HISTORIA 36 znanstvena zbirka oddelka za zgodovino filozofske fakultete univerze v ljubljani Obmejni trikotnik: okupacijske meje med Idrijo, Žirmi in Polhograjskimi Dolomiti, 1941–1945 Maja Vehar in Peter Mikša Ljubljana 2021 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 1 5. 05. 2021 11:54:25 OBMEJNI TRIKOTNIK Okupacijske meje med Idrijo, Žirmi in Polhograjskimi Dolomiti, 1941–1945 Zbirka Historia; 36 ISSN 1408-3957 (Tiskana izd.) in ISSN 2712-388X (Spletna izd.) Avtorja: Maja Vehar in Peter Mikša Uredil: Bojan Balkovec Urednik zbirke: Bojan Balkovec Recenzenta: Jelka Piškurić, Jurij Hadalin Lektoriranje besedila v slovenskem jeziku: Aleksandra Repe Prevod povzetka v angleški jezik: Urška Žitnik Kartografi: Rok Ciglič, Manca Volk Bahun, Matija Zorn Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za zgodovino Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tehnično urejanje: Jure Preglau Prelom: Žiga Valetič Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2021 Prva izdaja Naklada: 200 izvodov Cena: 11,90 EUR To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Medna-rodna licenca (izjema so fotografije). / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (except photographies). Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610604525 Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani Tiskana knjiga COBISS.SI-ID=60502019 ISBN 978-961-06-0450-1 E-knjiga COBISS.SI-ID= 60563715 ISBN 978-961-06-0452-5 (PDF) Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 2 5. 05. 2021 11:54:25 3 Kazalo Predgovor 5 Rapalska meja 7 Začetek druge svetovne vojne na Slovenskem in razkosanje slovenskega ozemlja 29 Razdelitev slovenskega ozemlja 31 Posamezne meje 37 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 41 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 71 Viri in literatura 97 Summary 107 Kazalo osebnih imen 109 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 3 5. 05. 2021 11:54:25 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 4 5. 05. 2021 11:54:26 5 Predgovor Osrednja zgodba pričujoče knjige je druga svetovna vojna, ki predstavlja enega izmed najbolj kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Slovenci so bili razdeljeni med štiri okupacijske režime – nemškega, italijanskega, madžarskega in režim Neodvisne države Hrvaške. V vseh so se srečali z različnimi raznarodovalnimi pritiski, od tistih v kulturi do tistih, s katerimi so želeli slovenski narod tudi fizično uničiti. V nemški rajh so prešla ozemlja Gorenjske, Koroške, Štajerske, severozahodnega dela Prekmurja in severnega dela Dolenjske. Italija je zasedla Notranjsko, Ljubljano ter preostali del Dolenjske. Madžarska je okupirala večino Prekmurja, Neodvisna država Hrvaška (NDH) pa pet vasi v Posavju. Meja med okupacijskimi območji ni potekala po zgodovinski, upravni ali pokrajinski oziroma narodnostni meji. V knjigi Obmejni trikotnik se osredotočamo na vprašanje, kako so ljudje živeli ob novih okupacijskih mejah na Slovenskem – teh je bilo skupno prek 660 kilometrov. Novo mejo so namreč okupatorji zavarovali z visokimi žičnatimi ograjami in minskimi polji ter jo zastražili tudi z opazovalnimi (stražnimi) stolpi. Prehajanje mej je bilo mogoče zgolj ob zastraženih mejnih prehodih, kar je za krajevno prebivalstvo, med katerimi je bilo veliko dvolastnikov, predstavljalo veliko težavo v vsakdanjem življenju. Kljub oteženemu prehajanju meje se je prek nje razvilo tihotapstvo. Takšni ilegalni prehodi pa so zaradi min zahtevali prenekatero smrtno žrtev. Mine so bile za krajevno prebivalstvo težava še dlje časa po koncu vojne, ko so še vedno terjale svoj davek. V publikaciji, ki je pred vami, je na podlagi arhivskega gradiva, literature, ustne zgodovine, terenskih raziskav, pa tudi tehnologije daljinskega zaznavanja predstavljen del mejnega območja med Nemčijo in Italijo od Ljubljane prek Polhograjskega hribovja vse do idrijsko-žirovskega dela. Obravnavano območje nam na razdalji cca. 50 kilometrov ponuja zelo slikovito podobo vojnega časa tako z zgodbami življenja ob meji kot tudi materialnimi ostanki mejne infrastrukture, ki jo lahko v naravi zasledimo še danes. Posebnost t. i. »obmejnega trikotnika« od drugih delov Slovenije pa je v tem, da je med vojno postalo stičišče starih ozemelj Kraljevine Italije, na novo zasedene Ljubljanske pokrajine in nemškega okupacijskega območja na Gorenjskem. Kot tako nam na zelo majhnem območju podaja dve delno ločeni mejišči – prostor med Idrijo in Žirmi je Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 5 5. 05. 2021 11:54:26 6 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik mejišče s svojimi značilnostmi bilo že pred okupacijo, tam je od leta 1920 potekala rapalska meja, medtem ko del od Vrsnika do Ljubljane predstavlja novo mejno rano in se kot tak od »stare meje« zato tudi razlikuje v določenim segmentih. V ta namen je na kratko prestavljena tudi rapalska meja in njen vpliv na okolico. Obmejni trikotnik je razširjena različica razstave »Idrija in Žiri kot obmejno ob-močje 1941–1945«, ki je bila januarja 2019 najprej predstavljena v Idriji, kasneje pa je gostovala še v drugih krajih. Tako razstava kot pričujoča publikacija pa sta rezultat dela na raziskovalnem projektu »Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«, ki ga je skupaj s partnerskimi institucijami od maja 2017 do aprila 2020 izvajal Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod vodstvom prof. dr. Boža Repeta in ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Avtorja se zahvaljujeva vsem sodelavcem na projektu za podporo pri nastajanju publikacije, Matevžu Šlabniku za sodelovanje pri pripravi razstave in terenskih raziskavah v okolici Idrije ter Maruši Nartnik za terenske raziskave v Polhograjcih. Zahvala gre tudi domačinom na terenu, ki so nas v sklopu raziskav toplo sprejeli in bili pripravljeni deliti svoje spomine, znanje, fotografije in druge predmete. Bilo jih je veliko. Posebna zahvala gre tudi lokalnim raziskovalcem zgodovine, Mihi Nagliču in Jožetu Stanoniku, Janezu Cankarju, Milanu in Matevžu Koširju idr., ki so s svojim znanjem pomagali pri raziskavah, ter Fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Zgodovinskemu arhivu Ljubljana Enota Škofja Loka za pomoč pri iskanju arhivskega gradiva in fotografij. Hvala tudi dr. Manci Volk Bahun, dr. Matiji Zornu in dr. Roku Cigliču z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU za pripravo kartografskega gradiva. Maja Vehar in Peter Mikša, Ljubljana, 19. 3. 2021 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 6 5. 05. 2021 11:54:26 7 Rapalska meja Predzgodba naše knjige se začne z nastankom rapalske meje, ki je močno zarezala v obravnavani prostor. Rapalska meja je bila rezultat dogovora iz leta 1920, ko sta v italijanskem mestu Santa Margherita Ligure pri Rapallu na Ligurski obali Kraljevina SHS in Kraljevina Italija potrdili pogodbo, s katero je bila po prvi svetovni vojni določena meja med državama.1 Meja je grobo presekala ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, in jih razdelila. Pod Italijo so prišli Goriška z Istro, precejšen del Kranjske (Bela Peč na Gorenjskem in večji del Notranjske z Idrijo, Črnim Vrhom, Vipavo, Postojno, Pivko, Senožečami in Ilirsko Bistrico) ter del Koroške (Kanalska dolina). Z gledišča Slovencev je Italija dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, poleg tega pa tudi dele Hrva- ške (Istra in del Dalmacije). V zameno je Italija priznala Kraljevino SHS.2 Priključeno ozemlje na območju današnje Slovenije in Istre so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci in Hrvati pa Julijska krajina.3 Nova meja je potekala približno po razvodju Črnega in Jadranskega morja. Če po-gledamo globlje v zgodovino, vidimo, da je bila ta razvodnica že v času rimskega imperija meja med provincami, po propadu limesa na Donavi pa je tu potekala meja med italijanskim in preostalim delom cesarstva.4 Prav tu je prišlo do gradnje obrambnih zapor, ki naj 1 Mikša in Zorn, Rapalska meja, 607. 2 Z aneksijo tega ozemlja in leta 1924 priključeno Reko je Italija dobila 908.834 ha ozemlja s 901.364 prebivalci (Kacin-Wohinz in Pirjevec, Zgodovina Slovencev, 27). Po štetju iz leta 1910 je bilo med njimi 421.444 ali 43 % ljudi z italijanskim pogovornim jezikom in 479.730 ljudi slovanskega izvora, od tega je bilo 327.230 ali 33 % Slovencev. Ziller, La Venezia Giulia, 161–182. 3 Za novo priključeno ozemlje so Italijani uporabljali ime Venezia Giulia, ki ga je uporabil goriški jezikoslovec Graziadio Ascoli kot najbolj ustrezno v primerjavi s sosednjima deželama Veneto (Benečija) in Venezia Tridenti-na. To ime » naj bi za razliko od prejšnjega imena Avstrijsko primorje … jasno pokazalo trdno prisotnost ‚‘italijanske beneške in latinske kulture‘ ...« (Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum, 15). Slovenci so v začetku uporabljali dobesedni prevod Julijska Benečija, kmalu pa se je uveljavilo ime Julijska krajina, ki je obveljalo do druge svetovne vojne. Med narodnoosvobodilnim bojem sta se za to ozemlje uporabljali imeni Slovensko primorje in Istra. Kadar danes govorimo o Primorski v času po prvi svetovni vojni, nimamo v mislih nekdanjega ozemlja Avstrijskega primorja ali Julijske krajine, temveč ozemlje današnje Slovenije, ki je z letom 1920 pripadlo Italiji. Ferenc, Kacin-Wohinz, Zorn, Slovenci v zamejstvu, 26. 4 Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 7 5. 05. 2021 11:54:26 8 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik bi onemogočile vdore drugih ljudstev v severno Italijo z vzhoda.5 Razvodnica je kasneje predstavljala ločnico med prvimi slovanskimi državami ter oglejskim patriarhatom in obalnimi mesti ter med frankovskim in italijanskim kraljestvom ter nato do začetka 19. stoletja kot meja med tolminskim in loškim (freisinškim) gospostvom6 ter tudi med notranjeavstrijskima deželama Kranjsko in Goriško (kasneje Avstrijskim primorjem). Pred nastankom nove meje Predzgodbo o rapalski meji lahko iščemo že od ustanovitve Italije leta 1870. Italijansko kraljestvo, ki se je imelo za naslednika rimskega imperija, je v te namene izkoriščalo rimske ostanke izven svojih meja. » V tem duhu gre razumeti študije italijanskih raziskovalcev o rimskih zaporah na vzhodni italijanski meji v času od leta 1920 7 ..., ki pa so svoj politični pomen dobile že s predvojno iredentistično propagando. «8 Italijansko meščanstvo znotraj Avstro-Ogrske je na novo državo začelo gledati kot na matico, ki so se ji želeli tudi sami pridružiti. Sčasoma se je razvila ideja o italijanskem imperializmu, ki ga je Italija poskušala uresničiti tudi na vzhodnem Jadranu in širše.9 Prav jim je prišla tudi Dantejeva misel, da segajo meje Italije do Kvarnerja.10 Kljub pristopu k Trozvezi (zavezništvo med Avstro-Ogrsko, Nemčijo in Italijo) leta 188211 je Vrhovno poveljstvo italijanske vojske izdelalo načrt za vojno proti Avstro- -Ogrski. Načrt je bil sicer spravljen v predalih najvišjih političnih predstavnikov in se je skozi leta spreminjal, a tisto, kar je najpomembnejše pri teh spremembah, je, da se je italijanska glavna obrambna črta premikala vedno bolj proti vzhodu. Poleg obrambe so namreč načrtovali tudi zasedbo avstro-ogrskih ozemelj, da bi pridobili »odrešeno ozemlje« ( terre redente)12 oziroma pomagali svojim »neodrešenim« sonarodnjakom ( Italia 5 Ta obrambni sistem imenujemo Claustra Alpium Iuliarum (zapore Julijskih Alp), ki so ga Rimljani zgradili proti koncu 3. in v 4. stoletju. Potekal je od Trsata v Kvarnerskem zalivu na jugu, prek slovenskega ozemlja do Ziljske doline na severu in je čim » bolj upošteval … naravne danosti« površja. Nabergoj, Slovenski zgodovinski atlas, 36; glej tudi Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum. 6 Žorž, Varovanje rapalske meje, 18. 7 Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum, 27. V času, ko je v Parizu potekala mirovna konferenca, je bil izdan ukaz, da se natančno določi ruševine zapor, katerih obstoj so uporabili tudi kot protiargument stališču Wilsona (Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum, 34, 37, 39). Po mnenju Bitellija ( Claustra Alpium Iuliarum, 38, 41) rapalska meja ni upoštevala poteka rimskih zapor, ampak so prevladali drugi dejavniki, npr. geografska »pripadnost« italijanskemu polotoku oz. obrambne potrebe. 8 Prav tam, 39. 9 Kacin-Wohinz in Pirjevec, Zgodovina Slovencev, 17–18. 10 Pavšič, Rapalska meja, 31. 11 Bleicken et al., Svetovna zgodovina, 516. 12 Mišljene so Julijska krajina, Zadar in Tridentinska Benečija, ki je vključevala Južno Tirolsko, imenovano Gornje Ponadižje. Gl. Kacin-Wohinz, Italijanska zasedba, 515. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 8 5. 05. 2021 11:54:26 Rapalska meja 9 irredenta).13 General Enrico Cosenz je tako načrtoval celo italijansko zasedbo Dunaja, zavzetje Tirolske ter boje ob Soči, od koder bi v primeru zmage prek Krasa zasedli Ljubljansko kotlino, prek Tablja in Predela pa tudi Celovec.14 Ob nastopu prve svetovne vojne je Italija razglasila nevtralnost15 in začela pogajanja tako z antanto kot s centralnimi silami. V zameno za vstop v vojno je hotela pridobiti kar največ ozemlja. Že avgusta 1914 ji je antanta ponudila posamezna območja na Tri-dentinskem ( Trentino), ozemlje Badia z Ampezzo, Trst in Valono, kar pa Italiji ni bilo dovolj. Do Avstro-Ogrske je imela ozemeljske zahteve, na katere pa Avstro-Ogrska ni pristala in je pogajanja marca 1915 prekinila. Za tem je antantnim silam postavila nove pogoje za vstop v vojno. Uspešno si je izpogajala ozemlja v južni Dalmaciji (brez poloto-ka Pelješac). Temelji za podpis tajnega16 londonskega sporazuma so tako bili postavljeni in 26. aprila 1915 je podpisani sporazum Italiji prinesel novo povojno vzhodno mejo, s katero je dobila Tridentinsko in južno Tirolsko, Goriško, Gradiško z Gorico, Trst, dele Notranjske, Istro ter otoka Cres in Lošinj z okoliškimi otočki.17 Kljub temu, da je s sporazumom skoraj pol milijona Slovencev in Hrvatov izgubilo stik z matico, pa ta ni vseboval nobenih obveznosti Italije do etničnih manjšin.18 S porazom in razpadom Avstro-Ogrske je Italija že novembra 1918 »zmagovito« zasedla ozemlje »svete meje na vzhodu« ( Sacro confine orientale).19 Postopno, v skladu z določili premirja, podpisanega 3. novembra,20 so se premikali za bežečimi četami pora- žene avstro-ogrske vojske in zasedali ozemlje v smeri proti črti, ki jim jo je kot prihodnjo novo državno mejo na vzhodu obljubljal londonski sporazum. Celotna demarkacijska črta je bila zasedena do 19. novembra oz. po petnajstih predpisanih dneh po prenehanju 13 Faber, Evropski vidiki, 524. 14 Svoljšak, Od strateških načrtov, 394. 15 Italija je bila pred tem pogodbeno povezana z Nemčijo in Avstro-Ogrsko v Trozvezo, vendar so sodelovanje že prej zrahljali njeni dogovori s Francijo (predvsem leta 1901 in 1906), hkrati pa se je s svojimi iredentističnimi zahtevami odtujila od Avstrije. Gl. Čulinović, Riječka država, 2. 16 Za sporazum se je izvedelo šele po ruski revoluciji. » Koncem oktobra 1917 so zmagali v Rusiji boljševiki … Ena glavnih zahtev boljševikov je bila, da se mora odpraviti tajna diplomacija. V skladu s to zahtevo so objavili … vse pogodbe, ki jih je sklenila ruska vlada in tako tudi londonski pakt« ( Rapallo, 7). V slovenski publikaciji z naslovom »Rapallo 12. XI. 1920«, ki je izšla leta 1921, so ob tem populistično zapisali ( Rapallo, 7–8): » Posledica te objave je bila naravnost velikanska. Jugosloveni, ki so se do tedaj trumoma predajali na italijanski fronti Italijanom, so izpozna-li, da branijo ob Soči svoja tla pred grabežljivostjo tujca. Niso se več predajali, temveč so branili fronto ob Soči s takšnim junaštvom, da so izgubljali Italijani bitko za bitko …« 17 Italiji dodeljena nova ozemlja so zapisana v 4. in 5. členu sporazuma (vseh je 16), v podtočki 4. člena pa je dolo- čena meja, ki je razmejila slovensko ozemlje ( Agreement between France, Russia, Great Britain and Italy, signed at London, April 26, 1915). 18 Čulinović, Riječka država, 184. 19 Italijani so si od konca rimske države želeli, da bi bila meja Italije na severovzhodu še vedno tam, kjer je bila v rimskih časih. Imenovali so jo Sacro confine orientale (sveta meja na vzhodu). Naglič, Dediščina rapalske meje, 15. 20 Premirje so podpisali 3. novembra ob 15. uri v Villi Giusti v Padovi, po kateri dokument tudi nosi ime. Vsebina dokumenta je bila dogovorjena s strani vseh članic antante, tudi Srbije, na sestanku v Parizu 31. oktobra 1918. Žorž, Italijanska zasedba, 367. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 9 5. 05. 2021 11:54:26 10 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik sovražnosti.21 Italija je zasedla več ozemlja, kot je bilo dogovorjeno, npr. nekdanji politični okraj Postojna in nekdanji sodni okraj Idrija (brez Žirov), z deli občin Grčarevec, Planina in Logatec. Dobila je tudi nekdanji sodni okraj Trbiž in občino Bela peč. Želela je priti celo do Ljubljane, a so ji slovenski in srbski prostovoljci to preprečili.22 Zased-bena mejna črta je bila tako za Slovence še slabša od črte londonskega sporazuma,23 za Italijane pa » bolj popolna, kot pod rimskim imperijem«, kot je dejal italijanski pogajalec iz Rappala Carlo Sforza.24 » Po italijanskem mnenju je bila Italiji na tak način zagotovljena naravna meja oz. obramba italijanske kulture, italijanskih običajev in ekonomije. «25 Slika 1: Rapalska meja in obrambni liniji od njej. 21 Do tega datuma so se morale enote Avstro-Ogrske dokončno umakniti za glavno demarkacijsko črto. Žorž, Italijanska zasedba, 371. 22 Kacin-Wohinz, Italijanska zasedba, 515. 23 Če je meja na severu prekoračila londonsko črto v škodo Slovencev, pa je bila na Jadranu umaknjena v korist Hrvatov. 24 Pelikan, Tajno delovanje, 45. Grof Sforca je bil tedaj zunanji minister v italijanski vladi, isto mesto pa je zasedal v kar štirih vladah tudi po koncu druge svetovne vojne, ko se je prav tako reševalo vprašanje naše zahodne meje. 25 Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum, 22. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 10 5. 05. 2021 11:54:26 Rapalska meja 11 Podpis pogodbe in njena vsebina Do dogovora o meji so skušali priti na mirovni konferenci v Parizu, ki se je začela 12. januarja 1919.26 Na konferenci, ki je zasedala do januarja 1920, so slovenske in hrvaške interese, ki so bili med bolj perečimi za bodočo Kraljevino SHS, zastopali delegati Kraljevine Srbije. Do dogovora ni prišlo, zato so med februarjem in junijem 1920 sledila bilateralna pogajanja med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo.27 Obe strani sta zavr-nili predlog ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki ni priznaval londonskega sporazuma, hkrati pa je Slovencem odvzel dostop do morja.28 8. novembra 1920 so se začela nova bilateralna pogajanja, v okviru katerih so Italijani vztrajali na meji, določeni v londonskem sporazumu; bili so v absolutni politični premoči, saj so iz vojne izšli kot velesila.29 Kraljevina SHS se je šele na novo konstituirala, zato je imela odprta mejna vprašanja s šestimi sosedami, poleg tega pa tudi notranje spore med Srbi in Hrvati.30 Pri mejah je bilo poleg meje z Italijo najbolj problematično vprašanje Koroške, kjer pa je Kraljevina SHS tudi izgubljala v plebiscitni propagandni vojni.31 Hkrati sta nanjo pritiskali še sopodpisnici londonskega sporazuma, Združeno kraljestvo in Francija. V takšnih razmerah je nazadnje politično vodstvo Kraljevine SHS, brez prisotnosti slovenskih pogajalcev, pristalo na pogoje Italije.32 Rapalska pogodba33 je bila podpisana 12. novembra 1920.34 Razmejitvena črta je v grobem tekla po razvodju med črnomorskim in jadranskim povodjem, v severnem delu po visokogorju Julijskih Alp, v osrednjem delu po hribovju predalpskega sveta, v južnem delu pa po Dinarskem hribovju: Peč – Mangart – Jalovec – Triglav – Bogatinsko sedlo – Možic – Porezen – Črni vrh nad Cerknim – Krnice pri Novakih – Špehovše – Bevkov vrh – Hotedršica – Planina – Javorniki nad Cerknico – Bička gora – Snežnik – 26 Troha in Kacin-Wohinz, Mirovna konferenca, 218. 27 Ferenc, Kacin-Wohinz in Zorn, Slovenci v zamejstvu, 25. 28 Kacin-Wohinz in Pirjevec, Zgodovina Slovencev, 33. 29 Žorž, Varovanje rapalske meje, 28. 30 Bitelli, Claustra Alpium Iuliarum, 19. 31 10. oktobra 1920 je prišlo do glasovanja v coni A (jugozahodni del Celovške kotline), kjer so se prebivalci odločili (59,04 %), da ozemlje v skladu z določili Saintgermainske pogodbe pripade Avstriji. Do plebiscitarnega odločan-ja v coni B tako sploh ni prišlo. Slovenska Koroška je tako pripadla Avstriji in ne Kraljevini SHS. Na odločitev volivcev je vplivala vse večja germanizacija, uspešna avstrijska propaganda, ki je poudarjala deželni patriotizem ter prednost življenja v socialno urejeni demokratični republiki, v kateri v nasprotju od Kraljevine SHS tudi ni bilo vojaške obveznosti. Troha, Koroški plebiscit, 221. 32 Za Jugoslavijo so pogodbo podpisali Milenko Vesnić, Ante Trumbić in Kosta Stojanović, za Italijo pa Giovanni Giolitti, Carlo Sforca in Ivanoe Bonomi. Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci, 374. 33 Izvirnik pogodbe je v italijanskem jeziku, saj sta se obe strani dogovorili, da bo to skupni jezik pogodbe, ki bo kasneje prevedena še v srbščino. 34 Rapalski ugovor (objavljen v Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije, 27. junij 1921 (št. 141)) in Sporazum i konvencije između Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca i Kraljevine Italije (objavljeni u Službenih novinah Kraljevine Jugoslavije, 23. februar 1923 (š t. 42)). Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 11 5. 05. 2021 11:54:26 12 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Kastav – morje vzhodno od Reke.35 Meja se je razvodnice držala v Julijskih Alpah, 35 Vsebina rapalske pogodbe (ledinska imena so zapisana v takšni obliki, kot so ohranjena v pogodbi; prevod v slovenščino po: Žorž, Varovanje rapalske, 28: Člen 1 S to pogodbo se bo uredila meja med Kraljevino Italijo ter Kraljevino SHS. Od Mt. Pec (kota 1511 m), ki bo postala tromeja med Italijo, Avstrijo ter Kraljevino SHS, bo nova meja potekala do Mt. Jalovez (kota 2643 m). Meja se bo bolj natančno določila na terenskem pregledu, vendar bo le-ta potekala v smeri sever-jug preko Ponc (kota 2272 m). Od Mt. Jalovez (2643 m) naprej: meja bo sledila razvodnici med porečjema Soče ter Save Dolinke (Save Wurzen) vse do Triglava (kota 2863 m). Od tu bo sledila razvodnici med Sočo ter Savo Bohinjko vse do severovzhodnih pobočij Mt. Možic (kota 1602 m). Ta del meje bo šel preko Vogla (kota 2348 m), Lavsevice (kota 2003 m) ter Kuka (kota 2086 m). Od severovzhodnih pobočij Možica do vzhodnih pobočij gore Porzen (kota 1562 m): mejo bo potrebno določiti na terenu, vendar bo okvirno sledila smeri sever-jug. Od vzhodnih pobočij gore Porzen do zahodnih pobočij gore Blegoš (kota 1562 m) bo potrebno mejo določiti na terenu. Določena je okvirna smer zahod-vzhod s tem, da vas Dautscha pripade SHS, vas Novake pa Italiji. Od zahodnih pobočij gore Blegos do vzhodnih pobočij gore Bevk (kota 1050 m): linijo določiti naknadno, dogovorjena je smer SV-JZ. Naselja Leskouza, Kopačnica in Zavoden pripadejo SHS, oba prelaza pri Podlaniscam pa Italiji. Od vzhodnih pobočij gore Bevk in vse do zahodnega roba vasi Hotedražica: linija bo določena naknadno s tem, da Javojidor, Ziri, Opale, Hleviščhe, Rovte in Hotedražica pripadejo SHS, gora Prapretpi (kota 1006 m), vasi Wresnik, Zavratec, Medwedjeberto pa Italiji. Od tu pa do vasi Želše: meja bo potekala ob zahodnem robu uravnave ob glavni cesti Hotedražica–Planina in od tam nadaljevala tako, da bodo vasi Planina, Unec, Želše in Rakek pripadli SHS. Od vasi Želše do Cabranska: meja bo določena na terenu, vendar bo okvirno potekala sprva v smeri SZ-JV po vzhodnih pobočjih gore Pomario (kota 1268 m) tako, da vasi Dolenja vas, Dolenje Jezero in Otok pripadejo SHS, kote 875 m, 985 m in 983 m pa Italiji. Od tu pa bo potekala po spodnjih vzhodnih pobočjih Bičke Gore (1236 m) in Pleca Gora (1067 m) tako, da bo vas Leskova dolina italijanska. Od tu bo sledila križišču pri koti 912 m (zahodno od Škodnika), koti 1146 m vzhodno od Cifri (kota 1399 m) ter dosegla Cabransko, ki bo ostala na italijanskem ozemlju skupaj z glavno cesto ob spodnjih vzhodnih pobočjih gore Nevoso od Leskove doline do Cabranske. Od Cabranske pa do Griže (kota 502 m): okvirna linija bo potekala v smeri SV-JZ in bo šla vzhodno od gore Terstenico (Terstinik, kota 1243 m), se dotaknila kote 817 m (JV od Suhove) in šla južno od Zidovja (kota 660 m). Od tu bo nadaljevala do Grize tako, da bosta vasi Clana in Bresa pripadla Italiji, vas Studena pa SHS. Od Griže pa do meje države Reke: okvirni potek od severa proti jugu vse do glavne ceste Rupa–Castua in nekje do polovice poti med Jussici ter Spincici. Tu bo prečkala cesto in šla po zahodni meji zaselkov Miseri in Drinistici, ki bodo ostali v SHS, ter se nato priključila glavni cesti Mattuglie–Castua na vrhu hriba, kjer se ti dve cesti srečata vzhodno od Mattuglie, kjer se bo priključila cesti Fiume–Castua in severni meji Svobodne države Reke. Natančen kraj stika je severna meja zaselka Ruberi – tam, kjer se od glavne ceste odcepi kolovoz, okoli 500 m južno od kraja, kjer se vse tri ceste srečajo zahodno od kraja Castua. Do izgradnje normalnega cestnega omrežja na italijanskem ozemlju se vse tri ceste lahko uporabljajo s strani Italije ter Svobodne države Reka. Člen 2 Vsebuje določitev meje Zadra. Člen 3 Vsebuje določitev meja na morju tako, da otoka Cres in Lošinj pripadeta Italiji. Člen 4 Ustanovitev Svobodne države Reka. Člen 5 Zakoličenje meja, ki so bile začrtane v prejšnjih členih, bo izvedla komisija za razmejitev, ki bo enakovredno zastopana s člani obeh držav. Za nestrinjanja ter rešitve zapletov pri določanju odsekov bo zadolžen predsednik švicarske konfederacije. Njegova odločitev glede vprašanja bo dokončna. Kot priloga te pogodbe bo tudi zemljevid v merilu 1 : 200.000, kjer bodo začrtane meje določene s prvim in četrtim členom. Člen 6 Obe kraljevini se obvezujeta, da bosta v roku dveh mesecev po podpisu sporazuma sklicali konferenco, kjer bodo strokovnjaki obeh kraljevin pripravili skupen predlog izmere, finančnih stroškov ter finančnih obveznosti obeh kraljevin. Člen 7 Govori o italijanskih interesih v Dalmaciji, pravici vseh nekdanjih državljanov Avstro-Ogrske na ozemlju Kraljevine SHS, da v roku enega leta zaprosijo za italijansko državljanstvo, ter o upoštevanju diplom ter ostalih univerzitetnih določil. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 12 5. 05. 2021 11:54:26 Rapalska meja 13 v predalpskem hribovju pa so Italijani izsilili mejo (tudi več kilometrov) prek razvodnice,36 mdr. so dobili tri predalpske prelaze (Petrovo Brdo med Selško dolino in Baško grapo, sedlo Kladje med Poljansko dolino in Cerknim ter Ledinsko Razpotje med Žirmi in Idrijo). S tem so npr. na Žirovskem posegli v staro katastrsko, župnijsko, šolsko idr. ure-ditev, čeprav je bilo v londonskemu sporazumu določeno, da se stare krajevne razmejitve ne smejo deliti.37 Južneje, na območju Dinarskega hribovja, pa kraškost oz. odsotnost površinskih voda onemogoča, da bi razvodnico med povodjema zlahka potegnili po po-vršju, saj je razvodje podpovršinsko. Meja se tudi ni prilagajala kraškosti reliefa, ampak je pretežno potekala v ravnih linijah med posameznimi vrhovi.38 Italija je z ratifikacijo pogodbe pohitela in vlada jo je potrdila 17. decembra (Komo-ra) oz. 27. decembra (Senat) 1920.39 Zaradi javnega ogorčenja Kraljevina SHS pogodbe ni predložila narodni skupščini ter jo je 8. decembra 1920 objavila le v uradnem listu40 in to brez napovedi ter brez kakršnihkoli razlag ali pojasnil. Šele 27. junija 192141 so pogodbo označili kot začasni zakon, ki stopi v stalno veljavo, ko ga bo potrdilo Narodno predstavništvo Kraljevine SHS. To se je zgodilo leta 1922, ko je Rapalska pogodba postala del 130. člena Vidovdanske ustave.42 S podpisom sta se obe kraljevini zavezali, da bosta ustanovili mešano komisijo za razmejitev, ki bo natančno začrtala mejo, jo izmerila in skrbela za postavitev mejnikov. Komisija43 je z delom začela februarja leta 1921, končala pa konec leta 1926.44 Zaradi posebnosti nove meje, ki je vsebovala kopensko mejo, Svobodno državo Reko ter italijansko enklavo Zadar, so ustanovili tri komisije – vsako za svoj del meje. Uradno so tako obstajale komisije province Julijske krajine, Svobodne države Reke in Zadarskega Člen 8 V luči dobrih državniških, intelektualnih ter moralnih odnosov med državljani obeh kraljevin se obe kraljevini obvezujeta, da bosta pripravili skupen predlog o izobraževanju v njunih šolah. Člen 9 Duplikat pogodbe: En duplikat ostane v italijanščini, drugi pa bo preveden v srbohrvaščino. V primeru spora bo mednarodno veljaven le izvod v italijanščini. 36 » Od Porezna dalje je strogo sledenje razvodnici čedalje manj opazno, čeprav le-ta še vedno narekuje potek meje. Politična in diplomatska premoč Italije prideta tu najbolj do izraza, saj meja skoraj v celoti poteka tik pod razvodnico v škodo Jugoslaviji. Pomembni prelazi in vrhovi so tako ostali v rokah Italije. … Za razliko od mejnih grebenov Julijskih Alp je tu meja ponekod potekala med posameznimi kmetijami ali pa tudi preko vasi. Zaradi tega ni presenetljivo, da je največ zgodb o mejnih pripetljajih in življenju ob meji ohranjenih ravno na tem območju«. Žorž, Varovanje rapalske, 14–15. Gl. tudi: Jarc, Rapalska meja, 64. 37 Naglič, Dediščina rapalske meje, 15–16. 38 Žorž, Varovanje rapalske meje, 16. 39 Čulinović, Riječka država, 185. 40 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 1920, št. 273. 41 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 1921, št. 141a. 42 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, 1922, št. 224. 43 Imenovala se je Commissione italo - s.h.s. per la delimitazione dei confini fra il Regno dÍtalia e il Regno S.H.S. in je bila ustanovljena 23. februarja 1921 v Ljubljani, kjer se je tudi prvič sestala. Decisioni della commissione. 44 Žorž, Varovanje rapalske meje, 33–34. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 13 5. 05. 2021 11:54:27 14 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik okrožja.45 Celotna mejna črta na območju današnje Slovenije in naprej do Reke je bila po izmeri komisije dolga 244 km in 523,73 m, po priključitvi reške države k Italiji pa se je podaljšala na skoraj 264 km (263 km in 934,43 m).46 Za potrebe razmejitve je bila narejena kartografska izmera, ki so jo v letih 1920–1925 opravili pripadniki italijanskega Vojnogeografskega inštituta iz Firenc ( Istituto Geografico Militare). Od Tromeje do Reke so izdelali 84 zemljevidov v merilu 1:5000.47 Poleg same mejne črte so na teh zemljevidih vrisani tudi vsi mejni kamni, v posebni preglednici pa je za vsak mejni kamen označena njegova nadmorska višina, razdalja od predhodnega oz. do naslednjega mejnega kamna ter kumulativna razdalja od mejnega kamna na Tromeji. Slika 2: Izsek iz zemljevida rapalske meje 1:5000, ki ga je izdelal Vojno geografski inštitut v Firencah (1926–1926). Zemljevid prikazuje potek rapalske meje pri Breznici pri Žireh. Z rdečo črto je označen potek meje (levo (zahodno) od črte je Kraljevina Italija, desno (vzhodno) pa Kraljevina SHS). S kvadratkom z rdečo obrobo je označen glavni mejnik št. 39 (zgoraj na zemljevidu), s polnima rdečima krogcema sta označena posebna mejnika na cesti Žiri–Spodnja Idrija oz. na mejnem prehodu Osojnica (mejni prehod prve kategorije; spodaj na zemljevidu), s krogci z rdečo obrobo so označeni mejniki druge vrste, ki so oštevilčeni z rimskimi številkami. 45 Decisioni della commissione. 46 Žorž, Varovanje rapalske meje, 36. 47 Prav tam, 9, 34. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 14 5. 05. 2021 11:54:28 Rapalska meja 15 Označevanje meje Ko je bila meja začrtana na papirju, je sledila njena označitev z mejniki na terenu. Za označevanje mejne črte sta se obe delegaciji odločili, da bosta uporabili betonske mejnike ( termini di confine oz. cippi) v obliki prizme, zgrajene v armiranem betonu ter pritrjene na skalno podlago, kjer je to mogoče.48 Strinjali so se, da bodo uporabili štiri vrste mejnikov, oblika katerih bo ustrezala njihovi namembnosti:49 - glavni mejniki ( termini principali oz. cippo principale): na pomembnejših mejnih točkah in na visokih, vidnih mestih. Bili so začetni mejniki vsakega sektorja, visoki en meter in označeni z zaporedno arabsko številko; - mejniki druge vrste ( termini secondari) ali vmesni mejniki: postavljeni med glavnimi mejniki, funkcija katerih je podrobnejša določitev poteka mejne črte. Visoki so bili 60 cm, označeni pa so bili z zaporedno številko sektorja in zaporedno rimsko številko znotraj sektorja; - posebni mejniki ( termini speciali): postavljeni so bili, kjer mejna črta prečka večje komunikacije (ceste) ali mejni prehod. Imeli so enake oznake kot mejniki druge vrste, bili pa so večji, saj so v višino merili 1,5 m; - tromejni mejnik ( termine triconfinale) je stal na vrhu gore Peč (Tromeja); ozna- čuje mejni stik med Avstrijo, Italijo ter Kraljevino SHS.50 Slika 3: Mejnik rapalske meje z vidno označbo J, ki so jo dodali po letu 1929, ko je iz Kraljevine SHS nastala Kraljevina Jugoslavija. Pred tem je bil na kamnu vklesan zapis SHS. 48 Prav tam, 34. 49 Prav tam, 35. 50 Prav tam, 35. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 15 5. 05. 2021 11:54:30 16 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Meja je bila razdeljena na sedemdeset sektorjev, ki so jih ločevali glavni mejniki z arabskimi številkami od 1 do 70 (sektorski mejni kamen št. 70 je bil stični z mejo reške države; med glavnimi mejniki je bilo 4.508 mejnikov druge vrste) in letnico 1920 ter črko »I« na italijanski in »SHS« (kasneje J) na jugoslovanski strani.51 Pod črto so jim poleg teh označb dodali še zaporedno rimsko številko. Na vršni ploskvi so imeli poleg črte, ki je kazala proti predhodnemu in naslednjemu mejniku, vrisano tudi smer severa. Po priključitvi reške država k Italiji (1924) se je število glavnih mejnikov povečalo na 79, število mejnikov druge vrste pa na 5098; poleg teh je bilo še 38 posebnih mejnikov (skupaj 5215).52 Danes je domnevno ohranjena le četrtina.53 Največ so jih odstranili na obdelovalnih zemljiščih in ob poteh (zaradi širitev), največ pa se jih je ohranilo na ob-močjih zaraščanja. Lokalno prebivalstvo je številne po padcu meje tudi samo odstranilo, organizirane so bile celo posebne akcije v ta namen.54 51 Do leta 1929 je Kraljevino Jugoslavijo označevala kratica SHS. Po spremembi ustave, ko se je Kraljevina SHS preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, so vse mejnike popravili, tako da so prekrili prejšnje oznake in izdolbli črko J, a zadelani ostanki napisa SHS so bili še vedno vidni. Bolj temeljito so spremenili ali dopolnili oznake na velikih mejnikih. 52 Žorž, Varovanje rapalske meje, 36. 53 Pečelinova v delu Življenje na Žirovskem ugotavlja, da je med Mrzlim Vrhom in Zavratcem, na odseku med glavnima mejnikoma 38 in 39 ohranjenih še četrtina mejnikov, na odseku med glavnima mejnikoma 39 in 40 še polovica, podobno pa je tudi na odseku med glavnima mejnikoma 40 in 41. 54 Naglič, Dediščina rapalske meje, 53. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 16 5. 05. 2021 11:54:30 Rapalska meja 17 Slika 4: Dimenzije posameznih mejnih kamnov z napisi in oznakami. Na prednji in zadnji stranici sta bili označbi za državi ter leto podpisa rapalske pogodbe. Ob straneh je arabska številka označevala številko sektorja, rimska številka pa zaporedje znotraj sektorja. Na vršni ploskvi sta črti kazali proti predhodnemu in naslednjemu mejniku, puščica pa je označevala sever. Prehajanje meje Meja je močno posegla v vsakdanje življenje ljudi ob njej. Dovčerajšnji sosedje so se znašli v dveh povsem različnih državah in družbenih razmerah. » Konfin ali grenca, tisti kamni, ki so jim ponekod pravili tudi tierman, so delili narod na dva dela; enemu so vladali iz italijanskega in fašističnega Rima, drugemu, svobodnemu delu pa mačehovsko iz prav tako daljnega Beograda.«55 Tako je ostalo vse do začetka druge svetovne vojne, ko je bila vzpostavljena nova razdelitev med Italijo in Nemčijo oziroma do 9. septembra 1943, ko je Italija kapitulirala. Prehajanje meje sta državi urejali postopoma. Zaključni dogovori so bili doseženi leta 1924 v Rimu in predvsem v Nettunu 20. julija 1925.56 Državi sta se dogovorili, da bosta imeli šest kategorij mejnih prehodov:57 55 Pavšič, Ob stari meji, 15. 56 Kacin-Wohinz, Jugoslovansko-italijanske pogodbe, 22. 57 Podatki o mejnih prehodih so povzeti po Žorž, Varovanje rapalske meje, 39–45. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 17 5. 05. 2021 11:54:30 18 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik - prva kategorija – splošni mejni prehodi ( Varchi e passaggi per il movimento gene-rale); na ozemlju današnje Slovenije jih je bilo devet; - druga kategorija – mejni prehodi za gibanje v obmejnem pasu ( Varchi per il movimento nella zona di frontiera): na ozemlju današnje Slovenije jih je bilo 32 in so nudili možnost prehoda lokalnemu prebivalstvu, ki je imelo mejne prepustnice; - tretja kategorija – mejni prehodi za lastnike zemljišč ( Varchi per il movimento dei proprietari di beni a cavallo della lina di confine): mejni prehodi so bili brez zgradb in mejnih uslužbencev; na ozemlju današnje Slovenije jih je bilo 148. Zabeleže-no je bilo le, na katerem odseku meje se lahko opravi prehod; mejni nadzor so opravljale patrulje finančnikov; - četrta kategorija – mejni prehodi za prenos blaga ( Varchi di transito): zaradi raz- členjenosti meje je bilo treba urediti tudi način prevoza (največkrat lesa) prek ozemlja druge države brez plačila carine. Vsi upravičenci dovolilnic so lahko prevoz prek meje opravljali le na mejnih prehodih prve in druge kategorije; - peta kategorija – posebni prehodi ( Varchi speciali): namenjeni prebivalcem mejne cone, ki so lahko prek meje prevažali gradbeni material – vodo, pesek in kamen; - šesta kategorija – sekundarni prehodi ( Varchi secondari): namenjeni prostorsko neomejenemu prehodu zdravnikov, porodniških babic in veterinarjev v nujnih primerih, vendar le s predhodnim posvetovanjem oz. prijavo mejnim službam. Statistično gledano je na območju današnje Slovenije obstajalo šest mejnih prehodov prve kategorije oz. en mednarodni mejni prehod na 35 kilometrov meje, dva-intrideset mejnih prehodov druge kategorije oz. en mejni prehod na 6,5 kilometra meje ter 148 mejnih prehodov tretje kategorije … Takšni mejni prehodi so se statistično nahajali zgolj kilometer in pol narazen! Če vse mejne prehode obravnavamo enakovredno (saj je obmejno prebivalstvo lahko prečkalo mejo na vseh) to statistično nanese en mejni prehod na zgolj 1200 metrov meje … Poleg mejnih prehodov sta obe državi ratificirali tudi turistična gorska območja, ki so obstajala predvsem v Julijskih Alpah, s čimer je bilo planincem omogočeno gibanje na obeh straneh območja neposredne mejne črte …58 Utrjevanje meje Mednarodne napetosti se po prvi svetovni vojni niso zmanjšale, zato so številne evropske države začele utrjevati mejna območja.59 Nastale so številne utrdbe in obrambne linije.60 Verjeli so, da bo prihajajoča vojna podobna prejšnji, torej pozicijska.61 Da bi svojim 58 Žorž, Varovanje rapalske meje, 173. 59 Kaufmann in Jurga, Fortress Europe. 60 Mikša in Zorn, Rapalska meja, 624. 61 Habrnál, Rupnikova črta, 13. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 18 5. 05. 2021 11:54:30 Rapalska meja 19 vojakom prihranili »trohnenje« v blatnih jarkih in izpostavljenost smrtonosnemu ognju strojnic ter topov, so skoraj vse evropske države začele graditi obsežne utrdbene siste-me – bolj ali manj obsežne splete strojničnih bunkerjev, topniških utrdb in podzemnih hodnikov iz armiranega betona.62 Tako so nastale češke utrdbe v Sudetih, Maginotova linija in njej nasproti stoječa Siegfriedova linija med Francijo in Nemčijo, pa tudi švi-carska Nacionalna pregrada, Mannerheimova linija na Finskem, grška linija Metaxas, italijanski Alpski zid ( Vallo Alpino), ki je s svojim vzhodnim krilom prečkal slovensko ozemlje in druge.63 Na rapalski meji so z vojaškim utrjevanjem najprej začeli na italijanski strani. Z deli so začeli že v dvajsetih letih 20. stoletja, in sicer leta 1927, ko so ustanovili za to namen-sko komisijo.64 Do obsežnejšega utrjevanja na italijanski strani pa je prišlo po januarju 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb ter voja- šnic, povezanih v Alpski zid.65 To je bila vrsta utrdb, ki se je začela z izgradnjo utrjenih postojank finančne straže in enot GAF,66 ter poljskih utrdb, predvsem strelskih jarkov in strojničnih gnezd. »Zid« naj bi sestavljali dve glavni liniji utrdb. Prva je potekala tik ob sami meji, druga pa nekaj kilometrov za prvo, pri čemer je bila oddaljenost pogosto odvisna od terena.67 Uradno se je gradnja obrambnega sistema začela 6. januarja 1931, ko je vrhovno poveljstvo izdalo okrožnico št. 200 z naslovom »Smernice organizacije stalne obrambe v goratem svetu« ( Direttive per la organizzazione difensiva permanente in montagne).68 Da se je italijanska vojska zavedala, da ima današnje slovensko ozemlje specifične reliefne (kraškost) in vegetacijske (velika gozdnatost) značilnosti, v primerjavi z ostalimi območji, kjer so gradili Alpski zid, priča okrožnica št. 800 ( Direttive per la organizzazione difensiva nell‘interno di zone boscose alla frontiera orientale; z dne, 5. marca 1931). Ostale okrožnice so bile splošne in so obravnavale celotno alpsko območje Italije, ta pa je postavila smernice za gradnjo utrdb izključno ob vzhodni meji.69 62 Prav tam, 33. 63 Prav tam, 13. 64 Bizjak, Italijanski obrambni načrti, 393. 65 Potekal je vzdolž celotne italijanske kopenske meje: od Genovskega zaliva po grebenih Alp vzdolž francoske, švicarske, avstrijske in jugoslovanske meje do Reškega zaliva; dolg je bil kar 1850 km. Naglič, Dediščina rapalske meje, 54. 66 Guardia alla Frontiera – italijanska različica graničarjev. 67 Jankovič Potočnik, Rupnikova linija, 167–169. 68 Žorž, Varovanje rapalske meje, 105. 69 Prav tam, 105. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 19 5. 05. 2021 11:54:30 20 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 20 5. 05. 2021 11:54:34 Rapalska meja 21 Slike 5 a, b in c: Italijanski fortifikaciji Alpskega zidu na Lajnarju nad Soriško planino in italijanska obmejna stražarnica nad Vršičem (v ozadju Mala Mojstrovka). Takrat so na utrjevanje meje pomislili tudi na jugoslovanski strani. Do leta 1938 in do anšlusa je Jugoslavija imela »zgolj« eno nevarno in močno sosedo – Italijo. Ostale sosede (Avstrija, Madžarska, Bolgarija in Albanija) so po določilih mirovnih sporazu-mov po prvi svetovni vojni morale spoštovati omejitve za oborožitev in vojsko, preostali sosedi pa sta bili zaveznici (Romunija in Grčija). Posledično so bili vsi vojni načrti proti Italiji obrambni.70 Prva pobuda za utrjevanje meje se je pojavila že leta 1926, ko sta s preučevanjem obrambe začeli Komisija za oceno operativnega in taktičnega pomena zahodne fronte in Komisija za tehnično – fortifikacijsko načrtovanje utrjevanja zahodne meje,71 vendar pred letom 1935 ni prišlo do utrjevanja. Območje utrjevanja meje proti Italiji so poi-menovali Zahodna fronta,72 ki je danes v Sloveniji bolj poznana kot Rupnikova linija 70 Marković, Vojska Kraljevine Jugoslavije, 46. 71 Ustanovljeni sta bili z ukazom Glavnega generalštaba. 72 Po podatkih Markovića v gradivu Štaba za utrjevanje, ki se nahaja v arhivu Vojnoistorijskega instituta v Beogra-du, na nobenem dokumentu obrambna linija proti Italiji ni poimenovana po generalu Rupniku. Marković, Vojska Kraljevine Jugoslavije, 109. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 21 5. 05. 2021 11:54:35 22 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik oziroma Rupnikova črta.73 Projekt je dokončno stekel šele po smrti Jugoslovanskega kralja Aleksandra Karađorđevića, ko je vodenje države prevzel regent Pavel Karađorđe-vić.74 Za gradnjo utrdb je bilo najprej treba postaviti omrežje vojaških (makadamskih) cest, ki so ga gradili med letoma 1936 in 1938.75 Prvotni načrt je predvideval, da bodo dela končana do leta 1947. Načrt je bil postavljen tako, da je sledil francoskemu oziroma češkemu zgledu in je predvideval dve utrjeni liniji. Prvo so sestavljali bunkerji, iz katerih bi s strojnicami branili linijo. Drugo pa so sestavljale večje utrdbe, ki jih delimo na slemenske in dolinske oziroma zaporne.76 Da je šlo resnično za velik gradbeni poseg, povedo podatki o številu delavcev – leta 1935 so gradbene ekipe štele 15.000, leta 1939 40.000, leto kasneje pa že 60.000 mož. Skupaj so zgradili dvanajst težko utrjenih polo- žajev in 4000 manjših betonskih bunkerjev.77 Leta 1939 je prišlo do spremembe načrtov. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji je država več sredstev namenila za utrjevanje severne meje. Slab gospodarski položaj Jugoslavije pa je privedel do mnenja, da je tako drago utrjevanje neupravičeno. Iz zapisnika vojnega ministra o oboroževanju vojske je razvidno, da so sredstva optimalno porazdelili med utrjevanje meje in za usposabljanje armade. Istega leta so določili tudi nov načrt utrjevanja mej s poudarkom na zmanjševanju utrjevanja na zahodni meji z izjemo Vrhniških vrat ter se odločili, da se zahodno mejo zapre z dograditvijo lahkih objektov.78 Posledica varčevanja je bilo tudi manjšanje utrdb in združevanje bojnih prostorov. Francoski in češki zgled utrdb, po katerih so prvotno gradili linijo, sta imela bojne pro-store ločene. Namesto kupole na vrhu utrdbe so Jugoslovani uporabljali armiranobeton-ski stolpič s tremi strelnimi linami. Ta polkrožna izboklina je postala simbol Rupnikove linije in danes predstavlja unikaten element v utrdbenih sistemih 20. stoletja. Naslednja posebnost Rupnikove linije so v armirani beton vgrajene jeklene spirale, ki naj bi zmanj- ševale učinek izstrelkov.79 73 Ime je dobila po jugoslovanskemu generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku, danes bolj znanem po tem, da je bil prezident Ljubljanske pokrajine v času nemške okupacije in ustanovitelj domobranstva med drugo svetovno vojno. Rupnik je leta 1937 prevzel vodenje utrdbenih del pri Štabu za utrjevanje meje. Jankovič Potočnik, Rupnikova linija, 45. 74 Marković, Vojska Kraljevine Jugoslavije, 109. 75 Prav tam, 109; Nećak, Rupnik‘s defence line, 69. 76 Jankovič Potočnik, Rupnikova linija, 48–50. 77 Prav tam, 41. 78 Prav tam , 56–58. 79 Prav tam, 67–70. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 22 5. 05. 2021 11:54:35 Rapalska meja 23 Slika 6: Utrdba v okviru Rupnikove linije na Javorču (Žirovski Vrh). Življenje od meji Nova meja je za lokalno prebivalstvo pomenila veliko spremembo v načinu življenja – prosto gibanje prek meje ni bilo več mogoče, saj je bilo omejeno na določene prehode in pogoje.80 Na mejno območje so prišli številni vojaki in drugi mejni uslužbenci. Slabe gmotne razmere in visoka brezposelnost je lokalno prebivalstvo silila v tihotapstvo (kontrabant). Za Črni Vrh je znano, da so občasno tihotapila vsa gospodinjstva v vasi, tudi ženske in otroci, a količine niso bile velike.81 Predvsem na italijanski strani meje je bilo v času fašizma Slovencem težko najti delo; lokalna podjetja so propadala, javne službe pa so prevzemali Italijani. Po letu 1923 so oblasti prepovedale slovenski jezik v šolah ter slovenska javna občila in knjige, nekoliko kasneje pa tudi delovanje slovenskih organizacij.82 Tihotapstvo je bilo donosno, a hkrati tvegano. V Italijo so tihotapili kavo, sladkor, saharin, moko, jajca, maslo, pa tudi živino, konje ter les. Za kavo in moko so v Italiji dobili dvakrat več, za meso oz. živino trikrat, za tobak štirikrat, za sladkor pa petkrat. 80 Naglič, Dediščina rapalske meje, 30. 81 Jurjavič, Smuggling, 111–112. 82 Prav tam, 110. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 23 5. 05. 2021 11:54:36 24 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Nasprotno je bil riž v Jugoslaviji dražji za osemkrat, vina pa se v trgovinah sploh ni smelo prodajati, v gostilnah pa je bil tudi do petkrat dražji. Iz Italije so tihotapili še sadje, pa-radižnike, testenine, dežnike, tekstil, čipke in živo srebro. Predvsem slednje je bilo težko tihotapiti, saj je ena steklenica za pivo, napolnjena z živim srebro, tehtala kar 7,5 kilo-grama.83 Prek rapalske meje so v Italijo tihotapili tudi propagandno gradivo za različna protifašistična gibanja ter zaradi prepovedi slovenske literature tudi slovenske časnike in knjige.84 Z gradnjo Alpskega zidu je bilo na gradbiščih veliko gradbenega materiala; v Jugoslavijo so tihotapili predvsem cement.85 S tihotapljenjem in prodajo blaga so najbolj služili lastniki trgovin v obmejnih krajih.86 Kljub temu, da so na obeh straneh meje delovale različne (in številčne)87 mejne službe ter da so Italijani za lažje nadziranje meje izsekali mejni pas v širini sto metrov, pa je bila meja » za posameznike vseeno bolj ali manj prehodna. Pripadnikov [italijanske, op. a.] finančne straže namreč ni bilo nikoli dovolj, da bi učinkovito nadzorovali vsaj deset odstotkov mejne črte v obliki stalnih patrulj. Nezakonit prehod meje je postal resnično težak šele z letom 1941, ko postane rapalska meja tudi meja z Nemčijo …« ter postavijo Nemci žične ovire in minska polja.88 V drugi polovici 30. let je za domačine na jugoslovanski strani pomenila pomemben vir zaslužka gradnja Rupnikove linije, saj je bilo delo relativno dobro plačano. Zaradi številnega mejnega osebja so imeli koristi gostilničarji in ponudniki drugih storitev (zidarji, tesarji, ključavničarji, prevozniki in ponudniki prenočišč).89 Gradnja je bila po-membna tudi za slovenska podjetja. Veliko vlogo je imela zlasti Kranjska industrijska družba, ki je dobavljala železo za potrebe vseh fortifikacij v državi. V jeseniški železarni so v ta namen celo zgradili novo topilnico.90 Meja je skoraj vsako leto med pripadniki mejnih služb terjala smrtne žrtve. Medse-bojni spopadi so bili sicer redki in še to pretežno v času določanja meje. Večina smrtnih žrtev je bila povezana z oboroženimi tihotapci in drugimi nelegalnimi prehodi.91 83 Naglič, Dediščina rapalske meje, 38. 84 Prav tam, 63; Jurjavič, Smuggling, 115. 85 Sancimino in Di Bartolomeo, Dal primo colpo, 130. 86 Žorž, Varovanje rapalske meje, 63. 87 Le »financarjev« je bilo v začetku 30. let prejšnjega stoletja na italijanski strani 5,35 na kilometer meje (Sancimino in Di Bartolomeo, Dal primo colpo, 130). Pred drugo svetovno vojno je bilo ob meji stacioniranih 15.000 italijanskih vojakov. Žorž, Alpski zid, 61. 88 Prav tam, 80. 89 V Rupnikovo linijo je država po ocenah vložila milijardo in pol dinarjev. Železokrivci so zaslužili 4,5 dinarja/ uro, delavci, ki so regulirali hudourniške struge, pa 2,5 dinarja/uro; kilogram kruha je stal okrog 3 dinarje. Naglič ( Dediščina rapalske meje, 63) še piše, da so bila dela na Rupnikovi liniji »… približno enakovredna 500.000 tonam kruha …«. 90 Jereb, Po sledeh, 57. 91 Žorž, Varovanje rapalske meje, 63. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 24 5. 05. 2021 11:54:36 Rapalska meja 25 Idrija in Žiri – kraja na nasprotnih straneh meje Opisani dogodki in razmere so bili vidni tako v Žireh kot Idriji, saj je rapalska meja ostro zarezala tudi v to območje. Druga, ki jo je italijanska vojska zasedla že leta 1918, je z razme-jitvijo pripadla Kraljevini Italiji, prve pa so bile del Kraljevine SHS oz. kasneje Jugoslavije. Meja med omenjenima krajema je tekla od Laniš, kjer je bil mejni prehod druge kategorije, po vrhu Javorjevega Dola in Mrzlega Vrha do Breznice pri Žireh, kjer je bil prav tako mejni prehod druge kategorije. Meja se je nato spustila v Osojnico, kjer je prečkala cesto, ki je povezovala Idrijo in Žiri. Na mestu, kjer je meja prečkala cesto, se je nahajal mejni prehod prve kategorije z mejnima stražnicama na obeh straneh. Nato se je meja iz Osojnice povzpela proti Vrsniku in Spodnjemu Vrsniku, kjer je stal sektorski mejnik številka 40. Danes se mejnik nahaja v Mestnem muzeju Idrija. Omenjamo pa ga zato, ker je ob vzpostavitvi okupacijskih meja postal tromejnik – in sicer med Kraljevino Italijo, Ljubljansko pokrajino in nemško okupacijsko cono.92 Od omenjenega mejnika se je rapalska meja nadaljevala v smeri Raven pri Žireh, Loma pri Zavratcu, Medvedjega Brda in Hotedršice.93 Kraji, ki so pristali na italijanski strani meje, so bili izpostavljeni italijanizaciji. Potujčevalni pritiski so se povečali predvsem po fašističnem prevzemu oblasti v začetku 20. let. Tako so tudi v Idriji v tem obdobju vodenje občine prevzeli italijanski komisarji. Poleg tega pa je slovenščino v šolah nadomestila italijanščina.94 Prepovedana so bila tudi številna društva, kar je povzročilo zaton kulturnega dogajanja. Slednjega so poskušali Italijani nadomestiti s fašističnimi organizacijami, katerih glavni namen je bilo predvsem širjenje oblasti všečne ideologije. Poleg tega so bili moški vpoklicani tudi v italijansko vojsko, čemur se je marsikdo poskušal izogniti z begom čez mejo.95 Potujčevanju je bila izpostavljena tudi zunanja podoba kraja – z italijanskimi javnimi napisi, imeni krajev in ulic – in osebna imena prebivalcev. Takšnih ukrepov v Žireh, ki so bile na drugi strani meje in so ostale spojene s slovenskim etničnim telesom, ni bilo. Sta pa zaradi meje žirovska občina in župnija izgubili več kot deset naselij,96 prej ustaljene povezave z njimi pa so bile pretrgane97 – sprva z bodečo žico, ki je do uradnega priznanja meje označevala slednjo. Njena postavitev se je ohranila v spominu prebivalcev: 92 Pavšič, Ob stari meji, 28. 93 Prav tam, 28–29. 94 Kavčič, Pet stoletij rudnika, 23. 95 Prav tam, 23; Mohorič, Rudnik živega srebra, 338. 96 Breznica, Črna, Dole, Dolenji Vrsnik, Gorenji Vrsnik, Govejk in Srnjak, Idršek, Korita, Krnice (nekdaj Žirovske, danes Ledinske), Ledine, Pečnik, Potok, Zavratec in Žirovnica. 97 Naglič, Kam sodijo Žiri, 79. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 25 5. 05. 2021 11:54:36 26 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Našo in sosedovo hišo sta ločili le majhna košenica in njiva. Na obronku te njive sva se s sosedovim sinom igrala vojno. Kopala sva jarke, kot sva si jih po pripovedovanju predstavljala. Pravkar se je končala 1. svetovna vojna, ki je vtisnila svoj pečat tudi otrokom, da so celo svoje igre prilagajali vojnemu vzdušju. Pri tej igri sva uporabljala ‘vojaško opremo’; žlica nama je služila za lopato, menažka za samokolnico. Najino skupno igro pa je nekega dne pretrgala višja sila ter naju tako skoraj za vedno ločila. Vsaj igrala se nisva skupaj nikdar več. Sivega poznojesenskega dne je prispela večja skupina v sivozelene uniforme oblečenih vojakov. Na lesenih drogovih so nosili velike zvitke bodeče žice. S sosedovim sinom sva bila tako zatopljena v igro, da prišlekov niti opazila nisva, dokler niso začeli tik ob nama zabijati v zemljo železen drog ter nanj napenjati bodečo žico. Takrat ni bilo časa za razmišljanje. Zbežala sva vsak na svojo stran ter pustila na mestu vse najine igrače. Sosedov sin je bežal proti svojemu domu, ki je v tem trenutku ostal na jugoslovanski strani, jaz pa proti svojemu, ki je bil od tega časa v Italiji.98 Poleg žice je do postavitve mejnikov mejo nadzorovala italijanska vojska, ki se je nato umaknila. Jugoslovanska stran je bila manj zastražena. Sprva nadzora ni bilo, šele kasneje pa so na mejo poslali finančne stražnike. Kljub prisotnosti vojske in finančne straže pa sprva razmejitev ni bila stroga – mejnih prehodov in same meje niso pretirano upoštevali ne vojaki in ne prebivalstvo. Slednje je zato prvotne mejne ovire odstranjevalo in uporabljalo v druge namene. Posledično se je točen potek meje na obravnavanem ob-močju zameglil, šele po dveh letih pa so jo točno določile razmejitvene komisije, geome-tri pa so jo prenesli na zemljevide.99 Jasnejši določitvi meje je sledil tudi bolj organiziran in strog nadzor. V vaseh na italijanski strani meje (npr. na Breznici, v Osojnici, Mrzlem Vrhu itd.) so se nastanili fašisti, karabinjerji in finančni stražniki, ki so mejo varovali, nadzorovali (carinsko in politično) in utrjevali. Finančna straža je imela svoje izpostave v Ledinah, na Govejku, na mejnem prehodu v Osojnici in Žirovnici, fašisti pa v Mrzlem Vrhu (nad Vodičarjem), ob mejnem prehodu v Osojnici, nad Gorenjim Vrsnikom in v Žirovnici. Ob meji so bile nastanjene posebne mejne enote, im. Guardie alla Frontiera (GAF). Nameščene so bile v kavernah, daljših podzemnih zgradbah, ki so se npr. nahajale pod Sivko v Mrzlem Vrhu, na Breznici in Gorenjem Vrsniku.100 Poleg samih enot v obmejnih vaseh pa so bile enote nastanjene tudi v Idriji, ki je kot eno večjih naselij ob italijanski vzhodni meji dobila vojaške, policijske in civilne urade.101 V kraju in njegovi okolici so bili postavljeni številni vojaški objekti, med katerimi je bila največja vojašnica 98 Pečelin, Sveta in večna meja, 115. 99 Prav tam, 117–118. 100 Prav tam, 121. 101 Bizjak, Italijanski obrambni načrti, 310–311. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 26 5. 05. 2021 11:54:36 Rapalska meja 27 imenovana Caserma di fanteria »Costantino Brighenti« , ki je bila otvorjena leta 1933102 in je lahko sprejela do 4000 oseb. Danes v njej deluje Psihiatrična bolnišnica Idrija.103 V okolici kraja pa so bile postavljene različne utrdbene strukture t. i. Alpskega zidu, ki so varovale cestne povezave in drugo pomembno infrastrukturo ter strateške točke.104 Tudi na jugoslovanski strani meje so bile po vzpostavitvi meje nastanjene financarji, orožniki in graničarji. Zanje so bile zgrajene kasarne oz. karavle, ki pa so bile slabše od italijanskih. Bile so namreč deloma zidane in deloma lesene. Takšne barake, namenjene graničarjem, ki so jih v obmejnih vaseh im. grenčerji,105 so bile postavljene ob pomembnejših mejnikih ali mejnih prehodih, in sicer v Mrzlem Vrhu nad Možinetom, v Osojnici, pri Gorenjem Vrsniku in pod Kovkom v Ravnah. Graničarji so bili večinoma Srbi, orožniki in finančni stražniki pa so bili večinoma Slovenci, vendar ne domačini. Poleg tega pa so vlogo finančnih stražnikov opravljali tudi Rusi, ki so bili sicer nekdanji vojaki Wranglove vojske.106 Tako kot na idrijski strani je tudi na žirovski nastal širok spekter utrdb, im. Rupnikova linija. 107 Pri gradnji sistema utrdb, ki svojemu namenu niso nikoli služile.108 so sodelovali tudi prebivalci, saj jim je omogočala dodaten vir zaslužka. Tako je npr. furman Vinko Oblak leta 1938 kupil tovornjak z nosilnostjo 2–3 tone, s katerim je vozil material, potreben za gradnjo utrdb.109 Meja in utrdbe pa so povzročile, da so Žiri doživele kraljevi obisk, in sicer si je rapalsko mejo na žirovskem ogledal jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević, pred drugo svetovno vojno pa si je Rupnikovo linijo na Žirovskem Vrhu ogledal njegov sin Peter.110 102 Pavšič, Ob stari meji, 48. 103 Psihiatrična bolnišnica Idrija: Bolnišnica skozi zgodovino. 104 Ferjančič, Okoli Idrije so bile tri postojanke; Juvančič, Mussolinijev utrdbeni pas, 171; Jankovič Potočnik, Rupnikova linija in Alpski zid, 180. 105 Mejo so imenovali grenca. 106 Pečelin, Sveta in večna meja, 122. 107 Več o tem v: Marković, Vplivi krepitve fašistične, 349–366; Košmelj-Beravs, Spomini na utrjevanje, 217–230. 108 Več o tem v: Naglič, Dediščina rapalske meje. 109 Stanonik, Promet na Žirovskem, 74. 110 Pečelin, Sveta in večna meja, 123. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 27 5. 05. 2021 11:54:36 28 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 7: Rapalska meja med drugo svetovno vojno. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 28 5. 05. 2021 11:54:37 29 Začetek druge svetovne vojne na Slovenskem in razkosanje slovenskega ozemlja Jugoslavija je bila marca 1941 v neugodnem položaju. V državi je zaradi vojne, ki je v Evropi potekala že od septembra 1939, vladalo splošno pomanjkanje, posledično pa je prihajalo tudi do nemirov. Oblast, ki se je vedno bolj nagibala k fašistični politiki, je poskušala razmere krotiti z zaostrovanji, uporabo strelnega orožja na demonstracijah, uvedbo kart za moko in kruh itd. Nezavidljiv je bil tudi njen zunanjepolitični položaj. Kraljevina Jugoslavija namreč ni imela zaveznikov – zahodne države so jo le moralno podpirale – hkrati pa je bila država izpostavljena pritisku Hitlerja. Posledično je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu 25. marca 1941.111 Slednji je imel odmev tudi v obravnavanih krajih. V Žireh je dogajanje ob njem opisal župnik Ivan Pečnik, ki so ga povabili na t. i. likof ob sklenitvi pakta: » Pridružil sem se tovarišiji, čeprav malo nerad, ne zaradi kake proslave, pač pa zaradi prijateljstva. Pri Jureču smo se kajpada dobro imeli, izpraznili precej kozarcev, vendar ne več, kot se spodobi, pa načeli seveda tudi debato o paktu. Pro in contra.« 112 Odziva so bili deležni tudi demonstracije, vojaški udar in razglasitev kralja Petra II. za polnoletnega in razpustitev namestništva. Tako je Ivan Pečnik zapisal: » Ko smo popolne debatirali o novem dogodku, je prevladovalo mnenje, da puč ni bila posrečena poteza. «113 Tistim, ki so redno spremljali mednarodno dogajanje, pa je bilo vedno bolj jasno, da » tudi iz radia že smrdi po smodniku. «114 Tudi prej omenjeni dogodki razmer v državi niso izboljšali. Strah pred nemško re-akcijo je bil upravičen. Nemčija se je namreč odločila Jugoslavijo za takšno potezo ka-znovati115 – ukazano je bilo njeno popolno uničenje. Jugoslavija, ki je bila napadena 6. aprila 1941,116 se ni bila sposobna zoperstaviti napadu. Njene enote so se z mejnih 111 Repe, S puško in knjigo, 10. 112 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 121. 113 Prav tam, 121. 114 Prav tam, 122. 115 Repe, S puško in knjigo, 10. 116 Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, 33–34. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 29 5. 05. 2021 11:54:37 30 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik področij umikale v notranjost, državo pa sta vlada in kralj zapustila. Slovensko ozemlje so s severa in severovzhoda zavzele nemške enote, z zahoda pa Italijanske. Nemškim enotam so se priključile tudi madžarske, 11. aprila pa jim je uspelo prodreti v notranjost Slovenije.117 Tri dni kasneje je bilo slovensko ozemlje okupirano v celoti, 17. aprila pa je sledil podpis brezpogojne kapitulacije Kraljevine Jugoslavije.118 117 Mikša in Zorn, Rapalska meja, 624. 118 Repe, S puško in knjigo, 12. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 30 5. 05. 2021 11:54:37 31 Razdelitev slovenskega ozemlja Kapitulaciji je sledila delitev ozemlja med štiri okupatorje. Meje med njimi je okvirno začrtal Hitler 27. marca 1941, dokončno pa so bile določene s »Smernicami za razdelitev Jugoslavije« (nemško Allgemeinen Absichten für die spätere Organisation im jugoslawischen Raum) 3. in 12. aprila 1941 v Mönichkirchnu pri Dunaju, podrobnosti pa so kasneje na terenu reševale razmejitvene komisije.119 Nemčija je zasedla Štajersko, severni del Dolenjske, Gorenjsko, Mežiško dolino, Dravograd z okolico in severozahodni del Prekmurja. Italiji je pripadla večina Dolenjske in Notranjske ter Ljubljana. Na podlagi dogovora med Nemčijo in Madžarsko so Nemci Prekmurje predali Madžarski. Nekaj slovenskih vasi iz občine Bregana pa je prišlo v okvir Hrvaške (NDH).120 Največ ozemlja je zasedla Nemčija (10.118,52 km2), sledili sta Italija (4550,66 km2) in Madžarska (99,54 km2), NDH pa je dobila okrog 12 km2.121 Skupna dolžina okupacijskih meja je bila 665,50 km122 in je predstavljala štiri različna mejna območja:123 med Nemčijo in Italijo, med Nemčijo in Madžarsko, med Nemčijo in NDH ter med Italijo in NDH. Slovenski narod je bil eden izmed najbolj razkosanih v Evropi, vsi okupatorji pa so zanj načrtovali izbris.124 Do razdelitve ozemlja je prišlo na podlagi meddržavnih pogodb med okupacijskimi državami. Nemčija in Neodvisna država Hrvaška (NDH) sta pogodbo sklenili 13. maja 1941, Italija in NDH pet dni kasneje, Nemčija in Italija pa 8. julija 1941. Pogodbe pa nista sklenili Nemčija in Madžarska.125 119 Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, I, 72. 120 Repe, Diplomatsko razkosanje Slovenije, 160. 121 Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, I, 72. 122 Zorn, Ciglič, Gašperič, Državne meje na ozemlju Slovenije, 203. 123 Repe, Diplomatsko razkosanje Slovenije, 160. 124 Dolinar, Slovenski zgodovinski atlas, 180. 125 Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, I, 72. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 31 5. 05. 2021 11:54:37 32 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 8: Prikaz okupacijskih con in potek meja na Slovenskem med 2. svetovno vojno do leta 1943. Nemčija je svoj del zasedenega slovenskega ozemlja razdelila na dve začasni pokrajinski upravni enoti: Spodnjo Štajersko ter Gorenjsko z Mežiško dolino. Sedeža enot sta bila v prvih mesecih v Mariboru in na Bledu, nato pa prenesena v Gradec in Celovec.126 Vodila sta ju šefa civilne uprave. Obe upravni enoti so v pričakovanju hitre vključitve v rajh navznoter reorganizirali po nemškem vzoru okrajev in okrožij ter uvedli nemške službe in nemško rasno zakonodajo. Nemška meja z NDH in Italijo je postala južna meja nemškega rajha. 126 Repe, Diplomatsko razkosanje Slovenije, 159. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 32 5. 05. 2021 11:54:38 Razdelitev slovenskega ozemlja 33 Slika 9: Adolf Hitler med ogledom porušenega dravskega mostu v Mariboru 26. aprila 1941. V literaturi se zmotno omenja, da je Hitler znani stavek »Napravite mi to deželo spet nemško!« izrekel v svojem govoru z balkona mariborske mestne hiše tistega dne. V resnici je to – glede na govor šefa civilne uprave Štajerske dr. Uiberreitherja, ki ga je imel 28. aprila 1941 prav tako na balkonu mariborske mestne hiše – naročil prej. V govoru je Uiberreither dejal, da ga je Hitler naslovil s temi besedami ob predaji uprave tri tedne pred tem. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 33 5. 05. 2021 11:54:39 34 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 10: Italijanske čete v Ljubljani kmalu po okupaciji. Italija je po napadu okupacijskih sil na Jugoslavijo vzhodno od rapalske meje prido-bila večino Dolenjske in Ljubljano z okolico. Na novo pridobljenih ozemljih je ustano-vila t. i. Ljubljansko pokrajino (italijansko Provincia di Lubiana), ki je postala del Kraljevine Italije. Kljub temu je ohranila nadzor na rapalski meji, ker je območje Primorske, tj. območje zahodno od meje med obema vojnama, štela za del italijanskega nacionalnega ozemlja, Ljubljansko pokrajino pa je šele hotela italijanizirati.127 Po kapitulaciji Italije leta 1943 je celotno ozemlje sicer formalno ostalo del Mussolinijeve fašistične republike, a so z njo dejansko upravljali Nemci. Ljubljanska pokrajina je postala del t. i. Operacijske cone za Jadransko primorje (nemško Operationszone Adriatisches Küstenland), ki je imela sedež v Trstu.128 127 Repe in Ajlec, Okupacijske meje 1941–1945, 24. 128 Ferenc, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, I, 361. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 34 5. 05. 2021 11:54:40 Razdelitev slovenskega ozemlja 35 Slika 11: Razdelitev območja po okupaciji Italije leta 1943. Madžarska je potem, ko so ji Nemci predali Prekmurje (z izjemo štirih nemških vasi na zahodu Goričkega), uvedla vojaško upravo, ki je bila razdeljena na dva dela in podrejena neposredno Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne armade, sprva s sedežem v Subotici in nato v Novem Sadu. Že avgusta 1941 so vojaško upravo zamenjali s civilno ter pričeli proces vključevanja ozemlja v madžarsko državo. Prekmurje so razdelili med dva okraja: Železna županija (madžarsko Vas megye) in Zalska županija (madžarsko Zala megye), kot je bilo v času Avstro-Ogrske pred prvo svetovno vojno, ko je bilo Prekmurje del madžarskega dela države.129 NDH je nastala neposredno po začetku druge svetovne vojne približno na območju današnjih Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, pa tudi dela Srbije. Pod njeno oblastjo se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij, in sicer: Bregansko selo (današnja Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (današnja Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Vasi obsegajo ozemlje približno 12 km2, na katerem je živelo okoli 800 prebivalcev.130 Najdaljša je bila meja med Nemčijo in Italijo, ki je merila skoraj 277 km (tj. skoraj 42 % vseh okupacijskih meja). Sledile so meje med Italijo in NDH (172 km oziroma 26 %), 129 Repe, Diplomatsko razkosanje Slovenije, 177. 130 Repe, Zorn, Ajlec in Mikša, Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi, 10. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 35 5. 05. 2021 11:54:41 36 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Nemčijo in NDH (133 km oziroma 20 %) ter Nemčijo in Madžarsko (83 km oziroma 13 %). Dobra polovica (51,3 %) meja je imela potek, ki sovpada z današnjimi mejami Slovenije, slaba polovica (48,7 %) pa je potekala znotraj današnje Slovenije. Najdaljšo mejo znotraj današnjih meja Slovenije sta imeli Nemčija in Italija – 264 km oziroma 95 % poteka meje. Ostale meje so imele večji delež meje, ki sovpada z današnjimi mejami: Italija-NDH 171 km (99 %), Nemčija-NHD 115 km (86 %) in Nemčija-Madžarska 44 km (52 %). Dolo- čeni manjši odseki okupacijskih meja so potekali tudi izven današnjega ozemlja Slovenije (39 km), predvsem na mejah Nemčije (dobrih 25 km) in Italije (dobrih 12 km) z NDH, zato je skupna dolžina izmerjenih okupacijskih meja prek 700 km. Glede na reliefne enote je večina okupacijskih meja (47 %) potekala po strugah vodotokov ali v njihovi neposredni bližini. Glede na reliefno razgibanost Slovenije ni presenetljivo, da s 45 % sledi vzpeti svet. Dobra sedmina meja je potekala po grebenih gorovij, hribovij in gričevij, slaba tretjina pa po njihovih pobočjih. Zgolj slaba desetina meja je potekala po večjih ravninah.131 Na terenu so nove razmejitve določile meddržavne komisije, in sicer do jeseni leta 1941,132 kljub temu pa nobena od držav na koncu ni bila povsem zadovoljna z razme-jitvijo.133 Mejni režim se je na mejah razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične ovire, bunkerje itd. Praviloma so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, s čimer so omogočili njihov boljši nadzor. Meje je utrjevalo predvsem krajevno prebivalstvo s prisilnim delom. Nemški razmejitveni delegaciji je v tistem času predsedoval Kurt von Kamphoevener, nemški diplomat, ki je kot vodja nemške delegacije za reševanje mejnih vprašanj v letih 1941–1943 urejal mejna vprašanja z Italijo, Madžarsko, Slovaško, NDH, ter deloval tudi drugod po Balkanu.134 131 Zorn, Ciglič in Gašperič, Državne meje na ozemlju Slovenije, 203–209. 132 Celar, Slovenija in njene meje, 37. 133 Prav tam, 37. 134 Mikša in Zorn, Življenje ob meji, 36. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 36 5. 05. 2021 11:54:41 37 Posamezne meje Meja med Nemčijo in NDH Z novo mejo se je meja nemškega rajha premaknila na vzhodno in jugovzhodno mejo današnje Slovenije oziroma jugovzhodno mejo nekdanje Avstro-Ogrske dežele Štajerske, kjer je mejila na novoustanovljeno Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Meja med Nemčijo in NDH je bila dolga približno 130 km, večji del mejne linije pa je potekala po reki Sotli. Meja se je v glavnem skladala z narodnostno in staro upravno mejo preteklih državnopolitičnih tvorb na tem območju. Sotla je bila že stoletja narodna meja med Slovenci in Hrvati.135 Nemška uprava je obmejni pas etnično očistila: deportirala Slovence in naselila kočevske Nemce ter močno vojaško zavarovala svojo novo južno državno mejo.136 Na najbolj južne delu meje, južno od Save je sedem slovenskih vasi pod Gorjanci pripadlo NDH, ki jih je vključil v svoj upravni sistem, ter izvajala nasilno hrvatizacijo in izseljevala ljudi.137 Meja med Italijo in NDH Meja je potekala od Kvarnerskega zaliva, točneje od naselja Bakar (danes Hrvaška), ki je pripadel Italiji, proti notranjosti vzhodno od rapalske meje,138 tako da je Italija dobila del Goskega Kotarja zahodno od Delnic, proti Osilnici v dolini Kolpe, kjer je danes meja med Slovenijo in Hrvaško. Od Osilnice je meja sledila reki Kolpi do Božakovega in nato po grebenu Gorjancev/Žumberka do Trdinovega vrha, od tam pa po nekdanji meji 135 Prav tam, 33. 136 Mikša in Zorn, Obsotelje – jugovzhodna meja, 100. 137 Repe, Diplomatsko razkosanje, 166. 138 Deutsche Heereskarte. Nordwestbalkan. Blatt Nr. 38/1. (Rijeka) Fiume. Hrani GIAM ZRC SAZU. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 37 5. 05. 2021 11:54:41 38 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik med Dravsko banovino in Hrvaško proti Gadovi peči, v bližini katere je bila tromeja z Nemčijo. Da bi preprečili prehajanje meje slovenskim in hrvaškim partizanom v Beli krajini, so Italijani nameravali mejo na Gorjancih/Žumberku utrditi z žično ograjo in bunkerji. Gorvodno ob Kolpi naj žične ograje ne bi bilo, temveč zgolj utrjeni mostovi in drugi obrambni objekti tj. bunkerji. Zaradi kapitulacije spomladi 1943 jih je bilo zgrajenih le šest pri Metliki.139 Meja med Nemčijo in Madžarsko Prekmurje so najprej zasedli Nemci in ga nato 16. aprila 1941 predali Madžarom. Pod madžarsko okupacijo se je znašlo okoli 90.000 prebivalcev, med njimi je bilo okoli 15.000 Madžarov. Pridobljeno ozemlje so Madžari šteli za del po prvi svetovni vojni izgubljenih južnih pokrajin ( Délvidék). Občutki prebivalstva so bili mešani, madžarska manjšina in del promadžarsko usmerjenega prebivalstva sta bila za Madžarsko, del prebivalstva pa je bil bolj navdušen nad Nemčijo. Pod Nemčijo so prišli kraji z večinsko nemškim prebivalstvom na severozahodu pokrajine: Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in Rottenberg, kot del razdeljene Serdice. Podobno kot potok Ledava je razmejitveno vlogo imel tudi levi pritok Mure – potok Kučnica, ki je kot eden od mejnih vodotokov vse od srednjega veka dalje veljal za naravno razmejitveno črto med Nemškim cesarstvom in Ogrsko. Med obema vojnama je potok razmejeval Kraljevino Jugoslavijo in Avstrijo, med drugo svetovno vojno pa Nemčijo in Madžarsko.140 Danes po njem poteka meja med Slovenijo in Avstrijo. Meja med Nemčijo in Italijo Meja med Nemčijo in Italijo je bila med vsemi okupacijskimi mejami na Slovenskem najbolj obsežna in posledično najpomembnejša. Imela je dva kraka – zahodno in vzhodno od Ljubljane. Vzhodni krak je potekal od vzhodnih ljubljanskih predmestij, severno od Stične, Šentruperta in Krmelja, mimo Bučke, ki je bila na nemški strani, proti Za-meškemu, kjer je dosegla reko Krko. Po Krki je potekala mimo Kostanjevice, ki je bila na italijanski strani, proti Bušeči vasi. Pred Bušečo vasjo je meja prestopila Krko in v bližini Gadove Peči dosegla točko, kjer je bila tromeja med Nemčijo, Italijo in NDH. V tem delu se je razmejitev približno ujemala z nekdanjo deželno mejo znotraj avstrijskega 139 Repe, Zorn, Ajlec in Mikša, Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi, 24–25. Več o italijansko-hrvaški meji: Flajš- man in Balkovec, Okupacijske meje v Beli krajini, 73–92. 140 Repe, Diplomatsko razkosanje Slovenije, 167–168; Repe, Zorn, Ajlec in Mikša, Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi, 27. Več o madžarski okupaciji Prekmurja tukaj: Kerec in Kovács, Vzpostavitev madžarske okupacijske oblasti, 119–138. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 38 5. 05. 2021 11:54:41 Posamezne meje 39 dela Avstro-Ogrske, tj. med deželama Kranjsko in Štajersko, čeprav so Nemci dobili tudi okrog 15 km širok pas južno od Save, ki je bila meja med nekdanjima avstrijskima deželama. Razlog je bil tako obrambni kot gospodarski.141 Zahodni krak meje je potekal severno in zahodno od Ljubljane prek Polhograjskega hribovja do nekdanje rapalske meje med Žirmi in Idrijo pri Spodnjem Vrsniku. Od tu pa je proti severu sledil nekdanji rapalski meji do nekdanje tromeje med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo. Južni del nekdanje rapalske meje je postal »notranja« italijanska pokrajinska meja, ki pa so jo še vedno nadzorovali.142 Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je celotno današnje slovensko ozemlje, ki je bilo pod Italijo, prešlo pod nemško oblast kot Operacijska cona za Jadransko primorje s sedežem.143 Formalno je državna meja sicer še ostala, saj je na severu Italije nastala fa- šistična republika (t. i. Salojska republika), ki jo je vodil Mussolini, vanjo pa je še naprej spadala tudi Ljubljanska pokrajina.144 Posebnost meje med Nemčijo in Italijo je bila meja v visokogorju. Zaradi težje prehodnosti, neposeljenosti in redkih poti je bila meja intenzivno zastražena predvsem na prelazih in sedlih, prek katerih so vodile poti in ceste (prelaz Vršič). V visokogorju še vedno najdemo mejne kamne ter ostanke ožičenosti sedel in prelazov.145 (Za)varovanje meje Nove okupacijske meje so predvsem Nemci sistematično utrdili in zastražili z minskimi polji, žičnatimi ograjami, stražnimi stolpi in bunkerji.146 Za potrebe nadzora nad mejo so v mejnem pasu podrli vse stavbe147 in izsekali gozd148 približno 50 metrov na široko, 141 Repe, Zorn, Ajlec in Mikša, Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi, 19–22. 142 Prav tam. 143 Nartnik, Mikša, Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem, 12. 144 Repe in Ajlec, Okupacijske meje 1941–1945, 24. 145 Arhiv projekta »Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva«. Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Del novih izsledkov o tej tematiki sta avtorja tega prispevka predstavila v razstavi Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja. Življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945, ki je v spletnem okolju dostopna na https://okupacijskemeje.si/exh01-ch08.html. 146 Mikša in Zorn, Rapalska meja, 626. 147 Znana je zgodba na nemško-italijanski meji v Polhograjskem hribovju. Mejna komisija je začrtala mejo kar čez dvorišče domačije, kar bi pomenilo, da bi ob postavitvi meje podrli domačijo z gospodarskimi objekti vred. Domačini so ponoči mejo prestavili nižje pod domačijo in jo tako obvarovali pred rušenjem. Vir: Nartnik, Knez in Mikša, Življenje Polhograjcev, 102. 148 Lastnik je les lahko odstranil in ga porabil za lastne potrebe, če ga ni, so ga odstranili prisilni delavci za potrebe Nemcev. Vej niso smeli zlagati na kupe, temveč so jih razmetali po čim večjem območju goloseka, da bi tudi na ta način zatrli rast podrasti. Intervju z Milanom Koširjem, 24. 10. 2015, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 39 5. 05. 2021 11:54:41 40 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik s čimer so omogočili boljši nadzor.149 To so dosegli predvsem z uporabo prisilnega de-la.150 Stražni stolpi so bili visoki okrog 30 metrov in strateško postavljeni tako, da so pokrivali prostor med enim in drugim stražnim stolpom.151 Stolp je bil zgrajen iz štirih nosilnih drogov, ki so bili iz dvojnih debel, na vrhu pa je bilo približno 3 krat 3 metre veliko pokrito stražarsko mesto. Dostop do stražarskega mesta je bil po lestvi ali lesenih stopnicah. Poleg stolpa so zgradili še bunker in namestili telefonsko povezavo.152 Za dodaten nadzor meje so tako Nemci kot Italijani poskrbeli z enotami, ki so bile nastanjene ob meji ter jo z obhodi redno preverjali. Meja je tako postala težko prehodna, mejni prehodi so bili redki, prehodi bodisi zaradi dela na njivah in travnikih bodisi zaradi nujnih opravkov pa zelo oteženi, mnogokrat odvisni od dobre volje stražarjev in obmejnih služb. Zato so bili ilegalni prehodi meje kljub velikemu tveganju in smrtih na minskih poljih pogosti.153 Na mejnih prehodih so bila sestavni del žične ograje tudi velika železna vrata, ponekod pa zgolj lesena dvižna rampa. Na najbolj izpostavljenih mestih so postavili dva metra visoko pleteno ograjo, na vrhu katere je bila v treh vrstah bodeča žica. Za njo so po tleh položili dva do tri metre na široko zveriženo bodečo žico, nato pa nekaj metrov na široko še pehotne mine. Mine je položila vojska, vse ostalo delo so opravili mobiliziranci.154 Na vsakih 500 m so bile opozorilne table v velikosti 20 do 30 cm z grozečim napisom »Pozor! Smrtna nevarnost«.155 Do nesreč zaradi eksplozivnih teles je prihajajo že pri delavcih, ki so jih polagali.156 Prav mine so predstavljale največjo nevarnost za krajevno prebivalstvo. Zaradi njih je bil ljudem otežen ali kar onemogočen prehod do njiv, gozdov, pot do trgovine, zdravnika ali cerkve pa se je znatno podaljšala. Tudi živina se ni mogla več pasti v obmejnem pasu.157 149 Žico in mine so Nemci na bolj prehodnih mestih postavili tudi v visokogorju. Intervju z Antonom Hosnerjem. 15. 9. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. 150 ARS, AS 1602, šk. 285, f. 297, Grenzsicherung an der deutsch-kroatischen Grenze, 20. 10. 1942; Bauarbeiten im Raume Rohitsch, Sattelbach und Matzelgebirge, 6. 10. 1942; ARS, AS 1602, šk. 285, f. 297, Grenzsicherun-gszone, Hindernisbau und Bauten von Wachtürmen, 5. 3. 1943. 151 Siter, Reka Sotla kot okupacijska meja, 152. 152 Mikša in Zorn, Rapalska meja, 626. 153 Repe, Zorn, Ajlec in Mikša, Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi, 21. 154 Intervju z Albino Gobec, 12. 12. 2018, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. 155 ARS, AS 1602, f. 297, š. 285, Verdrahtung der kroatischen Grenze, 12. 10. 1942, 1–2. 156 Intervju z Emilom Kranjcem, 17. 10. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. 157 Intervju z Jožetom Hederihom, 24. 6. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša; intervju z Brankom Mikšo, 12. 11. 2016, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša; intervju z Štefko Ivić, 12. 11. 2016, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 40 5. 05. 2021 11:54:41 41 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi Začetek vojne na Idrijskem in Žirovskem Področje med Idrijo in Žirmi je razmejila že rapalska meja, opisana v posebnem poglav-ju. Ob začetku druge svetovne vojne do prestopa meje ni prišlo takoj. So pa bili na Žirovskem dnevi ob napadu na Jugoslavijo precej nemirni. Na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941, so zjutraj » prišli Žirovci k duhovnemu opravilu kot običajno, ob desetih pa je bila cerkev skoraj čisto prazna. Že okrog pol osme ure so začeli dirjati vojaki po cestah in potih vsekrižem. V nekaj minutah so bila so bila vsa pota zaprta, zaprta z železnimi bodičastimi jezdeci, ob katerih so stale močne straže, malo višje je gori pa so bili vsi objekti in bunkerji polni vojaštva. Bilo je kakor pred hudim viharjem. Le nekaj starih ženic in otrok se je strahoma prikradlo ob desetih v cerkev. «158 Istega dne popoldne so nekateri prebivalci že zapuščali kraj. Zaradi žične zapore poti na Fužinah so se morali tisti, ki so se umikali v smeri Škofje Loke, na pot odpraviti peš. Dan po napadu so se iz kraja umaknili tudi javni uradi. Razglašen pa je bil tudi umik prebivalstva v Dobrovo in Horjul.159 Poleg tega je veljala zatemnitev, zvečer pa je »začelo pokati v hribih z obeh strani.«160 Italijansko obstreljevanje Žirovskega Vrha, ki pa ni igralo večjega pomena, saj so se jugoslovanski vojaki umaknili, se je nadaljevalo tudi v naslednjih dneh. Stanje v kraju je ob teh dogodkih Ivan Pečnik opredelil kot živčno vojno: » Strašno je bilo. Ljudje, zlasti ženske, so letali sem in tja in prenašali novice. Ena je bila hujša od druge. Vsaka jih je na novo zbegala. Izpraševali so eden drugega, kaj naj store, ali naj beže, naj se umaknejo, gozdove ali skrijejo v kleti ali naj kar čakajo. «161 Dodatno je strah povečalo tudi rušenje mostov, ki je potekalo 8. aprila 1941. Razstrelili so mostove na Fužinah, 158 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 122. 159 Naglič, Kratke žirovske, 120. 160 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 123. 161 Prav tam, 122. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 41 5. 05. 2021 11:54:41 42 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik železobetonski most proti Brekovicam, starovaški betonski most in tudi most čez Soro pri župnijski cerkvi. Razstrelitev slednjega je potekala takole: » Pontonirji so imeli vse pripravljeno in poročnik je dal znamenje. S strahovitim pokom je vrglo lesovje mostu nav-pično proti nebu. Grozovit smrdeč dim se je v trenutku dvignil in zakril pogled na most. Nad dimom v višini trideset metrov pa so leteli vse križem kakor klinčki osem do deset metrov dolgi hrastovi tramovi mostu, težki do tisoč kilogramov. «162 Slika 12: Mostove so vojske rušile, da bi nasprotnikom otežile premike. Tako je jugoslovanska vojska 8. aprila 1941 porušila več mostov: most proti Brekovicam, most, ki je povezoval Stare Žiri s Staro in Novo vasjo ter mostove na Fužinah. Mostove je rušila tudi partizanska vojska. Na fotografiji je most v Žireh, ki ga je požgal Gorenjski odred leta 1943. Bolj kot materialno škodo pa je rušenje mostov povzročilo, da je kraj izgubil večino povezav s sosednjimi kraji. Zato se je pred rušenjem mostov pričel splošen beg iz Žirov: » Vsa cesta in pot od Žirov skozi Novo vas in Račevo – skoro 2 uri v daljavo – je bila pola beguncev. Eni so se vozili, drugi hodili peš ali s kolesi. Prtljago so deloma naložili na vozove še več pa na ramena. « 163 Nekateri domov niso zapustili, Jakob Vončina se je tako skrival v jami, njegova kmetija je namreč ležala tik ob državni meji. Do Dobrove je prišlo malo Žirovcev, nekateri so se na poti ustavili pri znancih, po umiritvi razmer pa so se 162 Prav tam, 123. 163 Naglič, Kratke žirovske, 120. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 42 5. 05. 2021 11:54:42 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 43 ponovno vrnili v Žiri.164 Za njihove zapuščene domove je skrbela vaška straža, ki je bila sestavljena 9. aprila 1941 v poslopju občinskega urada, dan kasneje pa je že prijela prve roparje. Krivci so namreč predstavljali hudo nevarnost za občinsko skladišče, ki je takrat premoglo 30.000 kg moke in koruze.165 Izpraznjeni kraj so Italijani 11. aprila 1941 zavzeli brez boja. Ob deseti uri so se pomaknili od Osojnice proti Žirem in s pomočjo brun, ki so jih vrgli čez Soro, vkorakali tudi v Staro vas in Račevo. Sledili so jim artilerija, topovi in vozovi.166 Italijanska vojska je zasedla pomembnejše stavbe v kraju,167 glavni urad so vzpostavili v šolskem poslopju nasproti župnišča.168 Po njihovem prihodu se je na domove pričelo vračati prebivalstvo,169 ki je moralo prevzeti skrb za italijansko vojsko. V nasprotju z nemško okupacijo je bila italijanska okupacija milejša (učitelji so še vedno lahko poučevali, v kraju je ostal tudi duhovnik), posledično je v spominih Vinka Govekarja moč zaznati podcenjevanje: » Ko so prišli Italijani v Žiri, se nam je zdelo, kot bi bili ti vojaki šolarji. Bili so namreč majhni in drobni, le redki med njimi so bili postavnejši.« 170 Podobno jih je opisal tudi župnik Ivan Pečnik, njegov zapis pa razkriva, zakaj se je med Žirovci za italijansko vojsko uporabljala besedna zveza kurja vojska: » Mehkega srca in čustveno zelo občutljivi so ti novi ‚letoviščarji‘. Ob prihodu na veliki petek so si privoščili nakradenih kokoši. Po procesiji na veliko soboto pa jih je prišla cela množica in me ustavijo pred cerkvijo. ‚Kradli smo kokoši. Jutri je velika noč – pasqua – bi radi k obhajilu. Prosim, da nas spoveste.‘ Spovedoval sem dolgo v noč.« 171 164 Prav tam. 165 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 124. 166 Prav tam, 125. 167 Prav tam, 126. 168 Prav tam, 125–126. 169 Govekar, Kronistični zapis I, 12. 170 Prav tam, 12. 171 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 125–126. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 43 5. 05. 2021 11:54:42 44 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 13: Italijanski vojaki so se udeleževali verskih obredov v okupiranih krajih. V Žireh so se tako 13. aprila 1941 skupaj z domačini udeležili velikonočne maše v polni vojaški opremi. Na fotografiji italijanski vojaki prejemajo obhajilo na Vrhniki. Žirovska izkušnja z nemško okupacijo V nasprotju z Idrijo, ki je fašistični pritisk čutila od začetka dvajsetih let do leta 1943, so Žiri po delitvi ozemlja pristale v nemški okupacijski coni. Nekateri prebivalci so si tega zaradi slednjega, slabih izkušenj z Italijani v obdobju med obema vojnama in vi-denja nemške države kot bolj gospodarsko razvite želeli. Za slednje so zaprosili tudi pri nemškem uradu v Gorenji vasi172 in na Fužinah, deputacije pa so pošiljali tudi v Škofjo Loko. Posledično so bili nekateri ob odločitvi, da Žiri pripadejo Nemčiji, navdušeni. Na dan njihovega prihoda, 27. aprila 1941, jih je zato » šla množica Žirovcev sprejet ter so jih v procesiji spremili do Žirov, noseč pred njimi rdečo zastavo s kljukastim križem. «173 172 Čeplak, Narodnoosvobodilna borba na Žirovskem, 55. 173 Arhiv Župnije Žiri, Pečnik, Kronika župnije Žiri 1900–1941, 189. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 44 5. 05. 2021 11:54:42 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 45 Slika 14: Na fotografiji je prva stran brošure Wir bauen auf, ki jo je izdala NSDAP. V njen so predstavljene dejavnosti NSV, ki jih je izvajala na Gorenjskem: skrb za onemogle in siromašne, vzpostavitev postaj Mati in otrok in materinskega okrevališča, varstvo otrok v vrtcih ter mladinskih domovih. Tudi to je bilo eden od razlogov, da so si nekateri Žirovci želeli, da bi jih namesto Italijanov okupirali Nemci. V Žiri je prišlo okoli 30 nemških financerjev ter žandarjev.174 Naselili so se v pro-svetnem domu ter ljudski šoli, za njihovo oskrbo pa je bilo zadolženo prebivalstvo samo (odstopiti so morali postelje, posteljnino itd.).175 Finančna straža je imela svojo izpostavo v šolskem poslopju,176 nekdaj dni po prevzemu oblasti pa so v novem župnišču vzpostavili žandarmerijsko postajo.177 Takoj ob prihodu pa so pričeli uvajati trdo okupacijsko politiko. Obravnavana območja, ki so spadala v nemško okupacijsko cono, so bila kmalu po prihodu Nemcev soočena z njihovo raznarodovalno politiko, ki je bila vidna na različnih področjih. To lahko opazujemo na primeru Žirov, ki so po nemški okupaciji upravno spadale v kranjski okraj, Ivan Seljak, ki je občino vodil že v letih pred drugo svetovno vojno, je sicer župansko funkcijo obdržal, v kraju pa je pričel veljati strog okupacijski 174 Čeplak, Narodnoosvobodilna borba na Žirovskem, 55. 175 Stanonik, Žiri na meji, 87. 176 Pečnik, Vedno sem rad zidal, 126. 177 Prav tam, 127. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 45 5. 05. 2021 11:54:44 46 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik režim, ki je vključeval izobešanje nemških zastav,178 zamenjavo slovenskih napisov z nemškimi,179 ponemčenje osebnih in krajevnih imen180 in uvedbo nemškega šolstva.181 Slednje v času italijanske okupacije ni bilo prekinjeno, ko pa so kraj zasedli Nemci, je bila šola prekinjena po nekaj dneh, sledil pa je popis prebivalstva,182 pri katerem so morali sodelovati tudi učitelji,183 in sicer kot pisarji, ki so » popisali vse rodbinske podatke, glavna komisija pa je bila na drugem koncu. Štela je kakih 6 članov. To so bili gestapovci, dva oficirja, poveljnik žandarmerije, v beli halji je bil baje nemški zdravnik, /…/« 184 Za lažjo evidenco so prebivalstvo opisali z dvema ocenama. Politična ocena je imela 5 stopenj. Tisti z oznako 1 (vodilno nemški) so bili novi oblasti najbolj naklonjeni, tisti z oznako 5 (vodilno sovražen Nemcem) pa so predstavljali okupatorjem največjo oviro. Prebivalstvu so dode-lili tudi rasno oceno I–IV. I in II sta pomenili čisto ter pretežno nordijsko raso, III in IV pa manj izravnane ter neizravnane mešance (osebe z neevropskimi značilnostmi).185 Na podlagi zbranih podatkov in ocen so oblikovali seznam oseb za deportacijo, ki je v nem- ški okupacijski coni potekala v dveh valovih.186 V Žireh je prvi val zajel duhovnika ter učitelje: » 26. maja je bil aretiran župnik Ivan Pečnik, naslednji dan učitelj Stane Štrukelj in mesar Andrej Demšar. Nekaj dni kasneje so Nemci aretirali Bena Gabrovca in Cirila Justina. Aretirani so bili tudi jugoslovanski finančni stražniki. «187 V drugem valu so bile družine, ki so jih izselili v Srbijo: » Karla Berčiča z ženo, štiričlansko družino Toneta Bizjaka, učiteljico Marijo Breznik, tričlansko družino Vinka Demšarja, šest članov družine Janka Erznožnika, štiri člane družine Edija Hribernika, družine Marjana Mačka, Janeza Oblaka, Alojza Po-dobnika, Franca Seljaka ter družine Maksa Tušarja in Franca Tuška. «188 Nekateri učitelji so se izselitvam izognili s prebegom v Ljubljansko pokrajino.189 Do izselitev je prihajalo tudi po letu 1941. 28. januarja 1943 so npr. načrtovali izselitev 18 družin, ki so imele člane v NOV (narodnoosvobodilni vojski). Tega dne je nemška policija iz Škofje Loke prišla z avtobusi. Izseliti jim je uspelo samo dve družini (družina Venclja Pivka, družina Martina Dolinarja), ostalih niso našli.190 Ponovno so s 178 Intervju s Tonetom Rupnikom, december 2018, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. 179 Govekar, Kronistični zapis I, 12. 180 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 41, a. e. B-I-1-1, Verordnungs- und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwalr-tung in der besetzen Gebieten Karntens und Krains. 181 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 5-11, Kronika Osnovne šole Žiri. 182 Košenina, Nacistična raznarodovalna politika, 19. 183 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 10, Kronika Osnovne šole Žiri. 184 Govekar, Kronistični zapis I, 13. 185 Košenina, Nacistična raznarodovalna politika, 19. 186 Stanonik, Štiri matere ena ljubezen: Zgodbe neke družine, 42. 187 Čeplak, Narodnoosvobodilna borba na Žirovskem, 55. 188 Prav tam, 55. 189 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 10, Kronika Osnovne šole Žiri. 190 Mrovlje, Selitev se je sprevrgla v zločin, 76. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 46 5. 05. 2021 11:54:44 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 47 selitvijo poskušali 14. aprila 1943, ko so bile izseljene družina Matevža Govekarja, Balč- kova družina ter Kočarjeva mama.191 Žirovci so izgnanstvo večinoma preživeli v Srbiji, kamor so jih prek Ljubljane poslali iz šentviških Škofovskih zavodov.192 Nekaj jih je bilo izgnanih tudi v NDH193 in v taborišča.194 Domove izgnanih so zapečatili ter na vrata pritrdili napis: » Zaplenjeno v korist Velike Nemčije za pospeševanje nemštva. «195 Popisu in izselitvam so sledili drugi ukrepi. Eden od njih je bilo nemško šolstvo. Pouk je bil prekinjen vse do 4. septembra 1941, ko je z njim v šestih razredih pričelo nemško učiteljstvo, ki pa razen upravnika ni bilo strokovno izobraženo.196 Pouk je potekal v nemščini, s poudarkom na učenju jezika, petju in športni vzgoji. Učenci so sprva šolo sprejeli dobro, k temu so pripomogle tudi aktivnosti šole: » Pač pa je znala nemška šola pritegniti mladino s tem, da je dobila za Miklavža slaščice. Božiček je obdaroval sleher-nega učenca z igračami. Tudi igrače, punčke so uporabljali pri pouku, samo da bi otroke za stvar bolj zainteresirali.« 197 Kljub temu pa navdušenje ni trajalo dolgo. Temu je botroval predvsem nespoštljiv in grob nemški pristop: »O troci niso razumeli učiteljev Nemcev. Rekli so, da imajo učitelja za nekak radio v razredu, ki poje samemu sebi. Zato so bili tudi uspehi zelo slabi.« 198 Šolanje so oteževale tudi same razmere, zaradi katerih je pouk že v letu 1942 potekal neredno.199 Občasno so v znak odpora pouk prekinjali oz. neobiskovali tudi učenci sami.200 Poleg otrok so bili učenju nemščine podvrženi tudi odrasli, zanje so namreč organizirali tečaje nemščine, ki so jih oglaševali z različnimi plakati.201 S tečaji in uvajanjem nemščine v javno življenje (npr. urade) in šoli so nameravali doseči cilj, da bodo v roku štirih let vsi govorili nemško.202 Jezikovni pritisk je bil viden tudi v naseljih, ki so z okupacijo padle v Ljubljansko pokrajino. Za otroke iz italijanskega dela Brekovic so npr. pri Jureču leta 1942 organizirali italijansko-slovensko šolo.203 191 Prav tam, 77. 192 Blaznik, Bolje lačen v miru kot sit v vojni in strahu, 148–180. 193 Stanonik, Štiri matere ena ljubezen: Zgodbe neke družine, 43. 194 Pivk, Spomini na januar, 193–195; Zadnik, Naši spomini, 208, 217. 195 Govekar, Kronistični zapis I, 14. 196 Učitelji so stanovali v Justinovi hiši. SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 10, Kronika Osnovne šole Žiri. 197 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 11, Kronika Osnovne šole Žiri. 198 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 11, Kronika Osnovne šole Žiri. 199 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 12, Kronika Osnovne šole Žiri. 200 Zajc, Žirovski pionirji v NOB, 82. 201 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 44, a. e. C-VI-25, plakat Wer deutsch spricht, bekennt sich zum mächtigs-ten Volk Europas! 202 Ferenc, Okupacijski sistemi I, 75. 203 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 3, a. e. B-Brekovice. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 47 5. 05. 2021 11:54:44 48 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 15: Nemški okupator je predvideval, da bi v roku štirih let vsi govorili nemško. Tako so se morali tečajev nemščine udeleževati tudi odrasli. Na fotografiji je plakat, ki je poudarjal pomen znanja nemškega jezika. Nemška okupacija je vplivala tudi na gospodarstvo.204 Med bolj izstopajočimi na Žirovskem je bilo čevljarstvo, ki se je z izdelovanjem čevljev za zunanje delo razmahnilo v dvajsetih letih 20. stoletja, kar je omogočila tudi Strojarna, ki so jo zaradi pomanjkanja dobrega usnja ustanovili leta 1921.205 Z nastopom krize v tridesetih letih se je 79 čevljarjev pričelo povezovati. Konkurenco sta bila brez povezovanja sposobna vzdrževati le Anton Gantar (Nova vas) ter Ivan Zajc (Dobračeva, Stara vas).206 Ostali so se tudi zaradi Peka in Bate morali združiti, nastale so Postolarska zadruga v Stari vasi, Sora, Produktivna čižmarska 204 Več o tem v: Ferenc, Okupacijski sistemi III. 205 Stanonik, Razvoj čevljarstva, 27. 206 Prav tam, 28. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 48 5. 05. 2021 11:54:48 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 49 zadruga, Čevljarsko gospodarska zadruga). Med vojno so se ohranile vse zgoraj navedene, poleg njih pa sta bili aktivni še Gantarjeva ter Zajčeva delavnica.207 Čevljarji, drugi obrtniki in tudi kmetje pa so morali del svojih pridelkov in izdelkov nameniti vojski.208 Slika 16: Tako kot v času nemške okupacije sta tudi po osvoboditvi potekala mobilizacija in zbiranje sredstev za vojsko, tokrat partizansko. Na fotografiji so čevlji, ki jih je Prešernova brigada zaplenila januarja 1944 pri Zajcu v Žireh. Poleg tega je bil eden od ukrepov tudi vpoklic v nemško vojsko. Pred mobilizacijo so leta 1942 pripravili shod moških, rojenih v letih 1923–1932. Mesto zbiranja im. apel je bilo na travniku na Dobračevi.209 Na apelu so se zbirali ob nedeljah, kar ni bilo pogosto, saj so bili vsi zajeti letniki mobilizirani. Dva med njimi se pozivu nista odzvala – eden je odšel v partizane, drugi se je celo vojno skrival v mlinu in vojno preživel. Ostali (okoli 40) pa so se 13. januarja 1943 zbrali pred župniščem in se z dvema avtobusoma odpeljali 207 Porenta, Tita. »Žirovsko čevljarstvo na razstavi v Stari šoli.« Žirovski občasnik, XXXIII/42, 82. 208 Več o tem v: Ferenc, Okupacijski sistemi III. 209 Mrlak, Spomini mobiliziranca, 9. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 49 5. 05. 2021 11:54:49 50 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik proti Škofji Loki in nato Kranju. 25 jih je življenje v nemški vojski izgubilo.210 Zaradi rapalske meje so prebivalci iz okolice Žirov bili vpoklicani tudi v italijansko vojsko. Iz Ledin je tako npr. odšlo 18 fantov.211 Znana je ena žrtev: Janez Mohorič iz Osojnice. Po vrnitvi iz italijanske vojske je 21. 5. 1942 umrl doma zaradi posledic vojne.212 Poleg mobilizacije v vojsko pa so oblasti v Žireh zbrale 90 delavcev, ki so morali avgusta 1942 oditi v Brežice, kjer so utrjevali mejo z NDH in gradili žične ovire.213 Gospodarstvo in vsakdanje življenje so poleg oddaje izdelkov in mobilizacije v nem- ško vojsko prizadeli tudi drugi ukrepi, npr. zaplembe prevoznih sredstev ter prekinitev pro-metnih povezav, odprta je bila samo tista proti Škofji Loki, in javnega prometa. Pred vojno je bilo v Žireh sicer glavno prevozno sredstvo kolo.214 Nekateri pa so si že lahko privoščili tudi avtomobil. Pred vojno je imel v Žireh dva avtomobila zdravnik Ernest Demšar. 11. decembra 1938 pa ga je v Žiri pripeljal tudi župnik Pečnik, čeprav je izpit opravil šele 1. 2. 1939.215 V monografiji Promet na Žirovskem pa lahko preberemo, da je bilo v Žireh pred drugo svetovno vojno deset osebnih avtomobilov. Poleg zdravnika in župnika so ga imeli še avtoprevoznik Jakob Poljanšek, pek za dostavo kruha v Rovte, mizarski mojster Franc Potočnik, gostilničar Vinko Demšar, trgovec Janko Erznožnik in čevljarji Ivan Zajc, Tone Gantar, Nace Naglič.216 Obiskovanje drugih krajev pa je večini prebivalstva omogočal javni promet, in sicer Avtobusno podjetje Jože Poljanšek, ki je imelo pred vojno v lasti osebni avtomobil ter osem avtobusov (zadnji je bil kupljen 1. 4. 1941). Med vojno so bile avtobu-sne povezave prekinjene, prevozna sredstva pa zaplenjena –Dva avtobusa je mobilizirala jugoslovanska vojska, ostale so zasegli nemški okupatorji.217 Kot navaja šolsko poročilo iz Brekovic so bila zaplenjena tudi kolesa.218 Poleg omenjenih ukrepov je veljal še strog obmejni režim, policijska ura, zatemnitev, prepoved prostega gibanja med kraji in izgon duhovnika.219 Slednjega je najpogosteje za nujne stvari (krst, pogreb) nadomeščal Rudolf Besel, nemški pater iz Škofje Loke.220 Kljub temu so se pogrebi pogosto vršili brez duhovnika, v njegovi odsotnosti pa jih je vodil cerkovnik Janez Filipič. Grobove je nato naknadno blagoslovil nemški duhovnik, ko je obiskal kraj.221 Zaradi pomanjkanja ter nevarnosti so pokojnika lahko pokopali brez krste ter ponoči. Primer takšnega pogreba je opisal Viki 210 Prav tam, 11. 211 Čadež, Breza, brezno, Breznica, 137. 212 Zajec, Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci, 25. 213 Govekar, Kronistični zapis I, 26. 214 Stanonik, Promet na Žirovskem, 52. 215 Prav tam, 116. 216 Prav tam, 53. 217 Prav tam, 72. 218 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 3, a. e. B-Brekovice. 219 Prav tam. 220 Jereb, Bogastvo in beda ljudi ali božji otroci v Žireh, 82. 221 Zajec, Ob 120-letnici, 102. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 50 5. 05. 2021 11:54:49 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 51 Žakelj: » Nekoč so ponoči pripeljali dva partizana, ki sta padla na Žirovskem Vrhu. Zbudili so strica Anžona Primožiča, grobarja, on pa njega, da je šel z njimi za stražo na pokopališče na Dobračevo, kjer so ju pokopali v skupni grob. Viki je stražil pri cerkvi, da bi jih opozoril z lučjo, če bi opazil kaj sumljivega.« 222 Med ukrepe okupatorja, ki je želel slovenski narod izbrisati, je sodilo tudi delovanje na kulturnem področju. Slovenska društva so bila ukinjena in razlaščena.223 Zaplenjene so bile tudi knjige. Prebivalci so morali po ukazu knjige oddati na žandarmeriji, do tega ni prišlo, so jih zaplenili. Zaplenili so tudi knjige sokolske knjižnice (okoli 700 enot gradiva) 224 in knjižnice Marijine družbe in šole, ki sta imeli skupaj okoli 500 enot gradiva.225 Knjige so nemške oblasti sežgale pred župniščem ali na sokolskem telovadišču.226 Nekatere pa so odpeljali na postajo gestapa v Škofjo Loko.227 Požigu je ubežala knjižnica prosvetnega dru- štva. Za ohranitev knjig sta bila zaslužna Peter Naglič ter Janez Pagon.228 Knjige so vojno preživele skrite pri Ani Primožič. Po vojni so postale osnova za novo knjižnico.229 Poleg knjižnic so Nemci uniči tudi gledališko opremo sokolskega in prosvetnega društva.230 Prekinili pa so tudi delovanje kinematografa, in sicer najverjetneje leta 1943. Njegovo opremo so zaplenili in jo uporabljali za predvajanje lastnih umetniških in doku-mentarnih filmov.231 Za propagando so skrbeli tudi z nemškim časopisjem ter nemškimi organizacijami. Mnogi odrasli so se zaradi strahu včlanili v Koroško domovinsko zvezo že ob popisu prebivalstva.232 Otroci in mladina pa so bili v šoli nagovorjeni k vstopu v organizacijo Hitlerjeva mladina, ki je imela svojo izpostavo na Dobračevi.233 Poleg organizacij in občil pa je bil svojevrsten način propagande tudi zemljevid, ki so ga postavili pred Primožičevo hišo. Na slednjem so z vrvico označevali, kako daleč v Sovjetsko zvezo je že prodrla nemška armada. Ob zemljevidu so mesto našli tudi propagandni letaki, ki so govorili o uničenju Rdeče armade.234 Izvajanje ukrepov je nadzorovalo tudi 500 mladih Nemcev iz SA, ki so se julija 1942 naselili po hišah v Žireh in na Dobračevi.235 222 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 55. 223 Govekar, Kronistični zapis I, 13; Intervju s Tonetom Rupnikom, december 2018, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. 224 Jan, Od osvoboditve do Svobode, 31. 225 Čeplak, Narodnoosvobodilna borba, 55. 226 Jan, Od osvoboditve do Svobode, 31. 227 Govekar, Kronistični zapis I, 12. 228 Naglič, Na Žirovskem nekoč, 108. 229 Prav tam, 109. 230 Govekar, Kronistični zapis I, 12. 231 Jan, Od osvoboditve do Svobode, 32. 232 Govekar, Kronistični zapis I , 13. 233 Intervju s Tonetom Rupnikom, december 2018, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. 234 Govekar, Kronistični zapis 1, 23–24. 235 Prav tam, 25. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 51 5. 05. 2021 11:54:49 52 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Nenazadnje je treba omeniti, da je okupacija vplivala tudi na zdravstveno oskrbo v kraju. Žiri so namreč med vojno izgubile zdravnika dr. Ernesta Demšarja. Ta je v letih pred vojno poskušal dvigniti nivo zdravniške oskrbe v kraju. Njegova ordinacija je bila med bolje opremljenimi na Slovenskem, saj je premogla dva rentgenska aparata, elektro-kardiograf, mikroskop, zobotehnični laboratorij ter lekarniške pripomočke. Po prihodu Nemcev je bil omenjeni zdravnik naprej poslan v Škofjo Loko, nato v Begunje, nazadnje pa v Dachau. Iz slednjega se mu je sicer uspelo vrniti,236 kasneje pa je bil kot talec ustre-ljen pod Goropekami.237 V času njegove odsotnosti ga je nadomestil zdravnik Viktor Volčjak, ki pa se je leta 1943 vključil v partizansko zdravstvo238 in bil eden od pobudni-kov ustanovitve bolnice Franja.239 Z njegovim odhodom in smrtjo Ernesta Demšarja so Žiri ostale brez zdravniške oskrbe, in sicer vse do 9. julija 1945, ko je zdravniško službo v kraju nastopil Karel Bernik.240 Slika 17: Prebivalstvo se je v zadnjih letih vojne vedno bolj srečevalo z odkritim nasiljem. 12. septembra 1944 so tako v Mršaku četniki in domobranci z Vrha Svetih Treh Kraljev ustrelili pet zajetih talcev, med njimi tudi zdravnika Ernesta Demšarja. Izbrana fotografija prikazuje umivanje pokojnika, preden so ga položili v krsto. 236 Zajec, Vse žrtve, 28. 237 Kokalj, Tako smo se zdravili, 34–35. 238 Prav tam, 41. 239 Naglič, Žirovska leta doktorja, 125–126. 240 Kokalj, Tako smo se zdravili, 42. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 52 5. 05. 2021 11:54:51 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 53 Raznarodovalni ukrepi okupatorja so tudi na Žirovskem povzročili, da se je del prebivalstva vključil v narodnoosvobodilno gibanje. Sprva je šlo za zbiranje orožja ter opreme, v poletnih mesecih pa je delo privržencev OF dobivalo vedno bolj organizirano obliko. Septembra 1941 so ustanovili prvi odbor OF za Žiri, decembra pa so se partizanski vojski pridružili prvi Žirovci.241 Partizanske enote so se nato nahajale na različnih lokacijah v Žireh in okolici.242 Zaradi meje se je odpor koncentriral v Žirovskem Vrhu, ob vznožju so bile v nekaterih hišah javke (npr. konec Plastuhove grape, zadnja hiša v Novi vasi, pri Mrlaku). V letih 1944 ter 1945 pa se je center delovanja NOB zaradi pritiska domobrancev iz Šentjošta ter Vrha Svetih Treh Kraljev preselil na levi breg Sore: Ledinica, Jarčja dolina, Koprivnik.243 Vedno večji pritisk partizanskih enot je Nemce spodbujal k represivnemu ravnanju in razkazovanju vojaške moči. Tako so npr. ob aretaciji nekaterih članov NOB 3. avgusta 1942 v kraj pripeljali tudi prvi večji bojni tank.244 Partizanska prisotnost pa je okupatorje spodbudila tudi k utrjevanju kraja. Odločili so se utrditi staro in novo župnišče ter sokolski dom. Pritlična okna so zazidali ter stavbe obložili z vrečami peska in pripravili strelne line.245 Zaradi napadov na nemške avtomobile so » odredili, da morajo prebivalci ob cesti posekati vse grmovje v širini 50 m. «246 Nadzoru prebivalstva pa so služili hišni listi, na katerih so bili vpisani vsi stanujoči v hiši.247 Do odločilnih spopadov med nemško in partizansko vojsko je prišlo oktobra 1943, ko se je Operativni štab za zahodno Slovenijo odločil za napad na nemške postojanke, ki so se nahajale v bližini nemško-italijanske meje. Med njimi so bile tudi tri v Žireh, ki so tako bile vključene v prvo fazo operacij enot XXXI. divizije.248 20. oktobra 1943 je enotam Vojkove brigade uspelo prodreti do Fužin. Ker se je Nemcem s partizanskim prevzemom oblasti v nekaterih krajih zapirala povezava proti Škofji Loki, so se odločili za umik iz Žirov.249 Do 22. oktobra 1943 so za odhod že pripravili opremo ter zaple-njeno obutev in material.250 Dogodek v svojih spominih opisuje Marija Demšar, žena Franca Demšarja, lastnika čevljarskega podjetja Sora: » Prišla je dolga kolona tovornjakov, polno vojakov, pred vsako delavnico jih je nekaj obstalo. Začeli so nakladati usnje, čevlje, vso 241 Jan, Osvoboditev Žirov, 124. 242 Pri Mrlaku se je npr. nahajala kurirska postaja. SI ZAL ŠKL, 0376, Marijan Masterl, šk. 4, a. e. 217–220, Kurirska postaja pri Mrlaku. 243 Govekar, Kronistični zapis I–III. 244 Govekar, Kronistični zapis I, 26. 245 Prav tam, 22. 246 Govekar, Kronistični zapis I, 24. 247 Prav tam, 22. 248 Jan, Osvoboditev Žirov, 126; več v: Petelin, Enaintrideseta divizija. 249 Jan, Osvoboditev Žirov, 126. 250 Prav tam, 126. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 53 5. 05. 2021 11:54:51 54 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik robo, tako dolgo, da so bili prostori prazni, nato odpeljali. «251 Nekaterim je uspelo material skriti s pomočjo zidarskega mojstra Gabrijela Velikonje.252 Nemci se, kljub temu da so jim na pomoč iz Škofje Loke poslali pehoto, dva tanka ter hitrostrelni top,253 zaradi pritiska Vojkove brigade niso mogli umakniti.254 Noč so preživeli v Bahačevi hiši, naslednjega dne pa so zajeli osem talcev, kar jim je omogoči-lo, da so se okoli tretje ure popoldne lahko umaknili iz Žirov na Trebijo.255 S seboj so odpeljali za 20 vozil obutve (prek 1000 parov čevljev), materiala,256 strojev in živil.257 Po nemškem odhodu se je tu izraziteje razvnela državljanska vojna. Nemške enote so novembra istega leta z ofenzivo poskušale pridobiti osvobojeno ozemlje nazaj v sodelo-vanju z okoliškimi domobranskimi enotami.258 Žiri so po umiku Nemcev postale del osvobojenega ozemlja. 24. oktobra 1943 je bil ustanovljen narodnoosvobodilni odbor za območje upravne občine Žiri – prvi takšnega tipa na Gorenjskem.259 25. oktobra 1943 je imel NOO Žiri prvo sejo, izvoljen je bil prvi predsednik, Jože Košir. Novembra 1944 pa so v Žireh z zamudo izvedli volitve.260 Kraj je z menjavo oblasti doživel kar nekaj sprememb. Nove oblasti so februarja 1944 uka-zale požgati javna poslopja,261 v katerih se je odvijala večina kulturnega, prosvetnega in upravnega dogajanja.262 To so bili: sokolski dom, prosvetni dom, občinski dom, novo in staro župnišče, mežnarija, carinarnica, graničarska karavla in šolsko poslopje.263 Rušenje omenjenih stavb je negativno vplivalo na javno življenje kraja. Predstavljalo oviro tudi za slovensko šolstvo, ki se je obnovilo spomladi leta 1944.264 Po partizanskem prevzemu oblasti so se namreč vzpostavile partizanske šole,265 ki so bile organizirane po posameznih hišah, in sicer na Selu pri Modrjanovcu, v Žireh pri Mrovcu, v Starih Žireh pri Lipetu in v Poljanškovi hiši, v Stara vasi pri Bahaču v gostilni in pri Muhovcovem 251 Demšar, Moje življenje, 25. 252 Velikonja, Zidarski mojster Gabrijel, 114. 253 Govekar, Kronistični zapis II, 38. 254 Jan, Osvoboditev Žirov, 126. 255 Prav tam, 128. 256 Govekar, Kronistični zapis II, 38. 257 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 15, Kronika Osnovne šole Žiri. 258 Čeplak, Narodnoosvobodilna borba, 59. 259 Jan, Osvoboditev Žirov, 128. 260 Podobnik, Žirovski župani, 70. 261 Govekar, Kronistični zapis III, 15. 262 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 44. 263 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 12, Kronika Osnovne šole Žiri; Govekar, Kronistični zapis III, 15. 264 Šole so se nahajale na Selu (pri Modrjanovcu), v Žireh (pri Mrovcu, pri Lipetu, v Poljanškovi hiši), v Stari vasi (pri Bahaču v gostilni, pri Muhovcemu Jožetu) in Novi vasi (pri Kreku v pekariji). Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 44. 265 SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri, šk. 1, 5, a. e. 12, Kronika Osnovne šole Žiri. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 54 5. 05. 2021 11:54:51 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 55 Jožetu ter v Novi vasi pri Kreku v pekariji.266 Iz naštetega je razvidno, da poslopja prvotno niso bila namenjena poučevanju. Opremo so si tako morali učenci priskrbeti sami. Učiteljic je bilo sedem, učencev pa 317–340 učencev (odvisno od letnega časa).267 Največ učencev so imele jeseni 1944, ko jih je bilo 339.268 Marija Gantar v svojih spominih piše, da je partizansko šolo na Dobračevi pri Potočnikovih obiskovalo 6–10 otrok, ki so jih poučevala starejša dekleta. Sama je bila pri 4 letih premlada, da bi se pouka udeleževala aktivno. Z opazovanjem skupine pa se je pri štirih letih naučila brati.269 Obiskovanje partizanske šole je bilo tudi nevarno. Tako lahko v spominih preberemo več opisov nevarnosti, ki so jih v času šole izkusili učenci – v enem od opisanih primerov so se npr. pred vojaki skupaj z učiteljico skrivali v podmostnih križih.270 Poleg šolstva je bil delno obnovljen tudi javni prevoz – 22. 10. 1943 je komanda idrijskega vojnega področja uvedla » redno prometno povezavo s tovornjaki na poti Cerkno– Žiri. «271 V kraju se je pričelo tudi organizirano delovanje različnih organizacij. Mladi so se npr. po pouku pričeli organizirati kot pionirji (11–14 let) v okviru NOB. Po osvoboditvi so mnogi postali aktivni člani NOB (kurirji, aktivisti, obveščevalci, partizani, ilegalci).272 Poleg patriotskih dejavnosti pa so pripravljali tudi takšne s kulturno vsebino (petje, recitacije, skeči, glasbene točke).273 Starejši so se od leta 1943 lahko vključili tudi v ZSM ter SKOJ, katerega osnovna naloga je bila, » da po vaseh organizira vse mlade in jih vključi v mladinsko organizacijo. «274 Poleg tega je delovala tudi AFŽ, ustanovljen pa je bil tudi žirovski odbor Rdečega križa, ki se je razdrobil po posameznih naseljih. Tako se Slavka Jereb spominja, » kako so ustanovili odbor RK za Novo vas, Račevo in del Žirovskega Vrha, kar v njihovi kuhinji. «275 Sprva so bile v organizacijo včlanjene predvsem ženske, po vojni pa so se jim pridružili tudi moški.276 V težkem položaju so bili po vojni obrtniki, predvsem čevljarji, saj so po odhodu Nemcev ostali brez strojev in materiala,277 pestila pa jih je tudi dilema, kateremu akterju v vojni ponuditi svoje usluge. Nekateri med njimi so že pred osvoboditvijo na tajnih lokacijah vodili partizanske čevljarne. Poleg obutve sta npr. v letih 1942–1943 Pavle Zajc in Nace Naglič izdelovala tudi druge nujne potrebščine za partizansko vojsko. Po 266 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 44. 267 Jan, Partizansko šolstvo, 23. 268 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 43. 269 Gantar, Moje pesmi niso sanje, 179. 270 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 51. 271 Stanonik, Promet na Žirovskem,72. 272 Zajc, Žirovski pionirji, 83. 273 Prav tam, 88. 274 Mrovlje, Mladinska organizacija in SKOJ, 115. 275 Kokalj, Delovanje nekaterih društev, 67. 276 Prav tam. 277 Porenta, Žirovsko čevljarstvo, 82. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 55 5. 05. 2021 11:54:51 56 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik osvoboditvi Žirov pa sta XXX. in XXXI. divizija odprli delavnice v manj prehodnih območjih. Za delo v njih so se odločali predvsem mlajši čevljarji, starejši pa so ostajali doma, kjer so skrbeli za potrebe lokalnega prebivalstva.278 Nekateri pa so se odzvali nem- škemu pozivu in ustanovili delavnico v Kranju (Kriegsarbeitsgemeinschaft der Sairacher Schuhmacher).279 Marija Demšar piše, da so jim nekdanji oblastniki sporočili naslov hiše v Kranju, kamor so prepeljali zasežen material. Na delo se je iz vseh žirovskih delavnic javilo 28 moških. Odšli so predvsem tisti z velikimi družinami, saj so tako dobili živilske karte.280 Alfonz Zajc se spominja, da se je več mož odzvalo na poziv šele po smrti njegovega očeta Ivana (Anžeta) Zajca, ki je bil med drugim eden izmed pomembnejših organizatorjev katoliškega dogajanja v Žireh. Pred tem so se čevljarji skrivali doma, niso se želeli politično opredeliti. Po tem ko so partizani Zajca ubili, pa se je število čevljarjev v Kranju povečalo na 50.281 Spopadi in nasilje, ki so ga izvajali vsi akterji, vpleteni v vojno, so postali del vsak-danjika prebivalstva.282 Priča so mu bili tudi otroci, ki so bili doma ali v šoli pogosto v nevarnosti.283 Dodatno pa je kraj prizadel tudi zavezniški letalski napad.284 Takole se ga spominja Zdravko Rink: » Hiša je bila popolnoma uničena. Posamezno tramovje je na vse strani štrlelo v zrak. Zidovje prvega nadstropja hiše je bilo popolnoma prerešetano od krogel letalskih topov. Pogled na razvaline hiše je bil obupen. Uničen nam je dom, stanovanje. V trenutku smo postali brezdomci. Kaj pa bo sedaj, kaj nam je storiti? «285 Škodo pa so utrpeli tudi prebivalci hribovitega področja med Idrijo, Žirmi in Cerknim: Ko so bombardirali Cerkno, se je dopoldne kadilo od tam. Popoldne je ponovno preletaval in streljal. Slučajno je naš sosed postavil lojtre na streho: ‘Če pride kaj, da bomo lahko šli gasit.’ Ata pri nas je pa rekel: ‘Lojtre ti ne bodo nič pomagale, je treba naštimat tudi vodo.’ In je šel točit vodo v en škaf, pa noter dal en reklc. In je pršu en avion. Pa je ustrelil v slamnate strehe, se je pokadilo in začelo goret. Če ne bi prej naštimala, bi vse pogorelo. Tako sta pa z mokro cunjo tolkla po ognju. Pa je avion še enkrat pršu in je sosed spet šel na streho, pa se mu je lojtra staknila in je padel s štale. Ampak sta vseeno uspela pogasit.286 278 Govekar, Nastanek Alpine, 67. 279 Porenta, Žirovsko čevljarstvo, 82. 280 Demšar, Moje življenje, 26. 281 Naglič, Intervju: Alfonz Zajec pred njegovo 80-letnico, 36. 282 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 1, a. e. . A-VII-33, Poziv. 283 Filipič idr., Ti si mene naučila brati, 41–70. 284 Mlakar, Tabor v Žireh, 60. 285 Zdravko Rink o letalskem napadu na Žiri v Mlakar, Tabor v Žireh, 60. 286 Intervju z Marijo Eržen, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 56 5. 05. 2021 11:54:51 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 57 Skupno je v vojni življenje izgubilo 333 prebivalcev Žirov, nekaj med njimi tudi zaradi okupacijske meje oz. utrjevanja kraja.287 Idrija v nemškem žičnem obroču Idrija je bila nemškemu okupacijskemu režimu in poskusom partizanskega prevzema oblasti izpostavljena kasneje od Žirov. Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, so se vanjo stekale italijanske enote iz okoliških postojank in se nato skupaj umikale v notranjost Italije. Po njihovem odhodu so za kratek čas v Idriji oblast prevzeli partizani,288 ki pa nemškega pritiska niso zdržali. Tako so Nemci 23. septembra 1941 Idrijo zasedli.289 Mesto, v katerem so videli Nemci potencial predvsem zaradi rudnika živega srebra in izhodišča za osvajanje drugih ozemelj, ki so bila del osvobojenega ozemlja, je postalo del Operacijske cone Jadransko primorje. Upravljanje so Nemci prepustili domačinom – tako sta v njem županovala Filip Vidic in Karel Treven. Občina pa je ostala podrejena italijanski prefekturi v Gorici.290 Poleg tega pa so Nemci Idrijo zaprli z žičnim obročem in bunkerji, kar je v sklopu projekta Okupacijske meje podrobneje raziskal Matevž Šlabnik: V zgodovinopisju je bil doslej spregledan pomemben element nemške okupacije Idrije. Za namene lažjega nadzorovanja so namreč Nemci mesto obdali s približno šestkilometrskim obročem iz bodeče žice in na nekatere predele postavili mine. Ce-loten žičnati obroč je bil utrjen še z okrog petnajstimi vkopanimi bunkerji – »šti-cpunkti«, ki so približno 200 nemškim stražarjem omogočali stalen nadzor nad mestom in cestnimi komunikacijami. Žičnati obroč so lahko prebivalci zapustili s posebno prepustnico, ki jo je izdala nemška komanda mesta. Natančnega datuma ožičenja Idrije iz pregledanih dokumentov ni bilo mogoče določiti, vendar je bilo verjetno izvedeno že kmalu po nemški zasedbi, saj so mesto od leta 1943 s treh strani obdajala osvobojena ozemlja pod partizanskim nadzorom. Potek žice in lokacije nemških bunkerjev je bilo mogoče približno določiti na podlagi partizanskih skic in ustnih pričevanj. Bodeča žica in kovinski koli, okrog katerih je bila razpredena, je ob povojnem pomanjkanju kovin hitro izginila, mine pa ja partizanska vojska očistila tudi ob pomoči nemških ujetnikov.291 287 Zajec, Vse žrtve, 9–30; Arhiv župnije Žiri, Mrliška knjiga župnije Žiri 1941–2007. 288 Petelin, Vojkova brigada, 35–36. 289 Petelin, Vojkova brigada, 37–44; Beričič, Čigav si pa ti. 290 Primožič, Delovanje občine Idrija, 98, 101. 291 Šlabnik in Vehar, Idrija in Žiri, 37–38. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 57 5. 05. 2021 11:54:51 58 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 18: Na podlagi skice obveščevalne službe IX. korpusa in ustnih virov izdelana simulacija nemških utrjenih položajev in poteka žičnih ovir okrog Idrije med letoma 1943 in 1945. Žični obroč je v obsegu meril 6 km. Idrija, ki je tako kot Žiri utrpela posledice letalskih napadov in je vse do 28. aprila 1941 ostala v nemških rokah,292 ni bila osamljen primer ožičenega kraja na tem področju. Najbolj poznan primer ožičenega mesta na Slovenskem je zagotovo Ljubljana, v projektu o okupacijskih mejah, pa se je izkazalo, da so Italijani ožičili tudi druga mesta. Mest pa 292 Prav tam, 39. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 58 5. 05. 2021 11:54:52 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 59 niso z živo obdajali le Italijani, ampak predvsem v zadnjih letih vojne tudi Nemci.293 Poleg Idrije je bilo na podlagi pregleda partizanskih kart v okviru projekta ugotovljeno, da so bile ožičene tudi Poljane in Gorenja vas. V letu 1944 je v Poljanah prišlo do več trenj med partizansko in nemško vojsko. Oktobra so v napadih partizani porušili pomembnejša javna poslopja – občinsko hišo, cerkev, šolo, župnišče. Ko so se 19. novembra 1944 Nemci vrnili v Poljane so kraj obdali z bodečo žico in pričeli graditi bunkerje, kar je razvidno s kart.294 Slika 19 in 20: Partizanska zemljevida Gorenje vasi in Poljan, ki so jih Nemci obdali z bodečo žico. 293 Sistory: Ožičena ljubljana. Dostopno na: https://okupacijskemeje.si/exh05-ch07.html (20. 3. 2021). 294 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 3, a. e. B_Poljane. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 59 5. 05. 2021 11:54:57 60 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Izpraznitev mejnega področja in vzpostavitev meje Območje med Idrijo in Žirmi, ki ga je med obema vojnama razdeljevala rapalska meja, je tudi v času druge svetovne vojne ostalo mejno območje. Na obeh straneh meje so prebivalci doživeli pritisk že nekaj dni pred začetkom oz. takoj ob njem. Eden od ukrepov je bilo izpeljevanje obmejnega pasu, ki je bilo na primeru Žirov za jugoslovansko stran že predstavljeno. Potekalo pa je tudi na italijanski strani. Slednjega se Marija Eržen, ki je ob začetku vojne živela v Lanišah, spominja takole: Spomnim se, kako so povedali, da je potrebno iti. Potem smo pobrali najnujnejše in odšli proti Idriji. Nekateri so vozili tudi živino, ampak le do Idrije. Tam smo šli na avtobuse. Toliko se spomnim, ker sem takrat imela osem let. Prišli smo do Cutiglia-na. Tri tedne smo bili od doma. Ko smo prišli nazaj, so bili v hiši Italijani. Do klopi je bilo polno slame, ker so ležali noter. Pobrali so vse, kaj je bilo vrednega. /…/ Pri nas je bil najmlajši brat star osem mesecev, bil je tak zdrav dojenček … in se je na poti prehladil in nam je na poti v Italiji umrl. Tako se je dogajalo, kot se sedaj z begunci.295 Podobno izkušnjo je imel tudi Tone Rupnik: Takrat, ko je Jugoslavija propadla, so pa Italijani vse spraznil. So nas pa v Italijo peljali za ene 14 dni, smo bili v Abruzzu. Kar smo mogli imetja, smo dali na voz in skupaj z živino odpeljali v Idrijo. Teleta in prašiči so pa ostali doma v štali. Potem so nas pa v Idriji dal v šolo za ene dva dni. Smo kar v učilnici spal po tleh. Pol so nas pa v Ajdo-vščino peljali z avtobusom. Pol smo šli pa na vlak. V Italiji smo bili pa v hotelu. Ni bil še čist zgrajen, take provizorične postelje je imel. Nekateri so bli pa pri družinah. Šli smo 8. aprila, nazaj smo prišli pa 25. aprila. Ko smo prišli nazaj, smo nekaj živine dobl nazaj v Idriji. /…/ Nekaj so poklali, nekaj se je pomendralo med seboj.296 Po vrnitvi prebivalstva na obeh straneh je meja ostala še vedno aktualna. Žiri so postale kraj ob tromeji.297 V bližini Žirov so se namreč stikala ozemlja Kraljevine Italije, Ljubljanske pokrajine pod italijansko okupacijsko oblastjo ter nemškim okupiranim območjem. Nova meja je do sektorskega mejnika št. 40, ki se nahaja v bližini Spodnjega Vrsnika, potekala po stari rapalski meji, nato pa se je od nje odcepil nov krak, se spustil pod kamnolom v Sovri, prečkal cesto in se povzpela proti Opalam, nato je sledil spust v Račevo in nadaljevanje protu Suhemu Dolu in od tu proti Ljubljani.298 295 Intervju z Marijo Eržen, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. 296 Intervju s Tonetom Rupnikom, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. 297 Ferenc, Okupacijski sistemi I, 72. 298 Podrobneje je potek meje opisan v: Stanonik, Nemško-italijanska meja, 97, 98. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 60 5. 05. 2021 11:54:57 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 61 Slika 21: Zemljevid Vogels Karte des Deutschen Reichs und der Alpenländer ima že vrisano mejo med nemškim in italijanskim ozemljem. Uporabljali so ga tudi v nemških šolah na Gorenjskem. Mejo so na terenu določili nemški in italijanski oficirji konec aprila 1941,299 spomladi leta 1942 pa so Nemci pričeli proti italijanski strani postavljati utrjevalno infrastrukturo. Trasiranje so, kot je ugotovil Jože Stanonik, izvajali inženirci, infrastrukturo pa so postavljali vojaki s pomočjo dela civilnega prebivalstva.300 Na 2 m visoke kole so napeli mrežo, kjer postavitev le-te ni bila mogoča, so postavili tri vrste kolov in čeznje 299 Govekar, Kronistični zapis I, 12. 300 Podrobnejši opis postavitve preprek je opisan v: Stanonik, Nemško-italijanska meja, 99. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 61 5. 05. 2021 11:54:59 62 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik napeli bodečo žico. Nato so v širni 2–3 m po tleh položili tri vrste bodeče žice, v pribli- žno 10-metrskem pasu pa so položili še različne vrste min in ročnih bomb.301 Na nemški strani so obmejni pas očistili302 – v širini do 50 m so namreč posekali gozd.303 Slika 22: Plakat, s katerim so nemške oblasti obvestile prebivalstvo o utrjevanju meje ter rušenju objektov ob meji. Poleg utrjevanja in poseka pa so v bližini meje porušili tudi več stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Ukaz je župan Ivan Seljak prejel marca 1942, v njem pa je bilo zapisano, da mora sam zbrati delavce za rušenje. Ukaz je prizadel 11 posestnikov, ki so jim porušili okoli 25 objektov.304 Rušenju se niso izognili tudi v župniji Vrh Svetih Treh kraljev, kjer so porušili 9 domačij.305 Rušenje je potekalo od 30. maja do 4. junija 1942.306 Nekateri so se rušenju lahko izognili. Tako je npr. gospodar pri Sedejevih, ki so imeli hišo ob meji na Opalah, pri upravi Gorenjske na Bledu dosegel, da njihove domačije 301 Treven, Grenki spomini, 40. 302 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 77, a. e. II, C, 14, Stenski časopis. 303 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 99. 304 Govekar, Kronistični zapis I, 22. 305 Treven, Grenki spomini, 40. 306 Govekar, Kronistični zapis I, 22. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 62 5. 05. 2021 11:55:00 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 63 niso podrli.307 Nekateri pa se rušenju niso mogli izogniti. Rušenje ter posek so morali opravljati domačini ter za ta namen pripeljani delavci.308 Primer poteka rušenja prikazuje pripoved Marije Jesenko: Tega leta so stari starši in moji starši skupaj obnovili in predelali vsa poslopja, a so jih morali že eno leto kasneje, 11. maja 1942, podreti, ker se je naša domačija znašla v obmejnem pasu. Nalog je prišel od Nemcev. Po njihovem ukazu za rušitev so starši imeli le dve možnosti: da poslopja porušijo sami in s tem ohranijo gradbeni material in skromno imetje ali pa jo porušijo Nemci. Zaradi nestrinjanja z ukazom so mojega očeta in starega očeta privezali za jablano na našem vrtu. Pred napolnjenimi puškami nemških stražarjev sta se morala v petih minutah odločiti. Ob stalni staži in pod prisilo sta morala podirati tudi oče in stari ata. Pomagali so nekateri delavci iz okolice.309 Tako utrjena in očiščena meja je postala težko prehodna. Nemci so jo redno nadzorovali s patruljami, ki so jo s psi obhodile dvakrat podnevi in enkrat ponoči.310 Ob meji, predvsem tam, kjer je sekala ceste, so bili nastanjeni vojaki. Tako je bilo npr. v Brekovicah pri Lukatu, kjer je stala nemška lesena baraka, na drugi strani meje (pod Škrbotom) pa so bili v garaži nastanjeni italijanski vojaki.311 Z vojaštvom so bile popolnjene tudi italijanske vojaške utrdbe ob nekdanji rapalski meji, čeprav so izgubile svoj prvotni namen. So pa postale pomembnejše z razvojem odporniškega gibanja.312 Policijski in davčni nadzor se je še vedno vršil na kraku rapalske meje, ki je razmejeval Ljubljansko pokrajino in Kraljevino Italijo. Ponekod so nadzoru okupacijskih meja služili tudi stražni stolpi, najbližji Idriji in Žirem se je nahajal na hribu Kovček nad Suhim Dolom pri Lučinah. Življenje z mejo in njene žrtve Zaradi strogega mejnega režima, ki so ga vpeljali Nemci, je meja postala težko prehodna. Določili so, v katerih krajih je mogoče mejo prehajati. Med navedenimi so bile tudi Žiri. Za prehod pa je moral posameznik pridobiti dovoljenje,313 kar pa ni bilo enostavno. Tako so se morali prebivalci posluževati ilegalnega prehajanja meje, ki pa je bilo vsled utrjenosti izjemno nevarno.314 Smrtni nevarnosti, ki jo je predstavljala meja, so se izpostavljali iz vo-307 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 98. 308 Intervju z Marijo Eržen, december 2018, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. 309 Treven, Grenki spomini, 44–45. 310 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 99. 311 Prav tam. 312 Borak idr., Slovenska novejša zgodovina 1, 575. 313 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 79, a. e. OK-C-15, Objava. 314 Intervju z Mirkom Jerebom, december 2018. Posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 63 5. 05. 2021 11:55:00 64 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik jaških (npr. tihotapljenje orožja z Rovt na Idrijsko)315 in vsakdanjih potreb. Ena od njih je bila npr. verska oskrba. Ker župnika v nemški okupacijski coni ni bilo, so odhajali v cerkev na italijansko stran meje. Tako so tudi otroke h krstu nosili v več kilometrov oddaljene župnije. V vsakem primeru pa je bila takšna pot, predvsem v mrzlih mesecih, za nekaj ur ali dni starega novorojenčka skrajno nevarna. Sogovorniki so namreč poročali o smrtnih izidih, ko je enemu od botrov spodrsnilo oz. se je otrok zaradi mraza v cerkvi podhladil.316 Prehajanje meje je bilo potrebno tudi za sklepanje porok, katerih število se je tako kot število rojstev med vojno zmanjšalo. Leta 1941 je bilo število porok še podobno številu porok v predvojnih letih, nato pa se je število porok občutno zmanjšalo, leta 1944 pa v Žireh porok sploh ni bilo, kar je vidno na grafu na naslednji strani. V želji po sklenitvi zakonske zveze so se morali prebivalci odpraviti prek meje na italijansko stran, podatki pa so bili v matične knjige župnije Žiri vpisani po vojni. Tako sta npr. Julijana Pišlar, ki je živela na italijanski strani meje, ter Janko Vehar, ki je stanoval v nemški okupacijski coni, 12. oktobra 1941 sklenila zakonsko zvezo na Vrhu Svetih Treh Kraljev (italijanska stran). Po poroki pa sta živela v nemškem delu Brekovic. Mejo sta prestopila ilegalno, sovaščani pa so jima čez mejo pomagali pretihotapiti 2-mesečnega otroka.317 Slika 23: Poročna fotografija Janka Veharja in Julijane Pišlar. 315 Petelin, Vojkova brigada, 14–16. 316 Intervju s Štefko Dolenc, avgust 2015, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. 317 Intervju z Rajkom Veharjem, avgust 2015, posnetek pogovora hrani Maja Vehar; Intervju s Štefko Dolenc, avgust 2015, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 64 5. 05. 2021 11:55:02 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 65 Graf 1: Število porok v žirovski župniji v času druge svetovne vojne in po njej.318 Za takšne in drugačne prehode se je prebivalstvo posluževalo različnih metod, da bi nevarnost obšlo. Tako se Pavla Treven, ki je v času vojne živela na italijanski strani meje (pri Jureču v Brekovicah), spominja, » da jim je občasno uspelo toliko očistiti mesto prehoda, da se je lahko odpravila k domačim. Ko so to odkrile nemške patrulje, so na tisto mesto spet postavili mine. Na to sta njenega očeta opozorila dva nemška vojaka. Pri Kendu so imeli manjšega psa in ta jim je služil za prenos sporočil. Okoli vratu so mu dali večjo ovratnico iz usnja, pod katero so potem zapisali sporočilo. Pavla poudarja, da so bila sporočila samo gospodarska, ne politična. Žal se je pretrgala tudi ta vez, ker je psa, ki se je potepel v Zavratec, ustrelil lovec Slabe.« 319 Ponekod pa so za lažji prehod meje skrbele tudi partizanske enote, npr. v bližini Opal.320 Vsi sreče pri prehodih meje niso imeli. Med žrtvami meje je bil tudi Zdravko Bogataj, za katerega je bila usodna mina ob cesti.321 Meja je predstavljala nevarnost tudi za otroke. Ena do nevarnosti je bila pobiranje min ob meji. Franc Mohorič (15 let) je v okolici svojega doma v Osojnici razstavljal mine za različne namene, pogosto so jih pošiljali partizanskim enotam. Da količina ni bila zanemarljiva, kaže podatek, da je včasih doma hranil do 50 granat, bomb (im. sifonarice).322 Mine je pobiral tudi Janez Žakelj : »Otroci 318 Arhiv župnije Žiri, Poročna knjiga župnije Žiri 1941–1976. 319 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 99. 320 Govekar, Kronistični zapis II, 28. 321 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 101. 322 Stanonik, Žiri na meji, 92. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 65 5. 05. 2021 11:55:02 66 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik smo hodili na rapalsko mejo pobirat bombe. /…/ Enkrat smo jih prinesli domov in jih skrili med trske, ki jih je imela mama pripravljene za v peč. Pohitel sem za njo in poskušal z grebljo municijo spraviti iz peči. Ko je ravno takrat prišel oče in to videl, mi je primazal eno okrog ušes.« 323 Mine so poleg otrok na meji pobirali tudi partizanski vojaki, takšno početje je bilo 7. maja 1943 usodno za Antona Žaklja (Balčkov iz Goropek).324 Mine pa niso bile le vir orožja za partizansko vojsko, nekaterim otrokom so predstavljale tudi igračo. Slednje je storil eden od otrok domačiji pri Štrelovih na Breznici, ki je našel ročno bombo in jo imel za igračo. Ker se je zavedal, da mu jo bodo odrasli vzeli, jo je skrival v postelji. Med igro se je bomba sprožila in deček je umrl.325 Mina je bila usodna tudi za Borisa Arharja, ki je pasel ovce ob meji. » Ena od ovac je stopila na mino in oba ubila. «326 Žrtve meje so bili tudi vojaki. V fašistični kasarni na Mrzlem vrhu (nad Vodičarjem) so se v času okupacije neuradnih druženj z Italijani udeleževali tudi nemški obmejni policisti, ki jih je na drugo stran pritegnilo italijansko vino. Po enem od takšnih srečanj so se v spremstvu Italijanov vračali na drugo stran meje, v bližini katere so spro- žili mino. Karta prikazuje lokacijo, kjer sta zaradi eksplozije umrla Nemec in Italijan. Meja je prizadejala žrtve tudi partizanski vojski. Po pričevanju Aleksandra Eržena je bil 3. decembra 1943 del Gradnikove brigade nastanjen na kmetiji pri Mrzlikarju nad Otaležem, ko jih je nenadoma presenetila kolona 150 Nemcev iz Idrije. Za velik del od 37 padlih partizanov tistega dne so bile usodne prav smrtonosne ovire na nemško-italijanski meji.327 323 Filipič idr., Ti si mene naučila bati, 63. 324 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 100. 325 Čadež, Breza, brezno, Breznica, 121. 326 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 101 327 Intervju z Aleksandrom Erženom, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 66 5. 05. 2021 11:55:03 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 67 v ževali tudi nemški vu Italijano emec in Italijan. emst enj z Italijani udele ljenje izgubila N už anj so se v spreč adnih dr , kjer sta živcijo cije neur ka kupa o enem od takšnih sr. P ikazuje lo asu o ta prar. K arjem) so se v č ožili mino Vodič itegnilo italijansko vino d an pr e so spr rhu (na o strug zlem v , v bližini kater ni na Mr ki jih je na dr an meje o strug V fašistični kasar mejni policisti,ob vračali na dr Slika 24: Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 67 5. 05. 2021 11:55:06 68 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Meja je ostala nevarna tudi po kapitulaciji Italije leta 1943, čeprav so del min ter žice odpeljali Nemci, partizani in prebivalci sami.328 Kako so Nemci očistili mejo, nam natančneje opisuje Jože Stanonik: » Nemška vojska je za svoje potrebe očistila – pobrala vse zmogljivejše, močnejše mine, postavljene ob prometnicah, deloma po travnikih, v gozdove pa se vojaki niso podali. Lukatov Pavle se spominja, da so ob pobiranju min morali vsi domači zapustiti hišo, še prej pa odpreti vsa vrata in okna. S tem so zagotovili, da bi bila morebitna poškodba hiše ob udarnem valu čim manjša. Nemci so se vrnili še enkrat, in sicer spomladi leta 1944, ko so pobrali in odpeljali vse mreže, postavljene po ravnini. »Za mreže jim je šlo, za ‚drajt‘ (bodečo žico) pa ne.« 329 Italijani so ob kapitulaciji v naglici zapustili ozemlje. Ob svojem umiku so vsaj ne nekaterih območjih (med Podklancom in Škrbotom) razstreljevali bunkerje ob Rupnikovi liniji.330 Odhoda Italijanov se spominja Mirko Jereb: So vpili ob treh popoldne: ‘ Mamma mia! ’ Pa so prišli sem in rekli: ‘ Andiamo via, andi-amo via! Italia e capitolato! ’ /.../ Potem so začeli nositi k eni stari baraki kovčke. Neki brigadir je stopil do mene in mi rekel: ‘Imam harmoniko, pustil ti jo bom. Kapitulirali smo in moramo bežati. /.../ Če bomo prišli nazaj, jo boš vrnil, če ne, je pa tvoja.’ /.../ Res je prinesel klavirsko harmoniko, 80 basna, taka lepa rdeča, še danes jo vidim. /.../ Jaz sem s tisto harmoniko takoj letel domov in jo skril v kozolec. Čez en teden smo kovčke ki so bili pri tisti baraki, pričeli nositi domov – v njih so bile obleke in brivski pribori – kako mi jo to takrat prav prišlo. Potem pa so prišli terenci in nam vse pobrali. /.../ Ko so izvedeli, da imam harmoniko, je prišla ena skojevka in rekla: ‘Harmoniko boste dali za miting.’ Jaz sem pa rekel: ‘Saj je nimam, so jo partizani že odnesli.’ V resnici sem jo imel skrito v kozolcu pod praprotjo. Nato so mamo odpeljali na štab in jo zasliševali. Mama se je začela tresti in rjuti. Prisilili so jo, da je priznala, da je har-monika doma. Zaradi odtujevanja državne imovine so jo obsodili na smrt. Na srečo je to slišala ena skojevka, ki je bila njena letnica, ter preprečila izvršitev obsodbe, mamo pa poslala domov. Tako da je mama skoraj življenje izgubila zaradi tiste harmonike.331 Konec vojne in izginjanje meje Kljub kapitulaciji Italije je predvsem rapalska meja ostala aktualna vse do ureditve mejnega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo, in sicer do priključitve Cone B Julijske krajine k Jugoslaviji. V tem času so morali prebivalci ob meji za prehod meje še vedno zaprositi 328 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 100. 329 Stanonik, Nemško-italijanska meja, 100. 330 Prav tam. 331 Intervju z Mirkom Jerebom, december 2018. Posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 68 5. 05. 2021 11:55:06 Italijansko-nemška meja na območju med Idrijo in Žirmi 69 za dovoljenje.332 Tako je moral na primer kmet iz Žirov, ki je imel v Osojnici na ozemlju nekdanje Italije gozd in senožet, prositi za dovoljenje za prehod in dovoz pridelkov. Poleg njega je bila v istem dokumentu prošnja še za njegovo ženo in hčer. Prošnji je bilo pripisano navodilo KNOJ-a Škofja Loka, da je treba v prošnjah navesti tudi, » kakšen je dotični človek, kako se je ponašal za časa okupacije in kako se tudi sedaj drži napram našim oblastem.« 333 V nekaterih prošnjah je bila definirata tudi cesta, po kateri bo oseba prišla do cilja. Tako so morali na primer delavci idrijskega rudnika navesti, po kateri cesti bodo prišli v Idrijo.334 Konec vojne in pa dokončni padec meje sta omogočila temeljit proces odstranjeva-nja, ki je trajal nekaj let. Za odstranjevanje ovir je bila zadolžena Jugoslovanska armada, pri evidentiranju min pa so jim pomagali tudi lastniki zemljišč.335 Mejno infrastrukturo so uničevali tudi prebivalci sami. Tako so npr. odstranjevali mejne kamne, rušili obmejne zgradbe ipd. mejne pregrade na rapalski meji so padle šele leta 1947, nekje so jih prebivalci simbolno prežagali, npr. pri Zgagu.336 Pri uničevanju pa ni šlo le za sproščanje frustracij, ki jih je meja skozi leta obstoja prinašala, ampak tudi za pridobivanje dragocenega gradbenega materiala za gradnjo in obnovo krajev. Tako so pri Šutarju v Javorjevem dolu v vogal hiše vzidali 20 mejnih kamnov. Za gradnjo hiš so uporabljali tudi mreže in drug material, ki so ga našli ob meji. Poleg tega pa so obmejne zgradbe uporabljali za različne namene – npr. za skladišča, stanovanja in gostinske objekte.337 Tako je bila v kaverni pod Sivko v 60. letih gostilna, nato pa je postala stanovanjsko poslopje. V brezniški kaverni pa so Brezničani pred leti imeli celo disko.338 Gostinsko poslopje je postala tudi jugoslovanska kasarna na Smrečju, ki sta jo uradno odprla Jakob Hribernik in Frančiška Molk leta 1963 in deluje še danes.339 Meja je na takšne in drugačne načine dobivala novo podobo oz. je počasi izginila iz prostora in spomina, pa so nekatere njene posledice vidne še danes. Od naselij, ki jih je od Žirov odrezala rapalska meja, sta bili Žirem vrnjeni le Breznica in Osojnica.340 332 SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri, šk. 4, 34-leto 1946-2-01, Prošnja. 333 SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri, šk. 4, 34-leto 1946-01, Prošnja za prehod čez mejo. 334 SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri, šk. 4, 34-leto 1946-2-01, Prošnja; SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri, šk. 4, 34-leto 1945-2-2, Prošnja za potno dovolilnico. 335 SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri, šk. 4, a. e. 34-leto 1946-3, Predmet: žične ovire in mine odstranitev. 336 Košmelj-Beravs, Spomini na utrjevanje, 230. 337 Pečelin, Sveta in večna meja, 126. 338 Prav tam, 121. 339 Treven, Grenki spomini, 27. 340 Pečelin, Sveta in večna meja, 118–119. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 69 5. 05. 2021 11:55:06 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 70 5. 05. 2021 11:55:06 71 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane Pomemben del italijansko-nemške meje je potekal prek Polhograjskega hribovja. Meja je od Vrsnika, kjer se je prelomila, od stare rapalske meje tekla naprej do Golega vrha, nato do Suhega Dola na hribu Kovček, od tam je tekla dalje med glavnim križiščem Kurja vas–Suhi Dol–Gorenja vas, med domačijama Krvina in Pišek v smeri severovzhoda. Od tam se je usmerila proti Planini nad Horjulom in šla čez Marinčev hrib. Od tam se je spustila do Zamejskega malna, pod Roženijo do Malega vrha in do Medvedovega malna med Butajnovo in Zalogom. Dalje je tekla nad Klovžarjem in po Jernejčkovem grabnu, kjer so zaradi meje porušili domačiji v Nart in v Trnavc. Meja je šla po pobočju Srednjega vrha, do mostu pri Vrbancu v Zalogu, od tam dalje po smolniški strani vse do kmetije Zalaznik, kjer je prečkala strugo Velike Božne in pot nadaljevala nad reko po pobočju Polhograjske gore do Mačkovega grabna. Dalje je tekla mimo Matocka, ki je bil na nemški strani, in nato pri mostu Medvejek na drugo stran reke341 in se od tam povzpela po grebenu visoko nad Kovčkom in na Setnico (pod domačijama Pr‘ Jernejovc in Pr‘ Mehačk).342 Dalje je meja tekla po jugovzhodnem pobočju Polhograjske Grmade, pod potjo mimo lovske koče na poti na Grmado, čez vrh Goljeka (809 metrov) in pod kmetijo Marevšnikar (v bližini gostilne Dobnikar), pod vasjo Katarina (Topol); Osredek je bil že italijanski. Meja se je nadaljevala čez Toško Čelo, ki je bil nemški in se spustila do Pržana in tekla dalje med Šentvidom in Dravljami do mostu čez Savo pri Črnučah.343 341 Takrat je most stal kakšnih 50 metrov in za nadstropje nižje v smeri proti Polhograjskem domu. Današnji most je bil postavljen šele leta 1953. 342 Vas Ravnik je bila približno en kilometer oddaljena od meje in je bila na italijanski strani npr. Pr‘ Mejak (Setnica 2). 343 Nartnik, Mikša, Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem, 16. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 71 5. 05. 2021 11:55:06 72 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik v. ajce olhogr eko P otek nemško-italijanske meje pr P Slika 25: Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 72 5. 05. 2021 11:55:07 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 73 Ob vojaški zasedbi omenjenega dela meje meja še ni bila dokončno določena. Ob-močje v Suhem Dolu in na Planini je naprej zasedla italijanska vojska, v le šestih mesecih pa je prišla pod nemško oblast: »Planina je bila pod državno oblastjo Rima 172 dni. Do zdaj je bila državna meja z Golega vrha v Suhi Dol, kjer je na križišču ceste na nemški strani vihrala rdeča zastava s kljukastim križem, a na Sedejevi strani italijanska.« 344 Spomladi 1942 so Nemci mejno črto v Polhograjcih ogradili z bodečo žico in zaminirali.345 Tam, kjer so postavljali mejno infrastrukturo, so, kot je že omenjeno prej, posekali gozdove oz. naredili čistine, široke okoli 50 metrov in ob tem podirali, vse kar jim je prišlo na pot – tudi domove lokalnega prebivalstva, ki se je moralo izseliti. Posekali so 1 kilometer dolge, prav debele in lepe bukve in veliko drugega lesa, pa nismo dobili prav nič zanje. Bili smo kakor odrezani od drugega sveta. To je bila nemško–italijanska meja. Začeli so voziti z vozmi cele bale žice in železne štange za mejo. Hudo je bilo, ker nismo smeli čisto nikamor od hiše. Pozneje, ko je bila meja dokončana, so vse naokoli položili mine, da nisi vedel, kam bi stopil, vse je bilo pre-kopano in prevoženo. Ko smo delali na polju, smo našli mine vseh vrst. Smeli nismo nikamor. /…/ Nemci so podrli vse, kar ni bilo od meja oddaljeno vsaj 200 metrov. Pomagali smo tistim, katerim so Nemci uničili domačijo.346 Slika 26: Matevž Košir iz Suhega Dola pri Polhovem Gradcu, zbiratelj ostankov okupacijske meje in pričevalec o dogodkih med 2. sv. vojno. 344 Cankar, Jakob. Zapisi iz dnevnika Jakoba Cankarja; hrani Janez Cankar, Planina. 345 Cankar, Franc. »Dota v nahrbtniku: Pripoved strica Toneta.« 20. april 2009. Zasebna zbirka Milana Koširja. 346 Bradeško, Ludovika. »Domača zgodovina.« Zasebna last Milana Koširja. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 73 5. 05. 2021 11:55:09 74 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Mejo so gradili nemški vojaki in domače civilno prebivalstvo, ki so mu grozili s smrtjo, če bi odklonili pomoč. » Če nisi bil poslušen za njihovo komando, je bila grožnja smrt. «347 Mine pa so postavljali izključno vojaki, tako so bile na skritih lokacijah in prebivalstvo ni vedelo za njih.348 Utrjena meja med nemško in italijansko stranjo je bil 4–5 metrov širok pas, prepleten z bodečo žico in zaminiran.349 Nad Kovčkom, v pobočju Polhograjske gore (Lovrenc), na Planini, v Srednjem vrhu in po Grmadi se še danes lahko najde bodečo žico, ostanke nekdanje meje. Okupacijska meja je bila varovana z obeh smeri, tako s strani Nemcev kot Italijanov. Matevž Košir se spominja, da so bile nemške mejne patrulje sestavljene predvsem iz koroških Slovencev, ki so znali govoriti slovensko in so se z domačini pogovarjali tudi slovensko. Med njimi so bili tudi takšni, ki so jim zaupali lokacije min ali opozarjali na določena minirana območja. Po italijanski kapitulaciji meja ni bila več tako strogo varovana, a je do konca vojne ostala v uporabi. Od tedaj naprej so jo varovali predvsem zaradi boja proti partizanom in jim na ta način omejevali gibanje.350 Slika 27: Milan Košir iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, zbiratelj ostankov okupacijske meje in pričevalec o dogodkih med 2. sv. vojno. 347 Košir, Milan. »Okupacijska meja po naši občini, v letih 1942 do leta 1945.« 29. junij 2016. Zasebna zbirka Milana Koširja. 348 Intervju z Milanom Koširjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. 349 Cankar, Franc. »Švercanje po zraku: Pripoved strica Lojza.« Marec 2011. Zasebna zbirka Milana Koširja. 350 Intervju z Matevžem Koširjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 74 5. 05. 2021 11:55:10 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 75 Materialni ostanki meje na Polhograjskem Mejni kamni Nemci so na celotnem okupiranem ozemlju, poleg žičnate meje, mejo označili tudi z mejnimi kamni, ki so se glede na označbe in velikost med seboj razlikovali in jih danes na terenu najdemo v različnih dimenzijah.351 Na obravnavanem odseku meje smo našli štiri mejne kamne z oznako LW ter dva manjša mejna kamna z oznako I in D na Toškem Čelu. Okupacijski mejni kamni z oznako LW so bili najdeni le na tem delu italijansko-nemške meje, predvidevamo, da so označevali nov odsek meje, ki je tekel od ločnice stare rapalske meje na Vrsniku proti Ljubljani. Oznaka LW bi lahko ponazarjala nemško imel Laibach in linijo smeri – West(en).352 Slika 28: Nemško-italijanski mejni kamen z označbo LW 35 na Golem vrhu. Prvi kamen smo locirali na Golem vrhu. Nosi označbo LW in številko 35. Naslednji je pri domačiji pri Medvedu, kjer je stal mlin, ki je bil skupaj s hišo porušen leta 1942.353 Tam je bil odkrit mejni kamen LW 29, ki je po koncu okupacijske meje služil kot ena od stopnic za vhod v hišo. Ob občinski spominski slovesnosti, posvečeni vsem žrtvam medvojne meje med Italijo in Nemčijo, so leta 2016 mejni kamen postavili nazaj na prvotno mesto. Prav takrat so na mestu, kjer je tekla voda na mlin, postavili tudi spomenik v obliki križa, izdelan in jeklenih drogov, ki so ostali od nekdanje meje. Spomenik, ki so ga postavili domačini, je posvečen vsem žrtvam ob nemško-italijanski meji na Polhograjskem.354 351 Mikša, Okupacijski mejni kamni. 352 Na drugi strani Ljubljane, ob nemško-italijanski meji smo našli mejni kamen z oznako LO, kar bi lahko predstavljalo označeno Laibach Ost(en). 353 Intervju z Milanom Koširjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. 354 Tominc, Nekoč meja, danes spominsko obeležje. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 75 5. 05. 2021 11:55:11 76 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 29: Nemško-italijanski mejni kamen z označbo LW 29 v Medvedovem malnu. Naslednji mejni kamen LW 21, stoji v bližini hiše Pr‘ Matock. Nahaja se nad reko Božno v pobočju Polhograjske gore (Lovrenca). Slika 30: Nemško-italijanski mejni kamen z označbo LW 21 v pobočju Polhograjske gore (Lovrenc). Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 76 5. 05. 2021 11:55:15 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 77 Na drugi strani reke Božne, na pobočju nad Kovčkom leži mejni kamen z oznako LW 20. Kamen se nahaja nad kmetijo Pr‘ Kovčk, približno 60 metrov pod cesto na Setnico Kamen je obnovljen, obnovil ga je Milan Košir. Slika 31: Nemško-italijanski mejni kamen z označbo LW 20 nad Kovčkom. Zadnja dva mejna kamna, ki smo ju odkrili na terenu, prav tako še vedno stojita na Toškem Čelu, kjer je stal tudi nemški stražni stolp. Gre za manjša mejna kamna, ki se po oznaki in velikosti razlikujeta od predhodnih. Označena sta z veliko črko I na eni strani in veliko črko D na drugi. Verjetno sta bila tja prenesena iz druge lokacije. Tovr-stne tipske mejne kamne, ki so označevali okupacijsko mejo med Italijo in Nemčijo je mogoče najti vzdolž te meje na Dolenjskem, še več z oznakami D in NDH (neodvisna država Hrvaška) pa jih je na liniji nemško – hrvaške okupacijske meje na Štajerskem, predvsem na Maclju.355 355 Mikša in Zorn. Življenje ob meji, 59–62. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 77 5. 05. 2021 11:55:18 78 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 32: Mejni kamen na Toškem Čelu, ki označuje italijansko okupacijsko cono. Slika 33: Mejni kamen na Toškem Čelu, ki označuje italijansko okupacijsko cono. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 78 5. 05. 2021 11:55:20 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 79 Kratka zgodba o postavljanju meje pod Grmado Na kmetiji Pr‘ Jernej na Setnici malo pod vrhom Grmade še danes stoji ohranjena italijanska mejna tabla z napisom: CONFINE TRA ARMATA ITALIANA E TEDESCA: Prosecuzione solo con per messo., kar v prevodu pomeni: Meja med italijansko in nemško armado: Nadaljevanje samo z dovoljenjem.356 Po pričevanju tamkajšnjega gospodarja Jerneja je bila tabla postavljena kar na njihovo dvorišče. Če bi tako ostalo, bi ob postavitvi meje zaradi očiščenja mejnega pasu podrli obe domačiji Pr‘ Jernej in Pr‘ Mehačk,. To se ni zgodilo, saj se Nemci s to posta-vitvijo niso strinjali in so tablo vrgli po bregu navzdol. Ko so Italijani ponovno prišli do domačij, so tablo postavili nazaj na dvorišče. To je ujezilo Jernejevega očeta in tako je ponoči odstranil tablo ter z njo zabil lino pred vhodom v hlev, kjer stoji še danes. Mejo so potem Nemci le postavili nižje pod obema domačijama in tako obe obvarovali pred rušenjem.357 Slika 34: Italijanska mejna tabla na Snici Pr‘ Jernejovc. 356 Košir, Milan. »Okupacijska meja po naši občini, v letih 1941–1945.« 29. junij 2016. Zasebna zbirka Milana Koširja. 357 Intervju z Milanom Koširjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 79 5. 05. 2021 11:55:22 80 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Prav o tej mejni tabli nam govori tudi spodaj prevedeni italijanski arhivski vir. Gre za italijansko poročilo, ki omenja odstranitev italijanskih mejnih tabel na Setnici in Gontah, kar naj bi storili nemški vojaki. V noči med 1. in 2. julijem je nekaj Nemcev odstranilo razmejitveno tablo med italijansko in nemško vojsko, ki se nahaja na Setnici. Naša patrulja, ki je na kraj prispela zjutraj ob 2. uri in ugotovila, da je tabla odstranjena, je povprašala nekaj prebivalcev kraja, tudi 12 let starega fanta Ivana Hribernika, prebivalca Setnice št. 5, in izvedela da so bili nemški oficirji. Predvidevam, da so bili namesto nemških častnikov, nemški cariniki, ki jim je poveljeval Zoll Inspektor (ki ga lokalno prebivalstvo običajno imenuje oficir). V poročilu petega toka sem poudaril, da se je isto ponovilo s kartelom Gonte, odstranjenim v noči s 4. na 5. julij. Domnevam, da ga je odstranil sam inšpektor Müller, saj mi je zvečer 4., v pogovoru, ki ga je imel z menoj ob 20. uri povedal, da naj bi bili naši znaki Sv. Lovrenc, Setnica in Gonte premaknjeni bolj nazaj, po raz-govoru pa je z Zoll Inspektorjem Godatom in nekaterimi nemškimi cariniki hodil po mulatjeri, ki vodi točno od Setnice in Gont. Prav tako poudarjam, da so bile table ponovno odstranjene: - na Gontah, v noči 11., 12. in 15. julija; - na Setnici v noči 12., 15. in 16. julija. Moram dodati, da je iz poročila, ki ga je sestavil in podpisal inšpektor Müller – in ki ga je kapitan Krömer ob zadnjem obisku Ljubljane prikazal častnikom tega ukaza – razvidno, da je znake odstranil sam inšpektor Müller.358 358 SI AS 1755; Poveljstvo 11. armadnega zbora; fasc. 656a; VI/M 41 – 17; Nemško-italijanska razmejitvena črta. Prevod naredila Maruša Nartnik. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 80 5. 05. 2021 11:55:22 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 81 m.rho jubljano in Golim v čenimi znanimi ostanki na nekdanji nemško-italijanski zna cijski meji med L ta z o okupa ar K Slika 35: Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 81 5. 05. 2021 11:55:23 82 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik adcu. vem Gr olhoi P do prma cijske meje pod Gr kupa otek nemško-italijanske o P Slika 36: Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 82 5. 05. 2021 11:55:23 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 83 Betonski podstavki nemških stražnih stolpov Omenili smo že, da so na meji Nemci za potrebe varovanja mejnega območja postavili stražne stolpe. Pri raziskovanju terena smo odkrili betonske podstavke osmih stražnih stolpov, ki so stali od Suhega Dola do Šentvida pri Ljubljani, kjer je potekal tudi pomemben mejni prehod. Stražni stolpi so bili postavljeni na strateško pomembnih točkah in so v višino merili do 30 metrov, glede na teren je velikost stolpov variirala. Slika 37: Nemški stražni stolp, ki je stal v Šentvidu pri Ljubljani. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 83 5. 05. 2021 11:55:23 84 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 38: Betonski ostanki stražnega stolpa v Suhem Dolu. Prvi stražni stolp je bil postavljen v Suhem Dolu, stal je na hribu Kovčk, v Koširje-vem gozdu. Na terenu so vidni ostanki štirih betonskih podstavkov. Stari gospodar359 na domačiji pri Koširju je povedal, da so bili nosilni stebri med seboj oddaljeni 9,2 metra in da je stolp v višino meril približno 30 metrov. V stolp so vodile lesene stopnice, ki so segale od podesta do podesta.360 Del teh stopnic je še danes ohranjen v hlevu na kmetiji pri Koširju. Še vedno je vidno tudi mesto, kjer je stal bunker. Ob cesti Suhi Dol–Smrečje je danes postavljena spominska tabla, ki označuje pot do stolpa, približno 8 minut hoje od glavne ceste skozi gozd. Matevž Košir se stolpa spominja takole: In gor so bli stražarji, ponoč pa mende niso bli gor, so bli v bunkerjih. Stolp je biu taku narjen, da je jemu doplih stena pa pesk umes, 25 peska, da tut če bi pršl strelat ne bi pršla krogla skoz. Blo je pa to visoku 30 metrov, do tistga bivalnga prostora. /…/ So bli te graničarji uglavnm Slovenci – Korošci. So znal slovensk govort, s ko-mandirjem vred.361 359 Intervju z Matevžem Koširjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. 360 Prav tam. 361 Nartnik, Mikša, Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem, 25. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 84 5. 05. 2021 11:55:26 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 85 Slika 39: Ostanek dela stopnic iz stražnega stolpa v Suhem Dolu, sedaj last Koširjeve zbirke. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 85 5. 05. 2021 11:55:28 86 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Naslednji stražni stolp, je stal na Planina na hribu v bližini kmetije pri Marinč. Ostanki stolpa na terenu niso vidni. Janez Cankar se stolpa spominja takole: Ta je bil 60 metrov oddaljen od hiše. So ga postavl, da so mel čimlepši razgled ob mej. In ko so to začel postavljat, so aktiviral vse ljudi, bodisi tukaj vaščane pa še s sosedne vasi vaščane – Lučne. So mogl prnest material les, tut pesk je bil potreben za temelje zabetonirat. Je blo treba peska nakopat, takrt so s krampi kopal. Pesk je biu tut gor na vrh, k je bla ta hišca na vrh stolpa.362 Slika 40: Fotografija stražnega stolpa na Planini. Kako je stolp izgledal, je razvidno z ohranjene fotografije, ki je last zasebne Marin- čeve zbirke. Pomemben spomin na nekdanjo mejo je tudi jablana (gambovc), ki je služila kot opora za bodečo žično ograjo: 362 Prav tam. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 86 5. 05. 2021 11:55:28 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 87 To je bla meja ornk nerjena, to je bla žica z drajta spletena, žica bodeča pa še zaminiran. Kjer je bla pa čistina je bla pa še ograja dva metra visoka. Kljub temu so švercarji bli, so že zvohal kod se da, pa tut kšno mino so sprožl. Je pa zanimiv, da je še od meje en jabuk pr cest. En jabuk, gambovc se imenuje. Tu se pa tut sam spomnem, k so mejo napelal. Sej jst sm biu otrok pa sm šou ke zravn gledat. In je bil tm en jabuk tukle močan, lih k en kol. Lih tm k je meja pršla, so ga spodej odsekal, lih tok viši, da so za kol imel, da so pol ta žica gor obesl. In drevo se ni posušu, se je obrasu nazaj in k so mejo podrl, je ta jabk ostal in je še zdej.363 Jablana še danes stoji ob cesti Planina–Butajnova. Slika 41: Jablana – gambovc, ki je med vojno – takrat še kot zelo mlado drevo – služil kot kol za postavitev meje. 363 Prav tam. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 87 5. 05. 2021 11:55:30 88 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Zanimivo je, da sta omenjena stražna stolpa stala na zelo kratki zračni razdalji. To lahko razložimo, če na omenjeno območje gledamo kot na pomembno strateško točko. Suhi Dol je namreč predstavljal točko, kjer je potekala meja med Notranjsko in Gorenjsko. Stražna stolpa sta torej varovala pomemben prehod iz Ljubljanske kotline proti Gorenji vasi in dalje proti Primorski. Tretji stražni stolp je stal na hribu Goljek (najvišji vrh med Grmado in Katarino, 809 m n. v.). Tu imamo še vedno ohranjene betonske podstavke. Glede na razdaljo med njimi, ki je krajša, kot je na primer med podstavki na Kovčku, lahko sklepamo, da je bil stolp visok okrog 20 metrov. Slika 42: Betonski ostanki stražnega stolpa na Goljeku. Na zelo kratki razdalji je na hribu Grabci stal naslednji stražni stolp. Tu so prav tako še vedno ohranjeni betonski podstavki stražnega stolpa, nahajajo se približno 200 metrov od gostilne Podobnik. Sklepamo, da je bil še manjši, saj razdalja med podstavki meri manj kot 6 metrov. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 88 5. 05. 2021 11:55:32 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 89 Slika 43: Betonski ostanki stražnega stolpa na Grabcih. Stražnemu stolpu na Grabcih je sledil stražni stolp na Toškem Čelu (535 m n. v.).364 Postavljen je bil na strateško pomembni točki, od kjer se spustimo proti Šentvidu pri Ljubljani. Zunanji tloris betonskih podstavkov meri 7,5 x 7,5 metra. Na podlagi tlorisa lahko predvidevamo, da je bil po dimenzijah večji od predhodnih dveh. Na enem izmed betonskih podstavkov je pritrjena spominska tabla, ki nas opominja na nekdanjo mejo. Slika 44: Betonski ostanki stražnega stolpa na Toškem Čelu. 364 Nartnik, Mikša, Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem, 28. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 89 5. 05. 2021 11:55:34 90 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Stražnemu stolpu na Toškem Čelu je sledil stražni stolp pri Črnem Vrhu (481 m n. v.), ki je stal precej nižje. Betonski ostanki stojijo na grebenu, njihov zunanji tloris meri 7,5 x 7,5 metra in je bil podobne velikosti kot predhodni stražni stolp na Toškem Čelu. Slika 45: Ostanki betonskih podstavkov pri Črnem Vrhu. Stražni stolp pred Šentvidom je stal na grebenu nad Pržanom. Ohranjena sta dva betonska podstavka, ki sta vidna na spodnji fotografiji. Betonska podstavka sta drug od drugega oddaljena 10 metrov in je bil verjetno najvišji stražni stolp, katerega ostanke smo odkrili. Po dimenzijah se lahko primerja s stražnim stolpom, ki je stal v Suhem Dolu. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 90 5. 05. 2021 11:55:36 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 91 Slika 46: Ostanki betonskih podstavkov nad Pržanom. Zadnji stražni stolp, ki našo mejo pripelje do Ljubljane, je stal v Šentvidu (317 m n. v.) pri Ljubljani. Ohranjeni so betonski podstavki, ki so na terenu še vidni. Omenjeni stolp je prav tako ohranjen na fotografiji, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani. Življenje ob meji in žrtve Na omenjenem odseku meje je bilo podrtih kar nekaj zgradb, zaenkrat nam je znanih 11 porušenih objektov. Na zemljevidu na sliki št. 48 so označena mesta, kjer so stale zaradi meje porušene ali požgane domačije. Od leve proti desni si sledijo: Pri Součk, Pri Glav-tar, Malovrh nad Roženijo, Medvedov mlin, v Trnavc, v Nart, Pri Štefan, Zalaznikova bajta, Urhovc, Grajska koča in Pri Kovčk. Nemške oblasti, so za potrebe zavarovanja meje pred nelegalnimi prehodi, izdale več ukazov glede utrditve meje s t. i. varnostnimi pasi, ki so bili široki tudi do 200 metrov. Vse prebivalstvo, ki je ob mejnih krajih živelo znotraj obrambnega pasu, se je moralo izseliti. Pri tem ni bilo pomembno, ali je šlo za Nemce ali Slovence. Nemške oblasti so Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 91 5. 05. 2021 11:55:38 92 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik vsem izseljencem zagotavljale ohranitev lastnega premoženja in pridobitev enakovredne posesti na kraju naselitve. V primeru, da izseljenih ljudi ne bi bilo mogoče naseliti na Gorenjskem, bodo poslani nekam v tretji rajh, kjer so jim oblasti zagotavljale nemoten obstoj.365 Mejo so po določbi nemške oblasti iz 20. januarja 1942 smeli ljudje prestopati samo z uradnim dovoljenjem oz. z veljavno obmejno listino na uradno določenih in nadzorovanih mejnih prehodih. Če je kdo mejo prestopal brez veljavnih dokumentov oz. nelegalno, je dobila nemška policija ukaz za takojšnjo uporabo orožja. 366 Slika 47: Fotografija z domačini Črnega Vrha ob z žico zavarovani meji med Nemčijo in Italijo. Ljudje, ki jim je meja presekala njihove vsakdanje ustaljene poti, so skušali preživeti na različne načine. Ker so bili mejni prehodi redki in si potreboval dovolilnico, so ljudje mejo prestopali skrivoma. Mnogi med njimi so se pričeli ukvarjati s tihotapstvom, o čemer pričajo zgodbe: »Italijani so zelo dobro plačevali gobe, tudi, maslo, margarino, živino, žganje. Nemci pa niso imeli tobaka in cigaret in to se je kar veliko švercalo.« Ljudje so čez mejo tihotapili hrano, obleke in razne dobrine, ki jim jih je primanjkovalo in skušali še kaj zaslužiti. Milan Košir pove, da so tudi on in njegovi bratje čez mejo v Polhov Gradec nosili margarino, nazaj pa tobak.367 Tudi Janez Cankar se je spominjal ženske, ki je čez mejo v Italijo nosila gobe: » Ena ženska je gobe nesla, tak vlk žaku , na hrbtu. In je stopila na mino. In je seveda eksplodirala in njen žakl gob, notr je mela suhe gobe. Vse je strgal, nje pa ni, ona je pa ostala. «368 365 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 77, a. e. II_C_14, Stenski časopis. 366 SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB, šk. 79, a. e. OK-C-15, Objava. 367 Košir, Milan. »Okupacijska meja po naši občini , v letih 1942 do leta 1945.« Zasebna zbirka Milana Koširja. 368 Intervju z Janezom Cankarjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 92 5. 05. 2021 11:55:38 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 93 Veliko je bilo smrtnih žrtev, še več je bilo poškodb, saj so ljudje kontrabant hodili čez mejo. Na področju meje je bilo kar nekaj znanih žrtev: Ana Zibelnik (mina), Ana Kožuh (mina), Janez Peklaj (mina), Matevž Vrhovec (mina), Franc Žagar (mina), Alojzija Golc (ustrelili Nemci), Neža Bradeško, Jakob Trnovec (mina), ‚Omejcov Vencelj‘, Mohor Sušnik (mina), Jože Plestenjak, Matevž Košir (mina), Jože Pustovrh (mina) in Pajo (vojak).369 Ljudje so ves čas meje iskali prehode čez njo, Nemci pa so vsako stezo, ki so jo našli zaprli in še bolj zaminirali. Tako je bilo žrtev še več. Takole se spominja Ludovika Bradeško: So tudi dve moji sestri šli gledat, kje bi se prišlo čez mejo, za sveto mašo, in sta veliko mino sprožili. Potem je pa Ivano zadela v hrbet, da je imela tri velike luknje, da je skoraj izkrvavela, ker ji je toliko krvi steklo, da je kar brizgalo iz hrbta. Potem so jo na vozu peljali v Gorenjo vas, potem pa na Golnik, ker ni bilo nobene bolnice bližje. Čez mejo pa nismo smeli za Ljubljano. Meja je bila tako, da je vse hotelo iti čez, zato je velikokrat počilo ob meji in je ljudi ranilo ali pa celo ubilo, sosedu je roko odtrgala. Zelo veliko nesreč se je dogajalo.370 369 Mrliška knjiga, župnija Polhov Gradec. Leto 1941-1950. 370 »Pismo sestre Ludovike Bradeško«. Zasebna zbirka Milana Koširja. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 93 5. 05. 2021 11:55:38 94 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 48: Zemljevid meje med Italijo in Nemčijo na območju današnje občine Dobrova–Polhov Gradec z vrisanimi stražnimi stolpi, porušenimi stavbami ter lokacijami žrtev min na meji. Slika 49: Spominsko obeležje za vse žrtve medvojne meje med Italijo in Nemčijo obeležje Pri Medvedovem malnu. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 94 5. 05. 2021 11:55:39 Italijansko-nemška meja na območju od Vrsnika do Ljubljane 95 Janez Cankar se spominja, kakšno je bilo življenje pod Nemci in kakšno pod Italijani: Je bilo pa veliko bolje biti pod Nemčijo, kot Italijo. Starši naši so povedali. Nemci so bili kulturni, kar so rekli, tisto je moralo biti, ampak niso nobenih neumnosti počenjali. Italijani, to je bilo pa bolj zverinsko, bolj nedisciplinirano, pa kradli, pa vsega hudiča. Nemec ni nič ukradel, noben. Hrane je dal Nemec dosti. To se pa še spomnem. V Gorenjo vas je bilo treba iti, tam kjer je bila občina. Smo dobil od margarine, putra, cukra, pa take stvari.371 Ob nemški okupaciji je moralo prebivalstvo uničiti vse, kar je bilo slovenskega, po koncu vojne pa vse, kar je bilo nemškega, zato se je ohranilo izredno malo dokumentov in fotografskega gradiva.372 Konec vojne in odstranitev okupacijskih meja na Polhograjskem Po kapitulaciji Italije so ozemlje italijanske okupacijske cone zasedli Nemci, vendar je fizična meja ostala vse do konca vojne, odprli so le cestne zapore. Domačini so ostanke meje (železne drogove in žico) pobrali in uporabili pri obnovi poslopij ali pa so jih pro-dajali naprej. Po koncu vojne je prišla jugoslovanska vojska, ki je bila zadolžena za po-diranje meje. Podrli so žičnate ograje, izruvali stebre, odstranili žico. Za odstranjevanje min je bila zadolžena posebna ekipa, ki je z detektorjem na posebni meter in pol dolgi palici iskala mine. Odstranjevanje min je terjalo tudi življenja vojakov. Kljub načrtni odstranitvi so posamezne mine ostale na terenu in tudi po vojni terjale življenja civilnega prebivalstva.373 Marsikatero mino so domačini, še zlasti otroci, deaktivirali in jo odnesli domov. Stanislav Malovrh se takole spominja: Po vojni je ostalo veliko orožja. Mi smo imel ogromn enga orožja, min, bomb, ni da ni. Eno nedeljo se je zgodil, da je moj brat najdu eno pešadijsko mino in jo je razstavljal na vrtu med sosedovo in našo, se pravi med Lovričkom in Rožancem. Okol njega smo sedel, brat je pa mino razdiral s kleščam. In čakamo in gledamo notr, kaj bo, kaj je notr. No notr je blo en kup enih kuglc, trije kapslčki pa krzit. Tko, da je bla sreča, da se je tko končal, brez poka.374 371 Intervju z Janezom Cankarjem, oktober 2017. Intervju opravila Maruša Nartnik. 372 Košir, Milan. »Okupacijska meja po naši občini, v letih 1942 do maja 1945.« Zasebna zbirka Milana Koširja. 373 Mikša in Zorn, Obsotelje – jugovzhodna meja, 113. 374 Malovrh, Butajnova. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 95 5. 05. 2021 11:55:39 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 96 5. 05. 2021 11:55:39 97 Viri in literatura Arhivski viri SI AS – Arhiv republike Slovenije SI AS 1602, Deželni svetnik okrožja Celje. SI AS 1755, Poveljstvo 11. armadnega zbora. SI ZAL ŠKL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota Škofja Loka. SI ZAL ŠKL, 0268, Zbirka NOB. SI ZAL ŠKL, 0405, Osnovna šola Žiri. SI ZAL ŠKL, 0376, Marijan Masterl. SI ZAL ŠKL, 0030, Krajevna ljudska oblast Žiri. Arhiv Župnije Žiri Ivan Pečnik: Kronika župnije Žiri 1900–1941. Mrliška knjiga župnije Žiri 1941–2007. Poročna knjiga župnije Žiri 1941–1976. Zasebni arhiv Janeza Cankarja Zasebna zbirka Milana Koširja Arhiv Župnije Polhov Gradec Mrliška knjiga župnije Polhov Gradec 1941–1950. Ustni viri Berčič Marijan. Čigav si pa ti. Dostopno na: https://youtu.be/BNPdse5c-2c (dostop 15. 3. 2021). Ferjančič, Miha. Okoli Idrije so bile tri postojanke. Dostopno na: https://youtu.be/FjE- CdYCplEI (dostop 15. 3. 2021). Intervju s Štefko Dolenc, avgust 2015, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Intervju s Tonetom Rupnikom, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 97 5. 05. 2021 11:55:39 98 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Intervju z Albino Gobec, 12. 12. 2018, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Aleksandrom Erženom, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. Intervju z Antonom Hosnerjem. 15. 9. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Emilom Kranjcem, 17. 10. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Janezom Cankarjem, oktober 2017, intervju opravila Maruša Nartnik. Intervju z Jožetom Hederihom, 24. 6. 2017, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Brankom Mikšo, 12. 11. 2016, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Štefko Ivić, 12. 11. 2016, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Marijo Eržen, december 2018, posnetek intervjuja hrani Maja Vehar. Intervju z Milanom Koširjem, 24. 10. 2015, posnetek intervjuja hrani Peter Mikša. Intervju z Milanom Koširjem, oktober 2017, intervju opravila Maruša Nartnik. Intervju z Mirkom Jerebom, december 2018, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Intervju z Rajkom Veharjem, avgust 2015, posnetek pogovora hrani Maja Vehar. Malovrh, Stanislav. Butajnova. Dostopno na: https://youtu.be/QHdpi8V04iQ (dostop: november 2020). Časopisni viri Službene novine Kraljevine Jugoslavije. Literatura Agreement between France, Russia, Great Britain and Italy, signed at London, April 26, 1915. Bitelli, Remo. Claustra Alpium Iuliarum, il confine di Rapallo e il fascismo: archeologia come esempio di continuità = Claustra Alpium Iuliarum, rapalska meja in fašizem: arheologija kot primer kontinuitete. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 1999. Bizjak, Matjaž. Italijanski obrambni načrti proti Kraljevini SHS/Kraljevini Jugoslaviji in gradnja utrjenega obrambnega pasu na italijanski vzhodni meji (Rateče-Reka), 1927–1941. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, 2016. Blaznik, Breda. Bolje lačen v miru kot sit v vojni in strahu. V: Naši spomini: Zbornik izgnancev, beguncev in pregnancev iz občin Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, uredil Rudi Zadnik, 148–180. Škofja Loka: Društvo izgnancev Slovenija 1941–1945, 2014. Bleicken, Jochen et al. Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976. Borak, Neven idr.: Slovenska novejša zgodovina 1: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992, Ljubljana 2005. Celar, Branko. Slovenija in njene meje. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola, 2002. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 98 5. 05. 2021 11:55:39 Viri in literatura 99 Čadež, Nataša. Breza, brezno, Breznica. Žiri: Župnija, Podružnična cerkev sv. Kancijana, 2002. Čeplak, Franci. Narodnoosvobodilna borba na Žirovskem. V: 30 let tovarne obutve Žiri, uredil Viktor Žakelj, 55–85. Žiri: Alpina, 1977. Čulinović, Ferdo. Riječka država. Od Londonskog pakta i Danuncijade do Rapalla i aneksi-je Italiji. Zagreb: Povijesno društvo Hrvatske, 1953. Decisioni della commissione mista stabilita dalle convenzioni Nettuno e di Belgrado. Roma: Ministero degli affari esteri, 1929. Demšar, Marija. Moje življenje. Žiri: Muzejsko društvo, 2007. Di Bartolomeo Michele, Sancimino Federico. Dal primo colpo all’ultima frontiera La Guardia di finanza a Gorizia e provincia: una storia lunga un secolo. Gorizia: Libreria editrice Goriziana, 2014. Dolinar M. France et al. Slovenski zgodovinski atlas, uredila Drago Bajt in Marko Vidic. Ljubljana: Nova revija, 2011. Faber, Karl-Georg. Evropski vidiki svetovne politike. V: Svetovna zgodovina: od začetkov do danes, uredil Günther Böing, 516–521. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1976. Ferenc, Tone. Milica Kacin-Wohinz in Tone Zorn . Slovenci v zamejstvu : pregled zgodovine 1918–1945. Ljubljana: DZS, 1974. Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, 3, Nasilje in izkoriščanje gmo-tnih sil za potrebe okupatorskih držav. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2009. Ferenc, Tone. Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno, I, Razkosanje in aneksionizem. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Flajšman, Božidar in Bojan Balkovec. Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945. V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, uredil Božo Repe, 73–92. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Gabrič, Aleš. Okupacijska uprava na Slovenskem. V: Slovenski zgodovinski atlas, ur. Drago Bajt, Marko Vidic, 182. Ljubljana: Nova revija, 2011. Gantar, Marija. Moje pesmi niso sanje. Žiri: Samozaložba, 2011. Govekar, Vinko. Kronistični zapis o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljud-sko revolucijo I. Loški razgledi, let 15, št. 1 (1968), 11–30. Govekar, Vinko. Kronistični zapis o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljud-sko revolucijo II. Loški razgledi, let. 14, št. 1 (1967), 18–47. Govekar, Vinko. Nastanek Alpine. V: 30 let tovarne obutve Žiri, uredil Viktor Žakelj 67–71. Žiri: Alpina, 1977. Habrnál, Miloš. Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941. Dvůr Králové nad Labem: J. Škoda - Fortprint, 2005. Jan, Janez. Osvoboditev Žirov. Loški razgledi, let. 44 (1997), 124–131. Jan, Rado. Od osvoboditve do Svobode: pred 50-letnico Zleta Svobod v Žireh. V: Pol stoletja Svobode, ur. Miha Naglič, 13–45. Ljubljana: Pegaz International, 2005. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 99 5. 05. 2021 11:55:39 100 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Jan, Rado. Partizansko šolstvo na loškem ozemlju. Loški razgledi, let. 10 (1963), 11–28. Jankovič Potočnik, Aleksander. Rupnikova linija – odkrivanje utrdb ob rapalski meji. Logatec: Ad Pirum, 2009. Jankovič-Potočnik, Aleksander: Rupnikova linija in Alpski zid: utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Vrhnika: Galerija 2, 2004. Jarc, Rok. Rapalska meja: primer reliktne meje in njeni vplivi na družbeno prostorsko strukturo Zahodne Slovenije. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2002. Jereb Filipič, Irena idr., Ti si mene naučila brati: partizansko šolstvo na Žirovskem, v Po-ljanski dolini in zgornjem delu Selške doline. Ljubljana: Modrijan, 2018. Jereb, Igor ur. Bogastvo in beda ljudi ali božji otroci v Žireh. Žiri: župnija Žiri, 2012. Jereb, Saša. Po sledeh Rupnikove linije. Slovenija VI – ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva, uredil Drago Kladnik, 51–62. Ljubljana: Založba ZRC, 2007. Jurjavič, Petra. Smuggling in the Črni Vrh area in the period between the two World Wars and in the years after. V: Smuggling Anthologies Reader, uredila Ana Peraica, 106–121. Rijeka: Museum of Modern and Contemporary Art, 2015. Juvančič, Ivo. Mussolinijev utrdbeni pas prek naših gora in planin. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, let. XVI, št. 3 (1968), 168–174. Kacin.Wohinz, Milica. Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor, Obzorja, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1972. Kacin-Wohinz, Milica in Jože Pirjevec. Zgodovina Slovencev v Italiji 1866–2000. Ljubljana: Nova revija, 2000. Kacin-Wohinz, Milica. Italijanska zasedba zahodne Slovenije. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848– 1992. 1. knjiga, uredili Jasna Fischer et al., 514–516. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Kacin-Wohinz, Milica. Jugoslovansko-italijanske pogodbe med dvema svetovnima vojnama. Zgodovina v šoli, let. 15, št. 1–2 (2006), 20–26. Kaufmann, Joe E. in Robert M. Jurga. Fortress Europe: European Fortifications of World War II. Cambridge, MA: Da Capo Press, 1999. Kavčič, Janez. Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije. V: Idrijska obzorja: pet stoletij rudnika in mesta, uredili Samo Bevk, Janez Kavčič in Ivana Leskovec, 15–28. Idrija: Mestni muzej, 1993. Kerec, Darja in Attila Kovács. Vzpostavitev madžarske okupacijske oblasti v Prekmurju. V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, uredil Božo Repe, 119–138. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Klanjšček, Zdravko et. al. Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978. Kokalj, Marija. Delovanje nekaterih društev v Žireh. Žiri: OŠ Žiri, 1998. Kokalj, Marija. Tako smo se zdravili v Žireh: Raziskovalna naloga zgodovinskega krožka OŠ Ži ri. Žiri: Etiketa, 1997. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 100 5. 05. 2021 11:55:39 Viri in literatura 101 Košenina, Saša. Nacistična raznarodovalna politika med 2. svetovno vojno: množične deportacije z Gorenjske. V: Naši spomini: Zbornik izgnancev, beguncev in pregnancev iz občin Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, uredil Rudi Zadnik , 16–23. Škofja Loka: Društvo izgnancev Slovenija 1941–1945, 2014. Košmelj-Beravs, Vida. Spomini na utrjevanje meje (Rupnikovo linijo). Loški razgledi, let. 49 (2000), 217–230. Marković, Zvezdan. Vojska Kraljevine Jugoslavije in utrjevanje zahodne meje na Slovenskem 1937–1941. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 1995. Marković, Zvezdan. Vplivi krepitve fašistične in nacistične oblasti v Italiji in Nemčiji na ukrepe za povečanje bojne pripravljenosti Vojske Kraljevine Jugoslavije, s poudarkom na območju Dravske banovine. V: Evropski vplivi na slovensko družbo, uredili Nevenka Troha, Mojca Šorn, Bojan Balkovec, 349–366. Ljubljana: Zveza zgodo-vinskih društev Slovenije, 2008. Mikša, Peter in Matija Zorn. Obsotelje – jugovzhodna meja nemškega rajha (1941– 1945). V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, uredil Božo Repe, 93–117. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Mikša, Peter in Matija Zorn. Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine. V: Nečakov zbornik: procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja, uredili Božo Repe, Bojan Balkovec in Kornelija Ajlec, 605–641. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. Mikša, Peter in Matija Zorn. Življenje ob meji: Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Mlakar, Anton, ur. Tabor v Žireh: Domoznanski zbornik. Žiri: Zgodovinsko društvo Tabor, 2005. Mohorič, Ivan. Rudnik živega srebra v Idriji: zgodovinski prikaz nastanka, razvoja in dela: 1490–1960. Idrija: Mestni muzej, 1960. Mrlak, Stanko. Spomini mobiliziranca v nemško vojsko med 2. svetovno vojno. V: Utrinki pred pozabo, uredila Marija Stanonik, 4–156. Kranj: Združenje mobilizira-nih Gorenjcev v redno nemško vojsko, 2013. Mrovlje, Janko. Selitev se je sprevrgla v zločin. Žirovski občasnik, let. I, št. 2 (1980/1981), 75–78. Mrovlje, Janko. Mladinska organizacija in SKOJ na Žirovskem med NOB. Žirovski občasnik, let. X, št. 15 (1988), 115–123. Nabergoj, Tomaž idr . Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija, 2011. Naglič, Miha. Dediščina rapalske meje – Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918–43(47): poskus utemeljitve nove muzejske zbirke. Žiri: Pegaz International, 2005. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 101 5. 05. 2021 11:55:40 102 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Naglič, Miha. Intervju: Alfonz Zajec pred njegovo 80-letnico. Žirovski občasnik, let. XXXII, št. 41 (2011), 32–67. Naglič, Miha. Kam sodijo Žiri? Loški razgledi, let. 39 (1992), 75–85. Naglič, Miha. Kratke Žirovske: žirovske dogodivščine in anekdote: kratke, resnične, morda vsaj malo duhovite ali včasih prav dramatične zgodbe, ki so se nekaterim Žirovcem in Žirovkam primerile na Žirovskem ali po svetu v 20. stoletju. Ljubljana: Pegaz International, 2014. Naglič, Miha. Žirovska leta doktorja Viktorja Volčjaka (1941–1943). Žirovski občasnik, let. XXXIV, št. 43, 121–138. Naglič, Peter. Na Žirovskem nekoč. Žirovski občasnik, let. XXXIII, št. 42 (2012), 88–110. Nartnik, Maruša, Knez, Lea in Peter Mikša. Življenje Polhograjcev ob meji med nem- ško in italijansko okupacijo (1941–1945). V: Domači kraji: zbornik Občine Dobrova - Polhov Gradec in okoliških krajev. Dobrova: Občina Dobrova - Polhov Gradec, 2019, 94–111. Nartnik, Maruša in Peter Mikša. Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem. Retrospektive : znanstvena revija za zgodovinopisje in sorodna področja. let. 3, št. 2/3 (2020), 8–38. Nećak, Dušan. Rupnik‘s defence line - a fortified Slovenian west border. V: Meje v jugo-vzhodni Evropi: kultura in politika od XVIII. do XXI. stoletja = Borders in Southeastern Europe: culture and politics between the 18th and 21st century, uredil Dušan Nećak, 63–76. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2004. Pavšič, Tomaž. Rapalska meja. V: O rapalski meji: zbornik mednarodnega simpozija ob 90. obletnici podpisa rapalske pogodbe, uredila Anton Marn in Aleksander Jankovič Po-točnik, 28–39. Logatec: Ad Pirum, 2010. Pavšič, Tomaž. Ob stari meji: pričevanja in spomini. Idrija: Bogataj, 1999. Pavšič, Tomaž. Ob stari meji: pričevanja in spomini. Idrija: Bogataj, ABC Merkur, 2006. Pečelin, Vlasta. Sveta in večna meja, ki v resnici to ni bila. Žirovski občasnik, let. 25, št. 34 (2004), 115–126. Pečelin, Vlasta. Življenje na Žirovskem v času rapalske meje: Žiri kot pomemben obmejni kraj. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2003. Pečnik, Ivan. Vedno sem rad zidal: zbrano delo župnika Ivana Pečnika. Ljubljana: Salve, 2014. Pelikan, Egon. Tajno delovanje primorske duhovščine pod fašizmom. Ljubljana: Nova revija, 2002. Petelin, Stanko. Enaintrideseta divizija. Ljubljana: Borec, Partizanska knjiga, 1985. Petelin, Stanko. Vojkova brigada. Ljubljana: Borec, 1980. Pivk, Aleksander. Spomini na januar 1943–maj 1945. V: Naši spomini: Zbornik izgnancev, beguncev in pregnancev iz občin Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, uredil Rudi Zadnik, 193–195. Škofja Loka: Društvo izgnancev Slovenija 1941–1945, 2014. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 102 5. 05. 2021 11:55:40 Viri in literatura 103 Podobnik, Nejko. Žirovski župani v zgodovini. Žirovski občasnik, let. XXV, št. 34 (2004), 65–76. Porenta, Tita. Žirovsko čevljarstvo na razstavi v Stari šoli. Žirovski občasnik, let. XXXIII, št. 42 (2012), 71–87. Primožič, Peter. Delovanje občine Idrija med nemško okupacijo. Idrijski razgledi, let. LXII, št. 1 (2017), 97–102. Rapallo 12. XI. 1920. Ljubljana: Pokrajinski odbor Jugoslovanske Matice, 1921. Repe, Božo, Ajlec, Kornelija. Okupacijske meje 1941–1945 skozi diplomatske arhive, življenje ljudi in ostanke na terenu. V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, ur. Božo Repe, 7–32. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Repe, Božo, Zorn, Matija, Ajlec, Kornelija in Peter Mikša. Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja: življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019. Repe, Božo. Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in določanje meja na terenu. Zgodovinski časopis, let. 73, št. 1-2 (2019), 158–192. Repe, Božo. S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945. Ljubljana. Cankarjeva založba, 2015. Siter, Danijel. Reka Sotla kot okupacijska meja med nemškim rajhom in NDH: primer občine Rogaška Slatina. Kronika, let. 67, št. 1 (2019), 141–164. Stanonik, Jože. Nemško-italijanska meja na Žirovskem v letih 1941–1943. Žirovski ob- časnik, let. 39, št. 49 (2018), 96–101. Stanonik, Marija. Promet na Žirovskem: etnološki vidik: od popotne palice do avtomobila. Žiri: DPD Svoboda, 1987. Stanonik, Marija. Razvoj čevljarstva v Žireh. V: 30 let tovarne obutve Žiri, uredil Viktor Žakelj, 23–53. Žiri: Alpina, 1977. Stanonik, Marija. Štiri matere ena ljubezen: Zgodbe neke družine. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 1997. Stanonik, Marija. Žiri na meji. Žiri: Občina Žiri, 2007. Svoljšak, Petra. Od strateških načrtov do raznarodovalne politike italijanskega okupanta na zasedenih slovenskih ozemljih med prvo svetovno vojno. Annales, Series historia et sociologia, let. 9, štev. 2 (1999), 393–408. Šlabnik, Matevž in Maja Vehar. Idrija in Žiri kot obmejna kraja 1941–1945. V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, uredil Božo Repe, 33–52. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Treven, Marija. Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev. Ljubljana: Metropolitana, 2018. Troha, Nevenka in Milica Kacin-Wohinz. Mirovna konferenca in oblikovanje mej. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. 1. knjiga, uredili Jasna Fischer et al., 218– 226. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 103 5. 05. 2021 11:55:40 104 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Troha, Nevenka. Koroški plebiscit. V: Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. 1. knjiga, uredili jasna Fischer et al., 221–222. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Velikonja, Marija. Zidarski mojster Gabrijel. Žirovski občasnik, let. XXXIII, št. 42 (2012), 111–124 Zadnik, Rudi, ur. Naši spomini: Zbornik izgnancev, beguncev in pregnancev iz občin Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri. Škofja Loka: Društvo izgnancev Slovenija 1941–1945, 2014. Zajc, Pavle. Žirovski pionirji v NOB. Žirovski občasnik, let. V, št. 7-8 (1984), 82–92. Zajec, Alfonz. »Ob 120-letnici pokopališča na Dobračevi.« Žirovski občasnik, let. XXXI, št. 40 (2010). 86–108. Zajec, Alfonz. Vse žrtve druge svetovne vojne med Žirovci. Žirovski občasnik, let. XI, št. 17 (1990), 9–30. Ziller, Paolo. La Venezia Giulia dalla dissoluzione dell‘ Austria-Ungheria al Regno d‘Italia. Friuli e Venezia Giulia storia del‘900. Udine: LEG, 1997. Zorn, Matija, Ciglič, Rok in Primož Gašperič. Državne meje na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno na podlagi kartografskega gradiva okupacijskih sil. V: Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945, ur. Božo Repe, 193–223. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2020. Žorž, Grega. Alpski zid. Slovenija VI – Vodniki Ljubljanskega geografskega društva, uredil Drago Kladnik, 59–73. Ljubljana: Založba ZRC, 2012. Žorž, Grega. Italijanska zasedba slovenskih krajev v novembru 1918. Zgodovinski časopis, let. 70, št. 3-4 (2016), 364–380. Žorž, Grega. Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. Armadnega zbora. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016. Elektronski viri Geago: Stražni stolpi iz druge svetovne vojne. Dostopno na: https://www.geago.si/sl/ pois/6987/strazni-stolpi-iz-druge-svetovne-vojne (dostop: november 2020). Mikša, Peter. Okupacijski mejni kamni (1941 – 1945) na Slovenskem – še danes vidni mar-kerji prostora. Dostopno na: http://zgodovina.si/16704-2/ (dostop: november 2020). Psihiatrična bolnišnica Idrija: Bolnišnica skozi zgodovino. Dostopno na: https://www. pb-idrija.si/o-bolnisnici/bolnisnica-skozi-zgodovino (dostop: 15. 3. 2021). Sistory: Ožičena ljubljana. Dostopno na: https://okupacijskemeje.si/exh05-ch07.html (20. 3. 2021). Tominc, Gašper. Nekoč meja, danes spominsko obeležje. Dostopno na: https://www. mojaobcina.si/dobrova-polhov-gradec/novice/nekoc-meja-danes-spominsko-obe- lezje.html (dostop: november 2020). Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 104 5. 05. 2021 11:55:40 Viri in literatura 105 Seznam virov in avtorjev fotografij Slika 1: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorica Manca Volk Bahun. Slika 2: Zemljevid Rapalske meje 1 : 5000, list 43. Avtor: Vojno geografski inštitut iz Firenc, 1921–1926. Zemljevid hrani Zemljepisni muzej Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Slika 3: Avtor fotografije je Peter Mikša. Slika 4: Osebni arhiv Tomaža Pavšiča, ki ga hrani ZD Rapalska meja. Slike 5 a, b in c: Avtor fotografij je Peter Mikša. Slika 6: Avtor fotografije je Borut Šorli. Fotografijo hrani TD Žiri. Slika 7: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorica Manca Volk Bahun. Vir: Gabrič, Okupacijska uprava, 182, avtorica kartografije v viru je Mateja Rihtaršič; GURS; Žorž, Varovanje rapalske meje. Slika 8: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorji Manca Volk Bahun, Rok Ciglič in Matija Zorn. Vir: Žorž, Varovanje rapalske meje. Slika 9: Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 10: Avtor fotografije je Jakob Prešern. Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 11: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorji Manca Volk Bahun, Rok Ciglič in Matija Zorn. Slika 12: Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 13: Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 14: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 41, B, I, 4, 3, 1). Slika 15: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 44, C, VI, 25). Slika 16: Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 17: Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 18: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtor vsebine Matevž Šlabnik, avtor zemljevida Rok Ciglič. Slika 19: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 3, C-VI-3- -l-9, 01). Slika 20: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 3, C-VI-3- -l-11, 01). Slika 21: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 44, B, IV, b, 1). Slika 22: Fotografijo hrani ZAL Enota Škofja Loka (SI ZAL ŠKL, 0268, 77, II, C, 14). Slika 23: Fotografijo hrani Maja Vehar. Slika 24: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorica Manca Volk Bahun. Avtorja vsebine: Matevž Šlabnik in Maja Vehar. Slika 25: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorica Manca Volk Bahun. Avtorja vsebine Peter Mikša in Matija Zorn. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 105 5. 05. 2021 11:55:40 106 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik Slika 26: Avtor fotografije je Božidar Flajšman. Slika 27: Avtor fotografije je Božidar Flajšman. Slika 28: Avtor fotografije je Božidar Flajšman. Slika 29: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 30: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 31: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 32: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 33: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 34: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 35: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorji Peter Mikša, Manca Volk Bahun, Matija Zorn. Slika 36: Arhiv projekta Okupacijske meje, © Geografski inštitut Antona Melika, avtorji Peter Mikša, Manca Volk Bahun, Matija Zorn. Slika 37: Avtor fotografije je Jakob Prešern. Fotografijo hrani fototeka MNZS. Slika 38: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 39: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 40: Fotografija je zasebna last Janeza Cankarja. Slika 41: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 42: Avtor fotografije je Peter Mikša. Slika 43: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 44: Avtor fotografije je Peter Mikša. Slika 45: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 46: Avtorica fotografije je Maruša Nartnik. Slika 47: Fotografijo hrani Milan Košir. Slika 48: Fotografijo hrani Milan Košir. Slika 49: Avtor fotografije je Božidar Flajšman. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 106 5. 05. 2021 11:55:40 107 Summary: Occupation Borders between Idrija, Žiri and Polhograjski Dolomiti, 1941–1945 During World War II, Slovene territory was divided up among four occupying forces – Italy, Germany, Hungary and the Independent State of Croatia. In their respective territories, all of them practised a mild or severe denationalisation policy, which was reflected in the repression of culture in the Slovene language, the deportation of the population, the changing of place names and personal names, and in the physical destruction of the Slovene ethnic community. In addition to the denationalisation pressures experienced by the population, they were further affected by the occupation borders which demarcated individual occupation zones. Four border zones were created, namely between Italy and Germany, Italy and the Independent State of Croatia, Germany and the Independent State of Croatia, and between Germany and Hungary. In total, the occupation borders were over 660 km long; the longest one was the border between Italy and Germany. The latter ran along the Rapallo Border from the village of Spodnji Vrsnik onward, then at boundary marker No. 40 it branched off towards Ljubljana. Thus, a border triangle was created between Idrija, Žiri and Polhov Gradec around the so-called tripoint. Idrija was on the Italian side, while Žiri and Polhov Gradec were on the German side. The first two towns had already experienced the demarcation, i.e. the Rapallo Border, in the inter-war period, whereas the latter was new to being a border town. The border that ran through the area of the above-mentioned towns was difficult to cross during World War II. It was fortified with nets, barbed wire and landmines. It was guarded by German patrols; in the Polhov Gradec area they also used watchtowers for easier surveillance of the ter-rain. Throughout the area in question, strips of forest were cut down and buildings were demolished to provide a better view of the border area. The border could be crossed only at the guarded border crossings and with a permit, which caused many problems in the daily lives of the local population, many of whom owned land in both countries. Despite the difficulties in crossing the border, cross-border smuggling developed. Because of landmines, such illegal crossings resulted in quite a few casualties. The border remained dangerous even after the Italian occupation, the German occupation of Idrija, and the Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 107 5. 05. 2021 11:55:40 108 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik liberation of Žiri in autumn 1943, as most of the border infrastructure was left intact. It took a few years to thoroughly remove the infrastructure, while the former Rapallo Border remained in use until Zone B of Venezia Giulia was annexed to Yugoslavia. Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 108 5. 05. 2021 11:55:40 109 Kazalo osebnih imen A Č Ajlec, Kornelija 34–35, 38–40 Čadež, Nataša 50, 66 Arhar, Boris 66 Čeplak, Franci 44–46, 51, 54 Ascoli, Graziadio 7 Čulinović, Ferdo 9, 13 B D Balkovec, Bojan 38 Dante, Alighieri 8 Berčič, Karl 46 Demšar, Andrej 46 Bernik, Karel 52 Demšar, Ernest 50, 52 Besel, Rudolf 50 Demšar, Franc 53 Bitelli, Remo 7–8, 10–11 Demšar, Marija 53–54, 56 Bizjak, Matjaž 19, 26 Demšar, Vinko 46, 50 Bizjak, Tone 46 Di Bartolomeo , Michele 24 Blaznik, Breda 47 Dolenc, Štefka 64 Bleicken, Jochen 8 Dolinar, France Martin. 32, 46 Bogataj, Zdravko 65 Bonomi, Ivanoe 11 E Borak, Neven 63 Erznožnik, Janko 46, 50 Bradeško, Ludovika 73, 93 Eržen, Aleksander 66 Bradeško, Neža 93 Eržen, Marija 56, 60, 63 Breznik, Marija 46 F C Faber, Karl-Georg 9 Cankar, Franc 73–74 Ferenc, Tone 7, 11, 31, 34, 47–49, 60 Cankar, Jakob 73 Ferjančič, Miha 27 Cankar, Janez 6, 86, 92, 95 Filipič, Janez 50–51, 54–56, 66 Celar, Branko 36 Flajšman, Božidar 38 Ciglič, Rok 6, 31, 36 Cosenz, Enrico 9 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 109 5. 05. 2021 11:55:40 110 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik G K Gabrovec, Beno 46 Kacin-Wohinz, Milica 7–8, 10 Gantar, Anton 48–49 Karađorđević, Aleksander 22, 27 Gantar, Marija 55 Karađorđević, Pavel 22 Gantar, Tone 50 Karađorđević, Peter 27 Gašperič, Primož 31, 36 Kaufmann, Joe E. 18 Giolitti, Giovanni 11 Kavčič, Janez 25 Gobec, Albina 40 Kerec, Darja 38 Golc, Alojzija 93 Klanjšček, Zdravki 29 Govekar, Matevž 47 Knez, Lea 39 Govekar, Vinko 43, 46, 50–51, 53–54, Kokalj, Marija 52, 55 56, 61–62, 65 Košenina, Saša 46 Košir, Jože 54 H Košir, Matevž 6, 73–74, 84, 93 Habrnál, Miloš 18 Košir, Milan 6, 39, 73–75, 77, 79, Hederih, Jože 40 92–93, 95 Hitler, Adolf 29, 31, 33, 51 Košmelj-Beravs, Vida 27, 69 Hosner, Anton 40 Kovács, Attila 38 Hribernik, Edi 46 Kožuh, Ana 93 Hribernik, Ivan 80 Kranjc, Emil 40 Hribernik, Jakob 69 Krömer 80 I M Ivić, Štefka 40 Maček, Marjan 46 Malovrh, Stanislav 95 J Marković, Zvezdan 21–22, 27 Master, Marijan 53 Jan, Rado 51 Mikša, Branko 40 Jan, Janez 53–55 Mikša, Peter 6–7, 18, 30, 35–40, 71, Jankovič Potočnik, Aleksander 19, 22, 27 75, 77, 84, 89, 95 Jarc, Rok 13 Mlakar, Anton 56 Jereb, Igor 24 Mohorič, Franc 65 Jereb, Mirko 63, 68 Mohorič, Ivan 25, 50 Jereb, Saša 50 Mohorič, Janez 50 Jereb, Slavka 55 Molk, Frančiška 69 Jesenko, Marija 63 Mrlak, Stanko 49, 53 Jurga, Robert M. 18 Mrovlje, Janko 46, 55 Jurjavič, Petra 23–24 Muhovc, Jože 54–55 Justin, Ciril 46 Müller 80 Mussolini, Benito 34, 39 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 110 5. 05. 2021 11:55:40 Kazalo osebnih imen 111 N R Nabergoj, Tomaž 8 Repe, Božo 6, 29–32, 34–35, 37–40 Naglič, Miha 6, 9, 13, 16, 19, 23–25, Rink, Zdravko 56 27, 41–42, 52, 56 Rupnik, Leon 21–22 Naglič, Nace 50, 55 Rupnik, Tone 46, 51, 60 Naglič, Peter 51 Nartnik, Maruša 6, 39, 71, 74–75, S 79–80, 84, 89, 92, 95 Sancimino, Federico 24 Seljak, Franc 46 O Seljak, Ivan 45, 62 Oblak, Janez 46 Sforza, Carlo 10 Oblak, Vinko 27 Siter, Danijel 40 Stanonik, Jože 6, 27, 45–48, 50, P 55, 60–63, 65–66, 68 Pagon, Janez 51 Stojanović, Kosta 11 Pavšič, Tomaž 8, 17, 25, 27 Sušnik, Mohor 93 Pečelin, Vlasta 16, 26–27, 69 Svoljšak, Petra 9 Pečnik, Ivan 29, 41, 43–46, 50 Peklaj, Janez 93 Š Pelikan, Egon 10 Šlabnik, Matevž 6, 57 Petelin, Stanko 53, 57, 64 Štrukelj, Stane 46 Pirjevec, Jože 7–8, 11 Pišlar, Julijana 64 T Pivk, Aleksander 47 Tominc, Gašper 75 Pivk, Vencelj 46 Treven, Karel 57, 62–63, 69 Plestenjak, Jože 93 Treven, Pavla 65 Podobnik, Alojz 46 Trnovec, Jakob 93 Podobnik, Nejko 54 Troha, Nevenka 11 Poljanšek, Jakob 50 Trumbić, Ante 11 Poljanšek, Jože 50 Tušar, Maks 46 Porenta, Tita 49, 55–56 Tušek, Franc 46 Potočnik, Franc 50 Primožič, Ana 51 U Primožič, Anžo 51 Uiberreither, Siegfried 33 Primožič, Peter 57 Pustovrh, Jože 93 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 111 5. 05. 2021 11:55:40 112 Maja Vehar in Peter Mikša: Obmejni trikotnik VVehar, Janko 64 Vehar, Maja 6, 51, 56–57, 60, 63–64, 66, 68 Velikonja, Gabrijel 54 Velikonja, Marija 54 Vesnić, Milenko 11 Vidic, Filip 57 Volčjak, Viktor 62 Volk Bahun, Manca 6 von Kamphoevener, Kurt 36 Vončina, Jakob 42 Vrhovec, Matevž 93 W Wilson, Woodrow 8 Wrangel, Pyotr 27 Z Zajc, Alfonz 56 Zajc, Ivan 48, 50, 56 Zajc, Pavle 47, 55 Zibelnik, Ana 93 Ziller, Paolo 7 Zorn, Matija 6–7, 11, 18, 30–31, 35–40, 77, 95 Ž Žagar, Franc 93 Žakelj, Anton 66 Žakelj, Janez 65 Žakelj, Viki 50–51 Žorž, Grega 8–14, 16–19, 24 Obmejni_trikotnik_FINAL.indd 112 5. 05. 2021 11:55:40