resglaffiti. De bo/h ftvoim Synum / fposnan, od v/eh ludy prau po/htovan, H'timu 
daj tvoj Duh, Amen; str. 318-9. Rime in ritem h'pomozham (v Treh duh. pes. iz 1. 
1576 imamo v isti pesmi pravilno hpomozhian) — obdan — ter dan — na/h [tan — 
fposnan — po/htovan pa nam pokažejo, da je naš izraz bil naglašen na končnem 
zlogu ; to ugotovitev podpira še dejstvo, da sta obadva -o- (v začetnem in srednjem 
zlogu) stalno pisana s črko -o-, torej nenaglašena ; edini primer kpomuzhan v EPD 
z -u- je prikrojen po zapiskih pomuzhi in je redaktorjevo tolmačenje tega izraza. 
Beseda je v grafičnem, glasovnem in akcentskem oziru jasna ; znan je njen 
pomen in funkcija. Težavo pa dela oblikoslovna plat. Edini primer brez začetnega 
h- v Reg. 1558 se dâ prav tako tolmačiti kot .pomoč" ali pa tudi kot „na pomoč". 
Zveza s prislovno rabljenim izrazom „k pomoči' je nedvomna, ali zaradi obeh 
kratkih -o- je že pred dolenjskim prehodom dolgega o v и (nekako v začetku 13. 
stoletja) morala eksistirati tvorba hpomozhiân s končnim poudarkom. Drugače 
uporablja dolenjščina v tem smislu obliko h'pomozhi Hip. I. 636, 639 ; na pumozh 
ibid.; na pumozh, na pomagäje kllzati Hip. II. 170, kar je še danes v rabi (na 
pomagâje predstavlja ace. pl. k subst. pomagaj; močno se križa z verbalnim 
substantivom pomagânje). Postanek naše oblifie si morem samo na tale način 
razlagati. Prislovi (izraz k-pomoči je tudi prislovna zveza) tvorijo adjektiva 
s sufiksom -bhb: dosedanji, domanji, jutranji, nekdanji, notranji, ondanji, te-
danji, zunanji, včeranji itd., gl. Miklošič, Vgl. si. Gram. II. 155; tako je tudi k 
prislovu k-pomoči bil narejen adj. *hpomočidnji in adv. rabljeni acc. sg. neut. *hpo-
močidnje je spet izražal prislovno rabo. Te vrste prislovi so končni -e bodisi po 
redukciji, ki je pri prislovih šla svojo posebno pot in je časovno starejša cd obi-
čajne moderne vokalne redukcije, bodisi pod vplivom starih adv. z'-jevske osnove, 
izgubili; bolje — bolj, veče — več itd., in tako je nastalo tudi hpomočjinj. Podobne 
tvorbe imamo tudi pr i tolihdnj, kolikdnj, toličhanj. Kakor je po zgornjih primerih 
razbrati, je v govoru nastopalo disimilacijsko izbegavanje med j (-čj-) in mehkim 
n, zdaj v ti, zdaj v oni smeri. Izraz se do danes ni ohranil ; bil je vsekakor samo 
na Raščici znan in ga že Tiubarjevi sovrstniki niso uporabljali; v Kat. 1595 so ga 
naslonili na dat. pl. a-jevskega imena, ki ga pa slovenščina ne pozna (gl. slirv. 
P<""oča). F.Ramovš 
R A S T I С b Z A R A S T I S L A V 
V Revue des é tudes slaves XXV 122—123 (Paris 1949) v bibl iografsko-
kr i t ičnem pregledu sočasne slavistično l i t e ra ture A. Vaillant o m e n j a mojo 
razpravo »Nekaj pr ipomb k pre t resu I l rabrovega spisa o azbuki Konstant ina 
Cirila«, ki je izšla v Slavistični revi j i I., 5—18, pa doda ja k n j e j neko svojo 
pr ipombo o hipokoristični tvorbi imena vel ikomoravskega kneza Rastislava 
v obliki Rasticb. Jaz tam (str. 15—16) proti B. Liapunovu zagovarjam slovaško-
inoravsko poreklo oblike, kakor j e tudi Rastislav s svojim Ra-, in nava j am, 
da se taka poleg rokopisov t r ak ta t a meniha Hrabra , ka r bi na prvi videz 
moglo govoriti za južnoslovanščino, n a h a j a tudi v papeževem pismu in v la-
tinsko pisanem letopisu, kur skupno s prvim pr iča za pravo domuče izhodišče. 
Vaillant pa na to meni, da j e Rasticb starovisokonemški hipokoristikon, po-
dobno kakor Winizo iz Winifredus , in da j e Ra- za Ro- predpolaganega za-
hodnoslovanskega Rosticb zbog -i- v sledečem zlogu. To Vaillantovo razla-
ganje bi moglo imeti svoj smisel, ako bi se oblika Rustici. nahujula le. v 
lat insko pisanih virih, toda n a h a j a m o jo vendar , kar j e Vaillant, kakor se 
vidi, n a j b r ž prezrl , tudi v slovanskih, in sicer y vseh rokopisih I l rabrovega 
t rak ta ta , tako da io je pripisati or iginalu; da bi bil pa ta uporubl jul obliko 
s s tarovisokonemško tvorbo in s s tarovisokonemškim izgovorom, bi bila na-
ravnost kuriozna trditev. A v svoji razpravi sem dovol j jasno pokazal, kako 
jo Hrabe r slonel na prvotnih podatkih, sporočilih še učencev slovanskih pro-
svet i tel jev Konstant ina Ciri la in Metoda, ki j ih nava j a kot svoj vir, ko pravi, 
»so še živi, ki so j ih videli«, in »če vprašaš, v kutercin času, vedo in reko, 
da za č a s a . . . Rastica, kneza moravskega«, 
L jub l j ana , 14. aprilu 1950. Rajko Nahtigal