LJUDSKI GLAS n v j Izhaja na mesce dvakrat. — Velja za colo leto ŠT.PlV 3 gold., za pol leta gold. 1,50. — Vredništvo, oprav - • kJUv/ V • ništvo: Gradišče št. 9. V Ljubljani 24. junija. Inserati: Potit-vrsta, ako se lkrat tiska 5 kr., 2krat 4 kr. in ako se 3krat ali večkrat tiska 3 kr. — Rokopisi se ne vračajo. Nefrank. in anom. pisma retour. m. 1.1884. častitim gg. naročnikom! Skoraj vstopimo v drugo polovico tretjega leta našega delovanja na časnikarskem polji. V teku tega časa pridobil si je naš list mnogo prijateljev med našo inteligenco, a tudi mnogi pro-tivniki našega poštenega podvzetja niso še omolk-nili. Ni naš namen tukaj razpravljati raznovrstne ovire, katere so nam naši neprijatelji od prvega začetka stavili, ker je ta vže itak znano, a z ponosom smemo izreči, da smo njih lažnjive trditve in sumničenja, da naš list ne bode izhajal, s tem ovrgli, ker, kakor smelo objavimo, naš list vedno bolje napreduje in si zmerom več prijateljev pridobiva. Premda so mu nekateri časniki zlovoljno mrtvaške liste prinašali, nastopili smo vendar šesto poluletje v nadi, da bode — ako Bog da — naš list še mnoga leta izhajal in s prepričanjem, da mu je njegovo izhajanje za t.o leto zagotovljeno. Ako se nekoliko na naše delovanje v prid ljudst va nazaj ozremo, moremo zaznamovati marsikatere vspehe, katere smo dosegli z našimi predlogi. Mi smo naše deželno-zborske zastopnike opozorili na bremena kmetskega stanu in naveli sredstva za njih olajšavo; mi smo se trudili za zboljšanje delavskih in obrtnijskih razmer na postavnem potu, mi smo sploh pisali za vse stanove: za ljudstvo. Marsikaj smo uže dosegli, a kar še nismo, hočemo dalje zastopati v nadeji, da nam bode sedanja pravična vlada še to priznala, kar nam postavno gre. V tem zmislu, kakor do zdaj, uredovali bodemo naš list ludi naprej, ogibali se bodemo vsa-cega strankarskega boja in le takrat bodemo se oglasili, kadar se bode našemu narodu kaka krivica zgodila,. kajti i mi, katerim so naši neprijatelji zlovoljno narodno izdajstvo očitali, i mi hočemo se bojevati za narodne svetinje do zadnje kapljice krvi. V plujca Nemca se nikdar po nepotrebnem ne bodemo zaletavali, kajti vsak narod je svoje časti vreden, dokler se ne pregreši zoper nas. Zastopali liodemo vedno le duševni in gmotni blagor našega ljudslva in upamo, da bodemo z pravičnimi našimi nazori kmalu pri vsem ljudstvu prerili, kajti resnica prej ali slej zmaga. Resnico ljubi Bog in z njegovo pomočjo upamo si naše stališče vtrditi. Vabimo torej vse ljudske prijatelje k mnogo-brojni naročbi in sedanje naročnike prosimo, naj nam blagovoljno zvesti ostanejo in svojo naročnino ponove. Ob enem najuljudneje prosimo, da nam oni gg. naročniki, ki so še kaj na dolgu, novce vpošljejo, kajti izhajanje vsacega lista je od plačevanja naročnine odvisno. V prihodnjih številkah prinašali bodemo zanimive podlistke brez nadaljevanja, ker so nam obljubili izvrstni slovenski pisatelji svojo pomoč. List veljš. do konca leta . . 1 gold. 50 kr. Vredništvo in opravništvo: F. Suhadobnik. Jaz hočem mir med svojimi narodi!“ V kratkem praznovali bodemo obletnico onih za zgodovino mile nam Kranjske tako pomenljivih dnij, ko je naš cesar med nami bival. Gotovo bodo ti krasni dnevi vsacemu Kranjcu vse žive dni v najlepšem spominu ostali, gotovo si bode vsak le dni v duhu preblagega našega vladarja in praznično obliko bele Ljubljane in drugih krajev, katere je cesar se svojim obiskom osrečiti blagovolil, predočil. Kako lepi so bili ti dnevi, kak zlati mir vladal je med nami, vsi smo bili le enega duha, le ene misli, kako da bi najvrednejše mogli te dneve praznovati. Vsako peresce na drevji, vsaka cvetlica na livadi se je videzno priklanjala cesarski majesteti, vsa narava je bila krasnejša, kakor sicer. Angelj miru razprostiral ni samo simbolično na Kongresnem trgu svoja krila nad našim mestom, tudi v resnici zavladal je najlepši mir v našej deželi, kajti vladarjeve besede: »Jaz hočem mir med svojimi narodi!* zadonele so iz Beča tudi do nas in vsak si je prizadeval, željo dobrotljivega našega cesarja izpolniti. Omolknili so vsi strankarski hujskači, sporazumeli so se vsi in edini med seboj pričakovali osrečevalni prihod cesarjev. In danes? — Ni še leto dni minolo, ko se nas je zopet ona strast poprijela, ko nekdaj, in še hujše, kajti takrat razcepljeno bilo je naše prebivalstvo le v dve stranki, zdaj se je pa celft narodna stranka, katera je od nekdaj trdno stala kakor skala, razcepila v več strastnih strank. Zdaj se narodnjaki med soboj bolj koljejo, ko nekdaj z Nemci, zdaj je še le nemir v pravem pomenu besede nastal. »Jaz hočem mir med svojimi narodi!* glas6 se cesarjeve besede, in mi Kranjci, zmerom znanodobri državljani, izpolnujemo tako željo našega vladarja? Hočemo li v tem razporu obhajati obletnico cesarjevega bivanja med nami? Gotovo je ta razpor Nj. Veličanstvu v veliko žalost in nam v majhno čast. Najvrednejše praznovali bi obletnico s tem, ako se sporazumimo, ako postanemo edini, ko nekdaj. To je naša dolžnost, da povelja cesarska spolnujemo, in tudi našemu narodu, kateri vsled tega razpora hira, smo dolžni, da skupno delujemo narodu v prid, cesarju pa v veselje. Strankarski boji nobenemu narodu niso bili še v korist., koliko menj nam, ko smo še slabi, da ne rečemo, »v otročjih črevljih.* Ni treba nam dalje pojasnjevati, kolike nevarnosti pretijo našemu narodu vsled tega razpora v domačem taborji, in le toliko poudarjamo, da je skrajni čas, da se zopet zedinimo, kajti dosedanja needinost nas nikdar ne more dovesti do pravega cilja. Podajmo si loraj vse stranke v domačem taboru zopet, roke, sprijaznimo se tudi z Nemcem in izpolnila se bode želja našega vladarja in naš narod bode okreval. Še enkrat toraj, opustimo sovraštvo mej soboj ter bodimo prijatelji. Delajmo skupno za blagor naše očetnjave in gotovo bodemo v edinosti prej kaj dosegli, kakor z prepirom. Najlepše praznovali bodemo pa obletnico s tem, ako si kličemo: »Bodimo edini vsi narodi, kateri bivamo pod mogočnim sceptrom avstrijskega cesarja Frana Josipa I., čegar besede so: «Jaz hočem mir med svojimi narodi!» —k. Zabavni del. Podonavski vtisi. (Nekoliko iz dnevnika iztrganih listov. Po Ed. .Telinkn podaja i + **■•) (Konec.) Nobeden popotnik ne prezrč, da rumun.sko obrežje Donave dela v primeri k bregu bolgarskemu nanj dosti bornejši in žalostnejši vtis. Bolgarsko obrežje je veselejše, zelenejše, višje — rumunsko nizko in pusto! Toda življenje na obeh teh bregovih podava taisto razmerje in obraz. To vse pa so le vnanjosti in pogledovaje na ta kraj se nehote spominamo, da imajo Rumunci v svojej usodi z nami Slovani mnogo društvenega. Tudi Rumuni so narod malo obrajtan in ne-spoštovan. Svet vč o njih sedaj skoraj ravno toliko, koliko je vedel pred sto leti in po tem jih tudi sodi. Tu in lam izide kaka strokovnjaška knjiga o Rumunih, toda čita se kakor nekaki spis o afrikanskih narodih. Od vsega, kar se v Rumun-skej godi, »svet* gotovo največ zanimiva to, da rumunska kraljica piše — nemške pes"- l~ vender! Tudi Rumuni delujejo in zaslužujejo imena prebujajočega se naroda. Da je narod rumunski manjši nego narod nemški in da mu je bilo treba se mnogo boriti z svojo usodo — to ni njegova krivda. Njegova krivda tudi ni, da tudi dandanes pripovedujejo o luksusu in ošabnosti bojarov bajke, na katerih prenehavajo vrlo pogosto vsakoršne znanosti tak/) zvanih poznalcev socijalnih razmer evropejskih narodov. Mi Slovani pak ne bi smeli iti za vzgledom takšnih »učenjakov*, marveč dosti bolj bi nam kazalo, jemati ta narod marnejše v pozor, kateri ne zgolj s6 svojo zgodovino, marveč tudi z jezikom ima z nami taktf mnogo društvenega. V romunščini se glasi slovanščina, kakor v nobenem drugem, v jednakej stopinji ž njo stoječem jeziku. Najočividnejše spričevalo stikov Rumunov z Slovani je jezik. V rumunščini nahajamo sicer mnogo tujih prvin, madjarskih, turških, grških in nemških, toda nobeden od teh jezikov ni imel na rumunščino tak6 obsežen vpljiv, kakor ravno jezik slovanski, zlasti bolgarski. Rumunska slovnica in slovar sta prenapolnjena z slovanščino. driske pismenke, torej slovanske. Prva njih knjiga (Geradijeva zbirka pridig, izdana 1. 1580. v Bra-šovi) tiskana je v cirilici. Še le proti koncu XVIII. stoletja so jeli nekateri rumunski pisatelji po vzgledu drugih romanskih narodov rabiti latinico. Besed slovanskih je v rumunščini tak6 veliko, da se glasč skoro v vsakem zlogu. V primer navajam tukaj le nekoliko «rumunskih* besedic iz običajnega govora: sluga, obraz, narod, zid, prag, pridvor (dvorišče), pohar (kozarec), snop, pluh, živina, lebede (labud), žrtvi (žrtva), duh, žele, pohvala, slav (slava), vreame (vreme = čas). Enake razmere se javljajo ludi v rumunskej slovnici. »Božji sin Slave*, P. J. Šafafik, je dejal, da je v rumunščini petina besed slovanskih. K temu v resnici ni treba ničesar dodajati. * * * Ruščuk ima malo znamenitostij, toda dosti zanimivih strani. To, kar veže pozornost popotnika na bolgarskej Donavi drugje, pojavlja se tukaj še v karakterističnejšem obrazu. Poulično življenje, pretkano z orientalno zmesjo, podava skoro pri ku nove in nove predmete, od ka- Izvirni dopisi. Izpod Krima. V dan 17. t. m. pobila je toča vse poljske pridelke. Uže v tretje obiskala nas je letos ta šiba božja in kar nam ni v prvi-ali drugikrat uničila, nam je tretjikrat. Vse naše njive in travniki so tako pokončani, da še v prihodnjih letih nobene želve pričakovati ni. Letina je začetkom kaj lepo kazala in z veseljem smo jesen pričakovali. Mislili smo, da bodemo z prodajo poljskih pridelkov svoje davke in druga raznovrstna plačila poravnali, a človek misli, Bog obrača. Zdaj nimamo ničesar več pričakovati in v drugič zarad razkopane in s peskom posute zemlje ne moremo več saditi in sejati. Kaj nam je storiti? Z lužnim srcem zremo v prihodnost! Naznanili smo sicer škodo po toči pri c. kr. okiaj-nem glavarstvu, a to nam zamore k večjem nekoliko pri davkih odpisati, oziroma odpisanje prouzročiti, a škode nam ne more povrniti. Marsikateri bo znabiti rekel, da smo mi sami krivi, ker se nismo zoper točo zavarovali, pa mi imamo uže tako preobilo plačil, katerim ne moremo zadostiti. Redke parcele, na katerih toča ni vse popolnem uničila, nam bodo tudi komaj kakega vžitka donesle, kajti vsled vednega deževja ne moremo niti kositi niti žeti. Naši kraji so pač v obupljivem položaji. Bog nas se usmili. Danes prvikrat in žalibog v tej žalostnej zadevi v Vaš cenjeni list poročam in upam, da boste te vrstice priobčili ker vem, da tudi Vi obmilujete ubozega . M oratarja. lz Litije. Gospod urednik, uverjen sem, da boste tudi iz našega kraja kratek dopis sprejeli, premda ne prinaša nobene posebne novice. Omeniti hočem le minoli nedeljski večer, kateri mi bode v večnem spominu ostal. Bili smo združeni v gostilni «pr i lepej Lizi ki»; mnogo nas je bilo, a kar je glavna stvar, tudi nežni spol bil je dobro zastopan, in vsled tega bila je zabava tem večja. Neprijetno vreme, katero bržkone tudi belo Ljubljano nadleguje, razpodilo nas je z našega strelišča, kjer smo bili popoldan združeni. Brez vsacega pogovora sešli smo se pa vendar vsi zopet v gostilni gospoda Lavrenčiča in ob enem tudi zapazili mnogo odličnih gostov iz Zatičine. Prijateljsko občevanje se je takoj pričelo, in zahvaliti se moramo uljudnosti velečastitega našega c. kr. okrajnega glavarja gospoda Grila, da smo večer tako prijetno doprinesli. Gospod glavar napil je v svojih krepkih. jedernatih govorih dobro nam došlim gostom iz Zatičine, in iz vseh ust odmevali so glasni «slava »-klici. O tej priliki moram mimogrede svoje začudenje izraziti, da na izvrstne govore gospoda glavarja nobeden gospodov Zatičinarjev terih, vsaj v prvem hipu se dozdeva, da večkateri pohaja iz »Tisoč in ene noči.» Tu so številni minareti, džamije, barake in stavbe najrazličnejše arhitekture, ulice tesne in vijugaste, bazarji, poulične pekarne, blizu zraven pak turški mirodvori, po katerih begajo zanemarjeni psi; tu vidimo ko-ketke s čistim pariškim krojem, tam zopet turobno postavo turške starke, kavarne, gostilnice, kolodvor in pristajo ... Po pozornem sprehodu po mestu opazimo še knjigarja (pri katerem se prodaja Jirečkova historija bolgarskega naroda), pa bolgarsko orožnico; da, tudi bolgarsko državno brodovje, obstoječe mislim iz treh malih, čednih parobrodov. Poznejši še obhod pojavlja zopet nove zanimivosti. Ne dvojim, da bo čez malo let Ruščuk po svojih spremembah močno naličevalBelem Gradu. 1 udi tukaj bodo propadli minareti in džamije, in na njih grobeh se zasvetijo spomeniki čilega duha nadepolnega naroda bodočnosti. Danes je premožen Turek v Ruščuku že bela vrana. Zato se pa očividno krepi bolgarski živelj. Enake razmere javljajo se tudi na deželi. V najbližji okolici Ruščuka ležeče vasi Kula, Čiflik niti besedice odgovoril ni, kar bi bila vender uže etiketa zahtevala. Imeli smo sicer med nami druzega «stat nominis umbra ***», a ta ni nič kaj pametnega zinil, in ljubše nam bi bilo, ko ne bi med nami bil. Začetkom hotel je nekoliko zabavljati, a ko se je prepričal, da ga nihče nehče poslušati, je omolknil ter — kar je tudi od njega edino pametno bilo — v drugo sobo — retiriral. Navzočih bilo je nad petdeset, kar je za majhen kraj, kakor je Litija, gotovo veliko število. Pa kaj se tudi ne bi kratke dneve našega življenja prijateljski zabavali, vsaj to je edina dobrota, z katero se smemo v Litiji ponašati. Da smo tukaj vsi — (ne vsi, kajti Luka časih komedije dela) — edini, je zasluga previdnega gospoda glavarja, kajti ta gospod deluje po polnem v smislu sedanje vlade — za spravo. Imamo tudi nekoliko društev, med katerimi se naše streliško društvo posebno odlikuje, a vsi so mej-narodni, brez politične barve. Želeti bilo bi, da bi se naše streliško društvo bolje razširjalo, kajti zdaj šteje samo kakik 24 udov. Pa še toliko jih ne bi bilo, ko se ne bi toliko trudil naš priljubljeni c. kr. priglednik gospod M ur gel. Ta poštenjak, da - si Nemec po rodu, skrbi za veselje v naših krajih, njemu gre drugi venec lepe sprave med vsemi stanovi Litije. Tudi druge gospode, s katerimi se smemo ponašati, imamo še, toda vseh ne morem imenovati. Končam svoj kratek dopis, ter kličem vsem našim gospodom trikratni: slava! X. Iz Notranjskega. Ne zamerite mi, da Vam nisem uže toliko časa ničesa poročal iz naših krajev; pa vsaj uže sami veste, kako redko se nahajajo med nami novice, ktere bi tudi Vas druge zanimivati mogle. — Dežja imamo dosti, mi kakor Vi, letina skrbi našega kmeta isto tako, kakor povsod, s politiko se pa nemarno dosti časa ukvarjati; da se listi med soboj kavsajo, tega smo že vajeni; vsaj pravijo, da kavsanje med listi je časnikarska zabela, prazna slama se je mlatila in se bode, res je, da stvar narodu več škoduje, nego koristi, ali pet. prstov na roki ni jednacih, ravno tako ni pet politikarjev enega mišljenja, kar eden odobrava, mu drugi pobijajo, povsod pa je pomešanega malo egoizma, rekel bi, tudi materijalizma, in tako je prepir gotova stvar. Meni pa vse nekaj druzega bolj važnega na srci leži, kot časnikarski prepiri, in to so: naši gozdi. — Ne bode dolgo trajalo, ko bodo naši gozdi po polnem na Notranjskem izginili, in le nekaj malega bode ostalo za spominek tistim, kateri so tako lahkomišljeno zapravljali in Dolapi, od katerih zlasti prvi dve imata mešano prebivalstvo bolgarsko-turško, očiščujejo se polagoma. V Dolapih sem obiskal krčmarja. Pri kozarcu kislega bolgarskega vina jela sva se prijateljsko razgovarjati. »A od kod si ti?» * reče visoki krčmar. «Jz Prage.* «ln kje je to?» »Za Dunajem . . . daleč tam ... v Češkej.* «Ali imate tam tudi Turke?* «Nikakor.» »Ste jih izgnali ?» »Ne, pri nas jih nikdar nismo imeli. Imamo samo enega Turka na mostu, a ta je iz kamena.* »Tedaj ni živ.» »Seveda ni.» »Oj, kako krasno mora toraj biti v tej vašej Pragi ...» * * * Neizrekljivo vtrujen in po soparici omedlen, vrnil sem se necega večera v svoj hotel k »Švi- * V Bolgarskej se sploh tika zaklad, kterega vrednost poznali niso. — Srce mora človeka boleti, ko vidi, da kmetje vse posekajo, kar jim pod sekiro dojde. Tramiče, kateri bi imeli čez nekaj let desetero vrednosl, se vidi na sto in sto voz izvaževati in jih po slepi ceni prodajati, mar ni visoki vladi znano to neopravičeno postopanje naših kmetov? Kam bomo prišli z našimi lepimi gozdi, če se to izgozdovanje strogo ne prepove. Čemu potem pogozdovanje Krasa, če si bomo sami vstva-rili Kras? — Tukaj bi se moralo na to gledati, da bi imela c. kr. žandarmarija nalogo, vsak les pod postavno mero za konfiscirati, v prvi vrsti pa skladišča lesži večkrat kontrolirati, ker ravno lesni trgovci so večinoma vzrok te malomarnosti, kjer tako reč seveda pod ceno kupijo. Toraj zdaj je treba na to gledati in na to delati, dokler je čas, da se gozdi ohranijo, to je pravi in glavni kapital naših kmetov, in če to zgubijo, vse zgubijo, in le prehitro se bomo z revščino seznanili. Upam, da bojo moje priproste besede pravo mesto zadele. Iz Vipave. Čudno se Vam bo zdelo, da je tudi iz naše vipavske doline oglasil se priprost dopisovalec za Vaš cenjeni list, da tudi naše dozdaj prav žalostne razmere slovenskemu svetu nekoliko opiše. Revni smo Vipavci v prvi vrsti radi tega, ker se imamo z elementarnimi nezgodami toliko boriti. — Kdo bi ne poznal moč vipavske burje, ne samo po zimi, ampak tudi po leti, katera dostikrat kmetu občutljivo škodo napravi, cvetje osuje, trto pokvari itd. Majhni so naši pridelki, in če še ti ne poratajo, zgubljeni smo. Tudi letos smo imeli mnogo upanja na dobro letino; kmet se je veselil, da bode dosti vina pridelal, in marsikateri siromak si je na to nado za neizogibljive potrebe na ta račun kak goldi-narček izposodil, — žalibog, da je šel ta up v resničnem pomenu besede po vodi, ker dež je uničil trtno cvetje, in peto leto je uže, kar se imajo Vipavci z slabo letno boriti. Če se v ozir jemljejo davki, kateri se kmetu ne polajšajo, dalje domače potrebe in živež naših prebivalcev, kateri je po elementarnih nezgodah popolnoma uničen, lahko je razvidno, kakovi reveži da smo. Nam se zdi, kakor da bi bili mi na Kranjskem popolnoma pozabljeni, kar je tem verjetneje, ker imamo jako slabo zvezo z našim glavnim mestom Ljubljano. — Vsak previden človek bode odobraval, da bi za našo dolino veliko bolje bilo, ako bi bila zvezana z Goriško, kajti naši pridelki se večinoma izvažajo v Gorico, ali pa tudi v Trst, carji.» To je baje najboljši hotel v Ruščuku, shajališče izbranega občinstva. Ne veliki vrt je tu nagrada za vse. Napotil sem se v zatišje k osamljenej mizici. Mir in hladen vetrič me je skoro napol zazibal; bdel sem še sicer, toda za stvari okrog mene se nisem dosti brigal . . . Tu se mi je zdelo iznenada, kakor bi bil v — Českej. Nekaka čarovna pesem mejesprebudila vljudno in nežno mi poljubivša moje sence z pozdravom domovine .... Poslušal sem kakor v sanjah vopojenem razkošji našo narodno himno »Kde domov muj?!» (Kje dom je moj) . . . fte danes se zahvaljujem za to milo in nepozabljivo osupnenje svojemu rojaku Šebku, knezovemu kapelniku bolgarske vojaške godbe, ki tudi za mejami svoje domovine marno goji narodno češko godbo. Njegova bolgarska kapela igrh mnoge češke skladbe in pesni. Vsled tega tudi pride, da češka pesen na dolenjem porečji Donave ni kak tuj napev . . . * * * Drugo jutro sem se poslovil se slovansko Donavo. Rumunska železnica odpeljala me je iz Djurdjeva v Bukarešt, Skrajni čas bi bil, ako bi deželni poslanci se pri zboru tudi nekoliko na našo dolino in njene potrebe ozirali, in nas bolje k beli Ljubljani pritisniti skušali. — Tudi mi smo ponosni, da smo sini vrle kranjske zemlje, mi čutimo njeno veselje in bolest, ali treba bi bilo tudi, da bi se ona na naše velike potrebe ozirala in nam naše bolečine olajšati skušala. Mi pa bomo tudi našo hvaležnost po vsem skazali, nikoli ne bomo pozabili, da smo v prvi vrsti Slovenci, in ostalo nam bode geslo: Vse za vero, dom in cesarja! Domače zadeve. — (Njega Veličanstvo) cesar in kron-princ Rudolf podasta se 5. ali 6. prihodnjega meseca v Polo, kjer bodeta pet dni ostala. Tri dni bode trajal manever. — (Knezoškofom ljubljanskim) je bil imenovan kanonik sekovske škofije č. gosp. Jakob M is s i a. Bodoči gosp. knezoškof je rojen v Ljutomeru na Spodnjem Štajarskem, je 45 let star ter znan kakor jako učen mož; zmožen je slovenskega, nemškega, laškega in francoskega jezika. Bog daj, da bi on mnogo koristil našej slovenskej Kranjski. — (Predsednikom deželne sodnijev Lj ubijani) imenovan je nadsodniškisvetovalec g. K a pr e t z, znan kakor jako izvrsten jurist in zaslužen mož; čestitamo, da bi še dolgo let služboval in koristil državi, mnogo hvalisanja pri tako vrlem gospodu bi bilo tu nepotrebno. — (Zakrament birme) delil bode dnč 13. julija tržaški škof gosp. dr. Janez Glavina. V dan 14., 15. in 16. julija pa bode nekatere tukajšnje bogoslovce blagoslovil za mašnike. (Most črez Ljubljanico), kake tri četrt ure nad Ljubljano, želijo naši Krakovčani in Trnovčani. Zares dobro in prepotrebno bilo bi, ako bi naš mestni zastop to željo vrlih naših predmeščanov izpolnil, kajti ustreženo bi tudi bilo ob enem vasem: Matena, Strahomer, Ig, Črna vas, Iška loka, Tomišelj in Brest-Ker bi nov most mnogim županijam v korist bil, razdelili bi se lahko stroški za napravo mostu med dotične prebivalce, in brez posebne težnje za posameznika ustreženo bilo bi veliki potrebi za naše predmeščane in okoličane. Kje naj se bi ta most zidal, dotičniki sami še niso edini in tudi mi nehčemo v tej zadevi kak predlog staviti. Z temi vrsticami izpolnili smo svojo dolžnost v tej zadevi, a izvršitev je v drugih rokah. — (Rante na šentpeterskem nasipu) so neobhodno potrebne in napravile so se — kar nas jako veseli — na naš predlog takoj na onih krajih, kjer so še manjkale. Da so naši do-tični predlogi opravičeni bili, razvidljivo je iz sledečega dogodka: V dan 18. t. m. zaletela sta se konja z vozom, na katerem je bil les naložen, v rante na šentpeterskem predmestji in hlapec bil je vsled tega v smrtnej nevarnosti. Ko ne bi rant bilo , zletel bi se bil hlapec z konjem vred v Ljubljanico. — (Gospod Hugo Eberl), znani naš someščan, prevzel je gostilnico na Koslerjevem vrtu. Tam se toči dobra pijača ter se dobivajo cena in okusna jedila. Zdaj je čas za obiskovanje Koslerjevega vrta in želeti je, da ga p. n. občinstvo ne pozabi. — (Kalenje ponočnega miru) ne pro-uzročujejo samo neomikani ljudje, tudi med takozvano inteligenco se časih ponočni nemir-neži nahajajo. In to so tisti, ki z nekako čudovito strpežljivostjo do pozne ali cel6 rane ure po glasovirih tako neusmiljeno brenkajo, da sosedom ni moč spati. Posebno v »novih hišah* pri Latermannovem drevoredu se sliši čestokrat tako neusmiljeno trpinčenje glasovirov, da bi si človek kar ušesa zamašiti moral. Ko bi ti prijatelji godbe le pomislili, da v istej hiši tudi drugi ljudje bivajo, ki si, od resnega dela vtrujeni, žele spanja, ali celrt bolniki, katerim je blagodejno spanje tako potrebno. Sploh je pa omenjen kraj v vedni godbi. Po dnevi naša ušesa trpinčijo «Werkelni» in godba pri «ringelšpilu,« po noči pa brenkanje na glasovirih. — (Nove svetilnice) so v trnovskem predmestji jako povoljnost učinile, ker skrajni čas je uže bil, da se je magistrat tudi tega mestnega oddelka usmilil in željam tamošnjih prebivalcev vstregel; paziti bi bilo pa tudi treba od strani našega magistrata na to, da bi se tudi svetilnice o pravem času prižigale, ker dostikrat se zgodi, da mora davkoplačevalec (posebno v zimskem času) po temnih ulicah koračili, ko so se uže skoraj vse plinove svetilnice naveličale goreti. — (»Šikcovo« hišo odstraniti) bilo bi za naše mesto jako potrebno, kajti pridobili bi potem sposoben prostor za razprodajo tržnega blaga. Vsak nepristransk človek bode nam gotovo priznaval, da sedanji tržni prostor nikakor ni za glavno mesto Kranjske in želeti je, da se na kakem drugem kraju prodaja tržnega blaga vpelje. Kakor čujemo, je posestnik «ftikcove» hiše pri volji, to za naše mesto nikakor lepo stavišče za primeroma majhno ceno prodati, in želeti je, da bi naši mestni očetje v tej stvari kaj ukrenili. — (Ribniška.) Janez: To je pa uže odveč, da vedno dežuje. — Martin: Res je huda za kmeta. Jutri nameravam kositi, toda kaj pomaga, ker ne vem, ako bode ugodno vreme ali ne. Kaj misliš? — Janez: Ne vem, kaj bi rekel, toda moja sina vse vesta, ker sta »študirana.* — Martin: Prosim te, vprašaj jih. — Janez: Dobro, takoj se vrnem. — Martin, vrnivšemu se Janezu: No kaj pravita? — Janez: I, uganila sta jo, eden pravi, da bode deževalo, drugi zopet, da bode lepo vreme. Vidiš li, da moja sina vse vesta, kajti prorokovanje enega bode gotovo obveljalo. — (Veliko slavnost) priredi »Slovensko bralno in podporno društvo v Gorici« na dan 6. julija t. 1. Obžalujemo, da jako zanimivi spored zarad pomanjkanja prostora ne moremo objaviti, kajti iz njega je razvidljivo, kako vrlo dobro naši goriški bratje napredujejo. Drobtinice. — (Sviloprejke) so letos nenavadno dobro kazale. Vsled tega se je bilo listje silno podražilo. Ljudje so (zastavili veliko rečij, da so listje kupovali. Svilodi so bili zdravi, a prišel je mraz in je vse uničil. Škoda, katero ljudje trpijo, je neizmerna. Kar so prodali, morali so oddati pod ceno, kajti ne dobi se najmanjše konkurence. — (Poreški škof) je namenjen, kakor se splošno govori, prečast. gospod Ivan dr. Flapp, profesor cerkvene zgodovine in cerkvenega prava na goriškem osrednjem setninišči. Dotična pisma so baje šla že v Rim, odkoder se pričakuje odgovor. — (Blagoslovljenje zastave.) »Slov. bralno in podporno društvo* v Gorici blagoslovi 6. julija svojo zastavo. Društvenice tržaškega podpornega društva podarijo zastavi trak v vrednosti 125 gld. Slava jim! — (Izgubil) se jev Podgori na Goriškem pred 14 dnevi ali 3 tedni dvanajstletni deček, o katerem se ne ve, kam je prišel. Delal je v tovarni, kjer mu je bilo na plači nekaj odtegneno. A tistega dne ni za njim ni sledu ni tiru. — (Morilca lastnega očeta) Pierra in Martina Gironde obsodila je porotna sodnija v Parizu k smrti. Obravnava je pokazala, da sta nečloveška morilca lastnega očeta v kleti se sekiro ubila ter potem v nek potok vrgla. Za to nenaravno zločinstvo je pač vsaka kazen premajhna. — (Dinamit v Pulj i.) V Pulji zaprli so nekega Godino, ker so pri njem 5 kil dinamita našli. Godina trdi, daje dinamit od nekega Čarne vala dobil. Tudi tega so v zapor dejali. La-honi še vedno ne mirujejo, treba nam je toraj na naših mejah pozora. — (»Grna roka*) imenuje se neko zločinsko društvo v Madridu, katero vsacega nepri-jatelja roparije k smrti obsodi in obsodbo tudi izpolni. — (Neverjetno pa vender resnično.) V Švici nekje sešla sta se po dolgej ločitvi zopet dva Angleža. Dobro sta se imela in konečno se vsak v svojo gostilno poda. Komaj sta v svoje sobe vstopila, ko jih istodobno mrtvoud zadene. — (Zakon — hud jarem.) K nekemu župniku pride nedavno mladenič z naznanilom, da namerava sosedovo Miciko v zakon vzeti. Župniku se takoj čelo zgrbanči in mladeniča svari pred tem korakom. »I, ko se pa tako dobro razumiva,» mu odgovori zakonski kandidat. »Pa se potem ne bosla, — ga zavrne božji mož, — takoj ti hočem to dokazati.* Pelje potem preplašenega mladeniča v sosedno sobo, kjer sta ravno pes in maček iz ene in tiste sklede prav prijateljsko jedla. «Glej, — reče župnik — ta dva se tudi prav dobro razumita, dokler sta prosta, a takoj postala bosta ljuta proti vnika, ako jih bodem zvezal.» Na to vzame vrvico ter ž njo psa in mačko zveže. Komaj se je to zgodilo, prične uže pes nad mačko brenčati, a ona povzdigne hrbet in se neusmiljeno zapodi v svojega tovarša ter ga do krvi razpraska. Zakonski kandidat to zapazivši, razumil je takoj gospodovo primero ter spokorjen odšel, rekoč: »Prej, ko bi dopustil, da bi me žena pretepala, in da bi med nama nemir postal, ostanem rajše — fant.* Sic! — (Kako se zamore očistiti blago iz bombaža?) Pšenične otrobi v osmem delu teže robe, katera je za očistiti, naj vsiplje v kupren kotel in z vrelo deževno vodo popari. Potem naj se roba med poparjene otrobi položi ter neprenehoma kakih deset minut meša. Ko se je to zgodilo, naj se pustijo otrobi in blago ohladiti ter se slednje z mrzlo vodo od otrob očisti. Očisteno blago pridobilo je zopet prvotno barvo in je kakor novo. Pranje z milom je za obleko jako škodljivo. — (Wassermundt) imenuje se morilec, kateri je v Pragi zemljemerca Brzorada z mesarskim nožem vsled ljubosuma usmrtil. V dan 20. I, m. so ga v materni hiši prijeli, ko je ravno pri mizi sedeč iz pipe puhal. Morilec je star 23 let, je bil v Beču enoletni prostovoljec ter je sedaj kadet pri topničarjih. Tržne cene v Ljubljani 21. junija 1884. Hektoliter banaške pšenice 8 gold. 80 kr.; domače 8 gld. 51 kr.; ječmen 4 gld. 87 kr.; rež 5 gld 53 kr.; ajda 5 gld. 53 kr.; proso 5 gld. 36 kr.; turšiea 5 gld. 40 kr.; oves 3 gld. 25 kr.; 100 kilogramov krompirja 2 gld. 50 kr. I*J ava. Midva podpisana prekličeva vse. v prvej številki ,,Ljudskega Glasu" 1. 1884 proti osobi k0*!'- Ivana Železnikarja objavljene napade in obžalujeva da sva se na podlagi slabe informacije posluževala j>o pol u<‘m iterei>ini6nih in 1 :i>.ii j i v i 1» izrazov. Maks. Ivanetič. Perd. Suhadobnik. rrTiTHrnTFrrriTTiTTirnrFrrnTiTiTiTrrrrFrn »THE GRESHAIT zavarovalni zavod za življenje v Londonu. Ravnateljstvo za Avstrijo: Dunaj, Gizele cesta št. I, v lastnoj hiši zavarovalnico Ravnateljstvo za Ogersko: Budlmpešt, Pran Jožefov tr<|;i oljnai bari, lakov in Arnežev po najnižji ceni v g. Vilharjevej hiši za frančiškansko cerkvijo. Cenilniki pošiljajo se na vse strani, kdor jih želi. Na prodaj je lep, dobro obvarovan 17*0'! s premakljivo streho. Cena jakn nizka. Natančneje izve se pri vredništvu »ljudskega Glasu.“ Brez te varstvene znamke, postavno zavarovane, ima se to zdravilo po dr. Maliču smatrati kot ponarejeno. Cvet zoper trganje po d.r. je odločno najboljše zdravilo zoper protin ter revmatizem, trganje po udih, bolečine v križu ter živcih, oteklino, otrpnele ude in kite itd., malo časa, če se rabi, pa mine po polnem trganje, kar dokazuje obilno zalival. Zahteva naj se samo „cvetu zoper trganje po dr. Maliču" s zraven stoječim znamenjem; 1 steklenica 50 kr. Zalivala. 5rl)uijumrff. Gospodu pl. Trnkoozy-ju, lekarju v Ljubljani. Moja mati so na protinskej bolezni na nogi silno trpeli in razna domača zdravila brezvspešno rabili. Ko je pa bolezen čimdalje hujša prihajala in uže več dnij niso mogli stopiti na nogo, spomnim se na Vaš dr. Maličev protinski cvet po 50 kr. ter si ga nemudoma naročim, in res imel je čudovit vspeh, da so se po kratkej rabi oprostili mučnih bolečin. S popolnim prepričanjem priznavam torej dr. Maličev protinski cvet kot izvrstno zdravilo in ga vsakemu bolniku v jednakej bolezni priporočam. Vašej blagorodnosti pa izrekam naj-pnsrcnejšo zahvalo, z vsem spoštovanjem udani T"u-gr, posestnik v Šmariji pri Celji. Planinski zeliščni sirop kranjski, izboren zoper kašelj, hripavost, vratobol, prsne in pljučne bolečine 1 steklenica 56 kr. Koristnejši nego vsi v trgovini se nahajajoči soki in siropi. Pom uh lje vo (Uorscli) olje najboljše vrsie, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in bez-gavne< otekline. 1 steklenica 60 kr. Salicilna ustna voda, najboljše za ohranjenje zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust. 1 steklenica 50 kr. Kri čistilne kroglice, c. kr. priv., ne smele bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se uže tisučkrat sijajno osvedočrie pri zabasanji človeškega telesa, glavobolu, otrpnenih udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatuliah k 21 kr • jeden zavoj s 6. škatuijami 1 gold. 5 kr. Razpošilja’ se le jeden zavoj ’ Naročila iz dežele izvrše se tekoj v lekarni pri »Samorogu" Jul. pl. TRNKOCZY-ja na Mestnem trgu v Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni vrednik Ferdinand Suhadobnik. Tiskala Ig. v. Klemmajr & Fed. Bamberg.