RAZSTAVA »REŠETARJI S CRVENEGA KRSTA – STOLETJE OBSTOJA V BEOGRADU« V ponedeljek, 14.10.2019, je v Manakovi kuci v Beogradu poteka-la otvoritev razstave pod imenom “Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu”. To tako pomembno razstavo sta Etnograf-ski muzej v Beogradu in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo Sava organizirala ob stoletnici osnovanja si­tarske delavnice družine Cvar-Debe­ljak v Beogradu. Razstavo je svecano otvoril g. Dejan Židan, predsednik Državnega Zbora R. Slovenije, pri­sostvovali pa so tudi drugi visoki in cenjeni gosti iz Slovenije, ga. Olga Belec, državna sekretarka pri Uradu R. Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, g. dr. Zvone Žigon, vodja sektorja pri Uradu R. Slovenije, g. Samo Pogorelc, župan Obcine Ribni-ca, ga. Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega centra Ribnica, nj. eks. Iztok Jarc, veleposlanik R. Slovenije v Beogradu, g. Roman Weixler, nemes­tnik veleposlanika, ter drugi pred­stavniki slovenskega veleposlaništva v R. Srbiji. Poleg posebnih gostov so na otvoritvi razstave govorili tudi g. Saša Verbic, predsednik Društva Slovencev v Beogradu, ga. Tijana Colak Antic Popovic, direktorica Etnografskega muzeja v Beogradu, in tudi sam Ivan Debeljak, ki je prav tako nagovo­ril publiko. V okviru vecernega pro-grama smo imeli priložnost poslušati nastop Ekumenskega moškega zbo­ra. Po svecanem delu otvoritve je sledil ogled razstave ob pogostitvi in druženju. Avtorica razstave je Maja Marjanovic. Ivana Mandic Septembra leta 2019 je minilo polnih sto let, odkar se je Slovenec iz Ribnice Edvard Cvar naselil v Beo­gradu in tu nadaljeval svojo obrt – izdelavo sit in lesnih izdelkov iz ma-teriala, prinesenega iz Slovenije. Celo stoletje se sita in drugo »suho robo« izdeluje na enak nacin, v isti delavnici in z istim orodjem. Obrt se ohranja zahvaljujoc sorodniku Edvarda Cvara in obrtniškemu nasledniku Ivanu De-beljaku, ki je družini Cvar-Debeljak leta 2015 prinesel priznanje – certi­fikat Ministrstva Republike Srbije, s katerim so rocno izdelana sita in rešeta mojstra Debeljaka priznana za izdelke stare obrti ter nosijo oznako »Otvorene šake« (»Odprte dlani«). Si-tarska obrt je bila v casu ustanavljanja te delavnice iskana in cenjena, mojstri pa spoštovani in obcudovani clani družbe. Casi so se spremenili, nove tehnologije proizvodnje so nadomes-tile stare, pa tudi potrebe in nacin življenja so drugacni. Obrti preti nevarnost popolnega izginotja. Z razstavo »Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu« Etno­grafski muzej v Beogradu in Društvo Slovencev v Beogradu – Društvo »Sava« želita opozoriti na potrebo, da se sitarsko obrt ohra­ni in prenese na naslednje generacije, kot del nematerialne kulturne dedišcine Srbije. Obiskovalci razstave so imeli priložnost, da si ogledajo rocno izdelana sita in orodje, s katerim se jih izdeluje. V sodelovanju z gosti iz Rokodel­skega centra Ribnica iz Slovenije smo pripovedovali zgodbo o nastanku in obstoju delavnice Sita in rešeta mojstra Iva-na Debeljaka ter posebnem nacinu prodaje, imenovanem krošnjarstvo, ki je zašcitni znak Ribnice, kraja, kjer se še danes nabavlja najboljšo surovino za izdelavo sit. Avtorji besedila: Vesna Bižic-Omcikus in Maja Marjanovic Peti Dnevi slovenskega filma 2019 V Jugoslovanski kinoteki v Beogradu je od 6. do 9. decembra 2019 potekala peta revija Dnevi slovenskega filma. Beograjsko obcinstvo je imelo priložnost spoznati se z najnovejšimi dosežki slovenske kinematografije. Revija filma slovenskih ustvarjalcev se je zacela z odprtjem razstave o življenju in delu Franca Štiglica, ob 100. obletnici rojstva klasika in utemeljitelja sodobne slovenske kinematografije. Svetozar Cvetkovic, dramski umetnik, znan tudi po vlogah v slovenskih filmih, je pozdravil obcinstvo in odprl revijo. Na letošnjem programu so bili zastopani avtorji vec generacij, raznolikih po vrsti in žanru, od študentskih do filmskih klasikov. Revijo je odrpl film Ne bom vec luzerka, Urše Menart, zmagovalec Vesne na lanskem festivalu v Portorožu, skupaj s kratkim filmom Raj, Mitje Lican in Sonje Prosinc, zmagovalka Vesne na letošnjem festivalu v kategoriji kratkega igranega filma. Zmagovalci Vesne so Judita Frankovic Brdar, glavna igralka filma Izbrisani, ki je bil na sporedu drugi dan revije ter Miha Mazzini in Dušan Joksimovic. Gostje revije sta bili tudi dve skupini zamejskih Slovencev. Kinoatelje iz Gorice je predstavil svojo produkcijo, delavnico in dokumentarno sago Mirni dan Jana Mozetica, številni clani družine Kardoš iz Prekmurja so prišli s filmom Stric Geza gre v Zaturce, Štefana Kardoša, z dobrotami iz njihovih krajev. Življenje Slovencev okoli meje in na njej, je bila tudi tema pogovora, ki je bil na sporedu zadnji dan revije, z voditeljem Andrejem Dimitrijevicem, profesorjem na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu. Poleg beograjskega obcinstva so si filme ogledali tudi obiskovalci v Novem Sadu, Nišu, Smederevu, Pancevu in Kovinu. Avtor: Dragomir Zupanc Prevod: Jelena Bulatovic Odprtje slikarske razstave akademske slikarke Kogoj Ane V beograjskem društvu Sava je v sredo 18. septembra 2019 odprta razstava akademske slikarke Ane Kogoj. Ana Kogoj je rojena v Beogradu 1978. Leta 2016 je magistrirala iz slikarstva v Ljubljani, kjer tudi živi in ustvarja. Naslov njenega magistrskega dela je "Nevidno v abstraktni umetnosti". Za abstraktno slikarstvo je znacilna strogo individualna misel - umetnik ustvarja samo svoje oblike in predstavnost. V sodobni umetnosti pa se umetniki poslužujejo predstavnosti pionirjev abstraktnega slikarstva. Ana Kogoj skuša v svoji umetnosti ohranjati abstraktnost v okvirju individualne miselnosti, ali pa se gibati v podrocju absolutnega. Zanima jo reprezentacija jasnovidnih oblik, prevodi slišnih vibracij v vizualno izkušnjo in tako tudi pomenskost geometrijskih oblik v razlicnih barvnih kompozicijah. Z njimi pa želi izražati duhovne vsebine, ki jih umetnost upodabljanja in iluzija resnicnosti ne premoreta. Marija Vauda V okviru Biltena je ustanovljena tudi rubrika „Intervju“. V vsaki številki bomo intervjuvali enega clana Društva Sava. To bodo osebnosti, ki so na razlicne nacine vplivale na oblikovanje Društva in tisti, ki aktivno sodelujejo v njegovem delovanju, ali na katerikoli drug nacin pozitivno delujejo v interesu Društva. Dr. Tanjo Tomazin v naši skup­nosti poznamo kot generalno sekre­tarko Nacionalnega sveta Slovenske nacionalne manjšine v Srbiji, aktivno clanico Društva Slovencev v Beogra­du, lektorico na Filološki Fakulteti na lektoratu za slovenistiko v Beogradu in kot avtorico monografije Postmod­ernizem v slovenskem in srbskem ro­manu, ki jo je po upešni predstavitvi v Društvu pred nekaj dnevi predstavila tudi v domacem Tržicu. Poleg rednih zaposlitev aktivno deluje na podrocjih prevajanja, tolmacenja in uredništva. Meni pa je Tanja dobra kolegica in dragocena prijateljica. Poznam jo kot veselo, zelo ustvarjalno, predano delu ter dragim ji osebam mlado žensko. Za klepet ob kavici, iz katerega je nastal ta zapis, sva se srecali v centru Beograda. Kot sama pravi, se kljub temu, da je zelo navezana na dom in domace, v Beogradu odlicno pocuti. Tanja, ce bi morala izbrati najljubši koticek v Sloveniji in Srbiji, kje bi ta bil? In zakaj? V Sloveniji je to gozd in v njem veliko kotickov, ki me skrijejo v svoje veje. Tja grem sama, vzpenjam se v str­mino, diham, piham in pocasi, neza­vedno pravzaprav, slacim vse tiste kože, ki jih v tej neposrednosti ne potrebu­jem. Potem se pocutim kot mala vila, oprostim in pustim vse, kar me je spo­daj v civilizaciji morda nacelo, srce se mi napolni s hvaležnostjo, misli z ra­zigranostjo. Takrat obcutim, da »sem«, morda celo delcek tega, zakaj. V Beogradu je moj najljubši koticek na strehi stare zgradbe. Ni prevec visoko, ima pa takšno lego, da se z nje širi nemoten razgled na Do-navo, še prej na mesto, ki trobi in ner­vozno hiti pod menoj, ko sedim tam gor in se hazardersko nasmehnem, ker se mi zdi, da sem ga prelisicila. Na strehi je zrak vedno malo bolj svež, tišina malo bolj zaznavna, mislim, da se gor pride celo sonce soncit. Moram sicer priznati, da sem letos odkrila tudi gozdove na obrobju mesta, Zvezdaro, Košutnjak, Avalo, in kljub temu, da so majhni (v par urah precešem vse), so prelepi. Kaj te je pritegnilo, da si prišla na Balkan? Kaj tukaj ceniš? Zgodba o mojem prihodu na Bal­kan je sestavljena iz študija, ljubezni, brezposelnosti in še cesa. Prvic sem prišla kot študentka – pisat diplom­sko nalogo. Takrat sem se tudi mocno zaljubila in ta ljubezen je kar trajala in trajala, vmes sem diplomirala, za­menjala veliko študentskih služb in ko sem zakljucila doktorat, sem v Sloveniji poskušala najti stalno za­poslitev, vendar brez uspeha. Ko se je v tej situaciji ponudila priložnost, da grem svojo zgodbo razvijat v Beograd, sem s strahom in navdušenjem to tudi storila. Seveda mi ni žal. Sploh zdaj, ko razumem, da življenje ni samo ena, pac pa neskoncen niz odlocitev. Mi je pa tu lepo. Hvaležna sem, da imam priložnost razširiti in bogatiti moje poglede na svet – ce so namrec ti obre­menjeni z usodo samo enega naroda, samo ene zgodovine, samo ene kul­ture, so hitro radi osiromašeni. Zaljubila sem se v ekspresivnost tukajšnjih ljudi, v socnost izražanja, v to, da se zna resnicno uživati v skrom­nih stvareh. Rada imam mesto, všec mi je, kako v vse smeri zavihane so njegove ulice, navdušena sem vsakic, ko odkrijem nov zapušcen atrij med zgradbami. Rada imam vse mostove, cez grem najrajši peš, s sredine je namrec treba pljuniti v vodo in si ne­kaj zaželeti. Cenim tukajšnji smisel za humor, dovzetnost zanj. Jezik mi je všec, lep je in slikovit, navdušim se vsakic, ko mi kdo rece »izvoli sine«. Kot si omenila, sem nedavno v Slo­veniji predstavljala svojo knjigo, in seveda so me vprašali, kako je živeti v Beogradu. Rekla sem – »živo!« Tisti, ki imajo radi življenje in ljudi v nepri­zanesljivi, a tudi osupljivi in ganljivi neposrednosti, se bodo v Beogradu super pocutili. Kaj je zate družina? Družina je zame navdih. Vem, da obstajajo takšne in drugacne družine, zato se še toliko bolj zavedam srece, da sem rojena v eno zelo neklasicno skupnost. Imam dobra starša, mis-lim zares dobra, ker se kot osebnosti celo življenje tudi trudita biti taka, kot starša pa nikdar nista pozabila, da sta si nas želela, vseh nas šest. Imam namrec tri sestre in dva brata, pa tudi že pet necakov in necakinj, šestega navdušeno pricakujemo. S sestrami smo prakticno vrstnice, saj je po vrsti med nami le po leto dni razlike. Ko smo hodile v gimnazijo, smo pokri-vale vse štiri letnike naenkrat. Brata sta malo mlajša, pa danes že tudi odrasla cloveka. Ko smo še vsi živeli pod isto streho, je bilo … kako opisati vso to dinamiko? Bilo je neskoncno pestro in pisano. Nikdar dolgcas, vselej izredno glasno, živahno, ko smo na kupu, malo spominjamo na stereotipno itali­jansko družino, vsi v en glas, prakticno gomazimo drug cez drugega. Vendar, zacuda, kaos deluje. Kot otroci smo si veliko pripo­vedovali zgodbe, punce smo skupaj risale do onemoglosti, seveda smo se nickolikokrat sporekli, vendar je vešcina sklepanja kompromisov in ra­zumevanja drugega prakticno nujna oprema takšnih družin, spravljivost na koncu vselej premaga ponos. No, neizmerno pomaga tudi smisel za hu­mor, tega ne morem dovolj poudariti. Vsi v moji družini se zelo radi smeje-mo, radi se šalimo na lasten racun, no-bena jeza ne traja prav dolgo. Sestre in brata so moji najboljši, vseživljenjski prijatelji, oni so moja ekipa in jaz nji­hova. Za zmeraj. V prestavitvi je vidno, da imaš mno-go interesov. Kje se vidiš cez 10 let ali vec kot uspešna delavka, ustvarjalka? Hmmm… recimo takole. Ko sem bila majhna, sem hotela postati av-tomehanik. Danes sem lektorica, sek­retarka, prevajalka in še marsikaj dru­gega. Po tem vzorcu lahko sklepam, da bom cez deset let in vec morda… as-tronavt. Seveda se malo hecam, ampak je res, da se ne obremenjujem prevec s podrobnostmi prihodnosti, na primer tocno kje bom živela in tocno kaj bom delala. Moje želje in trud usmerjam v raziskovanje književnosti in nove besedilne kreacije, v delo z ljudmi, v ustvarjanje vseh vrst. Zelo uživam s študenti, v tej vlogi se lahko vidim tudi pozneje, prav tako v vlogi mednarodne inštruktorice joge in pisateljice, morda svetovne dopisnice, kdo ve. Rada bi videla in doživela še veliko sveta in kultur. Odlocila pa sem se, da bom svoje delo vedno poskusila imeti rada. To se mi zdi pomembnejše od tega, kaj pocneš. S cim, kako si »polniš baterije«? Moja dva glavna polnilca sem že omenila, to sta narava in moja družina, ne samo krvna, tudi tista širša, po no-tranjem vzgibu izbrana družina srcnih ljudi in prijateljev. Ob takšnih ljudeh se mi baterije polnijo predvsem zato, ker se znamo medsebojno nasme­jati, tudi in še posebej, ko je težko. Trenutek, ko odložiš skrbi, ne nujno izbrišeš, pac pa zgolj zacasno odložiš in pustiš, da skozenj stece neposredno DAN DRUŠTVA SAVA Letošnji Dan Društva Slovencev v Beogradu - Društva Sava, je bil prav poseben, saj je Društvo postalo polnoletno! V nedeljo, 23. junija smo pra­znovali 18. obletnico delovanja, za kar smo pripravili temu ustrezen program. Za glasbeni del je poskrbela naša Pojoca družba, ki je po ubrano zapetih himnah, slovenski in srbski, vecer popestrila z znanimi slovenskimi melodija-mi, ki so clanom posebej pri srcu in nas spremljajo v vseh teh letih. Po uvodnem nagovoru predsednika Društva Saše Verbica so se predstavili otroci in mladi, in sicer z zgodbami o tem, kako si predstavljajo sebe, ko bodo stari 18 let, oziroma, kako se pocutijo tisti, ki so vrstniki našega Društva Sava. S filmskim zapisom nas je na razvoj Društva spomnil Dragomir Zupanc, z video-prispevkom naslovljenim Veteranske zgodbe, kjer so o ustanovitvi, ra­zvoju in perspektivah spregovorili predsedniki Društva Anica Sabo, Vladimir Uršic in Saša Verbic, ter Maja Đukanovic, Ivan Debeljak in Nuša Gerden. Vecer smo zakljucili z obujanjem spominov, ki se je zavleklo globoko v deževno beograjsko poletno noc. Maja Đukanovic življenje – dotik, beseda, smeh, takrat moje »crtice« poskocijo same od sebe. Obnavljam se tudi z branjem, z jogo, pripravljanjem in seveda tudi testiran­jem raznih peciv, dobro se pocutim v gibanju, v ritmu, hkrati pa v neneh­nem tihem pogovoru sama s seboj. Rada imam dež, tudi ta me poganja, vedno me potolaži in razveseli. Zdi se, da bi lahko kar naštevala in naštevala, kaj vse me razbremeni. Morda torej lahko recem takole – baterije si vsak dan polnim predvsem na tisoc drob­nih srec, ki utripajo vse okrog. Treba jih je le opaziti, pri cemer pomaga domišljija. Te pa imam hvala bogu v izobilju. Pogovor vodila: Tatjana Bukvic Za vso pomoc se prisrcno zahvaljujemo: Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije Nacionalnemu svetu slovenske narodne manjšine LITERARNI NATECAJ »STO« V okviru projekta Svetovni dnevi slovenske znanosti in umetnosti – ob 100-letnici Univerze v Ljubljani smo na Le-ktoratu za slovenski jezik Filološke fakultete v Beogradu 3. decembra 2019 priredili dramsko delavnico, ki jo je vodil igralec Nebojša Rako. Na dogodku smo predstavili tudi najboljše ustvarjalce z literarnega natecaja na temo »sto«, ki je potekal od zacetka semestra. Na natecaju smo mlade pozvali, naj napišejo kratko zgodbo ali pesem. Odziv je bil dober, prejeli smo 11 literarnih prispevkov, od tega 10 indi­vidualnih in enega skupinskega, 6 pesmi in 5 kratkih zgodb. Clanice strokovne komisije, ki smo jo sestavljale uciteljici dopolnilnega pouka slovenšcine v Srbiji, Tatjana Bukvic in Rut Zlobec, ter jaz, smo se po temeljitem premisleku in upoštevanju kriterijev izbora (vsebinska izvirnost, ino­vativnost in skrben jezik) odlocile, da je avtor najboljšega besedila Aleksandar Trifunovic. Drugo mesto je pripadlo Moniki Bogdanovic in tretje Ekaterini Shektovcovi. Za tvorno in strokovno sodelovanje na projektu se prisrcno zahvaljujemo Nebojši Raku, Tatjani Bukvic in Rut Zlobec. Hvala za podporo tudi Centru za slovenšcino kot drugi in tuji jezik ter Društvu Slovencev v Beogradu Sava za objavo najboljšega besedila. Laura Fekonja Fonteyn, lektorica slovenšcine na Filološki fakulteti v Beogradu Aleksandar Trifunovic Sto Pravijo, da je bila moja smrt zanimiv dogodek, celo he-cen … vsaj zame. Do tistega dne nisem niti mislila, da bo to najboljša rešitev. Prepad je cudovita rec, še posebej ko strmiš v brezno in se ti pod nogami klanja celo mesto. Kraljica si! Ampak komu je mar? Maj je cudovit mesec, poln praznega upanja. Vsako leto vnovic zbudi dušo, za seboj pa pusti eno veliko prazni-no. In ceprav se zavedaš, da je vse to zaman, spet pricakuješ neki cudež. Moj je bil pozaba, a nikoli ni prišel. Pomladanski dan, s še nedozorelim soncem. Z dvorišca med stavbami je bilo slišati glasove otrok, ki so tekli za žogo, medtem ko so na drugi strani rencali avtobusi mest­nega prometa. Strmela sem v reko, ki se je pocasi premikala proti vzhodu. Mogoce se niti ni … Rekla bi, da se je, sicer ji ne bi rekli »reka«. Kava je bila mlacna, prav takšna, kot jo imam rada. Pa še cigareto sem si prižgala. Pravo uživanje. Naj bi bilo. Ampak ni. Nekaj me je skelelo. Morda so bili to možgani ali pa srce. Ne vem. Spomnim se samo, da nisem imela miru na tistem neudobnem Ikeinem dreku. Spet se mi je sanjalo o njem. Premetaval se je po postelji, ne da bi kaj izustil. Samo iztegnil je roke, kot da bi me hotel ujeti ali objeti. Ne vem. Jaz pa sem le stala ob vratih in ga opazovala. Roke sem kot vedno imela prekrižane. Potem se je zacel smejati, nedolžno, otrocje. Obraz mu je postal sve-tel, oci pa so imele obliko mlade lune. Pekla me je vest, ker nisem hotela stopiti k njemu. Prisežem, hotela sem, vendar se noge niso hotele premakniti. Potem me je Luka zbudil. Hvaležna sem mu, da je poklical. Ker ne vem, kako dolgo bi sicer stala ob vratih in hladnokrvno gledala, kako tej podobi nocem podariti svoje ljubezni. Vsaj ni bilo tiste gos-pe z obsojajocim pogledom. Rekel je, da njegova televizija organizira neko proslavo v svojih prostorih, in me povabil. Sovražila sam to televizijo, že iz tistega casa, ampak raje bi bila med ljudmi, kot da sama sedim doma. Ker … ker … ce nisem sama, se vsaj na trenutke izognem svojim sanjam. Cigareta je že dogorevala, ko se je pred mano pojavila ena lastovka. Videti je bila zelo vesela. Letela je sem in tja, vcasih bi izginila z obzorja in bi potem kar naenkrat poku­kala izza vogala. Pomislila sem, kako je ta ptic srecen. Nima nobenih skrbi. Samo leti. Svobodno. Tudi jaz bi to pocela. Mobilnik je že desetkrat zazvonil. Mislila sem, da je spet mati, in se mi ni dalo kregati. Šele enajstic sem se uspela oglasiti. A ni bila mati. »Hej Sara, kaj je? Je kdo umrl?« »A veš, da je …« »Kdo? Sara, a si tu?« »Ja, ja … tisti … tisti ...« »Kdo?« »Petar.« »Cakaj, kateri Petar?« »Tist, Petra, tist …« »Kateri tist?« »Tisti, ki te je … saj veš … posilil. S katerim si zanosila.« »Kako? Kdaj?« »Ej, pravijo, da ga je nekje na Konjarniku povozil smet­arski tovornja, ki je vozil vzvratno.« »Oprosti … moram iti.« Mogoce bi se še pogovarjala s Saro, rada sem jo imela, ampak o tem cloveku nisem hotela poslušati. Bala sam se tudi, ko bi kdo omenil njegovo ime. Bil je cas za pripravo na proslavo … le-ta ponavadi zahteva tudi kozarec vina. Tokrat sem popila dobri dve steklenici. Mogoce sem imela lastovko zaradi njiju še vedno v mislih. Leteti, leteti … Umrl je, hudic prekleti. Svet lahko gre naprej. Beograjski mestni promet je cudovita rec, 83-ica je sama podoba devetega kroga pekla … Eno uro sem potrebovala do Slavije. Mislim, da je vmes tudi vino od muke izparilo iz mene v tem prekletem avtobusu. »Vau, ful hudo izgledaš.« »Priložnost je takšna …« »Glej, takoj bi te odpeljal k maticarju.« »Ja … ja … a veš, da nikoli nisem bila … zgoraj. Koliko pa je sploh visoka stavba?« »Mislim, da 100 metrov. Petra, danes boš imela enkrat-no priložnost, da obišceš najvišje nadstropje Beogradanke.« »Ja … res ne vem, kako bi preživela brez tega. Sicer je 100 zelo dobra številka, razen ce je modre barve in v tvoji denarnici. Pismo, za tisti denar si ne moreš kupiti niti najslabših pretihotapljenih bolgarskih cigaret « Sicer je sto metrov popolnoma dovolj za en kratek let. »Greva?« »Ja.« Lastovka, lastovka … sto metrov … leteti … vsaj enkrat… Leteti, leteti, lepo je leteti, živeti, živeti, lepo je živeti … Luka je cebljal o ljudeh, ki bodo nocoj na proslavi, v mojih mislih pa je bila lastovka, ki brez bremena svobodno leti. »A so odprta vrata na streho?« »Hm … po moje da so, ne vem. Zakaj sprašuješ?« »Rada bi videla mesto.« »Ja … misliš, da bo od zgoraj kaj lepše?« Lastovka, lastovka … Leteti, leteti, lepo je leteti, živeti, živeti … »Sto metrov praviš, ne?« »Niti milimetra vec. Prisežem.« Kolektiv se je spremenil, vsaj meni se je tako zdelo, am-pak so ljudje in ta televizija ostali isti kot prej. Vedno služijo drugemu. Zato nisem nikoli hotela sodelovati z njimi. No, sam žur niti ni toliko pomemben. Trajal je dolgo in bil je utrujajoc. Zakaj bi se sploh proslava razlikovala od njihove­ga programa? Petnajst minut sem zapravila, da bi se opravi-cila Luki, da bi našla ustrezen razlog, zakaj grem. Toda rada bi se osvobodila tega bremena. Zakaj je moj odhod sploh pomemben? A bi žur zaradi mene propadel? A me bodo ti ljudje tolažili, ko mi mati še enkrat rece, da sem vlacuga? A bodo oni tisti, ki bodo govorili o meni same lepe besede na mojem pogrebu? A bo Luka tisti, ki mi bo rekel, da ni narobe to, kar sem storila? Žur se bo nadaljeval tudi brez mene. Tudi svet se bo vrtel naprej brez mene. Grem. Dvigala so za en nic. Morda se nic ne bi zgodilo, ce jih ne bi bilo v pritlicju. Med cakanjem sem videla, da so vrata zares odprta. Luka se mi ni zlagal. Kri je zacela noro teci po žilah, srce je zacelo bíti v prsih, vdih je postal plitev. Morala sem gor. Razgled je res cudovit. Bilo je za polnocjo, dovolj pozno, da ni vec tistega hrupa. Le zefir je bil v mojih ušesih. In ne samo v njih. Cutila sem, da me boža po celem telesu. Sto­pila sem k robu. Ograja na strehi je zelo nizka, a dovolj široka za moja stopala. Sezula sem si cevlje in stopila na hladno plocevino. Pri tem me je malo zaneslo, a sem se zravnala. Leteti, leteti, lepo je leteti, živeti … Bila sem kraljica! Kraljica zvezdnega neba. In celega mesta in avtomobilov, ki so vsake toliko šli mimo po Masarikovi. Mogoce bi bilo najpametneje, ce bi v tem casu stopila nazaj in šla domov. A nisem. Kaj se bi zgodilo, ce bi dala prste cez rob? Bilo je prav, pocutila sem se lahkotno. Kot da bi del bremena padel z mojega hrbta. No, komu naj se pohvalim? Je nebo sploh zanimalo, da sem koncno svobodna? Ali to sploh zanima mesto, ki je zdaj pod mojimi nogami? Bodo ljudje rekli, »glejte, naša nocojšnja kraljica je koncno svobodna«? Me bo zdaj moj bivši poklical in me rotil, naj mu odpustim, ker me je vrgel iz hiše, ko sem mu povedala, da sem noseca? Ali bo zaradi tega obraz gospe iz zdravstvenega zavoda postal ljubec? (Levo stopalo naprej.) A mi bo otrok odpustil, da se sploh ni rodil? Se mi ne bo vec sanjal? Takrat sem slišala le oglušujoc hrup zraka, kako mi pol-ni ušesa, medtem ko ga moje telo reže. Leteti, leteti, lepo je leteti! Zaprla sem oci. Razširil je roke in cakal, da padem v njegov objem. Poziv clanom Društva Sava za sodelovanje na razstavi »Sentiment« V okviru Društva Sava pripravljamo razstavo, ki bo predstavila materialno – sentimentalno kulturno dedišcino clanov društva Slovencev v Beogradu. Na razstavi bodo prikazani predmeti, ki jih imate doma in ste jih kot posameznik ali družina podedovali (do­kumenti, družinske fotografije, fotografije domacega kraja, razglednice, izrezki iz casopisov, brošure, rocno narejeni izdelki, predmeti, ki so vam dragi, filmski in video material, originali ali reprodukcije slik slovenskih umetnikov, spominske knjige, dnevniki, kosi oblaci…) ter izhajajo iz Slovenije oziroma so del vaših spominov ali kako drugace povezani z maticno domovino. S tem opusom, to je zbirko spominov, ki so pove­zani z vam dragimi predmeti, bi na ustrezen muzeološki nacin predstavili vsakodnevno družinsko in profesion­alno življenje vas in vaših najbližjih ter vaše custveno potovanje skozi osebno in družinsko zgodovino. Clani Odbora za kulturo Društva Sava in Odbora za kulturo Nacionalnega sveta bodo predmete - eksponate, ki jih bodo clani Društva Sava predlagali, dokoncno izbrali ter uvrstili na razstavo. Razstava bo pripravljena v skla­du s sodobno razstavljalsko prakso, kjer se bo na sodo­ben, interaktiven in kreativen nacin predstavil material, kjer je vsak predmet prikazan kot »objekt – znamenje« (v smislu beseda in predmet) in obravnavan kot muze­jski eksponat. Ce ste lastnik katerega koli od navedenih predme­tov in ce bi ga zacasno odstopili za namene razstave, vas prosimo, da o tem obvestite Odbor za kulturo Društva Sava (drustvosava@gmail.com). LJUBI SLOVENCI... Ucenci iz DS Sava v Kostolcu imamo krasno novico. Znano je, da imamo pouk slovenskega jezika že nekaj let v prostorih Tehnicne šole, katere nam prijazno odstopi ravnatelj šole, gospod Goran Nestorovic. A od letošnjega šolskega leta, se po zaslugi profesorice Irene Ajdacic, ses­tajamo v novem kabinetu, v katerem imamo na razpolago najsodobnejšo racunalniško opremo. Morda se zdi to mala stvar, a za našo malo skupnost je ta pomembna. Omogoca nam širjenje poznavanja jezika, ucenje pesmi ob poslušanju, ogled foto dokumentacije, dnevnih aktualnosti ..., kar dela spoznavanje Slovenije in ucenje slovenšcine zanimivo in poucno. To vsekakor prof. Tatjani olajša delo in omogoca, da nam še v vecji meri prenaša svoje znanje in budi radovednost. V novem letu, nove možnosti, nove priložnosti za kras-no druženje s slovenšcino. Dragana Kneževic Listje padlo je z dreves, sivo cesto je pokrilo, gledalo je sem ter tja, a se ni premaknilo. Nato zapihal veter je mocan, liste odnesel je drugam, gledali so sivo cesto, za vecno zapustili so tisto mracno mesto. Od zgoraj videli so vojne, ljudi, ki nosijo oklepe bojne, sklenili so, da gredo stran, saj nocejo vec videti nobenih bojnih ran. LIST Leteli so nad vso Kitajsko, zagledali so mesto rajsko, a ustavili se niso tam, saj vsi hoteli so drugam. Potem so videli planjavo, z nizko in zeleno travo, veter nehal biti je mocan, zapustil jih je tocno tam. Ko legli so na mehko travo, prepirali se niso, kaj je cigavo, tam zapustili so ta svet, mogoce vrnejo se spet. Martin Prosen (14 let) LJUBLJANA Mesta so bila od nekdaj kot ljudje, saj kažejo potniku razlicne obraze. Odvisno od mest in potnikov pride do obojestranske ljubezni ali nesprejetosti, prijateljstva ali ne­prijateljstva. Sama sem prijateljstvo in ljubezen prepoznala prejšnje leto v najlepšem mestu, ki sem ga obiskala. Mestu, v katerem želim poiskati svojo sreco in ustvariti svoje sanje. Mestu, v katerem, ceprav ponoci vlada tema, sije svetloba iz ljudi, iz njihovih nasmehov in njihovih src. Mislim na Lju­bljano. Bila bi najsrecnejša oseba, ce bi dobila priložnost, da študiram prav v tem mestu. Pravijo, da je Pariz mesto svet-lobe, ampak jaz svetlobo vidim le v glavnem mestu Sloveni­je. Prevzeta sem z njegovo lepoto in cistostjo ljudskih duš. Vidim se v njem in nekoc želim postati del njegovega sijaja. Bogate zgradbe v njem so božanske. Vsaka pripoveduje svo­jo edinstveno zgodbo. Plošce, s katerimi je obložen Zma­jski most, so kot ljudje, v enem delu razlicni, a se kljub temu ujemajo in vlivajo s celino. Sijaj v oceh Ljubljancanov je podoben tistemu, ki ga ima mali otrok, ko dobi novo igracko. Želim si ta sijaj, želim si biti ta, ki druge navdihuje, da pridejo v Slovenijo. Teodora Ivkovic, Kostolac GREMO V SLOVENIJO - KVIZ V NIŠU S prijatelji iz Beograda sem prvic odšla na prireditev v Niš. Med potjo z avtobusom smo se ustavili še v Pancevu, Kovinu in Smederevu. Pridružili so se nam otroci, ki obisku­jejo dop. pouk slovenšcine v teh krajih. Pot je bila dolga, a mi je bilo zanimivo, saj sem se družila z novimi prijatelji. V Nišu nas je cakal kviz o poznavanju slovenšcine na temo živali in njihova bivališca. Mislila sem, da bo težko, a se je na koncu pokazalo, da ni bilo. Z Laro in Taro smo skupaj osvojile drugo mesto. Tekmovale smo za DS Piran iz Sremske Mitrovice. Izkazalo se je, da smo se kar veliko naucile v kratkem casu, v katerem obiskujemo pouk v Beogradu. Po tekmovanju smo šli na Niško trdnjavo, kjer smo se sprehajali in družili. Tudi nazaj je bila pot dolga, a še vedno je bilo zabavno. Na zacetku sem se bala, da ne bom znala nicesar, ampak se je na koncu pokazalo drugace. Zelo sem vesela, da sem sodelovala na kvizu v Nišu in se ob vsem imela še lepo. Sara Kežman, Sremska Mitrovica KO BOM STAR/-A OSEMNAJST LET Moj 18. Rojstni dan bom docakala z veliko žurko na bazenu. Takrat bom v cetrtem letniku gimnazije. Še vedno bom v dilemi ali naj postanem uciteljica, farmacevtka ali arhitektka. Za maturantski ples bom oblekla kratko zeleno in modro obleko. Potrudila se bom, da bom zadovoljna in srecna. Jaz bom posebna. Moj odnos do prijateljev in družine se ne bo spremenil. Postala bom polnoletna. Upam, da bom kot odrasla živela v Franciji ali pa v Sloveniji. Jana Novakovic (12 let) Za moj 18. rojstni dan bo velika žurka. Praznovala bom v nekem lokalu ali restavraciji. Takrat bom hodila v cetrti razred in bom polnoletna. Verjetno bom delala izpit za avto. Mogoce se bom preselila v drugo stanovanje prav tako kot moja sestra. Sedaj še ne vem, kaj bom študirala, a takrat bom zagotovo vedela. Ko bo konec šolskega leta bom šla na maturantski ples. Za to priložnost bom imela novo lepo obleko. Še vedno bom odlicna dijakinja. Še naprej bom družabna. Rada bi videla Pariz in Barcelono. Na potovanje bi šla s prijatelji. Mislim, da se ne bom prevec spremenila, razen v videzu. Maja Matajurc (11 let) Ko bom star 18 let, bom imel veliko želja. Rad bi se ukvarjal s snemanjem video posnetkov. Želel bi se vpisati na fakulteto za fotografijo in da postanem lastnik restavracije. Mogoce postanem igralec komik ali pa ekstremni športnik. Veselim se svojega prvega skoka z letala, s padalom seveda! Potoval bi okoli sveta in postal natakar, zakaj pa ne! Moj odnos do ljudi bo ostal enak. Pomagal bom tistim, ki jih imam rad in z veseljem bom spoznaval nove ljudi. Jovan Vukovic (14 let) Ko sem bila mlajša sem imela za svojo prihodnjost ve­liko pricakovanj. Verjela sem, da bom pri osemnajstih v šoli še vedno imela same petice, da bom imela fanta, da se bom pripravljala na sprejemne izpite na ETF ali Fakulteto za strojništvo, po maminem in ocetovem vzoru. Mislila sem, da bo moja edina skrb, katero obleko, rdeco ali zeleno, naj oblecem na maturantski ples. Verjela sem, da bom takrat zagotovo vedela, po kateri poti moram iti in da se bo vse odvijalo po v naprej zacrtanem planu. Nekaj misli sem uspela predvideti, a dejstvo je, da so se na moji poti pojavile neke popolnoma nepricakovane stvari. Neka višja sila. Moja mama. Prepricala me je, naj se vpišem na glasbeno šolo. Sedaj koncujem cetrti letnik Srednje galsbene šole, brez katere si ne bi mogla predstavl­jati svojega življenja. Prenehala sem razmišljati o tehnicnih fakultetah in se odlocila, da naredim nov velik korak in da se vpišem na Fakulteto za medicino v Ljubljani. Vseeno, najponosnejša sem na to, da sem ugotovila, da življenja ne moreš planirati. To je samo skup nekih možnosti in majhnih planiranj, dejstvo pa je, da nikoli ne moremo biti prepricani, kako se bodo stvari na koncu iztekle. Nataša Matajurc (18 let) MARTINOVANJE V ponedeljek 11. novembra 2019 smo se v prostorih Društva Sava na Terazijah ob martinovanju zbrali clani in prijatelji društva ter gosti. S svojo prisotnostjo sta nas pose-bej pocastil Roman Waixler, namestnik veleposlanika R. Slovenije v R. Srbiji in konzul Primož Križaj. Proslavo je spremljala in snemala ekipa RTV Slovenije, katero je vo­dil Andrej Doblehar. Veseli nas, da je martinovanje vedno bolj obiskan dogodek v našem društvu, saj se je udeležilo tega dogodka vec kot sto ljudi. Za program in zabavo je poskrbel Ivan Debeljak s svojo harmoniko, ženski pevski zbor „Pojoca družba“ in Klappa Grappa. Za pogostitev pa je poskrbelo Društvo Sava z velikim angažiranjem družine Jakoš in drugih clanov. Saša Verbic Zaposlitveni sejem v Beogradu Zaposlitveni sejem v Beogradu S sporazumom o zaposlovanju med Vlado Republike Srbije in Vlado Re-publike Slovenije je poenostavljena zaposlitev državljanov Republike Sr-bije v Republiki Sloveniji, in sicer se delavcem iz Srbije omogoca vrsta ugodnosti. Da bi zainteresiranim predstavili nove možnosti, in jih seznanili z novi-mi procedurami ter odprtimi pozici­jami, je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, v cetrtek 19. septembra organiziral Zaposlitveni sejem, na katerem so sodelovala številna sloven-ska podjetja, ki so ponujala delavcem Srbije odprte pozicije in procedure v iskanju dela. Na obiskovalce so najboljši vtis na­redila naslednja podjetja: SIGR BIZJAK, podjetje ki ponuja celovite transportno logisticne storitve za suho robo in robo v nadziranih temepraturih pogojih. Podjetje ima partnerje v Avstriji, na Nizozemskem, Hrvaškem, Izraelu in Nemciji. ZLATOROG, glavna dejavnost podjetja je avtomatizacija – robot-izacija proizvajalnih procesov za pa-kiranje, razvoj, proizvajanje, strojev za paletizacijo in depaletizacijo, zavijanje palet, transport palet. MERCATOR predstavlja najvecjo gospodarsko skupino v Sloveniji, in tudi v celem obmocju Jugovzhodne Evrope, ukvarja pa se z maloprodajno mrežo izdelkov široke porabe. WORKFORCE, regionalna HR družba, ki posluje v državah v regiji in zagotavlja pomoc družbam, da bi bile vedno bolj uspešne v zaposlovanju in premagovanju vseh HR izzivov. Z visoko stopnjo profesionalizma in s predanostjo zaposlenih, nenehno stimulirajo razvoj poslovanja svojih uporabnikov, in sicer omogocajo ka­kovostno, fleksibilno ter kompletno HR podporo. Univerzitetni klinicni center Ljubljana je javni zdravstveni zavod, katerega dejavnost je sekundarna in terciarna zdravstvena zašcita, pa tudi izobraževalne in raziskovalne deja-vnosti. Je najvecji zdravstveni zavod v Sloveniji. TRAIG iz Ivancne Gorice, pod-jetje, ki se ukvarja s transportnimi sto­ritvami in z mednarodnim prevozom. KOLEKTOR, multinacionalna družba z razvito mrežo podjetij v in-dustrijski proizvodnji. CONTAINER, podjetje za mod-ernizacijo tehniške opreme in proiz­vodnjo zabojnikov. GOSTOL-GOPAN iz Nove Gorice, ki ponuja kompletne rešitve za velike industrijske pekarne srednje velikosti. LASER-TEHNIK, podjetje z izkušnjo na podrocju laserskega reza­nja in upogibanja plošc ter dodatnih obdelav. Na Zaposlitvenem sejmu je, ra­zen pozitivnega vzdušja, bilo opazno to, da so se slovenska podjetja dobro organizirala in so pokazala visoko stopnjo profesionalizma ter odprtosti do vsakega posameznika zainteresir­anega za novi zacetek in zaposlitev v Republiki Sloveniji. Lazar Zrnic Prevod: Marija Stojiljkovic DELAVNICA SLIKA IN ZNANJE V MANAKOVI HIŠI V okviru projekta “Rešetarji s Crvenega krsta” sta bili organizirani dve Delavnici risanja in slikanja “SLIKA IN ZNANJE”, ki se udejanjajo v Društvu Sava že sedem let zapored. Vabilu so se odzvali vsi udeleženci. Kot model za opazovanje, razmišljanje in risanje, so mentorji Delavnice izbrali zelo zapleteno konstrukciju na­rejeno iz sit in rešet razlicnih dimenzij. Udeležencem je ta model bil predlagan, da bi videli zapletenost in logiko, kat-ere so obrtniki stoletja nazaj gradili in (pre)nosili na svojih težaških ramah, poti izdelave, predstavljanja in prodaje svo­jih proizvodov. V tem intrigantnem soocenju s staro obrtjo in njegovo funkcionalno predstavitvijo so nastali edinstveni izdelki vseh udeležencev Delavnice. Kot predavatelji smo sugerirali, da se vidi-opazi logika grajenja tega nenavadnega objekta-skulpture in geometricni krogi, odnosi ter prepleti med njimi, in da se skozi ustvarjalen cin, skozi dodano bar-vo pride do sodobnih likovnih rešitev. Marija Vauda OTROŠKI KOTICEK GREMO V SLOVENIJO V NIŠU Ucenci razlicnih DS v Srbiji so v soboto, 19. 10. tekmovali na kvizu o poznavanju Slovenije in slovenšcine. Dogodek je že 11. leto po vrsti organiziralo DS France Prešeren iz Niša. Pripravljalca in voditelja kviza za otroke sta bila gosta iz Slovenije Darko Hederih in Pavle Ravnohrib. Letošnja tema so bile ŽIVALI. Tekmovanja so se udeležili otroci iz Sarajeva, Zrenjanina, Kovina, Panceva, Smedereva, Beograda, Sremske Mitrovice in Niša. Prvo mesto so osvojili Sarajevcani, ki so letos v Nišu tekmovali prvic. Organizatorjem je bil cilj, da se otroci družijo in zabavajo. In res je bilo tako. Preživeli smo cudovit dan v tek­movanju in spoznavanju slovenšcine, popoldan pa še v druženju in sprehodu po soncnem Nišu. Zahvaljujemo se skupnosti Slovencev iz Niša, ker so za nas pripravili zanimivo in nepozabno srecanje. Tatjana Bukvic LIKOVNA DELAVNICA ANE KOGOJ V soboto, 24. 9. smo se v likovni delavnici družili z akademsko slikarko Ano Kogoj, ki ustvarja in živi v Ljubljani. Za otroke je prip­ravila in vodila delavnico, na kateri so nas-tali lepi izdelki. Kot motiv so si otroci lahko izbrali otroško plišasto igraco medvedka ali pa lonceno majolko z jabolkom in skodeli-co. Pri risanju so lahko uporabili svincnik ali barvice. Pri delu jih je vodila Ana, ki se je z milino in vzpodbudno besedo znala pribli­žati otrokom ter iz njih izvabiti skrit talent. Da otroška ustvarjalnost ne pozna meja, je vidno v njihovih izdelkih, ki so nekaj casa krasili steno v društvenih prostorih. Tatjana Bukvic SITA IN REŠETA V soboto, 9. 11. 2019 smo pri pouku ustvarjali malo drugace. Z mladimi ucenci slovenskega jezika smo spoznavali slovensko staro obrt, sitarstvo. Najprej smo si skupaj s starši ogledali razstavo Rešetarji s Crvenega Krsta – stoletje obstoja v Beogradu, nato pa so mlajši slikali na papir in kasneje motive prenesli na leseno kuhalnico, ki jo je za to priložnost izdelal g. Debeljak. Delavnico je vodila slikarka Marija Vauda. Nastali so cudoviti in trajni izdelki, ki smo jih razstavili v prosto­rih Društva. Tatjana Bukvic USTVARJALNA DELAVNICA - PARKELJNI Na Slovenskem praznik sv. Miklavža praznujemo že od 19. stoletja. Po legendi sv. Nikolaj oz. Miklavž obišce otroke v spremstvu parkeljnov in angelov. Ker v Društvu Sava ni porednih otrok, tudi parkelj­ni niso prišli na obisk. Zato smo jih iz testa naredili kar sami. Gospa Marija je pripravila testo in poka­zala otrokom, kako oblikovati model. Ucenci so jih lahko okrasili po lastni domišljiji in nastali so prav lepi in zanimivi. Tudi slastni. Z delavnico priprave peciva smo obudili tradicijo predpraznicne peke po slovensko in zakljucili koledarsko leto. Na koncu smo si zaželeli še VESELO IN ZDRAVO NOVO LETO! Tatjana Bukvic BILI SMO NA MAVRICI Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine so se v soboto, 12. 10. 2019 udeležili že tradicionalne kulturne pri­reditve v Subotici z naslovom Mavrica. Pripreditev je pripravilo DS iz Subotice. K sodelovanju so povabili ucen­ce slovenšcine iz društev po Srbiji in otroke OŠ Postojna, ki so odirali igrico Princesa kamnitih besed. Na prireditvi so se s kratkim recitalom predstavile ucenke najmlajše skupine ucecih v DS Sava: Neda, Teodo­ra, Jelena in Maja. Druženje se je po uradnem nastopu nadaljevalo ob ogledu živalskega vrta Palic. Vreme je poskrbelo za lep in topel dan, organizatorji DS Subotica in udeleženci pa za prijetno vzdušje. Hvala organizatorjem in nastopajocim. Tatjana Bukvic OBISKAL NAS JE MIKLAVŽ Tudi to leto smo v Društvu pricakali sv. Miklavža. Najbolj so se ga veselili otroci. Da bi pokazali, da so bili pridni in da si zato zaslužijo darilo, so pripravi­li kratek nastop. Staršem, starim staršem in vsem ostalim clanom naše skupnosti so odigrali igrico Repa velikanka. Jovan je recitiral pesmico o sneža­ku, Matjaž pa pesmico o macku Muriju in odigral dve skladbici na harfo. A Miklavž se je nekje na poti do Beograda iz­gubil. Zato smo ga morali poklicati, da bi nas lažje našel. Prišel je s pooolnim vozom daril. Joj, kako velike so bile otroške oci. Za prav vsakega od ot­rok se je našlo darilo. Angeli so opravili dobro delo. Veliki in majhni in še najmanši so lahko dobrotnika pocukali za brado in se prepricali, ali je prava. Prav nic se ga niso bali. Nekateri so se z njim celo foto­ grafirali. Miklavž jim je rad ustregel, navajen je že. A ker je že star in malo betežen, se je kmalu po pri­reditvi od otrok poslovil. Narocil jim je, da morajo celo leto ubogati starše in ucitelje. On pa bo vse to spremljal in zapisal v svojo knjigo pohval. Obljubil je, da nas naslednje leto obišce ponovno in dodal, da je v knjigi še dovolj prostora za vpis novih imen otrok, ki jih bo ob obisku prav rad obradil. Tatjana Bukvic Jęzik, jezíka, jezíku, jęzik, o jezíku, z jezíkom... Dva jezika, dveh jezikov, dvema jezikoma, dva jezika, o dveh jezikih, z dvema jezikoma Trije jeziki, treh jezikov, trem jezikom, tri jezike, o treh jezikih, s tremi jeziki Skratka: jezikovni koticek Velelnik glagolov na –ci Slovenšcina ima vrsto glagolov, ki se v nedolocniku koncujejo na –ci. V sedanjiku imajo ti glagoli v prvi osebi ednine koncnico –cem ali –žem: reci- recem, leci-ležem. Napaka je, ce ti dve koncinici uporabljamo tudi v velelniku. Glagoli, ki se v sedanjiku v prvi osebi koncujejo na –cem, imajo v velelniku koncnico –ci (tecem­teci), glagoli na –žem pa –zi (ležem-lezi). Vaja Precrtaj napacno uporabo glagola v velelniku: Ne podlezi njegovi kritiki. / Ne podleži njegovi kritiki. Speci kruh takoj, ko prideš domov. / Speci kruh takoj, ko prideš domov. Odvrži svoj ranjen ponos in bodi dobre volje. / Odvrzi svoj ranjen ponos in bodi dobre volje. Jutri mu reci kaj lepega v pozdrav. / Jutri mu reci kaj lepega v pozdrav. Prevzeto s Spletne TV, Youtube Priredila: Danijela Stojnic POT SUVERENOSTI Dne 28. 9. 2019 so v Pišecah slovesno otvorili Pot suverenosti. Dogodek so z nastopom pospremili ucenci Osnovne šole Maksa Pleteršnika in Ženski pevski zbor Orlica Pišece. Pot je blagoslovil pišeški župnik Gregor Majcen. Pohoda so se udeležili predsednik Društva Pleteršnikova domacija Martin Dušic, clana Društva Slovencev Sava iz Beograda Sonja Dinic Meduric in Miroslav Meduric, ter clanica tako Društva Sava kot Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine Aurena Dinic. Ce pridete v Kozjanski Park, lepo vabljeni, da se udeležite poti z zgodovinskim pomenom, ki pelje skozi krasno naravo slovenske dežele. Avtor: Sonja Dinic NASTOP “POJOCE DRUŽBE” V MANAKOVI HIŠI V srcu enega od najstarejših delov Beograda, v muzeju ‘’Manakova kuca’’, ki predstavlja pravi biser in dedišcino nekdanjega orjentalnega Beograda, je bila prirejena razstava starih obrti. S simbolicnim sloganom razstave ’’Sito in rešeto’’je predstavljeno delo znane družine Debeljak, ki se ukvarja s skoraj pozabljeno obrtjo, z izdelavo “suhe robe”. Razstava je trajala nekaj tednov z zacetkom od sredine oktobra ter je zaradi izrednega zanimanja nak­nadno še podaljšana. V casu trajanja razstave, so se dogajale razne manifestacije. Ansam­bel “Pojoca družba”, je bil posebno pocašcen s povabilom za predva­janje celovecernega solisticknega koncerta. Na splošno veselje clanov Društva ’’Sava’’, pa tudi drugih lju­biteljev zborovske glasbe je “Pojoca družba”priredila koncert v “Manakov kuci,” 25.10. 2019. Ta koncert je bil specificen po tem da je publika ima-la priložnost videti številne clanice zbora v vlogi solistk. Razen tega se je skoraj polovica clanic tokrat lahko izrazila tudi na drugi nacin, ne pa samo s svojim obicajnim zborovskim prispevkom. Sam repertoar je ravno tako neko­liko izstopil iz naših obicjanih okvi­rov. Z ozirom na to, da gre za razstavo starih obrti in da je ves dogodek obar-van s specificnim duhom casa starega Beograda, so se tokrat na programu “Pojoce družbe” našle tudi številne zimzelene skladbe iz teh krajev. Ra-zen slovenskih tradicionalnih pesmi je publika imela priložnost slišati znane uspešnice, kot so pesmi “Devo­jko mala”, potem ’’Zlatni dan’’ Bisere Veletanic in drugih, v izvedbi naših clanic. Med glasbenim programom je bilo nekaj prekinitev z anekdotami, ki so jih pripovedovali gospod Ivan Debeljak, starejši in posamezne clanice “Pojoce družbe”, kar je vsekakor prispevalo k poživitvi in obcutku intimnosti in ne­formalnosti v najlepšem smislu besed. Ceprav se je sam koncert dogajal na koncu oktobra, po koledarju pozno v jesen, je bilo vzdušje skoraj poletno. Zunanja temperatura je bila izredno visoka, vecer zelo topel, naša srca pa razgreta. To je eden od tistih koncer­tov s specificno atmosfero, o katerem se bo še dolgo pripovedalo in bo za vedno ostal v najlepšem spominu. Avtor: Višnja Dimitrijevic, dirigentka Prevedla: Pavla Milovanovic NASTOP „POJOCE DRUŽBE“ V NOVEM SADU Društvo Slovencev „KREDA­RICA“ tradicionalno prireja dneve slovenske kulture v Novem Sadu. Zakljucna prireditev je Koncert slov­enskih pesmi v Sinagogi, ki se ga udeležujejo slovenski pevski zbori iz Srbije, pa tudi nekateri z sosednih držav. Naš ženski pevski zbor „Pojoca družba“ je, kakor že vrsto let nazaj, uspešno nastopil na tem koncertu dne 9. novembra 2019. Za ta kon-cert smo se pripravljale pod vodstvom Višnje Dimitrijevic, s katero smo zad­nja tri leta dosegle znaten napredek v kvaliteti našega petja. Na tej prireditvi je igral na klavirju in nam dirigiral Stefan Simonovic, ki ga je obcasno dopolnjevala Ana Milicevic, clanica našega zbora. Pele smo naslednje pes-mi: Roža na vrtu, narodna, Tiho noci, narodna, J.J.Zmaj, Pri nas pa ohcet imamo, primorska narodna, priredba V. Dimitrijevic. Poleg „Pojoce družbe“ so nastopili še Mešani pevski zbor DS KREDARI­CA, Novi Sad, Mešani pevski zbor DS TRIGLAV, Subotica in Mešani pevski zbor DS PLANIKA, Zrenjanin. Posebnost na tem veceru je bil na-stop Mešanega pevskega zbora LIPA iz Bazovice pod vodstvom Tamare Ražem Locatelli, ko je ganljivo zapel najvec slovenskih pesmi. Vrhunec tega dogodka je vsako leto zakljucni skupni nastop vseh sodelujocih zborov z Avsenikovo pes­mijo „Slovenija, od kod lepote tvoje“, ki predstavlja custveno povezanost med zbori. Po koncertu je sledila bogata vecerja v organizaciji DS KREDARI­CA, kjer smo z znanimi pevci in pe-Naša „Pojoca družba“ s seboj ni spoznala lani pri božicni sveti maši v vkami utrdile dolgoletno prijateljstvo. imela nobenega fotografa, vendar se katedrali v Novem Sadu. Zelo hvaležna Potem smo pa še skupaj zapeli nekaj je na prireditvi k sreci našla moja pri-sem ji za teh nekaj fotografij, pa jih z slovenskih pesmi. jateljica Ivanka Milivojša, ki sem jo veseljem prilagam k temu clanku. Pavla Milovanovic POJOCA DRUŽBA V SUBOTICI (2019) Na povabilo Društva Slovencev Triglav iz Subotice se vsako leto konec septembra pevke Pojoce družbe udeležimo zbora razlicnih sloven-skih društev iz Srbije. Vcasih pridejo tudi Slovenci iz drugih držav, ki ima­jo svoje pevske skupine. Sestave so razlicne. Nastopajo mešani zbori ali samo ženski, z vec ali manj pevci, s solisti in brez. Obcasno jih spremljajo glasbeniki z inštrumenti: klavir, har­monika in drugi. Ravno v tej razno­likosti so zanimiva tovrstna srecanja. Letos je shod potekal 27. septembra v svecani dvorani cudovite Mestne hiše v Subotici. Naša Pojoca družba šteje približno dvajset pevk. Pod vodstvom dirigentke Višnje Dimitrijevic je nastopila s tremi slovenskimi pesmi: 1. Roža na vrtu (folk, priredil Vik-tor Mihelcic) 2. Lepo moje ravno polje (ljud-ska iz zbirke Štrekl, priredil Rado Simoniti) 3. Pri nas pa ohcet imamo (primor- ska, priredila Višnja Dimitrijevic) Druga in tretja skladba sta bila prvic izvedeni na tem festivalu, ob tej priliki je gospod Stefan Simonovic, kot gost in sodelavec Višnje Dimitrijevic, v duetu z Ano Milicevic, clanico našega zbora, zapel dele iz skladbe Lepo moje ravno polje. Poudariti velja, da je aranžma za pesem Pri nas pa ohcet imamo napisala Višnja Dimitrijevic. To sicer ni obicaj drugih dirigentov. Splošne ocene so, da naš zbor pri svojih nastopih mocno napreduje. A najboljši vtis na nastopu je tokrat naredil zbor društva Triglav z mladimi solisti. Gostitelji so, kot vedno po pri­reditvi, prijazno popeljali vse goste na vecerjo v restavracijo Kobilarne Kele-bija, približno 11 km izven Subotice. V prijetnem vzdušju, ob obilici hrane in pijace, so pevke spontano ponovno zapele slovenske pesmi. Naj se vzdržuje in sliši petje v slovenšcini! Breda Coš EKUMENSKO SRECANJE ZBOROV CERKVENEGA PETJA V ZEMUNU Pod vodstvom Višnje Dimitrijevic, ki že tretje leto zapored uspešno vodi pevski zbor beograjskega Društva Slovencev Sava, smo nastopili v cerkvi Vnebovzetja Blažene Device Marije v Zemunu. Dne 13.10.2019 je po­tekalo že osmo srecanje ekumenskih cerkvenih pevskih zborov, z besedami Jezusove molitve: "Kakor ste Oce v meni in jaz v vas, tako bodo tudi oni v nas ..." (Jn 17,20). Župnik cerkve Vnebovzetja Blažene Device Marije je velecasni Jožo Duspara, kateri je kot pobudnik srecanja in dober gostitelj pozdravil vse zbore, ki so nastopali. Glavni or-ganizator je bila Renata Nad, tajnica župnijskega zbora svete Cecilije iz Zemuna. Ob tem pomembnem dogodku, kjer je cast in zadovoljstvo sodelovati, so nastopili pravoslavni, slovaško­evangelicanski, grkokatoliški, evan­gelijski in rimsko-katoliški zbori. Vsi sedeži v cerkvi so bili zasedeni, precej ljudi pa je koncert poslušlo stoje. Naš zbor je zapel tri pesmi: "Oce naš", "Sto tisoc pozdravov" in "Oljska gora", concert pa je bil zakljucen, ko so vsi zbori nastopili skupaj s pesmimi iz liturgije Janeza Krizostoma (Stevan St. Mokranjac), del pesmi "Tebe pojem" in "Milost" ("Amazing grace") John Newton. Letos so srecanje sponzorirali Ministrstvo za pravosodje, Direktorat za sodelovanje s cerkvami in verskimi skupnostmi ter Splošna bolnišnica Bel Medic. Na koncu programa so udeleženci srecanja dobili zahvalnico. Zahvalnico je prejela tudi naša diri­gentka Višnja Dimitrijevic. Po vsakem našem nastopu smo bili nagrajeni z gromkimi aplavzi vseh prisotnih. Župnik, velecasni Jožo Duspara, je za vse udeležence pripravil prigrizek, tako da se je po nastopu nadaljevalo prijetno druženje. Avtor: Ivanka Vorkapic Prevod: Jelena Bulatovic 50 LET NASTOPA PEVSKIH ZBOROV V ŠENTVIDU PRI STICNI Deveto leto se je Pojoca družba Društva Sava odpeljala v Šentvid. Za jubilej smo se prav takoj pripravile z pesmijo in darilom za gostitelje. Mlajše smo obcudovale starejše clanice pojoce družbe, zaradi njihove energijo in voljo. Prišle smo v Novo Mesto, kjer je bil sejem domacih izdelkov iz bivših jugoslovanskih republik, katerega smo obiskale. Potem nam je naša clanica Eva razkazala svojo rojstno hišo in vodnjak v centru mesta kateri je pri­padal njeni hiši. Spomini... in veliko povedanega o nacinu življenja, o mes-tih, o sorodnikih... Potem v domacijo in jutri v Lju­bljano vedno lepo, cisto, umito. Ved-no smo navdušene nad Ljubljanico, Tromostovjem, Prešernovim trgom, Plecnikovo arhitekturo... Veselo je bilo na našem avtobusu tega 15. junija, ko smo zvecer imele sa­mostojni nastop med 14 slovenskiimi pevskimi zbori iz drugih držav. Imeli smo dve zvezdnici tega nastopa, in sicer našo Nušo, 90 let mlado gospo in zborovodkinjo Višnjo Dimitrijevic. Na zacetku nas je Nuša predstavila, nasmejala nas in vse v obcinstvu, ki jo je nagradilo z velikim aplavzom. Potem Višnja, mlada, profesionalna, odlicna zborovodkinja, ki zna izbrati odlicno pesem za nas in publiko. In še, kot Nuša pravi "ji je uspelo starejše v Pojoci družbi dobro zrihtati". Lepo smo se imele, bile deležne mocnega aplavza, in smo rade prisluhnile in aplavdirale drugim zborom. Potem pa družba in spet pesma z rojaki. Osrednja prireditev pa je sledila 16. junija, ko je potekal 50. tabor pod geslom Pa se sliš' – naj se sliš'. Ok­roglemu jubileju se je poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je bil slavnostni govorec osrednjega nastopa. Nekaj vec kot 120 združenih moških, ženskih in mešanih pevskih zborov je pod vodstvom Igorja Švare zapelo 22 pesmi. Sodelovali so tudi pihalni orkestri, folkloristi, igralci, na-stop pa je neposredno prenašala tudi Televizija Slovenija. Prireditelji so pri­pravili tudi bogat spremljevalni pro­gram. Na šentviškem trgu so pripravili VidArt 2019 s stojnicami z razlicno ponudbo rocnih del. Organizatorji tabora so ob jubile­jnem letu pripravili jubilejni zbornik Pojo naj ljudje, ki predstavlja zacetke in razvoj te "edinstvene pevske pri­reditve", kronologijo taborskega petja v Šentvidu za ohranjanje slovenske ljudske glasbe in zborovske pesmi. Šentviški tabor so pripravili kulturno društvo Tabor slovenskih pevskih zborov, Obcina Ivancna Gorica in Ja­vni sklad RS za kulturne dejavnosti. Prireditve ne bi bilo brez Osnovne šole Ferda Vesela in šentviških kra­janov. Naše drage rojakinje iz Ilirske Bistrice so se udeležile tudi te oblet-nice. Prisrcno smo se pogovarjale in družile. Naslednji dan smo šle v Nušino ro­jstno hišo, kjer nas je pricakala njena družina, z domacimi dobrotami in JUBILARNI 50. TABOR SLOVENSKIH PEVSKIH ZBOROV V ŠENTVIDU PRI STICNI 15. IN 16. JUNIJ 2019. Naša POJOCA DRUŽBA je že devetic prepevala na tem res velicastnem koncertu slovenskih domacih pesmi. V soboto smo skupaj s Slovenci iz Itali­ je, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Dalmacije, imeli koncert v dvorani. Po koncertu in ognjemetu, pa bogato zakusko z plesom do zgodnjih jutranjih ur. V nedeljo smo imeli že zelo zgodaj generalno vajo z dirigentom g. Igorjem Švaro, nato pa smo po svecani povorki zasedli svoje prostore na tribini. Cudovito donijo pesmi iz sto in sto grl, katere smo doma, v ozkem krogu vadile vse pevke z Višnjo Dimitrijevic. Bile so zelo zadovoljne, pohvalila nas je! Po bogatem kosilu in sprošcenem veceru smo se še ustavile pri moji sestri Zlati v Beneciji, že drugo leto zapored in smo ji zapele dve pesmici, bila je ganjena. Nastopile smo tudi v Krškem z domacim orkestrom. Na naše veliko zadovoljstvo smo imele lep obisk naše lepe Slovenije, med- sebojno druženja in veselje skupnega nastopanja. Juvanec Gerden Ana Nuša dobro voljo, na koncu pa smo vsi sku-Ancka Iljaž. paj zapeli. V Brežicah nas je pricakala Zelo utrujene nas je v Cateškem gospa Antonija Zaniuk, gospa velikega dvorcu pogostila gospa Marjani srca v Brežiškem Rdecem križu in prav Deržic, ki je storila, da se pocutimo tako pevka v Catežkem zboru. Orga-kot princeske. Ljubezniva do nas, nas­nizirala nam je koncert v ugodnem mejana in zelo prisrcna. Zdaj imamo prostoru, kjer sicer vadi cateški mešani dve novi rojakinji, Antonijo in Mar-zbor. Gospa Antonija in domacini so jano. Naslednji dan smo se sprehodile bili zelo gostoljubni, prisrcni, pova-po Brežicah in uživale. O lepotah Slo­bljeni pa so bili tudi naši dragi pri-venije tokrat ne bom pisala, poznate jatelji iz Pišec, Martin Dušic, predsed-jih tudi sami, to besedilo pa si v mislih nik Društva Maks Pleteršnik, njegova pobarvajte z zelenjem, junijsko svet­soproga, gospa Milena Dušic in gospa lobo in toploto. Sonja Dinic Meduric Kaj ti je deklica Predstavljemo slovenske narodne jedi, ki so po etnoloških virih in podatkih sastavni del materialne kulture slovenskega naroda oz. del naše kulturne dedišcine. Po nastanku, pomenu in znacilnostih, te jedi razlikujemo od danes, pogojno povedano, splošno bolj znanih sodobnih receptov mešcanske in internacionalne kuhinje. Neredko so posamezne narodne jedi nastale v zvezi z razlicnimi ljudskimi obicaji in praznovanji. Jedi bodo predstavljene po slovenskih pokrajinah kjer so nastale, kadar je o tem dovolj gotovih krajevnih virov. Priza­devali si bomo v vsakem primeru slediti avtenticnosti receptov, ceprav posamezni tudi ne bi bili popolnima v skladu s sodobnimi zahtevami zdrave prehrane. Paradižnikova juha s proseno kašo Sestavine: 1 žlica masla, 1 žlica moke, ˝ l vkuhanega pretlacenega paradižnka, ˝ l goveje ali zelenjavne juhe (raje nadomestiti z vodo kot s kocko) , 1 žlicka sladkorja, sol poper, 2 žlici prosene kaše V loncu stopimo žlico masla, nanj stresemo moko in blago pražimo med mešanjem, da porumeni, vendar ne porjavi (2-3 minute). Dodamo sladkor nato pa sveže kuhano paradižnikovo mezgo in govejo juho. Med mešanjem zavremo. Solimo in popramo. Proseno kašo splaknemo nato pa stresemo v juho, ki vre. Na blagem ognju kuhamo 15 minut, da se kaša skuha. Obcasno juho premešamo, da se kaša ne prime dna. Porazdelimo po krožnikih. Smetanov golaž (za 4 osebe) Sestavine: 1 kg telecjega pleceta, 2 cebuli, 1 žlica paradižnikovega koncentrata, 1 žlicka sladke rdece paprika, 150 ml aromaticnega suhega belega vina, 1 lovorov list, sok ˝ limone, 2 dl sladke smetane, 2 žlici kisle smetane, poper, sol, olje za popekanje V kozico nalijemo olje ter na vroce stresemo kocke mesa in jih zlato popecemo. Nato jih poberemo iz kozice in vanjo stresemo cebulo. Zlato popražimo in nato dodamo paradižnikov koncentrat in sladko papriko, še malo popražimo, nato pa zalijemo z vinom. Cim zavre, dodamo še meso, lovorov list, solimo in popramo. Nalijemo še toliko vode, da je vse za prst pokrito, pokrijemo in pocasi dušimo dobro uro, da se meso skuha in zmehca. Ko zmehca, meso poberemo iz omake, lovorov list zavržemo, dodamo vso smetano in limonin sok. S pomocjo palicnega mešalnika omako fino sesekljamo, pristavimo, zavremo ter zopet dodamo meso. Rožiceva torta Sestavine: 10 dag masla, 4 jajca, 1 dl javorjevega sirupa, 10 dag medu, 1 pomaranca, 2 žlicki pecilnega praška, 10 dag rožiceve moke, 15 dag polnozrnate pirine moke, šcep soli, 10 dag marelicne marmalade, kakav za posip Pecico segrejemo na 180 stopinj, tortni pekac s premerom 28 cm, pa namastimo. Maslo penasto stepemo in dodamo vse 4 rumenjake. Dolijemo sirup in dodamo oprano in nastrgano pomarancno lupinico. Nato dodamo še suhe sestavine-obe moki, ki smo jima primešali pecilni prašek. Beljake stepemo s šcepom soli, tretjino snega primešamo rožicevem testu, da maso razrahlja, nato pa previdno dodamo še ostali sneg. Maso nalijemo v namešcen pekac in pecemo približno 25 minut. Vroco torto zvrnemo na rešetko. Marmelado razpustimo v plitvi kozici z dvema žlicama vode, nato pa jo zlijemo na sredino torte in razvlecemo, da je enakomerno namazana po vrhu. Potresemo s kakavom. Pripravila: Danijela Stojnic VPIS V POSEBNI IMENIK Vpis v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine v Srbiji Zakon o nacionalnih svetih narodnih manjšin iz leta 2009 je omogocil vpis v posebne volilne imenike narodnih manjšin v Srbiji. Obrazec za vpis lahko prevzamete na spletnih straneh Nacionalnega sveta in Društva Sava. Na osnovi Zakona o varovanju osebnih podatkov, ki velja od 1. 1. 2009, je za vpis v posebni volilni imenik potrebno izpolnjeni zahtevek za vpis osebno dostaviti pristojni obcinski upravi, kjer imate prijavlje-no prebivališce – ob predložitvi os­ebne izkaznice. Zakon tudi dopušca, da izpolnjen zahtevek skupaj s foto­kopijo osebne izkaznice pošljete priporoceno na naslov vaše pristojne obcinske uprave. Pristojna obcinska uprava bo na vaš naslov v 15 dneh poslala Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik. Vpis v posebni volilni imenik je oprošcen placila adminis­trativnih stroškov. Z vpisom v posebni volilni ime­nik se ne izgubijo druge volilne pravice. Z Odlocbo o vpisu v posebni volilni imenik slovenske narodne manjšine se pridobi pravica do udeležbe na neposrednih volitvah Slovenskega nacionalnega sveta, ki so vsaka štiri leta. Prvic s sinom....v Sloveniji (Spomini, 2. del) Letos sva s sinom prvic potovala skupaj v Slovenijo. Želela sem mu pokazati kam sem šla vsako poletje z mamo k babici na obisk. Da bi videl kaj sem pocela in kje sem spala, kje sem gnjavila muce in kužka Piketa, kje je bil kozolec na katerega sem plezala, kje so bile vijolice in kako stara je bila nekdanja babicina hiša. v živalskem vrtu, gledava, primerjava, se zabavava. Srecna sem, ker kasneje v mestu prepoznavam dolocene lokacije. Razmišljam, kako sta tod hodili moja mama in moja babica. Imam tremo, ker naj bi se srecala s sestricno in se sprašujem, ce se bova po dolgem casu prepoznali. Srecava se in se je veselim. Koncno je prišel dan, ko potujeva v Radece. Budno spremljam kdaj mora­va izstopiti. In sva tu! Caka naju dru- Potovala sva skoraj enako, kot jaz vcasih, z vlakom, morda kakšno uro dlje, a morda se motim. Beograd­Šid-Vinkovci-Zagreb-Ljubljana. Proti veceru sva se peljala mimo Zidanega mosta in Radec, ob Savi, in jaz sem vsa vzhicena gledala skozi okno in govo­rila sinu „Ej, tukaj sem jaz izstopila iz vlaka in šla k babici“. Okno je zaprto, ampak kot bi cutila svežino okoliških dreves in reke. Komaj cakam, da prideva tja, ampak najprej naju caka Ljubljana. V Ljubljani pa, cudovit junijski vecer. Že zjutraj sva v akciji, nama je lepo, uživava. Sin mi pravi, da mu je zelo všec in nadaljuje dirjati s skirojem. Z Živo in njeno družino sva ga sestricna in takoj gremo v babicin kraj: tu sta Jagnjenica, Svibno, Zagrad. Pelje nas bliskovito, midva se veseliva in smejiva. Filip tece po hribu navzdol, ako kot jaz vcasih. Zdaj hodim pocasi, pozorno opazujem, da cesa ne izpus­tim. Neke stvari so enake, kot tisti prepoznaven vonj, neke pa drugacne. „Poglej“, mu recem in kažem v dal­javo: „Tam je babicina hiša“. In že sva tam, žal mi je, ker kmetije iz mojega otroštva ni vec in ker ne moreva vsto­piti v babicino hišo. Nisem se zavedala, da toliko pogrešam hišo, tisto temno kuhinjo, v kateri se je peklo in ku-halo na štedilniku na drva, shrambo, skozi katero so se videle veje dreves. V bistvu pogrešam možnost, da bi sinu pokazala vse to. Ampak v redu, si mis-lim, tudi to je v redu, da sva prišla, da sem mu vse to pokazala, njemu pa ni bilo dolgcas, pripovedujem mu razlicne dogodivšcine. Odhajamo tudi k staršem mojega prijatelja iz otroštva in mi je toplo okoli srca. Pogovarjamo se. Pravzaprav, vse se je nekako ujelo, vse je, kakor mora biti. Spet si mislim, je v redu. Zdaj sva doma, in ob gledanju foto­grafij premišljujem, kako mi ni vec vse tako dalec. Po dolgem casu sem med poletnimi pocitnicami, zdaj sinovimi, spet tukaj, v Zagradu in Radecu. Res, vse je v redu. TRIGLAVSKA JEZERA Konec avgusta se je skupina štiridesetih planincev, planinskega kluba Železnicar, iz Beograda odpravila v Slovenijo. Med njimi nas je bilo kar 5 clanov društva ¨Sava¨ Deticek Mirko, Grgic Vinko, Vojinovic Aleksandar, Debeljak Ivan in jaz. Po nocni vožnji z avtobusom, in dolgih cakanjih na preckanje meja, smo zjutraj prišli v Dolino Vrata, do Aljaževega doma. Tukaj se je prva skupina planincev pripravila na vzpon na Triglav po Severni steni. Toda že med pripravami je zacelo mocno deževati in hkrati tudi mocno grmeti. Strele so padale cisto blizu nas in je zelo mocno odmevalo od okoliških, skoraj navpicnih planinskih pobocij. Oblaki so spustili cisto nizko, zaradi cesa je postalo temno. Prav neprijetno. Znašli smo se sredi poletne nevihte, ki pa je sicer bila napovedana. Vsi skupaj smo cakali da se vreme umiri. Ker, se je grdo vreme, predvsem grmenje, nadaljevalo so vodniki zaradi velike nevarnosti soglasno odpovedali današnji vzpon. Skupaj smo se preko Bleda in Bohinja odpeljali do Stare Fužine in se povzpeli do Kosijevega (prva skupina), oziroma do Doma pri jezeru (druga skupina), na nocitev. K sreci, med vzponom do domov, je dež zacasno prenehal. Ponoci je mocno deževalo še bolj pa se je bliskalo in grmelo. Celo namakalo je skozi strešno okno v sobi v kateri smo spali. Naslednje jutro je bil oblacno z obcasnim grmenjem. Kljub temu smo se odpravili na pohod do Triglavskih jezer. Najprej strmo skozi temen gozd, temen skoraj, kot da je bila noc, smo prišli do Koce na Planini pri jezeru. Prav idilicno temno jezero s temno steno mogocnih iglavcev v ozadju, ki so delno zaviti v meglo. Vse skupaj se mi zdelo, kot oder z kulisami v ozadju. Od tod, naprej pot se izmenicno dviguje in spušca, nic vec gostega gozda. Odprte planjave obcasno zamenja redek macesnov gozd. Cez Planino Dedno polje in Planino Ovcarijo smo prišli do Koce pri Triglavskih jezerih. Okoli doma so lepa planinska jezera s plitvo in bistro vodo, v kateri se ogledujejo vrhovi Julijcev, ce niso skriti v oblakih. Od tam pa po dolgi, dolgi poti, ki nenehno dviguje in spušca, smo zelo utrujeni, ko se je že temnilo, prišli do Doma na Komni (vsaj sladkih, gorskih malin, ob poti, smo se najedli). Ob poti, ki je ponekod bila urejena, kamnita in dokaj široka, smo zasledili ostanke zidov. To so ostanki poti za oskrbo Soške fronte v prvi svetovni vojni, ter razlicnih vojaških zgradb ob njej. Po prehojenih 23 kilometrih in vec kot 1300 metrih kumulativnega vzpona, smo bili zelo utrujeni, toda tudi srecni, ker se je naravnost takrat mocno ulilo in se je spet zacela mocna nevihta z grmenjem. Cela, prehojena pot pelje skozi precudoviti predele, lepo naravo , polno gorskih cvetnic, ovac in krav na paši (celo srno z mladicem smo videli), žal pa vse sivo in temno, zaradi težkih oblakov, ki so celi dan viseli in grozili z dežjem. Dom na Komi (1520m) stoji na skali, ki se skoraj navpicno dviguje 900m nad Bohinjskim jezerom. Bil je popolnoma zaseden s planinci iz celega sveta ( nekateri so v jedilnici, ob pivu, bili zelo glasni). K sreci naša rezervacija je veljala in smo dobili svoje postelje. Jutro je bilo že soncno, toda nad Bohinjskim jezerom, globoko pod nami je ležala megla, kot belo morje, in skrivala vodo. Videli pa smo okoliške gore in vrhove, le tiste katere niso skrivali oblaki. Spustili smo se po stari avstrijski ¨mulariji¨ (kamniti stezi po kateri so mule nosile vojaško opremo na Soško fronto), cez neštete ovinke, do jezera in se z avtobusom odpravili še na Bled, od tod pa proti Beogradu. Veliki del skupine je prišel v Slovenijo zaradi vzpona na Triglav, ki pa se ni uresnicil. Popolnoma razumljivo, zaradi varnosti. To se v hribih veckrat zgodi. Bolj pomembno je da se vsi varno vrnemo domov, kot vzpon za vsako ceno. Mladi planinci so to prav razumeli, in obljubili, da bodo novi poskus naredili naslednje leto. Branko Zorko Založnik: DRUŠTVO SLOVENCEV V BEOGRADU – DRUŠTVO SAVA Beograd, Terazije 3/IX, tel/fah +381 11 33 40 875, e-mail: drustvosava@gmail.com www.drustvosava.org DRUŠTVO SLOVENCEV V BEOGRADU - DRUŠTVO SAVA Uredništvo: Saša Verbic, glavni in odgovorni urednik. Clani uredništva: Ivana Mandic in Zorko Branko. Lektura: Maja Đukanovic. Likovno-graficna priprava: Dušan Todorovic, Aleksandra Andelkovic in Jasmina Pucarevic. Bilten je brezplacen. Izhajanje Biltena financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Rokopisov, fotografij in risb ne vracamo. Podpisani clanki pred­stavljajo osebno mnenje avtojev, ki se nujno ne morajo strinjati z mnenjem uredništva. Uredništvo ima pravico po potrebi skrajšati in prilagoditi prispele priloge. Delo v Biltenu je volontersko. CIP - .............. . ........... ....... .......... ......, ....... 061 BILTEN / Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu ISSN 1452-9092 = Bilten (Društvo Slovenaca "Sava" u Beogradu) COBISS.SR-ID 140641548