360 Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. Spisal dr. I. Robida, ordinarij deželne blaznice na Studencu. Proti Andreju Vrabcu, 1. 1872. na Griču pri Temnici rojenemu, je dvignilo državno pravdništvo obtožbo radi hudodelstva požiga, a je pozneje ustavilo postopanje, ker so se pokazali opravičeni dvomi glede duševnega zdravja obdolženca, katerega je potem vsled ondotnega mnenja sodnih izvedencev poslalo sodišče v deželno blaznico kranjsko z naročilom, naj se ga strokovno opazuje. Iz tozadevnih aktov posneti se je dalo nastopno: Andrej Vrabec je bil doslej kaznovan samo dvakrat, in sicer radi prestopka proti varnosti časti. Živel je od nekdaj jako neredno; po cele mesece se je klatil brez pravega opravka okrog, tako da ga njegova domovinska občina imenuje naravnost »dela se boječega vaganta in zlobnega človeka«. Županstvo se izreka na drugem mestu o njem »da bedasto izgleda« in da je »časih kritičen«, župni urad pa ga je ob priliki zadnjega ljudskega štetja označil za bebca. Nekatere priče sodijo o Andreju Vrabcu, da je »pri pravi pameti«; prav tako druge z vso odločnostjo trde, »da je bil od nekdaj malo otročji«, da se ga ima mnogokod za »udarjenega in prifrknenega«. Neka priča pripomni, da je obdolženec silno nagle in hude jeze in za takega tudi obče znan. V družini Andreja Vrabca ni bilo doslej duševnih boleznij, tako, da se o kakem tozadevnem obremenjenju ne da govoriti. Deček je hodil Andrej Vrabec v šolo, a se ondi jako slabo učil; pa tudi pozneje ni ga držalo pri nobenem mojstru, tako da ni vešč nobenemu rokodelstvu. Časih opravlja težaška, časih kmetska dela, potem zopet krošnjari, ali se postopi kaj drugega. Nikjer pa ni stalen in s svojo okolico navadno slabo izhaja. Vprašan pri sodišči radi požiga, priznava Andrej Vrabec brez vsakega pomisleka svoje dejanje, pripovedujoč, da je šel v dotično kajžo, oziroma svisli, da se zarije v seno in zaspi; že tedaj pa mu je bilo jasno, da bo zažgal, če se ponoči vzbudi. Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. 361 Andrej Vrabec da se voljno prepeljati na čuvalni oddelek, leži pri zdravniški viziti mirno v postelji, glavo ima skrito pod odejo, ter se vzdramljen iz svojega razpoloženja odzivlje na razna vprašanja z nekakim javkajočim muzanjem. Odgovora ni dobiti od njega, k večjemu odvrne na katero koli vprašanje: »ničesar ne vem, prav ničesar«. Pri telesni preiskavi kaže izraz velike bojazni v obrazu, skuša se preiskovanju odtegniti z vsemi mogočimi neokretnimi in nepotrebnimi legami in gestami, reagira na vbodljaje z iglami s tem, da se strahopezljivo brani in jokavo cmeri, ter se trudi pokazano mu luč na vsak način odpahniti od sebe in ugasiti jo. Pri vseh intendiranih pregib-Ijajih pa živo in na smešen način grimasira. Andrej Vrabec je slok, slabo rejen človek, z bledimi sluznicami, brez anomalij na vegetativnih organih. Lobanja njegova nosi znake hidrokefalije, po formi jo je lahko prištevati plagi-ocefalnim tipom; zaglavnica (Hinter-Hauptschuppe) ni posebno vzbokla. Levi oblični živec je pri hotenih pregibljajih slabše innerviran, a tudi v miru ne vzdržuje ustnega kota jednako visoko. Nekoliko nečeden jezik trese se močno in je malce na desno odklonjen. V teku nadaljnjega opazovanja spremenila se je bistveno ta slika jako malo. Opazovanec kazal se je ves čas nedostopnega, ni se dal izpraševati; postajal ali obsedel je, kamor se ga je djalo; za svoje sobolnike brigal se je malo ali nič; ni bil sicer nečeden, a skušal je ob vsaki priliki umazane cunje, pa- In res! o polnoči se je vzbudil ter prižgal najprvo svečo, katero je bajž navlašč v ta namen prinesel seboj. Ž njo je potem zanetil nakopičeno mrvo. Zakaj je pravo za pravo zažgal, tega Andrej Vrabec ne ve povedati; pač pa se opravičuje, da je to storil po naročilu svoje sestre, češ, ta se je izjavila, da bi bilo dobro, ako bi svisli zgorele, potem bi se saj dobila zavarovalnina izplačana. V preiskovalnem zaporu se je pričelo Andreju Vrabcu mešati; pričel se je plaho in boječe vesti, spal ni nič, po noči je vpil in razgrajal, in na vsa vprašanja odgovarjal, da »ne ve ničesar«, tako da ga je bilo končno treba oddati v blaznico. 362 Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. Sedanje duševno stanje Andreja Vrabca je nazivati za precej težko stopinjo slaboumnosti: percepcija je slabotna, presnav-Ijanje slabo zaznatih utisov precej brezzvezno. Bolnik je po večmesečnem bivanju v zavodu še vedno krajevno desorientiran, navzlic temu, da na sedanji sliki njegovega duševnega stanja že dolgo ni več.nikakega simptoma kake akutne psihoze. Spomin, v kolikor se ga je dalo preiskati, je precej slab. Vsako vprašanje, ki na psihične moči bolnikove stavlja količkaj večje za- pirje, lupine itd. dobiti v svojo oblast, katere je potem po rokah mečkal in valjal ali pa spravljal po svojih žepih. S časom pa se je prvotna bojazljivost umaknila nekaki plahoti, katere se Andrej Vrabec še do danes, ko se vede veselo in zadovoljno, ni popolnem otresel. Dne 23. oktobra je namreč v prvič odgovoril, da je bržkone v kaki bolnišnici; čemu so ga semkaj poslali, tega ne ve, a ga tudi prav nič ne zanima, to mu je vsejedno. Zažgal je pač, a kedaj, kje, čemu in kako — tega ne ve. Zmisel mnogih, količkaj zamotanih vprašanj mu je prav gotovo nejasen, on jih naravnost ne razume; poleg tega je skrajno hitro utrudljiv, in v par minutah pogovarjanja ni ničesar več iz njega spraviti, kakor stalno stereotipijo njegovo: »ničesar ne vem, prav ničesar«, dočim se v začetku dialoga vsaj trudi, da bi umel vprašanje, in nanje povoljno odgovoril. Nikdar ni popraševal po svojcih in po domačiji; za svojo pri-hodnjost skrbeti mu niti na um ne pride, o kakem kesanji ni govora. Časih želi papirja in peresa, češ, da bo pisal; ostalo je vsekdar samo pri namenu, napisal ni nikdar niti vrstice. Da bi bil razdražljiv in silovit, tega doslej ni bilo na njem opaziti. V zavodu je ves čas z vsem zadovoljen, pripoveduje celo sem in tje, kako dobro se mu v blaznici godi; spi dobro in ima dober tek. Prvi čas svoje internacije pa je časih zavračal jed, lovil iz juhe ukuho, tekočino pa razlival po tleh. Zadnji čas pa se obnaša odnošajem primerno, izhaja prav dobro sfe svojimi so-bolniki, in se celo da uporabljati za najnavadnejša domača dela. Zapomnivosti (Merkfahigkeit) in spomina ni bilo ves čas nikdar mogoče brezuvetno preiskati; dobrega ga vsekakor nima. Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. 363 hteve, ostane nerešeno; eksplorat pomaga si z navadno nikav-nico, kot izrazom takojšnje izčrpanosti (Erschopfung), povdarjene s čuvstvom neslastja (Unlustgefilhl). Idejativni zaklad njegov je majhen, težko priborjen in pridržan, njegove zveze so rahle in razpadajoče. Nazori in čuvstvovanja, kakoršne ima tudi najpri-prostejši človek, so mu popolnem tuja; manjka pa mu tudi razumevanja za vsa vprašanja, ki se ne gibljejo v konkretnosti. Prigodljajev ob času zažiga spominja se nejasno in k večjemu sumarno; nagibi so mu popolnoma nezavedni, takisto tudi posledice. Za svojo prihodnjost se ne boji, in beseda »kazen« je menda zanj povsem brez vsebine, niti one zunajne vrednosti nima, ki pomeni izgubo slobode. O etičnih čuvstvih se po tem takem težko da govoriti. Bolnik je danes dobrovoljen, pristopen in vesel, prav tako, kakor je bil pri svojem vstopu v zavod plah in bojazljiv — a niti za eno, niti za drugo ni najti zunanjega uzroka, ki bi mogel to razlagati, da temelji v normalnem duševnem procesu. Afektno življenje, psihično ravnovesje se spreminja uprav iz bolne osebnosti njegove na zunaj, in ni za-visno od zunanjih učinkov. Novi življenski odnošaji ne tangirajo bolnika v ničemer. A bodisi, da je Andrej Vrabec potrt ali veder, bojazljiv ali zaupljiv — intelektualna sfera njegova ostane vedno ista in kaže vedno jednake, stalne izpadke. Andrej Vrabec je sicer hodil v šolo — naučil pa se ni nič; ljudje so težko izhajali ž njim, in nekaterim izmed razsodnejših ni se nikdar zdel psihično normalen. Da ga drugi sodijo za zlobnega, nevarnega, dela se boječega vaganta, temu se ni čuditi, če se premisli, da celo izšolani inteligentni ljudje iz večine ne poznajo drugih blaznikov, kot takih, ki so besni ali pa popolnem bebasti, dočim so jim vsi drugi k večjemu — anormalni. Iz teh podatkov pa se da sklepati, da ta slaboumnost ni nastala stoprv v poznejših letih, recimo povzročena po kaki akutni psihozi, ampak, da obstoji od otroških let sem. Z ozirom na nenormalno gradnjo lobanje pač tudi lahko sklepamo, da so se bolnikovi možgani že v prvih časih po rojstvu abnormalno razvijati morali, da stojimo pred navadno psihično nerazvitostjo. Klinično imenujemo težke slučaje take nerazvitosti idijotizem, lažje pa imbeciliteto. 364 Akutna psihoza na podlagi imbecilitete. Imbeciliteta je, i