kako pa veš, da so v resnici to, za kar jih imaš?« V
Cirilovem glasu ni bilo slišati samo rahle posmehljivosU,
temveč tudi zahtevo.
»Nos, dragi moj, nos!« Miloš je odstavil steklenico, ne
da bi cuknil iz nje, z drugo roko se je potrkal po nosu,
nato pa se še nekajkrat na rahlo udaril po čelu in mnogo
bolj zadirčno nadaljeval: »Tisto, kar ima človek v petah,
je veliko vredno, ko beži, drugače pa je važna glava'.
Kakor katera, jasno, ampak v moji, tukaj notri, mi nekaj
pravi, da so vsi trije tiči od Ozne!«
Ciril se je omalovažujoče nasmehnil in zavil po pri-
morsko:
»Ben, pravijo, da je samo papež nezmotljiv!«
»Tako je!« je potrdil Miloš in hudobno pogledal svo-
jega pajdaša ter nagnil steklenico.
19
Tine je odprl oči. Zagledal je nekaj vrhov smrek, nebo
med njimi, ki je bilo podobno umazanim krpam. Glavi
ga je hudo bolela. Ni se premaknil. Spomnil se je, da sO
hodili, in spomnil se je krika: »Dajmo jih!« Previdno j^
premciknil roko. Ni šlo. ,Zvezan'. Prisluhnil je. Nič se ni
premaknilo, nobenega glasu ni slišal. Občutil pa je, da ni
sam. V nosnice je potegnil duh po žganju. ,Dolg požirek
bi ga!' si je zaželel. Nato je zaslišcd stopinje. Tik pri glavi-
»Dolgo se ne zbudi! Dobro si ga tresnil, Miloš!«
Tine je prepoznal Palčkov glas.
Ciril je predlagal: »Polijmo ga!«
Tine je čutil, kako se je nekdo sklonil k njemu. Udari*
ga je po licih.
»Palček, saj nisi pri birmi! Močneje ga daj! Klofni gal*
ga je navduševal Ciril, Miloš in Rudi pa sta se režala nf
vsa usta.
Klofuti sta bih krepki.
Tine je odprl oči. Palček, ki je klečal ob njem, se mu j*
nasmehnil. Pokazal mu je zobe. Rekel je: »Gleda!« in ^
umaknil.
^t. 31 - 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 17
pOKOMET
PRVA LIGA CIU AERA
fKraJa« igralcev se nadaljuje
Na Skalni kleti je že živa-
jyio. Z delom so pričeli ro-
liometaši Aera Celje, člani
j_ B. zvezne lige, ki so že
tretje leto ostali brez odlo-
čilnega koraka - vstopa v I.
zvezno ligo. Športno Ce-
lje, sami igralci in gledalci
Celja, kakor tudi širša Slo-
venija težko pričakuje, kdaj
bo Slovenija dobila druge-
ga prvoligaša med rokome-
taši.
Obiskali smo celjske roko-
[Tietaše. Ti so meseca marca
dobili tudi novo vodstvo.
Novi predsednik lO kluba
Vinko Pečnik nas je seznanil
s trenutno problematiko v
društvu. Ta pa ni najbolj rož-
nata, kajti kar trije igralci so
zaprosili za izpisnico, eno
dobro sedemčlansko moštvo
pa se nahaja v vojski.
Vinko Pečnik takole oce-
njuje trenutno stanje v
idubu:
»Pričeli smo z vadbo in
naš edini cilj ter največja na-
loga je, da se čimprej ponov-
no uvrstimo v I. A zvezno
ligo Tja tudi spadamo po re-
zultatih v zadnjih desetih le-
tih, ko smo pred dobrimi tre-
mi leti zaradi nepazljivosti
izpadli. Toda povratek je ve-
dno najbolj težaven. Ne bom
se vračal nazaj na delo zad-
njih treh let. Vemo, da smo
bili stalno na vrhu, toda ni-
koli nismo uspeli. Objektiv-
ne težave so bile tu stalno
prisotne. Zato se sedaj obrni-
mo naprej. Na sami skupšči-
ni kluba smo okrepili naše
vrste. Vrnil se je profesor To-
ne Goršič, kar se bo v delu
prej ko slej poznalo. Vsi novi
člani naših organov delajo
zelo aktivno in marljivo. Za-
to bi ob normalnih pogojih
lahko že v letošnjem letu po-
segli v borbo za I. A ligo.
Toda nastale so nove ovire.
Naš program in naš cilj pa je
sedaj ogrožen. Ponovno so
se pojavili »lovci« na že
»zgrajene« talente v naših
vrstah. Znano je, da že tride-
set let v Celju načrtno skrbi-
mo za mladi kader. In tudi
letos so nam izvabili štiri
ključne igralce. Rolando
Pušnik naj bi odšel v Crven-
ko, Polde Kalin in Aleš Praz-
nik h Kolinski Slovanu in Iz-
tok Ščurek k Slogi - Bosna-
prevoz. Slednji sicer ne bo
odšel, toda ostala trojka čaka
na sodišču na zeleno luč. S
temi igralci smo v novi sezo-
ni močno računali, kakor tu-
di na igralce, ki se vračajo iz
vojske. Ce bodo ti igralci do-
bili dovoljenje za prehod v
novo sredino, bomo seveda
močno oslabljeni in bomo
morali ponovno nastopati z
mladimi. S tem pa se bo,
kljub določeni kvaliteti teh
mladih igralcev, naša mož-
nost za uspeh zmanjšala in
lahko potem realno računa-
mo na končni uspeh šele v
sezoni 1983/84. Seveda pa bo
potrebno pred tem rešiti
vprašanje sodelovanja z ro-
kometnim klubom Kolin-
ska-Slovanom, Rokometno
zvezo Slovenijo in drugimi v
naši republiki, ker te »kraje«
se morajo enkrat vendarle
končati.«
J.KUZMA
ODLIČNI
ZORAN LAH
Zoran Lah iz Celja ni
samo zaposlen na Občin-
skem štabu za civilno za-
ščito, temveč poleg dela
uspešno nastopa tudi v
strelskem športu. Zlasti
je uspešen v streljanju s
pištolo. Je tudi član celj-
ske strelske družine. Na
zadnjem republiškem pr-
venstvu je dosegel svoj
doslej največji uspeh, saj
je osvojil tretje mesto in s
tem bronasto medaljo. Ta
uspeh je toliko večji, če
vemo, da so v Sloveniji
prav v streljanju s pištolo
številni odlični strelci.
Zoran je ob tem uspehu
izjavil, da ga je izredno
vesel in da ga ni pričako-
val. S streljanjem se uk-
varja zgolj ljubiteljsko,
zato je ta dosežek še toli-
ko večji in dragocenejši.
Se naprej tako ostro oko
in mirno roko!
TV.^FQto:XJAGER
SABINA LOGAR
NA DP
Danes sigurno najboljša
celjska plavalka, komaj 17
letna Sabina Logar, bo kot
edina celjska predstavnica
Neptuna sodelovala na letoš-
njem državnem prvenstvu
članov v Kranju. Sabina Lo-
gar, ki je na repubhškem
članskem prvenstvu osvojila
eno četrto in dve šesti mesti,
bo tokrat tekmovala v druš-
tvu najboljših v disciplinah
100 in 200 m delfin ter 200 m
mešano. J. K.
NA KRATKO
ELEKTRONIKA IZ
CELJA
v Mariboru bo poleg celj-
skih atletov še več prijateljev
atletike. V prvi vrsti bo več
sodnikov pomagalo gostite-
lju pri organizaciji in soje-
nju. Vse merjenje, in to elek-
tronsko, pa bodo izvršili celj-
ski strokovnjaki, katere vodi
znani celjski športni delavec
Peter Drofenik. Seveda bo
tudi fotofiniš iz Celja. Torej
Celjani bodo na letošnjem
državnem prvenstvu močno
zastopani. Prvenstvo pa bo-
mo lahko videli tudi na ma-
lih zaslonih.
ROK TUDI NA
400
METROV
v petek in soboto bo v Ma-
riboru letošnje državno atlet-
sko  prvenstvo  posamezni-
kov. Med številnimi tekmo-
valci bo tudi močna skupina
celjskih atletov, ki zlasti
mnogo pričakujejo od Kopi-
tarja, Rozmana, Copa, Kolar-
ja, srednjeprogašev in Mojce
Cetina.
Pred tem nastopom pa so
imeli v Celju kontrolni na-
stop na katerem je najboljši
rezultat dosegel Rok Kopitar
v teku na 400 m 48,45, kar
mu vsekakor omogoča na-
stop v finalu v tej disciplini,,
če se bo odločil nastopiti po-
leg teka na 400 m z ovirami,
kjer je popolni favorit.
Na celjskem tekmovanju
je najboljši slovenski rezul-
tat postavil tekmovalec v ho-
ji Edi Kolar in to na 10 km -
43,34. Zmagale pa so še Me-
toda Kastelic v metu diska
39,09, Magličeva v teku na
400 m 59,7 in Mojca Cetina
na 100 m v močnem proti ve-
tru - 12,87.
NA PRVENSTVU
LE ČREPAN
v Kranju se je pričelo le-
tošnje republiško člansko
šahovsko prvenstvo posa-
meznikov. Na prvenstvu z
našega območja sodeluje le
mladi mojstrski kandidat iz
Žalca Marjan Crepan, ki si
je vizo priboril na kvalifika-
cijah v Mariboru, ko je osvo-
jil tretje mesto s 4 in pol toč-
kami. Enako število točk je
osvojil tudi Celjan Lesjak, ki
pa zaradi slabšega rezultata
proti zmagovalcem ni uspel
osvojiti mesto med najboljšo
trojko in se s petim mestom
ni uvrstil naprej. J. KUZMA
ZDRA VKO MARTUN ZVEZNI
SODNIK
Le malokateri občan La-
škega ve, da je zasebni obrt-
nik Zdravko Martun, ki dela
na Orožnem trgu 6, pod fir-
mo BIROTEHNIKA, tudi
izvrstni športni in nogomet-
ni delavec ter priznani nogo-
metni sodnik. Da, to je
Zdravko Martun, mlad
športnik, ki je dosegel letos
izreden napredek med so-
dniki.
Zdravko Martun je letos
star šele 34 let. Se pred do-
brimi petimi leti je igral no-
gomet, najprej pri Olimpu,
pozneje pa v ekipi Pivovarja
v Laškem. Zaradi težje po-
škodbe kolena je moral pre-
pustiti svojo športno majico
drugim, mlajšim tekmoval-
cem. Toda na povabilo celj-
ske sodniške organizacije se
je pričel pripravljati za ob-
činskega nogometnega so-
dnika, Že januarja 1978 leta
je postal podzvezni sodnik.
Dve leti pozneje je že repu-
bliški sodnik in letos maja
meseca je dobil novo prizna-
nje, postal je zvezni sodnik
in bo sodil v II. zvezni ligi.
Najprej kot linijski sodnik.
Pozneje pa vsekakor tudi kot
glavni sodnik.
Tako je Zdravko Martun
Postal ob Momčilu Miletiču
in Miru Sitarju iz Velenja
edini zvezni sodnik z našega
območja. Aktiven je še Mar-
jan Goleš in to v vlogi kon-
trolorja. :___,
ZDRAVKO MARTUN:
»Srečen in zadovoljen
sem, da sem uspel napraviti
vse izpite za zveznega sodni-
ka. Na poti do tega naslova
sem moral v zadnjih dveh le-
tih odsoditi 30 zelo težkih te-
kem v republiški ligi. Več-
krat je bilo zelo zahtevno in
težko, toda, ker sem že prej
aktivno igral nogomet, mi je
sedaj šlo mnogo lažje. V celj-
skem sodniškem zboru pa
imam dobre sodelavce in
starejše tovariše, ki so me
pravilno usmerjali. Sicer pa
je poglavitno, da kot sodnik
sodiš energično, pravično in
pravočasno. Moja želja je, da
bi še napredoval in postal v
zvezni ligi sodnik I. razreda«
J.KUZMA
TOZD Osnovna šola
»Ljuba Mikuš« Žalec
razpisuje na podlagi sklepa zbora delavcev prosta
dela in naloge
učitelja telesne vzgoje
PRU (učitelj si bo moral med delom pridobiti dopol-
nilno izobrazbo za delo z duševno prizadetimi otroki).
Prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih pogojev
pošljite v 15 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo
obveščeni o izbiri v 15 dneh po poteku roka za pri-
jave, j
DOBILI SMO ZAPIS O
VELENJSKIH PLANINCIH
Program izletov planinskega društva iz Titovega Ve-
lenja je vsako leto tak, da se izletov udeležujejo lahko
najmlajši pa tudi starejši in že zelo izkušeni planinci.
Tisti, ki radi hodijo po gozdnatih potih pa oni, ki so jim
skale ljubše in se povzpenjajo tudi višje. In 10. 7. se jih
je zbralo kar 52, da se odpeljejo čez mejo v Avstrijo.
Že nekaj pred 4. uro zjutraj je bilo sila živahno pred
avtobusno postajo v Titovem Velenju. Vodja izleta
Franc Ojsteršek je pregledal po seznamu vse navzoče
in planinci so se odpeljali cilju nasproti. S seboj so
morali imeti veljaven potni list, nekaj avstrijske valute,
dodatna topla oblačila, tudi rokavice, kape in sončna
očala. Cepinov niso imeli s seboj, kajti v primeru no-
vega snega vzpon tako velike skupine ne bi bil varen.
Za napor, ki ga je terjala gora Hafner, je bila seveda
potrebna primerna kondicija in zdravje.
V avtobusu je bilo prijetno, tako kot vedno, kadar se
na skupnih poteh srečujejo Velenjčani. Potovali so z
avtobusom mimo Dravograda, Celovca, Spittala do
mesta Gmiind, okrog 220 km, kjer so se ustavili in
okrepčali. Po počitku so se odpeljali v dolino Malta
(Matatal). To je prekrasna slikovita dolina, soteska z
mnogimi slapovi. Nad sotesko se dvigajo visoke stene
in še višji vrhovi. Kar ne moreš se nagledati lepot. To je
res prava paša za oči.
Peljali so se nato še kakih 30 km mimo Gmiindner
HUTTE in dalje do jezu. Od tam so šli na Kattowitzer
Hiitte. Poti je za okrog 3 ure hoje. Dosegli so kočo na
višini 2320 m. Ker je bilo lepo vreme so že proti večeru
zavzeli vrh. Zahteval je napor, toda zmogli so ga vsi.
Splačala se je zmaga z vrhom in samim seboj. Srečni,
da so dosegli cilj brez nevšečnosti, so se razgledovali in
odpočili. Potem pa je bilo treba nazaj h koči. Tam je
bilo do počitka veselo. Tudi zapeli so. Slovenske naro-
dne so odmevale v tujih gorah.
Počitek je dobro del, saj je bilo za njimi več ur
naporne hoje. V nedeljo se je bilo treba vrniti do
Gmindske koče, kjer jih je čakal avtobus. Od doma na
vrh je dobri dve uri, za vrnitev pa okrog 4 do 5 ur hoje.
Vračali so se v nedeljo in se zvečer vrnili.
Seveda je za ture v visoke gore, zlasti tuje, potrebno
nekoliko več priprav. Toda Franc Ojsteršek, znani
preizkušeni planinec in poznavalec mnogih, tudi tujih
gora, vodja in organizator izleta, je udeležence dobro
psihološko pripravil na pot, v mnogih razgovorih z
njimi v društveni pisarni in tudi med samo vožnjo.
Izlet je vzbudil zlasti med planinci velik odmev. Udele-
ženci izleta so se vrnili domov obogateni za mnoga
nova spoznanja. JULIJANA HOČEVAR
PLAVANJE
KAR 17 MEDAU
Med moštvi Celjani drugi
V soboto in nedeljo je bilo
v Celju letošnje republiško
pionirsko plavalno prven-
stvo mlajših pionirjev. Na-
stopilo je blizu sto mladih
plavalcev iz desetih klubov.
Bilo je to zanimivo in pred-
vsem izenačeno tekmova-
nje v katerem so komaj de-
setletni plavalci pokazali
izreden napredek. In med
njimi posebno celjski pla-
valci Neptuna, ki so močno
ogrozili Triglav in ob koncu
ostali na drugem mestu z
zaostankom 323 točk in pre-
močno pred tretjo ekipo Ce-
lulozarja. Ekipa Titovega
Velenja je bila šesta.
Med posameznimi tekmo-
valci iz Celja moramo vseka-
kor omeniti izvrstno četver-
ko. To je med pionirji Grega
Jurak, ki je štartal osemkrat
in osvojil tri zlate in tri srebr-
ne medalje ter še dve v šta-
fetnem plavanju. Zmagal je
v plavanju na 100, 400 in
1500 m kravi, tretji pa je bil
na 200 m mešano, 200 m
kravi in 100 m delfin. Ob
njem je bil izvrsten Erazem
Polutnik v plavanju na
100 m kravi, ko je osvojil
drugo mesto. Jure Vračun je
bil peti na 200 m prsno in
član srebrne štafete, kakor
tudi Aleš Zupane. Uspešno
pa so nastopili še Peter Ra-
danovič, Matjaž Novak, An-
drej Avžner in Rok Rudolf.
Med pionirkami sta glavno
breme nosili Mojca Anderle
in Tanja Fermentin. Mojca
je dvakrat zmagala (100 m
kravi in 200 m mešano), in
dvakrat osvojila drugo me-
sto in četrto mesto ter peto
mesto. Tanja Fermentin je
potrdila, da je najboljša v
prsnem slogu. Zlahka je
zmagala na 100 in 200 m.
Tretje mesto pa si je pripla-
vala še na 100 m mešano ter
dve medalji v štafetnem pla-
vanju in to skupaj z Mojco
Anderle, Polono Kočevar in
Matejo Cvirn. Tu pa je tudi
Maja Tanko, ki je nastopila
v delfinu in hrbtnem slogu,
kljub svoji mladosti, kajti
dopolnila je komaj osmo le-
to. Iz ekipe Titovega Velenja
pa moramo omeniti izvrstno
Katko Mijoč, ki je zmagala
na 200 m delfin in osvojila še
nekaj izvrstnih mest.  ^
S tem tekmovanjem je
zaključena letna sezona. Vsi
mladi plavalci imajo sedaj v
Celju odmor in z novimi tre-
ningi bodo pričeli 15. sep-
tembra. Pretekla sezona je
bila uspešna in le tako na-
prej mladi »delfinčki« celj-
skega Neptuna.
J.KUZMA
Na podlagi 7. člena Pravilnika o delovnih razmerjih
delavcev delovne skupnosti upravnih organov in
delavcev strokovnih služb občinske skupščine in
izvršnega sveta skupščine
občine Šmarje pri Jelšah
razpisuje
Komite za družbeno planiranje in gospodarstvo
skupščine občine Šmarje pri Jelšah dela in naloge
vodje analitsko-planske službe
Kandidat mora poleg splošnih pogojev za sklenitev
delovnega razmerja izpolnjevati še naslednje pogoje:
- visoka izobrazba ekonomske smeri in 3 leta delov-
nih izkušenj,
- poleg pogojev izobrazbe mora biti kandidat moral-
nopolitično primeren za delo v občinski upravi, biti
mora jugoslovanski državljan in ne sme biti obsojen
za naklepna kazniva dejanja, zaradi katerih je moral-
nopolitično neprimeren za opravljanje del v organih
državne uprave,
- delovno razmerje bo sklenjeno za nedoločen čas.
- ponudbe z dokazili o izpolnjevanju pogojev spreje-
ma kadrovska služba SOb Šmarje pri Jelšah 20 dni po
objavi razpisa,
- stanovanje po dogovoru.
Kandidati bodo o izbiri obveščeni v 30 dneh po izteku
roka za prijavo.
ZREČE
PRIDNE ROKE DRUŽINE DRGLEZ
Pomagajo Izdelovati betonske kvadre in kovinske izdelke
s pridno družino se lahko
Pohvali Stanko Brglez, obrt-
f^ik s Ceste na Roglo 3 v Zre-
"^ah. 2ena Majda je že leta
^965 zaorala ledino v obrtni-
ška polja z izdelavo betonske
strešne opeke. Sprva števil-
l^a naročila pa so z leti upad-
saj so betonsko strešno
"^.Peko zamenjali drugi mate-
•■iali in temu so se pri Brgle-
^ovih prilagodili. Izdelovati
!o pričeli betonske kvadre,
^brt je prevzel Stanko, saj
^na vsega jii več zmogla,
^anes pa očetu in materi po-
magajo tudi otroci - sin Bo-
ris, pa tudi hči Nataša zna
prijeti za delo. S še dvema
delavcema - Jurijem Mliner-
jem in Ivom Einfaltom se da
kar dosti narediti. Povpreč-
no okoli 500 kvadrov na dan
narede.
Betonski kvadri, ki jih pri
Brglezu izdelujejo, so štirih
različnih velikosti:
30 X 40 X 20 centimetrov,
25 X 40 X 20 centimetrov,
20 X 40 X 20 centimetrov in
12 X 40 X 20 centimetrov. Za
cene lahko povemo, da so
res konkurenčne, še bolj kot
pa je za marsikoga pomemb-
no, da na naročene kvadre
skoraj ni treba čakati. No,
kakšen teden do štirinajst
dni največ. So pa med naroč-
niki zelo pogosto kmetje
kooperanti kmetijskih za-
drug.
Brez težav seveda tudi pri
izdelavi kvadrov ne gre. Ima-
jo ^icer vso potrebno meha-
nizacijo, toda kaj, ko se ne-
kateri deli radi kvarijo, težko
pa je dobiti nove. To velja
zlasti za žične vrvi in klinaste
jermene. Pa še nekaj - na iz-
delavo betonskih kvadrov
močno vpliva vreme, tako da
jih pozimi skoraj ni moč iz-
delovati. Zato so si Brglezovi
spet pomagali drugače. Od-
ločili so se za dodatno dejav-
nost - za izdelavo drobnih
kovinskih izdelkov.
Pred štirimi leti so v sode-
lovanju s Kovaško industrijo
Unior iz Zreč pričeli izdelo-
vati plastična kladiva in to
proizvodnjo so ohranili. Naj-
prej so sicer iz odpadnega že-
leza stružili tudi kovinski del
kladiva, danes pa kovinske
dele le obdelajo in kladiva
sestavijo ter jih tudi zapaki-
rajo. Vse potrebne materiale,
torej železni del, plastični del
in leseni držaj jim zagotavlja
Unior, ki izgotovljene izdel-
ke tudi prevzame. Vse delo
opravijo isti ljudje kot izde-
lujejo cementne kvadre, na
dveh stružnicah in hidravlič-
ni preši. Ta njihova dejav-
nost je odvisna od potreb
Uniorja, ki ga s plastičnimi
kladivi v celoti oskrbujejo,
namenjena je predvsem za
izvoz. Kladiva izdelujejo v
šestih velikostih.
Ko smo Brglezove povpra-
šali o njihovih načrtih, so od-
krili razmišljanja o gostinski
dejavnosti. Na dvorišču so
sicer že postavili kiosk, pri-
meren za pričetek, a kaj, ko
kljub ustreznim kvalifikaci-
jam otroci niso navdušeni za
to delo. Starša pa imata tudi
na tem področju že izkušnje.
Kako bo z gostinstvom, bo-
do še premislili, za ostalo de-
lo pa velja misel gospodarja
Stanka: »Za delo se bo treba
pobrigati, pa bo šlo.«
Zgodaj se je treba učiti, kako se delajo dobri kvadri, pravi
Stanko Brglez mlademu članu družine.
Za delo pri stružnici poprime tudi Ivo Einfalt.
20. stran - NOVI TEDNIK
Št. 31 - 5. avgust 19^.
ZGODBA ZA NEDELJSKO POPOLDNE
LOVČEVA HUDA URA
Francelj in Jaka sta bila ze-
lo vneta lovca. Kadar sta se
srečala, je njun pogovor kaj
kmalu prišel na obravnavo
divjadi in lova.
Nič kolikokrat sta si že po-
vedala, kako je Jaka enkrat
meseca januarja v hudem
mrazu, ko je sijala polna luna
ves premražen sedel na viso-
ki preži dolgo v noč, in čakal
lisico. Lisica da je hodila ma-
lo več kot streljaj od visoke
preže, to je Jaka pozneje
ugotovil po sledi v snegu.
Vendar pa pod visoko prežo
lisica ni prišla.
Jaka nikoli ni pozabil po-
vedati kako je bil ves trd od
mraza, tako da je le s težavo
splezal iz visoke preže, ter da
nikoli ni zmankalo poti do
doma.
Francelj pa je najraje obu-
jal spomin kako je uplenil
najlepšega srnjaka. 2e zgo-
daj pomladi ga je opazil na
katero jaso istopa. Srnjak je
bil zelo previden, na pašo je
prihajal zelo pozno zvečer,
malo pred nočjo. Zjutraj pa
ko se je do dobra zdanilo, je
že izginil v varno zavetje
gozda.
Francelj je hodil opazovat
svojega izbranca, celo po-
mlad in poletje, tja do začet-
ka meseca augusta ko je
srnjad v prsku.
Ženitovanje smjadi je to
leto minilo nekoliko prej kot
običajno, temu je bila kriva
suša, ki je bila ves mesec ju-
Uj. Sedmega augusta pa se je
po{>oldne čez dolino pripodi-
la huda nevihta. Bliskalo se
je in grmelo tako da se je vse
živo poskrilo v varno zavetje.
. Proti večeru pa se je nevih-
ta unesla, Francelj se je opre-
mil za lov. Vsedel se je v auto
in se hitro odpeljal od doma,
tako se mu je mudilo, da se
še od žene ni poslovil.
Med potjo se je ustavil pri
lovcu Janezu, ter ga povabil
z sabo na lov. Janezu ni bilo
treba dvalcrat reči, in že sta
se odpeljala proti gozdu.
Vsa mokra od rosne trave,
katero je poprej namočil dež,
sta prišla do visoke preže. Ci-
sto tiho sta splezala po lestvi.
Ko sta se usedla sta že za-
gledala srnjaka kako se smu-
ka po grmovju ob začetku ja-
se. Francelj je ugotovil z dal-
nogledom da je to tisti pravi
srnjak, katerega je opazoval
že več mesecev. Parkrat je
globoka zadihal, potem pa je
previdno pripravil puško in
počakal da se je srnjak pripa-
sel na sredo jase.
Francelj se je popolnoma
umiril, puško je pomiril v
plečko srnjaka in sprožil. Ko
je počilo je srnjak padel kot
da bi mu nekdo spodrezal
noge, niti ganil se ni več. Ja
veš Jaka to je bil mojstrski
strel, veš moja puška z njo
sem vedno siguren, kamor
pomerim tam zadenem.
Tako sta si Jaka in Fran-
celj pripovedovala vsak svo-
je lovske doživljaje, in nik-
dar nista bila v zadregi, da bi
si ne imela kaj povedati. To
kar sta si že desetkrat pove-
dala sta si spet ponovno po-
vedala, seveda vsakokrat ne-
koliko drugače.
Enkrat v nedeljo popol-
dne, ko sta se vračala domov
iz skupnega lova, sta bila ta-
ko zaverovana v pogovor da
sta kar prehitro prišla do
križpotja, kjer so se njune
poti ločile. Ko sta se že po-
slavljala se je Jaka spomnil
da ima doma nekaj litrov do-
brega vina, katerega mu je
prinesel prijatelj.
Jaka reče Francelju, veš
kaj pojdi z mano bova popila
vsak en kozarec vina, saj sva
oba žejna po tem napornem
lovu. Francelj pa pravi veš
domov moram me žena čaka
z kosilom, bo huda če bom
prepozno prišel domov. Jaka
pa je le vstrajal, pojdi no z
mano saj se ne boš dolgo za-
mudil. Te bom jaz z autom
zapeljal domov.
No in tako se je Francelj le
dal pregovoriti, in sta šla k
Jaku domov. Tam sta se
usedla v lovsko sobo, Jaka
pa je prinesel steklenico vina
in kozarce ter natočil. Prvi
kozarec sta spila kar v enem
dušku tako sta bila žejna.
Potem pa sta se pogovarja-
la in pila vino ki je bilo res
izvrstno. Pri tem pa je Fran-
celj čisto pozabil da mora do-
mov. Počasi se je začelo mra-
čiti, Jaka in Francelj pa sta
praznila že drugo steklenico.
Takrat pa se Francelj le spo-
mnil da mora domov.
Hudo ga je zaskrbelo kako
bo doma. Jaka je držal bese-
do, sam si ni upal peljati auta
ker je popil preveč vina, po-
klical je sina in mu naročil
naj njegovega prijatelja od-
pelje domov, ker je že zelo
pozno da ne bo preveč kre-
gan. Auto je že brnel, Jaka in
Francelj pa sta se še kar po-
slavljala, tako da ju je Andrej
že moral priganjati da je ško-
da bencina, ko auto brni in
stoji na mestu.
No in končno sta se odpe-
ljala. Jaka je odšel proti hiši
in mrmral sam pri sebi,
malo pozno je že res, no ja pa
Francelj se bo že znašel in
potolažil svojo ženo. Si bo že
kaj izmislil.
Auto je hitro drčal po lepi
cesti proti Franceljevemu
domu. In bolj ko sta približe-
vala, bolj je Francelja skrbe-
lo kako se bo doma končalo,
najbrž bo huda ura.
Ko je Francelj prestopil
prag svoje hiše, ga je že čaka-
la njegova žena Barbka.
Oborožila se bila z metlo,
Francelj še ni utegnil po-
zdraviti ko se je že iz Barbke
usula grozeča poplava be-
sed.
Barbka je imela namršene
obrvi, oči pa so se ji kar sve-
tile od jeze. A tako je rekla,
ali se sedaj pride iz lova. Kaj
misliš da ti bom verjela, da je
lov tako dolgo trajal.
Kar po pravici povej v ka-
teri gostilni ste popivali, in
zapravljali denar in čas. Jaz
pa naj bom sama ves čas do-
ma in se ubadam z hišo, z
otroci in z živino v hlevu.
Otroci me prav malo uboga-
jo, Jožek še sedaj ni napravil
domače naloge. Ves popol-
dne se je potepal, ravnotak-
šen bo kot si ti. In kaj imam
jaz od takega moža, ki nima
niti ene ure časa za mene, da
bi šla kam skupaj in se kaj
pogovorila.
O jaz uboga reva si je Barb-
ka zkrila obraz, usedla se je
na stol in se milo razjokala.
Debele solze so ji polzele
med prsti, in vsa se tresla od
ihtenja.
Francelj je nekaj časa stal
kot ukopan. Kljub hudim
očitkom ki jih je pravkar sli-
šal, se mu je Barbka zasmili-
la. Počasi je stopil do žene in
jo na rahlo pobožal po laseh.
Potem pa jo je nežno objel in
rekel. Nikar ne bodi tako hu-
da Barbka, po pravici ti po-
vem da nisem bil v gostilni.
Po končanem lovu me je
Jaka povabil k sebi domov
na kozarec vina, potem pa
sva malo predolgo govorila.
Sicer pa Barbka bodi zado-
voljna da me še sploh vidiš
živega pred sabo. Barbka je
počasi prenehala ihteti, malo
pa jo je le zaskrbelo kaj bi se
tako strašnega naj pripetilo
njenemu možu, in je prislu-
hila.
Veš Barbka danes ko smo
imeli lov tam gori na Vrheh,
me je lovovodja postavil k
tistim skalam tik pod vrhom.
Okrog mene je bilo vse tiho
in mirno, le enkrat sem v da-
ljavi slišal lovski rog in pasji
lajež. Potem pa je bilo vse
mimo. Imel sem veliko časa
m sem marsikaj premišlje-
val, tudi na tebe sem mislil.
No in ko sem takole pre-
mišljeval zaslišim za sabo
nek ropot. Obrnem se in za-
gledam kakih dvajset kora-
kov pred sabo velikanskega
medveda. Medved je stal na
zadnih tacah, predne šape iz
katerih so mu gledali črni
kremplji, pa je stegoval proti
meni. Gobec je imel široko
razprt, da so se mu videli
strašni beli zobje. In da bi ti
slišala kako je renčal. Jaz
sem za trenutek okamenel,
že sem rnislil, Francelj konec
je s tabo. Nikoli več ne boš
videl svoje Barbke. Potem
pa sem se le spomnil da
imam noge. Bliskovito sem
se obrnil in jo ucrl kar so me
noge nesle proti dolini.
Nisem imel časa da bi se
ozrl nazaj kaj dela medved.
Za sabo sem slišal le ropot in
renčanje. Tako sem vedel da
medved teče za mano. Tekel
sem kolikor so me noge ne-
sle, da imam puško v roki se
še spomnil nisem.
No in končno sem pritekel
iz gozda, šele tu sem se usta-
vil in prišel do sape. Sedaj
sem vedel da medved iz goz-
da ne bo prišel za mano.
Ja vidiš Barbka tako se mi
je danes godilo. Zadovoljna
bodi da ima tvoj Francelj še
tako urne noge. Kaj bi bilo
če bi me bil medved dohitel,
in mi odtrgal glavo. Pa bi jaz
prišel brez glave domov, kaj
pa bi ti počela z takim mo-
žem brez glave.
Barbka je začudeno gleda-
la moža če še sploh ima gla-
vo. Malo je nejeverno zmaja-
la z glavo, saj še do danes ni
slišala da prebivajo medve-
dje v teh gozdovih. Pa če
njen Francelj tako pravi bo
že menda res.
Kar milo se ji je storilo, ko
je takole ob sebi gledala svo-
jega moža, in že je pozabila
na hudo uro, katero mu je
malo prej pripravila.
Spomnila se je kako mora
biti Francelj lačen ko še ni
nič južinal. Z umirjenim gla-
som je rekla, Francelj kar se-
zuj se in umij. Jaz pa ti bom
pogrela in pripravila kosilo
Francelj je počasnih kora-
kov odšel v sobo, odložil pu-
ško in nahrbtnik, ter se vse-
del na klop. Obraz se mu je
razpotegnil v zadovoljen
smehljaj. Sam pri sebi je de-
jal, pa sem le poceni prestal
to hudo uro. Kar dobro sem
potolažil in prepričal svojo
ženo.
Cisto po tiho da bi ga
Barbka ne slišala je dejal, tu-
di jaz še nisem slišal da bi
živeli medvedje v naših goz-
dovih. Da pa potolažiš hudo
ženo, si moraš pa medveda
izmisliti.
3. julija sta praznovala zlato poroko Knez Janez (roj. 8.5
1910) in Štefanija (roj. 25. 12.1907). Imata šest otrok, tri fant
in tri dekleta, šestnajst vnukov in šest pravnukov. Na km«
tiji nad Rimskimi Toplicami sta že od leta 1934. Janez ji
poleg dela na kmetiji opravljal tudi železničarske posle <
Rimskih Toplicah. Sam je prenovil vsa poslopja. Zdaj sta nj
kmetiji ostala sama, otroci so se izšolali in šli po svetu
Domov še radi pridejo, da pomagajo staršem pri večjil
delih. Knezova sta še čila in zdrava, saj še redita dve kravi ii
dva prašiča. Kmetija meri okrog 4 ha in 64 a, od tega je 681
obdelovalne zemlje. To je kar dovolj, če človeku že zmanj
kuje moči. Vendar se Knezova ne data letom in starosti
Štefanija še vedno bere brez očal, je še zelo korajžna. Oba s
najbolj želita zdravja in to si tudi zaslužita.
BOŽA GOLOUI
PIŠE:
JANKO KRAŠOVEC
^ 5. avgust 1982
NOVI TEDNIK - stran 21
0RILI VLOMILCE
(RADLI BAKER
^icradeno blago so preprodajali
rjiiTiinalisti so odkrili
jfio sedmih vlomilcev,
'g^ob koncu preteklega in
Lku tega leta vlamljala v
u^,nice v Celju in okolici,
_jpost nakradenega blaga
^^aša več kot milijon di-
jjjjveč kaznivih dejanj je
jjl 34-letni Ivan Velenšek
Ijosovelove ulice v Celju,
jj bil že prej večkrat kaz-
j,3n. Le-ta je k izvrševanju
jnivih dejanj nagovarjal
li druge.
jajvečjo škodo so naredili
cinkarni Celje, kjer so Ve-
jjek, 36-letni Drago Sinko-
^Belif iz Domžal in 32-let-
Edvard Veler iz Celja
imljali v skladišča in krad-
|)aker, električni kabel in
pdje, odnesli pa so tudi 106
logramov čistega kositra,
iker je iz Cinkarne odnašal
lji45-letni Martin Samec iz
[ija, pomagal pa jim je celj-
|i taksist, 29-letni Jože Ro-
[an. Iz Cinkarne so skupaj
t^dli približno 7 ton ba-
prodajali pa so ga Suro-
ni in Dinosu.
ifelenšek je potem skupaj
Šinkovcem in 33-letno
rato Povalec iz Celja vlo-
1 še v delavnico »Dreta«,
t Marjana Mančka iz Ce-
, dvakrat v delavnico elek-
imehanika Mirana Grajžla
v delavnico mehanika Pa-
I Božiča ob Mariborski ce-
sti v Celju. Velenšek in Veler
sta tudi vlomila v nedograje-
no stanovanjsko hišo in v po-
čitniško hišo v Lazah pri Ti-
tovem Velenju. Na vlomil-
ska podviga ju je pripeljal
taksist Jože Rozman, ki je
dobil za plačilo ukradene
predmete.
Velenšek je vlomil še v tr-
govino Elektrotehha v Celju,
kjer pa ni našel denarja, ki ga
je iskal. Pač pa so odnesli
65.000 dinarjev gotovine pri
vlomu v trgovino Kovinar ob
Mariborski cesti.
Samec je vlomil tudi v de-
lavnico Jožeta Penca v Celju
in odnesel za približno
300.000 dinarjev blaga, pro-
dal pa ga je Surovini za 1000
dinarjev.
Šinkovec je skupaj s Sam-
cem vlamljal tudi v osebne
avtomobile v Celju, najraje
pa sta jemala avto-radie in
druge vrednejše predmete,
ki jih je potem posrednik, 52-
letni glasbenik Oto Pestner
iz Celja prodajal na Hrvat-
skem.
Kriminalisti so uspeli iz-
slediti vlomilsko skupino v
kateri je bila večina (pet)
brez zaposlitve. Ivan Velen-
šek, ki so ga priprli, pa je
poskušal pobegniti iz Stare-
ga piskra. Vendar se je pri
skoku skozi okno huje ranil.
SREČKO SROT
NEVARNA BREZOBZIRNOST
Cesta v Laško v četrtek popoldan. Na
križišču na Polulah, kjer je hitrost že
omejena na 60 kilometrov na uro, je na
cesto zavil osebni avto. Iz laške smeri je
za njim pridrvel tovornjak CE 153-304
šempetrskega Avtoprevoza in osebni av-
to, kljub temu, da je že vozil z največjo
dovoljeno hitrostjo, na delu ceste med
Polulami in Begom začel prehitevati.
Nasproti je pripeljal drugi osebni avto-
mobil. Zaškripale so zavore, osebna av-
tomobila sta se umaknila na desno stran
ceste, ki je na tem odseku k sreči dovolj
široka. Nevarno, vihravo prehitevanje se
je končalo k sreči brez posledic.
Že res, da je bil mogoče voznik tovor-
njaka na dolgi vožnji in se mu je mudilo
domov, toda njegova drzna in neodgo-
vorna vožnja bi se kaj kmalu končala z
nesrečo. Pa voznik zaradi tega ni bil nič
prej doma, saj so njegovo divjanje s to-
vornjakom že nekaj metrov naprej obrz-
dala semaforizirana križišča.
Na magistralni cesti na Polulah je bilo
že več težjih prometnih nesreč, ki so ter-
jala človeška življenja. Najpogostejši
vzrok je bila prehitra vožnja. V bližini je
tudi osnovna šola, križišča pa vsak dan
prečka precej osnovnošolcev.
Prometni miličniki so na tem odseku
že večkrat postavili radarsko kontrolo in
imeli polne roke dela z izrekanjem kazni.,
Cesta je ravna in široka, zato veliko voz-j
nikov pritiska na plin. In očitno se jih^
veliko ne meni kaj dosti za opozorila in
kazni in tudi ne za nevarnost v katero,
spravljajo druge.
S. S.
domov, padel po stopnicah
in se poškodoval po glavi na
črepinjah steklenice piva,
katero je prinesel s seboj iz
gostilne, v kateri je popival.
Vendar te poškodbe na glavi
za Knezovo smrt niso bile
odločilne.
ČELNO TRČIL V
STOJEČI AVTOMOBIL
Iz Buč proti Kozjem je vo-
zil z osebnim avtomobilom
53-letni Jože Grobelšek. Ko
je pripeljal v Vrensko gorco
v levi ostri ovinek, mu je na-
sproti z neprimerno hitrostjo
pripeljal voznik osebnega
avtomobila, 24-letni Rudi
Omerzel iz Krškega. Ker je
cesta na tem delu zelo ozka,
je Grobelšek svoje vozilo
ustavil skrajno desno, ven-
dar trčenja ni mogel prepre-
čiti. Vozili sta čelno trčili, pri
tem pa sta se oba voznika in
en sopotnik v Grobelškovem
in dva v Omerzelovem avto-
mobilu lažje poškodovali, na
vozilih pa je bilo za 100 tisoč
din škode.
USODNI SKOK Z
VLAKA
Z vlakom proti Mariboru
se je peljal 26-letni Sinam Li-
sic iz Hajdarevičev, zaposlen
pri Obnovi Ljubljana, ki ima
svoje delovno področje v Po-
nikvi, Ker je na vlaku zaspal,
na postaji ni pravočasno
stopil, zato je skočil iz vh
ko je ta že odpeljal s post
Pri skoku z vlaka ga je o'..
lo, pri padcu je dobil h
telesne poškodbe in ji-
zdravljenju v celjski bol
niči.
pravniki za bralci
MEZAKONITA VSELITEV V STANOVANJE
V neki veliki delovni organizaciji se je
pred tremi leti zaposlil kot nekvalifici-
ran delavec naš Safet. Bil je priden dela-
vec in je redno pošiljal domov svoji ženi
Patimi in trem otrokom potreben denar
za preživljanje. Nadvse pa si je želel, da
bi bil skupaj z družino. Končno je pri-
hranil še toliko denarja, da jim ga je
lahko poslal za pot. In tako so prišli.
Toda kje stanovati? Dokler je bilo še za
silo toplo, so se stiskali v nekem začasno
praznem skladišču, ki pa so ga morali
kaj kmalu izprazniti. V tem je Safet izve-
del za sorazmerno veliko stanovanjsko
sobo in kdo ima ključ te sobe. S trditvi-
jo, da mu je referent za stanovanjske
zadeve iste delovne organizacije dovolil
vselitev, je izmamil ključ prejšnjega
imetnika stanovanjske pravice na tej so-
bi in se vselil, čeprav je komisija za sta-
novanjske zadeve delovne organizacije
sobo z odločbo dodelila nekemu druge-
mu delavcu, ki je tudi že več let čakal na
svoj »prostor pod soncem«.
Delovna organizacija je po svoji prav-
ni službi tožila s trditvijo o njegovi nasil-
ni vselitvi in tožbenim zahtevkom, da
mora sobo izprazniti in jo izročiti tožeči
delovni organizaciji v določenem roku,
da ne izvršbe (paricijski rok) in da ji
mora povrniti tudi pravdne stroške.
Safet se je branil, da se ni nasilno
Vselil, saj je vendar imel ključ, vselitev
pa mu je vendar dovolil referent za sta-
novanjske zadeve, čeprav ne pismeno in
^to tožba ni utemljena.
Prvostopno sodišče je po opravljenem
dokaznem postopku odločilo, da mora
Safet zadevno sobo izprazniti. V obra-
zložitvi je napisalo, da sicer razume Sa-
jetovo stanovanjsko stisko, vendar je bi-
lo njegovo ravnanje samovoljno in zato
'^e more uživati sodne zaščite. Po 53.
členu republiškega zakona o stanovanj-
skih razmerjih se tisti, ki mu je stanova-
•^ie oddano (v tem primeru pa je bila
Soba oddana drugemu delavcu), lahko
^seli šele, ko je sklenil stanovanjsko po-
godbo, če ni v zakonu ali s splošnim
^ktom stanodajalca drugače določeno.
Safet seveda ni imel t. i. »nakazilne od-
ločbe« svoje delovne organizacije za
sporno sobo ker jo je dobil pač drugi
delavec in po redni poti, niti je sklenil
stanovanjsko pogodbo, ki je skleniti tu-
^i ni mogel, saj bi jo stanovanjsko po-
^l^tje lahko sklenilo le s tistim delav-
^^ni, ki je odločbo že imel v rokah.
^išje sodišče je Safetovo pritožbo za-
grnilo, čeprav se mu je tačas družina še
povečala za novorojenega otroka. Ob
nespornem dejstvu, da se je v opisano
sobo nezakonito vselil, je vendarle tak-
šen način reševanja lastnega stanovanj-
skega problema v nasprotju z zakonom
in zato nedovoljen. Svoj problem bi mo-
ral Safet reševati ob pomoči pristojnih
samoupravnih organov v svoji delovni
organizaciji, v skrajnem primeru tudi s
pomočjo občinskih organov. Popušča-
nje v podobnih primerih bi sicer pripe-
ljalo do anarhije.
Safet je bil seveda obsojen tudi, da
mora svoji delovni organizaciji povrniti
pravdne stroške.
Ob tem primeru pa je koristno opozo-
riti na določilo čl. 56 zakona o stano-
vanjskih razmerjih, ki določa:
1. Ce se kdo vseli v stanovanje v na-
sprotju z določbami 53. člena tega zako-
na, izda stanovanjski organ po uradni
dolžnosti ali na zahtevo prizadetega (v
našem primeru tistega delavca, ki mu je
bila soba dodeljena z odločbo) odločbo
o izpraznitvi stanovanja.
2. Zoper odločbo o izpraznitvi stano-
vanja je v treh dneh od njene vročitve
dovoljena pritožba. Vložena pritožba ne
zadrži izvršitve odločbe.
3. Odločbe iz prvega odstavka tega
člena ni možno izdati, če je preteklo eno
leto od vselitve v stanovanje.
4. Ne glede na določbe prvega odstav-
ka lahko stanodajalec oziroma prizadeti
zahteva v roku iz prejšnjega odstavka
(torej v enem letu) s tožbo pri temeljnem
sodišču ipraznitev stanovanja. Pošto-'
pek po tožbi velja za nujen. Tožba ni i
dovoljena, če je sprožen upravni posto-
pek, i
5. Ob prisilni izvršitvi odločbe iz pr-
vega oziroma četrtega odstavka tega čle-
na ne pripadajo tistemu, ki je izseljen,
niti najpotrebnejši prostori.
6. Oseba, ki se je vselila v stanovanje
v nasprotju z določbami tega zakona,
trpi vso škodo in stroške, ki so bili pov-
zročeni v zvezi z njeno nezakonito vseli-
tvijo.
Iz tega člena je razvidno, da je tudi rok
za vložitev tožbe zaradi nezakonito vse-
ljenih oseb le eno leto. Po tem roku
mora sodišče tožbo zavreči. Nezakonito
vseljeni pa lahko zahteva celo sklenitev
stanovanjske pogodbe. Delovna organi-
zacija pri Safetu pač ni odlašala! Druga
stvar je, koliko tako dejanje še vedno
pomeni. Kaznivo dejanje, kršitve nedo-
takljivosti stanovanja oz. nezakonite
■vselitve. BORIS DEBiC
PRIJELI VLOMILCE
Delavci celjske Uprave za notranje zadeve so prijeli 28-
letnega Zdenka Jezernika iz Zagrada 144 pri Celju, ki je
osumljen, da je lani in v začetku tega leta skupaj z mladolet-
nikoma M.E. in I.Z. iz Celja vlomil v več kot pedeset avto-
mobilov v Celju in okolici.
V Celju so vlamljali v avtomobile na parkiriščih v ulici
XIV. divizije, Kajuhovi in Trubarjevi ulici ter na Starem
gradu. Različne predmete, ki so jih jemali iz avtomobilov, so
shranjevali doma in jih kasneje prodajali. Zdenko Jezernik
pa je ukradene torbice in osebne dokumente, ki bi jih lahko
izdali, zažigal doma v peči.
Zdenko Jezernik je vlamljal tudi v Mariboru skupaj z
mladoletnim B. V. iz Vrha pri Vidmu ob Sčavnici. Vdrla sta v
vrtec in restavracijo in vlomila še v več avtomobilov v
Mariboru.
Delavci celjske UNZ so med preiskavami našh precej
nakradenega blaga, ki ga vlomilci še niso uspeli prodati,
pravi lastniki pa se še niso oglasili.
S.Š. Foto: UNZ Celje
OSKRUNILI SO
CERKEV
Doslej še neznani vlomilci
so prejšnji teden vdrli v cer-
kev Sv. Jederta v Gotovljah
pri Žalcu in odnesli sedem
kipcev.
Cerkvena vrata so odprli z
izvijačem, odnesli pa so štiri
kipce z glavnega oltarja in še
tri druge, vse skupaj v vre-
dnosti približno 210.000 di-
narjev. Tatovi so prežagali
tudi obešenko na vratih bliž-
nje kapele in odnesli kip Ma-
rije z Jezusom, vreden pri-
bližno 30.000 dinarjev.
Neznane vlomilce še ve-
dno iščejo, kriminalisti.pa so
pri iskanju sledov v cerkvi
naleteli na prste odtise na
svečniku glavnega oltarja.
S.S.
UKRADEN NAKIT
IZ VAZE
Dve Romki sta osumljeni,
da sta prejšnji teden iz stano-
vanja J. L. iz Šempetra odne-
sli za približno 60.000 dinar-
jev zlatega in srebrnega na-
kita - prstanov in verižic.
J. L., ki je opazil Romki v
bližini hiše, je takoj odšel v
stanovanje pogledat, če je
v^se na svojem mestu. Zdelo
je mu je, da ni nič zmanjka-
lo, zato je odšel nazaj na po-
lje. Toda čez čas se je spo-
mnil, da bi mu lahko zmanj-
kal nakit, ki ga je skril v vazo
dnevni sobi.
Ko je ugotovil, da nakita ni
več, sta bili osumljenki že
daleč, tatvino pa je prijavil
miličnikom.
S.S.
ČRNA
KRONIKA
UMRL ZARADI
ZADUŠITVE
V nedeljo, 25. julija so v
zgodnjih jutranjih urah našli
pred domačo hišo mrtvega
Milana Kneza, 37, doma iz
Loč 16 v Smartnem v Rožni
dolini.
Knez je bil z glavo zagoz-
den med šipkami železne
ograje na stopnišču pred hi-
šo. Komisija UNZ Celje s
preiskovalnim sodnikom in
namestnico javnega tožilca,
ki je opravila ogled, ni mogla
ugotoviti vzroka smrti, zato
je bila opravljena obdukcija.
Ugotovljeno je bilo, da je
smrt nastopila zaradi zaduši-
tve, kar niti ni bilo čudno,
glede na lego, v kateri so
Kneza našli. Ugotovili so tu-
di, da je Knez prejšnji večer
okoli pol noči prišel vinjen
PREVELIKA HITROST
IN VOŽNJA PO LEVI
Tudi vzrok nesreče, ki se ,
zgodila na regionalni cesti v
bližini Rogatca je bila preve-
lika hitrost in vožnja po levi
strani ceste.
Iz Rogatca proti Rogaški
Slatini je vozil z motornim
kolesom 25-letni Ivan Gro-
felnik iz Druškove gore. V
naselju Erjavina je na ostrem
desnem ovinku zapeljal na
levi pas vozišča in trčil v
prednje levo kolo tovornja-
ka, ki ga je nasproti pripeljal
Dragotin Krsnik, star 30 let,
doma iz Hlevnice. Pri trče-
nju je Grofelnik padel po ce-
stišču, se huje poškodoval in
so ga odpeljali v celjsko bol-
nišnico.
Z AVTOMOBILOM V
120 CM GLOBOK
JAREK
Iz Gomilskega proti Bra-
slovčam je vozil voznik oseb-
nega avtomobila Izidor Ko-
der iz Letuša. V Podvinu ga
je zaradi neprimerne hitrosti
v desnem ovinku zaneslo v
levo, zapeljal je v 120 cm glo-
bok jarek in se hudo telesr ;
poškodoval, njegova sop
nika pa sta pri nesreči do;
lažje telesne poškodbe. '
vozilu je bilo za okoli l:-
soč din škode.
ZARADI SPORA Z
DELOVODJEM
POKVARIL STROJ
Svojo jezo in nezado-
voljstvo pa si je 29-letni Jože
Planovšek iz Smiklavža
shladil na sekalnem stroju v
tozd Žaga delovne organiza-
cije GLIN Nazarje. Po sporu
z delovodjem in po »posve-
tu« s svojim sodelavcem
Francem Plaznikom iz Rad-
mirja, je Planovšek vrgel v
sekalni stroj železni predmet
z magnetom, ki sicer pobira
železne predmete pred se-
kalnim strojem, da le-ti ne bi
zašli v stroj. Zaradi tega je
nastala na stroju materialna
škoda, ki so jo ocenili na
939.200 din. Neocenjena pa
je še škoda, ki je nastala zara-
di izpada proizvodnje, sa so
morali okoli sto delavcev
prerazporediti na druge de-
lovna mesta.
Preiskovalni sodnik je za
Planovška odredil preisko-
valni zapor, Plaznika pa so
po zaslišanju izpustili.
POČITMiŠKM OBREKO¥MMJA
Na tabli avtobusnega mestnega potniškega
prometa nasproti postaje je pri vrhu prilep-
ljen listek, na katerem piše z velikimi črkami
OPOZORILO. Na kaj to opozorilo opozarja,
vedo najbrž le tisti, ki so ga napisali, kajti
prebrati ga je mogoče kvečjemu z daljnogle-
dom.
Ce vas, ko se vrnete s počitnic, doma čaka obvestilo, da je
na pošto prispel za vas paket, se kaj lahko zgodi, da se boste
zanj obrisali pod nosom. Po petih dneh čakanja ga namreč
vrnejo pošiljatelju.
Prav vam je! Zakaj ste pa bili tako dolgo na dopustu.
Z izvirno domislico se je nek občan znebil stroškov za
Male oglase. Na drog električne napeljave pred svojo hišo
je obesil tablo, na kateri lahko mimoidoči preberejo, kaj je
trenutno pri njemu naprodaj. Ta teden ponuja brezhiben
pralni stroj.
Že dolgo veste, da je bolje pričeti na dopustu
pogovor z natakarjem z »bitte« ali »please«
kot pa s »prosim«. Če pa želite biti bolj opazni
in postreženi na celjski tržnici začnite z »mo-
lim«. Slovenščino pa vam toplo priporočamo
naprimer na sarajevski Baš čaršiji. To je preiz-
kušen recept naših domačih turistov. Posku-
site in ne boste razočarani.
Republiški izvršni svet je na zadnji seji pri
obravnavanju poročila o usmerjenem izobraže-
vanju ugotovil, da si v nekaterih občinah ob
podpori občinskih vodstev prizadevajo za pose-
ben status nekaterih usmeritev. Zlasti za nara-
voslovno matematično. Tako bi se učenci na to
usmeritev vpisovali v neomejenem številu in ne
glede na potrebe združenega dela. To utemelju-
jejo s tem, da so ti kadri, ko končajo višje in
visoke šole primerni za opravljanje raznovrstnih
del in nalog. Tudi mi menimo, da ne bodo imeli
•problemov z zaposlitvijo, saj jih navsezadnje
lahko tudi uspešno izvozimo.
AMADEUS POROČA
Tale naš dokazani pradavni prednik se je resno
zamislil nad brezobzirnim početjem voznikov Izlet-
nika, Prevozništva in še nekaterih. Omenjeni junaki
kot za stavo vsako jutro vžigajo motorje svojih veli-
častnih vozil. Po njihovi vnemi sodeč neizmerno uži-
vajo, saj prebudijo tudi za spalno boleznijo obolele
osebe. Prebujanje samo niti ni tako boleče. Opazova-
lec takšnega početja bi se moral zamisliti predvsem
ob vprašanju družbene samozaščite, saj so vozila
brez vsakršnega varstva prepuščena skušnjavam
slabo mislečih ljudi...
SPOPAD NA STRNIŠČU
Skljoc... in na posnetku je ostal tale
»zgodovinski« posnetek, kako so v Skofcah hoteli
vezači privezati žanjico na živ poreselj, pa bi se bil(
vezačem kmalu slabo godilo, kajti ženske so se
srborito zagnale vanje, kot bi kdo dregnil v osir...
To je bilo smeha! , ,
(FOTO: J. KB
Ta ga pa ima pošteno v želodcu.
foto: BOŽO SRDIČ
PO JUGOVZHODNI AZIJI
Večino dneva preživijo na
polju, ki je lahko tudi po ne-
kaj ur oddaljeno od bivali-
šča. V večini se še poslužuje-
jo kolobarjenja. Džunglo s
skupnimi močmi posekajo
in požgejo. Vsaki družini pri-
pada potreben kos zemlje za
preživetje. Sadijo suho kul-
turo riža. Za rižem prideta na
vrsto koruza in proso. Ko se
po letu ali dveh zemlja izčr-
pa, jo zasadijo z neke vrste
listnatimi rastlinami. Te po-
žanjejo in jih puste zgniti.
Zemljo puste pri miru deset
do dvajset let, da se sama na-
zaj obogati, da je godna zo-
pet za setev riža.
Riž je njihova glavna jed in
to trikrat na dan. Zraven še
sodi solata iz svežih bambu-
sovih vršičkov in neke druge
vrste pečeno šavje. Meso pri-
de na jedilnik le v primeru,
če kaj ustrelijo. Ponavadi
prodajajo jelene in divje pra-
šiče v mestu, za zaslužek pa
kupijo bencin in ostale po-
trebščine.
Doma ostane čez dan ve-
dno nekaj ljudi, da pazijo na
otroke in domači prag.
Popoldne se moški vrnejo
domov. Žene jih že čakajo s
pripravljenim kosilom. Pra-
viloma počakajo, da moški
pojedo in šele nato one prise-
dejo k jedi. Kuhinja se naha-
ja v zadnjem delu sobe.
Pravzaprav je to samo odpr-
to ognjišče z nekaj lonci.
Premorejo tudi nekaj krožni-
kov, drugače pa servirajo
hrano v palmove liste. Neka-
tere družine se ponašajo še s
stolom in posteljo za družin-
skega poglavarja.
Moški in ženske spijo loče-
no v istem prostoru, dekleta,
dokler se ne poročijo, pa v
varstvu svojih mater.
Včeraj, ko sva se prikazala
iz čolna, so se otroci razteza-
li kot strela. Počasi sva si pri-
dobila njihovo zaupanje s ki-
logramom bonbonov. Od se-
daj naprej jih imava vedno
nekaj zraven, kamor se pre-
staviva. Ne moreš več ostati
sam, kljub temu, da bi ti vča-
sih odgovarjalo.
Dobro se počutim med ta-
ko prijaznimi in dobrimi
ljudmi.  Zdi se mi,  da se
sploh prav ne zavedam uži-
vanja in mi ostaja v podzave-
sti. Vsakdo te z nasmehom
pozdravlja. Sediš na terasi,
paseš radovednost in še ti
prinesejo sadje.
Zvečer posedajo pred svo-
jimi bileki. Vsaki družini pri-
pada toliko hodnika - ruai,
kolikor je dolžina njegove
sobe. Do nedavnega, ko še
niso poznali radijskih apara-
tov in dokler so imeli še zelo
malo stika z zunanjim sve-
tom, so si krajšali čas s pri-
povedovanjem zgodb. Ljud-
ski pripovedniki so hodili od
dolge hiše do dolge hiše, ter
s svojim pripovedovanjem
krajšali ljudem dolge večere.
Pripovedovanje ene zgodbe
je lahko trajalo šest dni in
noči neprekinjeno. Od neke-
ga etnologa sem zvedel, da je
do sedaj najdaljše poznano
pripovedovanje trajedo šest
dni in noči neprekinjeno.
Poslušalci so si vzeli odmor
samo za hrano in pijačo.
Pred vsakim bilekom s
stropa hodnika še vedno vi-
sijo zaprašene košare, v kate-
re so včasih shranjevali odre-
zane glave sovražnikov. Iba-
ni so bili poznani še v polpre-
tekli zgodovini kot lovci na
glave. Odrezane glave so-
vražnikov naj bi vplivale na
rodovitnost polj, obenem pa
se je vojščaku s številom le-
teh dvigoval ugled.
S to obrtjo so menda ura-
dno prenehali okoli leta 1920
s prepovedjo angleške kolo-
nialne uprave v Maleziji. Sta-
rodavna okrutnost se je po-
kazala spet v letih druge sve-
tovne vojne, ko je Borneo
osvajala japonska vojska.
Ibani so bili na strani Angle-
žev. Japonsko vojsko so
smatrali za sovražnika, zato
so lahko tudi marsikaterega
skrajšali za njegovo glavo.
Odrezane glave so kuhali z
nekimi zeliščem, da so se
malo skrčile.
Danes so od tega ostale le
še prazne zaprašene košare.
Ponekod še popestrijo praz
nik njihovega Novega ieta;
promenadnim mimohodon
po zunanji terasi, noseč v de
sni roki košaro s tremi al
štirimi nekdaj človeškim,
glavami.
Do danes pa se je ohranile
še tetoviranje, ki so mu po
dvrženi izključno odrasi
moški. Tetovirajo se po ce
Jem telesu. Različne figm
pomenijo položaj moškega \
njihove skupnosti, poleg te
ga so tudi modnega videzr
Nekdaj je bilo iz tetoviran,
razvidno tudi število odrez
nih glav.
Cigarete si zvijajo sami
MaJo tobaka ovijejo v posu-
šen palmov list. Starejši lju-
dje žvečijo betel. To je neke
vrste orešček, ki se nariba na
tobak in ovije v kiselkast be-
telov list.
Ibanskim otrokom, roje
nim na kliniki, ima pravico
izbrati rojstno ime porodni:
ška sestra in ne mati. Otroa
brez izjeme dobijo angleški
imena. Šele doma v dolgi hi-
ši dobi otrok pravo ibanskj
ime.
PIŠE:
STANE ŽILNIK
13
starejši tetovirani moški imajo preluknjana ušesa, da si ob praznovanju vstavijo
do kilogram težke uhane
NOVI TEDNIK - Glasilo občinskih organizacij SZDL Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec -
Uredništvo: Celje, Trg V. kongresa 3 a, poštni predal 161. Naročnina in oglasi: Trg V. kongresa 3 a - Direktor TOZD in gl. urednik
Boris Rosina, v. d. odgovorni urednik Novega tednika in odgovorni urednik Radia Celje Branko Stamejčič. Redakcija: Marjela
Agrež, Violeta V. Einspieler, Jure Krašovec, Mateja Podjed, Milena B. Poklic, Damjana Stamejčič, Zdenka Stopar, Mitja Umnik,
Janez Vedenik, Tone Vrabl. Tehnični urednik FVanjo Bogadi. Izhaja vsak četrtek. Izdaja ga CGP Delo, Ljubljana. Rokopisov ne
vračamo. Cena posamezne številke 10 din, celoletna naročnina 450 din, polletna 225 din. Za tujino je cena
dvojna. Stev. žiro računa: 50700-603-31198 - CGP Delo Ljubljana TOZD Novi tednik Celje. -Telefon, oglasi in naročnina: 22-369,23-105.