Književnost. Dijaški koledar za 1892. 1. Izdalainzaložila »Narodna Tiskarna«. Cena 80 kr., po pošti 10 kr. več. To je v nas Slovencih neka novost. Poleg navadne koledarske vsebine ima še na čelu sliko Miklošičevo s kratkim životopisom tega učenjaka. Tudi opis blagotvornega delovanja sv. bratov Cirila in Metoda se mu lepo poda. Umestno je tudi, da so navedene vse razliune šole naše širne države, ker doslej često niti roditelji niti dijaki niso vedeli kam se dejati, ako je bilo treba po končani srednji šoli izven bogoslovja študije nadaljevati. Vender dveh šol, kateri sta tu našteti, ni več. Žensko učiteljišče v Celovci je prenehalo že pred desetimi leti, še popreje je pa zaspala »Deželna gozdarska šola v Šneperku«. Jezik vseh spisov je izboren. Nadalje se v njem nahaja vse, česar treba vedeti dijaku in mnogo praznega prostora za beležke. Ako se bode te vrste koledar udomaeil, tako bi bilo za dijake koristneje, da bi se koledarski podatki protestantov in grkov nadomestili rajši s podatki iz obee svetovne in avstrijske zgodovine, kakor tudi z letnicaini znamenitih iznajdeb z imeni njiliovih izumiteljev. V obče pa se koledar sam dobro priporoča. J. T. Srce. Spisal E. de Amicis, preložila I. Miklavčič. Založil J. Giontini v Ljubljani. Tudi IV. zvezek ima mnogo lepe vsebine; najlepša pripovedka je pa brez dvoma »Od Apenin do And«. Vender ga pri nas ni uoitelja, kateri bi dal učencem za inesečno domačo nalogo pisati 38 tiskanib stranij dolgo povest, kakor se baje godi na Laškein. Sklepaje oceno vseh štirih zvezkov, rafli priznamo, da so te pripovedke kakor ustvarjene za blaženje srca. A ker se je nadejati, da bode to delo doživelo drugi natis, takrat bi bilo dobro, da bi se isto prikrojilo še bolje našim razmeram. Nekaj se izpusti. nekaj prideni! Tako n. pr. pri nas ni te-le navade: »Zdajci stopi v sobo sluga in naznani, da je šola končana«. Izpusti se tudi vse, kar kaže prevročo laško kri, sploh vse, kar je zoper dobro šolsko disciplino po naših nazorih, kajti kaj slabega se takoj rado posnema. sicer bodo naši učenci mislili, da smo le slovenski učitelji tako sitni, med tem ko drugod ni tako strogo prepovedano šepetanje, igranje in še druge burke med naukorn. A prideni se, da pri nas pred šolo in po šoli moliino, da imamo te in te verske va.je. Janko, junak »Srca«, je imel blagega očeta in skrbno raater, katera sta ga vodila po vseh zavodih, celo v kovačnico, samo v cerkev v dolzih desetih mesecih niti jedenkrat ne. To se bode našim učencem vender čudno zdelo. Kar se jezika tiče, je isti v obče lep in gladek, vender se popravi to-le: Glagola obljubiti se = pnkupiti se — pri nas v tem pomenu nikjer ne rabijo. Zato našim ušesom ne prija stavek: »Ko se nam je otrok tako obljubil«. Pač pa nam navedeni glagol služi v tera - le pomenu: »Ako vprašate ženo , zakaj roma na Brezje, vam bode odgovorila: Zato, ker sem se bila obljubila v hudi bolezni k Mariji-Pomagaj«. Tudi se nič kaj lepo ne glasi: »To je mati sinii zelenjadaričinega«. Ali bi ne bilo lepše: To je sin matere, prodajalke zelenjadi«, ali pa: »To je sin matere, katera prodaja zelenjad«. Sicer pa lnoramo knjigo toplo priporočati. J. T.