Uroš Zupan
En dan v njenem življenju
Če me bo neka ženska ljubila,
se bo moj verz dotahiil desetega kroga
koncentričnih nebes;
če bo neka ženska zavrnila mojo ljubezen, bom iz svoje otoinosti naredil glasbo, neko drugo reko, ki bo odmevala v času.
Jorge Luis Borgcs
Vračanje domov
prašne ceste, glas, ki se dvigne iz grla in se raztopi v puščavi, vonj zloščenega parketa v nekem septembrskem jutru, dialogi svetlobe in senc, ki smo jih pozabili zapisati, možnost
biti na nekem drugem kraju, čeprav je neizpodbitno, da so noge vtisnjene na ta asfalt in se čas kot živo srebro odbija po žilah, v vsem tem iščemo zavetišče, ko se vračamo domov.
nebo nad glavami je zgrbančeno in spodaj, nekje na desni se sliši umirjeno drhtenje reke, v katero nikoli ne stopiš dvakrat, nekje, za nekoga je tako, vedno tako. doma nas pričakujejo
12	L 1 T E R A T U R A
stvari, ki so odrinjene v tišino, in včasih se nam zazdi, da je neka pozabljena ptica prhnila iz jutranje megle, se napotila proti mejam pričakovanja, kajti življenje se sestavlja
zdaj, ko ni obraza, ki bi opazoval svoj odsev v steklu, in ni roke, ki bi že stotič ta večer zdrsnila po licih, da bi preverila starost nekoga, ki nas vztrajno pričakuje, mirno odmevajo koraki, se
plazijo po vlažnih stenah noči, mirno teče tista temna reka, ki se bo zjutraj spremenila v srebro, in mirno se razdalja, ki jo še lahko izmeri spomin, daljša in daljša, se počasi kot ti koraki vije v naročje negotovi prihodnosti.
En dan v njenem življenju
drevesa in hribi, ki so stali potopljeni v temo, oddaljene točke na obzorju, se zdaj približujejo, velike ladje režejo valove prozornega zraka, ladjevje svetlobe prodira v soteske in kanjone.
noč je izgubila svoje poveljstvo, projekcija sveta, ki se je dogajala zunaj, se počasi seli v njeno speče telo, ki je brez leže potovalo skupaj s planetom, vse jo počasi dosega,
spopad z vsakdanjostjo v svojih porodnih krčih in z njim pomoč - spomin, ki ne nosi bolečine in strahu, nepričakovane stvari srečuje, ko se dotika predmetov, neizmerljive daljine prečka,
ko hodi po ulici, poznam natančen zven njenih korakov in zvok, ki ga ustvarijo lasje, ko ji padejo na hrbet, poznam natančno zaporedje gibov in njen nasmeh, ko se pogovarja s prodajalci v
literatura
13
trgovini na vogalu, včasih se mi zdi, da ji lahko berem misli, vidim njeno upanje, ki je mehko in nedosegljivo kot mesečina, rad bi ga blagoslovil, rad bi ji prinesel kakšno olajšanje, poldne je
in aleje v mestu, kjer stanuje, gorijo od vročine, oddaljen dež moči irske travnike, temna gladina jezer v Massachusettsu se upogiba pod sunki vetra, tudi ona ga kliče v misli, da bi ji prinesel hlad
in svežino, še nekaj ur mora preteči in zopet bo izbrisalo dan. nič se ni zgodilo, nič se ne bo zgodilo, potrpežljiva je in čaka. tišina sobe je njen veliki zaveznik, morda zdaj tako kot jaz nema
stoji nad trenutkom, ki so ga do popolnosti ujeli tuji verzi, diha zrak, ki ji ga nosijo besede, živi v sosednji ulici in včasih misli name, si me nedoločno predstavlja, dekle iz
soseščine vseh mest je, soseščine, ki ni samo geografska, mislim nanjo in jo kličem, čakava drug drugega, da bi se pogovarjala v jeziku, ki ima neskončno število besed za nežnost, da
bi bila gospodarja sveta in bi nama v tem življenju uspelo deliti še kaj več, kot le trdno in nepopustljivo
nostalgijo po prihodnosti.
Priznanje
ljubim te - koliko ljudi je že izreklo te besede pred mano? koliko ljudem so se s težavo ali pa z lahkoto odvalile od jezika?
14	L I T E R A T U
R A
najbolj preproste stvari so v isti sapi tudi najtežje.
in kaj so mislili s temi besedami? kaj je njihova človeška narava mislila, da bo s tem pridobila, dobila v zameno? in kje se nahajam jaz v tem neskončnem prostoru človeških želja?
ljubim te - kako trdo odzvanjajo te besede v mojem materinem jeziku, kot da se njihova vsebina in oblika ne bi ujemali,
kot da bi se vsebina na vsak način hotela ločiti od oblike,
ker pozna misel Omarja Hajama, ki pravi: da sta velika ljubezen in velika bolečina sestri, da ni ene brez druge.
in nesmiselno je, da zdaj obračam temne strani, ki počivajo v mojem spominu, nesmiselno je, ker me dolga reka tvojega telesa naplavlja na obale pravkar nastalega sveta, kjer sem trdno prepričan, da poznam odgovore na vsa metafizična vprašanja.
zunaj se dež v neskončnih pljuskih zliva na oktobrsko zemljo, njegov enakomerni zvok prihaja do mene skupaj s tvojimi koraki.
in še enkrat izrekam besede - ljubim te -
da bi dokazal, da obstaja mesto v poeziji,
ki ga brez sramu lahko zavzame sreča
in s tem dejanjem in dejanjem tvoje ljubezni
dvigne moj verz "do desetega kroga koncentričnih nebes".
L.
I
T E R A T U K A
15