Leto (Vol.) X.	AUGUST 3, 1918.	Štev. (No.) 16.
Mati.
ZGODOVINSKA POVEST.
Po Bolandenu priredil K. (Dalje.)
Skoraj štirinajst dni je že preteklo, od kar je prišla Bronislava li Kogojevim, kjer so jo Kogojeve hčere sprejele z velikim veseljem. V malo dnevih so se dekleta vzljubile kakor bi bile sestre. Bronislava je bila vedno otožna in žalostna. Toda hčerke Kogojove so jo skušale razvedriti, kjer in kadar so jo mogle.
Ve ste lahko vesele. Imate stariše, dom. vse! Jaz nimam nič."
"Potolaži se, dobra Bronislava, Bog bode tudi za tebe skrbel."
"Da, to je moje zadnje upanje. Bog mi bode pomagal. Vendar svojih dobrih sta-rišev ne morem pozabiti. Kako smo srečno živeli! Kako dobre stariše sem imela! Toda ta strašni njih konec! Kleti Nemec jih je pobil in mučil."
"Nc žaluj, dobra Bronislava! Bog živi nad nami, ki dobro plačuje, hudo kaznuje, natanko kakor si kdo zasluži. Pride čas, ko bode tudi oholi Nemec dobil svoje plačilo, katero si je zaslužil!"
"Toda kaj mi pomaga, ko pa nimam več starišev in ne doma, nič, nič! Sirota sem, navezana na usmiljenje drugih! Da, Bog, maščuj nad Nemci mojo krivico. Maščuj Ti, kri mojih dobrih starišev! Maščuj tu, grenke solze, katere mi je iztisnil kleti sovražnik naše domovine in našega naroda!"
Taki in enaki pogovori so bili na dnevnem redu pri Kogojovih od kar je bivala tam Bronislava.
Kogojevi so ji stregli, so jo tolažili, ker so jo radi imeli.
Kajtimar je bil skoraj vsaki dan redni gost. Vsako popoldne po šoli osedlal je svojega konja in porabil svoj prosti čas pri Kogojevih. Pater prefektu se to sicer ni ničkaj dopadlo. Vendar, ker je patron Kogej želel, da pride večkrat, mu ni branil.
"Ubogo dekle potrebuje tolažbe. Le pustite mladeniča, da pride k nam. Tako se pozabavajo, posmejajo in Bronislava bode lažji prebolela težko rano," je prosil Kogoj patra.
Kajtimar je v resnici tudi storil vse, da bi potolažil ubogega dekleta, kajti imel je silno veliko sočutje ž njo. Mislil si je, kako liudo bi bilo njemu, ko bi ga enaka usoda doletela. Prinašal ji je tudi raznih darov. Kolikor več pa je občeval ž njo, toliko bolj je spoznaval njen plemeniti in blagi značaj. Tako se je v malo dnevih razvilo navadno prvotno sočutje v veliko in globoko spoštovanje.
Rilo je v soboto popoldne, ko je zopet jezdil proti Kogojevi graščini. Že je bil zunaj Vrhnike na poti, ki je vodila v Logatec in proti graščini, ko sreča Žida kramarja. Ž njim je bil tudi tovariš sošolec, katerega je vzel seboj po naročilu patra prefekta. Žid je sedel ob poti in pregledoval svojo kramo.
"Kakor nalašč," pravi Kajtimar spremljevalcu. "Lepa priložnost, da kupim Bronislavi kak mali darček, da jo razveselim."
Vstavil je konja in skočil pred Žida.
"Kaj prodajaš, Žid?"
"Žid Machir ima vse, vse, česar si milostni gospod poželi?" odgovori žid in hiti odpirati svoje zavoje in zavitke. "Ali bi milostni gospod rad lepo verižico, ali prstan, ali kaj drugega? Imam vse, vse, kar milostni gospod želi!"
Mi imaš kak okrasek za dekleta?"
"Me, he! Milosrni gospod želi kupiti spominček svoji dragi. He'"ehc! Imam, imam krasne okraske! Tu na primer le]) zlat prstan, katerega bi kraljica velke Nemčije lahko nosila. Tu imam krasno drago ovratnico iz španskih biserov. Tu
imam krasno vsponko za lase . . . ."
Mladeniča sta gledala vse te stvari, pa se nista mogla zjediniti. Slednjič sta se zjedinila za ovratnico, iz biserov, da bi to bil najlepši dar za njo. Že je hotel plačati zahtevano svoto, ko pridrdra po cesti iz Ljubljane grajski voz in na vozi dve hčeri graščaka Kogoja in Bronislava.
"Kakor nalašč", pozdravil je Kajtimar dekleta, ko so se vstavile pred njim in vse poskakale z voza.
"Saj res. Ravno prav. Sedaj pa nam bode naš dobri Kajtimar gotovo kaj lepega kupil?"
"To le sem izbral za te dobra Bronislava!" pravi sramežljivo Kajtimar.
"O, kako si dober, Kajtimar. Toda, kaj hočejo meni taki okraski, ko mi pa srce krvavi."
"Pozabi, Bronislava! Obesi na vrat to ovratnico, bomo videli, ako ti pristoja!"
"Kaj bi se branila lepega daru?" pravita obe spremljevalki. "Ne misli na doni. Saj si sedaj naša. Pri nas boš ostala!" In obesili sta ovratnico Bronislavi.
"Kako lepo, milostna gospica! kako lepo! Sveta Estera v sv. pismu ni imela lepšega, ko je šla h kralji. Imam pa tudi krasno broško z začetnimi črkami. Kako je milostni gospici ime?" To je vprašal, da bi zagotovo izvedel njeno ime.
"Bronislava", je mesto nje odgovoril Kajtimar.
"B! B! Tu imam A. Tu je K. to je L. Ne! mi je prav žal! Ravno "H" pa nimam. Toda lahko dobim v kratkem. Ko pridem drugikrat mimo, kje pa vas lahko najdem? Ali stanujete tu v graščini?"
"Ni treba," odgovori mesto nje Kajtimar, "Bronislava, sprejmi to ovratnico. Kakor nalašč je za te. Jako lepo ti pristoja. Naj bode to spomin na me!"
"Da, spomin na tvojega rešitelja!"
Bronislava se je branila nekaj časa.
"Kajtimar, kako si dober. Rešil si me iz rok trgovca sužnjev in me osvobodil iz strašne sužnosti, in sedaj si tako dober. Naj te nebo blagoslovi za to tvojo usmiljenje do uboge sirote!"
Kajtimar je plačal Židu zahtevano svo-to in dekleta so sedle zopet na voz, oba mladeniča vsak na svojega konja in od-dirjali so proti graščini.
"Sveti Abraham, kako sem danes srečen," mencal je Žid Machir zadovoljno svoje roke. "Prodal sem veliko in našel sem Braunu njegov biser, ki bode tudi meni prinesel cel funt zlata. Ha, ha,ha!"
Dolgo je gledal za vozom, dokler ni izginil za ovinkom, ki je zakrival graščino Kogojevo. Potem je pa hitro spravil blago v svoje zavitke in naložil na konja.
"Sedaj pa hitro proti Ljubljani. Še danes zvečer moram dobiti Brauna, da mi da funt zlata, kakor sva se pogodila."
"Pripravi funt zlata. Tvoj biser sem našel," zaklical je Machir Braunu, ko sta se sešla v gostilni v Ljubljani.
"Da, če si res našel mojo Bronislavo, ne bom se branil. Danes je zadnji dan. Jutri dopoldne moram biti že na Igu in ako bi do tedaj ne izvedel, bilo bi prepozno."
"Zato ti pa jaz prinašam veselo novico. Toda predno ti jo povem, plačaj, kakor sva se pogodila, dva funta zlata."
"Oho. Od kdaj pa dva funta? Jaz vem samo za enega."
"Nikdar! Za dva sva se pogodila in za dva se bodeva menila."
"Brat Machir se šali!"
"Nič se ne šalim. Dogovorila sva se za dva in dva zahtevam. Pomisli, koliko po-
tov sem imel! Pomisli na moj trud, na zamudo časa. Imel sem veliko truda veliko težav!"
"Ali je v samostanu?"
"Oho. Braun je pameten. Machir še bolj! Ne boš me vjel. Lepo pripravi tu na mizo dva funta zlata in jaz ti povem kje je tvoj biser in ti daš meni težko zasluženo plačilo."
Braunu se je mudilo. Ugriznil se je jeze v ustnice in začel šteti denar. Naštel je funt zlata.
"Tu imaš! Za toliko sva se zmenila in toliko ti dam in nič več!"
"Dobro! Pa pusti. Jaz ti pa ne povem razun če mi daš, kar sem težko zaslužil."
"Hočeš, nočeš," naštel je še en funt. Preklinjal je Machira in Bistriške menihe in javkal nad hudobijo sveta.
"Tu imaš. Sedaj pa povej!"
"Ali jih je za dva funta? Da! — Tako je prav. Sedaj ti pa povem. Bronislava je v graščini Kogoja, patrona Bistre."
"Se mi je takoj zdelo! Ali si jo videl?"
"Videl, videl!" in Machir je pripovedoval, kako jih je srečal. Seveda je veliko nalagal, kako je stikal po okolici, v koliki nevarnosti je bil v Bistri, itd.
Dolgo v noč sta sedela Žida v gostilni. Vendar žid Braun je bil s svojimi hlapci že na vse zgodaj po koncu in prav zgodaj so odšli proti Igu, kajti za danes zvečer je bil določen napad na Bistro in na kraj, kjer je bila Bronislava.
(Dalje prih.)
Skupno pismo vseh treh amerikanskih kardinalov vsem ameriškim katolikom.
Tudi najvišji cerkveni dostojanstveniki so se oglasili. Jasno so zaklicali vsem katolikom Združenih držav in celega sveta, kje, na kateri strani je pravica, na kateri pa krivica, s kom mora držati danes vsak katoličan. — Tudi doma so pokazali. Skof Jeglič in ž njim vsa duhovščina cele Jugoslavije se je izjavila in zaklicala: krivica je na strani Avstrije in Nemčije. Njima gre pri tem strašnem prelivanju krvi samo za uničenje manjših, zlasti slovanskih narodov.
Pismo ameriških kardinalov se glasi:
Od onega trenotka, ko se je naša dežela odločila, da vstopi v to strašno svetovno vojsko, je katoliško ljudstvo Amerike navdušeno in s celim srcem sprejelo svoj del naloge in žrtev pri tej vojski in je ponudilo drage volje vse svoje imetje, da skupaj z drugimi Amerikanci hrani sveta načela pravičnosti in narodnih pravic.
Tega povdarjati mislimo, da nam ni treba. Cel svet ve in ceni vspešnost in važnost tega našega sodelovanja. Katoličani Amerike so v velikem številu v službi naroda na morju in na suhem, v za-kopih in v zraku. In dokler naša pravična stvar, za katero se borimo, ne bode zmagala, raslo bode naše navdušenje in naše sodelovanje.
Naš predsednik je jasno povedal vzvišena načela, za katera gre. To so načela, za srečo celega človeštva in so ne-
sebična. Mi se bojujemo za pravice vseh narodov in pri tem ne zahtevamo nobenega povračila za svoje žrtve, katere smo ali katere še bomo prinesli. To poviša naše namene in naše cilje na najvišjo stopinjo plemenitosti in nas povzdiguje nad podlost onih, katerim gre za sebično podjarmljenje drugih narodov in za nekrščansko sovraštvo med narodi.
Zaradi tega pa imamo lahko vsi trdno zaupanje na božjo previdnost in usmiljenje, da bode sprejel milostno naše žrtve, da bode vodil naše voditelje in dal zmag) našemu orožju.
Od vseh strani cele Amerike se dvigajo molitve src k Bogu. Cel narod je na svojih kolenih pred Kraljem kraljev. To je najgotovejše znamenje, da Amerika ne bode izgubila, temveč da bode vodila narode sveta k skupni zmagi nad nasilnostjo. Bog je naša pomoč, kakor je naše trdno upanje. In molitve naroda, ki se bojuje, ne za dobiček, temveč za dobro stvar, bodo gotovo uslišane.
Ako se bomo borili kakor junaki in pri tem molili kakor svetniki, premagala bode Amerika kmalu nasilnost z večjo silo in poželjivost po moči nad slabejšimi silami plementejših žrtev in vere.
V tem prepričanju poživljamo cel narod, obrnimo se k Bogu v goreči molitvi me 1 tem, ko se naši vojaki bore hrabro na-bojnem polju. Ko sedaj skušamo pora-
biti vsako materijalno silo, da bi pospešili zmago, porabimo tudi vso našo duhovno silo — molitev. Posebno pa molimo vsak dan trikrat, zjutraj, opoldne in zvečer do konca vojske "angeljevo češ-čenje" v namen, da bi Bog vodil naše narodne voditelje, dal zmago našemu orož-
ju, združil zopet vse narode v eno družino in blagoslovil naše junake.
Naj vsemogočni in večni Bog usliši molitve zjedinjenega celega našega naroda in naj nam da skoraj ljubega miru.
James Cardinal Gibbons, John Cardinal Farley William Card. O'Connell.
ZVESTA LJUBEZEN.
F. V. P.
SAK večer, ko je že davno odzvonilo "Ave Maria", je korakal u-pognjen starček, živili modrih in jasnih oči, proti vaškemu pokopališču v Dobležičah. Počasnih in umerjenih korakov je poiskal kotiček na skrajnem koncu, tik ob zidu mrtvaške njive. Pokleknil je ob beli liliji, ki je kakor slučajno rasla med bujno travo; toda o kakem grobu ni bilo nika-kega sledu. Njegova ustna so šepetala kratko molitev — potem je zopet vstal in odšel kakor je prišel, istih korakov in z istim izrazom na licih, proti svoji koči, ki je samevala ob malem vinogradu. Stari Jugov Jože je bil ta vsakovečerni obiskovalec vaškega pokopališča. Poleg koče je še lastoval malo njivico in košček gozdička. Večkrat sem želel od bliže izpoznati Jugovega Jožeta, toda no-benkrat se mi ni posrečilo. Nekega večera sem ga pa presenetil klečečega ob beli liliji.
"Jože", ga nagovorim, "koga imate tukaj pokopanega?" in stopil sem korak 11a-prej.
Prestrašeno se je starec dvignil in me nezaupno pogledal, ne da bi kaj odgovoril. Ko je pa videl, da ga ne vprašam iz radovednosti, temveč iz pravega sočutja, mi
je komaj slišno, kakor bi se sramoval, odgovoril: "Moja nevesta spi tukaj. — O grobu že davno ni več sledu, toda prostor je še tisti."
"Pač je že dolgo tukaj pokopana?" sem vprašal in snel klobuk z glave.
"Štirideset let je že preteklo," je odvrnil starec.
"I11 je niste še pozabili ?"
"Pozabil? Ne, pozabil je ne bom nikdar!" je zatrdil Jože, "kajti bila je preveč dobra in ljubezniva in je veliko morala trpeti — sploh ni mogoče povedati, kaj se vse pripeti v življenju."
Moja radovednost je bila še večja in spremljal sem starca do pokopališčnih vrat, kjer sem sedel 11a klop in ga povabil naj sede poleg mene. Mož je oči-vidno imel zaupanje do mene. Obrisal si je pot s čela in se vsedel na klop.
"Ce vas res zanima, vam bom pa povedal. Vem, da se mi boste smejali — toda nič slabega nisem storil."
"Kar povejte, Jože!" sem silil in pričel je pripovedovati:
"Tončka je bilo ime starejši Vračunov' hčerki v Prcborjih. Njen oče je slovel kot najpremožnejši mož v celi občini. Jaz sem takrat služil za hlapca pri sosedu Krofel-1111, ki mi je dajal trideset goldinarjev plače, eno obleko in dva para čevljev 11a leto. Poleg tega sem pa bil edini dedič Podgorske Mice, ki je imela to le koJi
in njivo, katero še sedaj imam. Tončka je bila stara takrat enaindvajset let in je bila deklica, kakor angelj. Če sem jo mimogrede kaj obgovoril, je vsakokrat zarudela, kakor mak in povesila oči, toda tako le malo po strani me je pa le vsakokrat pogledala. Tisto leto sva jaz in Tončkin oče, stari Vračun, peljala žito v mlin. Ko sva se vračala, nastala je velika nevihta. Voda je silovito naraščala in bila sva ravno na Lisičjem mostu. Jaz sem prišel srečno na drugi breg, kar slišim za seboj grozen tresk in klicanje na pomoč. Voda je podrla most ravno v o-nem trenutku, ko je bil Vračun na sredi mostu s svojim vozom. Videl sem, kako je vse skupaj odnesla voda. Ne da bi pomišljal, sem planil tja, kjer se je sosed boril z deročo vodo in z lastno smrtno nevarnostjo sem ga rešil na suho. Konje in voz je pa voda odnesla do Pro-kopčevega mlina. Konja sta bila oba mrtva in voz polomljen. Vračun mi je bil zelo hvaležen za rešitev in takrat sem se pa opogumil in sem ga vprašal, če mi da za ženo Tončko. Stari se je malo popraskal za ušesom, toda čez par dni je pa vendarle dal besedo pod pogojem, da moram imeti poprej svojo hišo. Hišo bom dobil po svoji teti, sem odgovoril in do takrat pa lahko počakam. Tako je bil on zadovoljen, jaz pa tudi. Vsak dan sem potem imel kak opravek pri sosedu, toda s Tončko nisem bil nikdar sam. Tončka mi je rekla, da rada čaka na mene, če treba tudi petdeset let, dokler ne dobim hišice in mi obljubila, da me bo rada imela in molila je vsak dan za mene. Tudi jaz sem vsak dan prosil Boga, da mi ohrani Tončko zdravo dolgo, dolgo let. —
Splošno je bilo mnjenje, da je Vračun bogat, ali pa vsaj dobrostoječ kmet. Toda temu ni bilo tako. Podal se je v veliko lesno kupčijo, kjer je mnogo denarja izgubil in tako so mu dolgovi zrasli čez glavo.
Bogati oskrbnik Podsredške graščine ga je tožil za dvanajst tisoč goldinarjev.
Kaj tedaj storiti? Denarja ni mogel Vračun nikjer dobiti, ker so mu dolgovi narasli nad njegovo imetje. Bil je še samo eden izhod. Oskrbnik se je namreč v Tončko zagledal in rekel je, če mu da Tončko za ženo, naj denar ostane tam kjer je in Vračun lahko ostane na svojem posestvu. Tončka pa oskrbnika ni marala in za njo so se pričeli tedaj težki dnevi. Stari je dekleta prosil in rotil, Tončka je pa jokala. Njen mlajši bratec in sestra sta se čudila, ker nista vedela kaj se v hiši godi, oskrbnik je pa čedalje huje pritiskal. Nekega večera pa sem bil zopet pri sosedu, kjer sem že od daleč slišal glasen jok. Zato si nisem upal stopiti v hišo. Pogledal sem pa skrivoma skozi okno. Tedaj sem videl, da je oče na kolenih klečal s povzdignjenimi rokami pred hčerjo in prosil: "Ljubi moj otrok, bodi usmiljen in pomagaj mi! Če ne vzameš oskrbnika — nas poženo z doma in te sramote ne prenesem. Zadela me bo kap. Otrok moj, veš kako sem te ljubil, veš, kako sem vedno skrbel za te! Tudi sam Bog ti nalaga dolžnost, da skrbiš za svojega starega ubogega očeta, ("e tega ne storiš, ne bo se ti na svetu dobro godilo! Tončka, če imaš iskrico ljubezni do svojega očeta, tedaj pomagaj mi!
Dekle je jokalo in trepetalo. — "Kaj pa Jože?" je vskliknila — "jaz sem vendar njemu obljubljena!"
"Tedaj imaš Jožeta rajši, kakor svojega očeta?" je rekel oče in Tončka je še glasneje jokala. —
Drugi dan sva bila s Tončko dolgo časa sama skupaj. Bilo je to prvič in tudi zadnjikrat. Toliko je ubožica jokala, da bi morala omečiti najtrši kamen. V obupu je večkrat vskliknila: "Moj Jože, jaz bom pogubljena! Četrta božja zapoved pravi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel na zemlji! Toda — moj Bog — jaz ne smem in — ne morem! Ne znan si pomagati, nikjer ne najdem izhoda! Nikdar ne bom imela več nikjer miru, če poženo očeta s posestva, — nikdar —! "Ton-
čka se mi je tako smilila, da bi dal vse, tudi svoje življenje za njo — če bi ji mogel pomagati. Kar naenkrat mi je prišlo nekaj na misel in ob njej sem se stresel po celem životu, kakor bi bil mrzličen. Ako bi dekleta ne imel rajši, kakor samega sebe, bi ne bil spravil besede iz ust. Nekaj časa sem jo zrl molče, potem sem pa izpregovoril: "Tončka, draga moja Tončka, poslušaj, kar ti povem! Mir tvoje duše in vesti ne sme biti uničen. Rajši sam nosim nesrečo in bolest v svojem srcu, raje umrjem, kakor bi pa tebe videl v dvomih in nesrečno. Tončka, rajši te imam, kakor pa samega sebe — zato si prosta. Srce mi sicer krvavi, toda radi tebe in tvojega srčnega pokoja, se ti odpovem. — Tvoje obljube te oprostim — pozabil te pa ne bom nikdar! Tudi ženil se ne bom — in ko kdaj prideva oba v nebesa, kjer ni ločitve — tedaj nama bo nebeški Oče že dovolil, da bova večno skupaj, in nobena sila naju več ne razdru-ži — kaj ne Tončka?" Deklica je še bolj jokala, toda iz lica ji je izginil strah. Več nisva tedaj govorila same žalosti in brit-kosti. Kmalu za tem je prišel njen oče in jaz sem se poslovil. Naslednjo nedeljo je bila pfvič oklicana z oskrbnikom. Meni se je zdelo, da mi je gospod na pri-žnici s tem oklicem trgal dušo iz prsi, toda še bolj me je bolelo, ker je Tončka toliko trpela.
V jutro pred poroko sem šel še enkrat k sosedu. V roki sem nosil nekaj v papir zavitega. Tončko so ravno oblačili v nevestino obleko in ko je prišla k vra-tam, sem se silno prestrašil. Z dolgo snežnobelo obleko, z belim vencem na glavi in dolgim pajčolanom mi je prišla naproti. Tako lepe še nisem nikdar videl. Bila jc kakor angelj, toda silno žalosten angel z objokanimi očmi. Imel sem pri sebi ves moj prihranjeni denar in sem ga stisnil Tončki v roko in rekel: "Tončka, to moraš vzeti od mene, drugače me žališ--; to je prvo in zadnje,
kar ti dam na tem svetu. Bodi srečna! Pozabil te pa ne bom nikdar!" — Tončka
mi je segla v roko in jo dolgo ni mogla izpustiti. "Bog ti plačaj!" je izpregovo-rila : "tudi jaz te ne bom nikdar pozabila — nikdar — in odpusti! T i si niti misliti ne moreš, kako mi je hudo," — in njena roka se je tresla v moji, kakor list trepetlji-ke.
Tedaj sem še le opazil, da je Tončka veliko večja mučenica, kakor pa jaz in v svoji snežnobeli obleki se mi je zdela kakor nedolžno jagnje, ki je ženejo v mesnico. Potem so se vsedli na vozove — fantje so ukali, — ženin se je smejal — nevesta je jokala in meni je pokalo srce. Šel sem za njimi — plakajoč, kakor uboga duša. Tam ob ovinku sem obstal in zrl sem dolgo za njimi, dokler mi ni izginil beli pajčolan iz pred oči. Šel sem potem domov in pokleknil sem v hlevu k svoji postelji in prosil Boga naj mojo drago Tončko varuje in jo vzame v nebesa — in tudi mene naj vzame v nebesa, kjer bova skupaj s Tončko na veke. "Rad se odpovem na zemlji svoji Tončki, samo, da mi jo nad zvezdami zopet vrneš."
Tako sem molil isti dan, ko sem Vraču-novo Tončko videl zadnjikrat. — Ne, ni res, videl sem jo potem še enkrat in to čez pol leta, ko je umrla. Takoj po svatbi je začela bolehati in smrt jo je rešila trpljenja. V oni noči, ko je umrla, sem ležal na svoji postelji. Zdelo se mi je, kakor bi mrzel veter zapihal v moj obraz. Vzbudil sem se. — Tončka je stala pred menoj v svoji poročni obleki — toda njen obraz jc bil bled in silno otožen. — "Tončka!" sem zaklical, toda že je izginila. Oskrbnik jo je dal pokopati na domačem pokopališču, kakor je sama želela in postavil je na njen grob kamenit spomenik, ki je sedaj tamle vzidan ob cerkveno steno. Tončkin pogreb ni bil za mene tako žalosten, kakor je bila njena poroka.
Moje pripovedovanje jc končano. No-benega dne od takrat ni bilo — že je od
tedaj štirideset let, da bi jo bil pozabil. Plačal sem za njo veliko svetih maš in vsakokrat se mi je zdela Tončka lepša, ko sem jo zrl v sanjah v tihih nočeh. Čim večkrat sem jo videl v sanjah — in še sedaj jo večkrat vidim — ni več žalostna, temveč smehljajoč je njen pogled. — Kaj ne, to je znamenje, da je že v nebesih? Sedaj pa čakam vsak dan, da pride Ton-
čka po me in da je že za mene v nebesih prostorček pripravila." —
Starec je omolknil in večkrat si je o-brisal solze z oči. Molče je vstal, podal mi roko in odkorakal je proti svoji hišici. Od takrat sem pa vedno s spoštovanjem zrl na Jugovega Jožeta, kadar je pozno po zvonjenju "Ave Maria", korakal na pokopališče.
VERSKI SOVRAŽNIKI.
P. B. S.
Naš ljubljeni slovenski narod je veren. To najdragocenejšo svetinjo je neoskrunjeno podedoval po svojih pradedih. Oni so mu ohranili sveto vero, braneč jo pred divjimi Turki. Ohranili so jo, ko se je pričel širiti krivi nauk odpadnika Martina Lutra pa naši dragi domovini. Čast in slava našim vernim in vrlim pradedom!
Toda, kar so oni tako zelo cenili, za kar so se oni tako nevstrašeno borili in kri prelivali — to — namreč edinozveli-čalno katoliško vero, so pa začeli v novejšem času strastno napadati mnogi njih nesrečni in nehvaležni potomci. Ze v domovini so pričeli takoimenovani svo-bodomiselci, v resnici so pa pravi zasu-žnjenjci, silno gonjo proti sveti veri. Koliko žalost so napravili oni posebno našemu apostolskemu škofu Antonu B. Jegliču. Sedanja vojna jih je pač v stari naši domovini izmodrila — ne pa še tu v svobodni Ameriki. Tu nadaljujejo svojo pogubonosno gonjo proti sv. veri in katoliški Cerkvi.
Njih časopisje je tako bogokletno, tako zagrizeno peklenskega sovraštva proti sveti veri, kakoršno bi zastonj iskali pri drugih narodih. Pa ne samo bogokletno, ampak tako gorostastno bedast > in neolikano, česar so sposobni samo naši "svobodomisleci" v Ameriki! Zato se množe njih pristaši cdinole po onih ro-
jakih, ki so jim podobni po svojem mišljenju in življenju. Noben slovenski rojak, nobena slovenska rojakinja se ne o-greva za nje, ako ni že sam ali sima pa-prej izgubila vere. Kajti vsi so bili v svoji mladosti v njej podučeni, vsi so vsaj v nežni mladosti po njej živeli. Prišli so pa v dotiko s takimi propalicami in krivimi preroki ali pa brali njih brezversko časopisje in tako so tudi oni njim enaki postali.
Torej ves slovenski narod je katoliški narod, pristna pšenica na njivi svete Cerkve, le pleve so odpadle.
Kdor izgubi vero, ta hitro postane sovražnik vere in sv. Cerkve. Žena modrijana Seneka je imela sužnjo Harpato, ki je oslepela. Ko je bila reva slepa je vedno tožila, da je v hiši tako temno. Enako ravnajo kristjani. Ako so oni izgubili vero in dušno oslepili, pa tožijo, da je katoliška Cerkev temna in mračna namesto, da 1 >i imenovali sami sebe temne mračnjake. V svoji slepoti pa 'jse imajo še za silno razsvetljene; saj pravijo, da so "pristaši svobodne misli", "prijatelji luči."
Da, to lepo kažejo v dejanju, ker ne puste v miru in svobodi drugih, ki niso njihovega prepričanja, ampak so verni katoličani. Ce se hočeš res po pravici imenovati in biti svobodomislec ali prostozidar ali odd felovec ali karkoli že,
imaš za to prosto voljo. Ali če hočeš svobodo, bodi pa vsaj toliko svobodoljuben, kakor si sam do sebe, tudi nasproti svojim rojakom. Tudi oni imajo ravnoisto svobodo glede vere kakor ti. Ako oni svoje vere tebi ne vsilujejo, ampak te puste v tvoji svobodi pri miru, jih pusti v miru tudi ti. Pač ni nič težkega zaganjati se v druge, k temu ti ni treba ne učenosti ne srčnosti. Kajne nekoliko lažje je čez vero in duhovne zabavljati kakor si pa pridobiti nazaj vero s trudom, naporom in premagovanjem in jo potem neustrašeno spoznavati ter po njej živeti.
Pa naš božji Zveličar, večna resnica, govori: Malopridno drevo rodi malopriden sad. Malopridno drevo ne more roditi dobrega sadu; zato trosiš svojo zmoto, svojo nevero povsod, kjer le moreš z besedo in peresom ; zato ne moreš drugih, ki niso tvojega prepričanja pustiti v miru.
Z zmoto, z nevero se pa takoj pobrati nestrpnost. Vsledtega so svobodomi-selci strašno nestrpni do katoličanov. To delajo zasebno, pa tudi skupno pri svojih shodih, ki jih prirejajo vsako leto. Navzlic temu pa vedno trde in se izdajajo ter proglašajo za zastopnike tolerance. Kolika sleparija in zlobnost se pač uganja z besedo toleranca!
Kako nevarni so svobodomisleci povsod za državni red so pokazali na svojem
shodu od 1. — 3. sept. 1912 v Monako-vem, ko so postavili revolucijo za svoj ideal z izjavo: Portugalska nam je pokazala pot, katero moramo tudi mi nastopiti. Na Portugalskem so namreč 1. 1910 razglasili svobodo, toda katoliško Cerkev zasužnjili. Tudi v Barceloni na Španskem so 1. 1909. svobodomiselci povzročili revolucijo, pri kateri je bilo do 40 samostanov in cerkva porušenih in glavni povzročitelj in voditelj te revolucije je bil zloglasni tiskar Ferrer, ki ga je dala vojaška oblast potem ustreliti. Ta človek je vso nesrečo povzročil s svojimi pro-tiverskimi spisi. In res svobodomiselni svet je strašno kričal češ, kakšno krivico je storilo vojaško sodišče, ker ga je po zasluženju dalo ustreliti.
Opat Sfrondati v Švici je rekel nekemu svobodomiselcu: Ali je Bog ali ni Boga. Ako ni Boga se ne izpostaviš nikaki nevarnosti z vero v Boga. Ako je pa Bog, potem se ti pa ne bo dobro godilo. Nek svobodomislec pa je takole govoril vernemu kristjanu: O ubog kristjan, kako boš goljufan, ako so nebesa le pravljica. Kristjani pa mu je odgovoril: O ubog brezverec, kako boš goljufan, ako pekel ni pravljica.
Dragi bralec, zmoli večkrat kak očenaš za naše slovenske brezverce. To bo pri-prineslo tebi in njim božji blagoslov.
vV<,	V\V»
^o^ ^o^
•W Iti* -W«*
Kupujte War Savings Stamps!
KAKRŠNO ŽIVLJENJE TAKA SMRT.
F. V. P.
Mrzel jesenski veter je neusmiljeno in neprijetno bril po ozki dolini. Ostanki porumenelega listja so odpadali z vej, ki so se otožno klanjale silovitemu pišu. Težki in rujavi oblaki so zastrli nebo in debele deževne kaplje so pregnale zadnje potnike s ceste v preproste delavske hišice. Nikjer na vasi ni bilo opaziti živega bitja. Povsod so bila zaprta vrata in okna; tako je izgledala vas, kakor bi ne bilo v njej več živega bitja. Od daleč se je začulo drdranje voza in kakor na povelje je radovedno gledalo polno obrazov , skozi mokre šipe proti cesti.
"Že gredo, že gredo 1" so si šepetali va-ščanje za zaprtimi okni. Radovednost, združena z globoko resnostjo, rekel bi žalostjo je zrcalila iz vseh obrazov.
In prišli so. Bili so zdravniki, uradniki sodnije in policisti. Pred najmanjšo hišico na koncu vasi so se vstavili. Burja ;<• žalostno z vso silo butala v mali dimnik in 11a raztrgani strehi je poiskala vse odprtine. Ob trohnela vrata so padale debele deževne kaplje, kakor, tudi 11a zakajena okna, da je tužno odmevalo. To je še povečevalo tužno sliko v temni sobici očem ravnokar vstopivših mož, ki so ob vratih, kar obstali. V zaduhli sobi je bilo staro in trhljeno pohištvo, razje-deno od črvov. Tam v kotu, — komaj je bilo razločiti — je ležal na umazanih cunjah mož petdesetih let, čigar nepremični in stekleni pogled je strmel brezizrazno v
strop. Skrivnostno je dirnil prišlece mrtvaški obraz, ki je bil vsled kuštravih las in dolgih črnih brk in brade še strašnejši. Strašna je bila tudi krvava rana na sencih, iz katere se je po malem izlivala črna kri.
* * *
Bil je nekdaj dober in priden vaščan, povsod iskani delavec in skrben družinski oče. Bil je v katoliški veri vzgojen, toda za ženo si je vzel drugoverko. Poročil se je z zagotovilom, da bo svoje o-troke vzgojil v katoliški veri. Njegova žena je bila zelo lahkomiselna, mrzlosrč-na ženska. Nikdar se ni brigala niti za o-bleko svojega moža, ki je hodil okrog raz-strgan in umazan. Ni ga prigovarjala k molitvi, kajti tudi sama ni nikdar molila in tako nista on in ne ona — leta in leta videla nobene cerkve znotraj. Za otroke se nista brigala in mati jih je pošiljala v brezversko šolo. Ni znano, ali je bil kes ali jeza nad osorno in neprijazno žensko vzrok temu, da se je udal pijači, ki ga je privedla na rob moraličnega prepada. Še včeraj se je ob priliki neke slavnosti v sosednji naselbini napil in je šel silno na-trkan k svojemu zetu, ki je bival v isti naselbini. Zet se je nad svojim pijanim tastom raztogotil in ga je v jezi vrgel čez prag. Pijanec se je zvrnil, kakor mrtev na tla. Usmiljeni ljudje so ga pobrali in ga prepeljali v njegovo kočo. Ko so ga hoteli zbuditi iz omotice in pijano-
sti — se ni več vzbudil. Pretresenje možganov in pa težka rana, ki jo je dobil pri padcu, mu je končalo grešno živlenje.
"Kakor tat po noči pride, tako bo tudi vas presenetila smrt v spanju po noči v vaših grehih."
Kako grozna smrt!
S težkimi grehi obložen, ne da bi mogel obuditi kesanja, je stopil pred vrata večnosti. Kakršno življenje, taka smrt! Kako strašen vzgled nam daje ta ubogi mož, ki je zapustil vero in se ustavljal božji milosti, morda samo z namenom, da se bo
spokoril na smrtni postelji. "V svojih grehih bodete umrli." Končano je. —
Sodnija je storila svoje in zabilježila dejstva. Mrliča so pokopali. Sosedje so ga molče spremili do groba. Duhovnik je govoril na grobu in svaril: "Kakršno življenje, taka smrt." Zet umrlega je bil prijet in obsojen. V vasici je pa bilo življenje, kakor prej. Koliko revščine in gorja bi bilo prihranjenega, ko bi se ljudje bali greha!
Dan plačila pride!
-o-
ALI JE BOG?
(Dalje.)
Kako je to, da se milijoni malih celic, iz katerih obstoji naše telo, tako čudovito mej seboj zlagajo? Kako one sestavljajo čudovito človeško okostje z njegovimi ne-številnimi pododelki? Ako vzamemo kos hrustanca in ga prerežemo črez sredo, vidimo neštevilne male rove voditi semintje kakor v črvivem lesu, ki ga je črv vsega ogledal. Ko bi kdo mislil, ti rovi so le slučajno tako zmedeni, bi se zelo motili. Vsak rov ima svoj poseben namen, svojo opravičenost. Ti rovi nSpoljneni z mozgom, dajejo kostem krepko moč, ki jo rabi človek. Oni so samo v kosteh, kjer in kolikor se pri normalnih razmerah potrebuje največ odporne sile. Te celice iz katerih je sestavljeno okostje so znale že pred tisoč leti za skrivnost, katero šele v 19 stoletju iznašli stavbeniki žičnih mostov, namreč skrivnost dati kolikor mogoče mali snovi kar največ možno silo, samo da so celice bolj natančno in gotovo preračunjene.
Odkod je nadalje to, da te celice tvorijo tisoče mišic, žil, živcev in kanalov? Kako natanko poznajo svoj zamotani in brezkončno razcepljeni tek? In to ne samo pri enem človeku ampak pri vseh ti-sočemih in miljonih, kolikor je namreč
posameznih ljudi. In to ne samo enkrat pri vsakem človeku, ampak pri vseh kajti naše telo izgublja neprenehoma količine svoje snovi. Po nauku naravoslovcev dobi naše telo v teku sedem do devet let popolnoma drugo snov, tako da se vsi delci snovi, ki so poprej tvorili naše telo, ločijo in novi na njih mesto nastopijo. Pa ti novi delci snovi razumejo ravnotako kot stari svoje delo in je ravnotako čudovito opravljajo kot njih predniki. Oni se spremene v prste, kosti, ustnice, nohte, živce, mišice, žile ali lase čisto po potrebi človeškega telesa. Kjer je treba kaj popraviti, bodisi v katerem koli organu, so takoj na mestu in kjer se ločijo stari delci zavzamejo novi njih mesto.
Ali delajo ti delci snovi vse to le slučajno? Potem daleko prekose naš razum.
Dosedaj smo govorili samo o človeku. Pa tudi drugje vidimo, kako ti mali delci izvršujejo svojo umetnost n. pr. pri živalih in rastlinah.
Kdor hoče od blizu opazovati te atome v njih čudovitem sestavu naj napravi sledeči poskus. Vsakdo pač pozna malega močerada, katere imajo v steklenih posodah v vodi. Ako mu odrežeš eno nogo in ga izpustiš nazaj vodo, ne bo dolgo, ko
mu odrezana noga vnovič pričenja rasti. Vse kost, krvne posodice, živci, mišice, kratko vse kar spada k nogi, se sestavi z atomi, katere donese kri v veliki množini in nastane noga kakoršna je bila poprej.
Vzemimo, da je bila odrezana živalici zadnja desna noga, se obnovi zopet zadnja desna noga.
Ako ponovimo poizkus in odrežemo sprednjo nogo ali zadnjo levo nogo, bo zopet zrasla sprednja oziroma zadnja leva noga.
Vse kosti iz katerih sestoji noga so naravno različne na levi in desni na sprednji in zadnji nogi.
Najmanjši vapneni delci iz katerih so se" stavljene kosti — da ne omenimo drugih delov — so se morali pri obeh slučajih različno sestaviti, ločiti so morali mej desno in levo, mej obliko in sestavo prednje in zadnje noge.
Ali so ti molekuli ali najmanjši vapneni delci, katere je privedla kri v pokveče-110 truplo, vedeli za razliko mej prednjo in zadnjo, mej desno in levo nogo? Ali so se posvetovali in potem po skupnem pre-vdarku izvršili določeni načrt?
Jeli zdaj razvidno, da so v naravi nerazumne stvari, ki se ravnajo po določenem namenu?
Ako toraj sklepamo iz tega da je kdo vselej na kakem določenem kraju ceste zadet po strelu, da mora biti tam kdo, ki vanj meri, ne bomo li ravnotako sklepali, ako vidimo da žene ne en, ampak tisoče in milijone molekulov obenem z absolutno gotovostjo in neprestano na svoj določen cilj! In to ne enkrat, ampak miljon in miljonkrat z isto gotovostjo.
III. Poglavje.
Še en zgled, ki pa je isti samo v drugi obliki v dokaz, da so nerazumne stvari na svetu ustvarjene za gotov namen.
Pred seboj imamo zbirko različnih pti-
(Dalje
čjih jajc. Oglejmo si jih kako so si mej seboj podobna; pri nekaterih celo ne moremo opaziti kake razlike. In kakšna so znotraj? Vzemimo od vsakega malo rumenjaka ali pa beljaka in naj to preišče kemik, ali bo našel kako razliko? Gotovo ne. Dajmo pa jajcem določeno stopinjo toplote. Glejte zdaj! Čez nekaj časa nastane življenje v njih. V ozkem prostoru jajca postane iz rumenjaka in beljaka umetno sestavljeno živo bitje. Beljak se izpremeni v mišice, peruti, noge, kljun, glavo, želodec, čreva, kratko v ptiča.
Pa kako različna je oblika! Kako različno je perje, kako različen značaj!
Ako je mladič ropne ptice je vse telo ustvarjeno posebno še kljun in kremplje tako, da ž njimi napada in požira živ plen.
Ako je mladič povodne ptice že išče, ko komaj izleze iz lupine, takoj vodo.
Nikdar se ne zgodi kaka pomota; nikdar ne pride iz jajca ropne ptice golobček ali pa iz jajca povodne ptice kokoš.
Vse se zgodi po določenem redu. In po tem enkrat določenem načrtu se tu iz vije iz jajca lastovica, tam ščinkovec, tu slavec in zopet tam sraka.
Ali je morda beljak ta red določil? Kako stalno in sigurno se izvršuje ta red namreč pri stvarjenju različnih ptičev! Ali pač ne zato, ker razumno bitje vodi ta red?
Nekateri ptiči imajo premehek kljun in ne morejo predreti lupine.
Pa kaj se zgodi? Malo pred spolnjenim valjenjem se naredi na mehkem kljunu trd izrastek, ki pa odpade kakor hitro je izpolnil svojo nalogo, da je predrl, jajčno lupino.
Ali ni to delo razuma? Pa odkod? Iz beljaka, iz katerega je nastal ptič? Ta beljak nima razuma, toraj ni od njega. Tu mora biti razumno bitje, razumna moč, kratko: Bog je, ki vodi stvari natanko po določenem redu in načrtu.
prili.)

Živel naš dijamantomašnik!
žrtve, na vse, kar je ta mož storil dobrega za nje.
Tja proti Ely pa kličemo tudi vse verske slovenske nasprotnike, ki toliko vedo povedati čez duhovnike, ki toliko sramote slovenskega duhovnika, ki slepe svoje uboge delavske sotrpine, da je duhovnik samo nesreča delavstva, da je samo "trot" človeške družbe, da duhovnik ne dela druzega kot izžema denar, pase svoj trebuh in se redi, da, tudi vi, slovenski rdeč-karji, poglejte tega častitljivega moža, glejte njegovo življenje, njegovo delovanje! Tu je naš protidokaz!
Da v resnici težko delavno življenje ima g. Monsignor za seboj. Ni počival, ni se pasel na žuljih drugih! Delal je, trpel je, nosil jc križ za svojim Gospodom po križevem potu duhovskcga življenja! Bil je zasramovan in zaničevan. Sramotili so ga po listih, kakor vsakega, kdor hoče delati nevstrašcno za svojega Roga
Toda č. g. dijamantomašnik, vse te težave vašega življenja so kakor dijamanti v kroni plačila, katero vam jc pripravil oni, čegar zvesti služabnik ste bili skozi dolgih 60 let.
Ave Maria ima dovolj uzroka se veseliti tega dogodka. Saj je imela od prvega svojega začetka do danes v osebi tega častitljivega gospoda svojega najboljšega prijatelja, pospeševalca in bodrilca. Zato preč. g. Monsignor, list Ave Maria se Vam klanja in srčno zahvaljuje za vse, kar ste storili za nas. Naj vam nebeška Mati Marija izprosi še več krepkih in zdravih dnij.
Živel naš diamantomašnik Rt. Rev. Monsignor Buh, upravitelj škofije Du-luth. Minn!
Naš častitljivi starček in velezaslužni misijonar Rt. Rev. Monsignor Jos. F. Buh, administrator škofije Duluth, prav kar slavi svoj dijamantni jubilej mašništva, t. j. 60 letnico od kar deljuje v vinogradu Gospodovem. Mi se veselimo tega dogodka in se pridružujemo vsem častilcem tega velikega moža in mu kličemo: Bog Vas živi, prečastiti gospod Monsignor! Bog
Rt. Rev. Monsignor Jos. F. Bun.
bodi vaša opora v tej častitljivi visoki starosti in naj Vas nam ohranjuje še do skrajne dobe človeškega življenja.
V resnici oči vseh vernih Slovencev cele Amerike so te dni obrnjene proti uličnemu mestu lily, kjer živi naš jubilant, Rt. Rev. Msgr. Bull in se s hvaležnostjo spominja na vse obilno delo, na vse
DOPISI.
Greaney Minn. Dne 11. junija t. 1. se je obhajala v naši cerkvi izvanredna slovesnost, kakoršne še naš kraj ni doživel. Obhajala sta namreč ta dan naša rojaka John in Marija Sodar svojo sreberno poroko ter sta pred oltarjem Gospodovim znova ponovila svoje z konske obljube. Ganljive obrede je izvršil Rev. Anton Leskovec slovenski župnik iz Eveletlia ob navzočnosti mnogoštevilnih zbranih vernikov ter je imel slovesnosti primeren govor, ki je globoko v srce segel slavljencema in navzočim. Srebrno poročenca sta izmed prvih naseljencev 11a Greaney in prav rada pripovedujeta, koliko truda je stalo, predno so si naši naseljenci izčistili zemljo in napravili polja. Mr. John Sodar je beneški Slovenec, Mrs. Sodar pa Stajerka iz znane Golobove rodovine. Njen brat Frank Golob stanuje na Hibing-u in je zelo priljubljen med rojaki. Mr. in Mrs. Sodar že bivata mnogo let v Ameriki in sta sklenila prvo zakonsko zvezo 11a Tovver-ju pred Rt. Rev. Msgr. Buh-om, zdaj častitljivim starosto slovenske duhovščine v Ameriki, ki bo obhajal dna 25. jul. svojo demantno mašo ali 60 letnico svoje mašniške službe.
Rodbina Sodar je zelo priljubljena med far-merji, a daleč poznata med našimi rojaki.
Ob srebernej poroki njima želimo vsi far-merji in z nami vred gotovo tudi vsi njuni prijatelji in znanci še mnogo srečnih let v zakonskem življenju, da, želimo njima dočakati še srečno zlato in demantno poroko. Mrs. Sodar je prijela neljuba bolezen, zato je tudi izostalo na domu slovesno obhajanje poroke a upamo, da se ji bode zdravje zopet povrnilo in bomo takrat bolj veseli na Sodarjevcm domu.	Rojak.
Eveleth, Minn. Tukajšno društvo "Krščanskih mater vrlo napreduje. Število članic se dan na dan povekšuje. Zdaj nas je že 186 v društvu. I'ri sejah vlada, od kar je prevzel .naš skrbni župnik in duhovni vodja Rev. A. Leskovic vodstvo, najlepši red. S pomočjo g. župnika prirejamo veselico za vesclico, ki nam donašajo lepe čiste dobičke, kateri se porabljajo za izplačilo dolga. Komaj pol leta je še le preteklo, a je od novega leta pa do zdaj že zopet $1800.00 dolga izplačanega in vse to s pomočjo veselic, ki jih prirejamo. Vsakega farana veseli lepi napredek pri cerkvi in vsi radi pripomorejo k veselicam in radi prispevajo za cerkev. Vsi nemiri in viharji prejšnjih let so zginili in vsi radi pomagajo cerkvi. Le eden možiček še včasih zakvaka, pa kaj more revček, ko je pa sam.
Drage sestre, zdaj je čas piknikov ali bi na pravile tudi me kak piknik pri kakem "lake" saj jih je mnogo v bližini. Naši možje bodo radi z nami poleteli, pa tudi drugi bi se radi
udeležili. Končno pozdravljam vse članice društev "Krščanskih mater" po širni Ameriki, najboljše pa svoje sosestre pri našem društvu in jim kličem: Le neustrašeno naprej!
Članica.
Pittsburgh, Pa. Dne 23. junija so šolski otroci tukajšnje farne šole vprizorili več lepih iger, posebno igra: "Marijin Otrok", katero so igrale deklice: Amelia Butala, Jennie Dek-lcva, Rosalia Golob, Anna Stampehar, Frances Svall, Catherine Poslušny, Margaret Adlešič, Anna Bevec, Mary Perko, Matilda Panian, Anna Balkovec, Anna Starašinič in Anna Su mič, nam priča, da ni resnica kar pišejo katoliški veri sovražni listi. Kedor je bil ta dan pri igri, se je lahko prepričal, koliko so vredne katoliške šole. Čast in zahvala našim č. šolskim sestram in Rev. J. C. Mertelnu z njih trudapolno delo, katero ni brez uspeha. Vsemogočni Bog naj jim poplača!
Tega dne se je dokazalo, kateri izmed u-čencev so bili najboljši. Ko so č. g. župnik podelili diplome, več dečkom in deklicam, tudi stariši so se počutili zadovoljne ko so videli svoje malčke na odru z gospodom župnikom kakor Cvetič, Enčimer, Adlešič, Stampehar, Satovšek itd.
Želeti je, da bi naši šolski otroci še večkrat kaj takega priredili, kajti vsi jih radi poslušamo.	lohn Golobič.
Cleveland, O. Cerkveni piknik župnije Sv. Lovrenca se je zelo dobro obnese!. Čistega prebitka ie ostalo $759.40 — katera svota se je priložila skladu za novo cerkev.
Zupljani Sv. Lovrenca se vedno postavijo! Dne 11. avgusta bodo pa praznovali farnega patrona. Ob tej priliki bo blagoslovljena tudi nova službena zastava "service Flag". Ce! vspored bo nekaj krasnega.
Thomas, W. Va. — Te dni je drugič letos obiskal našo naselbino urednik našega lista Rev. K. Zakrajšek, OFM. — Bil je tukaj že za velikonoč, toda bil je premalo časa. Pri tej priliki se je ustanovilo tudi novo katoliško društvo, ki se je priklopilo K. S. K. Jcdnoti. Pristopilo je prvi večer 17 udov in udinj. Društvo si je nadelo ime "Marija, Kraljica miru." Za vstanovitev društva sti se trudili zlasti Mrs. Jelene in Mrs. Baraga, obej blagi in navdušeni Slovenki, katerim čast. Tudi Mrs. Kotnik je privabila več žen. — V odbor so bili izvoljeni, predsednik Mr. Ivan Lahajnar, podpredsednica Mrs. Jelene, tajnik Mr. F. Kotnik, blagajnica, Mrs. Bulich. — Društvo bode imelo svoje redne mesečne seie vsako četrto nedeljo ob dveh popoldne v Bulichevi dvorani. — Mi to društvo prav iskreno pozdravljamo: Živeli zavedni rojaki in rojakinje.
Bog blagoslovi vaše novo društvo. Tako je prav! Katoliki, komur je še mar sveta vera. — samo v katoliška društva. Mi nismo proti brezverskim ali svobodomisljenim Jednotam, ne! Tudi te so dobre, toda dobre so samo za brezverce in verske odpadnike. Ako se pa katoličan pomeša med take jednote je pa ravno tako, ako se golobček izgubi med jastrebe. Brezverci proč od katoliške Jednote, katoličani proč od brezverskih. Vsak ptič v svoje gnezdo! — Zato katoličani po W. Va. na noge! Kaj se boste res dali ponižati za podrepni-ke raznih boljševiških rdečuhov. Kaj vas res ni med vami več toliko zavednih katoliških mož in žena, da bi vsaka naselbina ne dobila svojega katoliškega društva? Dodson. Davis, in Pierce, na noge! Možje in žene kje ste? Spite? Ne, čas je preresen za spanje! Poglejte na lep zgled Thomaskih rojakov! Če so ga tam dobili, zakaj bi ga še pri vas ne! Ste vi slabji? Ne! Samo poguma treba, pa bo šlo! Živel Thomas!
Rojakom v Thomasu, v Dodsonu, Davidsu in Pierce: Dragi rojaki! Naj prej naj izpolnujem svojo prijetno dolžnost, in se zahvalim rojakom v Thomasu za njih prijaznost v aprilu in sedaj zlasti družinam Kotnikovi, Jelenčovi, Lahajnarjevi, Korenčanovi, Baraga, Urba-sovi in vsem drugim za postrežbo in pomoč. Bog vam stokrat plačaj! Objcdnem častitam ljubljenemu Thomasu. da se jc prebudil iz spanja in si rešil svojo čast med slovenskimi naselbinami ter dobil svoje katoliško društvo pripojeno z našo materjo K. S. K. Jednoto! in se zahvalim vsem članom in članicam za njih udeležbo pri ustanovni seji. Živelo društvo "Marije Kraljice Miru!" —
Kakor sem omenil v cerkvi, tako ponavljam še enkrat danes iste besede tudi tukaj za celo dolino:
"Kako ste pred leti za vsako velikanoč pisali in skrbeli, da ste dobili duhovnika. Bil ie tu Rev. Jos. Tomšič, Rev. Luka Gladek, bil sem potem jaz, Rev. Anzelm Murn in Very Rev. Benigen Snoj. Toda zadnja leta ste začeli popolnoma opuščati. Če pride duhovnik sam od sebe, ie dobro, če ,ia ne pride, pa grehi malo počakajo. Tako vas p.ihaji od leta do leta manj k sv. Zakramentom. Do sedaj zadnja leta se vam je slov. duhovnik sam ponudil in prišel, predlanskim, dve leti ni bil nihče. Toda sedaj so druci časi. Sedaj treba, da se odločite sami. Kar kje kak slepar začne, naj bode še bolj neumno društvo, vse podpirate, vse ustanovite. Katoliške Jednote pa cela Cuberlandska dolina do sedai ni '.mcln. Dobro! Kakor hočete! Vera ni "farški" business, temveč jc business vsakega posameznika, jo business srca vakega izmed vas! — Slovenski duhovniki smo se pa tudi naveličali se us;l-ievati komu. Govorim vam, kakor ie rekel Elija Izraelcem: "Kako dolgo boste še krev-Ijali na obe nogi? Če ie Bog vaš gospod, držite se Njega, če pa Belial, pa Boga pustite". — Katoliško društvo, pripojeno K. S. K. Jedno-
ti, pri sedanji uredbi in pri sedanjem uzor-nem redu, je pa za vsako naselbino ognjišče verskega prepričanja, je obrambni zid za vero. Koliko dobrega stori, krasno urejevano "Glasilo," koliko pospešuje, da človek popolnoma ne podivja. Zato, če hočete, da bode slovenski duhovnik še kdaj prišel, — vzdramite se najprej sami, postavite se na noge sami, pokažite, da hočete vero, da hočete iti z duhovniki, ustanovite katol. društvo in ga priklo-pite k K. S. K. Jednoti. V Dodsonu so mi možje pred tremi leti obljubili, da bodo skrbeli za to, da dobe duhovnika vsako leto. Toda ni podlage, na kateri bi se to vršilo, manj ki kat. Jednote, ki po svojih pravilih, po svoji vstavi, zlasti pa po svojem duhovnem vodju skrbi za ohranjenje sv. vere med ameriškimi Slovenci. — Poznam vse te naselbine! Poznam vas, možje in žene in vem, da vas jc velika večina dobrih in poštenih in da vam šc vsem v srcu tli iskrica, katero vam je zanetila vaša mati — sv. veral Kako lepo je na Dodsonu, ko ravno vi Slovenci oskrbite dvorano in jo pripravite, kadarkoli jc pri vas sv. maša.
Zato se obračam na vas in vas poživljam: skušnja vas je naučila, da treba imeti neke vezi, ki vas veže z našo sv. vero in ki vas o-pominja na izpolnjevanje naših verskih dolžnosti in to je za nas ameriške Slovence samo — naša častitljiva mamica— K. S. K. Jednota. To ni razuzdana, slaba in nemarna mati, ki nravi svojemu otroku: "samo da mi daš denar! Živi pa kakor hočeš!" Ne. Ampak nas tako lepo opozarja: "dete, če skladaš te svoje :"uljv za težki slučaj svoje smrt', ne pozabi tudi nase. Posmrtnino bodo drugi vživali! Ne pozabi tudi za svojo posmrtnino, ne pozabi na svojo ubogo grešno dušo!" Pride velikonočni čas, kako nas priganja in prigaira dokler nas ne prižene k spovednici in k obhajilni mizi! In rojaki, vrjemite, marsikak rojak, ki jc ostal zvest do svoje starosti, do svoji smrti, o kako ii bode hvaležen! Slabo mater, ki je nemarna, ima rad otrok v neumnih letih, ko se strezni, spametuje jo pa preklinja. Materi, ki je bila vzrok, da je sin postal tat. razbojnik, je ta sin pod vislicami nos odgriznil, da se ie zroa-fčeval nad njo, ker ti i bila ž uiiin stroga. Vidiš enako z iednotami. Neumne in nore jednote so samo za neumna in nora leta. za neumne i'i nore ljudi. Resen človek, resna doba hoče tudi resno jednoto.
Zato, rojaki, na noge takoj! Če bi šc katera teh naselbin želela dobiti t-iko društvo, rad prihitim še enkrat letos vaše iyozde, da vam pri tem pomagam. Dvanajst oseb je trebi, di se društvo vstanovi! In če biste to storili, potem se hode vse poskrbelo za vas vsako leto. Ce pa ne, če »a vam samim ni nič več za vero in nočete niti najmanjše stvari storiti v njeno obrambo in v nično ohranenje med vami. potem je pa tudi vsik slov. duhovnik nesnameten, a''o vas še kdaj obišče za veliko noč. — Se enkrat pa — Živio Thomas)
Rev. K. Zakrajšek.