GAVARNIE - SESTRA LOGARSKE DOLINE IN NJENA OKOLICA DR. JANKO PLETERSKI ireneji, za nas skoraj mitološko gorovje, pojem iz zemljepisnih učbenikov, ima v nas, planinski književnosti poseben prostorček zaradi znanega vtisa francoskega geologa Amija Boueja iz l. 1832 o podobnosti naše Logarske doline z že tedaj slovito krnico Gavarnie (Cirque de Gavarnie) v Pirenejih. Ta trditev se ponavlja še danes v naših delih, ki govore o Savinjskih Alpah in o Logarski dolini. še pred kratkim sem jo prebral v nekem prospektu. Pisci hočejo s tem dati Logarski dolini pred našo in tujo javnostjo posebno veljavo. A vzlic temu je zanimanje za veliki predmet primerjave, za Gavarnie in sploh za pirenejsko gorovje pri nas za čuda majhno. V vseh letnikih »Planinskega Vestnika« sem zasledil le en sam spis, ki govori o obisku naših planincev v Pirenejih, Kopinškov še pred drugo svetovno vojno. Res je, da Pireneji leže zelo od rok in daleč, vendar tudi naše razmere niso več tiste, ko ne bi mogli tudi takšnih gorovij doseči, če bi hoteli. še posebno čudno je to neza­ nimanje ob dejstvu, da tudi naši ljudje zadnja leta romajo v znameniti Lurd, ki vendar leži prav ob vznožju Pirenejev. Pa ne vem, če je kateri od teh romarjev kaj zapisal tudi o gorovju, ki se vzdiguje nad tem krajem. Potniške d ružbe sicer rade povezujejo obisk Lurda z obiskom Gavarnieja. Pirenejem sem se približal sredi julija 1969 slabo oborožen s teoretičnim znanjem o njih. V knjižnici Planinske zveze v Ljubljani nisem dobil ničesar. Tudi upanje, da bom kaj dobil mimogrede v pariških knjigarnah, me je razočaralo. Odkril sem le, da vo­ dičev po francoskih gorovjih ne dobiš v navadnih knjigarnah, pač pa jih prodajajo v trgovinah s športnimi predmeti (»La Hutte«). Vendar tudi v pariški trgovini, ki sem jo končno našel, nisem dobil tiste knjige iz vrste pirenejskih vodičev, ki opisuje centralne vrhove okrog Gavarnieja. Končno sem zaželeno knjigo dobil v »pireneistični« knjigarni v Pierrefittu, pred odcepom ceste v Gavarnie. Tako so se izpolnile tolažbe pariških knjigarnarjev, ki so mi dejali, naj tako reč iščem raje v bližini kraja, kjer se uporablja. Ledeniška dolina in krnica, ki se imenujeta po vasici Gavarnie (1357 m) in vrhovi nad njimi, kakor je vse to mogočno in veliko, so le osrednji in najbolj znani del velikanske gorske verige Pirenejev, ki zasluži pozornost in obisk planinca v svoji celoti. Poseb­ nost tega središčnega dela je, da je gorovje tukaj apnenčasto, medtem ko so Pireneji v glavnem zgrajeni iz drugih, starejših kamenin. le v tem je neka podobnost med našimi in gavarnijskimi vrhovi. V šestih dneh, ki sva jih z ženo prebila v Gavarnieju, sem mogel dobiti le splošen vtis, vendar upam, da bo tudi poročilo o tem vtisu zanimalo slovenskega bralca in morda koga spodbudilo k bolj dognanemu obisku Pirenejev. Prvi vtis potrjuje upravičenost primerjave med gavarniejsko in Logarsko dolino. Obe se opazovalcu odpreta v smeri sever-jug, obe kažeta podobno simetrijo zgradbe, obe globinski pogled, kjer se za ospredjem zelenih, temnih pobočij na obeh straneh, v ozadju vzdiguje mogočni svetli skalni zid gorskih vrhov. Hitro pa se pokažejo tudi razlike. Na jočitnejšo je mogoče razbrati že iz tega, kar piše avtor obsežne vrste francoskih pirenejskih vodičev R. O llivier: »Apnenčasti masiv okrog Gavarnieja ima nedvomno značaj visokega gorovja po številnosti poti in smeri, po veličastnih prizorih, po težavnostih na plezalskih pristopih, po raznolikosti zem­ ljišča, kjer se vrste snežišča, led in skala. Bolj kot drugod je tukaj viden specifično pirenejski prizor. Ničesar v Alpah ne moremo primerjati,« meni francoski pireneist, »temu ogromnemu koloseju, kjer se, po Russelovih besedah, iz kaosa povsod poraja harmonija.« - R. Ollivier meni, da je gavarnijska krnica po pravici slavna, obžaluje pa, da le majhno število med njenimi obiskovalci dojame vso njeno veličino in posebno lepoto. Tu se vzdigujejo masivne stene geometričnih oblik v orjaških stopnicah proti 164 165 nebu v širini več kot tisoč petsto metrov, čeznje podajo številni čudoviti slapovi, katerih eden skoči v globino celih 423 metrov. Večino obiskovalcev opazuje krnico z njenega dna in zato ne more zaznati pravih sorazmerij. Med dnom krnice in vrhom Morbore je več kot 1700 m višinske rozlike. Pravi pogled no Cirque de Govornie je mogoče dobiti le, če se povzpneš no kok rozgledni vrh, priporoča R . Olivier. Ze iz tega strokovnega opisa govornijske krnice vidimo, do so med njo in Logarsko dolino, ki R _. Ollivier za njo kajpada ne ve, ne le podobnosti, ampak tudi bistvene rozlike. Za mojo osebo je največjo razliko med obema dolinama in krnicama prov to, do Govornieju manjka tisto globino in možnost pogleda no celoto z dolinskega dno, ki ju občudujemo v Logarski dolini.• Takšnega vtisa celote, kot go imamo v Logarski dolini, v Gavornieju ne dobimo tako zlahka. Tudi švicarski pisec knjige o Pirenejih, ki je sicer manj planinskega in bolj • Navajam nekaj stavkov iz znamenitega opisa Logarske doline F. Seidla (Kamniške ali Savinjske Alpe, 1907, str„ 130-141), da olajšam primerjavo: •· .. potnik stoji ob vhodu v znamenito logarsko dolino. Naval južne svetlobe mu go naznanja in obrne njegovo pozornost na krajino. ki se mahamo razprostre pred njim. Vhod je širok kakor orjaško vrata, dolino za njim prostorna in globoko tako, do odkrije v ozadju obsežen. krasen prizor. Krajinsko podobo, ki stoji pred strmečim potnikom, je v tri č lene deljena enota. Stranski krili ospredja ji tvorita srednjegorski slemeni no desni in na levi, med njima se prostiro široko, rovno dolinsko dno; vso sliko po vlado tretji člen: mogočno visokogorsko ozadje, ki se vzpenja za ospredjem v bojno višavo daleč doli no obzorju in se nam kaže, kakor do je povsem drug svet, veličastnejši, svetlejši. Dolino je v dolžini 7 km skoro premočrtno zarezano. Zatorej se že ob vhodu pri Logarju odpre pogled, ki obsega vso dolgost doline in veličastni sklep. Zarodi tega ima pokrajinsko sliko globoko segajočo perspektivo. Dolino se razteza proti jugu in sonce obseva obe njeni pobočji enakomerno. To stori, do se tem lepše uveljavlja njih simetrija . .. Spomnimo se, do je v Logarski dolini zgrajeno desno in levo pobočje iz srednjevisokego predgorja, ki ga pokrivajo košati gozdovi. Tako je po zahtevah krajinske estetike dano temno ospredje. V ozadju po, ki ima po istih pravilih biti svetlo, se v lstini iznad konca doline omfiteatrolno dviga josnobarvena skupino skalnatih velikanov v bajno visočino ter vrsti v prostoru v čudolepi perspektivi. 2ivahni kontrast v barvah in oblikah med ospredjem in ozadjem je temeljni člnitelj, ki ustvarja krajinsko lepoto mnogo slavljene Logarske doline. Podpira go še nasprotje med mirno ploskvijo dolinskega dna, ki izpričuje s svojimi tratami, polji in •kmetskimi domovi, do je prijazno človeškim koristim, in med smelo v višino kipečimi črtami divjega, vsemu življenju protivnego visokega gorovja,* umetnostnoestetskega znaca10, Willi Mayer, prihaja do podobnega sklepa: »če me kdo vpraša, kaj me je pri Cirque de Gavarnie najbolj pretreslo, potem bi priznal: ne vznemirljiva dinamičnost njegove bližine, temveč neizrečno praznična, slovesna har­ monija učinkovanja celote iz razdalje, ko je vidna orjaška stavba, kronana s pira­ midami in skalnimi trdnjavami, kot da se je iz blaženih sanj prebudila v resničnost, ki izžareva nekaj tiste večnosti, ki po njej človek lahko le hrepeni, ki si je pa nikoli ne more pridobiti. Zato obiskovalec na poti nazaj iz krnice vedno znova postaja in se ozira, ali ni že zopet tako daleč, da bi jo lahko videl v vsej popolnosti ... « Poglavitni razlog za to razliko med obema dolinama je različna dolžina širokega, ledeniško oblikovanega dela. Medtem ko je ta v Logarski dolini dolg 7 km in zato obiskovalcu odpira pogled v globino, na severno ostenje Ojstrice in Planjave, že ob svojem začetku, je ledeniški del gavarnijske doline dolg le kake tri kilometre in zato prekratek, da bi lahko dojeli celoto orjaškega zidovja na njenem koncu v vsej razsež­ nosti in sorazmerju. Kdor se ne povzpne na katerega od razglednih vrhov (Pimene, Mourgat itn.) vidi le perspektivično okrnjen pogled no gavarnijsko krnico. Drugi veliki razloček med obema dolinama je v rastlinskem svetu. Naša Logarska je, tako kot vse naše Alpe, bogata z zelenimi tratami in zlosti še z gostimi gozdovi, ki pokrivajo vsa njena pobočja. V Gavarnieju primanjkuje pri tej primerjavi zlasti gozda, ki go je nekaj le ob pobočjih v sklepnem delu, medtem ko ga v ospredju skoraj docela pogrešamo. Temu se pridružuje še ena posebnost, ki se po njej Pireneji razlikujejo od naših gora, namreč, da tam sploh ni ruševja, tako značilnega za obsežne površine naših gora nad gozdno mejo. Tam je na enaki višini le goličava pokrita s trato, če ni pobočje prestrmo, sicer pa sili na površje črnikasto ali sivkasto skalovje. Znatna razlika med obema dolinama, to pot vsekakor v prid gavarnijski, je obilica voda, številni ledeniški in snežniški potoki, ki se stekajo v dolino z vseh strani. Predvsem pa so to številni slapovi v sklepnem ostenju krnice, med katerimi že o me­ njeni orjaški, 423 m visoki slap. Vseh teh slapov Rinka, čeprav zelo učinkovito po svojem vtisu, sama ne more nadomestiti. Sploh je šumenje snežniških potokov, ki ga v Pirenejih močno slišimo na vsakem koraku, v velikem nasprotju s tišino in brez­ vodnostjo naših apnenih goro, kjer vsaka kaplja sproti izgine pod površje. In končno še ena razlika med obema dolinama, ki ne izvira toliko iz njune narave, kolikor iz narave in miselnosti njunih prebivalcev: pri nas je prav do Rinke speljana lepa asfaltna cesta, ki po njej sodobni izletnik pridrči malodane prav pod slop; če je posebno »civiliziran«, mu ni treba stopiti niti iz avtomobila in že lahko gleda sijajne prizore logarskega Okrešlja in vzdihne od občudovanja, skoraj tako, kot bi sedel pred malim televizijskim zaslonom. Pritisne na zaganjač, zasuče volan in že se odpelje; vtis prizora, ki ga je videl pa mu naglo zbledi, saj je bil le eden izmed neštetih, ki si jih je pridobil - sede in ki ni povezan z nobenim pravim osebnim doživetjem. Kako čisto drugače je to v Gavarnieju ! čeprav ceste v Pirenejih sicer segajo v vse kotičke, se cesta v gavornijski dolini konča v vasici sami, naprej, proti krnici po drži le pot, primerna za pešce in jezdno žival. Vzrok, zakaj niso zgradili tehn ično sicer popolnoma neproblematične ceste do sklepa doline, gotovo ni v kakem posebnem, pri nas bi rekli romantičnem ali kar sentimentalnem razmerju Francozov do tega bisera Pirenejev. Brez dvoma so prevladovali čisto praktičn i razlogi, namreč, zaslužek prebivalcev Gavornieja, ki dajejo jezdne živali v najem turistom, da lahko jahaje prodro do konca doline in do njenih pogledov v koncu. Kdor je videl velikanske mno­ žice teh zabavnih jezdecev no konjih in oslih, lahko razume, zakaj Gavornie kljub vsestranski tehnizaciji še nima ceste do svojega sklepa. To je bogat vir za sicer skromne prebivalce po naravnih darovih revne doline. A to še ni vse. Zaradi tega praktičnega razloga je današnji obiskovalec gavarnijske krnice obdarovan z nečim, česar drugod ne more več doživeti, z doživetjem, ki se vtisne v spomin in ki v njem utrdi tudi podobo veličastne narave, ki je z doživetjem povezana. Tri ure ježe v krnico in nazaj ali tudi tri ure pešačenja tja in nazaj je nekaj, kor za mestnega človeka, sicer nevajenega naporov v nedotaknjeni naravi, očitno pomeni posebno doživetje, majhno pustolovščino. Zaradi nje rad plačo tistih nekaj frankov za konjička ali oslička, potem ko je moral vstati z oblazinjenih sedežev svojega štiri- 166 V zatrepu doline Govarnie kolesnega tovornega živinčeta. In to doživetje, moram poudariti, je res množično. To ni tisto, čemur pri nas tako radi pravijo le doživetje za izbrance, ki bi radi imeli gore le zase itn. itn. Kako prav bi bilo, da bi tudi pri nas, pri tehnizaciji in približe­ vanju naših gora množičnemu obisku, pomislili, da za turista včasih ravno malo neudobja pomeni privlačno doživetje. Kdor je kdaj pred gradnjo ceste v Vrata pripe­ šačil tiste urice do Aljaževega doma po stezi in kdor se danes pripelje z avtom, ta bo vedel, kaj mislim. Gotovo ni treba pretiravati, gotovo se ni treba upirati sodob­ nemu razvoju, vendar je treba vedeti, da človek, tudi tisti najbolj nepodjetni človek iz pisarn, išče možnosti za majhne podvige, ki mu jih je konec koncev treba tudi organizirano nuditi. Tisti, ki so odgovorni za končno oblikovanje prometnih naprav v Logarski dolini in drugod, naj premislijo tudi o tem. V Logarski in drugih naših gorskih dolinah je še veliko takega, kar bi se dalo izoblikovati v doživljaj, ne pa preprosto položiti pred obiskovalca na krožniku sodobne tehnike. Tehnike, ki je je v življenju današnjego človeka tako in tako še preveč. Dovolj primerjav med Govarniejem in Logarsko dolino. Dovolj razmišljanja, ki se ob njih vsiljuje. Gavarnie in njegova krnica je nekaj, kar stoji v vrsti naravnih lepot samo ob sebi in kar resnično zasluži obisk vsakega prijatelja narave in gora. če koga po naključju ali pa namenoma zanese pot v bližino, naj nikakor ne opusti obiska te znamenite pirenejske krnice, ki je o njej Victor Hugo vzkliknil: » To je gora in zid obenem; to je najbolj skrivnostna stavba najbolj skrivnostnega arhitekta; to je kolo­ seum narave: to je Gavarnie.« Prav tako pa tudi Logarska dolina s svojo enkratno lepoto in skladnostjo stoji sama zase kot naravna lepota in privlačna znamenitost naših Alp. Prav je, da omenjamo primerjavo z gavornijsko krnico, vendar ji ta primerjava ni potrebna za utrjevanje ugleda. Tudi Logarsko dolina je in lahko postane še bolj pojem, ki ne potrebuje nobene opore. Včasih so Mariboru večali privlačnost s tem, da so mu rekli štajerski 167 Meran. Danes za Meron pri nas že malokdo ve, o Maribor je - Maribor. Svojego pravega tekmeca ima govornijsko krnica v neposredni bližini. Nekaj kilo­ metrov preden pridemo v Gavarnie, se pri vasi Gedre odcepi cesta v stronsko dolino. Popelje nas mimo zaselka Heas (8 km) v drugo znamenito krnico, Troumouse (Cirque de T roumouse). še pred kratkim je cesta držala le do Heaso, danes pa je zgrajena naprej in motoriziranega obiskovalca vzdigne po osem kilometrov dolgih, spretno speljanih ključih v višino 2119 m, prav na rob prostranega, s planinsko trato pokritega krniškega dna. Troumouško krnico cenijo nekateri ljubitelji še bolj od govornijske, saj je veliko večja, bolj nedotoknjena in tiho. Pri nos bi jo lahko primerjali z Velim poljem, samo da je dosti bolj prostrana. Obdaja jo venec gora, med njimi najvišja Pic longue (3194 m). čisto drugačna je od govarnijske: sredi nje se vzpenja trovnot grič z Marijinim kipom, od koder je najlepši pogled no celoto. Na prostranih pašnikih se črede krav in skupine izletnikov kar izgubijo, čeprav tu kakega drevja ali vsaj grmovja docela pogrešamo. Ob bistrih potokih, ki se stekajo z vseh strani, stoji tu in lom kak šotor najbolj vnetih obiskovalcev lego čudno lepega gorskega sveto. Izlet v Troumouse in sprehod po krnici se posebno prileže za dan počitka med večjimi vzponi. Vrhov, ki so v dosegu Govarniejo, je no pretek, od lahkih do najtežjih. Midva sva se namenilo predvsem no najvišji francoski vrh Pirenejev, Vignemole (3298 m). Ni samo najvišji " svoji okolici, no vzhodnem pobočju nosi tudi največji pirenejski ledenik. Zanimiv je tudi za zahtevnejše gornike, za privržence navpičnic in ledenih sten. Posebno znamenit je njegov ozebnik imenovan po jezeru Gobbe (Le couloir de Gobbe), ki je po _ prvenstvenem vzponu 7. avgusta 1889 čakal na prvo, čeprav nepopolno pono­ vitev, tja do 6. junija 1927, torej skoraj pol stoletja! Zaradi zelo spremenljivih pogojev, odvisnih od debeline snega in kakovosti ledu, pomeni še danes vsaka ponovitev nekak prvenstveni vzpon. Vignemale se ponaša. tudi z najvišjo in najlepšo pirenejsko steno, severno steno Pic longue (Grand Vignemale). Običajna pol, ki pa kakor vsi vzponi na pirenejske vrhove ni ne zaznamovana ne zavarovana, je pol čez ledenik. Sodi med lahke pirenejske vzpone in po njej sva krenilo tudi midva. V prid more­ bitnim bodočim slovenskim prislopnikom naj zapišem, da drži danes iz Gavarnieja 8 km dolga cesta prav do vznožja Vignemala skozi dolino Oussou do umetnega akumulacijskega jezerca. S tem se za dve uri skrajša vzpon, ki po vodiču, kjer nova cesta še ni upoštevana, traja 9-10 ur. Tako je mogoče treniranemu planincu vzpon opraviti iz Govarnieja celo v enem dnevu. V tem primeru, če hoče naravnost na vrh, se obiskovalec ne bo trudil do zavetišča Bayssellance (Refuge Bayssellance, 2651 m), ki leži nekoliko vstran od poti, no zahodnem pobočju. Midva, ki za cesto nisva vedela, sva jo mahnila pa stari stezi in zato prispela na prisojna pobočja, ki pa njih teče steza prali ledeniku Oussou in koči Bayssellance šele v času, ko je sonce že hudo pripekalo. Spremljal naju je vonj pa hiacintah. V Bayssellance sva prenočila in se vzpela na vrh šele drugi dan. Prenočišča v pirenejskih kočah so precej draga (12 Fr), na voljo po je samo skupno ležišče. Nama so kot članoma Planinske zveze Jugoslavije priznali popust, ki go dajejo domačim članom, loko dva sva plačala le po 4 Fr. Dobro se zdi človeku, ko vidi, da tako daleč od domovine poznajo in priznavajo njegovo domačo planinska organizacijo. V zavetišču Bayssellance kakor tudi v koči pod Breche de Roland je vladal lep red in pravi planinski duh. Posebno pripravno in za prijetno počutje manj petičnega obiskovalca je, da imajo določen poseben prostor ali pa vsaj poseben kotiček za tiste, ki si sami kuhajo, da tam razpostavijo svoje kuhalnike in druge potrebščine. V novejši, Rolandovi koči, so napravljene celo posebne omarice, ki v njih gostje, ki ostajajo dalj časa, lahko spravijo svojo živila. Zelo pripravno so urejena tudi odlaga lišča za prtljago. Povsod so široke police, obešalniki za nahrbt­ nike in za vsakogar posebna košarica, kamor zloži svoje stvari, do mu ni treba vedno brskati po nahrbtniku. Mize in stoli v skupnih prostorih na to način niso zalo­ ženi z bisagami in škatlami, kot to opažamo v naših kočah. V Rolandovi kači imajo v veži tudi gumijaste cokle, ki si jih natakneš, preden vstopiš v skupne prostore. čeprav je dan laka daleč no zahodu zvečer znatno daljši, je bil ob devetih v zave- tišču že popoln mir. 168 Vzpon na g lavni vrh Vignemala čez ledenik in po dobro razčlenjenem skalovju sa­ mega vršaca ni težaven. Potreben pa je cepin in tudi dereze pridejo prav, posebno, če je sren pomrzel. V začetku poletja je lednik še pokrit s snegom in prehod čez sicer ne posebno široke ledeniške razpoke ni problematičen. Menda je drugoče proti koncu poletja, ko je bolj priporočljivo izogniti se ledeniku no vzhodni skalni greben, ki gre proti vrhu Montferrat. Izjemno lepo vreme nama je z vrha naklonilo pogled, kakršnega človek šteje med najlepša doživetja in trenutke v svojem živl jenju. Od obzorja do obzorja sami veličastni vrhovi, obsežna snežišča, številna jezera in zelene doline. To je gorski svet, ki lahko človeka prevzame za vse življenje. Drugi lahki tritisočak, ki vabi obisk0valca Gavarnieja, je Pi c de Taillon (3146 m), ki ga je najlažje doseči skozi znamenito škrbino Breche de Roland. Ta nenavadna vrata v grebenskem skalnem zidu (2804 m), ki so po pravljici nastala tedaj, ko je junak Roland zamahnil s svojim mečem ob skalo, da bi ga razbil, ker ni hotel, da bi ga dobili neverniki v roke, je v »Planinskem Vestniku« opisal že Kopinšek. Do njih držita iz Gavarnieja dve poti, od katerih je zdaj dosti krajša tista, ki teče z vrha nove ceste na Pori de Boucharo, ki se konča v višini nad 2000 m (cestnina!). Pa vendar je vredno truda iti po daljši in napornejŠi stezi iz krnice Gavarnie po zahodnem robu njenega ostenja čez tako imenovano saradetsko lestvico (Echelle des Saradets), saj se s te poti, ki nekoliko spominja na triglavsko čez Prag, ponujajo najlepši pogledi na sestav ostenja, velikih snežnih in ledeniških polic, slapov in vrhov nad gavarnijsko krnico. V svojem zgodnjem delu se vije pot po snežiščih in po malem ledeniku pod Rolan­ dovo škrbino mimo po vojni zgrajenega zavetišča (Refuge de la Breche de Roland - 2575 m). Tudi tukaj je cepin zelo priročen in po potrebi tudi dereze. Sicer pa je pot popolnoma nezahtevna. Rolandova škrbina v poglavitnem pirenejskem gorskem Koča CAF imenovana La Breche de Roland \*t \. ,. :. ~ '~,' '-';' ,,, , ... "' ·~-... ,, .... 1'''\_ : --C' -~ - . . \ La Breche de Roland grebenu leži, kot celotni greben, na meji med Franci jo in Španijo. Z nje se ponu1 010 najlažji vzponi na gavarnijske vrhove, ki pa so vsi speljani na španski strani. Noj omenim, do planinski promet na tem mejnem področju med republiko Francijo in Francovo Španijo ne pomeni nobenega problema, prehajanje čez mejo za obisk obmejnih vrhov je popolnoma prosto in neovirano. Francoski, španski in drugi zahodni turisti se brez skrbi in ne oziraje se na uro in obmejne stražarje, ki se sploh ne pojavljajo, gibljejo po tem gorskem svetu. Edina skrb je, kako priti na vrh in nazaj. Prepovedano pa je prehajanje z vrhov v dolino, kajti za prehod čez mejo v nase­ ljene kraje je treba iti čez določene mejne prehode. S skupino prijaznih francoskih izletnikov sva jo z Breche de Roland ubrala po španski strani po stezici pod južno steno mejnega grebenskega skalnega zidu proti Pic du Taillon. Ko steza mine zid, se povzpne nazaj na greben, ki od tod naprej tja do vrha spominja na stezo na naš karavanški Stol. Malo po meliščih, malo po skalah, nekaj tudi po snežiščih in že stopimo na lahko zavzeli vrh. Resna nevarnost so snežne opasti, ki vise na vrhu in ob grebenu in katerih se je treba ogibati. Posebnost razgleda s poti no Toillon in po z njegovega vrha je pogled na špansko stran, no kanjon D'Arrazos, ki je vrezan v obsežno kraško skalno planoto, deloma pokrito s snegom. Kanjon, ki z vrha po svoji velikosti, oblikah pa tudi barvah, močno spo­ minja na znani koloradski kanjon v ZDA, je naravna znamenitost prve vrste in je sestavni del velikega nacionalnega parka, ki ga je ustanovila španska državo. Za Jugoslovane - nedostopno. S Toillona je tudi lep pogled na najvišji vrh tega dela Pirenejev, ne Mont Perdu (3353 m), ki je z Rolandove škrbine dosegljiv v 4-5 urah po, kot pravi vodič, lahki poti. Gora je že docela no španski strani. Med sestopom sva prav nad soradetsko lestvico doživela tudi pirenejsko nevihto z obilico debele toče, prav takšno, kakršno doživimo zlahka tudi v naših gorah. Le okoliščina, da tukaj ostaja vsaka kaplja na površju, povzroča, da se vsaka stezico spremeni v potok, vsak skalni skok v slap in vsak žleb v hudournik. Tako tudi dobra pelerino ne pomaga dosti proti moči. A nič ne more planincu pokvariti dobre volje, ki go navdaja ob zavesti, da je vsaj malo pokukal v prelepi svet Pirenejev. Vodiči po Pirenejih (glavni avtor R. Ollivier) se dobe v •Libroirie Parisienne•, 14, rue Saint-Louis, PAU, 17 0 France.