252                                                                        Književnost.
v situacijo in da dobi priliko poseči v dušo po nov pojav, po nova čustva. Zato pa lahko napiše veliko, a razmeroma malo pove. Sempatje skače prenaglo iz dejanja na dejanje. Tudi logike nima vedno v čislih. Potem pa — neka čudna tragika se vleče po vseh njegovih spisih. Zakaj toliko tragike in vrh tega še toliko neutemljene? Splošna hiba Meškova je tudi ta, da se premalo ozira na glavni moment pri umetnosti, ki je ta, da nas umetnost povzdiguj, blaži, tolaži. Večina letošnjih povestij ni ustvarjenih po tem merilu. Nehote smo pobiti, ko preberemo n. pr. „ Vojaka Ivana", „V koroških gorah", ^zgubljeno življenje". Zdi se, da Meško dela prehitro. Posebne pisateljske darove ima; v duši mu vre in kipi, in iz dna duše mu prikipi na dan prosto in neprisiljeno. To je velika vrlina Meškova. Vendar naj bi dal izrazom svoje duše vselej tudi umerjeno obliko, naj bi stvarjal po vodilni ideji, celotno. Talentov, kakor je Meško, nam manjka; škoda bi bilo, če bi se ne izobrazil in izolikal na vse strani. Pisatelj je še mlad, čas ima še, lahko se izobrazi —, a ne prezira naj dobrega sveta.
V drugem delu knjige je vse hvalevredna živa in zanimiva slika, v kateri dr. Murko opisuje Va-troslava Oblaka življenje in delovanje. Pa tudi vsebina je jedrnata, in marsikdo bo šele, ko bo prebral spis do konca, izprevidel do dna, kaj vse smo izgubili Slovenci z Oblakom. Koliko bi bil še storil mladi učenjak, da ga ni pokosila smrt v najlepših letih! A žalovati ne pomaga. Hvaležni bodimo za to, kar imamo po Oblaku, — in tega ni malo kakor kaže 142 točk, v katerih so navedeni njegovi spisi po Letopisu Slov. Matice in po raznih časopisih. ______                           R.
IX. Letopis slovenskih fosojilnic sa l. 1898. Sestavil Franjo J o š t, tajnik in nadzornik „Zveze slov. posojilnic" v Celju. Celje 1899. Izdala in založila „Zveza slov. posojilnic" v Celju. 4°. Str. 82. — Lep ,dokument' o narodnem našem gospodarstvu! Slovenec se giblje tudi na gospodarskem polju, hoče si pomagati, hoče se osvoboditi. V naše leposlovno glasilo ne sodijo podrobnosti, a umnemu opazovavcu so dragocene. »Prepričani smo", veli predgovor, „da smo s svojim delom, katero nam provzroča od leta do leta mnogo gmotnih žrtev, na tem pri nas šele na pol obdelanem polju tudi nekaj koristili in želimo, da bi v tej, s časom še pa v večjej meri zamogli širiti ugled naših denarnih zavodov tudi v bodoče." V „Letopis" so sprejete le one posojilnice, katere so člani „Zveze", kar je lahko umevno. Bog daj, da bi se zlasti naša lepa slovenska Štajerska okrepila narodno in gmotno in tako izvojevala častno in uspešno kruti boj za svoj obstanek! Letopisu pa bodi častno mesto med našimi narodnimi deli!                                            L,
Žarki in snežinke. Etbin Kristan. 8°. — To je zbirka poezij,  katere  so   doslej   izšli  trije
snopiči. Resnične, prave poezije v tej zbirki nismo mnogo našli Jedna j edina pesmica v 1. snopiču „Po noči" je nekaj pesniška, vse druge so večinoma same prazne besede brez duha in čuta. Celo abotno pa je, da se pesnik vnema za panteizem, ga določno izpoveda in hoče zanj delati propagando. Pesnika opozarjamo le na jeden nezmisel panteiške blodnje. Panteizem trdi, da se je ves svet razvil po neki evoluciji, da so torej iz mrtvih atomov nastala živa bitja, ali recimo konkretno, da je iz same materije nastal človek. Ker je pa to po dosedanjem izkustvu nemogoče, mora panteizem trditi, da je človek od vekomaj na svetu. A temu zopet nasprotuje veda in pa pamet, po kateri je nemogoče, da bi bil človek od vekomaj na svetu, ker je bila zemlja izkraja ognjena krogla, kakor je solnce še dandanes. Obžalujemo, daje gosp. Kristan pobral to staro, že tolikokrat oglodano in tolikokrat zavrženo kost in jo zopet gloda in celo v poeziji.
J. Šanda.
Srbska književnost.
Tu podajemo nekaj malega iz srbskega slovstva.
Postanak i rasvitak srbske cerkveno-narodne avtonomije. Istorično razsvtlio Protojerej Dimitrije Ruvarac. U Srem. Karlovcima. Srbska Manastirska štamparija. 1899. Str. 286. Cena 1 K 60 h.
—  Ta knjiga ima podatke, kažoče, kako se je razvijala srbska cerkveno-narodna avtonomija, in podaje potrebna pojasnila.
Plitvička jesera i njihova okolina. Napisao K. D. M. Sa 66 slika i 2 karti. Nagradila „Matica Srbska" iz zadušbine Jovana Nake V. S. Miklu-škog. U Zagrebu. Stampano u srbskoj štampariji 1899- Cena 3 K — Z veliko radostjo so Srbi pozdravili to delo. Plitvička jezera imajo izredno pri-rodno krasoto. V predgovoru pravi pisatelj: „Da bi ispalo delo što zanimljivije i podučljivije, ispre-pleten je opis narodnim pričanjima, uvrstio sam nekoliko narodnih pjesama, a dodao i slika mnogo više nego što sam u prvi mah i pomišljao. Ni-jesam žalio ni na čemu, samo da bi mi se kako izpunila napočetku spomenuta želja, koja je ujedno i želja sviju Srba oko Plitvičkih jezera. Pa onda če, ako Bog da, samo od sebe doči, da če se s vremenom bjelasati tamo i letnjikovci imucnijih Srba."
Bogdan Krajišnik: Krajiškinje. Pjesme, knjiga druga. Zagreb. Štampa srbske štamparije. 1899.
—   Pisatelj ni dobro vsega pogodil; posebno glede rime ne moremo biti zadovoljni.
Matica srbska je izdala za leto 1899. te-le knjige: „Letopis." V tej knjigi se nadaljuje 1. dr. Teodora Mandiča „Uspomene iz našeg crkveno - narodnog života II. Od 1861.— 1867. 2. Ifigenija u Tavridu, drama u 5 dejanjih, nap. Goethe, prev. Zmajova (prvi čin),   3. O Vicentiju Jovanoviču.   Dodatki  za