Dr. A. Debeljak
Iz hispaho-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
Letos, 9. decembra, bo sto let, odkar se je osvobodila Južna , Amerika v odločilni, nadvse krvavi bitki pri Avacuchu (Peru),1 kjer so «rodoljubi», pristaši avtonomije, popolnoma porazili in pogazili Špance, ki so nad tri sto let ondi gospodarili. Zadnji kraljevi namestnik in domala vsi veliki rojalistični voditelji so prišli vstašem v pest, vojska pa je bila uničena.
Novi svet je že praznoval nekatere omejene in zasebne stplet* niče svoje neodvisnosti, Argentina 1910., Chile 1918., Mejico in Peru 1921. itd. Vendar Avacucho pomeni osamosvojitev vse špan* ske Amerike, prvi primer vzajemnosti na jugu, voljo po združitvi. Ob svečani proslavi te stoletnice hoče Amerika obhajati praznik neodvisnosti ter obenem potrditi svoj «panhispanizem». Da je nujno, izvesti načrt edinosti, se razvidi iz naslednjega:
Imamo tri Amerike: angleško (Združene države, Kanada itd.), portugalsko (Brazilija) in špansko (dvajset republik, od Mehike do Argentine). Needinost teh ljudovlad je povzročila znatno nazadovanje. D očim je po letu 1800. zrastlo prebivalstvo v Uniji od 5 do 112 milijonov in v Braziliji od 3 do 33, je španski del prišel od 17 samo na 68 milijonov. Razen tega je poslednji izgubil nad tri milijone kvadratnih kilometrov ozemlja na Brazilijo in Severno Ameriko. Ni čudo, če je opešal španski vpliv na Tihem Oceanu in južnem Atlantiku.
Skrbi za bodočnost so še hujše. Dočim imata prvi dve Ameriki ekspanzivno politiko, nima južna polovica niti skupnega glavnega
1 Izreka. G = k, pred e in i kot angl. th v thin, t. j. s, pri katerem se jezik dotakne rezine gornjih zob; enako se vedno govori z. Ch ==• č. D se čuje slabo ali nič v obrazilih *ado in »d; besede kot Madrid se ponekod slišijo Madriz (pri* merjaj gorenjski zith ==¦ zid). G pred e in i kot h, enako vselej j, ki se redko še po starem piše x: Mexico => Mejico (mehiko). Gu pred e in i kot g, drugače nosi dve točki: argiiir (arguir). H se ne izreka; 11 => lj; fi = nj; qu nahajaš le pred e in i za k; r vedno z jezikom, nikdar se ne hrusta po koroško z jezičkom v grlu; s vselej kot naš s, slovenskega z španščina nima; v Andaluziji in Ameriki se zamenjuje časa (hiša) in caza (lov). V se cesto zamenjava z b kot pri Tol* mincih in Gaskoncih, katerim velja Scaligerov dovtip: Felices populi quibus vivere ist bibere, t. j. blagor si narodom, ki jim «biti» pomeni «piti». X med samoglasniki ks, sicer s... Večzložnice na n, s ali vokal (oziroma diftonge ia, ie, io, ua, ue, uo) se poudarjajo na predzadnjem zlogu; če se končujejo na ostale soglasnike (razen n in s), pa na zadnjem. Izjeme se vsekdar zaznamenjujejo z ostrivcem.
464
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
mesta. Dasi nekatere države kot Argentina procvitajo, so pa druge (Dominikanska republika, šest srednjeameriških republik in Kuba) pod vplivom Združenih držav, kamor hodi razen tega španska mladina študirat, opuščajoč univerze na iberskem pol* otoku. Bati se je nadalje, da bo Brazilija kot gospodarica amazon* ske države ovladala ves ameriški jug. Omenimo še, da se nad dva milijona Nemcev odpravlja v Južno Ameriko. Kot edini od* pomoček pretečim nevarnostim proglašajo uvidevni duhovi zdru* žitev vseh republik, ki imajo isto govorico, isto vero, iste šege in običaje.
Panhispanizem se krepi, njegov protivnik panamerikanizem pa vidno nazaduje. Kako spravljivo je pel Chocano v razmahnjeni epopeji «La Independencia de America« glede Španske:
Si America vencio, fue  su victoria Orgullo  maternal para  Espana: * Arbol que  empieza a dar frutos  de gloria Se los debe al torrente que lo bana,
t. j., ako je Amerika zmagala, je bila nje zmaga materinski ponos za Španijo: drevo, ki pričenja dajati sadove slave, jih dolguje veletoku, kateri ga namaka.
Osobito pa se danes obračajo učenjaki po vseh 20 republikah s prisrčnostjo na Španijo, «svojo mater» ali «staršo sestro«. In J. Montalvo, eden najboljših pisateljev v španjolski Ameriki, pravi: «Španija, Španija, kar je čistega v naši krvi, plemenitega v našem srcu, jasnega v našem umu, imamo od tebe, tebi se moramo zahvaliti za to.»
Z veliko vnemo se pripravljajo vse republike, zlasti pa Peru, kjer stoji Avacucho, s svojim odličnim predsednikom B. Leguio na pomembno stoletnico. Prvosedništvo pri slavnostih namera* vajo ponuditi španskemu kralju. Razen tega kanijo ustanoviti med Penijem in Brazilijo ob reki Amazoni vzorno mesto, ki naj sčasoma postane prestolica vse latinske Amerike. Ob tej priliki se bo seveda ves kulturni svet zanimal za andokordiljerske dežele.
rib                         •»+                         -t*
',*                         •»•                         f
«V času, ko se Španija izrablja v državljanskih bojih, ob uri, ko marokanske nezgode zatemnujejo njeno staro slavo,» pravi francoski pisec Valerv Larbaud («L' Europe Nouvelle» 22. marca 1924.), «je to baš ena onih držav, kjer se odlikujejo umetnosti, književnost in vede v najlepšem sijaju na vsem svetu, to je eden prvih umstvenih narodov današnje dobe.»
Ako ta laskava ocena ne velja za Hispanoamerikance, se pa mora priznati, da so ti v poslednjih letih napravili znaten korak
30
465
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
naprej. Preden pa si otvorimo okence v njih sodobno slovstvo, se hočemo na kratko ozreti v preteklost.
Vstaško gibanje po španskih kolonijah početkom 19. veka ima bistveno gospodarski vzrok. Ob nenadni svobodi nepripravljeno ljudstvo ni vedelo, naj se li odloči za monarhijo ali ljudovlado. Znameniti zgodovinar D. Bartolome Mitre trdi, da je bilo golo naključje, ako se je proglasila republika. Pod kraljevim namesti nikom je kreolec dremal v letargiji, monarhovim zastopnikom ni bilo do tega, da bi budili narod iz odrevenelosti; vse umstveno življenje se je omejevalo na samostane: bogoslovni komentarji in čitanje klasikov kot Fray Luis de Leon (t 1591.) niso nudili nobene opasnosti.
Odsev francoskega požara s proglasitvijo človeških in držav* ljanskih pravic (1789.) je segel preko Atlantika. Častito meščan? stvo, la burguesia decente, o kateri govori zgodopisec D. Vicente Fidel Lopez, je šlo s preprostim ljudstvom v boj. Ako pa je prešla vlada od španskega na amerikanskega Španca, se položaj še ni korenito predrugačil: s tem je Južna Amerika stoprav stopila v stik in spoj s sodobno mislijo, da se je mogla polahko pririniti do lastnega, osebnega žit j a in bitja.
Španija je bila od nekdaj nazadnjaška sila. Doba, ko sta vla* dala na svetu nestrpnost in trinoštvo, pomeni nje višek. Njena oznaka in svojevrstna lepota tičita v tem, da se oklepa starih šeg in običajev ter poskuša ohraniti zastarelo nošo in besedo. Ta značaj ni bil kdove kaj prikladen, da bi ogrel dremotne narode za duhovno delavnost. Ti so se pa po zakonu vztrajnosti spočetka najbolj oklepali bivše metropole. Enostranska teološka prosveta ni mogla zanetiti tvoriteljske iskre v deviškem kontinentu. Zato je početno slovstvo zgolj igračkanje z nedolžnoljubavnimi stihi ter okornimi elegijami. Šolske vaje po zgledu brata Leona in Argensole (t 1613.). Kvaren je bil ta vpliv, ker je predolgo zadržal mladino pri votlem retorstvu ter izumetničenih poslanicah; kori* sten pa po drugi strani, ker je nudil naraščaju zvočen in sočen jezik, kakor tudi bogastvo zlatega 16. stoletja španske pismenosti.
Pesniški zubelj pa je vzplapolal ob dotiku s Francijo. Drzni, posmešljivi, nejeverni, bistri narod Henrika IV. si je podjarmil Ameriko s svojimi knjigami. Južnoameriška umstvenost je do* segla ob njih prožnost, obsežnost, svežino, smelost, nezavisnost, osobito pa prikupno novost v slogu. Ličnost in tenkoumnost francoske književnosti sta olajšali prvotno kreolsko okornost. Moderna ameriška literatura korenini naravnost v Franciji, ki pa je s svojo svobodoumnostjo zaplodila tudi nevšečne posledice:
466
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
vročično seksualno življenje, polno umetničenj in pokvarjenosti, začasni zastoj večne morale.
Bolj zabrisani so drugi vplivi, n. pr. angleški in italijanski.
Med kreolskimi bardi pred revolucijo je najbolj znamenit Manuel Jose de Lavarden, ki se je prvi znal navdihniti ob lepoti rodnih tal in otvoriti pot dramatskemu pesništvu. Ta «samotni kondor», rojen leta 1754. v Buenos Airesu, se je kot bogoslovec in pravnik poglobil v grško in rimsko slovstvo. Na žalost se je večina njegovih rokopisov izgubila, ohranjena je samo Satira, del drame «Siripo» in «Oda al Parana», najstarši vzorec deskriptivne poezije. Svobodomiselni mož je bil v dobrih od* nošajih s podkraljem Vertizom, najbolj liberalnim med kolonial* nimi guvernerji, ki je dal leta 1789. zgraditi prvo kreolsko gleda* lišče. Tu se je igrala tragedija Siripo, v kateri ta glavar plemena Tombu napade in pokolje špansko posadko v utrdbi Santo*Espi* ritu, pohlepen po prekrasni Kastiljanki Luciji Mirandi. Da otme življenje svojemu soprogu, postane krasotica Siripova. Indijanec ji dovoli, sestati se zdaj pa zdaj s prvim možem, a ko ju nekoč zaloti pri najnežnejšem ljubkovanju, da njo sežgati na grmadi, njega pa prestreliti s puščicami...
Na stare dni je postal avtor kot rimski Cincinnatus «estan* ciero», pustil je pero in prijel za plug. Po vsej priliki je utonil na poti v Evropo, in sicer pred argentinsko revolucijo leta 1810. Nje* gova pozornica ni do konca 19. stoletja poznala več onolikega uspeha, saj so se uprizarjali zgolj francoski, španski, laški, an* gleški igrokazi s filozofskimi koncepti in plemenitimi etičnimi tezami, ki ne ustrezajo kmetskemu človeku s pampe. Edino izjemo tvori uspela pantomima različnih avtorjev, J u a n Moreira: vrli gaucho je po krivici obsojen po mirovnem sodniku donu Franciscu, nad katerim mora maščevati svojo zakonsko čast. Zbeži v goščavo, kjer umrje v boju z orožniki.
Revolucija sama je rodila slovstvo, ki ima edino zgodovinski pomen. Leta 1806. je namreč pričela Velika Britanija iztezati svoje roke po Argentini. Buenos Aires se je moral ponovno boriti zoper angleško poplavo, pri tem se je spomnil narod, da bi se utegnil , otresti tudi španske nadvlade, in obneslo se je. Kreolski bardi so udarjali na bojevite strune: ode, romani, najbolj lirični stihi in stiki so bili na dnevnem redu. Med pesniki brambovci pa sta dosegla največ slovesa Pantaleon Rivarola ter Vi cente Lopez y Planeš. Prvi zlaga v ljudskem načinu, brez skrbi za obliko, drugi pa akademsko izobražen in vnet za parnasovska božanstva.
30*
467
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Rivarola je odšel iz Buenos Airesa študirat v Cordobo filo> zofijo in teologijo. Vrnivši se kot duhoven je od 1779. do 1781. poučeval modroslovje na kolegiju San * Carlos, osnoval veliko biblioteko in dal svoje imetje osvobodilnim armadam. Umrl je leta 1821. V gibkih osmercih (Romance Historico in Heroica De* fensa) je slavil osvobojenje, in sicer v verzih, češ, da je «poezija od začetka sveta imela nalogo, ovekovečati slavne čine junakov za dom in vero». Zložil je tudi napeve, tako da so se njegove kitice silno razširile med seljaki: prvi poskus kreolske pesmi, na* zvane «gauchesca».
Vicente Lopez (t 1856.) se je boril zoper Angleže, ki so bili vdrli v Buenos Aires, in postal stotnik. Nato je šel v Charcas, da bi dosegel vseučiliške časti. Kot goreč kristjan je zložil spev Armonia de los cielos y la moral. Narodna skupščina se je obrnila nanj, da je spesnil argentinsko himno: El Triunfo Argentino, ki jo njegov sin, zgodovinar Vicente Fidel Lopez, smatra kot prvo svitanje v argentinski politični in revolucionarni književnosti. V številnih enajstercih je še polno grško*latinskih božanstev po tedanji modi, vpliv Vergilove Eneide je očiten. Vendar pa se ne da tajiti že kreolska struna. Izraz argentino se cesto ponav* Ija: «Bojni bes bije plemičem v argentinskih prsih», «argentinska vojska venomer napada vraga» ... Španski slovstveni zgodovinar Menendez y Pelavo, ki mu je «Argentinska zmaga» neskončna in prozaična pesnitev, pri vsem tem priznava, da je Lopez umel s prisrčno toplino tolmačiti javnega duha in občno mnenje svoje dežele.
V ostalem pa je bila revolucija doba proglasov, govorov, ob* naroditev, poslanic, izjav, ki se ne jemljo v cvetnike, saj se pri njih ni gledalo na dovršeno formo. Pokolenje, ki je «v žilavem naporu, v trdem boju, dalo svobodo enemu kontinentu in pogreb španskemu dominiju», kakor poje J. A. Silva, «ter ostavilo pes* nikom bodočnosti več imen in več junaštev za opevanje, nego hrani prostranstvo zvezd v svojih prepadih in morje školjk v svojih bregovih» (Al pie de la estatua). Izza osvoboditve je bila Južna Amerika kakor še danes Mejico izročena neprestanim nemirom: tu selška vstaja, tam tekma med dvema glavarjema, še dalje spopad institucij, ondi narodni boj med dvema krajinama, drugod grajanska vojna med dvema vladama, splošna negotovost, ki je dušila duhove.
Po terciarni dobi geoloških kataklizmov, ko so se številne pošasti medsebojno požirale, je zasijal mirni vek posnemanja. Quintana in poeta laureatus 19. stoletja na Španskem, Zorrilla, ki
468
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
sta sama plavala v Hugojevih in Lamartineovih strujah, sta služila kot vzor številnim stihotvorcem. Kakor svoje dni pri nas, si je vsak rodoljub štel v dolžnost, da zlaga verze in se prikupi kraso? ticam. Poklicni pisatelji so v Južni Ameriki novost našega veka. Saj pa tudi ni bilo v sovražnem in prozaičnem okrožju pogojev zanje; zato si tamkajšnji pesniki iščejo drugod po svetu domo? vine in založnikov, zlasti na Francoskem. Kako zgovorno biča posnemače tujih zgledov Blanco Fombona: «Mi smo odeja iz raznobojnih krp, s kakršno ubožni narod mojih rodnih poljan pokriva uborno svoje ležišče. Od zamorca imamo razen ljubezni do slikovitosti še atavizem kraje in posnemanja...; od Indijanca imamo dedno trpnost in otožnost...; od Španca preobjestnost in besedičnost... Zbog tega je naša poezija tolikanj premenljiva po prevesnem vplivu, zdaj iberski verbalizem, zdaj domača mol? čečnost, potem afriška brezobzirnost in barvitost, da ne omenjam drugih činiteljev... Po Alberdijevem izrazu je ameriška poezija vsepovsod, razen v verzih. Nismo stvaritelji. Ženskega duha imamo. Potrebujemo oploditve, da rodimo. Oplojeni pesniki smo. Nimamo moške moči, da bi sejali. Kakor uvažamo iz Evrope samce, da vcepljamo svojo možatost našim samicam, tako hodimo beračit za križanje z možatimi duhovi in s pasivnostjo prasic, oslic, ovac in kobil sprejemamo spojitev nerescev, oslov, jarcev in žrebcev ...»
Sčasoma se je pisateljski naraščaj osamosvojil v idejah in iz? razu. Otresel se je purizma (casticismo) in prilagodil jezik in slog modernim zahtevam. Tudi družabno osredje se je nekoliko iz* boljšalo. Poprej sta se upoštevali zgolj krepka delavnost in spret? nost v pomenkovanju, za kar pa duševni delavec, cesto pobit in razdražljiv, ni najbolj sposoben. «Čim več deluje pisatelj» — pravi Remy de Gourmont — «tem manj je zmožen, odlikovati se v raz? ličnih pojavih človeškega poslovanja.«
Nastop simbolizma in dekadentizma je najvažnejši in do neke meje najsrečnejši dogodek v južnoameriški slovstveni zgodovini. Fomeni popolno umsko priklopitev k Evropi. Tu je pravi početek njihove književnosti. Če še tako obsojamo njiju pretiravanja, ' precioznosti in nravstvene zablode, vendar ne more nihče tajiti prekvašujočega učinka za umstvenost vsega kontinenta. Gutierrez Najera,-Julian del Casal, Jose Marti in osobito Ruben Dario so prvi uvajali smeri, kakor so jih zastopali na Francoskem Verlaine, Moreas, Mallarme in Rimbaud, oziroma Baudelaire, Banviile in marquis de  Sade. Zdrava celina pa je od njih obdržala zgolj
469
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
dobre poteze: svobodo v izrazu, rahločutnost in drznost v izvedbi, zavrgla pa je bolehno moralno orientacijo in razkrojne težnje.
Današnja slovstvena proizvodnja v Južni Ameriki nosi četvero znakov: neomejeno prostost v podajanju snovi; ne oklepa se več po lakajsko Cervantesa, marveč bogati svoj izraz z vsemi moder* nimi pridobitvami; kaže mnogo* zmisla za socialna vprašanja; občuduje samo velike avtorje ter odklanja nepopolne; končno pa izrablja kot element v evropski umetnosti narodne osobine. S pe= resom so si priborili pravico, trdi Manuel Ugarte, vstopiti v kolo odličnih narodov. Premagali so troje velikih ovir: ohranili zemljo svobodno, družbo urejeno ter intelektualnost živahno. V mnogem oziru se da njih razvoj primerjati s sodobno Japonsko. Prej orne* njeni Fombona si upa reči brez ovinkov: «Kakor nima Portugal, ne Italija, ne Francija, tako tudi Španija ne v svojem novem pokolenju tolikanj osebnega poeta kot Herrera Reissig, tako niagarskega kot Chocano, psihološki tako nemirnega kot Jose Asuncion Silva.»
Glede posameznih držav je poudariti, da je Argentina, najmanj
prepojena z etiopskim živi jem, na višku intelektualne zmožnosti;
za njo se uvrsti Colombia, Mejico, Venezuela, Cuba. Bolj siro*
masne so Chile, Peru, Ecuador, Bolivia in Paraguav. Dežele z
najvišjo gmotno stopnjo pa niso vselej v umetniškem oziru naj*
bolj napredovale.
*      *     *
Po teh splošnih razmotrivanjih se hočemo na kratko ozreti po najnovejši slovstveni proizvodnji posameznih južnoameriških držav, kolikor nam dopuščajo skromni literarni pripomočki. Po abecednem redu nam je prva Argentina.
Velika dežela s številnimi čredami, z neizmernimi žitnimi, lanenimi in koruznimi polji, kakor jih je popisal Jules Huret, fran* coski Izidor Cankar «Obiskov», ima znatno znanstveno in slov* stveno prosveto in krasno glasbeno bodočnost, kakor zagotavlja skladateljica Juliette Toutain*Grun. Njen literarni zgodovinar Ricardo Rojas je predlani obelodanil zajetno Zgodovino argentinske književnosti. V prvem zvezku obravnava argentinske pisce z domorodnim izročilom, «los Gauchescos», v drugem obdeluje dela, ki stoje pod španskim vplivom, «los Golo* niales», v tretjem avtorje 19. veka do konca prekucijske dobe, «los Proscriptos», v četrtem zavzema leta po padcu trinoga Rozasa do današnjih dni. Pri tem so všteti med argentinski značaj (argen* tinidad) vsi teritorialni avtorji, tudi tujci, kot Francozi Jacques, Groussac in Supervielle. Prve označuje domače čuvstvovanje in
470
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
preprosta tehnika, druge plemenska tradicija in klasična disciplina, tretje demokratski ideal in romantično čuvstvo, moderne pa sve* tovljanska simpatija in osebna emocija. Zlitje teh štirih življev bo dalo ključ za argentinski ideal v politiki, umetnosti in odgoji.
Med najnovejšimi prozaiki naj se omeni Martin C. Aldao (Santa Fe, 1879.) zaradi živahnih vojaških sličic, Leonardo A. Baz* zano iz Buenos Airesa pa kot slikar modernega ponočnega vese* ljačenja. Carlos Octavio Bunge se spušča v vzgojeslovje. Najvišji smoter odgoje mu je: «sugerir ideales». Za vzbujanje idealov pa ni nič učinkovitejše nego dom. «Kakšna Blanca de Castilla ob* likuje sv. Ludovika, francoskega kralja; Lady Bvronova napravi nesrečo Lorda Bvrona...» Ideal je želja. «Querer es poder» (hoteti, se pravi moči), trdi kastiljanski pregovor. «Wollen ist machen!» pravi z germansko odločnostjo nemška rečenica. Torej, navdihovati vzore je — pripravljati dejanja... Ideali, ki naj se vcepljajo mladini, so: pojmovni in predmetni. Med prve spadajo pojmi iz etike in estetike; med druge pa vzori individua, domovine in napredka.
Jose Luis Cantilo (Buenos Aires, 1870.) je ovekovečil moža, ki je ustanovil njegovo rodno mesto in ki ga med drugimi opeva tudi Chocano: Don Juan de Garay.
Juan Pablo Echagiie (San Juan, 1877.) je sodeloval pri obzor* nikih La Nacion, El Pais, El Diario, El Tiempo, El Heraldo, Sar* miento in pri glavnih dnevnikih argentinskih. Njegove ostre, od* krite, drzne ter ironične kritike so vzbudile veliko pozornost v deželi, kjer so bile do tistih dob vse ocene laskavo posladkane, poroča Ricardo Olivera. V obzornikih Revista Nacional, Caras y Caretas (Obrazi in Obrazine, v 130.000 izvodih) in dr. je pri* občil kratke novele, legende, ljudska izročila, vse zajeto iz domače pokrajine ter izdelano v okusnem, zanositem slogu.
Alberto I. Gache črpa snov svojim spisom rad iz starih kronik, ki jim ume vdahniti pestro življenje. Cantilov rojak Jose In* gegnieros (* 1877.) je skupno z Leopoldom Lugonesom urejal napredno smotro La Montaiia. Kot catedratico (profesor) na vseučilišču v Buenos Airesu je obelodanil La Simulacion en la lucha por la vida (Slepilo v boju za obstanek). Med kritikami se navaja La obra di Sicardi, čigar dela «Libro extraiio», «Hacia la Justicia» itd. spominjajo na početnika francoskega naturalizma. «Sicardi es Zola de Buenos Aires.» Kako drastično zveni Sicardi* jev program: «Če hočejo doseči popolnost, bi po mojem mnenju pesniki morali goltati črno prst ali brno poljan, si polniti usta s plodno zemljo ter jo v curkih bruhati na papir. Tako bi ustvarili
471
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
gozd, dobravo, brlog in gnezdo, pri etru bi si morali jemati nje* gove barve, pri zvezdah sijajne obode in pri oceanu skrivnostno govorico plime in oseke, trušč viharjev in pokojno, slovesno zgo? vornost tišin. Na ta način bi kitico napolnila bohotna živost Prirode. To bi bila resnica in dostojnost.«
Vrlo nadarjen je Antonio Monteavaro. iz pokrajine Entre , Rios (* 1877.), urednik lista El Diario, izza svojega potovanja po Italiji. Ena njegovih knjig ima naslov «Algunos». V svojih novelah opisuje vpliv kulturnih novotarij na preprostega človeka, n. pr. v ^Pogubljeni duši», kjer v nekem mestecu izviren urar uvede prvi bicikel in se ponoči vozi pred mestom, zažigajoč svetiljko šele zunaj zidovja, da ne bi privabil radoglednežev: nepojmljiva luč izzove vsakovrstne praznoverske razlage in dokaj nezgod... ^Policijska vest», satira na časnikarstvo, se končuje takole: «Potrjujemo svoje včerajšnje poročilo o samomoru individua z imenom Filiberto Garcia del Montaner, dasi so nam ga hoteli nekateri zlomiselni kolegi spodbiti. Vest imamo od policijskega načelnika. To zadošča in tako je razumel celo F. Garcia del Mon? taner sam, ki nas je nocoj posetil, da bi ovrgel našo trditev.» O Monteavaru, ki piše tudi gibčne dialoge, je dejal dr. Ingegnieros: «Monteavaro ima umstvene značilnosti, ki dajo osebni pečat vsem njegovim spisom. Možgani so mu čili kakor njegov slog. Besede se mu iskre pod peresom liki ljubek ognjemet in ovijajo njegov stavek s slikovitostjo in prisrčno milino.»
Rodolfo Moreno (Hijo, sin, La Plata, 1878.) slove po juridičnih delih (La ley penal Argentina) in po kritiki političnih nedostatko\ (Enfermedades de la politica Argentina), Jose Leon Pagano (1870.) pa po literarnih kritikah: A traves de la Espafia literaria, El Domi= nador itd. Osobito Nietzsche ga privlači. Alfredo L. Palacios (1875.) je sicer propadel pri pravni fakulteti z doktorsko tezo La miseria en la Republica Argentina, zato pa ima pri množicah kot govornik več uspehov in 1904. je bil izvoljen poslancem socialistične stranke. Tudi govornik, a literaren, je Roberto J. Payro.
Horacio Q u i r o g a iz severne Argentine živi po raznih krajih: Chaco, Corrientes, Misiones, Uruguav, in njegova dela nosijo pečat ondotnih skušenj njegovih. To je človek, ki nima obstanka; o njegovem klatarjenju po neskončnih pampah je malo prodrlo v javnost. V Chacu je imel svoj čas manjšo indsko naselbino (chacra), najbolje plačeval svoje delavstvo daleč okrog, a slednjič je moral prodati svoje posestvo. ccNjegove družabne prenapeto? sti,» pravi Čeh Jan Jetmar, «mi je pripovedoval neki Korrentinec, a jih ne smem iz raznih ozirov spraviti na dan.» Vse njegovo
472
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
slovstveno delo se odlikuje po neobičnem čaru in čudovitem pojmovanju, n. pr. pripo vesti Preproste duše, Na lovu, Yabebira, Klopotača, Volkodlak, Ladja samomorilcev, Jezik itd.
Novele, ki jih priobčuje Juan Jose Soiza Reillv največ v revolucionarskem tedniku «Novo življenje«, se priporočajo po jedrovitem, nenavadnem slogu, n. psr. Duša psov, Umetnost v samomoru (povest za otroke 21. stoletja), Psihologija policijskega poročila, Himera.
S toplim čuvstvom vas ume osvojiti G. A. Martinez Zuviria, n. pr. v noveleti El mercado de esclavos. Dvanajstleten zamorček, diablillo angelical, z obale guinejskega zaliva, kjer biva krasno črno pleme Parmi, se na trgu proda in se loči od obupujočih staršev: «Kako je bil lep! ... ah, polt mu je bila temna nalik svilenim listom razcvetele mačehe, nalik tropičnim nočem.»
Med pesniki ubere Felipe Torenato Black včasi krepko struno:
Basta de sumision: no haya mas leyes Que las que dieta la conciencia humana. Apartad a los ritos y a los reyes: Sea  vuestra voluntad  la  soberana. . .
Dovolj je pokorščine: naj ne bo več zakonov razen   onih,  ki   jih   narekuje   človeška   vest. Odpravite obrede in kralje: vaša volja bodi vrhovni vladar...
Naslovi zvonkih sonetov El Anfora, La Tumba de Anacreon, Tristeza de Egipan i. dr. izdajajo vir emocij, ki jih v dovršeni obliki podaja Leopoldo Diaz (1868.). Bolj v bodočnost pa je obrnjen zanositi Eugenio Diaz Romero (1877.), ki je vodil list Mercurio de America, pozneje pa poročal o hispanoameriški knji? ževnosti v pariški Mercure de France. Sotrudnik raznih obzor= nikov. Znana je zbirka Harpas en el silencio. Polno mu teče verz o vsem, kar je človek ustvaril in razmrcvaril:
De todo lo que el hombre creador ha formado, De todo lo que el hombre destruetor ha voleado.
Blacku podoben pevec svobode je Carlos A. Encina, grmeč proti prestolu in zvijačni zvezi s tiaro, slično uklenjenemu veli* kanu; resnica je ljudem blesteči prapor, razvoj njih orožje:
Fetiche,  fraile,  rey,   anaeronismos            Malik,  menih,  kralj,  preostanki
De  las barbaras epocas pasadas,            barbarskih dob minolih,
Mostrais  a las  atonitas miradas              pokažite osuplim pogledom
De la ruda ignorancia, los abismos!        debele   nevednosti   prepade!
V opreki z njim stoji serafinski Angel de Estrada (Hijo, sin, 1869.), «križarski vitez«, ki se uklanja pred častitimi starinami
473
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
ter opeva vedri mir in molk. Proizvaja tudi šegavo, lirično prozo. Ves protiven je sanjarstvu sonetist Diego Eernandez Espiro, slaveč samomorilca, Krista itd. Čujmo dve tri vrstice iz Lucifera (Luzbel):
Bello y  altivo y orgulloso y fuerte           Krasen, vznesen, ponosen in krepak
Invade con satanica alegria                          navaljuje  s  satansko  radostjo
Los obscuros dominios de la muerte,          mračno   vladavino   smrti,
Su  flamigera  espada   centellea,                    plamteči meč se mu iskri,
La colera celeste desafia                                nebeško   jezo   izziva
Y en los umbrales del Eden bravea.          in  pred   rajskim  pragom kljubuje.
Victor French Matheu je proti njemu ves raznežen pevec rahlih tonov, takisto tudi Manuel Galvez (hijo, Parana, 1882.), odvetnik od leta 1905., bivši urednik smotre «Ideas», ki se pred slikanimi okni katedral potaplja v mistično meglo.
Širok razmah ovaja Alberto Ghiraldo (1874.) v svojih socialnih kiticah in se zavzema za proletarce, trpeče po krivdi strahopetcev, ki jih je sreča spravila k moči in jih ondi vzdržujejo brezstidniki:
Republika po  imenu,  v  resnici kramarija je  zemlja našega  Morena, razen zabitosti postava ne velja nobena, in oblast edino ta: bojazen, strah.
(La voz del Hierro,   Glas železa.)
Zato pa splezajmo, pravi Glas, ki razdira (La Voz que de? struve), na vrhunce sovraštva in sredi krvavih prizorov sejmo po vzduhu nado.
Seamos como el dolor: fuertes, fecundos;        Bodimo ko bolest: močni, plodni;
Armemonos  de  todos los   rencores                oborožimo se s sveto jezo,
Pero abramos la flor de los amores             vendar odprimo cvet ljubezni
Sobre el desquicio loco de los mundos!         nad blaznim neredom svetov!
Leopoldo Lugones je nekaterim kritikom poleg Alma* fuerteja najboljši «modernist». Njegov koncept spominja razva* lovele Župančičeve Dume. Bohotno domišljijo in miselnost očituje njegov Glas ob skalo (La Voz contra la roca), zveneč ob ritmih plim in osek, ob šumu prastarih šum, štejoč do 300 šesterostopnih stihov.
Iz globokih jam vstaja velikanska kolona molka in misli ter gre na pohod, solnce ji je za prednjo stražo; nad mrko brezlično procesijo se dviga zarja liki rosna roža, ki se ji cvet osipa v zlatem dežju. Pesnik nagovarja mračni sprevod z jasno trombo. In Molk čuva in neti grmado, kamor zbira bron, da si skuje v žerjavici besedo. Kadar vstane v zgodovini tak steber, povzdigne
474
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
eden skladnih doktorjev svetega Duha glas preko noči: Hugo, Dante, Whitman. Eden teh zvokov se s stebra oživa:
La razon es el labaro del ideal eterno;
la razdn que no admite ni el cielo ni el inferno.
Dios es un viejo amo, desterrado monarca
que agoniza en la inmensa desolacion de su arca.
Razum je prapor večnega vzora;
razum,   ki   ne   priznava   nebes   niti   pekla.
Bog je star gospod, pregnan vladar,
ki umira v neizmerni puščobi svoje grobnice.
Drugi zvok hoče slično razbiti stare dogme krivičnega vero? vanja, potopiti mrakove pod ogromno zarjo, razmetati za vselej trnjeve vence, sejati moderne cvetke na porušeni žrtvenik... pozvati na odgovor Cesarja in Petra, «Cesarja, ki ubija, in Petra, ki laže», dvigniti pest trinogu do maziljene čeljusti... smrt baj? kam! — Ali s čim boste potlej napolnili neskončnost? Saj svet je večni čudež vere.
La fe es una montaiia llena de precipicios,
en  sus cavernas moran las larvas de los vicios.
Vera je  gora, polna prepadov, v njenih jamah so ličinke grehot.
Po vseh gorah je zgolj vrhunec čist, ta je vidni napor brezna, ki se hoče priboriti iz temin navzgor iz samega sebe; duša ima tak vrh: Boga. Če ga duh nadkrili na lastni peroti, se spozna v njem. Zaravnati je treba jame, ne vršičkov. Bog govori v treh krepkih glasovih: grom, morje, veter. In pesnik kliče narod No» vega sveta, veliko rezervo bodočnosti, naj spozna božanske vzroke, naj pusti, da bo boštvo vsaj svobodnjak: que sea un hombre libre!... Ko roti apostole človeškega ideala, tolmače živ? Ijenja, borce «bogomorne pameti» v blasfemični koloni, mu prši cel roj domiselnih krilatic: «Veliki možje in hribi so v isti višini», «krasno in divotno je nebo, ker se ne zmeni za oblake, ki mu delajo zlo», «nebo je božje čelo, razpeto nad večno vedrino: ko se napolni z zvezdami ter potemni, Bog razmišljuje.»
Ljudje, ne  pljuvajte nikoli na veliko glavo: ne bodite ročaj, kadar bi utegnili biti rana, železo trpi v razbeljeni kovačnici, pa do danes nihče ni videl solz železa...
La alondra y el sol tienen de conuin estos puntos: que reinan en el cielo y se levantan juntos.
Škrjanci in solnce v teh točkah so si brati: da vladajo na nebu in vstajajo hkrati.
475
Dr. A. Debeljak; Iz hispano-ameriške književnosti
Eugenio C. Noe proslavlja muzo modrico, iztočno vilo, ki je očarljiva «kakor bog za vernikovo dušo», dočim je Carlos Ortiz glasnik tajnostnih večernih ubranosti.
Že gori omenjeni odlikovanec Argentinske republike, mladi dekan filozofske fakultete, R. Rojas (Tucuman, 1882.), je sodeloval pri raznih listih prestolnice. V predgovoru zbirke «Victoria del Hombre» takole tolmači duha svojega dela: «Kot človek svojega veka sem hotel korakati vzajemno z njim, navdušujoč se ob njega najplemenitejših idealih. Ta pesnitev se je stvorila v samem drobu svobodne misli, ki ga je tradicionalno spakovanje (mogi* gateria) napravilo neplodnega za umetniško ustvarjanje.« V gladkih sonetih opeva človeka, ki hrepeni kot večni potnik proti novim zarjam; Vstajo, hčerko sanj, ki povzdiguje kočo do palače; vsepričujoče in vseposnemajoče Vetrove; gibke Valove, strme Vrhove, «molčljive gorostase, čijih ogromni životi nas podjarm* ljajo in čijih arterija je struga hudournika; njih glas pa stra? hotno tuljenje sap, in velike, vzvišene misli so jim orli, ki jim poletavajo iz čela». Opeva Tempelj z otožnim šumotom molitve, ki plove proti prhljivim malikom; Jezusa Krista prestrašenega ob žalitvi: videl je tolpo novih kramarjev, ki v sprevodu pojo hval= niče ali žalostinke z «malikovalskimi obredi», Besedo, ki oznanja čredo brez oltarjev kot apostelj ljubezni in upanja, in Množico, ki vznemirjena čuje prerokovo novo pridigo na Gori. Naj sledi celoten primer.
Ogenj.
1.                                                                                              2.
Duša sveta — ubranost, harmonija,            Rodila je tvoja plodna fantazija
Toplota in,kri pa misel in plamen  —      Vse, kar na svetu tvar in lik zavzame:
Ti oživljaš veličastne panorame                   Trdo čer, srce, ki se v ljubezni vname,
Vesolja,  ki  ga  jasni   dan  ovija.                  Opolzko hotnjo, ki jo vžge orgija;
3.                                                                                                           4.
V zgodovini pa še več tvoj žar pomenja:    Si božji  srd v izkvarjeni Sodomi, Svetlobo slave in oblak odrešenja;               Si Troja Neronova v večni Romi
In če tragedije bliska se sijaj,                     In blaznost ljudstva v Bastilji si tedaj.
Amuzični Paraguav, živ nauk domorodnega junaštva, saj je vodil pod poveljnikom Solanom Lopezom homerske borbe za neodvisnost proti neizmerni Braziliji, bogati Argentini in boje* vitemu Uruguavu, po vsej priliki nima svojega Olmeda, kakor ga ima venezolanski osvoboditelj Bolivar. Zato pa je Argentinec Guido Spano zaslovel po vsej Ameriki radi ene same paraguavske popevke, ki se pričenja:
476
Mirko Pretnar: Sveta Trojica
Llora, Uora urutau,                           Jokaj, jokaj, urutau,
En las ramas del yatay,                 Po vejevju jataja,
Ya no existe el Paraguay               Sedaj  ni več Paraguaya,
Donde  naci  como tli ...                 najinega   domu ...
Llora, llora urutau,                            Jokaj, jokaj, urutaii.1
Spanov rojak Emilio Ortiz Grognet omenja v noveli Susana tega barda, govoreč o svoji romantični junakinji: «Z občudo? vanjem in oboževanjem je negovala trojico avtorjev, ki jih je njen ženski kriterij povzdignil nad vse druge, ne oziraje se na slovstvene struje in mode; Alfons Daudet, Rostand, Guido y Spano, ti so kneževali v svetlem templju njene izbrane rahločut*
nosti . . .»                                                                                       (Dalje prihodnjič.)
Mirko Pretnar / Sveta  Trojica
Kotlina kakor božja dlan: v njej polja, logi, cerkev, hiše, drevesa, njiva, grič, ravan, (o mrki romar v meni spi še).
Ljudje hite z domov po potu na delo v gozd, s koso na sečo, ženjice s srpi (a ob plotu stoji nekdo in čaka srečo).
Iz oken zgornic, kjer dekleta
cveto, dehti nad durmi nagelj,
da prišlec vsak pod njim se skloni.
Nad robom sokol slap preleta.
Sam sem med drevjem miren, miren.
Zašlo še solnce za goro ni...
II.
Je cerkev tiha, ves zelen je grič, samota diha, v njej še zadnji ptič poleta plašen od neba do zemlje, v dolini mesto, kakor da že dremlje.
V tišino le oddaljen zvon udarja. Vstopili trudni smo; izpred oltarja svetost planila je, kot svetel val nas pregrnila je... Čas je obstal.
477
Dr. A. Debeljak
Iz hispano-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
(Nadaljevanje)
Za konec nam je ostal prvak argentinskih lironoš, E n r i q u e B a n c h s, ki sicer ne spada v prvotno skupino «moder> nistov», prekucuhov, ki so nastopili v zadnjem desetletju prošlega stoletja in v prvem sedanjega, zavrgli staro retoriko kakor tudi vse otrple oblike in miselne ploskanice (klišeje), po* koreč se angleškim krasoslovcem, še bolj pa francoskim parna? sovcem in simbolistom, ter ustvarili svobodno estetiko; nastopil je stoprav po prvi prenapetosti, razbrzdanosti ter objestnosti s trdno, individualistično smerjo, stremeč po kreolski umetnosti, obstoječi iz odkritosti, misli, kipenja, barvitosti, novosti, pa ven* dar kot dedič rodnih tal in mladih civilizacij, med katerimi je vzrastel. Banchs se s svojim slastnim «Sokolovim kraguljčkom»< (El cascabel del halcon) edini sme postaviti ob stran izbornemu prozaiku Rodriguezu Larreti, avtorju «Ramirove slave» (La gloria de Don Ramiro). Spretni, gosposki stihotvorec tvori osupljivo nasprotje med svojimi starinskimi kastiljanskimi snovmi in po* jočo svežino svojih kompozicij. Nadarjeni poet se vam zdi, kakor da je živel pred več ko dve sto leti, a njegove kitice so še mla* deniško čile in sodobne. Njegov verz vonja po srednjeveškem kastiljskem romanceru: Romances caballerescos, Romances del Cid, Romances moriscos. Staro vino v mladih ustih.
Evo vam veselega plesa, La Carola: velika veselica, gosli, tamburi, dvojice se vodijo za roke; toda pride nenaden preobrat.
i Dios, que fiesta tan hermosa!                 O, Bože, kako krasen praznik!
A lo mejor de la fiesta                            A ko  je  najlepša  slavnost,
Nuestra seriora la Muerte                         Pojavi Smrt, gospa se naša
Viene a meter su tristeza.                         in prinese svojo žalost.
Ta opomba, ki je pomotoma izostala iz 7. in 8. zvezka, bi morala stati na koncu str. 477;                                                                                                 Op. ured.
1 O bajni «ptici prikazni» (urutau) je napisal folklorist dr. Daniel Granada veliko razpravo, ki jo je pofrancozil A. Millien ter obelodanil v svoji «Revue du Nivernais» 1.1899. To je siva ponočnica velike glave in ogromnih oči, ki gnezdi po duplih in bolestno skovika. Tajinstveni ptič ima vse polno misterioznih moči, tako n. pr. da očuva dekletom devištvo nedotaknjeno itd.
553
Dr. A. Debeljak; Iz hispano-ameriške književnosti
Tres dogos negros la avanzan,                 Troje črnih psov pred njo gre
— El Miedo, el Dolor, el Lloro —             — Strah, Bolest in Solze —
Palpita un haz de gusanos                       In na dnu oči globokih
En el fondo de sus ojos ...                       Ji utripa črvov snopec...
Romance de la Sortija (o prstanu): kralja ni z lova deset let, kosec najde njegov prstan in se*hoče vtihotapiti na prestol, saj zaročenka je spoznala pristni prstan,
En esto que estaban                                   Ko baš pri tem bila sta,
Oyeron  llamar                                              Začujeta pozov.
Con  la   aldaba   de   oro                              Tolkalce  zlato  bilo
Del palacio real.                                          Je na kraljev dvor.
Llega  el   rev,   que   antafio                         Vstopi  kralj,   ki   zdavna
Se  fuera a cazar                                         Odrinil  bil   na  lov
Tras   un   ciervo   blanco                              Je   za   jelenom   belim
Que  vio  en el pinar.                                  Skozi smrekov log.
Naslednjo krajšo   Balado   podam v celoti:
V  krčmi je pri Zlati mački                  Kaj mi, ovenčanka, daš za prigrizek? Gledala vas dekle mrtvo;                       (Veter  otožno  v  dvorišču  ječi!...)
V  krčmi je pri Zlati mački                   Kaj mi, ovenčanka, daš za prigrizek, Z vencem na glavi ostalo samo.          Kaj mi daš, ako več ognja ni?
Hiša  vsa  je   zapuščena:                         Vina ne bodem ti srečnega dala,
Škrjanec le v starem grbu  stoji;           Tudi mesa, gospod, ne  dobiš;
Hiša vsa  je  zapuščena,                          Vina ne bodem ti srečnega dala,
Ko  deva  dušico  pusti.                            Na ustnah si mojih žejo ugasiš.
Kraljev človek potrka na vrata;          Z usten je njenih srkal vino,
Mrtva z vencem odpira mu, glej.        Vinogradov   Večnosti   plod;
Kraljev mož, ki si trkal na vrata,        Z usten je njenih nasrebal se vina:
Bolje,  da  šel  si  ponoči naprej.            Kraljev mož ne odide svoj pot.
Tesno sta se za roke držala; Mrtva pri peči ju videla vas; Tesno sta se za roke držala, Ko je škrjanec jel peti na glas.
Romance de la Ceguezuela (o slepi deklici) pripoveduje, da se je kralju rodila slepa hčerka, kar praznoverni dvorjani tolmačijo kot slaba znamenja:
Villas las mas lindas                       Mesta nam najzaljša
Cogeran los moros,                         Poberd zamorci,
Y a los recentales                           In jagnjeta nam mlada
Comeran los lobos.                          Požero volkovi.
Kralj pošlje po modrijarhe svoje dežele, da bi svetovali.
Ya son en su junta...                   Že so mu na zboru...
jCuantas barbas luengas!                 Kakšne dolge brade!
La menor de todos                         Merila najmanjša
Dos  codos  midiera.                         Med vsemi lakta dva je.
554
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Starci zaman ugibljejo in opazujejo zvezde. Tedaj  pa
Con cuchillos nuevos                        Z  novimi  so  noži
Una bruja matan.                             Ubili  čarovnico.
Al claro  de luna.                             V svetli mesečini
Miran  sus   entranas.                         Drob  ji premotrijo.
Ko so dokaj dolgo pili rujno vino, jedli pujske, spali na svili, se končno nečesa spomnijo ter odgovore:
«Vendra una paloma                        Prišla  bo golobica
Mas que el sol de blanca,              Bolj ko solnce bela,
Picara en  sus ojos                           Kljunila  ji v  oči,
Y tendra miradas.»                          Pa  dekle  izpregleda.
... Mladenka pa se umiva pri studencu in sliši, kako se v mestu poje o golobici:
Espera y  espera                               Pa čaka in čaka
Paloma  de  otono                              Golobke  jesenje,
Que traiga en el pico                      Da  v kljunu  prinese
La luz de sus ojos.                          Luč za očke njene.
Romance de la prenadita (o mladi nosečnici) se pričenja z majskim jutrom: mladenko je srce bolelo, sedaj pa joče, a ni* komur ničesar ne izda; vendar oljke in slavec vedo, zakaj toči solze. Nekoč peče kruh in sorodniki jo jamejo izpraševati, češ, naj pove po pravici:
Si la saya se te acorta                            Ako krilo  se  ti krajša
Por   delante   y  no   detras,                     Le odspred in ne odzad,
Y de basca y de palores                       in   slabiš  in   obledevaš
Andas siempre j que sera?                    vedno,  kaj   bo  iz  tega?
— Hombres de nuestro linaje,             — Oj, možje družine naše,
Cjuerre decir la verdad.                           Vso resnico vam priznam.
He bebido el agua fria                           Hladne  vode  sem napila
De la fuente del pinar ...                      Se v studencu kraj lesa . ..
i Miren  esta  mentirosa                             — Glejte no lažnico to si,
•Como  nos   quiere  engaiiar!                   Kak  pretvarjati  se   zna!
No sera esta loba astuta                       Ta  ničvrednica pretkana
La que  nos engaiiara.                             Nas  ne  bo  sleparila.
Te  tajaremos las faldas                         Ukrojimo   ti   otepke
Por vergonzoso  lugar;                            Za  sramotno  tvojo plat;
No mas en todos tus dias              .     Kruha   našega  več   jedla
Comeras de nuestro pan.          -            Ti ne boš svoj  živi dan.
In nesrečna «loba» (volkulja; hči zamorca in Indijanke) odide plakaje kot Aškerčeva Anka. In prišel je njen čas, da je porodila angela, «angel de Nuestro Senor». Pri tem pa je mati umrla iri sinje perotnice so jo odnesle v nebo.
555
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Prelepo se čita Tmbadurjeva smrt (La Muerte del trovador). Bil je to pevec razglašene slave:
Al son de una mandolina                Ob zvoku nas je mandoline
Mas suerte nos ha venido               Več sreče doletelo,
Que si los lirios del valle                Kot če bi lilije  doline
Fueran oro florecido.                        Bile zlato razcvetelo .. .
Balada del punado de sol (o prgišču solnca) predstavlja tri sestre, katerih ena, preprosta po duši, smo vsi, ki se vdajamo iluzijam: hoče si nabrati jesenskega solnca v predpasnik, a ko naj bi doma pokazala materi svoj zlati zaklad, «ah, samo senco je našla v naročju, kajti noč se je bila povsodi razlila».
Romance de Ciego (o slepcu) pravi o smrti svetega moža Pon* cijana, ki se mu je pod nogo kamen izpreminjal v demante. Sardinija, slavno znana, čuva v svojih tleh njegove kosti...
«Sirventesio» (pesem ukornica) graja slabega prelata, ki daje Marijine dragulje vlačugam:
jComo tu huelgas, pillo, metido entre putanas! No debias hacerlo, pues todas son satanas.
Kako veseljačiš, nepridiprav,  sredi med lahkoživkami! Tega ne bi smel delati, saj so vse vragulje...
Ves dan se  šahaš in popivaš;   blagega sina, ki si ga imel, si poslal na morje, da ne bo gledal tvojih zablod ...
Čar neobične preproščine in privlačnosti ovija vse Banchsove ustvaritve, pa bodisi to Romance de Moreria ali Romanca o ne* srečno poročeni krasotici, najsi bo Trova (pesem) de Margarita de Navarra ali Balada de la Rosa, najsi bo Cancion de la Ventana (Podoknica) ali Cancion de la albada (Zornica), ko je škrjanček z lučjo porošen, najsi bo balada o deklici, ki so jo požrli volčje, ali pa naj govori paladin Durendalu svojemu vrlemu meču, ali pa naj čujemo o zlatolasi graščakinji, ki ne mara poljubiti kar* dinalu ametistovega prstana in hoteč uiti kazni, zbeži čez poljane, kjer
Usedla se je v senco, senco gostih smrek, In tam ostala tisoč, oj tisoč Gospodnjih let, In pela ji je volga, ptiček zlatoper.
Med doslej navedenimi imeni nahajam tudi nekaj dramatikov. Posebej pa naj se še omeni Enrique Garcia Velloso, čigar pre= tresljiva trodejanka Cain obravnava bratomor v sodobni družbi, in Florencio Sanchez zaradi živahno izvedene Pritepenke (La Gringa).
556
Dr. A. Deheljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Bolivija ima izrazito pesniško osebnost: R. Jaimes Frevre, ki v Tucumanu vodi leposloven list, ubira včasih anakreontske strune:
La  vida  es   dulce  y  breve;                  Življenje  je  lepo  in  kratko;
Vino y caricias bebe ...                          Ljubezen in vino pij sladko ...
(Alma antigua.)
Zamikala ga je tudi «Castalia barbara«, s svojimi junaki in bajeslovnimi vilami, germanska in nordijska boštva kakor tudi «molčeči Bog, ki drži roke razpete». Njegov sonet Črpa snov v srednjeveških samostanih, slikah, revolucijah. Pokrajinske sličice so jedrovite, nasičene. Posrečene onomatopoije, n. pr. šušljanje šum in sap, s krvavimi kačami na nebu:
Selva  obscura.   Pasa el viento
Sollozando entre las hoj as.
Incendian el firmamento
Sangrientas serpientes rojas.                   (El Misionero.)
Vir njegovih navdihnjenj sega vse v današnjo dobo s himno na grobu Tolstega (Al borde de la tumba de Tolstoi), ki je bil ^poslednji žarek galilejskega solnca».
C h i 1 e. Med sodobne pripovednike spada Joaquin Diaz Garcez (Santiago, 1877), ki je pod psevdonimom Angel Pino sode* loval pri časopisih El Chileno, El Mercurio in pri glavnih časnikih svoje domovine. Odlikuje se kot spreten pokrajinar, prim. Mrtvo mesto (Una ciudad muerta), kjer opisuje ruševine mesta Saint Pierre na Martiniki, podsutega ob znanem potresu. Nekoliko starši je Pedro Pablo Figueroa (Copiapo, 1857), ki ima v svoji slov* stveni prtljagi Višnjevo mrzlico (Fiebre Azul), Vaške junake (Los heroes del pueblo) in Diccionario Biografico de Chile. Baro* niča Wilsonova je dejala o njem: «Vedno je mlad, čvrst in moško vztrajen za delo; misli se mu dan na dan obnavljajo; spomin pa tak, da ni treba boljšega; lahko se trdi, da bodo njegova načela in njegove težnje v obilni meri obogatile zaklad chilenskega parnasa in časnikarstva, ki je bilo najpomembnejše torišče njegovemu razumu in ki mu je dolžan zahvalo za podstavek svoje slave.» Vzemimo nekaj drobtin iz njegovih «Homerov smeha»: «Ena ura solnca, pa blagoslavljaš ves dan,» je rekel Sully Prudhomme. Usmev luči razvedri še tako senčno dušo. Smeh dovtipa razprši turobo življenja kakor veselost jasnin, prostranstev in obzorij izbriše meglo v prirodi.
Duša življenja biva vsepovsod, v bitjih, rastlinah, cvetkah, zraku, hrupu, v pesku morja in puščave, celo v skalah, kajti povsod so ljubavne kali.
557
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Veselje se je porodilo s svetlobo..:.
... Položivši v solnce tega ogromnega ognjenega metulja, ki krije s svojimi čudežnimi perotmi zvezde, dušo svoje brezbrežne moči, je dal Bog človeštvu ta divni čar svoje ljubezni...
Smeh je vonjivi med izbranih sadežev; z njegovo sladkostjo se blaži trpki pelin bolesti...
Da ni smeha, to se pravi vrednote, bi kruta vsakdanjost pogolt* nila človeka, uničila družabni mir in izpodkopala red na svetu...
... plemeniti smeh... se loči od ujedljive šale, ki rani kot bodalo, s krvavo iglo strupenega gada.
. . . Gervanteš, Voltaire, Rabelais, Swift, Lesage, Quevedo, Larra so pretvorili duhoviti, prisrčni smeh, sina nadarjenosti in umetnosti, v orožje misli, drhteče, genljivo, da so označili dušno ubranost, družabno dobo v zgodovinskem trenutku, človeško prenapetost ali zločine kraljev in preprostih ljudi...»
Federico Gana y Gana, roj. v Santiagu 1. 1868., pripada skupini onih, ki nameravajo izrabljati domače šege in navade ter ustvar? jati narodno umetnost. Eno njegovih del se naziva Dias de Campo (Selški dnevi). •— Guillermo Labarca Hubertson, njegov najožji rojak (roj. 1880.), avtor romana Los Crepuscolos (Somrak) in pri* povedne zbirke De la tierra (O Zemlji), je priznal sledeči nazor: «V slednji zvezek sem spravil košček kmečkega žitja, smatrajoč podeželsko življenje moje domačije kot neizčrpen in nepričakovan umetniški vir in povrhu sodeč, da je narava edini vrelec umetnosti ter čuvstva.» Odtod slikovita kmetiška govorica, ki je tujcu malo umljiva, ker požira črke in zloge, n. pr. Le i r e (dire), i n o r (se? nor), o n Peisito (don), n o Jose (dono), los ricos e b e n irse p a Santiago (deben, para). ¦— Soroden jima je Baldomero Lillo, ki pa rad opisuje delavske sloje, n. pr. La Mina (rudnik). — Eno leto starši od Gane je njegov drugi someščan Luis Orrego Luco, avtor številnih knjig kot Pandereta (ročni boben s kraguljci), Paginas Americanas, Idilio Nuevo. Ugledni kritik Marcial Cabrera Guerra je pisal o njem: «Njegove strani bodo z ljubeznijo čitali vsi oni, ki še nerazočarani pričenjajo boj za obstoj, noseč mnogo vere v svojem srcu, trpeč morda glad in hlad, a stopajoč pokonci, se zavedajo svojih sil, vidijo bodočnost, ki bo njihova, pridobivajo prostora, jemljejo svoj delež, pehajo s prestola nezmožne ter oslabele, izkoriščevalce skupnih dobrin, dedne kilavce, ki niso umeli delati časti svojemu prejšnjemu krepkemu rodu — in bodo vse to dosegli, saj v to večno premlajujočo falango prihajajo naj? večji in najboljši, najjačji in najgorši.» Prav posrečen je portret Julije, ki sanja sicer krasne sanje o prihodnosti, a je skromna
558
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
resničnost ne tare preveč, mladenke, ki vam opredeli zakon takole: «Zakon obstoji v tem, da dobiš moža, ki naj stori vse j kar žena hoče.» Osvaldo Palominos C, tajnik liberalne stranke, je pod izmišljenim imenom Gaston pisal v obzornik Pluma y Lapiz v Santiagu. «La Aurora» se je izrazila o njem: «To je lepa nada za demokratski liberalizem in kot pisec presega s svojo postavo vso novo mladino.« — Alejandro Parra Mege (roj. 1876.) je koncem prošlega stoletja obelodanil prve svoje pripovesti. Urejal je socialistični časopis Los Nuevos horizontes. Naslednjo kratko povest priobčim v celoti.
Škrlatna mošnja.
Neko mesečno noč mi je v gozdni jasi vilinska kraljica po* darila bagren mošnjiček.
In rekla mi je:
«Za sleherni poljub ljubezni, ki ga dobiš od ženskih ustnic, bo padel v mošnjo dragulj neizmerne cene. Za vsako pristno solzo, ki jo potoče zate ženske oči, pade v mošnjo demant čudo* vite krasote.«
Odšel sem.
«Oh!» sem si mislil, «koliko vnetih in odkritih poljubov za moje drhteče ustne, ob hladnih pomladnih jutrih, pod zelenimi razcvelimi citronovci!»
Koliko ljubečih poljubov, v katerih se pusti duša, v mesečnih nočeh pod visokimi lipami!
O, koliko čistih in odkritosrčnih solz izvabi sramežljivost devicam, kadar jim ogenj prvih poljubov, blazni zamik prvih ljubkovanj ovijata venec iz belih limbarjev okrog razpaljenih čel.
Romal sem križem sveta, čez drn in strn, čez rob in glob, se vozil preko veletokov in morij. Na svojem daljnem potovanju me je zaneslo v odročne dežele, pod nebo, pokrito z večnimi oblaki, pa tudi pod večno modri obok.
Nekoč sem se ustavil. In, oj žalosti, v purpurnem mošnjičku, v magičnem mešičku, ki mi ga je poklonila kraljica belih žen, ni bilo niti enega bisera, niti enega demanta. «Nič ne de!» sem kliknil. «Ako ženske varajo, imam pa jaz zase ljubico, angela, , čigar blažena slika mi boža dušo, devico, ki je zame bela zvezda v noči mojih spominov.»
O veselja!
Na vrhu skale, ki štrli nad ravnino, me je ona pričakovala. In stekla mi je naproti, v lepih očeh so se ji iskrile solze radosti, in prižela me je drhte na svoje deviške prsi.
559
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Aj, in potlej, v svatbeni spalnici, ko ji je v blaznem zamiku ljubkovanj ovijal beli venec črne lase, sem videl, kako so ji po licih, vročih od svetega deviškega sramu, tekle kristalne in pristne solze: solze lilije, ki bo izgubila svojo vonjavo, solze angela, ki bo izgubil perotnice.
Ob novem solncu sem, svest si svoje zmage in željan ovenčati z dragulji in demanti črne kodre svoji ljubljenki,  odprl svojo • popotno torbico.
V njej je bila škrlatna mošnja, čarovna mošnjica, ki mi jo je podarila kraljica rojenic na gozdnem lazu ob mesečini.
Ej, gotovo je polna biserov in demantov...
Prijel sem jo z nasmehom ...
Bila je prazna!
E. Rodriguez Mendoza je napisal knjige Cltima Esperanza, Reminiscencias historicas, Vida Nueva itd. ter bil sotrudnik smotram La Ley (zakon) in La Tarde (Popoldan) kakor tudi buenosaireskemu Narodu (La Nacion). Sam o sebi pravi, da je kolektivist. Dobro se mu obneso predmestne zgodbe n. pr. Por el barro (Po blatu). — Augusta Thomsona črtica Quiromancia je natisnjena v «Slovencu» 30. novembra 1921. v prevodu drja. Brez* nika pod naslovom Skrivnosti naših rok, dne 22. septembra 1921. pa istotam La Levenda de un Crucifijo, ki jo je napisal Carlos Varaš M. iz Santiaga (roj. 1874). O tem avtorju «Dolorose», ki je pisal v La Ley in El Mercurio pod priimkom Cyrano de Bergerac, pravi eden najodličnejših chilenskih ocenjevateljev: «Dolo* rosa vsebuje občudovanja vredne slike, slastno barvitost v po* drobnosti in vzvišene poteze, ki razodevajo rahločuten umetniški temperament.«
B. Vicuna Subercaseaux (roj. 1876), sotrudnik pri Merkuriju, sicer pa zastopnik zavarovalne družbe, ima v dobrem precej del, n. pr. Zozobras (Vihre), Precoces (Prezrela deca), Un pais nuevo (nova dežela). Posebno zanimiva so njegova Pisma o Chiliju (Cartas sobre Chile), kjer je živel osem let. Že ime Subercaseaux kaže, da je francoskega pokolenja, in nekje pravi: «Mi Francozi imamo tak patriotizem — dedovina iztočnih narodov — da brez pomisleka tuje v nič devljemo, hoteč povišati svoje; usodno rodoljubje, ki nas zanaša proti propadanju, kvareč nam pogled na bližnje in daljne stvari. Monsieur de Fontpertuis, monsieur Cordemoy, monsieur M. H. Coppin, naš diplomatski zastopnik Carlos Wiener, so proučevali gospodarski položaj teh dežel in inozemske vplive. Vsi so prišli do žalostnega sklepa, da so Nemci in Angleži pritisnili k tlom obrt in bogastvo našega plemena.
560
Vladimir Levstik: Rdeči Volk in Minehaha
Ti pisci in potovalci enoglasno potrjujejo teorijo monsieurja Demolinsa.»
Razen teh so še pisali o Kolumbovem svetu: Laboulave o sijaju tamkajšnje elegance, Andre Bellessort, prosluli balzaco* sloveč, v «Tempsu» na splošno... Vicufia popravlja nekatere trditve svojih krvnih bratov.
«Že nekaj časa je španska Amerika na višku zadnje mode. Njeno prijateljsko zbliževanje s saksonsko Ameriko, njena rastoča obrtniška blaginja nam jo predočuje kot mogočno tek* mico v bližnji bodočnosti...» Ako so se potovalci zaničljivo izrazili o Novem svetu, grajali peruvansko politično zmedo, ime* novali bolivijsko politiko «vaudeville», pozabljajo, da so vse ondotne slabe stvari prišle iz Evrope po španskih galeotih 16. in 17. veka. Izmečki iberske dekadence so v imenu vere in prosvete po barbarsko porušili dobrosrčno, pesniško omiko mehikanskih in peruvanskih Indijancev. Vobče pa se ve o Kolumbovi zemlji pri nas toliko kot tedaj, ko je kraljica Izabela Katoliška prodajala svoje drage kamene.                                                      (Dalje prih.)
Vladimir Levstik
Rdeči Volk in Minehaha
Indijanska povest
(Nadaljevanje)
Veliki medicinik je končal svoj govor z rezko trpkobo. Ob zadnjih besedah je zaustavil korak in zmagovestno po* meril emancipiranko, češ: ali sem te, ali te nisem? Učinek je bil popoln, baš kakor bi jo s tomahavkom po glavi. Capra litteraria je prebledela, poškrlatela, skrila obraz v dlani in za* cvilila od groze.
«Moj Bog,» je zamrmrala, umika je oči pred njegovim ostrim pogledom, «kdo pa govori o moji hčeri? Milka je moja hči, gospod.. . moja hči, a najin razgovor je bil vendarle samo raz* govor...»
«Tudi moja primera je samo primera,» je izjavil okrutnež, «in Bog ne daj, da bi se uresničila. Ne morete me grajati, ker si v duhu predstavljam, kaj bi bilo, ako bi vas usoda pograbila za vaše nazore — pardon, za nazore monsieurja Lvdiauda! — in bi ne* koliko preizkusila njihovo uporabnost.«
«Ne, ne!» je sigala Zagodovka, «nikarite, to je strašno ... Samo hudobnež si more misliti takoj najhujše!«
36
561
Dr. A. Debeljak
Iz hispano-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
(Nadaljevanje)
Chile je čila dežela mirnih, naprednih, delavnih ljudi. Celo Bellessort imenuje Čilence «južnoameriške Rimljane«. Če je Francija zamudila graditi tam manufakturne palače, je pa znala uvesti ta narod v umetnost, pismenost in vedo. «Francija je za Chile, kar je bil Fenelonov T e 1 e m a h nasledniku prestola.»
Med pesniki zasluži omembo Marcial Cabrera Guerra, perio* dist in literat, ki je vodil časopise La Ley, El Heraldo, Pluma y Lapiz. Arturo Ambrogi pravi o njem: «Ima kakor ubogi Jean Daudetove Legende zlate možgane in trosi, razsipa jih z ljub* kostjo po svojih slovstvenih kotičkih raznih obzornikov. Kot pripovednik premore očarljive strani.» Na Paula Forta način spo= minja njegov «Perfil de Mujer». «Ob pogrebu Pedra R. Gonza* leza», prerano umrlega poeta mučenca, ki vas domisli na usodo naših Murnov in Kettejev, kakor jih predstavlja Aškerčev Pesnik Selim, dokazuje, da tudi onstran velike luže pevcu sreča vedno laže, da živi in umrje brez denarja kot Casal, Herrera Reissig, od lakote, v bolnici: drugače si pa mora iskati Apolonov služah* nik pomoči v trgovini, politiki, diplomaciji, časnikarstvu.
Francisco Contreras (roj. 1877) je obelodanil med drugimi knjigami Esmaltinas (Loščene podobe). V predgovoru svoje pes* nitve Raul pravi: «Snobizem, zapletenost, tako zvani modern s t y 1 e, skratka, moda, je tudi posledica sedanje družbe, saj sle* herna moda je zgolj učinek okolja in ako hoče biti bolj ali manj trajna, mora za sabo potegniti duha časa, Schopenhauerjev Iztočni veter. Poreče li kdo, da je talentu lastno, delovati proti okolici kakor proti atavizmu? V umetnosti večinoma ne; če pa je to možno v liriki, v resnem romanu pa to zatrdno ni dopustno. Vrhu tega bi književnost, ki ne bi zrcalila svojega osredja, pa tudi ideološkega, postala izumetničena, napačna, nezanimiva. Mar se vam ne bi zdela smešna eklogična umetnost v prevejanem Bizancu ali dekadentna umetnost v krepkem Periklejevem veku?>^
Naš umetnostni božjepotnik, ki roma v zasanjani Orient, z jekleno močjo v roki in z gorečo vero v prsih:
Peregrino del arte, voy al sonado Oriente,
El acero en la mano, la fe en el pecho ardiente,
614
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
se vprašuje, bo li dosegel svoj smoter, «zlato dovršeno obliko», po kateri hrepeni:
iConquistare, en mi ruta, la aurea forma suprema Para el mundo flotante que me obsede y me quema?
Ali pa bo našel zgolj praznoto nasičene želje? Za drugo ne vem. Prvo pa je očitno zasledil, še preden je odpotoval.
Luis F. Cotardo (roj. 1880.), postavši leta 1903. duhoven, ureja časopis «E1 Pais» v Concepcionu. Med pesniškimi motivi mu je zlasti ljubezen do matere všeč. — D. Duble Urrutia iz Santiaga (roj. 1877.) je kakor mnogo njegovih tovarišev v Apo* Ionu diplomat. Med prvimi njegovimi knjigami se omenjata pred? vsem Veinte Anos (20 let) in Del mar a la montafia (Od morja do gore), ki sta mu pridobili sloves najboljšega chilenskega barda, barda širokih razmahov in sodobne, socialne inspiracije, primer La procesion de San Pedro y bendicion del mar. V pesnitvi Las minas je mojstrski načrtal životarjenje mladih, prerano ostarelih mož v globokih rudnikih, kjer «z mačjimi kremplji razgrebajo deviško skalo, kjer se skriva premog ..., otožno praskajoč ne* zdravo nedrje plodne matere, ki se zove zemlja, matere premnogo* brojnih otrok in maloštevilnih sescev!»
Es triste y miserable, como la muerte triste-La vida de las minas: el hombre, alli no existe; La pobre bestia humana, gastada y sudorosa, Arrastra  alli  sus  miembros  entre  la  luz  dudosa De miseros candiles, como qualquier gusano ... El hombre es en las minas un simulacro humano.
Žalostno, bedno, ko  smrt otožno
je življenje v rudnikih: človek ondi ne živi;
uboga človeška žival, upehana in znojna,
vlači   tam   svoje   ude   med   dvomljivo   lučjo
bornih svetiljk liki črv ...
Človek je v premogovnikih le človeško strašilo.
In zakaj vse to izsesavanje? Ker bogastvo ne pozna ljubezni, ker sebičnost vidi samo sebe:
El bienestar es pobre  de  amor y el egoismo En la corriente humana šolo se ve a si mismo.
Pedro E. Gil (Valparaiso, 1875.) je pevec ljubavnih kitic, sem ter tam nekoliko izumetničenih. — Petro A. Gonzalez je umrl oktobra 1903. Victor Domingo Silva se je sledeče izrazil o njem: «Gonzalezova poezija je predvsem nova, jako zvočna, močna in svetla. Ker je zelo osebna ter enovita, ima več ko dovolj zaslug, da   jo  nazoveš  izvirno.  Početkoma  so   Gonzaleza  smatrali  za
615
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
dekadenta, bolehneža, zmedenca. Čim bolj pa se je kriterij otresal predsodkov in okus se vzgajal, čim bolj si je razvoj pridobival tal, mu nihče več ne odreka mesta, ki ga zasluži.» Vzemimo za primer dva, tri stihe iz daljše pesnitve La mujer: moški ni sam postavljen v samotno pustino; za spremstvo mu je dan angel, v katerem je ubran v skladnost ves svet, in to je Žena.
Nje bitje je poem, kjer ujema snežina se z rožico, plahi koder z leskom diadema, devica z božico.
Nje bitnost je tajna, kjer objema se lunin žarek  s  spominom, s prevaro bežno večnost nema, Bog   s  človekom,  nebo  z  detino ...
Njegov imenjak Jorge Gonzalez Bastias (Talca, roj. 1879.) je priobčeval prva svoja dela v listu «E1 Deber» (Dolžnost), pozneje je sodeloval pri obzorniku «Pluma y Lapiz». Mehak, melanholičen pevec sanj in spominov. V nekih verzih En la Aldea (Na vasi) vam je, kakor da citate Gregorčičevo «Mojo srčno kri škropite«. — Drug soimenec, Frederico Gonzalez G., okreten sonetist, opeva drznega Kolumba, kako je hotel vzeti nov svet iz niča: sacar un Nuevo Mundo de la nada.
M. Magallanes Moure (rojen 1878.), avtor Barvitih črepinj (Facetas), pravi v lastnem životopisu: «Lepota me pretresa do mrzlice, ljubim Naravo. Maupassant nas opozarja, da beseda «jako ljubim» znači manj nego «ljubim». Potemtakem ljubim Naravo. Moj umetnostni vzor je naturalistična poezija. Na svojem kratkem slovstvenem delu sem, menim, hodil po stezi, ki vodi k temu idealu. Miče me poezija stvari in človeka, ta pa ne kot »kralj stvarstva', temveč kot del prirode. Človeška krasota me nič bolj ne zanima nego rastlinska; človeška bolečina me ne gane bolj od živalske. Ženska lepota je zame najčistejša v prirodi. To se pravi, da je na vrhuncu vse lepote. — Morda me ta vnanja poezija vabi zaradi mojih slikarskih teženj.» Osobito posrečeno je oživotvoril stoječ ribnik (El Estanque), nad katerim plove «nedoločna ubranost liki harmonija vzdiha; godba vonjav, dišava glasbe, ki nalik kadilu postaja zastrta ko sen.»
A. Mauret Caamafio (1879) je med drugim obelodanil Dušo (Alma) in sodeloval pri buenosaireski smotri «La Prensa», pri valparaiskem «Merkurju» itd. Evo nekaj kitic iz Priznanj (Con* f idencias):
616
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Blazna  ta  strast  mi bojazen povzroča;    Mimo greš... duša v pijanosti vzdiha,
kajti pri tebi medlim od naslade;               v čudni sladkosti prenežno te boža,
rad bi te zabil, a to ni mogoče,                   v duhu opojnem tvojega diha,
iščem ljubeč te poln tuge i nade.               v vzduhu in luči, ki vso te obkroža.
Mimo  greš . ..  pevati slavec  preneha,        Mimo  greš ... tisoč izlivov povsodi
z žarki prelestnimi solnce te boža,            godbe,  vonjav  srce  mi  poplavi;
veter te ljubiti se ne upeha,                       vigred vesela s tabo hodi,
svojo vonjavo daje ti roža.                          in kar se nesrečnežu sanja v ljubavi.
Mimo greš... da ti poljublja stopinje,      Kadar greš mimo, žar v tvojem očesu
veja priklanja se vitka in verna;                plamen opojen zaneti mi v grudi;
morje pa divjo tutnjavo prekine,                 žitje zastane po vsem telesu,
zove na nebu te zvezda večerna.                duša drhte na kolena se zgrudi!
Spretni stihotvorec Carlos Pezoa Veliz (Maule, 1879) ima precej fatalistično filozofijo. Takole končuje dokaj mračno sliko iz ženske delavnice (En el taller):
Življenje... trpljenje.   Čvekanje omledno! Trpiš in trpiš ... Počemu? Eh, zato! Trpiš ... In leto za letom gre vedno ... Za vraga, življenje drugačno ne bo!
Miguel Luis Rocuant (Valparaiso, 1877) je leta 1898. obelodanil svoj prvi snopič verzov. Glede njegove knjige Brumas (Morske megle) mu je pisal lani umrli Maks Nordau: «Po plemenitih višinah plavate ter izražate nevsakdanja čuvstva v čudovitem jeziku.» Samo nekaj odlomkov iz speva, ki se lahko meri s Carduccijevim.
A Satan.
O, Satan, glej vesoljne zemlje bedo, Boga razžali, saj si mu enak! Potem razvij skoz nelzmernost bledo peroti svojih bliskajoči mrak!
Kakor blasfemija naj se popne in cepi hlip proti višavam, kjer stoluje Vekovečni:
V  sence, ki  senca  tebi ga  zastira, bolesti svetske žalostni klicar, naj zlate višnje zvezde, ki umira, poljublja te medleči daljni žar ...
Po zvezdnatem mostu preko spečih morij Niča venomer na? prej, medtem
Ko zverski krog vrti se vedno •                 samoten skozi tir brezmejno dolg
in ko Vodar za vedrom zliva vedro v prepadov nedozirnih višnjev molk ...
617
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Tja, kjer Nasebnost v svojih zametkih in zarodkih kliče oblike iz ječe in koder vihrajo zgolj črni kodri Misterija, potlej pa bledemu Vesoljstvu
jPartele el corazon de azul intenso,
en que ruedan los astros cual corpiiscolok,
y arroje su ultimo latido immenso
la sangre de los ultimos crepuscolos!
Preparaj  mu srce zamolklo^modro, kjer zvezde liki praški krožijo, in zadnji utripi naj mu bodro v poslednji somrak vso kri sprožijo.
Victor Domingo Silva (Coquimbo, 1881) je dober prozist, dober poet in izvrsten literaren kritik, kakor trdi o njem M. Mas gallanes Moure. Kot prekucuški pisec ima precejšnji ugled v delavskem sloju. Mojster plastičnih sličic n. pr. diptih Las Alas, kjer opisuje mladenko, stopajočo po potoku z dvignjenim krilom, «in voda posnema, kar deva prikriva*...; «manjkajo ji krila, da kerub bi bila, za žensko pa jih ima preveč». Od daleč jo gleda fantiček v šolo grede: «Da bil bi hudiček, mu manjkajo krila, za šolarja pa jih ima preveč!»
Gustavo Valledor S. (1870) je sotrudnik pri raznih obzornikih n. pr. «La Revista C6mica», «E1 aiio literario»; izdal je Preproste pesmi (Cantos Sencillos), Julietta itd. — Francisco Zapata Lillo med drugim proslavlja francosko revolucijo: Sveta vladar vrhovni je Pravica (sonet Mirabeau).
C o 1 o m b i a. D asi se gorata, pa rodovitna, z rudniki, gozdi in živino bogata ljudovlada, ki se je do leta 1861. nazivala Nova Granada, prišteva z Mejicom, Venezuelo in Kubo med najbolj slovstvene države, kjer se je književnost gojila izza «dvogrbega» (bola a čada lado) Alarcona (umrl 1639.), izza Gorostize in Juane de Asbade, vendar nisem mogel dobiti mnogo tekstov za repub* liko Kolumbovega imena. Med prozaiki mi je malce znan Dario Herrera ter Abrahan Z. L6pez*Penha (Curacao, 1869). Med stiho* tvorce sodi M. Pimentel Coronel, ki ima nekaj pariških motivov, in Justo Pastor Rios (umrl 1870). Poslednji, mož liberalnih na* zorov, je bil izgnan iz svoje domovine in potoval po vseh deželah latinske Amerike: Mejico, Cuba, Costa Rica, Ecuador, Peru, Bolivia, Argentina in Chile so ga lahko čitali po svojih časopisih in časnikih. Pastor je agnostik, resnica mu je cesto trobelika, zmota pa podlaga in osnova, kakor pravi v pesmi Dilemas, čigar prvi dve kitici sloveta:
618
Dr. A. Debeljak; Iz hispano-ameriške književnosti
Vse v življenju je veriga ena, Sreča vsekdar je z bolestjo speta, Pozaba je z ljubavjo prepletena, Mučeništvo s čelom je poeta.
V vsem, kar dije, bivajo simboli, Aristarh   al   Prometej   nad   brezni Je vsakdo, jastrebi želja in boli Neprenehoma kljujo ga jezni.
Palma prvenstva pa pritiče menda še danes pokojnemu Silvi. Jose Asuncion Silva je bil zelo mnogoličen poet, kakor ga popisuje v dolgi žalostinki (Levendo a Silva) Guillermo Va? lencia. Le nekaj črt:
Malokrven ko marmor v  zlatih Atenah, Ranjen ko borec na pest v italskih arenah, Družil božanski  obraz,   rahlo  naveličan, Z vzorno  Lepoto ko  mučenec zveličan! ... Želel je tunik iz ubrane   Grecije In golih nedrij iz ljubke Lutecije; V oniksovih čašah atiških razbibrig, Čelom  zamišljenim venec iz lavorik ...
Ljubil je galsko prošlost, Egipet, viteza žalostne postave, bele hostije, preklinjal ljudi in življenje, ubiral stok obupa... mnogo mislil, mnogo čutil, mnogo ljubil ta pogan in dekadent, a vse bi dal za gladek granes:
Amando los detalles, odiar el Universo; Sacrificar un mundo para pulir un verso.
Ni čudo, če mu je stih tako mnogolik, tako protejski, tako gibek. Pri njem naletite na poskočno uspavanko o drvarjih iz Sv. Ivana:
... Y aserrin                                                              Žagažig
Aserran,                                                                Žigažag,
Los maderos                                                         V Šentivanu
De San Juan                                                        Vsak sekač
Piden queso,                                                         Prosi sira
Piden pan;                                                            In pogač;
Los de Roque,                                                      Svetoroški
Alfondoque;                                                         Bi potic;
Los de Rique,                                                      Svetoriški
Alferiique;                                                             Pa sladčic;
Los de Trique,                                                     Svetotriški
Triquitran.                                                            Pa medic ...  itd. i Triqui,   triqui,   triqui,   triqui,   tran! i Triqui, triqui, triqui, tran! ...
preko resnih nokturnov do razgibanih epopej o bronastih kipih, do turobnega dne vseh mrtvih:
619
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Ritmos  sonoros,  ritmos  potentes,  ritmos  graves, Unos cual choque de armes, otros cual cantos de aves,
ritme blagozvočne, mogočne, resne, kot orožja žvenket in ko ptičji spev, vse je priklical s čarodejno rotitvijo, kakor je označil nekje sam svojo umetnost, «nervioso y nuevo» (Un Poema).
Široka je njegova umetnost nT njega ne zadene očitek, ki mu je dal duška v pesnitvi «A1 pie de la estatua»:
Stoletje, sila ti hira:
Nedostaja ti čut veličine!
Pesnik molči, če pa strune ubira,
Zanositost obširna mu umira,
Daje le zvok mandoline,
Ne  pa  bučanja bojne  trobente ...
Štiri poslednje reči ga ne puščajo hladnega, saj je položil velikemu sibilinskemu pevcu tesnobno vprašanje na jezik:
... Odkod  smo?  In  zakaj   smo  sem  prišli?  Kam gremo?
Li mrtvecem se razodene vsa resnica?
Čemu brezplodno, jadno  žitje,  ali zvemo?
Odpre li se po tej puščavi zelenica?
Zakaj   rodimo,   mati,   se,   čemu   mrjemo?   —  —  —
A zemlja, vekomaj  čemerna, je molčala, V odgovor še besedice mu ni dejala.
(La Respuesta de la Tierra.)
Navzlic liričnemu razmahu Silva ne izgubi stika z realnostjo. V Svetobolju (El Mal del Siglo) vprašuje bolnik, odkod njegova tesnoba, bolezen, kakor so jo imeli Werther, Rolla, Manfredo, Schopenhauer, skratka «todas las torturas del analisis» ... Zdrav* nik: «Tu gre za red in mero v življenju; šetajte se na vse zgodaj, spite zadosti, kopljite se, dobro pijte in jejte, negujte se. Kaj vam je? Lačni ste!» Slično uči lečnik svojo hčerko v pesmi Psico* patia, odkod bledega mladeniča zlo. Bolezen prihaja od misli. «V dobah barbarskih narodov so resne oblasti zdravile to bolest s strupenim trobeiikovcem, zapirale bolnike v temnico ali jih sežigale žive... Izvrsten lek!» Torej nehaj tuhtati o smrti, o vesti, o končnih vzrokih.
Sladka nam sapica piše takole:
Smejte se, pojte, ljubite!   Življenje je praznik,
Toplota in strast in gibanje!
V kiticah «Realidad» opozarja svoje brate in sinove, naj se ne boje besed, ako dejanje obstoji; resnica nima mej! No hay nada bajo para nobles almas: nič ni plemenitim dušam nizko, kakor se je podobno izrazil tudi Aškerc.
620
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Costa Rica. Na neznatni «Bogati obali» nahajamo le skromno število slovstvenih biserov. Nevezano besedo goji n. pr. Ricardo Fernandez Guardia, ki ume prav dobro očrtati značaje, n. pr. Un Alma (Blaga duša), t. j. teta Juana, «plaha kakor vse indijansko pleme», ki je bila «entregada» ali oblastveno častitim ljudem v odgojo izročena sirota in je pozneje vstopila v vzvišeni bataljon bogomoljk in cerkvenih miši (beatas y ratas de iglesia) in se v svojem misticizmu do smrti zaljubila v izpovednika. — Njegov tekmec, Rafael Angel Troyo iz Cartaga, je izdal Mlado srce (Corazon joven), Terracotas itd. v lirično simbolističnem načinu.
Pesnik David M. Chumaceiro in avtor Bub (Crisalidas) in Oleandrov (Adelfas) se je narodil 1.1878. na nizozemski posesti (Curazao) ter zlaga ritmično lepo razgibane, dovršene stihe. —
V kubanskih vrstah se bori M. Marquez Sterling, ki je dal na svetlo dokaj snopičev kot Menudencias (Drobiž), Escarcha (Ivje), Esbozos (Obriski), Ideas, Sensaciones itd. Njegov rojak Pichardo pravi o njegovem delu Psicologia Profana: «Hoditi za Marquezom Sterlingom v onih straneh, kjer je književnik nad* ziral reportersko tlako, se pravi, imeti v očeh ljudi, pokrajine in sodbe, ki se nas globoko dojemajo.»
Pravkar omenjeni Manuel S. Pichardo iz Sante Clare (1869) vodi dnevnik El Figaro. O njem je pisal Henriquez Urena: «Na Kubi ga danes ni bolj pravilnega in pametnega pesnika, mojstr* skega stihotvorca, obdarjenega z neizčrpnim vrelcem navdih* njenja; nikogar ni tako težko opredeliti glede raznoterih pesniških struj. Pichardo ni klasik, ni romantik, ni parnasovec, ni se uvrstil v nobeno izmed modernih ločin, ki so nastale na Francoskem in se razprostrle po kastiljanščini, vendar ima klasično krepki po? udarek, drhtavo romantično čutljivost, parnasovsko ličnost in razne modernistične poteze.« — Federico Urbach je bolj realist, o čemer svedoči poem Apostol, posvečen Zoli.
Vendar ti možje niso prekosili pokojnega Casala, ki je za* pustil «Cromos espanoles». J u 1 i a n del C a s a 1, sodeželan ' Francoza Heredie, spominja po svojem analitičnem črnogledstvu na Bvrona, Leopardija, Baudelairea. Pomagal je izvesti literarno revolucijo, boj za protimeščanski, čuvstveni modernizem po zgledu francoskih simbolistov, parnasovcev in nekaterih roman* tikov kot Gautier. Živeč edino za književnost, je umrl v bolnici od bede.  Nekaj primerov njegove lirike:
621
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Flore s.                                                          Cvetke.
Mi corazon fue un vašo de alabastro          Srce mi je bilo  alabastrova posoda,
Donde crecio, fragante y solitaria,                Kjer je rastla dehteča in samotna
Bajo el fulgor purisimo de un  astro            Pod prečistim bleskom zvezde
Una  azucena blanca:  la  plegaria.                 Lilija bela:  molitev.
Marchita ya esa flor de suave  aroma,        Ovenela je že ta blagovonjava cvetica
Cual  virgen  consumida por  la   anemia,      Nalik devici slabokrvni,
Hoy en mi corazon su tallo asoma              Danes pa mi v srcu nje steblo poganja
Una adelfa purpurea: la blasfemia.              Škrlatno rožo: bogokletje.
V   Mladostnem spominu (Recuerdo de la infancia) pripo* veduje, da mu je oče v detinstvu prerokoval, kako bo svoj živi dan sinova duša pogreznjena v turobnost, kakor jutranja zvezda v mrč in meglo, da ga bo sleherna vesna našla bolnega, samot* nega in otožnega: de tu propia alegria seras verdugo, to je, da bo «sreče svoje poderuh», kakor je že pred njim dejal France Levstik.  Podobno misel zasledite v rondelih:
Cjuizas   sepas  algun  dia                             Morda kdaj  se ti odkrije,
El secreto de mis males,                           Kakšna  bolest  me  grudi,
De mi honda melancolia                           Vir   mrke   melanholije,
Y de mis tedios mortales.                       In zakaj se vse mi studi.
«Nihilismo» zveni kakor ponekod Časa opojnosti: stud v življenju, gnus v nasladah... ah, ne dajte mi pištole... Casal se vprašuje: Čemu me kličete na življenja boj, obetajoč mi po* zemsko blaginjo, ko pa mi srce za nič ne bije, ko mi nobena ideja ne kuje v sencih? Lovor ohranite za moje brate, jaz sem sad, ki je pal z veje in čakam gladnih črvov... Na mojem nebu ni bilo nikoli zvezd, na mojem drevju ne cvetov... naveličal sem se vsega in gosti mrakovi so v moji duši, za slednji vzdih sem gluh, za slednji nasmeh mrtev,... kamor moja dlan vrže seme, takoj vzklije strupena cvetka,... cesto se mi zahoče, uničiti samega sebe, ali pa bom živel v večnem siromaštvu, nezadovolj* stvo mi bo tovariš, žalost pa bleda nevesta.
V  sonetu El Hi j o espurio (Nezakonski sin) govori o samem sebi:
Yo soy el fruto que engendro el hastio         Sad sem, ki ga je zaplodil dolgčas
De un padre loco y de una madre obscena.    Neumnega očeta in hotljive matere.
Ko se meni z Otožno devo (Virgen triste), ki je nič na svetu ne veseli (nada de la existencia tu animo encanta), zre v njeni krasoti zgolj žalost onih bitij, ki morajo prerano umreti. V Bo* jazni (Esquivez) opozarja objestno mladenko, da ji ne more nuditi drugega ko strah in skrb:
Drugemu se krog vratu okleni, Preden na odhod odklenka meni,
622
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Hočem,  da se  slednja vez prereže, Ki me na stvari življenja veže,
kajti v njem kljuje neskončno domotožje po drugem svetu, la nostalgia infinita de otro mundo.
Baudelairianski dvospev Cuerpo y Alma opeva borno telo kot slabotno zelišče, rastoče na smrdljivem govnu in lajnu (en hediondo estiercol), slično slovenski narodni modrosti, ki pravi: telo je ubit lonec, duše ne bo nikdar konec, in prosi Gospoda, naj otme njegovo dušo telesa, da se mu izgubi v brezkončnost:
Que la alondra no viva junto al tigre,        Naj   škrjanec  ne   živi   ob   tigru, Que la rosa no viva junto al cerdo.              Naj   roža  ne   živi  ob   pujsku.
Kar pa je pozitivnega v njegovem svetobolju, to je umetnost; primerjaj  sledečo
Oracion.                                                    Molitev.
i Ah, los muertos, deseos!  Nada ansio     Ah, mrtve želje! Nič me več ne vabi,
De lo que el mundo ofrece ante mi vista:    Kar svet pogledu mojemu podaja:
Aquello que mi alma no contrista               Kar v  duši moji tuge  ne poraja,
Tan  šolo me produce  amargo hastio.        Gorjupo   zgolj   se   zdi  in  se  mi gabi.
Como encalla entre rocas un navio           Kot med pečinami razpoka zgrabi
Que se lanza del oro a la conquista,        Kdaj ladjo, ki zlata iskat odhaja,
Asi  ha  encallado  el  Ideal   de   artista        Tako  umetnosti  je  Vzor  od kraja
Entre las nieblas del cerebro mio . . .          Obtičal mi v možgan megleni grabi. ..
i Oh, Sefior! si la sombra no deshaces        O Bog, če sence v meni ne razdeneš Y  en  mi  alma  arrojas  luminsas  haces,    In v dušo plamenice ne  zaženeš Como  un  sol  en  obscuro  firmamento,      Kot  solnce  čez nebesni mračni  svod,
Haz  que  sienta  en  mi espiritu moroso    O, daj, da čutil v duši bom turobni Primero la tormenta que el reposo,           Poprej nevihto nego pokoj grobni,
Primero que el hastio . .   j el sufrimiento!    Poprej  ko gnus .. .  bolest  mi  daj,
Gospod!
Še točneje se izraža stremljenje po izpopolnitvi, edinem vzoru, v naslednjih vrsticah:
Ansia  de perfeccion mi ser consume       Strast po dovršenosti me razjeda, Aunque me rindo en lodazal infecto          Čeprav  borim  po  blatu   se   ogavnem.
Naš dekadent bi dal vse za umetnost: stara predmestja ljubi bolj ko tropične pragozde, kraljevsko grešnico bolj ko nedolžno pastirico, kakor beremo v pesmi Na polju (En el campo):
Mas que la voz del pajaro en la cima,      Bolj  kakor ob veselem ptičjem petju De un arboltodo en flor, a mi alma anima    Na vrh drevesa, ki se baha v cvetju, La musica armoniosa de una rima.             Ob zvonki rimi tonem ves v zavzetju.
Zato najdeš pri njem polno plastičnih podob kot n. pr.
Como rosadas flechas de aljabas de oro    Kakor rdeče strelice iz zlatega tula Vuelan de los bambues finos flamencos    Letajo  z bambusov vitki plamenjaki.
623
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
E c u a d o r, deželica bogata s kavo, kakaom, kavčugom, kini* nom, kožami, kostjo, kovinami, klobuki, premore odličnega Tirteja z imenom E. Gallegos del Campo. Budnica «Excelsior» se takole pričenja:
Bardi, zdrobite lire, ki nanje otroški
Danes  opevate ljubav:  saj  mati plaka,
Domovina vas roti in čaka,
Kdaj  otresete jarem trinoški.
Prišel je borbe čas!
Utihne ljubavnih modric naj glas ...
V sonetu «Venezuela« — patria heroica de Bolivar y de Sucre — proslavlja deželo, ki se je prva priborila do samostojnosti (1811) in se največ potegovala za svoje južne brate «pod vod* stvom dveh božanstev: Resnice in Pravice.» Mimogrede rečeno, Venezuela je bila tudi prva, ki je začela emancipacijo ameriškega slovstva in duha.
Naš Gallegos pa ni samo z bojišča (del Campo), temveč ume sukati tudi uma svetli meč. Poglejmo, kako se bojuje za posamez* nikove osebne pravice, za naravno življenje:
Samostanska cvetlica.
O cvetka tabernakeljska, ki po usodi kruti Uvela sklanjaš se brez rose, sapice hladeče; Oj golobica mistična, ki v mraku tesne ječe Zaklepa te Devištvo, da ne razmahneš kdaj  peruti.
Uboga deva, hoče se oditi proč od tu ti Čez prag, ki srepo loči tebe od sveta in sreče; In sanjaš o nasladi nove nežnosti drhteče In duša ti ljubav z neznanimi junaki sluti...
Poslušaj: Bog, Preblagi, ki v možganih tvojih biva, Ne mara, da ostaneš čista, žalostna, tožljiva, Bog hoče, da na zemlji stara šega se ne menja.
Zato potajno nam Priroda, pametna in mila, Po sklepih višnjih je človeške klice položila V meso uporno, seme rodovitega življenja.
*
Filipini. Z malajskega otočja v Indskem oceanu, ki je po hispano*ameriški vojni 1.1898. prišlo pod Združene države, omenim dva pisatelja. F. Michel de Champourcin, čigar ime zveni po francosko, se je rodil 1.1879. v Manili kot sin Španjolca in Filipinke. Sam naziva svoje grlo «semiasiatico», pripovedujoč v črtici Noches de baile (Plesni večeri), kako težko mu je izrekati francoske zloge on, u n, e u s e. Sodeloval je zlasti pri barce? Ionskem El  Liberalu. — Drugi se piše Jose Rizal iz Calambe
624
Miran Jarc: Ubežnik
(Lucon), ki je umrl ustreljen v Manili 1896. Med njegovimi knjigami sta najbolj znani Noli me tangere in El Flibusterismo (Morsko razbojništvo).
Mala, gorata Guatemala, ki nosi v svojem grbu napis: Libertad 15 de Septiembre 1821, je seveda primerno zastopana na slovstvenem torišču. Glavni njen predstavnik, Enrique Gomez Carillo, živi že od 1. 1890. v Parizu, kakor mnogo latinsko* ameriških literatov, išče tujega podnebja, ker jim je domače pro* zaično osredje nekam sovražno. Med njegovimi deli navedem Tristes Idilios, Maravillas (Čuda), Las mujeres de Zola (Zolajeve ženske), Bohemia sentimental. Entre encajes (V okviru) je pre* vedeno na francoščino in nemščino; o tem delu je pisal Max Nordau: «Ta knjiga vas razodeva kot enega najbolj tenkočutnih in najbolj skladnih stvariteljev lepote, kar jih dandanašnji pre* more omikani svet.» Njegova novela «Blanca» je bila v prevodu drja. Breznika obelodanjena v «Slov. Narodu» 10. septembra 1922. Kot podrobnost omenjam njegove Paisajes rusos, kjer je vzklik* nil o priliki: «Sveta Ikona svete Rusije, ti, ki pomagaš Kuro* patkinu, ti, ki razsvetljuješ carjeve svetnike, Ikona v zlati opravi, Ikona z zvezdami ovenčana, čuvaj nas uradnikov, ki pregledujejo naše potne liste!» Sijajna je pesem o snegu (Cancion de la nieve), ki se končuje tako: «Stepniki si ga predstavljajo spremenjenega v boga, s poltnastim nosom in belo haljo. Zovejo ga Moroz. Časte ga s praznovernim strahom in mu kakor Kartaginci Baalu dajejo v žalostno žrtev svoje jadno življenje brez radosti. Vse namreč umira po njem; vse, celo težki, ritmični medvedje; vse, vse, celo otožne, vitke smreke.»                                            (Dalje prihodnjič.)
Miran  Jarc / Ubežnik a        '   .    9
(fz novele »Danijel Bohorič".)
Težkordeča zarja je odjeknila v tišino pastirske koče visoko v gorah. Preko zamolklih gozdov, ki so globoko iz nižave prelivali bolest zemlje v sinjo sproščenost zlatih obzorij, preko gora, poveličanih v vekovitosti hladnega miru, je dahnila čudna nepokojnost.
Stari pastir se je ozrl na bledega samotarja, ki je sedel tik njega v visoki travi in vztrepetal: «Zemlja trpi...»                   '-s
Drhtečo roko je omočil v rdeče ihtenje, da je vsa zagorela in se je sklonil nad njo, kot da prisluškuje.                        :  .
«Da^ Danijel, zemlja trpi. Ostro slišim krike iz daljave. Kadar si star, ti oko predmetov več ne razloči, tudi uho je kakor rešet*
40
Dr. A. Debeljak
Iz hispano-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
(Nadaljevanje)
Me j i c o je menda edina prekmorska republika, ki redno pošilja v Ljubljano nekaj publikacij. Ima najstarejšo knjižno tradicijo. Napol v romantično dobo sega pesnik Manuel Gutierrez Najera, čigar povestico Rip*Rip je po? slovenil P. V. Breznik v «Slovenskem Narodu« dne 12. novembra 1922. V mladosti je pridno prebiral Lamartinea in osobito Musseta. To je eden najbolj nežnih elegikov v vsej Ameriki, dovršen v prozi kakor v stihu; v letu 1887. do 1892. je vsa hispano*ameriška mla* dina hodila za tem predhodnikom modernizma. Posebno slove njegov D u q u e (vojvoda) J o b.
Drugi znanitelj moderne je junaški Diaz Miron iz Vera* cruza, po duhu Bvronove in Hugojeve družine. Navzlic zven* ketajočim učinkovitostim, iskanim podobam, je reči, da doslej še ni bilo bolj ognjevitega pesniškega talenta v onih pokrajinah. Po vsej Ameriki so mu ploskali, ga karikirali, mu sledili. Učenci in posnemovalci pa so spravili v slab glas njegove razvratne, pre* kucuške klice. Danes je močno potisnjen v ozadje, dasi je izpre* menil svoj način pisanja. Nekaj je tega sam kriv, ker veličastno prezira množico. Oseben pečat je Miron vtisnil kitici iz štirih enajstercev: v prvih dveh verzih je izrazil svojo misel, v ostalih dveh pa jo še ponazoril s podobo, najčešče lepo. Na ta način dobimo izredno polno, kratko obliko, skoraj tako zgoščeno kot japonski lirični epigram ali hajkaj, kakor ga na Francoskem po* snema Rene Maublanc (Cent Hai*Kai, 1924). Dvoje vzorcev, da vidimo, kakšna je estrofa mironiana:
Fiado en el instinto que me empuja              Zaupajoč nagonu, ki me sili,
Desprecio los peligros que senalas:               Preziram vse nevarnosti na poti:
El ave  canta  aunque la rama cruja            Ptica poje,  dasi veja cvili,
Como  que  sabe lo  que  son sus  alas.          Saj pač ve, kaj njene so peroti.
*
Los claros timbres de que estoy ufano         Junaški čin, ki ponos meni dviga,
Han de salir de la calumnia ilesos:               Obrekovanje naj ga ne ogloje:
Hay plumajes que cruzan el pantano            Preneko perje preko barja šviga
Y no se manchan; mi plumaje es de esos.       Pa se ne zbrodi; takšno je i moje.
Z velikim pevcem osebnih, pristnih čuvstev kakor tudi druž* benih,  amerikanskih  in  splošno  človeških  predmetov se more
44
689
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
meriti kvečjemu veličastni Olegario Ondrade. Salvador Diaz Miron si je pridobil trajen sloves s spevi kot A Victor Hugo, s sirventesiji A Byron, z odo Sursum corda, s tehtno romanco Voces interiores, s sonetom Los heroes sin nombre (Junaki brez imena). V poslednjih letih kroti obilno navdihnjenje s prozodičnimi ovi* rami, z bogatimi stiki, izbranim izrazom, počesanim stavkom, ki je kot sulfat inspiracije. Spričo te discipline je Diaz Miron eden najvišjih liričnih hribov v Ameriki, krijoč v sebi kakor prosluli Potosi srebrne zaklade. Najnovejši njegov izum je kitica iz osmih sedmercev, ki so jo že posneli drugi po njem, n. pr. Ruben Dario. Ena najboljših njegovih knjig ima naslov «Lascas».
Med mlajšimi prvaki stoji lični, sladki Armado Nervo (Tepic, 27. avgusta 1870.). Obelodanil je v nevezani besedi: Pascul Agui* lera, El Bachiller, ki nosi v francoskem prevodu naslov Origene, El Danador de Almas i. dr. Njegovi stihi so združeni v razne zbirke: Poemas, Lira heroica, El exodo y las flores del camino, Los jardines interiores. Potopisno črtico iz Pariza Chez nous je ponašil prof. Breznik predlani 6. avgusta v «Slovenskem Narodu». Nervo namreč dosti ahasveri po belem svetu. Tako se pričenja pesemca En Bohemia s stihom: «Ciganka, cvet iz Prage, deset krajcarjev, če me poljubiš,« in se končuje: «Če naju vidi tvoj z ing ar o bohemio, ne boj se, bodalo so skovali mi v Dal= maciji!»
V njegovih verzih srečate idealne Iberke, kakor jih opeva Becquer (1836. do 1870.), čemerne Angležinje, romantične Ger* manke v neokusnih klobukih, ponosite Slovanke z obrobljenimi očmi, bledolične in mične Hispanoameričanke, angloameriške učenj akarice:
Iberas ideales que son rimas de Becquer, Inglesas desabridas, de Kodak y Baedeker, Romanticas germanas de insipidos tocados, Eslavas de almas fieras y de ojos enlutados, Hispanoamericanas anemicas y hermosas, Inevitables   yankees,  blue*stockings...   y   otras   cosas.
(Despues de la exposicion.)
Vendar nobena njih ni ravnopravna njegovi miljenki, ki ga sama čaka doma: mi dama la Quimera!
Stoječ na skalnati bretonski obali, opazuje jadra, ki odhajajo liki nespametne nade:
Aha se van las velas como esparanzas locas ... in v hrepenenju po domu se mu porodi prispodoba:
690
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Mi alma es como esa moža bretona, que a la aurora Miro partir la barca del pescador, y ahora Midiendo con sus ojos el pielago, la aguarda.
Moja duša je kot ona bretonska mladenka, ki je ob zori
videla odhajajočo ribiško barko, sedaj pa jo čaka in
meri z očmi morsko plan.                                             (En Bretana.)
Nervo nima nič žilavega v sebi. Ves je miloben in mehak, tudi v svojem «bogoiskanju»:
O, Gospod! Lepota je torej zgolj obsena in slepilo!
Nič bolj pa nisi ti gotov, bodi mi zadnji Gospodar.
Od kod naj  te iščem, v etru, na zemlji, v sebi samem?
(Viejo Estribilho, Stara popevka.)
Po vsej priliki je bil zamišljen in resen kot ona «babica, ki se ni nikdar smejala; živela je sto let in bila vedno žalostna« (Otra flor  del Camino).
Tako mračno je pojmoval tudi «Italijansko dušo», ki se oklepa razpela in samokresa, ki z isto roko blagoslavlja in ubija kot Zorillevi redovniki:
Bojim in čuvam se vsakega človeka; Gorje pa možu, ki me streže, gnjavi! Kakor menihu iz srednjega veka, Taista  roka blagoslovi  in  davi.
Malo bolj veder duh veje iz poročne pesmi, Epitalamio, ki jo je avtor leta 1906. čital španskemu kralju, «plemenitemu ko meč, smejavemu kot mali traven», za njegovo svatbo kot zastopnik «božanstvene Cervantesove govorice» in sicer v imenu ljubljene Mehike, ki so jo predniki nazivali Novo Španijo:
De Mejico, sirena que en dos mares se bana
Y a quien nuestros abuelos Uamaron «Nueva Espafia».
Poleg značilne simpatije do melanholičnih starin, kakor jo srečamo pri Silvi (Vejeces), n. pr. v Starem ključu (Vieja llave), najdemo pri njem Avguštinov «amare amabam». Prvo mu je ljubezen. «Genealogica» govori o pradedih in naposled o avtorju
samem.      j^a žg0gih ustih s poljubom sem se rodil ognjenim In v sužnji duši z velikim koprnenjem po slavi In deset legend imam pod čelom meglenim In deset še drugih v grivi svoji vihravi.
Ko je na Flamskem za razsodnika trem sestram, katerih prva gori za prirodo, druga za madjafske gosli, tretja pa pravi: «ljubim in iščem poljubov godbo zvonko», daje prvenstvo tretji:
Balduina que prefieres los besos a los artes,
En cuanto a ti, elegiste la mejor de las partes.        (En Flandes.)
44*
691
Dr. A. Debeljak; Iz hispano-ameriške književnosti
Z ljubeznijo je premagan ves pesimizem. «Pourquoi faire?» se zaključuje s tole kitico:
Čemu bi na drugo zvezdo hodila!
Kaj neki bi tam dobila!
Če tukaj na naši noči so mrakov in zmešnjav,
Pokorno trpiva
In v noči prižgiva
Uborno,   čisto  luč,  najino   staro ljubav!
Spričo takega mišljenja se mu posrečijo posebno ženski tipi: Rodeuse, Entonces (tedaj), No le hableis de amor (Ne govorite ji o ljubezni) in o Zlatolaski Damiani:
Tako je plavolaso dekle,
Da  v  solnčni  luči  še   uzreš  je  ne!
Kot da se stopila
Je v žarek ta čas,
Sta s solncem spojila
Se stas in obraz itd.
Med drugimi sodobnimi pevci slove jo Luis G. Urbina; Angel Zarraga (886), ki sodeluje pri Revisti Moderni in je med drugim izdal knjigo El poema de la Vida, zavzet idealist, ki se v svojih težnjah primerja «A Don Quijote»; Enrique Gonzalez Martinez s svojo knjigo La Palabra del Viento (Veter govori, 1921), Juan Ramon Jimenez, Jose Gorostiza Alcala. Ramon Lopez Velarde (t 1921), blag značaj in vnet rodoljub, ki je v raznihani evritmiji proslavljal svojo «Suave Patria» (gl. El Maestro, revista de cultura nacional, IV. Mexico 1921), itd. Končno naj se omeni današnji najboljši lirik, Franceseo A. de Icaza, nadarjen sanjar, ki je 1924. izdal Cancionero de la Vida honda y. de la Emocion. Končno še nekaj «pešcev». Ciro B. Ceballos se odlikuje po jedroviti, zgoščeni prozi, dočim je Ruben M. Campos bolj mazil jen. D asi je Jose Juan Tablada, živeč v Novem Yorku, pesnik dragocene starine, prenasičenosti in notranje praznote: No hay un dios, ni un amor, ni una bandera! vendar je danes odličen prozaik, ki se loteva celo znanstvenih problemov, n. pr. o moderni Sveti vojski, ki naj si osvoji Solnčno energijo, da lepša od zlatega veka zavlada doba solnčne sile, demantna doba zemlje. — Poleg mladinskega pisatelja Manuela Rodrigueza naj zaključi serijo Jesus Urueta (Chihuahua, 1869), ki je bil mehikanski delegat na mednarodnem zgodovinskem kongresu v Rimu. Med drugim je obelodanil: Fresca (Večerni hlad), El endriago. Sedaj je profesor slovstva in poslanec. J. J. Tablada sodi o njem: «Urueta je umetniški pisec globoke, zajetne kulture, velikih kritičnih sposobnosti, jasnih in nezmotljivih intuicij v vsem, kar zadeva lepoto.»
692
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Za prehod k Nicaragui, obljudeni večinoma z mestici (ladinos), naj omenim mlade pesnike, ki jim ne poznam rodnih tal in so decembra 1921. dobili razne slovstvene nagrade ob sto* letnici mehikanskega osvobojen j a za vznosite stihe: Torres Bodet, Carlos Barrera, Carlos M. Samper (Gl. Boletin de la Universidad Nacional de Mexico, 1922, I/I). Samo za Manuela Maldonada vem, da je iz Nikarague: v njegovih verzih srečate histerijo, krče, ciklone, bliske, nevrastenijo, vse polno kliničnih anomalij. Njegov rojak Santiago Argiiello iz Leona (* 1872) je objavil Primeras Rafagas (Prvi ohlipi), Siluetas literarias, El poema de la locura (o blaznosti) itd. Posebno posrečeno je ujel protejsko igro oblakov na nebu.
Na čelu vseh lirikov pa koraka stari Ruben Dario iz Leona (* 1864), ki je izdal Primeras notas, Abrojas (Bodljike), Azul (Sinjina), Rimas, Los Raros, Prosas profanas. «Ruben Dario» — pravi D. Justo Sierra — «si je ustvaril povsem svoj pesniški jezik. To se pravi, tolikanj ga ovlada, da se zdi stvaritelj, izumitelj svojega pesniškega načina; to glasbilo je orkestrion: trobenta, piščal, zvončkulja, harfa, gosli in lira, vse mu poje po volji. Ne znam, je li kdo kdaj dvomil, če je ta pesnik sposoben vdolbsti svojo kitico v klasičen marmor kakor Leconte de Lisle in Nufiez de Arce, ali v bron kot Hugo in Diaz Miron, ali v ilo s Tanagre liki Campoamor in Banville; dokaze o svoji kiparski spretnosti je dal nepozabne; vendar pa je godbenik in sicer Wagnerijanec».
Darijeva čutljivost se razlije vedno v milino sloga. Po njegovih
granesih letajo krilati levi in nordijski sokoli, plovejo nalik živim
gondolam prebeli labudi. Po njegovih pesmih se šetajo versaljske
dame v vezeni svili, vzdihujoče od prepovedane ljubavi, po Le
Notreovih parkih, ki imajo za dodatni okras ljubeznive kentavre,
gole nimfe, satire na preži.  Tu je vsa galantna Francija izza Re=
gence — a nič od prekucije in napoleonske dobe, solnčni kralj,
s celim dvorom zvezd, ko je gospa de Pompadour polnila z diša*
vami kraljeve dvorce:
^Fue acaso en el tiempo del rey Luis de Francia, Sol con corte de astros, en campps de azur? ^Cuando los alcazares vlleno de fragancia La regia y pomposa rosa Pompadour?
Tu je vsa Grčija, ne Platonova, Periklejeva, Praksitelova, par* nasovska, marveč posladkana Grčija iz italijanske renesance, kjer zmagujejo Klodionove boginje nad Fidijevimi.
693
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Velika raznovrstnost meril, izbor podob (na vrtu prebiva triumf kraljevih pavov; kraljična preganja blodnega kačjega pastirja blodne prevare; evharistična, čista belina; idea^perla), zvončkljanje (Con sus ojos lindos y su boca roja, a divina Eulalia rie, rie, rie), meglene nejasne želje po nemožnem, epikurstvo, elegantne perverznosti, umstvena odličnost tega pesnika, čigar hermelinska modrina se brani najmanjšega madeža vsakdanjosti, vse to je napravilo, da je rubendarizem dosegel velik ugled premlajevatelja kastiljanske knjižnosti, dasi je sam zgolj odsev tujih pesnikov. Poglejmo iz «Palimpsesta» Diano, ki se koplje:
Tanta blancura que al cisne injuria       Tolikšna belina, da žali labuda,
Abre los ojos de la lujuria:                   Odpira oči pohoti:
Sobre las margenes y rocas aridas         Nad robovi in suhimi kameni
Vuela el enjambre de las cantaridas       Leta roj španskih muh
Con su brufiido verde metalico,              Z zelenim kovinskim bleskom,
Siempre propicias al culto falico.           Vedno naklonjenih falskemu kultu.
Amplias caderas, pie fino y breve;       Debela bedra, drobna in kratka nožica;
Las dos colinas de rosa y nieve ...         Dva grička rožnata in snežna ...
Takšna poezija je vladala v zadnji dekadi preteklega stoletja in našla nečuveno posnemovalcev, ki so izpremenili jezik v ne? kako latovščino. V poznejših zvezkih: Cantos de la Vida y esperanza, Canto a la Argentina itd. pa Ruben Dario ne vpliva, temveč dobiva vpliv od mladih, ki kriče: «Proč z eksotizmom! Pariz je neprijatelj! Smrt Parizu! Vrnimo se k naravi, istini, življenju, k Ameriki.«
Obrat se vidi v Povratku, kjer že najdete miselne usedline, prijemljive resnice: «Sem zvedel, da vino našega kratkega živ= ljenja pušča obiloma na dnu grenčice in otrova», «po Cezarju in Orfeju se naš planet obrača in na zemlji je treba v gospodujoči roki držati vedno meč ali pa liro». Začel je opazovati bolj sebe: «Po grškem atavizmu ali feniškem vplivu sem vselej čutil željo, da bi bil brodnik», spoznava lastno deželo in zgodovino ter uvidi, da je domačija ustvarjena s krepčino in slavo za človeštvo:
Nuestra tierra esta hecha de vigor y de gloria, Nuestra tierra esta hecha para la Humanidad;
Če je domovina majhna, pa velik mož o njej sanja, njegove želje in nade pravijo, da ni majhne domovine, Leon mu je ko Rim ali Pariz:
Si pequena es la Patria, uno grande la suefia. Mis ilusiones y mis deseos, y mis Esperanzas me dicen que no hay patria pequena, Y Le6n es hoy a mi como Roma 6 Pariš.
694
Dr. A.Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Najlepša pesnitev Darijeva so pač obširne «Letanias de Nuestro Sefior Don Quijote». Ta kralj plemičev, vitez otožnih, ovenčan z zlatim šlemom omame in slepila, mu je simbol slave, Časti, sanj in hrepenenja, protivnik ščuvačev, ruvačev, vsevednih vzdihačev, nasprotnik «kanaljokracije».   Samo nekaj odlomkov:
Prosi za nas, ki življenja smo gladni, Ugasnila vera nam v duši je jadni In solnca nam manjka, nas tare gorje, Krotko poslušamo vse pritepence, Ki smešijo tvojih junaštev nam vence, Velikodušnost in špansko srce! Lovorov višnjih in rože mogote Ora pro nobis, visoki Gospod-------¦ —
Usmiljeni, smeli, značaj plemeniti, Čisti, brez madeža in kremeniti, Prosi, moleduj za nas od srca; Saj smo že skoro brez sokov života, Nimamo duše, pokoja, Quijota, Nog, ne peroti, ne Sancha, Boga.
Tolikere bridkosti, bolesti premočne, Človeka in pol, pa pesni nezvočne, Recepta, ki piše ga doktor brez zmot, In epidemij in blasfemij Ter Akademij nas reši, Gospod.
*
Peru, solnčna zemlja pestro mešanih rodov, ima krepkega pesnika, ki tvori živo protivje s početnimi preciozizmi in parizia* nizmi Rubena Daria, to je Jo se S. Chocano (Lima, 1867), avtor knjig Iras Santas (Sveti srd), En la Aldea (Na vasi) i. dr. O njem je dejal neki argentinski pisec: «Odkar ne živi več An* drade, ni noben ameriški bard poslal v svet tolikanj barvitih in blestečih kitic, kakor jih vseblja ta pesnitev (La epopeya del Morro), ki se končuje z enako poraznim razmahom, kot se pričenja ter nam prikazuje naš narodni prapor vihrajoč nad pozemskimi ostanki junaka liki kres pretvor'en " zastav o.»
Poslednje čase je latinskoameriška poezija nadomestila strašno • kastiljansko besedičnost, zasidrano v globinah španskega bistva, s treznejšo izbranostjo po Verlaineovem navodilu: «zgovornosti pa vrat zavij!» Edini J. Santos Chocano, politik po zvanju, naj? manj načitan in izobražen, protinožec vsakemu umetničenju, pristno ameriški duh, je ohranil nagonsko, plemensko bohotnost. Obdržal pa se bo, ker poje kakor ptica: kadar odpre oči, ne vid*
695
Književna poročila
rusalk ali kozonogov, ne Fragonardovih ali Boucherovih gospo* dičen, ampak domačinko z jezera Titicaca, osla na polju, šaholjan ali magnolijo na steblu, Ande, Amzonko, veletok Orinoco s pet* desetimi ustji ter mu kliče koncem soneta Las bocas del Orinoco:
Bodi pozdravljen, Zmagoslavitelj: hitiš
Mi na vozu od srebra žvenketajočem
V morje in petdeset bičev mi v dlani vihtiš!
(Konec prih.)
KNJIŽEVNA POROČILA
France Štele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. (Konec.)
Korjk^dilje v zavestnem podčrtavanju slovenstva je storil Langus, pravi baročni potomec, stoječ daleč izven svoje dobe. V njegovih delih prevladuje nepristna monumentalnost in sentimentalna vsakdanjost. Do iskrenega izraza globljega doživetja se le redko povzpne, a oblikovno je precej siromašen. Zgodo« vinarju bo važno, po svojem prizadevanju podati slikam domač, slovenski karak« ter vsaj v zunanjostih. Pravega, zares občutenega vsebinskega slovenstva pa tudi v njegovih delih še ni. Bilje prvi slovenski upodabljajoči umetnik, kije re/frc^ e?>^9iwX-iEJLijmsih_.stikih s sodobnimi kulturnimi delavci, obenem ga pa, kar v «Orisu» ni dovolj poudarjeno, lahko imenujemo prvega našega pretežno posvet« ncj^jh^arja, tudi po duhu. Vajnost, ki jo avtor pripisuje Langusu, se mi zdi ^čnoj^retjiajoa in neutemeljena.
Langus na potomce ni imel nobenega posebnega vpliva. Brez notranje zveze z njim in med seboj so nastopili mojstri, ki so — po večini srednjih umetniških zmožnosti — brezdušno ponavljali tuja gesla. Bili so brez jasnega cilja in zavest* nega skupnega hotenja, a poglavitni, cesto nedosegljivi in nedoseženi ideal jim je bila korektna forma. Bili so to formalno zapozneli klasicisti, v bistvu deloma romantiki, deloma realisti, a vsi odrastki starega baročnega debla, toda brez čara velike osebnosti in prepričevalne impulzivnosti. Stika s svojim .narodom in dobo, prekipevajočo narodnostne zanesenosti, niso našli, a ker...lastne moči ni bilo v njih, so nam danes skoro brez izjeme že popolnoma tuji in nezanimivi.
Šele tik pred koncem 19. stoletja se pojavi v tesni duhovni zvezi z razmahom na slovstvenem in glasbenem polju tudi v upodabljajoči umetnosti gibanje, kakršnega slovenska zgodovina še ni zabeležila. Nastopi krog umetnikov z enim velikim skupnim ciljem, ki se zavedajo važnosti svojega hotenja in odgovornosti napram narodu in ki streme za tem, da upodabljajoči umetnosti pribore pri« padajoče ji mesto v celokupnem ustroju narodove duševnosti. Prvič v zgodovini se je slovenstvo pojavilo v umetnosti s trdnim namenom, ustvariti svojo lastno obliko za izražanje umetnostnih doživetij. Pod geslom impresijonizma je peščica samo«umernikov položila prve temelje organični stavbi slovenskega slikarstva, odkoder naj se oplode tudi vse ostale panoge upodabljajoče umetnosti. Nastopila je organizirano kot skupina in samostojen ter po svoji notranji vrednosti enako« vreden faktor javnega življenja. Prvikrat se je ob nastopu impresijonistov za* vedel narod, da je upodabljajoča umetnost prevažen del celokupnega narodovega udejstvovanja, ki bi brez nje ostalo neharmonično in nepopolno. Z nastopom 20. stoletja je bil led prebit: imeli smo že prej slovenske umetnike, z na« stopom impresijonistov smo dobili slovensko   umetnost.
696
Dr. A. Deheljak
Iz hispano-ameriške književnosti
(Ob stoletnici južnoameriške samostojnosti)
(Konec)
V
Ze v početku pričujoče razprave sem namignil na Chocanovo Iliado, ^Neodvisnost Amerike», do 500 verzov, kjer juna* kujejo graditelji svobode: San Martin, Hidalgo, «vreden Jezusa na Kalvariji», Bolivar, Junin, Sucre, La Mar, Mille, Gor-doba. Tu pa tam naletite na krilatice: Kdor tekmeca ceni, ceni sebe samega (Quien hcnra a su rival se honra a si mismo).
Slednjič nagovarja mater Španijo, naj preboli svojo plemenito ničemurnost, naj ne poveša ponosnega čela, naj se na zmago; dobitni sliki vidi živa kreljut nad mrtvim krempljem:
O Španija, zakrivaj svoje jade; Osveta, srd in črt za mater niso. Boš narode dolžila svoje mlade, Da ko gavrani izkljuli ti oči so?
De El Dorado, «divja epopeja«, predstavlja v pričetku gorskega sanjača (pesnikovo drugo lice), ki svetuje: «Poet, bori se z vetrovi in valovi; sam ostani na vrhuncu, če želiš aureole. Vrabci se družijo, orli samujejo.»
•                           Y yo afirme: — No debe gustar la musa mia
Del acicalamiento ni la sabiduria. America  es mi šola fuente  de poesia.
Govoreč o sebi, ponosno trdi:
Kondor je moj  oče, lev pa mi je ded
(lev je upodobljen v španskem grbu), skozi moje barbarske pesmi gre dvajset narodov in dvajset zastav, tu se vsiljuje sto samo; držcev in se vrši sto prekucij...
Walt Whitman ima Sever; jaz pa Jug držim.
Zanosita Epopeva del Pacifico odklanja Saksonce iz južnih držav, hoče posnemati in doseči njih napredek; zato pa naj vsakdo ve, da «delo ni posledica za izgubljeni raj, temveč edini pot, da ga dosežeš kdaj». Zato je treba napora, da bodo preko daljnih ravnin «vlakovi dirjali in stresali grivo».
Pesem bodočnosti (El canto del Porvenir) govori mednarodne besede: Narodi, Rusija ni bila premagana. Japonec, kratek in bodeč, jo je zbadal v život, kakor komar napolnjuje bolnikovo
746
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
noč ali kot igla praska kožo pahidermu. Potem pa je prišla Yanki* landija...!  Ta je zmagala, ne pa žolti dvor.
Los Estados Unitos con su mano de atleta Realizaron entonces, la vision del poeta.
Vendar sever in jug bi morala delati sporazumno (Adam je bil s Severa, Eva pa Latinka), tako da bo dežela Amazones Središče sveta.
Solnčna dežela, t. j. Peru (La tierra del Sol) obravnava v sonetih domačo prošlost, ki se nadaljuje v Heroičnem triptihu; tu se odlikuje zlasti Cuacthemoc, otožni indijanski kralj, ki se nikdar ni smejal, razen tedaj, ko so ga zajeli Evropci ter izpra? sevali o zakladu:
Prišle so muke ... Kraljev plemič neki v stok. Glavo  junaško  dvigne  resni Kvaktemok: «Ni z rožami postlano meni!» zgolj veli.
Med tem podplate žgo mu, zubelj se razmahne In včasi kot da prošnjo jecljajočo dahne, Jezičke tvori, kot da reči kaj želi.
El Istmo de Panama se zaključuje s primero o ptiču pelikanu, ki se rani, da napita mlade:
Prav kakor ptica ta globoke rane
Ti z lastnim jeklom si v život zasekaš,
Da svetu celemu dajal boš hrane.
Los Andes, kot Labkontova kača, se vleko čez ves kontinent podobni velikanskim junakom z granitnimi ščiti in srebrnimi šlemi; otožni so nalik prvobitnim prebivalcem, a ni glasu iz stis>
*      ¦     »    *          Zamaknjen, mrk... nobeden ne zastoka,
Le izpod čela strmega spolzela Je tiha solza gorskega potoka.
Ciudad Fundada (Ustanovljeno mesto), t. j. Santa Fe de Bogota, opeva v razvalovelih stihih postanek tega mesta. Ko si je po? četnik Jimenez de Quesada krčil pot skozi divje rodove, je prebil mnogo opasnosti: sedaj mu je tiger raztrgal konja, sedaj je videl zadušeno boo, ki so ji iz gobca moleli ogromni rogovi požrtega jelena.
Ciudad Moderna, t. j. Santa Maria de los Buenos Aires, predočuje ustanovnika Juana de Garay, razmah naselbine, hrušč in trušč v stobarvnem in sto jezičnem pristanu, «vse v skladni godbi dela». Kakor Verhaeren in njegov sredozemski vrstnik Paolo   Buzzi  tako   zna  peruvanski   bard   utelesiti   dandanašnje
747
Dr. A. Debeljak; Iz hispano-ameriške književnosti
vrvenje in drevenje človeške gruče, ki nudi vsem plemenom zavetje in je noseča mati bodočega pokolenja.
Tako zmaguje argentinska prekrasna prestolica, ker se v nji spaja rimski nagon, iberska preobjestnost in veselo poganstvo
rrancije.      fal triumfa Buenos Aires, ciudad tres veces bella; Porque no  en vano  correns a confundirse en  ella i El impetu romano, la iberica arrogancia Y el paganismo  alegre   de  la  divina  Francia!
Vsa mehkota je združena v slavospevu Ciudad Colonial (Lima-Peru), koder se šeta poet in vidi, kako se odpirajo pomoli nalik ogromnim metuljem, v kraju, kjer ni snega ne vročine, kjer se bratijo sadeži vseh podnebij, kjer palmovec ljubkuje s smreko:
i Oh Lima!   j Oh dulce Lima! Ciudad de los Amores ...
deset zvezkov romanc bi napolnile tvoje ljubavne zgodbe, saj si bila in boš vedno prizorišče pustolovščin, odkar je veliki Pizarro prelil svojo čisto kri, ki se je
Razlila, razpršila tja čez tlak opločen
Ko snopec rož razcvelih v rdeče vino pomočen.
Obsežna je tudi Ciudad Conquistada (Tenochtitlan^Mejico): Hernan Cortes je dal spaliti ladje, kajti vrniti se bi bilo sramotno: El regreso es infame. Pred nami vstaja krepko «bronasto» pleme Anahuak, ki na svojih žrtvenikih časti Smrt, bogove čudnih oblik, žrtvujoč jim žive ljudi, mesto z vodovodi in prekopi; drzni knezi Quanthatohualt, Netzahualcovolt, Cuacthemoc, odhod Toltekov v 16. stoletju, prihod Aztekov, mehikanska Salamba, prekrasna Zochipapalotl (cvet in metulj) na razvalinah ...
Kot drugi poet zasluži omembo Edilberto Zegarra Ballon vArequipa, 1880), ki je priobčil Vibraciones, Poemas itd. Bovilla hvali na njem preprosto, tekoče in zvonko besedišče brez iskanih zveriženosti. Njegove vrline so vidne že na dvajsetorici štiri* vrstičnic Amor y poesia:
Kaj je pesništvo? Vse tisto, Kar ljubi, trpi,  se  sveti, leskeče, Kar dviga se nad blato nečisto, Kar blaži in dela nas veče...
Santo Domingo (Haiti). Med prozaiki je znan Tulio M. Cestero, ki v nekem spisu predstavlja letošnjega slavljenca Ronsarda v živahnem pomenku s slikarjem Watteaujem, in Americo Lugo (1870), avtor knjig Heliotropo, A punto largo itd. Joaquin Alfan ga je nazval najbolj nadarjenega in bistrega med dominikanskimi novelisti.
748
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Med epiki nas pozdravlja R. Perez Alfonseca, ki je leta 1911. v Parizu dal na svetlo pesnitev Bolivar, kjer poleg velikega osvo* boditelja nastopajo še generali San Martin «kot blesteči solnčni zatop», Sucre «ognjeni izpodnebnik», Paez, «lev, ki je videl drugega velikega plemenitega (španskega) leva, svojega zoprnika, poraženega in v čigar prsih, močnih ko hrast, je imela ptica srčnosti svoje gnezdo», potem 0'Higgins, Lamar, Necochea, Cor-doba, Soublette, 0'Leary, Sandes ...
Mehak lirik pa je bivši konzul Fabio Fiallo, spominjajoč na Španca Becquerja, na Heineja; prevajal je tudi Musseta. Lani je obelodanil Conciones de la Tarde. Ruben Dario pravi o tem rodoljubu, ki je danes v ječi, «da misli s srcem». Uporablja domala samo asonanco.
V   atriju.
Sijajna od lepote in miline                        Kakor roj metuljev razigranih
Je v veži božji prikazala se                      Letela hvala  je  okoli nje:
In vsi so se gredoč ji umeknili,               Poklanjali so vsi se ji vdani, samo jaz ne.                                                 samo jaz ne.
Potem pokojno slednji in brezbrižno V bivališče svoje je odšel Pa brezskrbno zdaj  žive in mirno ah vsi, samo jaz ne!
Za San Salvador imam na vpogled primere za enega samega lirika, to je Isaias Gamboa (1872. do 1904.), ki zlasti bujno predstavlja pomladansko razkošje. V «Sliki» pa govori o velikem podobarju, ki je napravil ženski obraz, a dolgo ni mogel pogoditi otožnega nasmeška. Slednjič se mu je posrečilo s svetlobno potezo.   Tedaj pa nalik grškemu Pvgmalionu:
Umetnik dolgo gleda svoje  delo, S tesnobo nemo ko zamaknjen diše ... Tedajci pa tako ga je prevzelo, Da na portret pritisne usta vrelo: Nasmehljaj pa v poljubu se zabriše!
U r u g u a y ali vzhodna ljudovlada se ponaša z obilnejšo žetvijo. Najprej dve, tri besede o prozi. Tu je Manuel Bernardez (* 1867), sotrudnik pri mesečnikih in tednikih v Montevideu in Buenos Airesu. Miguel Cane je pisal o njegovi knjigi De Buenos Aires al Iguazu: «Mimogrede ste načrtali nekaj skromnih slik, nalahno in spretno, ki so pravi umetniški biseri. Tu so korren* tinske gospodinje, vračajoče se iz ujetništva; izkrcale so se med veselim vriskanjem očetov, sinov, bratov, celokupnega naroda; vendar ne da bi poljubile svojce, stopajo tiho in brez besed med
749
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
osuplo množico skoro v sredino mesta, dospo slednjič pred po= nižni božji hram, vstopijo, se vržejo z licem na kamenite pleče in po kratki zahvalni molitvi vstanejo naposled osvobojene ter padejo kot iz uma cd sreče svojcem v objem, ljudstvo pa ploska, ker pojmuje strašno veličino trpljenja onih duš, ki so pravkar izpolnile zaobljubo... Prvi argentinski slikar, ki bi čilo in čuv* stveno prenesel na platno to vašo podobo, bi utegnil uresničiti nevenljiv umotvor.» Pisana in bujna je črtica La maravilla de America, popis razsekanega gorovja in slapovja, nad katerimi se pne «sto mavric liki mostovi miru».
Carlos Oneto Viana je dal na svetlo El Pacto de la Union, La diplomacia del Brasil en el Rio de la Plata etc.
Alberto Palomeque ima med drugim obilico iveri, misli, ki jih je cesto zaradi besednih dvoumnosti težko ponašiti. Vendar naj sledi nekaj izrekov:
Pride trenutek, ko živiš brez ljubezni, kakor se hraniš brez vina in brez vode.
Znati ljubezen prodajati ni tako težavno kakor znati kupiti jo. Ako je veselost duha velikega pomena za vnanjo borbo, je osredotočba duše vzmet za velike prekucije.
Političnega Mefistofela nikoli ne manjka pri poroki ali pri pogrebu svojih prijateljev in nasprotnikov; tako razodeva, da enih ni ljubil, drugih pa ne črtil.
Zloraba politične laži dokazuje nravstveno propalost družbe. Notranja žalost krepi dušo, čeprav izpodjeda telo. Bolečine nas silijo, da si snujemo idealen svet. Victor Perez Petit (Montevideo, 1871) je kot literarni zgodo; vinar obelodanil dela Los Modernistas, Cervantes, Zola itd. Juan Francisco Piquet sodi o njem: «Obdarjen po prirodi s sijajnim razumom in velikim spominom,  si  je nabral s študijem bogat zaklad znanja... V vseh njegovih spisih opažaš krepek talent, izdatno erudicijo, zlasti glede francoske književnosti.« Govoreč o Zoli, katerega visoko ceni kakor ga tudi njegov sodeželan Payr6, se dotika splošnih idej, n. pr. razlike med genijem in talentom; med prve mu gredo Homer, Ajshil, Izaija, Dante, Shakespeare, Cervantes, Hugo, med druge pa Sofokles, Lucretius, Platon, Hora* tius, Ariosto, Manzoni, Moliere, Mallarme, Byron.
«Razumeti se pravi skoro enak biti. (Prim. Župančič: Umetnik in ženska.) Da razumeš Homera ali Shakespearea, se moraš po* vzpeti do njiju, in višina je znatna za liliputance. Zategadelj je Zoilos preziral Hcmera, La Harpe premalo čislal Shakespearea. Kdo dosega polet zvezde? Kdo bi se močeval z Niagaro? ...»
750
Dr. A. Deheljak: Iz hispano-ameriške književnosti
«Carlyle vprašuje na eni najlepših strani Herojev, če se vsakdo med nami ne čuti večjega, kadar se poklanja nečemu viš? jemu od sebe; razvidno je, da se je ta misel mogla roditi samo v plemenitih možganih. Male duše ne pojmujejo velikih; izkvar? jena srca ne ljubijo plemenitih ...»
Arturo Gimenez Pastor, kakor pravi Eduardo Ferrevra, je napisal krepke, izvirne stvari, ki se včasih vidijo kot izliv tesnob? nega duha, vdanega najbolj melanholični romantiki, včasih pa kot navdušen izbruh najbolj vnetega propovednika realistične struje. Delo njegovo je zvest odsev in odmev njegove čudi.
Jose Enrique Rodo (* 1872) je vodil obzornik La Revista Nacional ter izdal med drugim «Ariel». «Trudil sem se,» piše v lastnem životopisu, «da bi razširil v ameriški pismenosti zmisel za ideje, odvajajoč jo od ozkega in sebičnega personalizma, ki označuje najnovejše pojave naše književne delavnosti, zagrajene v čisti artizem in zgolj individualno čuvstvovanje.»
Raul Montero Bustamante iz Montevidea (1881) pravi sam o
sebi:  «Višjih šol nimam in ne  poznam discipline niti metode;
dušno  življenje se  je porodilo  v meni na slepo srečo, po ne?
odoljivih dednih težnjah in po romantičnem kovu mojega zna?
čaja.» Prve svoje verze je obelodanil 1.1898., ureja smotro Vida
Moderna in je sestavil tudi pesniško zbirko Južnoameriški Parnas.
«Literarno življenje argentinsko in urugvajsko smemo smatrati
za telo z eno dušo,» je zapisal v nekem  dnevniku.   Iz njegove
poljudne novelistike veje dih tesnobe (Strah, Slučaj profesorja
Krausa, Mrtve stvari, Tajna vetrov, Divji ogenj itd.). Kot stiho?
tvorec je znan po svojih simbolistično?dekadentnih kompozicijah.
Vzemimo za zgled
Nokturno.
Mrtvaškoturobno pod nočjo tesnobno koraka Ko senčen privid iz dežele, kjer vladajo Sanje;
S težo   veliko sred mraka
Glavo mu pritiska spanje. Mrtvaškoturobno stopa v soju luči medleče, V soju bele, hladne lune, hladne in bele ko rajni
In senca blodna se vleče
Po pustini mu brezkrajni. Mrtvaškoturobno stopa potnik iz dežele čudne Preko ravnega polja, ki črne slutnje treso ga,
Tišče ga misli trudne,
Solze, stiska in nadloga. Žalostno koraka in pobito v daljino se maja, Sklonjen pod neznanskim tovorom sto mrtvih idealov.
Tožno zrl, kako odhaja,
Izza svojih sem kristalov.
751
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
To je moj duh, božjastni snohodec, mesečnik, Ki v vek se šeta po deželi, kjer vladajo Sanje,
To moj duh je mesečni nočnik,
Ki rad bi našel svoje spanje.
Luis Escarzolo Travieso piše oblikovno dovršene pesmi, ki pa včasih cstanejo nejasne spričo redkih in razbrzdanih obratov in dekadentizmov. — Emilio Frugoni je jasen učenik odločnosti in možatosti:              Kadar bolest ti fiigto dušo ranij
Naj živo bolj zapolje v tebi kri.
Če kladivo udari po balvani,
Se vselej  skala mračna zaiskri.. .
(A un luchador, borcu.)
Med najmlajšimi je J. Casal, ki je že našel svoj notranji ritem in izraz, izdal v zadnjem času Nuevos Horizontes in Humildad (Ponižnost). Prvak vseh urugvavskih pesnikov pa ostane J u 1 i o Herrera Reissig, ki je imel srčnost, biti samo literat in je za lakoto umrl. V prvi dobi je stopal za dekadentskim splinorn, «za cvetnimi somnambulizmi in žametnimi slovesi«. Pozneje se je približal načinu, kakor ga je najbolje gojil Franccz Jose Maria de Heredia, izboren slikar in podobar. Herrera y Reissig je veščak v «kralju sonetu», kakor nazivlje to obliko J. A. Silva. Pred sabo imam tri dvanajstorice dovršenih umotvorov, ki odtehtajo po svoji zgoščenosti ter izbranosti izrazov dolgovezne pesnitve. Vzemimo deskriptiven primer.
N o č.
Z očmi se praznimi po gori noč ozira, Košuta šibka tak, braneč svoj rod zasede; Kot da prijela dar preroški so besede, Blencajo v snu navdihnjenem vsa polja sira.
Pošasti troje vitkih se v obzor izvira, Zamaknjeni topoli... Petelinu se blede. Polnočna ura. Žar resnobne lune blede Veliča vsako stvar in v nem jo čar zastira.
Višnjevo jezero — še senca ga ne žali — Ko čista vest planine v spanju se zrcali... Kleče nad vodo gladko, diha vanjo tesno
Pastirček blazen, ljubil mesec rad bi beli. V sanjarski vrt uspavanka mre od zibeli... Vijo na vraga psi pred samostanom besno.
Poglejte plastične podcbe: Zastavne matere hodijo med de-teljo, kažoče bujne prsi, s katerih vise liki zreli sadi rdečelični otroci (Las Madres). — El sol es miel, la brisa pluma y el cielo pana, t. j. solnce je med, sapica puh in nebo žamet (Los Perros). —
752
Dr. A. Deheljak: Iz hispano-ameriške književnosti

Proti zori švigajo vitke lastovice nalik strelicam izgubljenim po* ražene noči (El despertar, Prebujenje)... Tetis žrtvuje Bogu belo mleko svoje molitve (El Alba, Ob zori)... Včasi so prispodobe preciozne: Večer plačuje v božanskem zlatu težki trud (Na polju). Redkokdaj abstraktne: Nedolžnost dneva se umiva v studencu... Tu pa tam mu je kak obrat malce polten, n. pr. v «Kopeli», v «Zornicah».   Za sklep naj podam še Decoracion heraldica:
Okrasje   na   grbu.
Gospa,  ljubav  se   moja  tebi  klanja, Čeprav   žalitev   tvoja  me   odganja-
Gongora.
Sanjalo se  mi je: kraj  stene hladne
Kjer se končujejo življenski poti, Razkošna stopaš v divni sprelepoti
V  baršunu iz črnine nenavadne.
Nožica tvoja, vzor beline skladne,
V  peklensko neusmiljeni grozoti Tepta uboge duše krotke, ki jadne Mro po ljubezni tvoji krivoroti.
Ljubav pa moja sladka vedno hodi Otožno kakor janjček slep povsodi' Po sledi vonjajoči tvoje sence
In meče pod krvniško tvojo nogo Srce to suženjsko ti za preprogo, Hoteč med tvoje kraljevske mučence.
Zadnja v abecedi, prva po duhu, je Venezuela, domovina velikih osvoboditeljev (Bolivar, Sucre, Miranda), ki se je prva politično osamosvojila in prva delovala za dokončno emancipacijo južnoameriškega mišljenja. Tu se je rodilo gibanje, nazvano «criql* lismo», korenito, narodno, teoretično, zavedno stremljenje po duhovni neodvisnosti. Začel je kreolizem proti 1. 1890. Manuel Vicente Romero Garcia z romanom Peonia (potonika); teorijo njegove estetike pa je oblikoval Urbaneja Achelpolh, znan tudi po romanih in povestih. V kratkem je nastala ugledna literatura. Rafael Bolivar je dal Guentos Chicos (drobne povesti), Miguel Marmol «Navade v Caracasu» (Ccstumbres Caraquefias); drugi romanopisci so: Tosta Garcia, Arevalo Gonzalez, Pio Gil s svojim Kozličkom (El cabrito), Picon Febres (El sargento Felipe, Flor, Fidelia, Ya es hora), R. Cabrera (Mirni, La Guerra), Carlcs Paz Garcia, Alejandro Romero Garcia, Victor M. Ovalles. Med dra=^ matiki slove jo: Ruiz Chapellin, Enrique Soublette, Salustio Gon* zalez; med pesniki: Lazo?Marti, pevec ravnin (llanos), Samuel Dario Maldonado, Abelardo  Gorrochotegui, Damaso Almeida;
48
753
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
med kritiki: Angel Rivas, Key Ayala, Jesus Semprum; med social? nimi pisci: Julio Salas, Laureano Vallenilla, Pedro M. Arcava; med narodopisci Tulio Febres Cordero, Landaeta Rosales, Manuel Se? gundo Sarichez; med zgodovinarji: Duarte Level, Andara Lecuna. Med nadaljnjimi Venezolani so poznani idilični Antonio R. Al* varez (Caracas, 1875.), njegov someščan Manuel Diaz Rodriguez (1868.), avtor zanositih, psiholoških romanov, Alejandro Fernan-dez Garcia (1880.), ki je vzgojil svojo domišljijo s čitanjem umet* nikov,ki družijo zvonko besedno orkestracijo z bogato barvitostjo «Zaznave, gredoč skozi njegovega duha,» pravi Pedro Emilio Coll, «dobivajo diadem in kraljev plašč in prihajajo na piano v svetlih stavkih, ki vzbujajo godbo in barvo njegovih ritmov. Človek bi dejal, da mu teče po žilah kri Inkov in da si hoče v umetnosti ustvariti obširno idealno carstvo.»
* Jose Gil Fortoul (Barquisimeto, 1862.) je obelodanil nekaj ro* manov kot Pasiones, potem Recuerdos de Pariš (Pariške spomine), Julian, Filosofia constitucional, Filosofia penal, El humo de mi pipa (dim moje cedre), Idilio, El hombre (človek) y la historia, etc. Štiri debele zvezke obsega njegova Historia constitucional de Venezuela.
Miguel Eduardo Pardo iz Caracasa (1868.) je sodeloval pri listih El Globo, El Pais in El Imparcial v Madridu ter obelodanil romane Villabrava, Volanderas (tekači), Todo un pueblo. O po* slednjem pravi gori navedeni Al varez: «To delo je bilo spočeto v strastnih urah, v zagonu viharne mržnje in jeze. Ne smete iskati v teh straneh odbleskov čiste umetnosti, zato pa čutite v njih žar iz peči, skoro divji zalet, ki mu daje neobičen pridvig.» Pardo je umrl 1.1905. v Parizu.
Juan C. Tinoco iz Maracaiba je priobčil med drugim potni album, Album de Viajero, in sodeloval pri karakenjskem listu El Cojo Ilustrado. Kritik Coll ga je označil takole: «Tinoco ni brez* čutnik, ki živi zaklenjen v svoj slonokoščeni stolp; grbe in spake sodobnega sveta dražijo njegovo čutljivost in mu izvabljajo krasne klice ogorčenja na ustnice.» Dobro je znal predočiti zločinsko množico, la moltitudine delinquente, kakor jo naziva Sighele.
J. M. Vargas Vila naj nam zaključi vrsto venezolanskih pro< zaikov in z njim Rufino Blanco Fombona (1874.), čigar posamezne zbirke so prevedene na francoščino, n. pr. Contes Americains. Bivši guverner pokrajine Alto Amazonas je razen tega obelodanil roman El Hombre de Hierro (Železni človek), pripovedke Cuentos de Poeta, Mas alla de los horizontes (onstran
754
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
obzorij), Cantos de la prision y del destierro (pesni v ječi in pre* gnanstvu) itd. Temperamenten pisatelj, ki je bržkone iz političnih razlogov sedel 1.1906., 1909. in 1910. v zaporu «La Rctunda» v svojem rodnem mestu. Sicer pa ga že v njegovem potopisu «Bloemenvelden» imenujejo njegovi nizozemski sopotniki an* arhista, nihilista, blazneža, ko jim razklada svoje razvratne misli: «... v imenu krščanstva se podirajo častitljivi templji častitljivih domačih božanstev; v imenu civilizacije se odloča smrt knezom, in junaki zažigajo stoletne rokopise kitajske zgodovine; in so* vraštvo pokcnčuje, česar pohlep ne mara...» Vsako sredstvo, strup, bodalo, dinamit bi bilo dobro, da se uničijo velike, agresivne države Anglija, Francija, Nemčija, Rusija, Združene države... Ko pa mu sredi takih pomenkov konji nevarno cdskočijo in ga sopotnica opomni, da ne zna kočijažiti, ji ponosni Venezolan odvrne: «Gospa, sposoben sem voditi solnčne konje!»
Fombonove pesmi so po letu 1899. nastale v tujini, v Novem Yorku, po Španiji, Nizozemski, zlasti v Parizu, veliko jih je pa zložil tudi v karakenjskih temnicah. Označuje jih svobodomiseln nest. Nekje je dejal avtor «Krista anarhista«: Suženjstvo in po* snemanje na idejnem območju pripravlja, da sprejmeš jarem v praktičnem življenju. To velja za književnike, državnike in za* konodajce. Prav tako nizkotno je, posnemati pesnitev kakor po? snemati družabne naprave.
Take misli prevevajo sonet A Venezuela, pesnitev Bolivarjeva zakletev na Aventinu (1.1805.), kjer se mladi junak v večnem mestu zakolne staremu spremljevalcu, porezati španske kremplje:
Juro al viejo filosofo cortar la garra iberica,
Y conquistar un dia la libertad  de America ...
Nadaljna oznaka: bojevitost. «Kako je krasna kretnja bojev* nika! Kako privlači zmagovalca lavorika!» Zato prosi vilo: «Daj mi na roke mišic in v dušo slavohlepje!» (La Vida.) V nasprotju s Casalom smatra življenje samo kot najlepši spev: El mejor poema es la vida, Los cantos mejores son nuestros amores, Son nuestros amores y nuestros dolores.
Miče ga nestalno, «prezimujoče» klateštvo, potovanje, poplahi. Z Wildejem pravi o sebi: I am of those who are made for excep* tions not for laws, jaz pa se štejem med one, ki so rojeni za iz* jeme, ne za zakone. Ali beste vihro vklepali?  Sodili njega?
Pravica je  neumna; pravica hoče Zmago bojazni pa bedastoče Nad  neugnano  smelostjo ...
(De la Mazmorra.)
4S*
755
Dr. A. Debeljak: Iz hispano-ameriške književnosti
Trpljenje v tranči ga je slednjič potrlo: zbogom, govorniški triumfi na trgu, mladostni spevi, donjuanske ljubezni, potniške ladje, marmorna in jeklena proga; življenje me izdaja, razočaranje napolnjuje čašo z žolčem, srce mre na križu, sto let mi je... (Ei triumfo del dolor.) In ko je v cerkvi čul med kaznjenci orgle m petje in molitve: «zaplakal sem brezbožnik in prerajalo se mi je srce» (La Comunion de los reos). Potem ga najdemo zcpet kot diplomata v začarani deželi krasote in vilinskih pravljic:
Pariš, tierra encantada, Patria de la hermosura, ciudad de cuentos de hada . . .
v mestu, ki ga preklinja, kadar hoče osamosvojiti svoje rojake pisatelje od francoske misli.
Kot idilik premere Fombona lepe zasanjane pokrajine (Gora* zon adentro) in polno ljubavnih stihov:
Pri   odhodu.
Objel sem njenih petnajst let;
poljubil jo na usten cvet
in na kostanjeve lase,
tik starega pojočega morja.
— Misli, ljuba, na dragega; Nikar me ne pozabiti. In pala je blodeča zvezda V sinjo kupo morja.
Sveže je pisan dramski prizor El Castigo del Avila. Pod noc se na gori A vili pojavi v gozdu razcapan, napol živinski, napol razbojniški izdajica, Juan Vicente Gomez, ki bega in teka že ves dan, proseč Bega pomoči; toda vsa narava — slaba vest — ga bije in odganja in hamadriade mu prete:
Sestradan boš klatil po gričih se pustih, Za tabo vil pasji bo trop, Preganjan, preklinjan po slednjih boš ustih In jastrebi bodo tvoj grob.
Poleg tega najboljšega venezolanskega barda se je izkazal Še Pedro Cesar Dominici, o katerem sodi Vargas Vila naslednje: «Pedro Cesar Dominici nam je dal najlepšo atiško pesen, edino, s katero se sme ponašati naša Amerika, tako jadno varana s solzavo drobnino kričavega lažiintelektualizma in s pomilovanja vredno kritiko zavistnih kopjanikov.» Dominici goji pesen v prozi kakor Pierre Lcuys ali kakor Baudelaire. Posebej omenim štiri* peresnico «Nestalnic» (Las inconstantes): val, oblak, ženska. množica.  Naj poslovenim
Al   p a r t i r.
Estreche sus quince anos; Bese la boca de flor Y los cabellos castahos, — Junto al viejo mar cantor.
— Piensa, amada, en el amante; No me quieras olvidar. Y cayo una estrella errante En la čopa azul del mar.
756