esset das ist meyn leyb der fiir euch ge-
geben wird. Solchs thut so offt yhrs thut
zu meynem Gedechtnis.«
Zavžil je trohico. Potem je vzel kelih in
blagoslovil:
». . . das ist der kilch eyn new testament
ynri mevnem blut. . .«
Glas mu je mrl. Žena mu je nesla pijačo
na  ustnice.  Samo  skrnil je,  zastokal  in
padel  vznak.  Žena  mu  je  zatisnila  oči.
Potem je vstala, obrisala solze in izpila
kelih do dna. Topo je žedela ob mrtvem.
Mladi dan ji je v njeni lotriški navadi
krmežljavil  oči in jo uspaval.  Legla je
ob mrtvem ...
Kakor prase. Srečno je v lajnu in ne ve
za smrt. . .
#    #    #
Wassermannovi lovci so obstopili Mretino kočo. Prvi lovec je sunil v vrata in dejal: »Tako. Zdaj ga imamo.« > Pustite ga meni,« je dejal hripavo stari Wassermann. Bil je pobit in izdelan od nočne poti. Strjena kri mu je ležala v razpraskanem obrazu. Kraj vrat je omahnil lovcu, ki ga je podpiral, iz rok. »Lepo družbo si je izbral,« je rekel o bogovcu lovec, ki je bil vstopil. »Lotriška baba leži pri njem.«
Sunil je z nogo po ženi, da se je prebudila, strmela.   Potem  je   spoznala  in  stegnila roko čez mrtvega: »Pustite ga.«
»Kajpak,«  je odvrnil lovec in se sklonil nad bogovca. Njegov drug je pobral kelih. Cerkvenec   od   Crngroba   je   vstopil   in mrmral svoj navadni pozdrav: »Dobro jutro Bog daj, vsem skupaj.« Prvi lovec se je zasmejal: »Pa nam je vendar ušel.« »Ušel?« je zahripal Wassermann ob podbojih vrat in omahoval in vstajal. »Ves mrzel je že,«  je menil lovec in se okrenil, da bi stopil iz prostora. Wasser-mann  je  tedaj   telebnil  v  hišo   in  ležal na kolenih ob mrtvem bogovcu. Sopel in hripal je besno, glupo je strmel. »Antikrist. . . requiescat. . .« Hlastal   je   za   besedo   kakor   jecljajoči, trpel je za strašno uročno kletvijo. Kar je našel, je bila le otroškosmešna krilatica bukovskih šol: »Requiescat in pice!«
Cerkvenec od Crngroba pa je verjel, da učitelj moli, in je odgovoril verno:
»Amen!«
#     #    #
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo otročnic. Kadar tonejo žene v krčih in grozah, pogledujejo za belim likom na križu. Če vidijo, ne trpe, če ne vidijo, trpijo dvakrat. Tiste, ki gledati nočejo, trpijo trikrat. . .
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo otročnic. Belo telo visi na črnem lesu, skrivnostno kakor krizmanek nad očetom in materjo z dojencem. Kdo je hotel sneti krizmanek z nad očeta in matere in dojenca? Utrgal je, da krvave raztrgana stopala. Strašna rana gori v mrakove in noči in ne ugasne. Veter se trga mimo in joče: »Schelm, arger Schelm! . . .«
Sredi samotnih zimskih polj ob samotnem razpelu otročnic, pravijo, da straši. Tilen Čatuljica, bajajo, ne najde miru. Iz groba vstaja pod križ in veka v strašnem usmiljenju: »Ljudje božji! Obrišite mu vendar solze! . . .«
#       #     #
Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen kakor grob. In grob je neumrljiv . . .
MESEČINA.
ANTON VODNIK.
Sredi polja
je angel pokleknil.
Nad biserne gore
je dvignil roke,
v njih mesec — kelih.
Kdaj
bom kot ta angel:
kristal,
ki v njem so vse luči?
Gore so prozorne . . . Ne vidim li jutra? Iz njega sveti trije kralji jezdijo srebrno . . .
mimo moje sobe 266 v Betlehem.