ACTA MSTRIAE • il • 2003 ■ 2
picjcto: 2003-10-06	[JDK 261.7+321.64:323.15(450=863)" 1915/1940"
SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA
Egon PELIKAN
Univerza ii.i Primorskem, Znanstveno*raziskovaliK) središče Koper, Si-6000 Kuper. Garibaidijcva i
c-mail: cgon.pelikan^iis-kp.si
IZVLEČEK
V članku predstavljam osnovna dejstva oziroma tiste prelomnice, ki so na eni strani temeljno zaznamovale odnos med Katoliško cerkvijo in fašističnim režimom v Kraljevini Italiji, in na drugi strani skoraj sočasno (ne vedno, a praviloma) tudi odnos cerkvene hierarhije v Julijski krajini in Vari kana do manjšine. Pri tem opozarjam na osnovne politične m zakonske spremembe, ki so pogojevale status slovenske manjšine V Julijski krajini na področju verskega življenja. Ob tem je nujno opozoriti, da se je zavzemanje za osnovne pravice manjšine in pravice manjšine v okviru Katoliške cerkve kmalu "prekrilo", saj so raba slovenskega jezika v javnosti, tisk nekaterih slovenskih knjig (npr. mo/inenikovj itd. kmalu ostala edina področja, kjer je. slovenščina Še ostala v rabi. Politika civilnih oblasti pa je (ob molku Vatikana ¡n lokalne cerkvene hierarhije) vse hitreje, in odločneje segala tudi tja.
Ključne besede: Julijska krajina, fašizem, rapalska meja, Katoliška cerkev, konkordat. tajno delovanje duhovščine
SLOVENES IN VENEZIA GIULIA AND THE ECCLESIASTICAL AUTHORIT Y IN THE INTER-WAR PERIOD
ABSTRACT
The article presents those essential facts - turning points that on one hand had a crucial impact on the relations between the Catholic Church and the fascist regime in the Kingdom of Italy, and on the other hand, nearly simultaneously (as a rule but not always), on the attitude of the ecclesiastical hierarchy of Venezia Giulia and the Vatican state toward the Slovene minority. Emphasis is laid on the fundamental political and legislative changes that formed the conditions of the religious life of the Slovene minority' in Venezia Giulia. Furthermore, it has to be pointed out that the struggles for the fundamental minority rights and for the rights of the minority within
41
ACTA HIS TRIAE-ll- 2003 • 2
.' Egon PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI M CERKVENA OBLAST V ČASU MED OSEMA VOJNAMA. 41-50
the ambit of the Catholic Church soon overlapped. The use of the Slovene language in public and the printing of Slovene books (prayer books), for example, soon remained the only spheres of life where the Slovene language v.'as still used. However, the irruptions of the civil authorities {accompanied by the silence of the Vatican and the local ecclesiastical authorities) into these spheres, Wo, soon became increasingly frequent and determined.
Key words: Venezia Gutlia. fascism, Rapallo border. Catholic Church, concordat, secret activities of the clergy
Vojna
Italijanski nacionalistični krogi so kmalu po vstopu Italije v prvo svetovno vojno 24. maja 1915 dosegli sprejetje vrste represivnih ukrepov do slovenske in hrvaške (ter deloma furlanske) duhovščine na zasedenih ozemljih. To je bil uvod v politiko, ki je italijanski zasedbi sledila že takoj v prvih dneh. Goriški škofijski list objavlja samo za leto 1915 seznam 62 interniranih duhovnikov (večina pod obtožbo "avstrija-kantstva"). Od teh je bilo 17 slovenskih. Preganjanje duhovščine je v tem času torej sodilo v splošen sklop ukrepov, ki so jih italijanske vojaške zased bene- oblasti usmerjale proti slovenski in hrvaški inteligenci. V času vojaške uprave je bilo iz Julijske krajine izgnanih skupno približno 150 slovenskih škofijskih in 77 i-edovnih duhovnikov (Klinec, 1979, II).
Zasedba od 19. novembra 1918 do aneksije
Očitno je bi! namen italijanskih oblasti izgnati čim več slovenskih in hrvaških intelektualcev, predvsem tistih, ki so se narodno-politično bolj izpostavili, in tako tudi mnogih slovenskih in hrvaških duhovnikov. Politično "obremenjene in sumljive" je nova oblast konfinirala ali celo zaprla, poseben primer pa so bili "optanti", ki so bili rojeni zunaj Julijske krajine (v drugih pokrajinah nekdanje Avstro-Ogrske). Taki so bili samo v goriški nadškofiji in tržaški škofiji med slovenskimi duhovniki (in redovniki) 103. Rudolf Klinec v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom na podlagi nadškofijske statistike navaja 61 duhovnikov, ki so bili žrtve te represivne politike in so se morali kot optanti h Julijske krajine izseliti (Klinec. 1979, 11).
Ideja o samostojni nadškofiji
Ena prvih večjih, odmevnih cerkveno-političnih akcij slovenske in hrvaške duhovščine, združene v Zboru svečenikov sv. Pavla, je bila priprava spomenice o
ACTA HISTRtAE • 11 • 2003 ■ 2
€«o» PELIKAN- SLOVENCI V iUT.tlSUl KRAJINI »N CERKVENA OBLAST V C ASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-56
samostojni slovenski nadškofiji, ki jo je Zbor svečenikov dne 5. marca 1920 naslovil na papeža, Memorandum Cleri Jugoslavi territorii ab Italis occupati. Primorska duhovščina je takrat za slovenske in hrvaške pokrajine, ki bodo priključene k Italiji, zahtevala posebno "slovansko" nadškofijo (Klinec, 1979, 29).
Priključitev 5, januarja 1921
Po sklenitvi Rapalske pogodbe dne 12, novembra 1920 je Primorska pripadla Italiji. Meja je potekala po črti Peo- Jalovec-Triglav-Porezen- BlegoŠ-Planina-Javor-niki—Stiežnik Kastav. K Italiji je bila priključena več kot četrtina slovenskega etničnega ozemlja In več kol 300.000 Slovencev. Sloveniji je bila povsem zaprta tudi pot do morja (Mikuž, 1965, 188).
Rapalska pogodba je pomenila velik uspeh italijanske diplomacije. Kljub temu pa se je v Italiji hitro Siril mit o "pohabljeni zmagi", saj z novo mejo italijanski imperialistični apetiti nikakor niso bili zadovoljeni. Italijanski državi je prav novonastala Jugoslavija zaprla pot v Podonavje in na Balkan (Kacin-Wohinz, 1972).
Cerkvenoupravno je s Slovenci in Hrvati naseljeno ozemlje, ki je bilo priključeno k Italiji, pripadalo osmim škofijam (po priključitvi Reke leta 1924 in ustanovitvi reške škofije leta 1925 devetim). V Julijski krajini so imele sedež goriška nadškofija, tržaško-koprska in porcško-puljska škofija. V vseh treh so bili Slovenci in Hrvatje v veČini. Anektirani del Kranjske je sodil v ljubl jansko, Kanalska dolina pa pod celovško škofijo. Istrski otoki, ki so bili priključeni k Italiji, so bili sestavni del krške škofije, katere sedež je bil v Jugoslavi ji. Zadar je bil sicer sedež nadškofa, toda razen mesta je vsa Škofija pripadala Jugoslaviji. Beneška Slovenija in Rezija, ki sta bili pod Italijo Že od leta 1866. sta sodili pod videmsko nadškofijo. Po atieksiji je bila uprava tistega dela ljubljanske in celovške škofije, ki je bil priključen k Italiji, dodeljena v upravo goriškemu nadškofu. V 16. členu konkordata iz leta ! 929 je bila predvidena še ustanovitev škofije, ki je obsegala Zadar, Lastovo in istrske otoke, ki so pripadli Italiji (Čerraelj, 1965, 188).
Obnovitev krščanskosocialnih organizacij in ustanov
Na drugi strani pa je Politično društvo Edinost v Gorici (do leta 1923 še skupno, liberalno-krščanskosocialno politično društvo Edinost) kmalu po končani vojni obnovilo široko mrežo krščanskosocialnih organizacij in v velikem obsegu mu je uspelo spodbuditi pospešeno mobilizacijo slovenskega in hrvaškega prebivalstva v vsej Julijski krajini. Leta 1926 je imela denimo krščansko socialna Prosvetna zveza po vsej Julijski krajini razpredenih 131 društev z 8800 člani. Registriranih pevskih /.borovje bilo 118, dramskih krožkov 96, telovadnih krožkov 25 itd. Bila je mnogo močnejša od liberalne Zveze prosvetnih društev na Goriškem in tudi od tržaške Pro-
43
ACTA HISTRIAE • 11 ■ 2003 ■ 2
Eacn PELiKAN. SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-Si
svete. Posebej je bila organizirana Dijaška zveza, ki je bila namenjena vzgoji inteligence. Na kulturnem področju so bile pomembne založbe. Najmočnejša je bila Mohorjeva družba s 15.000 člani, od tega 2000 v Istri. Obstajale so še Katoliška knjigarna, jadranska založba, Katoliška zadružna tiskarna in Katoliško tiskovno društvo v Pazinu. pozneje še založba Sigma. Na gospodarskem področju je delovala Zadružna zveza v Gorici z glasilom Gospodarski list. Leta 1926 je štela 170 zadrug s 75.000 člani. Med zadrugami je bilo 70 denarnih zavodov, hranilnic in posojilnic, 22 konzumnih zadrug, 45 mlekarskih itd. Vse to je takrat dajalo tudi močno materialno podlago krščanskosocialnemu gibanju. Goriška Moli o:jeva družba je samo leta 1927 svojim 18.190 članom razposlala 109.000 slovenskih knjig. Posebno pomembna je bila njena vloga pri sistematičnem širjenju slovenskega tiska (BA, 5).
Do konca dvajsetih let se je pod udarci fašističnega režima korak za korakom sesipala krščanskosocialna prosvetna, gospodarska, kulturna itd. organizacijska mreža izpred prve vojne in iz časa obnove kmalu po njej.
Nastopi fašistov in poseg Benedikta XV,
Vendar je bil to še vedno čas, ko se je bil Vatikan za preganjano slovensko in hrvaško duhovščino pripravljen tudi zavzeti. Nasilju, ki je na Krku izbruhnilo o božiču 5920 in v Istri pred volitvami in na dan volitev 15. maja 1921, je sledil javni odziv Vatikana (Klinec, 1979, 19).
Na podlagi poročila škofa Bartolomasija (in pisrna nadškofa Sedeja) je Benedikt XV. javno nastopil proti preganjanju duhovščine v Julijski krajini. Papežev odgovor z dne 2. avgusta 1921 je bil prebran tudi v vseh primorskih cerkvah.
Vendar pa je bil to edini primer v vsej zgodovini Primorske pod fašizmom, da se je Vatikan odzval z javno obsodbo fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati v Julijski krajini.
Po smrti papeža Benedikta XV- se je položaj namreč kmalu občutno spremenil. Novi papež Pij XI. je bil pravi človek za sporazum s fašizmom, in kot bomo videli v nadaljevanju, očitno tudi v tistih vprašanjih, ki so zadevala odnos do slovenske in hrvaške manjšine (Pelikan, 2002, 228).
1922: fašizem na oblasti
Čeprav seje preganjanje Slovencev in Hrvatov začelo takoj po italijanski zasedbi, je po Mussolinijevem prevzemu oblasti v Italiji (28. oktobra 1922) nastopilo novo obdobje. Priprava na ekspanzijo je kmalu postala del deklarirane zunanje politike fašistične Italije, "čisto zaledje" pa njen prvi pogoj V Julijski krajini se je začela uveljavljati specifična fašistična politika, imenovana tudi "obmejni fašizem" (fascismo di conftne). V njenem kontekstu je postal cilj državnih oblasti v Julijski krajini
44
ACTA HISTRIA E • H • 2003 ♦ 2
Eftoa PELIKAN, SLOVENCI V JULUSK! KRAJINI Ut CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, <1 i-50
najprej intelektualno "obglavljenje" manjšine, ki bi bila, potem ko bi ostala brez vodilnega sloja, lahka žrtev raznarodovanja.
S prihodom fašizma na oblast je eliminacija vse slovenske in hrvaške inteligence v Julijski krajini postala državni program s posebno prioriteto.
Prvi uradno poznani dokument o politiki fašistične vlade do manjšine v priključenih pokrajinah je Mussotini izdal 1. novembra 1925 Vseboval je osnovna načela, na katerih so temeljili vsi nadaljnji raznarodovalni programi. Navodila so bila izhodišče za sistematično zatiranje "iredentističnih" društev na eni strani, na drugi pa prikazovanje koristi, kijih prinaša pripadnost italijanski državi, s koncesijami.
Zaradi delovanja v novih razmerah je bilo že leta 1925 vprašanje slovenske in hrvaške duhovščine s stališč fašističnega raznarod ovalnega programa ocenjeno v posebni brošuri komisarja fašistične stranke v Videmski pokrajini Piera Pisentija. V knjižici z naslovom "11 clero slavo" seje posvetil vprašanju protifašističnega in proti-italijanskega delovanja slovenske in hrvaške duhovščine. Po njegovem mnenju naj bi bilo za začetek nujno odstaviti vsaj vodilne slovenske duhovnike in. na njihova mesta postaviti Italijane.
Vloga duhovščine je vnovič predmet spomenice fašističnih sekretarjev Julijske krajine dne 11. junya 1927. Njej je sledila še okrožnica pravosodnega ministra Rocea vsem prefektom Julijske krajine 20, junija 1927, ki je predvidevala izgon duhovnikov brez italijanskega državljanstva, hkrati pa je prinašala navodila o strogem policijskem nadzoru in nastopanju proti "nacionalističnim" duhovnikom. S tem je bila dana neposredna direktiva za policijski pregon duhovščine.
Kot smo videli, je šlo z učitelji in laično inteligenco v resnici razmeroma zlahka (največkrat preprosto z dekreti), položaj seje zapletel prav pri duhovščini.
Konec periodičnega tiska v slovenskem jeziku
Zadnji trije periodični listi, tednik Novi list, mesečnik Družina in istarski list, so bili prav verski listi v slovenščini, kijih je Besednjaku v avdienci odobril Mussolini osebno, a se niso dolgo obdržali. Leta 1930 preneha izhajati ves periodični tisk - tudi katoliški (BA, 1).
Konec slovenščine v šoli
Oktobra 1923 je Gentilejeva Šolska reforma odpravila slovenščino iz prvega razreda osnovne šole. Italijanščina se je kot edini obvezni učni jezik v osnovni šoli nato vsako leto raztegnila na naslednji letnik in slovenščina je bila tako v šolskem letu 1927/28 že povsem izrinjena iz osnovne šole.
Do leta 1927 so slovenski duhovniki verouk v slovenskem jeziku Že lahko izvajali v Soli (skr cen sicer na eno uro tedensko), iela 1928 pa je prosvetno roJnisirstvo
45
ACTA HISTRIAE • H ♦ 2003 • 2
Egoo FELIKAN: SLOVENCI V IUI.IJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-56
zahtevalo, naj se v vseh šolah vpelje verouk izključno v italijanskem jeziku. Na to so slovenski in hrvaški duhovniki odgovorili s prestavitvijo slovenskega verouka v cerkve (Juvančič, 1974, 98).
Konkordat 11. februarja 1929
Šele s konkordatom se je začel v marsičem usklajeni in vzajemni nastop cerkvenih in posvetnih oblasti proti slovenski in hrvaški duhovščini.
Med pogajanji je Sveti sedež najprej sicer res skušal zavarovati jezikovne pravice manjšin, pozornost pa so namenili tudi vprašanju verouka v maternem jeziku v novih provincah. Vsebina tajnih pogajanj je postala znana zaradi indiskretnosti fašistične vlade in izvedelo se je. da je Vatikan postavil celo zahtevo, naj bi bili povsod tam, kjer primanjkuje slovensko in nemško govorečih duhovnikov, nastavljeni duhovniki iz matičnih držav. Predstavniki italijanske vlade niso le zavrnili te zahteve, ampak tudi določbo, ki bi v konkordatu zagotavljala pravico do verouka v maternem jeziku. Obe zahtevi so potem predstavniki Vatikana umaknili.
Poleg tega konkordat ni prinese! niti zagotovila, da je verouk v maternem jeziku dovoljen v cerkvah, vrata šole pa je odprl za italijanske duhovnike (Juvančič, 1974, 105).
Kmalu po sklenitvi konkordata je tako nastal povsem nov položaj. Fašistična oblast ni samo dokončno prepovedala uporabe maternega jezika pri verouku, temveč je, po odločitvi slovenske in hrvaške duhovščine, da bo poskrbela za verouk v cerkvah, začela nanje pritiskati še z grožnjami in policijskimi ukrepi (Besednjak, Bitežnik, 1933,6).
Drugi Člen konkordata je določal, da so pastirska pisma in drugi dokumenti v latinščini ali italijanščini, le eventualno je dopuščal dodani prevod v jeziku manjšine. 22. člen je določal, da lahko župnijo zasedejo le duhovniki, ki so italijanski državljani in ki znajo italijansko, po potrebi pa jim je lahko dodeljen koadjutor, kije poleg obvezne italijanščine vešč tudi krajevnega jezika.
Daje država zahtevala poznavanje uradnega jezika za nastavitev v državno službo, je bilo nekako razumljivo, da pa je tak pogoj sprejela Se Cerkev (v konkordatu), se je zdelo primorskim krščanskim sociatcem nenormalno in je bilo v zgodovini dogovorov med Cerkvijo in posvetno oblastjo tudi v resnici nov pojav. Poleg tega so si upravičeno zastavljali vprašanje, kaj naj po 22. členu konkordata med slovenskim prebivalstvom pravzaprav počnejo italijanski duhovniki, ki ne poznajo jezika, a jih konkordat k temu niti ne obvezuje, jim pa omogoča, da jim pomaga koadjutor.
Ob tem je morda zanimivo, da pravzaprav niti taka formulacija še ni dajala oblastem dovolj prostih rok. Še leta 1934 je o tem goriški kvestor tožil: "Zaradi presenetljive sposobnosti Slovanov, da se izredno hitro naučijo tujega jezika, dru-gorodni duhovniki skoraj vsi znajo tudi italijansko." (B A, 2)
46
ACTA HISTRIAE • 11 < 2003 ♦ 2
Es;oi. PELIKAN' SLOVENCI V H1UJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-56
Takrat ra/voja dogodkov ni spremljal zgolj "molk" Vatikana. Že imenovanje Sirottija, pritiski vidcmskega nadškofa Nogare, pritiski apostolskega administratorja Sirottija in pozneje škofov Saina ter Santina na Reki itd. očitno kažejo, da so pro-režimski cerkveni dostojanstveniki v Julijski krajini delovali po nekakšnih (morda) nenapisanih, a jasno določenih in prepoznavnih smernicah Vatikana (Pelikan, 2002, 243).
Poplavo spomenic in pritožb, ki so jih slovenski in hrvaški duhovniki skozi vsa trideseta leta naslavljali na Sveti sedež in ki so z izredno natančnostjo poročale o dogajanju v Julijski krajini, lahko namreč povzamemo nesporen sklep, daje bil Vatikan z dogajanjem v Julijski krajini (vsaj) zelo dobro seznanjen. Zdi se, da je šlo v slovensko-hrvaskem primeru za dosti več, vsaj delno celo za nekakšno uskladitev med politiko režima in Vatikana, žrtev te politike pa je bila slovenska manjšina v Italiji. Očitno so bila za Vatikan mnogo pomembnejša druga vprašanja (Belci, 1985,71).
Po konkordatu
Po konkordatu je zavladalo prehodno zatišje, kmalu pa se je začel pritisk na slovensko duhovščino stopnjevati. Konkordat je na eni strani gotovo pomenil točko, ko seje na vsedržavni ravni fašistični režim dodatno utrdil na oblasti, na drugi strani pa so fašistična vlada v Rimu in še zlasti prcftktt v Julijski krajini menili, da imajo v odnosu do manjšine zdaj končno "proste roke" tudi na cerkvenem področju.
Od 1929 do 1931 opažamo v Julijski krajini najprej vrsto hujših incidentov in nazadnje tudi pravi val aretacij slovenskih in hrvaških duhovnikov, ti pritiski pa so dosegli vrh z odstavitvijo nadškofa Sedeja. V nekaterih primerih so bili duhovniki obsojeni na konfinacijo že zaradi rabe slovenskega in hrvaškega jezika v cerkvi, prefekri pa so od cerkvenih oblasti zahtevali premestitve posameznih duhovnikov že iz povsem malenkostnih razlogov. Pri tem je šlo velikokrat tudi za zlorabljanje nasprotij med italijansko in slovensko duhovščino. Včasih seje očitno dogajalo celo ovajanje policijskim oblastem iz cerkvenih krogov.
Po sklenitvi konkordata so si udarci državnih in cerkvenih oblasti v Julijski krajini sledili drug za drugim:
-	ukinitev vsega slovenskega in hrvaškega, tudi katoliškega periodičnega tiska (1930),
-	odstavitev zadnjega slovenskega nadškofa v Julijski krajini Frančiška Borgie Sedeja 1931 in imenovanje italijanskega nacionalista in filofašista Giovannija Sirottija na čelo goriške nadšlcofije,
-	prepoved rabe slovenščine v cerkvah v Benečiji leta 1933, na kar se Vatikan ni odzval,
-	raznarodovalna politika administratorja Giovannija Sirottija v goriški nadškofiji.
■ raznarodovalna politika njegovega naslednika Carla Margottija,
47
AOTA HFSTRi AE • 11 - 2003 • 2
L;gon PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 4(.Sd
-	ukinitev vseh slovenskih in hrvaških samostanov v Julijski krajini do leta 1934,
-	prepoved rabe slovenščine v cerkvah v predmestjih Trsta leta 1936 (pozneje sicer preklicana),
-	leta 1936 prisilni odstop tržaškega škofa Alojzija Fogarja, ki seje sodelovanju 7. režimom pri raznarodovanju manjšine s pomočjo Katoliške cerkve upiral,
-	pritiski iz vrst cerkvene hierarhije (tj. škofov Margottija, Santina, Nogare itd.) na slovenske in hrvaške duhovnike, naj poučujejo verouk v Šoli (kar jc pomenilo v italijanščini) itd.,
... če naštejem zgolj nekatere očitne krivice, ki so se Slovencem in Hrvatom, zgodile znotraj Katoliške cerkve v Juli jski krajini in so bile nedvomno posledica odnosa med Cerkvijo in državo v fašistični Italiji (Pelikan, 2002, 241-386).
Propagandna akcijo krščanskih socialcev na Dunaju
Kmalu zatem se ie na Dunaju začela akcija Besednjaka in Bitežnika, ki sta v sodelovanju s krščanskosocialno organizacijo začela pripravljati in izdajati propagandne brošure, namenjene evropski javnosti, in vrsto časopisnih člankov v evropskem časopisju. Politiko Vatikana v Julijski krajini sta napadla v glasilu Kongresa evropskih narodnosti "Mitteilungen liber die Lage der nationalen Minderheiten in ftalien". v brošurah, ki so izhajale pod psevdonimom "Vigilans", iti v množici člankov, ki so izhajali v mnogih pomembnejših evropskih časopisih.
Pri presojanju tedanje politike Vatikana do Slovencev v Julijski krajini se marsikdaj znajdemo pravzaprav pred podobnimi dilemami kakor v tistem času primorski krščanski socialci. Velikokrat namreč ostaja vprašanje, kdaj je bilo sodelovanje Svetega sedeža s fašistično oblastjo posledica politične nemoči, kdaj zgolj molčeče odobravanje, kdaj popuščanje neposrednemu političnemu pritisku, kdaj do določene mere zavestna kolaboracija in kdaj so bile zamisli fašističnih oblasti celo neposredno skladne z načrti Vatikana, na primer v zvezi z "romanizacijo" Katoliške cerkve v Julijski krajini, utišanjem polemik okoli "neprijetnih" manjšinskih vprašanj itd.
Omenjena politika je v skrajnem primeru najbrž ustrezala tudi marsikomu v Vatikanu. S tem mislim tako na skladanje nekaterih ideoloških premis katoliške desnice in radikalne desnice (tj. fašizma, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju) in tudi na nekatere neposredne, konkretne "sousmeritve" v Julijski krajini, saj so se nekateri specifični interesi fašistične vlade ("italijanizacija", "fašizacija") vsaj deloma ujemali z interesi Katoliške cerkve (npr. z "romanizacijo", "univerzalizacijo", "umiritvijo razmer v škofijah" itd.) (Pelikan, 2002,247),
Slovenski primer je v tem kontekstu specifičen. Denimo imenovanje msgr. Margottija za goriškega nadškofa leta 1934 bi že kot tako lahko gotovo rabilo za izhodišče analize v omenjenem kontekstu. Že to, kaj šele poprejšnje imenovanje administratorja Sirottija ali pozneje škofa Santina je bilo pravzaprav v marsičem po-
48
ACTA HISTRIAE ♦ il • 2003 * 2
Fp» PELIKAN- SLOVENCI V JULUSM KR.MINI iN CKRKVENA OBLAST V ČASL' MED OBEMA VOJNAMA, 45-56
dobno tistim idejnim domnevam oziroma predstavam fašističnih oblasti, ki so svoje asimilacijske načrte utemeljile na predstavah, da imajo opravka s kulturno manjvredno populacijo, ki je obsojena na "višjo kulturo", in ne s populacijo, ki je znotraj nacionalnega kulturnega konteksta že povsem formirana in ki v večini celo presega kulturno raven večine prišlekov (Kacin-Wohitiz, 1988, 52).
Omenjena imenovanja na ključna mesta v cerkveni hierarhiji Julijske krajine so lahko izhajala le iz takih predstav o razmerah med Slovenci in Hrvati. To je bilo očitno že v dvajsetih Setih (ali še prej), in to tudi v tistih primerih, ko je dejansko šlo zgolj za taktično popuščanje političnemu pritisku fašistične vlade. Pri tem bo seveda ostalo nerešeno vprašanje, koliko je bil tak odnos do slovenske in hrvaške manjšine posledica nerazumevanja "manjšinskih vprašanj" znotraj Katoliške cerkve v širšem smislu, kar je bilo za to obdobje vsekakor značilno, koliko je bila taka drža posicdica "pretiranega nacionalizma", ki se je uveljavljal v Cerkvi (kar je bila tudi nesporna značilnost časa), in koliko kaže politiko Vatikana do slovenske in hrvaške manjšine razumeti kot posledico idejnega in političnega usklajevanja (akomodacije) Cerkve z režimom v Italiji.
Ne smemo namreč pozabiti, da odnos Vatikana do manjšin vsaj v prvih letih po prvi svetovni vojni (sam po sebi) pravzaprav ni mogel biti apriorno negativen - saj ga pravzaprav še ni bilo. Negativen je lahko bil le kol posledica, zato je moral lak šele postati. "Romanizacija" je kazala tudi na globalno nerazumevanje Vatikana za manjšinska vprašanja in posledično tudi na nerazumevanje notranje dinamike in specifike razvoja znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini.
Sčasoma je to postajalo vse bolj očitno, toda posebno zanimiv paradoks je ob vsem tem nedvomno ta, da fašističnemu režimu "problema slovenskih duhovnikov" v Julijski krajini ni uspelo rešiti v vsem času med obema vojnama tudi zato, ker je bil režim s Cerkvijo v pretesnem zavezništvu
Glede te specifične vloge duhovščine je treba upoštevati:
-	daje bila prav duhovščina nosilec kulturnih in političnih predlogov, ki se jim je zlasti na Goriškem pridružil večji del prebivalstva,
-	občo usmeritev, ki jo je narekoval Sveti sedež, izkušnjo primorske škofije v okviru avstro-ogrskega cesarstva in njeno vlogo v nacionalnem gibanju,
-	posebnost slovenskega katoliškega gibanja in vplive krščanskosocialne skušnje nemškega jezikovnega območja, ki so delovali nanj ali vsaj na njegov del, in posredovalno vlogo Krekovega nauka.
-	visoko raven teoretske usposobljenosti primorskih teologov, ki so se formirali v srednjeevropskem prostoru in na najboljših univerzah tistega časa,
-	posebno vlogo laičnih teoretikov ter laičnih voditeljev krščanskosocialnega gibanja, ki so dajali poseben, na neki način "laičen" ton usmeritvi katoliškega gibanja v Julijski krajini; laiki so bili, kot smo videli, znotraj gibanja zelo velikega, če ne celo ključnega pomena,
49
AC I A H1STR1AE • 11 • 2003 • 2
Egoo PELIKAN: SLOVENCI V JULIJSKI KRAJIN1) IN CERKVENA OBLAST V ČASU MED OBEMA VOJNAMA. 41-56
- poseben način demokratičnega odločanja znotraj krščanskosociaine organizacije in Zbora svečenikov svetega Pavla, kar je bilo Katoliški cerkvi tistega časa sicer pi ecej tuje.
Prehod slovenske in hrvaške duhovščine na tajno fprotidržavno) delovanje ob finančni pomoči Kraljevine Jugoslavije
Na začetku tridesetih let se je v odgovor na omenjeni razvoj v Julijski krajini pojavljalo organizirano iredentistično delovanje slovenske in hrvaške duhovščine, ki je jasno deklarirala svoj upor do politike "obeh Ritnov" (kol se je o tem izrazil Jože Bitežnik). Pri tem je Šlo za mednarodno propagandno dejavnost v Kongresu evropskih narodnosti v Ženevi in na Dunaju, v Kraljevini Jugoslaviji itd., v Julijski krajini pa za načrtno vzgojo duhovniškega podmladka ob pomoči sredstev iz Kraljevine Jugoslavije, organiziran pritisk na Vatikan prek spomenic, odpor proti lokalni cerkveni hierarhiji pri poskusih zlorabljanja Katoliške cerkve za raznarodovanje oziroma italijanizacijo Julijske krajine itd. Deklariran cilj slovenske in hrvaške duhovščine, združene v Zboru svečenikov (leta 1936 jih je bilo 276), je bil ustvarjati pogoje za odcepitev Julijske krajine od Italije in njeno priključitev h Kraljevini Jugoslaviji. V arhivu Engelberta Besednjaka obstaja o tej dejavnosti vrsta dokumentov, ki jih je Zbor svečenikov sv. Pavla pošilja! tudi vladi v Beograd, iredentisiična dejavnost seje financirala iz Kraljevine Jugoslavije prek tajnega fonda pri zunanjem ministrstvu. V tridesetih letih je v Julijski krajini v tem smislu nedvomno šlo za upor svetopisemskemu napotku o dajanju "cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega" (Pelikan, 2002,21),
Pakt Ciano-Stojadinovič, 25. marca 1937
Določeno umiritev cerkveno-političnega razvoja je za Slovence v Julijski krajini pozneje prinesel Šeie sporazum med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo marca 1937 (sporazum Ciano-Stojadinovič) - torej sporazum med dvema državama. Čeprav m pomenil izboljšanja na formalni ravni v nobeni od zgoraj navedenih točk, je očitno ustavil uničujoč pohod države (in Cerkve) proti slovenski in hrvaški manjšini znotraj Cerkve v Julijski krajini. Dovoljen je bit celo verski tednik v slovenščini in izpuščenih je bilo več konfiniranih duhovnikov.
Tudi za Slovence in Hrvate znotraj Katoliške cerkve v Julijski krajini, za krščan-skosocialno organizacijo in primorsko duhovščino je sporazum med Kraljevino Jugoslavijo in Kraljevino Italijo pomenil - kakor se že sliši paradoksalno - blajšanje (Kacin-Wohinz, 1999,418).
Kot smo videli, pa je bilo do tedaj v organizaciji Katoliške Cerkve in v njenih institucijah v Julijski krajini uničeno že skoraj vse, kar je nosilo pečat narodnostno
50
ACTA HISTRIAB - Ji» 2003 • 2
Egou PELIKAN. SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI IN CFKKVENA OBLAST V ČASIJ MED OBEMA VOJNAMA, 41-56
mešanega ozemlja: odstavljeni so bili vsi slovenski ali Slovencem in Hrvatom vsaj naklonjeni škofje, v veliki meri je bil zamenjan profesorski kader v semeniščih, italijanizirani so bili vsi samostani, zatrt katoliški tisk, slovenščina je bila prepovedana v Benečiji, hrvaščina v reški škofij i itd.
Krščanskosociaina organizacija je po sporazumu spet začela pospešeno delovati. To so opazili tudi fašistični funkcionarji v Julijski krajini in poročil s podobno vsebino, ki so jih pošiljali na notranje ministrstvo v Rim, je iz tistega časa veliko: "Duhovščina ne izpusti sedaj nobene prilike za širjenje slovenske zavesti m jezika, za kar se poslužuje verskih lističev, brošur in katoliških časopisov, ki jih širijo z veliko zavzetostjo in v številnih izvodih ..." {ACDS, l) Čez dobri dve leti pa je bilo tudi teh, obnovljenih narodnoobrambnih dejavnosti konec z aretacijami v zvezi s poznejšim drugim tržaškim procesom oziroma z vstopom Italije v drugo svetovno vojno.
Vstop Italije v vojno
Na eni strani pritisk lokalnih cerkvenih oblasti na slovensko in hrvaško duhovščino in na drugi pričakovanja slovenske in hrvaške duhovščine, da prihaja trenutek obračuna in priključitve k matici.
V	Julijski krajini se je takrat Tajna krščanskosocialna organizacija ukvarjala s pripravo spomenice, ker je "s datumom 26. julija izda! goriški nadškof Margotti reservirani circular v katerem težko obtožujejo slovensko duhovščino, češ, da ni naklonjena, če ne docela nasprotna vojni, ki jo vodita kalija in Nemčija" (BA, 4).
V	tem smislu so zanimivi načrti o "čistki", ki naj bi jo v Julijski krajini izvedla krščanskosocialna organizacija po polomu Italije. Že leta 1931 je po enem od stikov z emigracijo v Parizu voditelj krščanskosocialnega tabora Engelbert Besednjak pisal v Julijsko krajino.
"Nt izključeno, da bo doživela Italija neprimerno hujšo in krvavejšo revolucijo kakor Španija. Mi moramo biti za vsak slučaj pripravljeni. Če pade monarhija in se razglasi republika, kakor emigranti čvrsto verujejo, utegne nastati v državi kaos. Tisoči političnih kaznjencev, ki polnijo ječe. in otoke Italije, so zagonetka za politično bodočnost te zemlje. Bog si ga vedi, v kakšni smeri poženejo državni voz, ko se v trepetajoči maščevalnosti vrnejo domov? Če bi komunizem zmagal, bi nastal za nas tako ugoden mednarodni položaj, da bi se z odločnim in radikalnim dejanjem lahko popolnoma osvobodili. Saj bi to ne bil edini slučaj v povojnih letih Evrope, Isto je naredil D'Anunzio z Reko, isto Koifanty i- Šleziji, isto Poljaki v Vitni, isto Lirvanci v MemeHandu. Velesile so se pred izvršenim dejstvom uklonile in ga legalizirale. Vse je odvisno od mednarodne politične situacije in od poguma in požrtvovalnosti nas samih.'
Če je v naši mladini že toliko borbenosti in revolucionarnega duha, spravile te sile v prave kanale in spustimo jo na plan v odločilnem, pravem momentu.
51
ACTA HISTRIAE »JI* 2003 ■ 2
EJJOII PELIKAN SLOVENCI V JULIJSKI KRAJINI I« CERKVENA OBLAST V CA,S L MER OBEMA VOJNAMA. 41.«
Revolucionarna organizacija je pomembna tudi za slučaj, da se prehod iz enega režima v drugi izvrši na mirnejši način. Potrebna je, tudi če vnaprej vemo, da je naša popolna osvoboditev le lepa sanja idealistov. Organizacijo potrebujemo, da zrušimo ob polomu fašizma vse postojanke, ki si jih je postavil italijanski nacionalizem na našem narodnem ozemlju. Ne. pozabile, kako globoko je že. prodrl italijanski živel/ v naš narodni organizem! Skoro v vsaki vasi sede italijanski trgovci, zdravniki, župani, občinski tajniki in celo občinski obhodu i ki! Da ne govorim o učiteljih in učiteljicah in o italijanskih duhovnikih v Istri! Vsa ta golazen mora v teku 48 ur iz dežela. Med to fašistovsko sodrgo spada tudi Sam (reški škof Antonio Sam, op. E. F.) na Reki in Siroti; (Giovanni Sirotti, administrator goriške nadškofije, op. E. P.), če bi se predrzni/ ostati v Gorici. Strniti moramo nov režim pred dovršena dejstva. Sicer se bomo morali borili za vsako drobtinico in ne bomo nikdar vzpostavili stanja kakor je bilo leta 1920 ali vsaj 1922. Pred dovršena dejstva je treba postavni tudi Vatikan, ki ima tako spoštovanje pred močnejšimi.
Ce se zdi popolna in končna osvoboditev marsikomu danes utopija, spada tako radikalno In naglo čiščenje naših krajev gotovo med realne, praktične, izvedljive politične ideje. Predpogoj je samo. da se na to vsestransko — toliko politično kolikor tehnično -- pripravimo. 0 tem sem se prepričal za svojega bivanja v Parizu. "Za vsakega fašista, ki ga ob prevratu zakoljet e" so mi rekli - "vam bomo hvaležni; stekli si boste zashižcnje pred Bogom in pred ljudmi." Tako je njih razpoloženje. Isto taki srd vlada pri njih proti Vatikanu. Italijanskih škofov in duhovnikov ne bo torej nihče branil /.../ Zelo prav hodi našim načrtom, da je iniciativa za revolucionarno organizacijo v julijski krajini izšla iz vodstva italijanske emigracije same, tako, da ima naše clelo že vnaprej neke vrste legalno podlago. Vse kar se bo pri nas v prvih dneh zgodilo, bo nosilo na sebi pečat skupne antifašistovske akcije, ne pa protidrža\>ne borbe narodni manjšine. V interesu ljudstva je, da držimo v ognjit dve železi Jaz in Wilfan se bova držala legalne linije. Naš program je kulturna avtonomija. Emigraciji na ljubo bomo pristali na revolucionarno organizacijo, ki naj pomaga antifašisiorn na državno krmilo. To žrtev doprinesemo iz solidarnosti z ostalo antifašistovsko Italijo. Kakor vsa država bomo tudi korenito pometH našo pokrajino fašistov. To je meja naše politike.
Če. se pa razmere tako zaostrijo, da zmaga med Slovenci m Hrvati radikalna smer in zruši našo politiko sporazuma, bomo pač podlegli." (B A, 3)
Kijub izjemni daljnovidnosti pa se je Besednjak vendarle uštel v bistvenem — komunizem je sicer res zmagal, vendar ne v Italiji, temveč v Jugoslaviji.
52
ACTA HISTKJAE «11« 2003 • 2
ligón PBUKAN. SUjVti-NCI V Ji..'1-IJSKl KKAJINIIN CERK VENA OBI. AST VCASU MEDODEMA VOINAMA, 41-54
GL1 SLOVENINELLA VENEZJA GIULIA E LE AUTORITÁ ECCLESiASTICIIE NEL PERIODO FRA LE DUE QUERRE MONDÍALI
Egott P ELI KAN
Uní va sita della Primorska, Centro di ricerche scicnli fiche di Capodistria. SI-6000 Kopci-Capodislria.
Via Ciaiibaldi 1 e-mail: egon.pe¡í&ran@zivk|í.si
RIASSVNTO
Nel contributo accenno a quei momenti che hanno caranerizzato, da un lato il rapporto fra la Ctüesa caíto!ica ed il regime fascista nel Re »no <.¡'Italia e daU'alira, (juasi netlo stes s o periodo (non sempre nía di norma), anche ii rapporto fra la gerarchia ecclesiastica della Veneiia Giulia e de/ Vaticano con la »moranza.
/ circoli nazionalisti üalianí súbito dopo lentrata in guerra deliItalia, ii 24 maggio 1915, ottennero l'adoiione di una serie di mimre repress tve na confronti del clero sloveno e croata (e. parzialtncnte, di qucllo frmlano) nei territori occupati. Fu il preludio alia política condolía sin da i pri/ni giorni dell'occupazione italiana.
L'evidente intento delle autorita era di costringere all'iinmigrazione il maggior numero d'inielleituali sloveni e. croad, in primo htogo di quelli maggiormente impegnati nell'azione nazionale e política.
Dopo la firma del trattato di Rapalio, il 12 novembre i 920, il Utorale fu aiuicsso all'halia. I! confine cotreva bmgo la diretírice Pee - Jalovec Triglav - Porezen -Blegos - Planina - Javomik - Monte Nevoso - Castua, Fu cosí aiinesso all'ltalia pin di un quarto dell'intero territorio étnico sloveno. abitato da oltre 300 mi la sloveni.
Da! punto di vista dell'ainministrazione ecclesiastica i territori annessi all'ltalia, ahitati da sloveni e croad, appartenevano ad otto diócesi (nove, dopo i'annessione di Fiante nel 1924 e la creazionc, l'anno successiva dell'omonimo vescovado). Nella Venezia Giulia si trovavano l'arcidiocesi di Gorizia e. le diócesi di Trieste -Capodistria e Paterno - Pola, tn tutte e (re gli sloveni ed i croad erano in mag~ gioranza. La parte annessa della Corniola (Kranjska) era sottoposía alia diócesi di Lubiana, la Val Canale a quelía di Klagenfurt. Le isole istriane. che erano State aúnense all'ltalia, facevano parte del vescovado di Veglia, che si trovava in Jugo slavia. Zara era sede arcivescovile ma, eccetíuata la cittá, Viniera diócesi si trovava in Jugoslavia. La Slavia véneta, e la Resia, facenti pane dell'ítalia sin dal 1866, appanenevano all'arcidíocesi di Udine. Dopo I'annessione, l'amminhlrazione di (fuella parte delle diócesi di Lubiana e Klagenfurt assegnate all'halia, era stala affidata all'arcivescovo di Gorizia. L'articolo XVi del concordato del ¡929 pre-vedeva. anche la fondazíone di una diócesi che comprendesse Zara, (¿agosta e le isole istriane annesse all'ltalia.
Sutl'aitro versante, la sacie ta política Edinast di Gorizia (sino al ¡923 ancora
53
ACTA HI.STRIAE • 11 • 2003 • 2
Egen PEÜKAN: SLOVENCI V JUÜJSKI KRAilNí [M C'ERKVL'NA OBLAS! VCASU MEDOBEMA VOJNaMA, 4! 56
Societá política liberal - crisrianosociale Edinosr). súbito dopo la fine della guerra ripristinó la vasta rete di organizzazioni cristianosociali, riuscendo ¿ti gran misara ad acoderare la mobiUtazione della popolazione slovena e croara della Vcnezia Giulia.
In que! periodo i! Vaticano era ancor sempre disposto a prendere le di/ese del perseguitato clero sloveno e croata
Nonostante la persecuzione di sloveni e croati aves se avitto inizJo súbito dopo 1'occupazione italiana, dopo la presa del potere da parte di Mussolini f28 ottobre 1922) comincid un periodo densamente nuovo. Con l'avvento del. fascismo, l'e.U-m i nailon e di tutta Tintellighenzia slovena c croata della Vcnezia Giulia divenne, infatti, un programma statale di par tic otare prioritct.
II primo documento ujficiale sulla política del governo fascista nei confronti della minoranza fu emesso, per i territori annessi. da Mussolini il 1 novembre ¡925. Esso conteneva i príncipi sai quali si sarebbero basati i successivi imervenú di snazionalizzazione.
Con il Concordato cominció anche l'attivitá, per molti aspetti carmine e solídale, delie amonta ecclesicistiche c secolari contro i! clero sloveno e crocito.
Con il Concordato i colpí ponan de/le auto rita statali ed eccíesiastiche nella Vcnezia Giulia si susseguirono:
-	eltmmazione di tuno qiianto c'era di sloveno e croa!o, inclusa ta stampa periódica acatólica (1930j
-	deposizione, nel 1931, deH'ulthno vescovo sloveno della Venezia Giulia, Francesco Borgia Sedej e nomina del nazionatisra. e filo fascista Gbvanni Dirotti a capo deU'arcidíocesi di Gorizia
-	divieto dell'uso delta lingua slovena nelle chiese della. Slavia veneta dal 1933, scnza alcuna reazione da parte del Vaticano
-	política, di snazionalizzazione di Gíovanni Dirotti neü'arcidiocesi di Gorizia
-	política di snazionalizzazione pórtala avatiti dal suo successore, Cario Margotti
-	chittsura, entro il 1934, di tutti i convencí sloveni e croati della Venezia Giulia
-	divieto dell'uso della lingua slovena nelle ciñese della periferia di Trieste, nel 1936 (il provvedimento sará poi revocato)
-	rimozíone del vescovo di Trieste Luigi Fogar nel 1936, dopo che si era opposto alia coüaborazione della Chiesa con ti regime, tesa alia snazionalizzazione della minoranza
-	pressioni da parte della gerarcbia ecclesiastica (vescovi Margotti, Santin, Nogare, ecc.) nei confronti dei sacerdoti sloveni e croati affinché insegnassero la dot-trina nelle scuole (ti che voleva diré fado in italiano), ecc
... se ci limitiamo solo ad alcuni torti evidenti subid da sloveni e croati nella Chiesa della Venezia Giulia, conseguenza indubbia dei rapporti fra la Chiesa siessa ed il regime fascista.
54
ACTA HISTHIAE • il • 2003 • 2
Egcii PELIKAN. SLOVENCI V JULIJSKI K RAÍ INI IN CERKVENA OBLAS! V ČASU MED OBEMA VOJNAMA, 41-56
Agli inizi degli cuín i Treílla, in risposía a qucsto sfata di cose, ebbe inizio Helia Venezia Giitlia Vatthñtá inedentistica del clero sloveno e. croata, che dichiarv ta propria netta resistenza alia política de lia "due Rome".
Appena l'accorda fra i re g ni di Jugos/avia ed Italia (accorda Ciano - Stoja-dinovic), del marzo /937, porto ad una cena tranquilina neila sitvazione eccle-siastica e sociale degli sloveni d.ella Venezia Giitlia. L'accordo non portó, in realtà, miglioramenti formali su nessuno dei punti sopraeiencati, ma pose fine all'azione distruttiva de!lo stato (e delta Chiesa) contra la minoranza slovena e croata nella citiesa giuliana. Fu cansen tita addiriltura Vediziane di un settimanale in sloveno, mentre fu roño rilasciati divcrsi sacerdoti inviati al confino.
fl periodo successivo all'accordo Ciano Síojadinovic fu, nonos tante turto, importante perché permise una più ampia attività di propaganda c di difesa nazioiiale, g razie alla possibilité di Stampare tibri in sloveno e di diffondere la stampa jügoslava. Non fu invece rifandata nessuna associazione slovena o croata, né awiato legalmente alean corso di lingua slovena o croata. Furono, invece, rilasciati una serie di detenuti politici.
Due anni dopo anche queste atiivitct di tutela nazionale. tc.nninarono, con gli arresri che portarono al cosiddetto secando processo di Trieste e, più tardi, con l'iugresso i.n guerra deU'Italia.
Parole chiave: Venezia Giulia, fascismo, confine di Rapado, chiesa cattolica, concordato, attività se g reta del clero
KRATICE
ACDS - Archivio centrale dello Stato (Centralni državni arhiv v Rimu)
BA - Besednjakov arhiv, Trst
VIRI IN LITERATURA
ACDS, I - ACDS, NAW, T - 586, mikrofilm Št. 9, dokument št. 004771 Poročilo goriške prefe.kture Notranjemu ministrstvu z naslovom "O političnem delu v zvezi z duhovno asimilacijo tujerodnih elementov" z dne 16. marca 1939.
BA, I - BA, dok. št. 220. Osnutek pisma predsedniku vlade MussoSiniju z dne 10. januarja 1929, v katerem Besednjak naproša za sestanek, ker bi rad ustanovil zgolj informativni časopis za potrebe slovenske manjšine v Julijski krajini (poznejši Novi list).
BA, 2 - BA, dok. št. 228. Prepis policijskega poročila goriškega kvestorja Epifania Pennette "O aktivnosti duhovščine v provinci - mesečno poročilo" z dne 28. junija 1934, ki ga je prestregla organizacija na poŠti
55
ACTA IUSTRIAE • U * 2003 • 2
Egon PEUKAN: SLOVENCI V JUUiSKt KRAtlNI iN CERKVENA OBLAST V ČASU MED O DEM A VOJNAMA. JI-56
BA, 3 - BA. dok. št. 341. Pismo Engelberta Besednjaka Virgilu Ščeku z dne 7. decembra 193 i.
BA, 4 - BA, dok. št. 377 Poročilo Stanka Vuka Engeibertu Besednjaku z dne 24. avgusta 1940.
BA, 5 - BA, dok. št. 604. ("Nepodpisano poročilo, po vsebini očitno iz leta 1928, bi glede na značilno "slovenščino" lahko sestavil prav Božo Milanovic v Trstu.)
Belci F.(1985): Chiesa e fascismo a Trieste; storia di un vescovo solo. Qualestoria, 3. Trst. 43-99.
Besednjak, E., Bi težiti k, J. (1933): Mussolini, der Vatikan und die Minderheiten. Dunaj.
Čermelj, L. (1965): Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama. Ljubljana, Slovenska matica.
Juvaneič, I. (1974): Dr. Frančišek B. Sedej in fašizem. Goriški letnik, 1. Nova Gorica.
Kacin-VVohinz, M. (1999): Ciano-Stojadinovičevemu sporazumu ob rob. V: Mihe-lič. D. (ur.): Gestrinov zbornik. Ljubljana, ZRC SAZU, 471-483.
Kacin-Wohinz, M. (1.988): Orientamento nazionale, pol iti co e culturale degli slo-veni e dei croati neila Venezia Giulia tta le due guerre. Qualestoria, 1. Trst.
Kacin-\Vohinz, M. (1972): Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921. Maribor. Obzorja.
Miknž, M. (1965): Slovenci v stari Jugoslaviji. Ljubljana, Mladinska knjiga
Klinec, R. (1979): Primorska duhovščina pod fašizmom. Gorica, Goriška Mohorjeva družba.
Pelikan, E. (2002): Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Ljubljana, Nova revija.
56