------   22   -—
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Zagreba K. Z. 7. jan. — Naše mesto je obetala še pred desetimi leti biti središče ju^oslovanskeg^a slovstva, al čedalje bolj se zopet razteka, kar se je bilo sčasoma steklo od mnozih strani tukaj. Zdi se mi nas Za^eb g-njezdo sokolov, kteri le tako dolgo v g:njezdu ostanejo, dokler jih stari hranijo. Tako nam je tudi letos sivi sokol „Neven" zavolj pomanjkanja hrane in njegovanja tje na morske obale izferfetal! Zares težka rana za nas tukaj v Zagrebu! Al zakaj smo lastno dete mačehovali!
Prednost vendar, ktero ima Zagreb pred drugimi jugoslovanskimi mesti, je tukajšno narodno kazališče (gledišče), in vsaki, kteri kazališčne naše zadeve pozna, mora radosten priznati, da se je dramatična Vila v njem tako udomačila in ojačila, da se nam menda ni treba bati, da bi nam tudi ta sivi sokol pobegnil. Saj ima mnogo iskrenih gojiteljev,   kteri   so pripravni,  ji  vse  za voljo  učiniti,   in
tudi občinstvo jo čedalje bolj podpira. Posebno pa gre v teh zadevah   gospodu   Freudenreihu   največja   zasluga   in hvala,   ker on je ureditelj,   in  če  reči  smem,   uzderžatelj njegov.   Kakor nas je lani razveselil s svojimi „Graničari^^, nam je že letos  za novoletnico drugo igro napisal.   „Crna kraljica" se je snoči ob nazočnosti  svitlega   bana   v korist autora igrala.    Gledišče je bilo polno,  da  se je vse terlo, in  na   obrazu   se je  bralo vsakemu,  da  komaj   pričakuje nove igre. Igra je razkrojena v tri razdele. ^1. „Prokletstvo na Medvedjem gradu'', 2. Tri za groš, 3. Cašo vode.   Ob-sežek je tale: Udova ogerskega kralja in nemško-rimskega čara Šišmana, celjska Barbara, zavolj razujzdanosti svoje nazvana Mesalina druga, je živela svoje zadnje dni v Medvedjem gradu blizo Zagreba.    Čeravno je bila že poštama, vendar ni jenjala od svnjpga   nesramnega   življenja.    Sluge svoje je pošiljala na robovanje  lupežovanja,  in   vsakojake zločinstva je počenjala v okolici.    Ogerski kralj jo svari po banu   horvatskem   Tolovacu,   naj   jenja,   naj   se   poboljša, drugač bode napel druge strune.    Ban  dostojno  resi  svojo nalogo ,   al  vse je bilo zastonj.   Kar  se je  naučila mlada Barica, je znala stara Barbara.  Narod jo je le pod imenom „c r n e   kraljice''   poznal  in tako  imenoval,   ker je ko udova se v černo oblačila;  še današnji  dan  si pripoveduje narod v Medvedogradski okolici mnogo  od strahovite „crne kraljice."   Edenkrat se  na lovu pripeti,   da devojka,   ktere očeta je grofica v ječo vergla, pred njo stopi in jo moli za rešitev   svojega  nedolžnega   očeta.    Al  zastonj   si  devojka prostakinja lase čupa,   zastonj pred grofico na kolenih leži, zastonj  roke  milo  proti nji steguje, — vse zastonj !   Gro-finje kamenito serce  se  ne  da  sprositi.   V svesti visokega svojega plemstva meni še celo, da jo je prostakinja s prošnjo svojo razžalila, toraj zapove hlapcem svojim,   devojko v razdvojenji  ji spred  oči spraviti.   V tem   najslovesnišem trenutku se zabliska, strela udari in zagromi, — o tem pa duh sagraditelja Medvedjega grada kakor gliva naenkrat iz tal zraste. „iVa kolenal" grofici Barbari zaukaže, ji očita njene pregrehe, krivice in razujzdanosti in ji kaže, koliko nedolžnih jo toži pred prestolom božjim in osvete tirja.   Zadnjič ji za kazen naloži,   da tako   dolgo mora   na   svetu   živeti, dokler ne  najde  device,   ktera  se  bo iz ljubezni  do  nje usmertila.   To je zapopadek 1. razdela.   2. in 3. del igrata 400 let pozneje, in naenkrat vidimo sadanje življenje, kakor se je na priliko v tridesetih in četirdesetih letih v Zagrebu živelo.  Razpletanje se  začne.    Grofinja  si izvoli za žertvo svojega rešenja hčer prostega barantača, kteri je po ulicah žveplenice in  druge malenkosti  „t r i za groš"  prodajal. Ona postane  njih  dobrodelnica   i. t. d.,   si pridobi ljubezen in hvaležnost teh siromašnih ljudi, tako da je v 3. razdelu barantačeva  hči   ostrupeno  čašo (kozarc)   izpila,  ktero   si je grofica za se na videz pripravila.  Konec je posebno zato prav dober,   ker  deklica ne   umerje,   in  samo  njena volja zadostuje za rešitev grofinje,   ktera zgine z duhom,   ki se zopet prikaže v meglah.
Kakor v „Graničarih" je tudi v „crni kraljici" pisatelj poleg resnega mnogo šaljivega vpletel, al vendar ne na tako sterm način kakor v pervi igri; čuti poslušavcov se ne razpenjajo tako jako, in vendar se mi dozdeva, da se organizem v „crni kraljici" lepše, bolj po gladko zapleta in raznlftta kaknr v ,,Graničarih." Nadjati se je, da bode tudi ta njegova igra tiskana po drugih krajih .Jugoslovanskega se udomačila.
Iz Kapeljske fare poleg Radgone na Štajerskem 13. jan. Ob —. Oznanim vam nekaj strašnega, kar se je te dni zgodilo v tukajsni fari; naj bi „Novice" razglasile za podučenje vsem, soscbno pa mladini: Pervo nedeljo po sv. treh kraljih po poldensni božji službi gre z nekimi to-varšicami Polona C., zala hči nekega kovača iz R.... c, 24 let stara, ne daleč od farne cerkve v kerčmo, kjer so ravno godci bili. Veselo raja tam, in ne pomisli, da smert že koso brusi  za-njo,  — dalje v noč dobre  volje  ostane,
akoravno dva iz tiste vasi, eden hlapec, drugi pa neoženjen sosedov sin, mlado Polono domu nagovarjata; al ona se boji, bodi s tem ali unim neoženjenim mladenčem sama v temni noči domu iti. Okoli devete ure zvečer začne vendar misliti na dom, zato poprosi oženj enega 30 let starega moža Jakoba K...., kteri ima mlado ženo in je oče dveh malih otročičev, misleča, da bo čuvar njenega življenja in nedolžnosti; al joj, na zgrabljivega volka se nameri! On pelja mlado Polono okoli devete ure iz oštarije domii, pa po poti se prederzne jo na grozno gerdo delo napeljavati; serčna devica se močno brani njegovim priliznjenim besedam; ko pa zapeljivec čedalje več in več v njo sili, si uboga sirota ne ve in ne more pomagati, kakor da začne se groziti nad njim in mu žugati, da vse njegovo nesramno početje bo drugi dan gospodu župniku in njegovi zakonski tovaršici odkrila. Nečiste sladnosti vneti zapeljivec jo hoče v ostuden greh vkljub vsi zoperstavi posiliti. Po serčni branbi razto-goten, jo zgrabi kakor nedolžno ovco za lase, jo verze na tla, vzame noš iz žepa, ter ga ji na več straneh potisne v vrat; močna deklica se brani in brani, kri ji iz globokih ran curkoma teče, zadnjič vse žile napne, ter se zapeljivcu iz peklenskih krempljev izdere, in hoče domu bežati, — al po kakih dvesto stopinjah obnemore, se zgrudi in umerje; — v pondeljk okoli petih zjutraj so mertvo in terdo našli. — Grozovitni hudodelnik gre po doveršenem peklenskem delu k potoku si kervave roke in suknjo prat, pride domu, ovadi svoji mladi ženi, kar je storil; huda vest se mu zdrami, ter mu ne da več miru ne pokoja. Ko dan napoči, hoče sam iti k gosposki in se zatožit, pa sosedje ga hitro zve-žejo in varujejo, da si ne bi bil kaj zalega storil. Med drugimi ljudmi, kteri so vreli ga gledat, pride tudi stari oče nesrečne hčere, ter mu žalostno reče: „Zakaj si jo umoril; saj bi ti bila sama rada dala vse denarje^ ko bi ji bil le življenje pustil?" — hudodelnik odgovori: ,.jaz nisem hotel ne krajcarja, temoč to, česa ne bi ziniti smel." — Da ji res ni hotel vzeti dnarjev, priča to, da so pri umorjeni deklini neke rajnške našli, in da tudi več dnarjev tistikrat pri sebi ni imela. — V sredo pred poldnom smo nesrečno pa  nedolžno Polono pokopali;  belo oblečene in z
zelenim   rožmarinom  ovenčane  tovaršice  iz R......so jo
nesle na pokopališče;  mnogo solz  se je tam za-njo prelilo.
Iz Tersta.   Naš svetli škof se  bojo 26.   dan t. m. v Ri m podali.
v
Iz Ljubljane. Ze enkrat se je govorilo, da misli sila bogati grof A r k o iz Parskega g r a j š č i n o b 1 e j s ko in baron Cojzove in pa Ruardove fužine na Gorenskem kupiti. Ni davnej, kar je bil neki grofov poročnik iz Parskega v Bledu, ki je ogledoval gojzde blejske grajščine, in zato se spet govori, da bi utegnil grof Ar k o grajščino blejsko in fužine gorenskc kupiti. Gosp. grofa, ki je nek v žlahti s kraljevo parsko rodovino, cenijo za več milijonov bogatega moža.
Iz Ljubljane. V saboto večer 16 minut po 7. uri je prišlo po železnici truplo rajncega maršala Radeckita. Velika množica ljudi vsih stanov ga je pričakovala že dolgo pred in s tihim žalostnim obrazom ga je spremil slednji, ko je čez 6 minut hlapon zažvižgal za daljno vožnjo. Nju ekscelencii, gg, deželni poglavar in prečastitljivi ljubljanski škof, mestna gosposka in vojaški zapovedniki so prišli, rajn-cemu gospodu, kteri je bil počasten Ijubljansk mestnjan poslednjo čast skazat. V pondeljek ob 10. uri je bila v stolni cerkvi černa maša z bilami za ranjcega maršala, pri kteri so se C. kr. poglavarstveni in drugi uredniki, mestna gosposka in velika množica ljudstva, dalje vojaški zapovedniki in oficirji zbrali in s pobožnim sercom za zveličanje umer-lega junaka molili. Vojaki so zvunej pred cerkvijo v paradi stali in po končani službi božji trikrat vstrelili.
t                                                                                                           ¦ -  ¦   ".......¦ ..I—
— 23 —