Mitja Velikonja Nadaljevanje politike z drugimi sredstvi Neofašistični grafiti in street art na Slovenskem Skine vidim na daleč, ne rabm se jim posvečat, bolj se bojim nacistov, ki jih na cesti nikol ne srečaš. N'toko, Zig Zig, 2010 Uvod V pričujočem prispevku nadaljujem in nadgrajujem na Slovenskem že dodobra uveljavljeno proučevanje grafitov in street arta, ki ga veliko bolj kot stroga estetska plat zanimata njihova ideološka umeščenost in politični doseg. Tokrat sem se lotil neofašističnih, torej tistih, ki nastajajo izpod sprejev in šablon skrajno desničarskih skupin in posameznikov pri nas. Tovrstna ulična produkcija je samo en vidik njihovih sicer razvejenih aktivnosti in se danes poleg interneta kaže za najučinkovitejše sredstvo širjenja sovražnega govora in politike nestrpnosti. Na teh straneh me zanima njena umestitev v širši politični in ideološki kontekst na Slovenskem, ne pa organiziranost teh skupin, druge aktivnosti (glasba, zbirališča, dogodki, demonstracije) ter drugi mediji, ki jih uporabljajo (spletne strani, fanzini). Prvo osrednje vprašanje, ki si ga zastavljam, je, kako se novi fašizem na Slovenskem kaže v grafitih. Doslej je bil to predvsem medij posameznikov in skupin s komunikacijskim deficitom, torej tistih, ki jim je bil v sodobnih družbah onemogočen dostop do uveljavljenih načinov izražanja svojih stališč in interesov. Do nekaj let nazaj je bilo pri nas neprimerno več levo oziroma libertarno usmerjenih grafitov in street arta, pa različnih subkulturnih in imigrantskih, kot pa desničarskih in nacionalističnih. Danes ni več tako - skrb zbujajoče veliko je tudi teh drugih. Drugo vprašanje se navezuje na glavno problemsko os seminarja AntiFa na Fakulteti za družbene vede, na dvojno enotnost »tihega« in »glasnega« fašizma v sodobnem svetu in tudi pri nas. Kakšen je torej odnos med ulično izraženim neofašizmom in tistim v dominantnih diskurzih, v njihovih institucijah in v konkretnih politikah? Fašizem je bil sicer premagan kot zgodovinska formacija, politični sistem in družbena ureditev leta 1945, ne pa tudi kot strukturni element poznejših sistemov in ideologij, ki zagovarjajo in uveljavljajo avtoritarno in hierarhično urejenost družb (na podlagi etnične in spolne pripa- "hol. Grafit »Heil Hitler«, Ljubljana 2012 1 Svojo definicijo političnega grafita in poglede nanj sem podal pred leti na dnosti, rase, kulture ipd.), nestrpnost, izključevanja, patriarhali- straneh te iste revije (Velikonja, 2008) zem, nacionalizem, rasizem, konservativizem, korporativizem in homofobijo. Razumeti ga gre tako, kot za rasizem ugotavlja filozof Etienne Balibar (2005: 21): »Lahko pa bi rekli, da rasizem sploh ni uplahnil, ampak se še razmahnil, čeprav včasih v novih oblikah (nekateri ga označujejo kot 'neorasizem'), ki meri na nove skupine, govori drug jezik, ustvarja nove diskriminacije, in da so prav teoretski diskurzi razlike, drugosti in izločanja priskrbeli ključe za razumevanje teh metafor in metonimij rasizma.« Bolj kot recepcija neofašističnih grafitov in street arta pri ljudeh (mimoidočih na ulicah) me zanima njihova narativna konstrukcija (torej kakšna sporočila so vanje položili njihovi ustvarjalci). Analiziral sem jih na isti način, ki sem ga že nekajkrat uporabil v svojih študijah: identificiral in klasificiral sem glavne teme (in njihove avtorje), potem pa ugotavljal njihove ideološke pomene ter konkretne politične posledice, ki jih ima ta diskurz kot celota. Skupaj sem raziskal nekaj sto tovrstnih grafitov, street art produktov in raznih zapisov, ki sem jih v zadnjih desetih letih zabeležil na vidnih mestih slovenskih urbanih (in tudi ruralnih) krajin: na zidovih, mostovih, podvozih, prometnih znakih, na pločnikih, na avtobusnih in železniških postajah, na samih avtobusih, na klopeh in v javnih straniščih, na vratcih električnih omaric, na drogovih in pločnikih. Fotografiral sem tako, da sem poleg njih zajemal čim več njihovega originalnega konteksta, torej podlage in okolja, na in v katerem so bili narejeni. Prizadevam si za »arheologijo komunikacije povsod tam, kjer se jezik uveljavlja na javnih prostorih, narisan na površino fasad kot začasni označevalec določenega zgodovinskega obdobja« (Hardt, 2008: 10). Najprej me zanimajo tehnike ustvarjanja, potem njihove glavne ideološke teme, njihovi ustvarjalci in končno sklepna kritika njihove ideologije ter umestitve v kontinuum moderni-postmo-derni fašizem (ter kot dodatek, odpor proti temu). Zaradi omejitve v prostoru bom zanemaril sicer nujna zgodovinski in primerjalni vidik - tovrstna produkcija nastaja tako rekoč povsod po svetu, nekatere teme/gesla/ideološka ozadja so identična, obenem pa se na Slovenskem pojavljajo določene specifike. Na oboje bom opozarjal v opombah. Definicija in tehnike Politični grafiti govorijo v jeziku, ki je takoj razumljiv vsem. Njihova dikcija je kratka in jedrnata: brutalna, brezkompromisna. Na kompleksna politična vprašanja daje preproste odgovore, recimo v smislu »Kdo je kriv za gospodarski razkroj?« - seveda »Tuji delavci!« (ali pa »Socialna država!«, ali »Komunisti!« ...). Pogosto se besedilo nadgrajuje s sliko, denimo s simbolom avtorjev ali karikaturo nasprotnikov. Zagrebški kustos Slavko Šterk (2004: 25) pojasnjuje ustvarjanje grafitov na tri načine: kot poskus samopotrditve marginaliziranih skupin mladih, kot demar-kacijsko črto za označevanje »svojega« ozemlja in kot ustvarjalne eksperimente potencialnih umetnikov. Za proučevalca političnega street arta Lymanna G. Chaffeeja (1993: 8-9) so glavne značilnosti grafita in street arta kot množičnega medija naslednje: prvič, da je to komunikacijski kanal predvsem organiziranih političnih skupin; drugič, da gre za pristranski, nenevtralni poli-tizirani medij (kritizira, komentira, daje pobude); tretjič, da ima kompetitivni in nemonopo-listični značaj (promovira ideje marginalnih skupin); četrtič, njegovo izražanje je neposredno (sporočila so preprosta, sintetizirana in koncizna); in petič, da gre za zelo prilagodljiv medij (ki se adaptira na različne oblike političnih sistemov, delovanja represivnih organov, uporablja različne tehnike ipd.).1 Vsebine grafitov navajam v poševnem tisku in ločujem s podpičjem; poševno citiram tudi ideološki besednjak. 3 Številka 88 se nanaša tudi na neki citat iz Hitlerjevega dela Mein Kampf. 4 Ta je postal novi zaščitni znak belih supremacistov, neonacistov in tudi skraj-nežev med nogometnimi navijači povsod po svetu. Dopis »Antifafa«, Ljubljana 2013 Temu sledi tudi neofašistična ulična produkcija pri nas: opaziti je uveljavljene tehnike grafitarstva (po en grafit ali cela kompozicija, slikovni in/ali tekstualni), street arta (šablone, nalepke, plakati), zapisov (na zadnjih sedežih avtobusov, v straniščnih kabinah, na klopeh v javnih prostorih) ter apropriacije obstoječih grafitov (busting - v smislu subvertiranja in konsekventno prisvajanja izvirnih sporočil). Politični grafiti in street art praviloma takoj izzovejo nasprotno reakcijo: med protagonisti različnih političnih opcij potekajo vroče grafitarske bitke, torej dopisovanje, dorisovanje, uničevanje, smešenje prejšnjega sporočila. Kot medij je hitro dostopen ustvarjalcem in naslovnikom, je poceni, hiter, ima takojšnje učinke in za urbano mladino potrebno »ulično kredibilnost«. Tudi v strogo estetskem pogledu tovrstno produkcijo zaznamujejo preprostost, nedodelanost, grobost. Od barv na Slovenskem prevladujejo črna (kot kontrast levičarski rdeči), v Ljubljani pa tudi zelena in na Štajerskem vijoličasta (kot barvi navijaških skupin Green Dragons in Viole, katerih pomembno ideološko ozadje in navdih za simboliko je ravno fašizem). Glavne teme V neofašističnih grafitih in street artu na Slovenskem najdem običajen nabor glavnih tem in motivike kot drugod po sodobnem svetu. V spodnji klasifikaciji navajam pri vsaki po nekaj primerov. Najprej naj navedem seveda nacistične simbole, kot so kljukasti križ; Sieg Heil;2 znak za SS in številki 18 in 88. To sta šifri za Adolf Hitler in Heil Hitler,3 1 in 8 torej predstavljata črki A in H. Protislovje: neofašisti se predstavljajo kot zavedni Slovenci oziroma branilci slovenskega naroda, a v slovenski abecedi je črka H 9. po vrsti. Da absurdnosti navezovanja na Hitlerja (kot zagrizenega sovražnika Slovanov) pri teh slovenskih »domoljubih« niti ne omenjam ... Sledi klasični nacionalizem, ki se sklicuje na zgodovinske mite in zagovarja nacionalno čistost. Zasledil sem grafite Slovenija Slovencem; Slovenijo ljubi ali zapusti; Tu živimo Slovenci; nalepke s karantanskim panterjem; grafit s slovenskim grbom in pripisom Najprej Slovenec, nato Evropejec!; Tukaj je Slovenija in nalepka Reci ne drogi! Za svetlejšo prihodnost slovenskega naroda! s prečrtanim listom konoplje. Beli (white-power) supremacizem je očiten iz izpisovanja številke 14, ki je vodilo ameriških rasistov in pomeni We Must Secure the Existence of our People and a Future for White Children; pa iz grafitov White Power; Za belo Slovenijo; Bela moč in iz keltskega križa4 s kraticami WPWW, White Pride World Wide. Korak naprej od nacionalizma je evrofašizem, torej tak, ki si prizadeva za čistost Evrope: najdemo grafite kot Evropa Evropejcem; Svoboda Evropi; ter Srbija - Marš iz EU - govno. Šablona »Slo Karantanija«, Koper 2011 5 Spomnimo se, Anders Behring Breivik je Slovenijo in Slovaško postavil na dno Precej je grafitov, ki so usmerjeni zoper drugače politično razpredelnice evropskih držav g|ede na 11. ■ n i- t ■ ■ i is -i- stopnjo multikulturne indoktrinacije. in kulturno usmerjene. Proti komunizmu, recimo (Komunisti _ j. ... .... . . ., ■ ran, & •■ c/ /• j-i V r * i u-v Tudiv Sloveniji naj bi imel Po njegovih izdajalci; 1991 Slovenija - Slovenski radikali - Leto, ko smo bih besedah zveste brate 'm sestre enotni, leto, ko smo premagali komunizem!; Dol s komunisti; 6 n , , . , n, r n , i i\ Milan Aksentijevic je upokojeni, v Smrt komunistom; Stop 1evemu terorjW, Smrt komunizmu!), Sloveniji živeči general JLA, poslanec pa seveda proti multikulturalizmu (Multikulti je beli genocid; večstrankarske slovenske skupščine leta nalepka z vsebino Ohrani svojo dediščino, reci Ne multikulturi! 1990, ki je nasprotoval osamosvojitvi Stop islamu. Slovenija Slovencem, Evropa Evropejcem!)5 in ^w^ue zaradi česar mu sedaj - p° tudi proti antifašizmu (Anti anti-fa s kljukastim križem; Afa je mnenju slove"skih nacionalistov - ne , , . , ,v . . Tj t . bi smela pripadati niti pokojnina niti levi kljukasti križ, tore] nacizem; Hahaha Antifa! s keltskim kri- državljanstvo žem; Anti fa-fa; Antifa opice sistema). Med napadenimi institu- 7 vi . i- i- ii- i T7 i i. . j vi i Kot so tisti klerofašističnega gibanja cijami se je znašla tudi ljubljanska Fakulteta za družbene vede, 0braz v Srbiji rdeči faks, ki so ga Avtonomni nacionalisti nekajkrat porisali z _ grafiti in šablonami (Sramota od fakultete s keltskim križem; Na Hrvaškem je recimo najti veliko , . , r