List 3.
Natoroznanske stvari.
Nekoliko o zraku in njega pomenu
za življenje človeško.
Ako skozi okno gledamo na dalnje v nebo kipeče gore, vemo sicer, da se med nami in med gorami prostora obilo širi; al na zrak , ki to napolnuje 7 kar se nam dozdeva praznota, mnogokrat še ne mislimo; ko pa stopimo čez prag, opominja nas lahko pihljanje na-nj, akoravno nam še ne razodeva svoje prave moči in oblasti. Ko pa začne veter drevesa šibiti in se v vihar premenivšemu mogočne košate drevesa priklanjajo, če pesek prenaša in krog naših hiš žvižga in tuli, če kot orkan drevesa ruje in hiše podera, takrat spoznamo silno moč razkačenega zraka.
Zrak pa ima še drugo moč, za nas še važnejšo, on ima oblast čez naše življenje, čez vse organiško življenje. Ako ima zdravnik pri mrtvem novorojencu vprašanje rešiti: ali je dete že mrtvo na svet prišlo ali
18
pa je po rojstvu še živelo, ogleduje naj prej pljuča. Ce so trde, če Vse v vodi utope, je to gotovo znamenje, da v pljučah ni bilo zraka, da tedaj dete po rojstvu ni živelo; pljuča, v ktere je bil stopil zrak, plavajo na vodi, ker so lahkeje kot voda. Zrak v pljučah tedaj razsodi, ali je dete po rojstvu živelo ali ne. S prvim dihljejem začne se življenje, z zadnjim se konča. Glejte važnosti zraka! Za življenje vendar še ni zadosti, da imamo zraka, ampak zrak, ki ga sopemo, mora biti čist, nepo-pačen; zrak pa, ki je že enkrat v pljučah bil, kterega smo izsopili, ni več za rabo, je popačen, skor bi rekel strupen, kajti vse, kar je v njem redivnega bilo, šlo je že v kri.
V dokaz, kako potreben je čist zrak za življenje in kako škodljiv, strupen je tak, ki smo ga izsopili, naj nam bo naslednja dogodba. Pozimi leta 1848 jadra nek parobrod od Angležkega proti Ameriki. Ko na morji vihar nastane, ukaže kapitan vsem ptujcom (bilo jih je okoli 200), naj bi doli v kajuto šli. Bila je ta izba sila majhna za toliko množico, le 18 čevljev dolga, 12 široka in 7 visoka. Lahko si vsak sam misli, kako so bili revčki nabasani. Ako bi jim bil ladjini vodja majhine okenca odprte pustil, saj bi bili sopsti mogli, akoravno težavno; on pa da okenca trdo zapreti, kakor tudi vrata. Morali so nesrečneži isti zrak vedno in vedno zopet sopsti. Tega ni bilo mogoče prestati; kmali pade eden za drugim, slabeji stokajo, močneji vpijejo, kolnejo, le eden butne v vrata, priteče na površnino ter pove kapitanu strašno novico. Kapitan pa krmar dolj nitita, in glej groza! — dva in sedemdeset je že mrtvih ležalo, mnogo pa umirajočih. Trupla mrtvih so bile zvite kot od božjasti, kri jim je crlela iz oči, ušes in nosa. Kdo je kriv bil te strašne nesreče? Kdo drug kot kapitan, ki ni vedil, da je čist zrak za življenje neogibno potreben, daje zrak, kterega izsopemo, spriden, in da je sprideni zrak ravno tako mori ven kot strup.
Pa saj ne potrebujemo tako strašnih dokazov, akoravno bi jih lahko še mnogo našli; poglejmo le ljudi, mlade in stare, ki veliko časa ali dan na dan bivajo v zaprtih ali tesnih staniščih zlasti v mestih, in vidili bomo, kako so bledi in vpadeni. Res, da tudi na kmetih jih mnogo stanuje v majhnih, nezdravih stanicah, al sreča je za-nje to, da ne tiče celi ljubi dan med zidov-jem; stopivši čez prag so na zelenem, pihlja jim nasproti hladna sapica, ktera spet popravlja, kar je pokvaril puhli zrak v njih stanicah.
Grotovo je, da že enkrat vdihani zrak ni več za rabo, ampak da je škodljiv in strupen. Sili se nam pa zdaj prašanje: ali moremo ves zrak porabiti, kolikor ga je v sobi? Znabiti moramo vedno le tisti zrak vživati, ki je blizo krog nas? Res, ako bi zrak v stanici nepremakljivo, na miru stal, morali bi zmiraj le tisti zrak rabiti, ki bi ravno krog nas bil, al zrak se v ograjenem, zaprtem prostoru, v stanici ravno tako premikuje, kot zunaj. Samo tako je mogoče, da tudi oddaljeni še ne sprideni zrak do nas pride. Ako v kot naše izbe kapljico kake dišave vlijemo, ne bo dišalo samo v okolici kapljice, ampak duh se bo kmalo po vsi sobi razširil. Al bi se to moglo zgoditi, ko bi zrak nepremakljivo stal? Kdo drug ko zrak raznaša delce omenjene dišave po vsi sobi?
Kakor vse druge telesnine je tudi zrak stegljiv in skrčljiv; gorkota tudi zrak razteguje, mraz ga krči in gosti. V stanici ima pa naš život veliko večo lastno gorkoto kot zrak, kteri nas obdaja. Zrak tedaj , doti-kaje se našega trupla, se razgreje in kviško dviguje, kakor tudi zrak, ki ga izsopemo; kajti on ima toploto našega trupla. Tako nastane vedna sapa, ktera izso-peni, razgreti in škodljivi zrak od nas nosi, nam pa novega, čistega, zdravega dopeljuje.
Gledati nam je tedaj le na to, da v izbah nikdar čistega zraka ne pomanjkuje. Pri vratih, oknih, pri peči itd. sicer vedno unanjega zraka notri pride, al to kratko malo ne zadostuje, sosebno če je soba majhna, ali če veliko ljudi v nji prebiva.
Skrbimo tedaj vedno, da se naše stanovanje mnogokrat prezrači (saj se vendar tako lahko in brez vseh stroškov zgodi); glejmo sosebno na izbe, v kterih spimo, da bodo snažne in polne čistega, zdravega zraka, in obvarovali se bomo mnogih bolezen, obvarovali prezgodnje smrti. Ne zabimo nikdar, da stanovanja naše nimajo okna le zato, da se zaperajo in se tako gorkota v njih obdrži, temuč tudi zato, da se večkrat, vsaki dan, odperajo in nam čisti zrak v sobo puščajo.
A. Z.