LETO IV. ŠT. 38 (1 83) / TRST, GORICA ČETRTEK, 7. OKTOBRA 1999, SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. J AN U ARJA 1996 I ZSKP - 40 LET PO JEDRSKI NEZGODI NA JAPONSKEM V našem listu smo že večkrat pisali o pomembnih jubilejih slovenskih organizacij in ustanov. Na tem mestu se bomo zaustavili ob 40-letnici ustanovitve Zveze slovenske katoliške prosvete (ZSKP) v Gorici. Nastala je leta 1959 in to kot sad razmišljanj in predlogov naših takratnih kulturnikov, ki so si zaželeli oblikovanja neke širše kulturno - prosvetne centrale za vsa prosvetna društva na Goriškem, ki delujejo v duhu krščanskih vrednot in slovenstva. Danes je ZSKP nedvomno prerasla v široko in bogato razvejano kulturno ustanovo goriških Slovencev. Ni je večje prireditve oz. kulturne manifestacije, ki ne bi nosila njenega imena kot organizatorja. Dovolj da omenimo le Cecilijanko, ki je tudi nedavno praznovala okroglo obletnico svojega obstoja. V tem smislu lahko pravilno razumemo vlogo Zveze v goriškem in sploh manjšinskem obstoju na področju naše dežele (in tudi izven njenih meja). V petdesetih letih je goriško prosvetno življenje - najprej v Marijinem domu na Placuti, potem v Katoliškem domu -gotovo izhajalo iz idealizma in navdušenja takratnih, nekaterih še kasneje oz. danes aktivnih kulturnikov. To so predvsem imena kot Mirko Filej, Maks Komac, Viktor Prašnik, Ljubka Šorli, Zora Piščanc in Kazimir Humar. V širšem slovenskem katoliškem delovanju pa zaslužijo omembo Anton Kacin, Martin Kranner in Ciril Koršič. Vsi ti so vsak na svojem področju veliko naredili za razmah naše kulture in prosvete, pa tudi našega političnega življenja. Ne pozabimo na danes častitljivega msgr. Franca Močnika, ki je tako kot vzgojitelj, duhovnik in odgovorni urednik predhodnika našega lista, Katoliškega glasa, veliko prispeval k rasti naše skupne stvari. Še prej pa so podobno vlogo igrali tudi naši vplivni goriški kanoniki Mirko Brumat (Slovenski Primorec), Alojzij Novak, Srečko Gregorec (Pastirček), kasneje Rudolf Klinec in še danes Oskar Simčič (zlasti pri GMD). Kulturna bera ZSKP je vsekakor nadvse pozitivna in bogata. V svojem 40-letnem delu je s kapilarno in široko razvejano organizacijsko silo res globoko zaorala v ledino našega prosvetnega dela. To sega od dramskega do koncertnega programa, od likovne umetnosti, predavanj, pa do raznih gostovanj. Vse to skupaj pa bo gotovo lepo prišlo do izraza ob slavnostni uprizoritvi Gobčeve operete prav ob jubileju. ZSKP je vedno zelo navdušeno skrbela za povezovanje s Koroško, ki se danes kaže zlasti v tradicionalnih Koroških oz. Primorskih dnevih. To sodelovanje gre že od časov dveh vidnih glasbenikov in kulturnih delavcev, Franceta Cigana in Mirka Fileja. Pomembno je danes tudi sodelovanje Zveze s Slovenijo in to v raznih oblikah. Naj omenimo še povezave z zdomstvom in odprtost do večinskega naroda. Prav gotovo so Zvezi slovenske katoliške prosvete v Gorici dali svoj pečat tudi in predvsem ljudje. Tu mislimo v prvi vrsti na odgovorne predstavnike Zveze od njenega začetka dalje. Njeni predsedniki - Mirko Filej, Kazimir Humar, Emil Valentinčič in danes Damjan Paulin - so skupaj z neštevilnimi odborniki kot zastopniki včlanjenih društev dali od sebe svoje najboljše sile. Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja - tako je zapisal veliki Ivan Cankar. In ta slovenski jezikovni zaklad v pisani in govorjeni besedi ter naša pesem v glasbi je prav goriška Zveza vseskozi skrbno ohranjala in širila in to še vedno dela. Zato ji ob tem lepem jubileju iskreno čestitamo z željo, da bi tudi v novem tisočletju nadaljevala to svoje plemenito poslanstvo. *^%NDREJ BRATUŽ ČLOVEŠKA ROKA JE VEDNO ODLOČILNA DRAGO LEGISA Združene države Amerike in Rusija so pred dnevi sklenile sporazum o sodelovanju pri nadziranju in varovanju jedrskega materiala, pri čemer se upošteva tudi vojaška industrija, ki svojo proizvodnjo spreminja v civilne namene. Sklenitev tega dogovora je verjetno pospešila huda nezgoda, ki seje pripetila 30. septembra v japonskem mestecu Tokaimura, kakih 150 km severno od Tokia. Vzroki in podrobnosti te nezgode, ki bi lahko imela naravnost strahotne posledice, so zdaj že znani. V mestecu, kjer živi 35 tisoč prebivalcev, je kakih 10 tovarn, ki so posredno ali neposredno povezane s proizvodnjo jedrske energije.V tovarni JCO so zgodaj zjutraj trije delavci nalivali uranovo raztopino (uranil nitrat) v se-dimentacijski zbiralnik. Namesto predvidenih 2,4 kg raztopine so v zbiralnik nali- * \S5p- li 16 kg.To je imelo za posledico, da je skozi streho tovarne začelo uhajati radioaktivno sevanje, ki je bilo petnajst ali celo dvajsettisoč-krat močnejše od normalnega, torej še neškodljivega sevanja. V štirih urah in pol se je osemnajstim delavcem-prostovoljcem posrečilo, da so ukrotili "zver", to je ustavili nevarno sevanje. Junaški prostovoljci, katerih imena niso znana, so delali v parih in v izmenah, ki so trajale največ po tri minute. Obračun nezgode je naslednji: v bolnici se zdravi 49 ljudi, od teh sta dva v smrtni nevarnosti. Javnost je ogorčena, ker se vodstvo tovarne ni takoj zavedelo obsežnosti nezgode, pristojne oblasti pa so ustrezno ukrepale s precejšnjo zamudo. Sama vlada v Tokiu je priznala, da tragedije ni primerno ocenila, zaradi česar seje tudi javno opravičila. Po nekaj dneh se je življenje normaliziralo, vendar prebivalce na petkilometrskem pasu o-krog tovarne opozarjajo, naj ne pijejo vode ter naj zlasti ne uživajo povrtnin, ki bi utegnile biti škodljive. Mednarodna agencija za atomsko e-nergijo (INES) na Dunaju je nesrečo v tovarni v japonskem mestu Tokaimura označila s 4. stopnjo, medtem ko je bila nesreča leta 1986 v jedrski centrali v Černobilu v Ukrajini 7. stopnje, tista v ameriškem Three Mile Is-land leta 1979 pa 5. stopnje. ——— STRAN 2 POMEMBNI NOVOSTI V ITALIJANSKI POLITIKI V italijanski notranji politiki zaslužita v zadnjem času pozornost predvsem dva dogodka. Oba neposredno zadevata politične kroge in ljudi, ki so kot voditelji krščanskodemokratske stranke skoraj pol stoletja krojili usodo italijanski državi in njenemu ljudstvu. Kmalu po padcu berlinskega zidu pa je ta stranka naravnost sramotno razpadla in je oblast prevzel nov politični sloj. O pravih vzrokih tolikšnega preobrata seje že veliko pisalo, vendar je marsikaj še vedno ostalo prikrito, zaradi česar zgodbe nikakor še ni konec. Ena najmarkantnejših o-sebnosti krščanskodemo-kratske stranke je gotovo bil Giulio Andreotti, ki je letos dopolnil 80 let in je od leta 1980 dosmrtni senator. Pred kratkim se je pred sodnim zborom v Perugii končala kazenska obravnava, ki se je vlekla tri leta. Andreotti je bil namreč obtožen, daje naročil umor časnikarja Mina Pe-corellija, pri čemer naj bi sodelovalo še pet drugih oseb. Do umora je prišlo leta 1979, časnikar pa naj bi grozil, da bo v svoji reviji objavil dokument, ki naj bi vseboval zelo hude obtožbe na Andreottijev račun. Šlo naj bi nič manj kot za listino, ki jo je baje napisal Aldo Moro, ko je bil u-jetnik rdečih brigad. Sodišče je razsodilo, da obtoženec ni zagrešil kaznivega dejanja, in ga je torej povsem oprostilo. Njegovih dogodivščin pa s tem še nikakor ni konec. Prihodnji mesec se bo namreč v Palermu končala, kot pravijo, kazenska obravnava proti Andreottiju, ki je obtožen, da se je družil in sodeloval z mafijo. Obravnava se vleče že od leta 1955. Kot piše v zadnji številki katoliški tednik Famiglia cristiana (najbolj razširjeno periodično glasilo v Italiji), se že leta vodi proti Andreottiju dvojni kazenski proces: po sredstvih množičnega obveščanja in po javnih lokalih. Govori se predvsem, da se z Andreottijem sodi tudi 40-letni zgodovini italijanske demokra-i cije. Pri tem se gotovo zavestno in namenoma pozablja dvoje: da je kazenska odgovornost vedno osebna, kot jasno določa 27. člen republiške ustave, in da velja na-| čelo domnevne nedolžnosti vse dotlej, dokler sodba ne postane pravnomočna. DL / STRAN 2 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 I Janko Kulmesch I IZID Z DALJNOSEŽNIMI POSLEDICAMI Drago Legiša / intervju FILIBERT BENEDETIČ I Vida Velenčič gTEŽAVNA INDONEZIJSKA POT... Saša Martelanc "IN Ml SEPTEMBER LEGA NA OČI" Majda Artač Sturman SPOMINI NA VINKA BELIČIČA in mi september lega na očfHI (Vinko Beličič, I 9.8.1 913-27.9.1999) Iva Koršič HMELJSKA PRINCESA PRED PREMIERO Peter Szabo NOBELOVEC GUNTER GRASS__________________ Matjaž Rustja KNJIŽNI PRVENEC TOMAŽA PAVŠIČA Jurij Paljk O PAPEŽEVEM OBISKU Danijel Devetak ! PRIJAZNA GOSTILNA V ŠTANDREŽU Mara Petaros I FINANČNI ZAKON ZA LETO 2000 | Harjet Dornik DVIG RIMSKE LADJE JULIA F E LIX CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI 2 U NOVI GLAS / ŠT. 38 1 999 S 1. STRANI POMEMBNI NOVOSTI ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 Znani uvodničar milanskega dnevnika Corriere del-la sera Angelo Panebianco je konec prejšnjega meseca ob Andreottijevi oprostitvi pisal, da imamo dve nasprotujoči si tolmačenji zgodovine italijanske republike. Prvo tolmačenje so zagovarjali predvsem dediči KPI in je znano kot "teorija o dvojni državi". Njeni pristaši trdijo, da je v t.i. prvi republiki demokratično življenje na zunaj sicer potekalo redno in zakonito, za kulisami pa naj bi se sklepali nezakoniti posli, pri čemer se omenjajo pokoli, tajno sporazumevanje z mafijo, korupcija ipd. Vse to je dejansko omogočalo, daje komunistična stranka ostajala daleč stran od oblasti. Ce bi zato Andreotti bil obsojen, bi lahko trdili, da je teorija o dvojni državi veljavna in bi se kot taka lahko razlagala učencem in dijakom po šolah. Drugo tolmačenje zgodovine italijanske republike zagovarjajo zmagovalci hladne S 1. STRANI ČLOVEŠKA ROKA... Župana mest Hirošima in Nagasaki, ki sta ju atomski bombi leta 1945 popolnoma uničili, njene prebivalce pa ubili ali neozdravljivo ranili, sta po nesreči v mestecu To-kaimuri pozvali japonskega ministrskega predsednika Obukija, naj vlada nemudoma spet preuči svoje jedrske programe. Ne smemo pozabiti, da je na Japonskem trenutno 55 jedrskih central. Njena strategija v razvoju jedrske energije v civilne namene pa je edinstvena na svetu. Za ZDA in Francijo je Japonska tretja proizvajalka jedrske energije, svojo proizvodnjo pa še vedno in neprenehoma krepi. Jedrska energija krije 30 odstotkov japonskih energetskih potreb.Tako je lani Japonska proizvedla 45 milijard vatov, medtem ko jih je Kitajska s Tajvanom [ vred le sedem. Zaradi znanih in tragičnih dogodkov ob koncu druge svetovne vojne je Japonska edina država takratne osi (Rim-Berlin-Tokio), ki je doživela atomski letalski napad. Ta je dejansko omogočil takojšen konec vojne, država vzhajajočega sonca pa prav zaradi tega nima in tudi noče imeti atomskega in jedrskega o-rožja. Znano pa je, da je Japonska že zdavnaj virtualna, to je potencialna jedrska velesila, kar pomeni, da bi si to strahotno orožje lahko z največjo lahkoto in v razmeroma kratkem času tudi priskrbela. To je odvisno le od politične volje njenih voditeljev. Nauk, ki izhaja iz te najnovejše hude nezgode, pa je lahko le naslednji: od človeške roke je praviloma odvisno delovanje tudi najbolj natančne in še tako varne maši-nerije. VOLITVE AVSTRIJSKEGA PARLAMENTA IZID Z DALJNOSEŽNIMI POSLEDICAMI vojne in pri tem govorijo o j "teoriji prikrite državljanske vojne". Njeni pristaši poudarjajo, da so bili najhujši in najbolj kočljivi problemi v zgodovini republike posledice dejstva, da se je italijanska demokracija morala soočati z zdaleč najmočnejšo komunistično partijo v vsem zahodnem svetu. Italijanska partija pa je imela odkrite ali prikrite zveze s Sovjetsko zvezo, torej s totalitarno velesilo. Zaradi prisotnosti takšne KPI je bila zamenjava vlade v Italiji dejansko nemogoča, kar pa je državi na daljši rok povzročilo mnogo gorja. Vsaj delno je to bil glavni vzrok, poudarja Panebianco, slabega vladanja in tudi najvidnejša razlika med delovanjem italijanske demokracije in delovanjem ostalih vzhodnih demokracij. Pred dnevi seje v Riminiju končal kongres Italijanske ljudske stranke (PPI). Ta stranka se ima za naslednico KD, čeprav je na zadnjih evrop- skih volitvah zbrala komaj 4,5% glasov. Od leta 1996 sodeluje v sedanji vladni ve-; čini in ima nekatera ključna ministrstva, kot sta npr. notranje ministrstvo in ministrstvo za zdravstvo. Za novega političnega tajnika je bil s i skoraj 70% glasov na kongresu izvoljen 54-letni Pierluigi Castagnetti (na sliki). V politični javnosti ni mnogo znan, čeprav je bil en mandat evropski poslanec. V intervjuju za katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je izšel pred strankinim kongresom, je med drugim takole dejal: "Demokratični katoličani so v krizi v vseh tistih sistemih, v katerih se moraš opredeliti ali za eno ali za drugo stranko. V Italiji so težave večje, ker je krščanska kultura v manjšini in jo je treba pisati na novo in jo utrjevati v svetu, ki se spreminja. Katoličani niso o-premljeni za vladanje sredi bogate družbe. Za nami ni več Cerkve, smo brez kritja in se katoliški svet ne zna več ukvarjati s socialnimi problemi ter ne razume novega sveta komunikacij. Kljub vsemu pa moramo uspeti, saj smo prepričani, da za nami stojijo velika krščanska načela, hkrati se zavedamo, da nismo več večina, a da smo odgovorni za ohranjanje in uveljavljanje velike tradicije". Kongres stranke PPI v Riminiju je bil vsekakor pomemben politični dogodek, ki bo še bolj razgibal že tako pestro italijansko notranje politično življenje. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 048I 533177 FAX 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, p(^ INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU JANKO KULMESCH Nedeljske parlamentarne volitve so bile za povojno Avstrijo oz. drugo avstrijsko republiko zgodovinskega pomena. Gre pa tudi za preživetje deželne Enotne liste, stranke koroških Slovencev Doslej sta si delila oblast v avstrijski državi krščanskode-mokratski in socialdemokratski tabor, od pretekle nedelje dalje pa bodo zastopane v dunajskem državnem zboru tri bolj ali manj enako močne stranke: socialdemokrati (33,4%), Avstrijska ljudska stranka (26,9%) in Haiderjevi svobodnjaki (27,2%). Haider je bil - poleg Zelenih (7,1 %) - tudi veliki zmagovalec volitev; njegova stranka je pridobila 5,2%. In prvič v zgodovini 2. avstrijske republike je postala druga najmočnejša parlamentarna stranka. Vendar to še ni definitivno, ker še niso prešteli glasov z volilnimi kartami. Število volivcev z volilnimi kartami je bilo tokrat izredno veliko (nad 200.000), po dosedanjih izkušnjah pa od njih nadpovprečno veliko voli krščanske demokrate. In ker je razlika med Haiderjevimi svobodnjaki in krščanskodemo-kratsko Avstrijsko ljudsko stranko minimalna, je predsednik Ljudske stranke VVolfgang Schiissel trdno prepričan, da bo ohranil 2. mesto. Ali je bilo niegovo p1 se bo izkazalo najkasneje prihodnji ponedeljek. Ne nazadnje bo definitivni izid volitev vplival tudi na sestavo nove vlade. V preteklih 13 letih je vladala koalicija socialdemokratov in krščanskih demokratov. Predsednik vlade prihaja od leta 1970 naprej iz vrst socialdemokracije. Preteklo nedeljo so bili socialdemokrati pod vodstvom zveznega kanclerja Viktorja Klime največji poraženec. Njegov dosedanji partner Schiissel pa je napovedal, da bo njegova stranka v primeru, da zdrkne na tretje mesto, šla v opozicijo. Tega se spet bojijo socialdemokrati, predvsem tudi zato, ker so se od vsega začetka izrekli proti koaliciji s Haiderjem. Skratka, vse je odprto - od socialdemokratske manjšinske vlade pa do novih volitev. In kako so volili koroški Slovenci? Večina je volila večinske stranke. Mnogo volivcev slovenskih samostojnih list oz. E-notne liste je podprlo tudi Zelene. Enotna lista sama je, kakor že leta 1995, ko je za EL kandidiral Karel Smolle, sklenila partnersko pogodbo z avstrijskimi liberalci. Tokrat je za EL kandidiral globaški podžupan Bernard Sadovnik. Njegovo kandidaturo je podprlo o-koli 2.000 koroških Slovenk in Slovencev. Rezultati za liberalce so bili v dvojezičnih občinah pet- in večkrat višji kakor v avstrijskem povprečju. Kljub temu ni nič pomagalo - liberalci ne bodo več zastopani v novem državnem zboru. Z drugimi besedami: EL je na državni ravni izgubila strateškega partnerja. Kaj pomeni to za njeno prihodnost, je trenutno težko reči. Vsekakor njen položaj ni lahek. Še več: gre za preživetje deželne Enotne liste, predvsem še, če na Koroškem ne bodo uvedli zajamčenega manjšinskega mandata. TEŽAVNA INDONEZIJSKA POT V TRANZICIJO VIDA VALENČIČ Na skrajnem azijskem Vzhodu je politični (in posledično družbeni) kotel izredno vroč. V novembru naj bi se Indonezija odločila, ali bo stopila na novo pot, kar pomeni, da mora uradno priznati izid o neodvisnosti Vzhodnega Timorja. Korak ne vodi le v novo obdobje, pač pa pomeni dejansko revolucionarni prestop v demokracijo. Prostih volitev ni Indonezija imela od daljnega leta 55, v vseh teh desetletjih pa se je država izoblikovala v tvorbo pod popolnim vplivom vojske, ki je sistematično uničevala vsakršni opozicijski klic. Vojska v Indoneziji ni državna, vojska v resnici je država. Njen vpliv je občuten v vseh sferah družbenega in političnega življenja, zaradi česar je razumljivo, da je edini klic svobode moral biti le uporniški. Razmere pa niso nikoli tako jasne: pojavlja se namreč vprašanje, ali vojska ni sama konkretno sprožila (in še sproža) številne etnične in verske izgrede v državi, ki so v državi tako rekoč na dnevnem redu. Le da ji potem samo dogajanje uhaja iz rok in ne more spet vzpostaviti "reda". Generali ne bodo nikoli priznali neodvisnosti bivše portugalske kolonije, zato so si upali kljubovati tudi prisotnosti mednarodnih sil. STRAN 16 POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ČLOVEKOLJUBNA DEJANJA ZA ODPRAVO REVŠČINE SO NUJNA Nedavno tega je ameriški predsednik Bill Clinton napovedal', da so Združene države A-merike pripravljene 36 najrevnejšim državam sveta odpisati ves dolg in na ta način segel še nekoliko dlje od sklepa sedmerice najbolj industrializiranih držav sveta, ki so junija letos predlagale 90-odstotni odpis dolga vsem revnim. Ob teh nadvse razveseljivih napovedih ni mogoče mimo vsaj dveh osnovnih podatkov, ki nazorno slikajo obseg revščine v svetu. Kar 40 milijonov ljudi naj bi letno umrlo zaradi lakote dobesedno ali zaradi njenih posledic. Število se zdi pomota, nemara je kdo v raztresenosti dodal še eno ničlo in še v tem primeru bi imeli opraviti s 4 milijoni. Drugi podatek je dejstvo, da se kar 1,3 milijarde ljudi preživlja z manj kot enim dolarjem na dan, kar človeku tudi vzame sapo. Dejstvo je, da nam v razvitem svetu ni treba skrbeti za hrano, skrbeti zato za druge, po možnosti pomembnejše stvari. Toda kaj storiti ob tisočih in tisočih, ki v območjih revščine umirajo od lakote? Misliti nanje in še naprej kopičiti svoje bogastvo bi bil cinizem, ki ga ne bi mogli sprejeti. Tako se kar sama od sebe ponuja možnost, da se ne ukvarjamo s tistim, česar ne moremo rešiti, zato na oddaljene nesrečneže pač ne mislimo. Stališče te vrste pa ni človeško in nas usmerja le v ukvarjanje z nami samimi in s tistimi našimi problemi, ki so v odnosu na stisko revnih malenkostni in brez zdrave moralne teže. Prava pot se torej zdi druga, da na revne in lačne namreč mislimo in na ta način pomagamo k vzpostavitvi takšnega javnega mnenja, ki se bo še močneje zavzelo za ljudi v stiski. Da bi bila torej naša pomoč zares učinkovita in bi resnično vplivala na zmanjšanje območij bede ter množičnega trpljenja. Jasno je namreč postalo, da dosedanje količine pomoči revščine in lakote v svetu nikoli ne bodo zajezile, kaj šele odpravile. In če smo prej dejali, da je past razvitega sveta v tem, da v prvi vrsti skrbi le za svoje še večje blagostanje, zakaj ne bi storili vsega, da bi priskrbeli hrano vsem tistim, ki je danes še nimajo. Na ta način bi postala naša razvitost in bogastvo smiselna, plodna in prežeta s človečnostjo. Odpis vseh dolgov najrevnejšim državam je zamisel zares vredna človeka v tem novem času, toda pri nas se moramo zavedati, da je zamisel nujno spremeniti v dejanje. In da bi takšna zamisel postala dejanje, je odvisno od vseh nas, od vsakega posameznika v razvitem svetu. Da namreč ta zamisel ne bi na pol poti zastala in vse naše dobre namene nam v škodo postavila na laž, ampak da bi se v mislih na najbolj trpeče dejansko uresničila. AKTUALNO INTERVJU / F I LI B E RT BENEDETIČ KULTURNI DOM V TRSTU PRIPRAVLJEN ZA NOVO GLEDALIŠKO SEZONO DRAGO LEGISA Je prevzem predsedniškega mesta v našem gledališču pomenil zate tudi vrnitev k 'prvi ljubezni", čeprav je prav tako res, da se nisi od nje nikdar bil ločil? Bolj kot za vrnitev gre v mojem primeru za potrditev ene in iste ljubezni, kar sicer nalaga dodatna psihološka bremena pri iskanju najprimernejših rešitev za nemoteno delovanje in nadaljnji razvoj slovenske ustvarjalnosti v okviru javne uprave. Pred sprejetjem te nove odgovornosti sem veliko razmišljal, če sploh kaže, da bi se še kar naprej žrl v vse težjih razmerah družbeno političnega skupnega predstavništva slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Toda na prigovarjanje in soglasen predlog skupščinskega predstavništva Slovenskega stalnega gledališča sem imenovanje sprejel, upoštevajoč tudi dejstvo, da v gledališču vsestransko uspešno deluje imeniten ansambel, pripravljen potrpežljivo prenašati upravne težave gmotne narave, in to ob podpori številne in zveste publike, ki zavzeto spremlja gledališke predstave tudi v takih razmerah, kakršne smo doživljali v pretekli sezoni, ko smo morali nastopati izven matične hiše. Dodatna psihološka bremena izhajajo tedaj iz bojazni, da bi upravni organi ne mogli zagotoviti premostitve sedanjih težav in nuditi vsaj minimalne pogoje za normalno delo in nadaljnji razvoj. Na začetku sem omenil dela v Kulturnem domu. Kako je z njihovim potekom, saj si predstavljam, da je to zate velika skrb in seveda odgovornost. Obnovitvena dela potekajo po programu v skladu z odobrenimi načrti deželne gradbene komisije. V gledališču smo se soočili s številnimi problemi, ki jim ni ne konca ne kraja. Postopki tehnične narave povzročajo stalne težave pri sami izvedbi del, saj je bilo treba izvirne projekte še iz leta 1992 uskladiti s postopnimi izvedbenimi fazami in variantami, odobrenimi s strani Dežele F-Jk. Marca letos smo zaključili prvo fazo del, ki je z vidika varnostnih posegov po novem zakonu zahtevala temeljito obnovo gledaliških električnih napeljav in protipožarnih naprav ter dograditev dohodov in dvigala za handikapirane. V tej fazi so bila med drugim opravljena gradbena dela za obnovo male dvorane in prostora nad barom, kar bomo dokončali v zaključni fazi. V sedanji drugi fazi so dela namenjena v glavnem ureditvi prostorov za publiko (glavna dvorana, foyerji z novo opremo, sanitarije) in obnovi glavnega vhoda. Kljub časovni stiski bodo glavna dela vsekakor opravljena do 29. oktobra, ko bomo s premiero Von Horvatovih Zgodb iz dunajskega gozda otvorili sezono 1999-2000 v Kulturnem domu v Trstu. Nadejamo si, da bomo uspeli v prihodnjem letu speljati tudi zaključno fazo obnovitvenih del in dogradili vsestransko uporabno malo dvora- Kot znano, Kulturni dom v Trstu ni več časa mogel služiti svojemu namenu, ker so bila potrebna nekatera popravila, kar so med drugim zahtevali novi varnostni predpisi. To je seveda hudo motilo redno delovanje predvsem Slovenskega stalenga gledališča, ki je glavni uporabnik Kulturnega doma. V lanski gledališki sezoni so predstave bile po raznih dvoranah tako v mestu kot na podeželju, ansambel pa je kljub težavam opravil načrtovano delo. Da bi kaj več zvedeli o problemih, s katerimi se sooča naše poklicno gledališče, smo zaprosili za pogovor njegovega predsednika dr. Filiberta Benedetiča. Ta je namreč februarja letos prevzel naloge, ki jih je prej dolga leta opravljal dr. Rafko Dolhar. ki je postalo vzor in prvi primervse-j slovenskega političnega pluralizma. Toda če so se stvari lepo razvijale na plemeniti ravni duhovnih vrednot gledališkega izraza, temu niso odgovarjali postopki na politični ravni. Pri drugi mizi so od pomladi leta 1964, se pravi pred otvoritvijo novega doma, pač potekali med vsemi komponentami tržaških Slovencev brezuspešni razgovori v zvezi z lastništvom in upravljanjem Kulturnega doma v Trstu. Ne da bi se spuščal v podroben opis te zgodbe, ki je ostala še do danes nedorečena, bi rad vendarle poudaril, da je največjo škodo zaradi neurejenih razmer in nerazčiščenih odnosov utrpelo naše gledališče z vso slovensko narodnostno skupnostjo vred. Vsa bremena vzdrževanja in upravljanja Kulturnega doma od njegove otvoritve dalje namreč nosi gledališče v okviru svojega zakonitega proračuna za delovanje. Stalne težave in skrbi pri iskanju najnujnejših sredstev, če že ne za normalno delo, vsaj za preživetje ansambla so dejansko monopolizirale vso pozornost tako gledaliških upravljavcev kot družbeno političnih komponent naše narodnostne skupnosti. Vprašanje lastništva in namenskih sredstev za vzdrževanje zgradbe pa je ostalo zmeraj v ozadju brez pravih rešitev. Po 36 letih od otvoritve Doma je že skrajni čas, da to uredimo. Saj konec koncev ne gre le za navadno zgradbo, pač pa za tržaško in vseslovensko kulturno dediščino, mednarodno potrjeno z Londonskim sporazumom. Kako pa je s finančnim stanjem Slovenskega stalnega gledališča? Vem, da si se prav ti v tem pogledu veliko prizadeval za izoblikovanje njegovega pravnega statusa, ko si bil njegov ravnatelj. Finančno stanje bi lahko bilo še kar zadovoljivo, če bi redne javne podpore prihajale pravočasno. Žal se dogaja, da moramo čakati nanje tudi do samega izteka redne sezone, kar ustvarja stalne težave tako pri najemanju nujnih bančnih posojil ob bremenih pasivnih obresti kot pri razpolaganju z likvidnimi sredstvi za izplačevanje osebnih dohodkov in za samo delovanje. V glavnem gre za premostitev prehodnega obdobja od začetka sezone v septembru tja do pomladi, ko je gledališče že postavilo na oder glavnino repertoarnih del. V okviru deželnega zakona 25 z dne 13.9. 1999, izglasovanega v deželnem svetu 29. julija letos, je bila v ta namen vključena posebna postavka v prid SSG za pravočasno najetje bančnega posojila z jamstvom Dežele na račun redne ministrske dotacije no, ki je nujno potrebna ne samo za gledališče, ampak tudi in še zla-i sti za kongresne dejavnosti tržaških Slovencev obenem z ustreznimi napravami za simultano prevajanje. Kdo pravzaprav krije stroške, ki gotovo segajo v stotine in stotine milijonov lir? Stroške krije dežela Furlanija-Ju-lijska krajina v višini do 75% celotnega odobrenega zneska. Preostali znesek je v breme gledališču. Za prvo fazo del je Dežela odobrila celotni strošek 1.173.333.333 lir. Njena podpora je znašala 880.000.000 lir. Preostali znesek sta krila Vladni komisariat in Tržaška gospodarska j zbornica. Za sedanjo drugo fazo del je Dežela odobrila celotni strošek 1.214.200.000 lir. Njena podpora f znaša 840.000.000 lir. Za kritje preostalega zneska je vladni komisar obljubil pomoč, medtem ko je Tržaška gospodarska zbornica le-to odpovedala. Nadejamo si, da nam bo pri tem pomagala republika Slove-| nija. Zaključna faza del pa ostaja še povsem odprta. Predsednik Tržaške pokrajine Codarin se je pri tem zelo zavzel in obljubil pripravljenost nuditi jamstvo in prispevek tržaške pokrajinske uprave za dolgoletno ; posojilo v okviru državnega zakona o javnih športnih in kulturnih objektih. Slovensko stalno gledališče je, če se ne motim, glavni uporabnik, nekakšen najemnik Kulturnega doma, ne pa njegov lasntik. Kako je ■ z vprašanjem lastništva, ki, vsaj kolikor mi je znano, ni bilo nikdar javno popolnoma pojasnjeno. Javnost le to ve, da je po Londonskem sporazumu leta 1954 italijanska država financirala gradnjo Doma, ni pa bilo javno povedano, kdo bo njegov lastnik, ki ga je seveda dolžan tudi upravljati. Bi zdaj o tem kaj več povedal? \ SSG ni samo glavni uporabnik in nekakšen najemnik Kulturnega doma, kakor sicer izpade v splošnem i pogledu, pač pa tudi njegov sestavni del in eden izmed glavnih opornih stebrov celotne zgradbe, po ka-| terem se opredeljuje značaj javnopravno priznane gledališke ustanove in njenega sedeža. Spomnimo se pri tem vseh tistih dolgoletnih ! težkih in izčrpavajočih prizadevanj v boju za publicizacijo našega gledališča od leta 1964, se pravi od ; otvoritve Kulturnega doma dalje. Takrat je namreč prišlo do skupnega nastopanja v samem gledališču, in dotacije vladnega komisariata v skupnem znesku 1.400.000.000 lir za sezono 1999-2000. Upajmo, da bodo birokratske postopke s tem v zvezi kmalu razrešili in nam tako j omogočili premostitev kroničnih i težav in mirnejši začetek delovanja v novi sezoni. Kakšno je sodelovanje v upravnem svetu glede na prisotnost predstavnikov različnih političnih in svetovnonazorskih prepričanj in gledanj? Rad bi pri tem poudaril, da mesto predsednika našega gledališča i (in ostalih članov upravnega sveta) nikakor ne spada med "stolčke" političnih strank, tudi nevokvirplača-; nih delovnih služb. Odgovornost in brezplačno delovanje upravnih or-ganov, v skladu pač z določili statuta in zakona o upravljanju javnih gledališč v Italiji, temelji na osebni \ zavzetosti in prvrženosti vrednotam kulturno umetniške ustvarjalnosti skupne javne koristi. V tem j pogledu, kakor tudi po strokovni plati, je naš upravni svet pravi vzor ; složnega sodelovanja in jamstvo za i uspešno vodenje gledališča. Misliš, daje v svetu zastopana vsa naša manjšina? To se mi zdi važno, če hočemo, da bo ta manjšinska osrednja ustanova res polno zadihala. V zvezi z zastopanostjo najdemo zmeraj koga, ki meni, da ni zastopan in ki nikakor ne priznava dejanskega stanja organiziranosti in kulturnega ustvarjalnega delovanja v okviru slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Že od prvega skromnega priznanja našega gledališča I. 1964 s strani ministrstva smo našli skupne rešitve glede zastopanosti vse manjšine. To smo storili s preoblikovanjem Društva, ki je dotlej vzdrževalo in upravljalo gledališče v okviru same SKGZ. Tedaj so vstopile v Društvo tudi vse ostale glavne družbeno politične komponente in tako omogočile, daje Društvo Slovensko gledališče postalo dejanski izraz vseh Slovencev. Na tej osnovi je prišlo do javnopravnega priznanja ustanove Slovensko stalno gledališče z njeno vključitvijo med najpomembnejše državne gledališke ustanove v Italiji. Društvo je zakoniti lastnik ustanove SSG in je skupaj s tržaško občino, tržaško pokrajino in deželo F-Jk njen ustanovni član. Ustanovni člani tvorijo Skupščino SSG z nalogo, da imenuje upravni svet in predsednika ter ostale upravne organe. Skupščina šteje sedem članov: s po enim članom so v njej zastopane občina Trst, pokrajina Trst in dežela F-Jk; Društvo zastopajo štirje člani. V zastopstvu društva sta oba predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO in predsednika dveh slovenskih najštevilčnejših kulturno prosvetnih organizacij. Kakšne so vsebinske značilnosti letošnjega repertoarja? Že pri sami izbiri del prihaja do izraza želja po ohranjevanju in potrjevanju ustaljenih repertoarnih smernic, izhajajočih iz celovitega prikaza najrazličnejših gledaliških izrazov, od klasičnih dram in komedij do krstnih uprizoritev del novih avtorjev obenem z uprizoritvami za mladino. Posebna skrb je namenjena stiku z vsemi našimi društvi na podeželskih odrih, zlasti v tistih predelih, kjer je slovenska beseda najbolj ogrožena. V tem okviru prihaja tudi do izraza utrjevanje vezi na celotnem območju slovenskega kulturnega prostora, še posebej v matični domovini. Obenem si tudi prizadevamo za vzpostavitev ponovnih stikov z gledališči v bivši Jugoslaviji. Med značilnimi postavkami dolgoletnega načrta je prizadevanje za organizacijo mednarodnega festivala manjšinskih gledališč. Naglo se bižamo tretjemu tisočletju. Bo vaša in naša gledališka hiša ta vsekakor pomembni zgodovinski mejnik posebej zabeležila? Bolj kot s preroškim videnjem novega tisočletja bo gledališče zabeležilo ta mejnik z obračunskimi podobami zgodovinskega spomina ob iztekajočem se stoletju, kar jasno izhaja iz repertoarja 1999-2000. Po slovesu od ravnate-Ijevanja na naši radijski in televizijski postaji si z ustanovo ohranil delovni stik, saj se ukvarjaš z vprašanjem tako imenovane čezmejne televizije. Bi našim bralcem na kratko povedal, kako si zamišljate to pobudo in kdaj naj bi se začela uresničevati? Rad bi pri tem poudaril, da gre za pomembno novost v sodelovanju med vsedržavnimi vodstvi javne družbe RAI-Radiotelevisione Ita-liana in javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija. S podpisom sporazuma 21. maja letos v Trstu je namreč prišlo do bistvenih premikov v odnosih ne samo med ustanovama v samem vrhu, pač pa tudi glede priznanja in vloge deželnega sedeža RAI v Trstu in regionalnega centra RTV v Kopru. STRAN 16 3 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 4 ČETRTEK 3 7. OKTOBRA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO ZVONE STRUBEL) | ^ NAVApNA NEDELJA Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. "Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: »Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!« Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli; eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Služabniki so odšli na pot in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila zgosti." (Matej 22,1-10) ZA BOŽJIM OMIZJEM JE PROSTORA ZA VSAKEGA IZMED NAS! Velika večerja in človek, ki jo prireja, je Bog sam. Mnogo ljudi je povabil. Drugače rečeno, povabilo velja vsakemu človeku, saj je vsak človek kot božji otrok vreden božjega omizja. To intuicijo je imel že prerok Izaija, ki je v svojem preroškem videnju, beremo ga v prvem berilu 28. navadne nedelje, takole opisal Boga kot gostitelja: "Gospod nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, s sočnimi in moz-gatimi jedmi, s prečiščenimi žlahtnimi vini. Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt." (Iz 25, 6-7). Ce si Izaija zamišlja veliko mesijansko slovesnost pri Bogu že na kolektivni ravni, kjer so na gostijo poklicana vsa ljudstva, vsi narodi, ki jih prerok drzno postavlja na raven izvoljenega izraelskega ljudstva, Jezusova prilika o veliki gostiji nagovarja človeka kot posameznika. Vsakdo je poklican k obedu v Božjem kraljestvu. Vsak človek je poklican k udeležbi sreče in veselja pri Bogu. Jezus temu takoj doda še nekaj pomembnega. Človek, ki prireja večerjo, je poslal svoje služabnike povabljenim še enkrat povedat, naj pridejo, ker je večerja že pripravljena. V tem dodatnem vabilu vidimo gospodarjevo skrb, da bi ja vsakdo, ki je bil povabljen, zares prišel; torej novo obvestilo, ki je znamenje gospodarjeve dobrote, odprtosti, gostoljubnosti in naklonjenosti. Vsak človek prejema taka dodatna obvestila, ki so klic k zaupanju in veri v Boga O-četa. Gre za toliko znamenj in dogodkov, ki nas v življenju usmerjajo k Bogu. Na nas je, da jih znamo brati in v njih videti božje sporočilo izredne pozornosti in naklonjenosti. Kljub temu da povabljenih ni bilo, gostija ni propadla. Gospodar ukaže, naj pridejo vsi z mestnih cest in ulic, iz križišč, s poljskih poti in ograd. S tem nenavadnim gostiteljevim vabilom prikaže Jezus podobo Boga Očeta, kakršne v zgodovini človeštva še ni bilo. Za Očetovim omizjem je prostor za vsakega človeka, ki je željan obedovati v nebeškem kraljestvu. Evangelist Luka, socialno usmerjen evangelist, v poročilu o veliki gostiji položi v usta gostitelju besede: "Pojdi brž na mestne ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome." (Lk 14,21-22). Tudi če se kdo skozi življenje prebija "pohabljen", kar lahko pomeni duhovno neurejen, razklan, s šepavimi načeli, bo povabljeni gost nebeške gostije. Tudi tistemu, ki je bil slep za vse božje dobrote, ki jih je Stvarnik natrosil po našem planetu, v celotnem stvarstvu in v življenjih ljudi, ne bodo vrata zaprta. Vsi tisti, ki so kakor hromi obtičali v temnih dolinah človeške eksistence, bodo urno in lahkotno kakor jelen pritekli k mizi Božjega kraljestva. Kako naj bi pri tem odprtem omizju ne bilo prostora tudi za nas? Dovolj je, da si le za trenutek želimo snidenja z Njim. Dovolj bo, da vabila na gostijo ne zavrnemo in se ne zapremo v ošabno držo tistega, ki je zaposlen z delom na njivi ali s svojo kupčijo. Prilika o veliki gostiji nas usmerja v srce Jezusovega e-vangelija, vesele in odrešilne novice, da imamo Očeta, ki je v nebesih in na zemlji, tistega Očeta, ki je večni Gostitelj naših duš in ki nikogar ne izloči iz svojega nebeškega omizja. Kakšna sreča in veselje! SINODA EVROPSKIH ŠKOFOV TRI SVETNICE ZA EVROPO U svoji Cerkvi živeči Kristus je vir upanja za Evropo. To je tema sinode evropskih škofov, ki se je začela v Rimu 1. m se bo končala 23. oktobra. Že na dan odprtja sinode je papež Janez Pavel II. poskrbel za presenečenje. Med sv. mašo je proglasil za sozavet-nice Evrope tri svetnice. To so Edith Stein, Katarina Sienska in Brigida Švedska. Na zasedanju v Rimu je nad 100 škofov iz vse Evrope, med njimi seveda predsedniki vseh evropskih škofovskih konferenc. Papež je imenoval še 23 kardinalov in škofov, 17 izvedencev in 39 avditorjev. Med izvedenci in avditorji je 18 žensk. Prva takšna sinoda je bila leta 1991, ko je Evropa z razpadom komunističnega bloka spet našla svojo enotnost. Slednja pa je zdaj "ogrožena" - beremo v uradnem dokumentu -, ker prevladujeta strah in agresivnost, medtem ko lahko tudi že govorimo o "izgubljenem upanju". Zavetniki Evrope so, kot znano, sv. Benedikt in sveta brata Ciril in Metod. Prvega je za zavetnika Evrope bil proglasil Pavel VI., sedanji papež Janez Pavel II. pa jima je pridružil sveta brata Cirila in Metoda, s čimer je hotel poudariti enotnost vse Evrope, od Atlantika do Urala. "Tem trem odličnim Kristusovim pričevalcem sem hotel pridružiti -je dejal sv. oče med mašo ob odprtju sinode - prav toliko ženskih likov, da bi tako tudi poudaril veliko vlogo, ki sojo imele in jo še imajo ženske v cerkvenem in posvetnem življenju Evrope." Ediht Stein "simbolizira evropske drame v tem stoletju in je dejansko simbol moderne evropske ženske". Bila je Judinja, postala katoličanka in redovnica karmeličanka. U-mrla je v nacističnem koncentracijskem taborišču Au-schvvitzu. Katarina Sienska in Brigita Švedska sta živeli v 14. stoletju. Sveta Katarina je med drugim dosegla, da se je papež vrnil iz izgnanstva v Avignonu v Rim. Sveta Brigida je po moževi smrti postala redovnica, "prepotovala Evropo od Severa do Juga in se brez prestanka zavzemala za edinost kristjanov". Umrla je v Rimu. Njen lik pomeni povezavo med skandinavskim, zdaj protestantskim svetom in sredozemsko, katoliško Evropo. IN MEMORIAM SILVO ŠULIGOJ V STOLNICI SV. JUSTA V TRSTU SLOVESNA POSVETITEV DVEH DIAKONOV "Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel." S temi besedami iz evangelija sv. Marka je tržaški skof msgr. Lvgeii Kuvigi luiii v 3. oktobra, posvetil dva mlada diakona, Alexa Co-gliatija in Valeria Muschija (na sliki). Oba sta sicer Tržačana italijanskega rodu, vendar že nekaj let pomagata in sodelujeta v župnijski skupnosti na Kolonkovcu ter sta se kar mimogrede vključila tudi v slovensko stvarnost našega okolja. Diakon Valerio Muschio že kar lepo obvlada slovenski jezik in sodeluje pri slovenskem bogoslužju, poleg tega pa je svoje znanje slovenščine še utrdil v letošnjem poletju, ko je po škofovem naročilu preživel nekaj časa KONGRES FISC V MONZI V dneh od 7. do 9. t.m. bo v Monzi v Lombardiji vsedržavno zborovanje Zveze italijanskih katoliških tednikov (FISC). Tema zasedanja bo Krajevni časopisi in Evropa dežel, problem, ki je gotovo zelo aktualen in odmeven. - Več o tem v prihodnji številki. v Rodiku in tam sodeloval pri župnijskem delu. Zato smo se tega slovesnega verskega trenutka udeležili tudi slovenski verniki s Tržaškega pa tudi iz Rodika, ki smo se s svojo prisotnostjo, z branjem berila v slovenščini in s slovesnim petjem želeli zahvaliti Bogu za dar dveh božjih poslancev, z željo da bosta še v prihodnosti sejala božjo besedo tudi med slovenskimi verniki. Celotni obred posvetitve in sveto mašo, ki jo je vodil tržaški škof ob somaševanju številnih duhovnikov, sta obogatila še italijanski zbor in pa združeni zborZCPZ, ki je pod vodstvom Edija Raceta in ob spremljavi Iztoka Cergola sodeloval pri petju nekaterih mašnih delov in obrednih pesmi ter s slovesno Marija skoz' življenje zaželel posvečenima diakonoma obilo božjega blagoslova pri širjenju Kristusove besede. MC V četrtek, 30. septembra, je na Tržaškem boleče odjeknila vest, da je umrl g. Silvo Šuligoj. Pokojnik se je rodil 30. julija 1929 v Ročinju, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1960 v Macerati. V Trst je prišel leta 19t>4, Kjer je najprej služboval pri sv. Alojziju, nato pa je od leta 1968 do 1977 skrbel kot kaplan za slovenske vernike v župniji sv. Jakoba. Nekaj let je bil tudi v Zavljah; gotovo pa bo ostal v spominu kot skrben in vsestransko dejaven dušni pastir, čigar ime je povezano zlasti z razgibanim verskim in kulturnim življenjem v tistih letih pri Sv. Jakobu. Leta 1970 je bil namreč med ustanovitelji Šentjakobskega kulturnega društva, katerega predsednik je bil do leta 1983. Poučeval je tudi verouk na raznih slovenskih in italijanskih šolah (brez uspeha se je trudil, da bi v Žavljah odprli slovenski vrtec). Med drugim je bil pobudnik za ustanovitev Društva staršev na slovenski osnovni šoli pri Sv. Jakobu, ki je bila tudi po njegovi zaslugi poimenovana po Josipu Ribičiču. Objavil je tudi več priložnostnih člankov o verskem in narodnostnem življenju tržaških Slovencev. Že leta 1977 pa se je moral zaradi bolezni odpovedati skrbi za svoje vernike. Odtlej je občasno pomagal sobratom. Globoko in izpovedno molitev, ki jo objavljamo pokojniku v spomin, je g. Silvo Šuligoj prebral v slovenskem jeziku na slovesnosti v tržaški Rižarni v noči od 23. na 24. april leta 1977. OČE NAŠ, ki si v nebesih, / ki si na zemlji, / ki si povsod, / ki si v tem svetem kraju trpljenja in mučeništva. / Tukaj smo se zbrali mi vsi / v duhu ponižnosti in hvaležnosti / do mož in žena, ki so tukaj trpeli / in umirali zato, da bi mi živeli. / DA) NAM vsakdanji kruh, ki naj prihaja / iz socialne pra- vičnosti, /za katero so tukaj naši bratje hirali. / DAJ NAM vsakdanji kruh svobode, /za katero so se tukaj naši bratje žrtvovali. / DAJ NAM vsakdanji kruh duhovnih vrednot, /za katere so tukai naši bratie trpeli. / DA/ NAM vsakdanji kruh moralnih dobrin, / v katere so v tem brezupnem kraju naši bratje verovali. / DAJ NAM vsakdanji kruh človečnosti, /ki so jo naši bratje tukaj v nečloveških razmerah izpričali. / DAJ NAM vsakdanji kruh bratstva, / katero so tukaj naši bratje različnih jezikov in veroizpovedi doživljali. / DAJ NAM vsakdanji kruh ljubezni, / ko pa so v tem kraju hudobnosti in zlobnosti, /zverinstva in zločinstva /naše matere in naši očetje, / naši sinovi in naše hčere, / naši bratje in naše sestre / iz ljubezni do nas umirali in umrli. / DAJ NAM vsakdanji kruh hvaležnosti, / ko pa so tukaj naši bratje živeli v sužnosti, / da mi danes živimo v svobodi. / OČE NAŠ, odpusti nam naše dolge, / pa tudi vi bratje mučeniški, / odpustite nam našo nezavednost, /našo bezbrižnost, /našo plitvo in standardno vsakdanjost. / OČE NAŠ, tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom / in smo zbrani tukaj, ko nam še srce krvavi, toda / v duhu krščanskega odpuščanja. / OČE NAŠ, ne vpelji nas v skušnjavo, da bi oskrunili / ideale in cilje, za katere so naši bratje tukaj umrli. / OČE NAŠ, reši nas hudega, / reši nas sovraštva, ki je zmožno vsega zla. / OČE NAŠ, / po tvoji očetovski dobroti, /po zaslugah tukaj umrlih mučenikov, /po našem srčnem prizadevanju / daj, da človeštvo krene odločno po poti/vere, upanja in ljubezni, / po poti resnice, pravice in miru. / Mučenikom tega s krvjo posvečenega svetišča pa podeli, da, / kakor so bili v trpljenju in smrti Kristusu podobni, / tako naj mu bodo tudi v slavi in vstajenju. / AMEN. ZALOŽBA OGNJIŠČE / KNJIŽNA NOVOST NA SLOVENSKEM TRGU KRATKO SVETO PISMO S SLIKAMI Leta 1968 je izšla prva izdaja bogato barvno ilustriranega Kratkega svetega pisma s slikami, mladini in otrokom namenjeno prijetno besedilo stare in nove zaveze. Bil je to prevod iz angleške zelo uspešne izdaje, ki je izšla v mnogih prevodih in je ponekod še sedaj na knjižnem trgu, npr. v Franciji. Slovensko izdajo je v sporazumu z Nadškofijskim ordinariatom v Ljubljani izdal Duhovni stol (nadškofija) v Zagrebu. Knjiga seje hitro priljubila in imenovali so jo kar "rdeče Sveto pismo11, ker je bilo vezano v rdečo imitacijo usnja. Po nekaj izdajah je Nadškofijski ordinariat ponudil izdajanje te knjige Ognjišču, ki je imelo že svojo prodajno mrežo, župnijske urade, ker se kaj takega tedaj ni smelo prodajati v knjigarnah. Ognjišče je v svoje programe, zlasti po letu 1980, uvrstilo veliko za mladino prirejenih besedil Svetega pisma z barvnimi ilustracijami: na primer Sveto pismo in njegova zgodovina v 10 knjigah, Evangelij v slikah, Zgodbe svetega pisma za najmlajše, Sveto pismo za otroke v treh knjigah, Moja božična skrinjica, Zgodba o Jezusu, zlasti pa Zgodbe svetega pisma, ki je podobna prireditev svetopisemskega besedila in ki je razdeljena v poglavja za vsak dan v letu, z mnogo bolj umetniškimi ilustracijami, vendar take priljubljenosti ni doživela nobena ■ izdaja kot kratko Sveto pismo. Prav s to so hoteli nadome-. stiti "rdeče Sveto pismo", ven-i dar so se stalno ponavljale želje po tej priljubljeni izdaji. Tako so pri Ognjišču ponovno izdali "rdeče Sveto pismo", ki je do sedaj izšlo v 132.500 izvodih. Na novo izdajo so morali ' čakati tudi zato, ker so po o-samosvojitvi morali dobiti avtorske pravice za Slovenijo, izdelati nove filme; to izdajo so tiskali pri Mladinski knjigi. Ker je to knjiga za mlade in jo župniki priporočajo staršem zlasti kot darilo za prvo obhajilo ali birmo, so vedno skušali dati ceno, ki je primerna tudi za revnejše družine, I da bi njihovi otroci ne bili prikrajšani za doživetje gledanja in branja tako bogate knjige, ki ima 520 strani in stane danes 3.900 tolarjev. Po umetniški plati ta knjiga res ni kaj posebnega, s svojimi živimi barvami in realisti-j čnimi prizori pa vzbuja otrokovo domišljijo in mu približa vsebino Svetega pisma kot najbolj brane knjige vseh ča-sov in tako spodbuja k branju in ljubezni do knjige na sploh. Na nedavni uradni predstavitvi delaje ljubljanski nad- škof Franc Rode povedal tudi to: "Leto po tem, ko smo se Slovenci s Standardnim prevodom Svetega pisma ter nadvse uspelim simpozijem o interpretaciji Svetega pisma povzpeli v sam vrh svetovne biblicistike, je pred nami ponatis ene najbolj razširjenih izdaj Knjige knjig, ki so se kadarkoli pojavile med Slovenci. Kratko sveto pismo s slikami, ki je v slovenskem prevodu prvič izšlo leta 1968, je do danes doseglo že skorajda neverjetno naklado - nad 130 tisoč izvodov. Dobra sprejetost Kratkega svetega pisma s slikami med bralci kaže, kako močan vpliv je imelo Sveto pismo na kulturno in duhovno oblikovanje slovenskega človeka. (...) Sveto pismo je v značaj in navade slovenskega človeka zarisalo neizbrisno sled. Ko ga je iz dneva v dan in od praznika do praznika jemal v roke ter iz njega črpal navdihe za svoje življenje, je s tem hkrati vpijal tudi vrednote in vedenjske vzorce, ki jih ta Knjiga knjig postavlja za vzor. Bi brez tega prišlo do pregovorne slovenske pridnosti in poštenosti? Prva izdaja knjige Kratko sveto pismo s slikami je bila leta 1968 edina izdaja Svetega pisma, namenjena otrokom. V krščanstvu nenaklonjenih časih je ta "rdeča knjiga" premno- gim katehetom, staršem in predvsem dedkom in babi-! cam pomagala veroučence, otroke in vnuke uvajati v svet Svetega pisma in s tem v svet I evropske kulture, ki jo je pre-; prosto nemogoče razumeti, ne da bi poznali svetopisemskega sporočila. Predvsem pa so jim s po-i močjo preprostih podob in i zgodb predajali odrešenjsko sporočilo Jezusa Kristusa in bogastvo Božje besede. Mno-j gi otroci so se ravno prek te | knjige prvič srečali z Jezusovim evangelijem, ki jim je v poznejših letih postal temelj-! no življenjsko vodilo. (...) Ko ! se danes veselimo nove izda-i je knjige Kratko sveto pismo s slikami, nam v srcih vstaja želja, naj bo ta lepa in privlačna knjiga tudi v prihodnje svetla luč v življenju naše mladine. (...) Pri založbi Ognjišče je v 1 teh letih izšla cela vrsta zelo ; kvalitetnih knjig, med katerimi so mnoge dosegle zavidljive naklade. Tudi to kaže na globoko zakoreninjenost kr-■ ščanstva in njegove verske tradicije med Slovenci, j Založbi Ognjišče želim ob njenem jubileju še dolgo in rodovitno pot, vsem bralcem pa, ki bodo segali po knjigah te založbe, veliko zanimivega in poučnega branja ter obilo Božjega blagoslova." V KULTURNEM DOMU V NOVI GORICI USPEL SIMPOZIJ O SLOMŠKU NA MIRENSKEM GRADU DOBRO OBISKANA KVATRNICA V Novi Gorici je pred kratkim potekal dvodnevni simpozij o prvem slovenskem blaženem, škofu Antonu Martinu Slomšku. Organizator, t.j. občinski odbor Slovenskih krščanskih demokratov Nova Gorica, je izbral pravi trenutek, in sicer teden po beatifikaciji. Prireditev seje pričela v četrtek, 23. septembra, v mali dvorani Kulturnega doma v Novi Gorici. Začetek je bil nekoliko bolj svečan, saj je uvodoma zapel dve skladbi na Slomškovo besedilo moški pevski zbor Provox iz Nove Gorice, ki ga vodi Ivan Mi-gnozzi. Prisotne je nato pozdravil predsednik novogoriškega občinskega odbora SKD Matjaž Kulot, sicer svetnik v novogoriškem občinskem svetu. Sledilo je prvo predavanje, ki ga je podal vicepostulator v Slomškovem procesu beatifikacije, profesor na mariborskem oddelku ljubljanske Teološke fakultete dr. Marijan Turnšek (na sliki). Govoril je o temi Slomšek in politika, kar se zdi morda nekoliko nenavadno, a je dokazal, kako je svetniški škof poleg pastoralnega poslanstva s svojim vplivom vidno posegel tudi v slovensko narodno življenje. Preglednemu predavanju je sledila daljša diskusija. Simpozij seje nadaljeval v petek, 24. septembra, tudi tega dne ob dobri udeležbi, saj je obakrat prišlo nad 100 ljudi. Govorila sta univerzitetni profesor dr. Janko Čar o temi Slomšek in šolstvo in pisatelj Zorko Simčič na temo Slomšek - učenik za vse čase. Obe predavanji, prav tako diskusija, sta pokazali, daje marsikakšna Slomškova misel in modrost aktualna tudi danes, saj je prvi slovenski blaženi zagovarjal koncepcijo zdravega, realistično pojmovanega krščanstva. ------------MV Tradicionalna kvatrnica na Mirenskem Gradu je letos potekala teden dni kasneje kot običajno, in to zaradi papeževega obiska in Slomškove beatifikacije v Mariboru. Kot je v navadi, se je praznovanje pričelo že na predvečer, t.j. v soboto, 25. septembra. Mašno slavje so letos oblikovali verniki z Vogrskega, kjer deluje kot župnik misijonar Rudi Stavar, sicer predstojnik misijonske hiše na Gradu. Ta večer je maševal g. Štavar, ob njem je bil lazarist Lojze Grilj, ki deluje na Sardiniji, pel pa je cerkveni pevski zbor z Vogrskega. Maši je sledila procesija z lučkami po graden-skem griču, med katero so prisotni peli lavretanske litanije Matere Božje. Naslednjega dne, v nedeljo, so na Gradu bile tri svete maše: ob sedmih zjutraj s petjem, ob desetih župnijska mirenska (somaševanje je vodil mirenski župnik Ciril Cej, na koru pa so peli mirenski pevci), ob štirih popoldne slovesna sklepna maša. Pol ure prej je bil blagoslov s petimi litanijami Matere Božje z odpevi, slovesno somaševanje pa je vodil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. V svoji pridigi po evangeliju seje osredotočil na lik Marije. Najprej je podal kratek prerez Marijinega če-ščenja v Cerkvi in na Slovenskem skozi stoletja, nato pa je poudaril naslednje Marijine vrline: njeno čistost ter predanost božji volji, saj seje zavedala vloge, ki jo je imela v odrešenjski zgodovini. Tudi i pri popoldanski slovesnosti je : pel cerkveni pevski zbor iz Mirna, ki je za to priložnost naštudiral zahtevno latinsko mašo Franza Schuberta v G-duru. Domači moški pevski zbor pa je pred začetkom maše dr. Rodetu v pozdrav zapel priložnostno pesem, ki jo je uglasbil domači organist Anton (Antek) Klančič, i Na koncu je sledil še ofer, pri katerem so prisotni verniki j imeli možnost, da se pozdravijo z nadškofom Rodetom; na vse prisotne je ta slovesnost naredila močan vtis. ------------MV SVETNIK TEDNA 6. OKTOBER SILVESTER CUK B B R U NO, U STA NO VI TE LJ KARTUZIJANOV V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. "Kartuzijam molijo, ker ljubijo bližnjega. To je njihov poklic, njihova dolžnost, za katero so se prostovoljno zavezali. Težnja vsakega kartuzijam je, da dela za rešitev duš, da je apostol, da razsvetljuje in rešuje svet z močjo molitve in žrtve. V tej zavesti kartuzijan moli za svoje bližnje, za svoj narod, za vse človeštvo. "Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kolnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslo-vne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj se vrne Bruno v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole. Pod njegovim vodstvom je reimska šola tako zaslovela, da so vanjo prihajali študenti tudi od daleč. Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Mana-seja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokomosti. Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih Alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij. Torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijanski. V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban II. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo. Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mimo izdihnil svojo dušo. Ime Bruno (pomeni "rjav" ali "oklep") je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na "poslovenjeno" obliko Brunoslav (od tod Slavko). KRATKE TEDEN ZA ŽIVLJENJE V dneh od 3. do 10. oktobra poteka v Sloveniji teden za življenje pod naslovom Da se naše veselje dopolni. V tem tednu bo več prireditev, katerih namen je vzbuditi spoštovanje človeškega življenja od začetka do naravne smrti ter med ljudmi spodbuditi veselje do življenja. KATEHUMENAT Jeseni začenja v raznih krajih koprske škofije svoje delo katehumenat. Name- njen je odraslim, ki bi radi prejeli zakramente (krst ali birmo) in spoznali krščanstvo. ZAMBIJSKA SKUPINA V NAŠIH KRAJIH Zambijski otroci in mladostniki skupine Ba Cenge- lo, ki jih vodi misijonar p. Miha Drevenšek, pojejo po- leg tradicionalnih zambijskih pesmi tudi po slovensko. V koprski škofiji bodo nastopili na več koncertih-srečanjih: v četrtek, 14. t.m., ob 19. uri v koprski stolnici; v petek, 15. t.m., ob 19. uri v cerkvi v Sežani in ob 20. uri v Kulturnem domu; v soboto, 16. t.m., ob 17. uri v Drežnici in v nedeljo, 17. t.m., v Novi Gorici, kjer bodo sodelovali pri maši v župniji Kristusa Odrešenika ob 11. uri. SREČANJE NA MIRENSKEM GRADU V nedeljo, 24. t.m., bo srečanje skupin Živega rožnega venca in drugih molitvenih skupin, ki molijo za duhovne poklice na Mirenskem Gradu. Srečanje se bo začelo ob 15.30, maša pa bo ob 16. uri. ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 6 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 POKLON PESNIKU VINKU BELIČIČU / GOVOR NA ŽALNI SEJI "IN MI SEPTEMBER LEGA NA OČI" "POKONČNO JE KLJUBOVAL PREIZKUŠNJAM..." SPOMINI NA VINKA BELIČIČA SASA MARTELANC V ponedeljek, 4. oktobra, so na Opčinah položili k zadnjemu počitku pesnika in šolnika prof. Vinka Beličiča. Kroniko o tem dogodku si lahko preberete na drugem mestu, tu pa objavljamo govor, ki ga je na žalni seji za pokojnim profesorjem Vinkom Beličičem v četrtek, 30. septembra, imel kolega Saša Martelanc, kateremu st? iskreno zahvaljujemo, da nam ga je odstopil. Spoštovani in dragi gostje in prijatelji! Rad bi spregovoril nekaj občutenih besed, ampak slutim, da se mi bo zatikalo. Zakaj - kot pravi slovenska ljudska pesem - "srce je žalostno", to razpoloženje pa sega tudi v misel. V tem trenutku nas v tej dvorani povezujeta eno ime in ena misel. Ime je VINKO BELI ČIČ, misel pa je SPOŠTOVANJE. Gotovo je misli še več: hvaležnost, prijateljstvo, dragi spomini. Vsak ve to zase. Ampak ključna beseda je SPOŠTOVANJE. Te plemenite oznake je bil vseskozi deležen Vinko Beličič, ki se mu je bilo na dolgo življenjsko pot nasulo veliko bridkosti vseh vrst. Pomagal mu jih je prenašati in premagovati Bog, v katerega je globoko zaupal; pomagal mu je njegov značaj, ki ni bil samo pesniško zasanjan, ampak tudi možato klen in pogumen. Mislim in upam, da se je na svoji za vsako ceno ravni poti nemalokrat hvaležno nasmehnil, ko je zaznal ali v svoji skromnosti vsaj zaslutil, da je njegova pot spoštovana. Vinko Beličič je bil med nami dobrega pol stoletja, večino svojega življenja. Govoril in pisal je natanko to, kar je čutil; živel je po veri, v iskanju resnice in pravice. Mogoče je vse to še najbolj zgoščeno v neki sijajni besedi, ki jo tu in tam zasledimo v njegovem umetniškem opusu, v besedi, ki je vsaj sam nisem doslej zasledil še nikjer drugje. Ta beseda je BLIŠČOBA. V njej čutim veliko sanj, veliko umirjenosti in veliko srčne moči. Je pa tudi sinonim za lepoto, urejenost in zaupanje, za te velike spremljevalke Beličiča umetnika, človeka in prijatelja. Vinko Beličič je bil po poklicu in poslanstvu predvsem šolnik, in o tem boste slišali kaj več iz bolj pristojnih ust. Cele rodove povojnih slovenskih dijakov pa ni učil le materinščine, ni jim samo kazal pot v lepoto naše besedne umetnosti. Kdor je le hotel in malo pozorneje prisluhnil, je lahko od njega slišal veliko neobveznih ali celo zamolčevanih resnic. Kdor je še tanjše prisluhnil, je razumel, da ima ljubezen veliko dimenzij, in ena od teh je vedno bila tudi ljubezen do domovine, do korenin, do skrivnostnih začetkov bivanja. In do svobode. Ime Vinka Beličiča bo seveda naj-trajneje zapisano v zlati knjigi slovenskega leposlovja. Dvajset in več njegovih knjig, drobnih za oko, a tako nabitih z izbranimi mislimi in čustvi, v skrbnem, ljubeče negovanem jeziku, brez odvečnih besed, z vidno željo po pretehtanem, prečiščenem in odbranem - teh dvajset in več knjig je in bo njegov "monumen-tum aere perennius". Skoraj vse so se rodile tu pri nas, v "drugi domovini", kot je Vinko imenoval ta naj-zahodnejši del našega skupnega bivanja, kamor ga je privedla usoda po dramatičnem izidu druge svetovne vojne na Slovenskem. 4 FOTO KROMA Leta 1943 je izšla v samozaložbi povest Molitev na gori in naslednjega leta pesniška zbirka Češminovgrm. Leta 1952 je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla zbirka črtic Kačurjev rod. Leta 1954 je pri založbi Tabor izšla pesniška zbirka Pot iz doline, pri isti založbi leta 1957 še zbirka črtic Dokler je dan. Decembra 1961 je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu izšla zbirka črtic Sova pesem. Leto kasneje je prof. Vinko Beličič nostrificiral ljubljansko diplomo na Katoliški univerzi v Milanu z disertacijo o Antonu Medvedu. Pri Mladiki v Trstu je leta 1967 izšla zbirka njegovih pesmi Gmajna, leta 1971 v Gorici pri GMD pa zbirka črtic Med mejniki; pri Mladiki je leta 1973 izšla antologija lirike Bližine in daljave in istega leta tudi prevod Manzonijevih Svetih himen. Leta 1975 je pri založbi Tabor izšla medvojna povest Nekje je luč. Leta 1980 so pri GMD izšli njegovi dnevniški zapisi Prelistavanje poldavni-ne. Leto kasneje je izšla pri Celovški Mohorjevi povest Lelo borove grizn-ce. Ob njegovi sedemdestletnici, leta 1983, je Mladika izdala pogovore Marija Maverja s pisateljem pod naslovom Vinka Beličiča pogled nazaj. Leta 1985 je pri Celovški Mohorjevi družbi izšla povest Človek na pragur, leta 1987 v Trstu pa brošura Cerkničan treh domovin o kulturniku in pisatelju Mirku Javorniku. Pri založbi Tabor je leta 1988 izšla zbirka pesmi z naslovom Pesem je spomin, leta 1991 pa pri ZTT Izbrane pesmi. Leta 1992 je GMD izdala njegovo avtobiografsko povest Leto odmrznitve. Leta 1993 je pri založbi Mladika izšla miniaturna izdaja Beliči-čevih pesmi Bližine in daljave, leta 1997 pri Mohorjevi družbi v Celju pa zbirka kratke proze Na vetrovni postojanki. Njegove pesmi in črtice so nam na široko odprle vrata v srce človeka, ki je šel skozi slovenski dvajseti vek preko vseh postaj zunanjih viharjev in notranjih stisk, po postajah revščine, zanosnih sanj, prezgodnjih in premladih pogrebov, po postajah begunstva, domotožja in tudi kritičnega spraševanja o vsem prestanem. Iz vsega njegovega pisanja sije zvestoba do spoznanih in sprejetih vrednot, zvestoba do živih in mrtvih prijateljev, velika ljubezen do vsega, kar se mu je videlo lepo in vredno: od divje potonike do ptic na Krasu, od dragocenosti prijateljstva do smeha iz čistega srca, od pisem dragim ljudem po vseh celinah do radodarne navezanosti na Slovensko kulturno akcijo v Argentini. Njegovo občutljivo srce je brnelo na vse strani, doživelo je komaj še upano srečo svobodne Slovenije, doživelo je vrnitev v vse življenje sanjano Belo krajino, ki ga je sprejela s cvetjem in slavjem in celo častnim meščanstvom rodnega Črnomlja. Toda kaj smo slišali včeraj, ko je Radio Trst A oddajal njegov zadnji intervju, posnet le nekaj ur pred tisto usodno slabostjo na openskem tramvaju na poti domov? Povedal nam je, da je po vseh poteh svojega domovinskega hrepenenja nazadnje spoznal, da je njegov pravi dom tukaj, pri nas, in da so tukaj njegove korenine bivanja. Mi vsi smo to že davno slutili. Saj kako naj bi si razlagali tiste njegove prelepe pesniške hvalnice Krasu in vsem oblikam njegovega življenja? Ganjeni smo, da nam je to slutnjo potrdil tako svečano, tik pred smrtjo. Ko sem ga zvečer po tisti usodni slabosti obiskal v bolnišnici, sva se mirno in veliko pogovarjala, tudi nasmeh je imel na obrazu. Pa me je proti koncu mimogrede vprašal: ali poznaš mojo pesem SEPTEMBER? Nisem se je mogel spomniti, pa tudi sam je ni znal na pamet; le nekaj odlomkov je nakazal. Ko sem se kasneje vrnil domov, je bila moja prva pot do knjižne omare. Vzel sem v roke njegovo antologijo PESEM JE SPOMIN in na strani 208 prebral tole: Umreti, ko so drevesa umita in zemlja napojena, ko oblaki oddahnjeni modrijo daljne griče, ko vrabci srečni v lužah se škrope, ko je divjad od žeje potešena, ko gmajna vedra gleda si v obličje, ko v grozdje sok najslajši gre. Umreti, ko ni več muk, in svet sproščen drhti in mi september lega na oči. Ob zadnjem verzu se me je dotaknila slutnja tistega, čemur v človeški govorici pravimo slovo. To slovo je zdaj tukaj, ampak jaz bi rekel, da je že za nami. Za vse, ki smo Vinka Beličiča spoštovali in imeli radi, se je namreč že začel čas hvaležnega spomina, ki bo živel z nami do konca. Ta spomin bo poln BLIŠČOBE. MAJDA ARTAČ STURMAN Na pred kratkim preminulega profesorja in besednega ustvarjalca Vinka Beličiča me vežejo predvsem o-troški in mladostni spomini, k njegovemu ustvarjanju, posebno poeziji, pa so me privedla zrela leta, ko sem vzela v roke njegove pesniške zbirke {Pot iz doline, Gmajna, Bližine in daljave idr.). Rojenice so mi dosodile kot ožji življenjski prostor Opčine, kjer sem odraščala kot otrok, si ustvarila družino in kjer še živim. To vas sem v otroštvu doživljala kot prijetno zatočišče, prostor otroških iger in kot kulturno razgibano središče, kjer so si postavili svoj dom in se ukoreninili mnogi slovenski izobraženci, kulturni delavci, pesniki in pisatelji, ki so vidno pripomogli k obnavljanju povojnega slovenskega šolstva in kulturnega življenja na Tržaškem. Spominjam se jih kot dobrih znancev in družinskih prijateljev, njihovih otrok, sinov in hčera, pa kot prijateljev in družabnikov otroških iger in skupnih izletov ali sprehodov. Skupaj smo peš hodili na Repentabor in po poti, zlasti zvečer v temi, prepevali lepe slovenske pesmi. Družili smo se na praznovanjih rojstnih dnevov, v kavarni po maši in še marsikje. Toda bilo je pred mnogimi leti, da se zdi daleč kot v pravljicah. Vinko Beličič je bil naš družinski prijatelj, kasneje pa moj višješolski profesor na klasičnem liceju "France Prešeren" v Trstu. V duhu ga vidim, KaKO je zravnano stai za Katedrom in v nelahkih letih dijaških protestov konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let razlagal slovensko literaturo. Iz svojih skript nam je nazorno predstavljal slovenske ustvarjalce, ki jih je sam osebno poznal kot profesorje, sošolce ali prijatelje. Tako so se pred nami oblikovale podobe Preglja, Voduška, Balantiča in drugih, ki smo jih najprej spoznavali preko življenjskih podatkov in značajskih potez, saj jih je profesor znal predstaviti plastično in živo. Pokončno je kljuboval težavam in preizkušnjam tistih časov in je preživel na višji šoli - kot suplent, brez državljanskih pravic in staleža, v nenehni bojazni, da bo ob zaposlitev - dvaintrideset let. Ko je leta 1977 zapuščal poklic, smo v šolo že vstopali kot profesorji njegovi učenci, ki si gotovo lahko štejemo v čast, da smo ga imeli za profesorja, čeprav tedaj nismo znali še dojeti njegove pesniške ustvarjalnosti. Na enem šolskih izletov, na katere nas je spremljal profesor Beličič, je nastala tudi njegova pesem Verze-gnis. Spomnim se, da smo se dijaki, neobčutljivi za naravne lepote jezera Verzegnis in gorskih vrhov, raje posvetili poslušanju glasbenih hitov iz juke-boxa v vaškem baru. Naš profesor pa se je umaknil, zrl v daljavo in razmišljal... nismo ga razumeli. Zatopil se je v svoj svet, bil je sam s seboj in domislil besede, ki sem jih prebrala kasneje: Biti na zasneženem vrhu, onkraj golih, še zasneženih gozdov, gledati na vse strani in misliti na davnino, ko april prebuja dolino s cvetjem češenj in z zelenino objezerskih vrb! Biti na tisti blesteči planjavi, dočakati sonce popoldneva, ko oživijo ptice v dolini in se mladi rod raztaplja v muziki - in starega sladko bole spomini... Življenje, čutim te v močnih dlaneh - življenje - vedno ki sneg odganja v višine... Odžene ga, oddahne se, mine - in že je spet bel tisti vrh. Beličičevi poeziji sem se približala kasneje. Ko je leta 1991, v letu odmrznitve, kot ga imenuje sam pisatelj, pri ZTT izšla antologija Izbrane pesmi, ki jo je Beličič imel že za nekako duhovno oporoko, sem v njej odkrila ne-slutene razsežnosti pesnikovega izraznega daru. Prepričana sem, da bo Beličičevemu pesniškemu opusu prej ali slej pripadlo zasluženo mesto v razvoju slovenske lirike 20. stoletja. ZBORI IN SAMOSPEVI STANETA MALICA Zveza cerkvenih pevskih zborov je izdala zbirko zborovskih skladb in samospevov tržaškega slovenskega skladatelja Staneta Maliča, čigar 15-letnica smrti se obhaja prav letos. Zbirka, ki ji je naslov Zbori in samospevi, vsebuje 20 umetnih posvetnih skladb: osem skladb za mešane zbore, pet skladb za moške zbore, tri skladbe za mladinske zbore in štiri samospeve. Predsednik ZCPZ - ki je v preteklosti izdala že več zbirk Maličevih skladb, dr. Zorko Harej v spremni besedi med drugim piše, da si je Malič ustvaril prožen glasbeni jezik, ki je lahko izrazil velike teme človeških u-sod, kakor tudi nežna čustva. Prav v tem, piše Harej, je Maličeva izrazna moč. V svojem zapisu pa dirigent Franc Pohajač podaja osebne spomine na Staneta Maliča, ki ga opisuje kot nevsiljivega umetnika po srcu in duši, ki je bil blizu zlasti mladim. Zbirko Zbori in samospevi Staneta Maliča je uredil Zorko Harej, noto-grafiral Janko Harej, opremil Edi Žerjal, tiskala pa tiskarna Grafica Gori-ziana iz Gorice. Publikacija je izšla s prispevkom ministrstva za kulturo republike Slovenije. PODALJŠAN "NATEČAJ REBULA" ZA MLADE Kot smo že pisali, so prireditelji odločili podaljšati Poletni natečaj za mlade v starosti od 14. do 24. leta, ki ga razpisujeta Slovenska prosveta iz Trsta in revija Mladika ob 75-letnici pisatelja Alojza Rebule in ob 50-letnici Slovenske prosvete. Rok za predstavitev tekstov bo zapadel 30. novembra 1999. Tako se tekmovanja lahko udeležijo tudi dijaki, ki so poleti "odložili" šolska in podobna zanimanja. Napišejo naj svoje vtise - članek ali recenzijo - o romanu Cesta s cipreso in zvezdo pisatelja Alojza Rebule in pošljejo na naslov: Mladika, ulica Donizetti 3, 34133 Trst s pripisom Natečaj Rebula. Posebna komisija, ki jo bosta določili obe ustanovi, bo izbrala najboljše spise in jih nagradila s knjižnimi nagradami. PASTIR C E K POEZIJA VINKA BELIČIČA OD ČEŠMINOVEGA GRMA MED PLAMENEČI RUJ MAJDA ARTAČ STURMAN Beličič je bil predvsem pesnik narave, saj se v njej porajajo pesniški utrinki in se vanjo prelivajo vsi motivi njegove poezije: motiv matere in rojstne vasi, domotožje, ljubezenska izpoved, refleksija o človeški eksistenci. Pesnik seje začel razvijati v krogu zadnje dominsvetovske generacije, toda kot samohodec si je, potem ko je ob tragičnem razpletu dogodkov leta 1945 moral zapustiti rodno Belo krajino in seje končno naselil na Opčinah, v stiku s trdo in nenaklonjeno kraško zemljo, zlasti z gmajno, oblikoval izvirno in samoniklo pesniško izražanje. Tone Pavček v spremni besedi Izbranih pesmi ugotavlja, da je Beličiču uspelo spojiti belokranjsko mehkobo in kosove-lovski Kras v samosvoj pesniški izraz, ter imenuje Beličiča pesnika dveh pokrajin in ene poezije. Antologija lepo predstavlja Beli-čičevo duhovno podobo in pesniški opus. Naslov prvega sklopa - Mati zemlja - vsebuje ključna pojma pesnikovega navdiha sploh. To sta mati in zemlja, ki jima je pesnik posvetil tudi pesmi tretjega sklopa z naslovom Po krožnici, ki je ubran na temo domoljubja. Pesmi drugega sklopa -Srce srcu - so uglašene na ljubezensko tematiko, sklepni razdelek - Na vrh in nizdoi - pa vsebuje življenjsko izpovedne in religiozne pesmi. Poezije prvega razdelka razkrivajo občutljivost človeka, ki živi v naravi in z njo, z njo tudi čustvuje in razmišlja, kjerkoli žeje, v svoji prvi ali drugi domovini. Od belih češenj v sadovnjakih, mladih žitnih polj, vinogradov in zidanic je pesnik, izgubljen in odrinjen, pristal na skalnati in grmi-čevnati gmajni, v megli in burji. Našel je zatočišče v lepoti gmajne, neve-ste-tolažnice, odkril je lepoto akacij, plamtečega ruja in dišečih ciklam. V svoje verze je ujel barvne odtenke: belo meglo, rdeče nageljne in rdečo plodno prst, žolt češminov grm, pastirski modri dim, modrooke lise neba, zlato barvo buč, srebro v jutranjem siju. Prve pesmi razodevajo bogatost barvnih ukrasnih pridevkov, v pesmih Krasa se zalesketa tu pa tam RAZPIS NAGRADE DR. FRANE TONCIC Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič v Trstu razpisuje letno nagrado Dr. Frane Tončič. Nagrada je namenjena visokošolcem slovenske narodnosti, bivajočim v deželi Furla-niji-Julijski krajini. Nagrada v znesku dveh milijonov lir je namenjena diplomski študiji s področja humanističnih ali eksaktnih ved, ki pomeni obogatitev slovenske kulutre, zgodovine ali znanosti in ki je sklenila univerzitetni študij v enem od rokov akademskega leta 1997/98. Zainteresirani naj dostavijo izvod svoje študije od 20. do 31. oktobra 1999 na sedež Narodne in študijske knjižnice v Trstu, ul. Sv. Frančiška 20/1. Prejeta dela bo ocenila komisija s sodelovanjem potrebnih strokovnjakov. Podelitev nagrade bo predvidoma prihodnjega februarja. Dan in ura bosta pravočasno objavljena. RAZSTAVA DEL S SINJEGA VRHA '99 V petek, 8. oktobra, bo ob 20. uri v Pilonovi galeriji v Ajdovščini otvoritev razstave del, ki so nastala na 3, srečanju umetnikov Sinji vrh '99. Pobuda za ta ustvarjalni dialog med italijanskimi in slovenskimi umetniki je nastala pred tremi leti iz dveh nagibov: osebnega prijateljstva in očarljivega okolja, ki je kot nalašč za izbruh ustvarjalne energije. Srečanje, razstavo in natis kataloga je omogočila družina Hieronima Vidmarja, ki je na Sinjem vrhu odprla domačijo številnim likovnim pobudam. Pilonova galerija je strokovno sodelovala pri izboru, predstavitvi in postavitvi razstave. Ta bo odprta do 22. t.m., obisk je mogoč od ponedeljka do petka od 10. do 12. in od 14. do 17. ure. LITERARNI NATEČAJ MLADIKE Revija Mladika razpisuje 28. nagradni literarni natečaj za izvirno, še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Pobudnik natečaja sporoča, da morajo zainteresirani poslati rokopise v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) do 15. decembra 1999 na naslov: Mladika, ulica Doni-zetti 3, 34133 Trst. Rokopisi morajo biti omenjeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo 10 tipkanih strani, ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ 10). Ocenjevalno komisijo sestavljajo: univerzitetni profesor in kritik Martin Jevnikar, pisatelj Alojz Rebula, prevajalki in kritičarki prof. Diomira Fab-jan-Bajc in prof. Ester Sferco ter odgovorni urednik revije Marij Maver. Mnenje komisije je dokončno. Na razpolago so naslednje nagrade: za črtico ali novelo prva nagrada 500.000 lir, 2. nagrada 300.000 lir, 3. nagrada 200.000 lir; za pesem ali ciklus pesmi 1. nagrada 200.000 lir, 2. nagrada 150.000 lir, 3. nagrada 100.000 lir. Izid natečaja, ki je odprt vsem, bo razglašen ob Prešernovem dnevu na javni prireditvi in po časopisju. Prireditelji še opozarjajo, da teksti ostanejo v lasti Mladike. Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2000. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo. smaragden in rdeče žolt dragulj, sicer pa jih prepredata megličavost in sivina. Precej je tudi trpno-preteklih glagolskih deležnikov (nezapuščen, odrinjen, napet, oslepljen). Poezija čutnih zaznav, vonjev, zvokov in barv se od impresionizma, v katerem je slutiti murnovske odmeve, preveša v trpko, pomensko nabito izpoved o-samljenosti in odrinjenosti samoniklega pesnika. V ljubezenskih pesmih, polnih hrepenenja in trepetanja, se prav tako prepletajo zvočni in barvni elementi. Zarisujejo se nežni naravni pejsaži, včasih prepojeni tudi z grenkobo pelina. Svojo nepotešenost in nemir je pesnik ujel v podobo Prometeja, mitološkega znanilca nemoči in poguma obenem. Poezije tretjega sklopa je navdihnilo predvsem domotožje, misel na prvo domovino. Materinski motiv se prepleta s spominom na rojstno vas Rodine, ki ga pesnik podoživlja tako v Milanu kot v Trstu in na Krasu. Ob tem pa se zvrstijo pesmi, v katerih pesnik predstavlja božje poti, slovenske vasi in mestne predele (Pri Sve- tem Justu, Na Stari gori. Na Svetih Višarjah). Najpretresljivejše pesmi se dotikajo usodnosti medvojne in po vojne tragedije, kot npr. 7. novem ber, v kateri pesnik čuti z vsemi, ki jih: "Tisoče z molkom pozabe odel je poraz...", ali pa poezija, v kateri slovenska Antigona nemo strmi pred se, polblazna od štetja let in od mi sli, da morda njen Polineik ne bo ni koli otet. V zadnjem sklopu so zbrane življenjsko izpovedne in religiozne pesmi, ki razkrivajo Beličičeva spoznanja o skrivnostih življenja in smrti, o njegovi ozki poti skozi dolino. Misel na smrt se staplja z večnostjo narave, saj v njej - "in ni več časa ne daljav". Pesniški izbor Beličičevih pesmi se sklepa s pesmijo ogorevanje, zadnje besede pa razodevajo pesnikovo mirnost in sprejemanje božje danosti. Leta gredo, oblaki se dvigajo nadme - a jaz se smehljam. Takega, z nasmehom v srcu, z zaupanjem v nevidnega, a vedno prisotnega večnega Načrtovalca, bom nosila v spominu profesorja Vinka Beličiča, ki je s svojo zravnano in ponosno držo, z jasnim pogledom tudi v sprva neprijazni trdoti primorske zemlje znal odkriti neprecenljivo lepoto. V svojem zadnjem intervjuju je povedal, da je na Tržaškem - čeprav daleč od rodne Bele krajine - našel svoj dom. PRESTIŽNO PRIZNANJE NEMŠKEMU PISATELJU NOBELOVEC GUNTER GRASS PETER SZABO Tudi filozofe bolijo zobje, to je dejstvo. V tem smislu se je tudi Giin-ter Grass prejšnji teden odpravljal k svojemu zobozdravniku v Hamburg, ko je prišla novica, da so mu podelili Nobelovo nagrado za literaturo. Prva reakcija je po njegovih besedah bil občutek veselja in ponosa. Na tiskovni konferenci malo pozneje pa je povedal, da razume nemško mladino, ki skuša nanovo začeti in pustiti za seboj vso navlako zgodovine, vse, kar so Nemci doživeli, naredili in preživeli v tem stoletju. Prav pri teh vprašnjih odkrijemo bistvene značilnosti avtorja. Njegova zadnja knjiga, kije izšla letos, nosi naslov Moje stoletje in kaže prav na to, da je sam avtor preživel tolikšen del bistvenih dogodkov tega stoletja. Rodil se je leta 1927 v Gdansku na Poljskem, oče je bil Nemec, mati pa Kašubka, pripadnica zahodnoslovan-skega ljudstva. Grass je tako preživel težave in izzive svoje generacije. Najprej kot otrok, član Hitlerjugenda, nato kot šestnajstletnik v nemški vojski, na fronti leta 1944 in še kot ranjenec ob koncu vojne ter vojni ujetnik v a-meriškem taborišču na Češkem. Preživel je povojno revščino in delal kot služabnik na raznih kmetijah, v rudniku kalijevega karbonata in kot kamnosekov vajenec. Leta 1948 mu je uspelo se vpisati na Umetnostno akademijo v Dusseldorfu, kjer je študiral kiparstvo in slikarstvo. Od leta 1953 do 1955 pa je študiral na Državni u-metnostni akademiji v zahodnem Berlinu. Takrat je že uspel potovati v Italijo, Francijo in Španijo. Že v Dusseldorfu, kasneje pa v Berlinu je pisal pesmi in krajšo prozo in je bil povezan z vplivnim pisateljskim klubom Skupina 47. Leta 1956 seje preselil v Pariz, kjer je kiparil in pisal. Tam je napisal svoje največje in najbolj uspešno delo Pločevinasti boben. In tu smo pri njegovi drugi značilnosti, ki je politično udejstvovanje in civilno izzivaštvo. Leta 1959, ko je roman izšel, je povzročil mnogo hrupa zaradi načina, kako je Grass naslikal naciste. Glavni junak Oskar Matzerath noče rasti in to je njegov način protestiranja proti okrutnosti nemške zgodovine. Komunicira samo prek svojega pločevinastega bobna. Njegovo vztrajanje pri otroškosti, pri nezrelosti je obenem izziv vsem, ki ga obkrožajo. Moralno svarilo in izziv, ; škandal in pohujšanje za vse, ki se ob tem morajo zamisliti, kaj sploh počnejo. Podobno vlogo je sam Grass imel v svoji življenjski karieri. Kmalu se je posvetil aktivnemu političnemu delovanju. Najprej je pisal besedila takratnemu socialdemokratskemu kanclerju od leta 1969 do 1974 Willyju Brandtu in mu pomagal pri volilni kampanji leta 1969. Podpiral je študentsko gibanje in Brandtovo Ostpolitik. V sedemdesetih se je ukvarjal z vprašanji feminizma in varstva okolja. Z zelenimi je ostal prijatelj vse do danes, čeprav mu morda zamerijo, da seje letos pomladi postavil proti njim, ker je podprl Natovo posredovanje na Kosovu. In prav tako je bil vedno težaven njegov odnos s socialdemokrati, ki jih I je sicer stalno podpiral, vendar tudi primerno kritiziral. Tako je najprej nasprotoval prehitri združitvi dveh Nem-] čij, in sicer vedno povedal svoje mnenje, pa čeprav ni bilo zelo prijetno. In v veliki meri je prav to botrovalo podelitvi letošnje nagrade, čeprav mnogi pravijo, da so jo pričakovali že 27 let, odkar jo je zadnjič dobil nemški pisatelj Heinrich Boli. Grassov stil je oster, resničen in celo okruten. Grass piše, pravi Mitt-ner, z debelim čopičem in ostrim no-| žem, z rušilno silo in kruto preciznostjo. In čeprav so vsa njegova dela manj pomembna v primerjavi s Pločevinastim bobnom, to ni tako pomembno, pravi Claudio Magris. Ta uspešnica in ostale knjige ter vse njegovo vsakdanje delovanje v malem, v konkretnih vprašanjih političnega in družbenega življenja so iz njega naredili resnično pomembno osebnost za Nemčijo, obe Nemčiji in Evropo, BO VSE v DRUGAČE? Točno vem, kako bi se rad zbudil 7. januarja 2000. Sanjam, da se bom zbudil v novem tisočletju, v novem obdobju človeštva. Sonce bo posijalo in vedel bom, da je t/se drugačno. Svet bo tako spremenjen, da sploh ne bom imel časa posvetiti prvih misli silvestrovanju, pravkar minuli zabavi in razmišljanju, kako je bilo lepo. Svet me bo prevzel s svojo lepoto in prerojenostjo. Ugotovil bom, da človek ne živi več v strahu za svoje delovno mesto, za svoj jutri, za svoj obstoj. Človeška družba se je popolnoma spremenila, saj živimo v novem tisočletju. Vsi pomagajo vsem in, kdor prejme pomoč, si skuša čimprej sam pomagati, da bi potem lahko prejeto vrnil. In povsod vlada socialna pravičnost. Politiki se požrtvovalno ukvarjajo s težavami skupne blaginje. Verski voditelji vsega sveta se prijateljsko družijo. Ni več islamskih fundamentalistov, pravoslavnih antisemitov, izraelskih nacionalistov in katoliških zadrtežev. Obstajajo le še pravi muslimani, pravoslavci, judje in katoličani. Takrat, 7. januarja 2000, opazim, da je tehnologija usmerjena v skupno dobro. Stroji delajo toliko, da lahko ljudje manj delamo in si to delo še podelimo. Vsak dobi dovolj in nihče ni lačen. In tako sanjarim, vse dokler se sanje ne razblinijo in ugotovim, da manjka sicer še manj kot sto dni do tega datuma, da pa nimajo moje sanje, kot prav sanje, ničesar opraviti z resničnostjo. Vem, da se bom po silvestrovanju zbudil kot po vsakem silvestrovanju. Opazil bom, da se svet enako vrti dalje, da se v bistvu nič ni spremenilo in da vsi še spijo po zabavi in morda sanjajo o novem tisočletju. Vedel bom, da ljudje tako sanjarijo, ker še vedno skušajo vsak dan premagovati strah za svoje delovno mesto, za svoj jutri, za svoj obstoj. In čeprav živimo v novem tisočletju, se nič ni bistveno spremenilo. Nekateri pač drugim pomagajo, nekateri pa ne. In večinoma, kdor prejme pomoč, se mu zdi tako “luš-no", da je revež, potreben pomoči, da se ne bo več potrudil, da bi sam kaj naredil, saj je veliko lepše, če nekaj kar tako dobiš. In ugotovim, da še vedno ni socialne pravičnosti, da politiki še vedno delajo nadure za svoj žep in da se verski voditelji sicer lahko tu pa tam prijateljsko srečujejo, da pa islamski fundamentalisti še vedno veselo pobijajo vse, ki niso muslimani - in s tem zanikajo sam islam, da jih Izraelci v odgovor prav tako veselo pobijajo - in s tem zanikajo judovstvo, da pravoslavci kričijo proti Židom, muslimanom in katoličanom in tako nimajo več nič pravoslavne duhovnosti ter so mnogi katoličani zadrti in nazadnjakarski, kar je spet zanikanje krščanstva, ki temelji na novosti, na dobri novici in na osvežitvi celega sveta in njegove zgodovine. Takrat, 7. januarja 2000, opazim, da je tehnologija še vedno usmerjena i/ zaslužek tistih, ki jo razvijajo in nam kos za kosom drago prodajajo stvari, ki so jih izumili že pred desetimi leti. Zato pa vsi, ki imamo to srečo, da lahko kaj delamo, počnemo to veliko več časa kot naši starši. In še vedno nihče ne dobi dovolj in mnogi so lačni. In tu ni več kaj sanjati. Obstaja na tisoče različnih napovedi in projektov za novo tisočletje. Nekateri pričakujejo novo obdobje človeštva, drugi hočejo izbrisati i/se dolgove, tretji pravijo, da se bomo prebudili v popolnoma novi samozavesti, četrti čakajo konec sveta. Bistvo vseh teh razmišljanj se mi zdi le globoka želja v človeštvu, da bi se kaj spremenilo, da bi naredili črto in rekli: Tu je vse narobe. Tako ne gre več naprej. Nihče ni zadovoljen, torej zmenimo se in spremenimo stvari! Je kdo sposoben to narediti? Sama menjava datuma tega še ne bo dosegla. PETER SZABO 7 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 8 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 ŽALNA SEJA IN POGREB DEVINSKO-NABREŽINSKI OBČINSKI SVET ODOBRIL VARIANTO GAviN^°BSFi?rV|?AOD SPREJETJE REGULACIJSKEGA NAČRTA VINKA BELICICA MED VROČIMI POLEMIKAMI i V ponedeljek, 4. t.m., je na Opčinah velika množica pospremila k zadnjemu počitku pesnika in šolnika prof. Vinka Beličiča. Pogrebno mašo in obred je v cerkvi sv. Jerneja in na pokopališču vodil župnik in dekan Zvone Štrubelj ob somaševanju devetih duhovnikov, med katerimi je bil tudi škofov vikar msgr. Franc Vončina, in ob petju domačega cerkvenega zbora, okrepljenega še z drugimi pevci pod vodstvom Janka Bana. Med pridigo seje dr. Štrubelj spomnil, kako so bile pokojnikovi trdni in celoviti duši dani darovi lepote besede, ritma poezije in poezije stvarstva. Dr. Stanko Janežič se je pokojniku zahvalil za zvestobo veri, Cerkvi, krščanskim vrednotam in slovenstvu. Be-ličič, je dejal Janežič, je bil in ostal poštenjak, s svojimi vrlinami pa je obogatil zlasti mlade. Msgr. Vončina, ki je izrazil tudi škofovo sožalje, se je pokojniku zahvalil za posredovane darove iz slovenske jezikovne zakladnice ter za krščanske in slovenske vrednote. Ob odprtem grobu je pokojniku v slovo zapel moški zbor Tabor z Opčin pod vodstvom Armanda Sker-lavaja, spregovorila pa sta predsednik DSI Sergij Pahor in pisatelj Zorko Simčič. Pahorje orisal Beličičevo življenjsko pot in poudaril pokojnikov pristen izraz pravega krščanskega pričakovanja, Simčič pa se je pokojniku zahvalil zlasti za zvestobo resnici. Društvo slovenskih izobražencev je prejšnji četrtek, 30. septembra, priredilo v Peterlinovi dvorani žalno sejo. DSI seje tako hotelo oddolžiti pokojniku, ki je bil pri društvu dejaven od vsega začetka. Bodril je, je dejal Pahor, ne samo narodni čut in navezanost na domačo zemljo, ampak tudi premočrtnost. Prisotnim je nato spregovoril Saša Martelanc (govor objavljamo na 6. strani), ki je poudaril Beličičevo skrb za lepoto slovenske besede in njegovo zvestobo priznanim in sprejetim vrednotam ter vsemu, kar se mu je zdelo lepo in vredno. Spregovorila sta še predsednik GMD dr. Oskar Simčič in ravnatelj liceja Prešeren prof. Tomaž Simčič. Prvi je izrazil zahvalo za pokojnikovo sodelovanje z družbo, saj je dal čutiti, da je zamejski prostor eden in da je prav, da se ne delimo. Ravnatelj Simčič pa je orisal lik pokojnika v luči njegove šolske in pedagoške dejavnosti, ki je trajala 35 let. Beličič, je dejal prof. Simčič, je bil soudeležen pri rojeva- nju slovenskega šolstva na Tržaškem, bil je avtor ali soavtor več učbenikov, dijake je spodbujal k pisanju in k lepoti govorjene besede. Na koncu so prisotni prisluhnili še delu intervjuja, ki gaje Beličič dal tržaškemu radiu le nekaj ur pred smrtjo. Prejšnji teden je devinsko-nabrežinski občinski svet z glasovi večine sprejel varianto k regulacijskemu načrtu. Na koncu dolge in napete razprave so se okoli župana Voc-cija strnili glasovi njegove liste, Levih demokratov, komunistov, socialistov, zelenih, se pravi striktne levosredinske ali, bolje rečeno, levičarske večine, ki upravlja občino. Proti so glasovali predstavniki opozicije Pola svoboščin, pa tudi zastopniki nekaterih sil, ki spadajo v "razširjeno večino11, med katere velja omeniti tudi svetovalca SSk Viktorja Tanceta. Ta je glasoval proti zlasti zato, ker niso bili sprejeti popravki kmečkih stanovskih organizacij (Kmečkezveze in Zveze neposrednih ob- -j- ZAHVALA Globoko ganjeni ob brezštevilnih izrazih sožalja se zahvaljujemo vsem, ki ste nam stali ob strani in počastili spomin našega ljubljenega VINKA BELIČIČA Posebna zahvala naj gre dr. Marku Jevnikarju, župniku Zvonetu Štrublju in njegovim sobratom, cerkvenemu pevskemu zboru Sv. Jernej, moškemu pevskemu zboru Tabor z Opčin ter Sergiju Pahorju in Zorku Simčiču za občutene poslovilne besede. Svojci Opčine, 7.10.1999 delovalcev). Predstavniki teh organizacij so na dan zaseda-; nja občinskega sveta priredili manifestacijo, na kateri so zahtevali sprejetje svojih popravkov. To se ni zgodilo, Voc-ci pa se je obvezal, da bodo vlogi kmetijstva posvetili varianto urbanističnega načrta, ki jo bodo sestavili čimprej. Po besedah občinske uprave so torej vrata za popravke k varianti regulacijskega načrta še vedno odprta, predstavniki stanovskih organizacij pa upravi očitajo, da se je do kmetovalcev obnašala naduto. V prejšnjih dneh seje ogla-, sila tudi Slovenska skupnost. Njen pokrajinski svet seje namreč sestal 1. t.m. in večji del ! seje posvetil ravno stanju v devinsko-nabrežinski občini. Sprejetje regulacijskega na-črta, menijo zastopniki SSk, predstavlja "smrtni udarec", ki bo povzročil ogromno škodo zlasti tistemu delu občine, ! kjer je domače prebivalstvo najbolj prisotno. Svetovalci SSk so v prvi fazi regulacijski načrt podprli (tokrat je namreč šlo za varianto k načrtu, ki ga je sprejela prejšnja, De-pangherjeva uprava), ker so mesec pred volitvami hoteli zagotoviti nemoteno upravo do konca mandata in demokratičnost nove uprave, ter tudi zato, ker je tn!'ratni župan Depangher zagotovil, da se bo v drugi fazi slab načrt popravil in izpopolnil. Sedanja večina je po mnenju SSk na vse te obljube pozabila in pregazila popravke svetovalca Tanceta, ki bi edini povrnili dostojanstvo domačemu prebivalstvu in teritoriju. V zameno pa so bile dovoljene intenzivne gradnje na poslednjih zelenih površinah med Ses-Ijanom, Vižovljami in Devinom. Zeleni, piše v komunikeju, pa to mirno podpirajo, čeprav je ista stranka zagnala vik in krik okoli gradenj povsod, razen v občinah, kjer je v večini. Hkrati pa nasprotuje vsakemu razvoju kmetijstva, ki je po splošnem mnenju ustanov najboljše sredstvo za ohranitev okolja. Ne pozabimo, da na posvetu o Kraškem parku, ki ga je pred kratkim priredila Kraška gorska skupnost, so vsi brez izjeme ostro kritizirali ta regulacijski načrt, ker so bili mnenja, da negativno pogojuje razvoj parka. Ne razumemo, piše še v sporočilu SSk, kakšno varstvo okolja Zeleni predlagajo, ali tisto, ki služi nedeljskim gorskim kolesarjem, ali drugo, ki je v korist domačih občanov. Brez popravka svetovalca SSk pa bi v kratkem turistične gradnje v Sesljanskem zalivu lahko mirno postale stanovanja za stalno bivajoče. Sic^rj« SSk 7g!o kritič^ Voccijeve uprave tudi zaradi drugih stvari. SSk, piše v spo- ročilu, je podprla izvolitev sedanjega župana, ker jez njim sklenila sporazum, v katerem so bile začrtane smernice za sodelovanje. Župan in uprava pa se od tega vedno bolj oddaljujeta, saj se ne spoštujejo statutarna načela o narodnostnih pravicah, domača društva in šole so v težavah, ker obljubljena javna dela na noben način ne stečejo. Da bodo morda stekla v zadnjem letu mandata, pa tudi ne služi nikomur. Kulturne pobude občine, ki bi ovrednotile domače prebivalstvo in kulturo, so vedno bolj redke in ohlapne, množijo pa se pobude in politični stiki, ki se od vsega tega oddaljujejo. Uprava namešča zunanje nestalne sodelavce, namesto da bi sprejela v službo osebje, ki bi bilo potrebno. SSk se čudi tudi zadržanju Stranke komunistične prenove, ki je v Trstu tako kritična do podobnega zadržanja župana lllyja, v de-vinsko-nabrežinski občini pa podpira podobne izbire. Zato je pokrajinski svet SSk na seji prejšnji teden soglasno sklenil, naj tajništvo v kratkem preveri resnično voljo po koreniti spremembi v občinski upravi s strani sedanje večine, saj bi bilo drugače treba ugotoviti kršitev spora-z\ mov in nsčrtov v konc* ob-j činske skupnosti. DSI / ZAČETEK TRADICIONALNIH PONEDELJKOVIH VEČEROV KNJIŽNI PRVENEC TOMAŽA PAVŠIČA NA PRVEM VEČERU SEZONE MATJAŽ RUSTJA Po uvodnih besedah predsednika DSI Sergija Pahorja je avtorja in delo predstavil dolgoletni prijatelj Drago Štoka. Njun prvi stisk roke je bil bolj zadržan. Ob koncu 60. let je bilo namreč življenje ob meji polno pasti in nezaupanja, ideologija in nora politika sta spreminjali navidezno mejno črto v kraj bojazni in sumničenj, ki jim ni bilo konca od Trbiža do Milj. V povojnem času je meja globoko zarezala v telo slovenskega naroda, ga razdvojila in pogostokrat tajila dejstvo, da smo sosedje ali celo krvni bratje. Vse od razpada velikega avstro-ogr-skega cesarstva je meja ločevala brate, kuhala upore in nesmiselna sovraštva, delila vasi in prijateljstva. Ob srečanju bratov so celo privrela prej na dan negativna čustva... meja pač. Pred 80 leti je bila meja globoko v slovenskih tleh. Nadeli so ji ime "rapalska", pustošila pa je vse od leta 1920 do druge svetovne vojne. Idrija in Cerkno sta bili takrat mesti na meji, tako kot sta danes Trst in Gorica. In vzklilo je mejno življenje, polno smislov in nesmislov, preple- V ponedeljek, 4. oktobra, se je Društvo slovenskih izobražencev napotilo v novo sezono, ki bo prekoračila mejo tretjega tisočletja. Prvi gost ponedeljkovih večerov je bil Tomaž Pavšič, katerega ime smo srečevali vrsto let v kulturi, pozneje tudi v diplomaciji, v letošnjem letu pa smo Pavšičevo ime lahko prebrali na platnici prikupne knjige Ob stari meji, pričevanja in spomini. Prva samostojna knjiga Tomaža Pavšiča je izšla pri založbi Bogataj v Idriji in se predstavlja bralcu v skoraj dvestotih straneh, obogatenih z zemljevidi, dokumenti, fotografijami in umetniškimi slikami. tenih z iskanjem znosnejšega življenja, predvsem pa resnice naroda. Rodili so se plemeniti upori Tigra. Zaživel je tudi kontrabant, tako seje reklo tihotapstvu. Divja narava notranjskih gozdov je sprejela prav vsakogar. Kontrabantarji so prevažali vsakovrstno blago, od prepovedane literature do kave, tobaka in slad- korja, pa tudi goveda. Vsakodnevno so preskakovali mejo, se srečevali z rojaki in pletli tiste vezi, ki jih je zrahljala hladna mednarodna pogodba. Celih 25 let je življenje kregalo rapalsko mejo, ji končno prišlo do dna, a kaj, ko se je le premaknila za nekaj kilometrov, na Repentabor, kjer se je stara zgodba ponovila v tančici ideologije. Avtor, doma iz Otaleža na samotnem bregu Idrijce, je krivično mejo okusil na lastni koži. Pripovedi, ki jih je sam zbiral ob delu stare meje med Cerknim in Idrijo, bridko prevzemajo bralca (morda prav posebno zamejca) in ga položijo na mejnik smisla in nesmisla. Pretresljiva pričevanja prikle- pajo radovedneža na knjigo, ki drsi po nevidni mejni nitki, napeti od mejnika do mejnika prek gora in dolin. Nekateri bi radi iz te nitke spletli mrežo, drugi pa bi še to prerezali, da bi ne bilo predsodkov in ovir. Na pragu leta 2000 meja še ločuje slovenski narod, upanja ali prepričanja pa nam tokrat vliva združena Evropa. Takrat nam bo "graničar" le prijatelj, ki nas bo pospremil do meje, tako kot malega poba iz Otaleža, ki je tihotapil moko (odlomek iz avtorjevega življenja je prebral Livij Valenčič). "V knjigi bo vsakdo našel nekaj, nad čimer se bo globoko zamislil. Nad usodo posameznih ljudi, Slovencev seveda, ki so takrat z mejo in ob njej živeli, delali, tudi trpeli, predvsem za svoj jezik in narod. V tem kontekstu je knjiga Tomaža Pavšiča gotovo nekaj zgodovinsko vrednega, nekaj, kar bo tudi novim generacijam dalo misliti in, zakaj ne, logično sklepati in se potem v svojem življenju tudi ravnati. O usodi naroda namreč, ki mu je zgodovina naložila veliko, a tudi težko nalogo biti v objemu vidnih in manj vidnih meja s kar štirimi državami, a ki nimajo še danes vedno prav čistih pojmov o demokratičnosti, strpnosti in zares dobrososedskem in pravičnem medsebojnem sožitju in dialogu." (Drago Štoka) TRŽAŠKA KRONIKA DRUGA IZVEDBA POBUDE ZA OTROKE NOVI ABONMA GLEDALIŠKEGA VRTILJAKA *r\UXv Ml*M v* V nedeljo, 10. oktobra, se bo zavrtel v novi sezoni 1999/2000 drugi Gledališki vrtiljak. Iz otroškega gledališkega abonmaja se bo tokrat predstavila na odru Pekarna Miš Maš Svetlane Makarovič v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor. Do marca pa se bo zvrstilo še pet otroških predstav, saj so se organizatorji odločili, da bo po lanskem uspehu Gledališki vrtiljak spet zaživel na odru Marijinega doma pri Sv. Ivanu. Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto in Primorskim dramskim gledališčem iz Nove Gorice bo tako tudi letos šestkrat povabil najmlajše, da vstopijo v svet lutk in pravljic. Vsa dela, ki so vključena v abonma, so privlačna in zanimiva, nekatera otroci že poznajo, ostala pa bodo spoznavali ob nedeljah popoldne z začetkom ob 17. uri. Na ulici Brandesia 27 pri Sv. Ivanu bo prihodnjo nedeljo odprla vrata Pekama Miš Maš, kot že rečeno. V novembru pa bo Gledališki vrtiljak zasedal kar dva nedeljska popoldneva zato, ker ne bo a-bonmajske predstave v mesecu decembru. Dne 7. novembra bo na odru zakopan Zaklad čarovnice Jezibabe. S slednjo lutkovno igro je Krščanska kulturna zveza iz Celovca proslavila 25-letnico mladinskega gledališča in lutkovnega ustvarjanja na Koroškem. Zadnjo nedeljo v novembru (28.11.) se bo predstavila Mladinska skupina iz Deskel z izgrano pravljico Ci-pek in Capek. Po decembr- skem premoru bodo 16. januarja nastopili člani Lutkovnega gledališča iz Ljubljane z igrico Svetlane Makarovič Taca Muca. Mladinski oder PDG iz Nove Gorice pa bo j 20. februarja predstavil Ro-povlačico. Žogica nogica avtorja Jana Malika bo skočila na oder 19. marca z igralsko j skupino Nova čitalnica iz No-| ve Gorice. V letošnji sezoni pa se obeta še dvoje novosti, kj sta namenjeni najmlajšim. Čas pred vsako predstavo bo poživela in razigrala kratka animacija. Druga novost pa je likovni in literarni natečaj za domišljijsko risbo ali spis z naslovom Moj najljubši gledališki junak. Na zadnjem srečanju v nedeljo, 19. marca, bodo nagrajeni najboljši prispevki, katere bodo morali otroci oddati najkasneje na predzadnji gledališki predstavi. Za abonmaje treba odšteti 35.000 lir, drugi otrok ali spremljevalec bo dal 25.000 lir, ostali abonmaji za člane iste družine pa so zastonj. A-bonmaje lahko rezervirate oz. kupite na sedežu Slovenske prosvete (ul. Donizetti 3) od ponedeljka do petka (od 9. do 17. ure) ali pred prvo predstavo v Marijinem domu. 1 MR ROZNOVENSKA NEDELJA V BARKOVLJAH Več kot stoletna tradicija je, da imamo v Barkovljah prvo nedeljo v oktobru slovesno mašo in procesijo na čast Mariji, Kraljici rožnega venca. To je za Barkovljane najlepši praznik. Ta dan se zgrnejo o-krog Matere božje, ki je pred poldrugim stoletjem rešila naše prednike pred smrtonosno kolero, Barkovljani z vseh strani, tudi iz oddaljenih krajev. Mnogi oblečejo domače narodne noše. Tudi letos je bilo tako. V noše so se oblekli vsi šolski otroci in mnogo odraslih. Bili so kot pisan venec pred in za kipom Matere božje, ob kipu pa so hodile deklice in dekleta v belih nošah. Včasih so belooblečena dekleta nosila kar sama kip, zdaj to delajo fantje. Kajti kip je velik, težak, opleten z velikim zeleno-belim vencem. Marijino glavo krasi venec dvanajsterih zvezd. V naročju nosi Jezuščka, z desne roke ji visi rožni venec. Prav z molitvijo rožnega venca so naši predniki izprosili Marijino pomoč. Zato so ustanovili Bratovšči- no rožnega venca, ki živi še danes. V procesiji, ki jo je vodil g. Jože Špeh, smo molili in peli. | Vmes je proseška godba igrala cerkvene pesmi. Molitvi, petju in glasbi sta bila posvečena tudi dva postanka, eden ob morju, drugi pred cerkvijo. Tu smo prejeli tudi blagoslov. Po končanem verskem obredu nas je proseška godba razveselila še z nekaterimi narodnimi melodijami. Bog nas ima rad. Naklonil nam je sončno in brezvetrov-no rožnovensko nedeljo, čeprav je grozilo slabo vreme. Hvala Mu! Hvala pa tudi vsem, ki so pripomogli k lepemu uspehu celotne slovesnosti: duhovnikoma g. Jožetu Špehu in župniku Eliu Stefa-nutu, pevskemu zboru in organistu, godbenikom, zlasti pa požrtvovalnim gospem, ki so darovale svoj čas in moči pri nabiranju sredstev, pri spletanju venca, pri pripravljanju noš itd. Bog jim povrni po priprošnji božje Matere! -----------NM PRED NOVO SEZONO PREDSTAVITEV DEJAVNOSTI MOSP-A IN SKK-JA Pred kratkim smo že pisali o pestri paleti dejavnosti, ki jih v pravkar začeti sezoni 1999-2000 ponujajo Slovenski kulturni klub in Mladi v odkrivanju skupnih poti. V soboto, 2. oktobra, so te ponudbe tudi predstavili na neformalnem srečanju, ki je bilo v Peterlinovi dvorani v Trstu. Letos so se pri SKK-ju in MOSP-u odločili oblikovati štiri velike interesne skupine, od katerih bosta dve namenjeni starejšim članom, dve pa bosta verjetno imeli mešan sestav. Tako bodo na voljo likovni, gledališki, časnikarski in mednarodni krožek. Prvega bo vodil Štefan Pahor; srečanja, ki so namenjena vsem, od začetnikov do takih, ki se na likovno ustvarjanje že precej razumejo, pa bodo začela sredi oktobra. Udeleženci se ne bodo ukvarjali le z risanjem oz. likovnim upodabljanjem, ampak bodo imeli tudi možnost obiska razstav, izletov, naučili pa se bodo tudi, kako oblikovati razstavo. Imeli bodo tudi možnost slikanja v naravi. Udeleženci gledališkega krožka, ki ga bo vodila Lučka Susič, se bodo urili na tekstih, gojili jezik in nastop ter pripravili predstavo. Pripravili se bodo tudi za recitale ob priložnosti srečanj s književniki in ob vsaj dveh tradicionalnih pobudah: Slovenija Partyju in Prešernovem večeru. Časnikarski krožek bosta vodila Breda Susič in Andrej Maver. Krožek ima kot cilj pomagati mlajšim ljudem pri spoznavanju časnikarstva. Tako bodo udeleženci spoznavali govorico raznih javnih občil, opravljali bodo raziskave, obiskali uredništva tako zamejskih kot matičnih medijev ipd. Srečanja bodo razdeljena v dva dela: prvi del bo posvečen temu, kako I se oblikuje članek, intervju idr., drugi del pa bo posvečen praktičnim vajam, se pravi pripravljanju in sestavljanju člankov ter izbiri teme. Četrti krožek predstavlja novost: prireditelji so mu dali ime mednarodni krožek, ki se ne bo toliko sestajal na rednih srečanjih. Ta krožek ima namreč kot cilj navezovanje stikov zamejske mladine s Slovenijo in Koroško, pa tudi z drugimi mladimi po Evropi in svetu. Mladi bodo imeli tudi priložnost se udeležiti raznih mladinskih manjšinskih seminarjev, kjer se bodo spoznali z mladimi pripadniki evropskih manjšin. Kdor bo sodeloval pri tem krožku, bo tudi imel več možnosti, da gre na kako potovanje. Na koncu je treba omeniti še plesni tečaj, ki ga prirejajo že četrtič. Sicer ni mišljen kot pravi | tečaj, ki bo trajal več mesecev, ampak kot niz številnih majhnih intenzivnih seminarjev. V sodelovanju z Radijskim odrom pa bo tudi letos potekal tečaj lepe govorice. OBVESTILA GLEDALIŠKI VRTILJAK za najmlajše, ki ga prireja Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto in Primorskim dramskim gledališčem Nova Gorica, se bo letos ponovno zavrtel v nedeljo, 10. oktobra, z lutkovno predstavo Svetlane Makarovič Pekarna Miš Maš v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor. To bo prva predstava letošnjega abonmaja, ki predvideva šest predstav od oktobra do marca. Za vse, posebno pa še za dva ali več obiskovalcev iz družine se splača naročiti abonma, ki ga dobite v uradnih urah v pisarni Slovenske prosvete, Donizettijeva ulica 3, tel. 040 370846. Vse predstave Gledališkega vrtiljaka bodo v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ulica Brandesia 27, s pričetkom ob 17. uri. Toplo priporočamo! V OKVIRU Gledališkega vrtiljaka bo prva predstava v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu, ul. Brandesia 27, prihodnjo nedeljo, 10. oktobra, ob 17. uri. Nastopilo bo Lutkovno gledališče Maribor s predstavo Svetlane Makarovič Pekama Miš Maš. V LETU Boga Očeta prireja Slovensko pastoralno središče v Trstu od oktobra do decembra niz petih duhovnih razmišljanj kot neposredno pripravo na začetek velikega jubileja 2000. Prvo bo v petek, 15. oktobra, ob 20. uri v dvorani Marijinega doma v ul. Risorta 3. Govoril bo jezuit p. Tomaž Podobnik na temo: Nazaj k Očetu (Življenje kot romanje). Toplo vabljeni vsi. SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca bo praznovala god svojega zavetnika sv. Vincencija Pavelskega in začetek delovnega leta v četrtek, 14. oktobra, z mašo in družabnostjo ri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. Delle Doccie 34, Trst. Začetek točno ob 16. uri. Vabljeni člani, prijatelji in Klub prijateljstva. KONTOVELSKA IN barkov-Ijanska skupnost vabita na izlet v Žičko kartuzijo, Slovenske Konjice in Slom, ki bo 16. oktobra. Vodil ga bo g. Jože Špeh. Vožnja stane 70.000 lir. Ogled bo z vodičem. Odhod iz Barkovelj ob 6.30 zjutraj pred cerkvijo, prihod okoli 20. ure. KLUB PRIJATELJSTVA prireja v soboto, 23. oktobra, izlet v manj znane, a zanimive kraje v Beneški Sloveniji, kot so npr. Nimis-Neme (ogled cerkve sv. Gervazija), Tarcento-Čen-ta, Vedronza-Njivice (tu bo kosilo, upamo s krajevnimi specialitetami; tu so tudi lepi sprehodi med zelenjem) in Lusevera-Bardo. Vozili se bomo po Terski dolini (Torre) v spremstvu izvedenca g. prof. Merkuja. Čas za vpis je do 16. oktobra v trgovini For-tunato, ul. Valdirivo 23. Pojasnila na tel. 040 639949 in 040 43194. SINDIKAT SLOVENSKE šole j obvešča, da je od torka, 10. avgusta, na oglasni deski tržaškega pokrajinskega šolskega skrbništva objavljen razpis izrednega natečaja za dosego usposobljenosti za poučevanje na slovenskih osnovnih šolah in otroških vrtcih. Pro-šnje sprejema tržaško šolsko skrbništvo do 9. oktobra le-! tos. Informacije nudi urad Sindikata slovenske šole, ul. Car-ducci 8, 34133 Trst, telefon/ fax št. 040 3 70301. DAROVI GOSPABOLČIČ Otilija daruje za obnovo kapele v cerkvi sv. Jakoba 200.000 lir in za obnovo kapele Marijinega obiskanja v cerkvi Novega sv. Antona 200.000 lir. ZA CERKEV v Ricmanjih: M.B. Trst 100.000; Marcela Vatovac Ricmanje 100.000; Anamarija Zlobec 50.000 lir. ZA KAPELO patra Leopolda pri Domju: Anamarija Zlobec 50.000 lir; V.T. Trst 500.000 lir. VSPOMIN na prof. Vinka Be-ličiča darujeta Miranda in Marijan Bajc 50.000 lir za Društvo slovenskih izobražencev. OB SMRTI gospoda Silva Šuli-: goja darujeta Miranda in Marijan Bajc 50.000 lir za Šentjakobsko kulturno društvo. ROSANDA EV Silva Gašperšič darujeta v spomin na g. Silva Šuligoja 100.000 lirza slovensko Karitas. Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere članke objavili v prihodnji številki. Bralce in sodelavce prosimo za razumevanje. / ured. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE razpisuje ABONMA ZA SEZONO 1999-2000 PONOVNO V KULTURNEM DOMU VPISOVANJE ABONMAJEV za sezono 1999-2000 od 11. oktobra dalje, pri blagajni Kulturnega doma, ul. Petronio 4. GLEDALIŠKA BLAGAJNA bo v času vpisa odprta od ponedeljka do petka od 10. do 14. ure. VSE INFORMACIJE dobite na tel. številki 040 362542. UGODNOSTI PRI VPISU MLADINSKEGA ABONMAJA JE OMOGOČILA ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA 9 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 GORIŠKA KRONIKA TRENJA V OBČINSKEM SVETU ZDRAVSTVO IN REGULACIJSKI NAČRT V OSPREDJU 10 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 Goriški občinski svet seje meseca septembra ukvarjal predvsem s problematiko zdravstva, saj je moral po avgustovski predstavitvi deželnega zdravstvenega načrta za triletje 2000-2002 predočiti deželni upravi svoje mnenje. Ob goriški občinski upravi seje okoli omenjenega deželnega načrta angažiral tudi Enotni odbor za zdravstvo, ki je s koordinatorko Car-men Donini Bratina zbral več kot 16.000 podpisov z zahtevami po ohranitvi bolnišnice v stavbi v ulici Vittorio Vene-to ter v prid čezmejnemu so-delovanju z bolnišnico v Šempetru. Med svoje predloge je Odbor nadalje vključil svoje negativno stališče do deželnega načrta, ki med drugim utaplja goriško zdravstveno strukturo v tržaško makroobmočje, s čimer mu odjema avtonomijo in deželno raven. O smernicah deželnega načrta se je pred občinskim svetom izrekel že pokrajinski svet z odobritvijo zelo blagega in nežnega dokumenta (v iskanju politične podpore vseh komponent sveta) proti deželnemu načrtu. Dne 20. septembra je bila omenjena točka na dnevnem redu občinskega sveta. V imenu Odbora za zdravstvo je na predlog opozicije spregovorila pred svetovalci tudi gospa Carmen Bratina, nato so se načelniki svetovalskih skupin odločili za odobritev dokumenta, ki gaje predstavil dva tedna prej pokrajinski svet z nekaterimi majhnimi novostmi. Zaradi pomanjkanja jasne opredeltive za čezmejno sodelovanje je skupina Oljke predlagala amandma, ki pa ga svet ni sprejel. Okoli omenjene točke pa se je razvila zelo poučna in precej klavrna debata, ki je pokazala sicer maloštevilnim prisotnim (zaradi pozne ure), da vlada med političnimi predstavniki večine dobršen del opreznosti, predsodkov ter nezaupanja v sodelovanje z obmejnimi sosedi. Nekateri bolj, dru-gi manj govorniško izurjeni so jasno povedali, da v omenjeni dokument ne nameravajo vnesti jasne smernice, ki gre v prid sodelovanju na zdravstveni ravni z bolnišnico v Šempetru. Pri glasovanju pa je prišlo do druge klavrne izbire, saj sta kljub odvrnitvi amandmajev Oljke svetovalca Levih demokratov Ulian in Furlan, na ukaz stranke, glasovala za dokument večine, medtem ko so se ostali svetovalci Oljke vzdržali ali glasovali proti. Omenjena izbira je prinesla v koalicijo Oljke nemalo nelagodja, vendar se bodo prizadeti o tem pogovorili po 8. oktobru, t.j. po predvideni odobritvi regulacijskega načrta. V tem tednu se je namreč goriški občinski svet sestajal vsak večer za predstavitev, razpravo in odobritev o-menjenega pomembnega dokumenta, o katerem bomo pisali v prihodnji številki našega časnika. ---------EJ SLOVENSKI ČLANI KONZULTE POKRAJINA IZPOLNJUJE OBVEZE Na zadnji seji goriškega pokrajinskega sveta so bili izvoljeni trije predstavniki v Konzulto za slovensko narodnostno skupnost. Dva predstavnika, in sicer Milko Di Battista ter Danijel Jarc, politično pripadata večinski koaliciji, Štefano Rogelja pa opoziciji. Ko bodo tudi pristojne ustanove in organizacije imenovale svoje predstavnike, bo Konzulta imela umestitveno sejo, kar se bo po vsej verjetnosti zgodilo v kratkem. Pokrajinski svet je tudi razpravljal o proračunu. Ta kaže, da pokrajinska uprava dosledno izpolnjuje proračunske obveze. Programi, ki si jih je vladna večina začrtala ob sprejemanju proračuna, se postopno uresničujejo in predvideno delo bo do konca leta v glavnem opravljeno. Goriška pokrajina se mora v zadnjem času odločno bojevati tudi za sam obstoj. Beležiti je namreč treba čedalje hujše pritiske, naj bi se gori-ška pokrajina razdelila, tako da bi se en del priključil videmski pokrajini oziroma tako imenovani Veliki zgodovinski Furlaniji. Za uresničitev tega načrta se odločno zavzema novi predsednik videmske pokrajine Melzi. Del gori-ške pokrajine pa naj bi se priključil tako imenovanemu tržaškemu metropolitanskemu območju, kar je tudi želja tržaškega župana lllyja, ki take želje tudi ne skriva. Goriška pokrajinska upra-{va se zavzema tudi za čezmejno sodelovanje, za kar si zelo prizadeva predsednik Giorgio Brandolin. Žal pa moramo beležiti, da problem | čezmejnega sodelovanja hudo šepa pri marsikaterem partnerju. Vsekakor bi morali vsi tisti, ki so trdno prepričani v veljavnost takšnega sodelovanja, napeti vse sile, da bi se vprašanje premaknilo z mrtve točke. Čezmejno sodelovanje je namreč gotovo bistvenega pomena za nadaljnji razvoj celotne gori-ške pokrajine. ----------DAG OB 40. OBLETNICI ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE HMELJSKA PRINCESA TIK PRED PREMIERO IVA KORSIC Ves teden si sledijo v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici še zadnje, a tem bolj intenzivne in seveda naporne vaje (na sliki) za opereto Radovana Gobca Hmeljska princesa, ki bo svoj goriški krst doživela na slavnostnem večeru v soboto, 9. oktobra, (ponovitve se bodo zvrstile v nedeljo, 10. oktobra, ob 17. uri, v četrtek, 14., in v soboto, 16. oktobra, zvečer) v režijski postavitvi Adrijana Rustje in pod dirigentsko paličico Hilarija Lavrenčiča. Izvajali jo bodo mladi člani društev, včlanjenih v ZSKP (igralci dramskih družin Oder 90 in Štandrež, pevci zborov Hrast iz Doberdoba, Rupa-Peč, Lojze Bratuž iz Gorice, Podgora in Štandrež), orkester v živo z glasbeniki Glasbene matice in SCGV E. Komel, in drugi zunanji sodelavci, dva solista in plesalci folklorne skupine iz Tolmina. Lahkotna "glasbena komedija11 bo veder gledališki dogodek, ki bo dobrodošlo podčrtal visoki jubilej Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici. Leta praznuje v letošnji sezoni 40. obletnico ustanovitve. Obiskovalci naših prireditev prav gotovo niso prezrli lepakov in letakov z iznajdljivostjo obdarjenega oblikovalca VValterja Grudine, ki v toplo domačih jesenskih barvah - v prelivanju rdečih, oranžnih odtenkov zaznamo liste vinske trte in njene gro- zde; na rumeni oz. okra podlagi sta v domiselno ujemajoči zeleni barvi naslov dela oz. vejica hmelja, ki prikupno povzema naslov - prijazno vabijo na ogled operete, sad navdušene požrtvovalnosti in velike ljubezni do materinega jezika in veselja do domače ljubiteljske poustvarjalnosti. Radovedno, a potihoma smo prejšnji petek prisostvovali vaji, ki se je začela ob 19. uri in se končala krepko čez 23. uro. Ozračje je bilo že vse nasičeno s tisto tipično naelektreno živčnostjo, ki je pač značilna za predpremierske vaje, ko stojijo na odru žp k' >-lise in razni drugi scenski pripomočki. Režiser Adrijan Rus-tja, dirigent Hilarij Lavrenčič ob spremljavi korepetitorja Davida Bandellija in koreografinja Carolina Bagnati so zahtevali od pevcev razgibani dramski, gladki pevski pa tudi plesni nastop. Izvajalci so GORIŠKI VRTILJAK / ABONMAJSKA SEZONA ZA NAJMLAJŠE VELIKI IN MALI MEDO NAVDUŠILA GORIŠKE ŠOLARJE Zelo težko so mali polžki, obiskovalci vrtcev in osnovnošolci do četrtega razreda, pričakovali prvo predstavo Goriškega vrtiljaka, ki se že tretje leto razigrano vrti v organizaciji Kulturnega centra Lojze Bratuž in Kulturnega doma v sodelovanju s Primorskim dramskim gledališčem Nova Gorica in zamejskim Slovenskim stalnim gledališčem. Letos je najmlajših abonentov nekaj čez petsto; go-riškim šolarjem seje pridružilo še 85 stalnih abonentov, učencev dvojezične osnovne šole iz Špetra v Benečiji, in dvaindvajset prvošolčkov in drugošolčkov iz Devina. V torek, 4. oktobra dopoldne, sta jih v neizmerno domovanje pravljic odpeljala gledališka umetnika Danijel Malalan in Vesna Pernarčič, člana SSG. Na velikem odru KC Lojze Bratuž so tiho spremljali igrico Ti in jaz, mali medo (premiero je doživela v Finžgarjevem domu na Opčinah v minulem septembru), ki jo je po literarni predlogi pisca Martina VVad-della poslovenil Janko Dolinšek, v odrski svet pa z mehkobo in posluhom za otroško dušo prestavila režiserka Katja Pegan. Jasno prizorišče v gozdu je uokvirila domiselna scena Marjana Kravosa. Šolarji so se prijetno zabavali, ko so spremljali vsakodnevne dogodljaje velikega in malega meda in pri tem spoznali, da prav takšne situacije večkrat sami doživljajo. Obnašanje velikega medveda odseva ravnanje staršev, ki zahtevajo red in skušajo posredovati neke vrednote, drobne modrosti in ščitijo svoje malčke pred nevarnostmi. Otroci so se zlahka prepoznali v malem medu, ki se rad igra; večkrat ušpiči kako nerodnost; noče jesti, noče iti spat in ga je grozno strah neznanih glasov, predvsem pa teme z "belimi" očmi. Res ljubko igrico s poetičnim sklepnim trenutkom in z razigranimi, preprostimi, a izredno učinkovitimi songi Miroslava Košute so kritični mali ljubitelji gledališča nadvse dobro sprejeli in živahno sodelovali z malim medom, ko se je le-ta naivno igral na skrivanje z velikim medom. Da jim je bila igrica resnično všeč, so potrdili s spontanim sodelovanjem in z navdušenim ritmičnim ploskanjem ob sklepni pesmici. Odraslemu opazovalcu se od radosti neopazno orosi oko, ko vidi polno dvorano otrok, ki zamaknjeno zrejo v odrsko dogajanje, in utrne se mu misel, da bo vsaj nekaj izmed teh po zaslugi Goriškega vrtiljaka vzljubilo gledališče in doraslo v zrele gledalce. Ob tem pa se bo tesneje navezalo na slovenski jezik in ga nikdar ne zatajilo. kljub trudnosti, ki se jim je za-risavala na obrazu, in pozni večerni uri poslušno sledili nasvetom. Na odru se vsi kar dobro počutijo, a zadnjo sodbo prepuščajo poslušalcem. Majda Zavadlav je čisto preprosto dejala, daje še nekoliko zmede, ker je to čas piljenja, a vaje potekajo v redu; Božidar Tabaj pa je smeje se odrezavo pripomnil, da se je treba za uspešno vlogo zmeraj pošteno potiti. Nekoliko bolj zgovorni so bili "zakulisni" oblikovalci te nove uprizoritve. Niko Klanjšček, ki skrbi za luči in efekte ip z nasrnphnm rp| NOGOMET / PRVA AMATERSKA LIGA KOŠARKA SOVODNJE-MLADOST BREZ ZMAGOVALCA POMLAJENO JADRANOVO POSTAVO ČAKA TEŽKO PRVENSTVO IGOR COTIČ Prizorišče športnega dogajanja na Goriškem je bil minuli konec tedna derbi med Sovodnjami in Mladostjo, ki je zbral ob sovodenjskem nogometnem pravokotniku lepo število ljubiteljev nogometa in navijačev obeh društev, kar je še posebej razveselilo blagajnike domačega društva. Tudi koreografija ob igrišču je bila temu primerna, saj so navijači s plapolanjem zastav, z oglašanjem trobente in z bučnim navijanjem spodbujali svoje junake k zmagovitemu zadetku; do tega pa ni prišlo kljub nekaterim ugodnim priložnostim, ki jih igralci obeh enajsteric niso znali dodobra izkoristiti. Gledalci so lahko prisostvovali borbeni, z agonističnega vidika dopadljivi igri, čeprav se stopnja uigranosti pri obeh ekipah šele vzpenja. Doberdobci, ki so kot novinci v ligi dotlej prijetno presenečali, so nastopili proti sovodenjskim vrstam v okrnjeni postavi, saj niso mogli računati na doprinos dveh stebrov moštva (Caiffa in Ma-nia), kar se je poznalo še posebej v končnih akcijah. Mladosti je uspelo občasno ogrožati sovodenjsko obrambo in to le s protinapadi, kjer seje izkazal zlasti napadalec Vittu-relli, kateremu je v prvem delu tekme uspelo preigrati domačo obrambo, njegov strel pa ni zatresel domače mreže. Sovodenjski nogometaši so bili med tekmo prisebnejši in so oblegali doberdobska vrata predvsem z Marassijem in Fajtom. Ta je v drugem delu > tere brez dohodkov, za vzgojo in otroško varstvo. 3. JAVNA UPRAVA Država naj bi v naslednjem letu zmanjšala svoje izdatke za celih enajst tisoč milijard. Po eni strani predvideva finančni zakon postopno zmanjšanje zaposlenih, po drugi strani pa bo tudi javna uprava začela postopno uvajati nove, bolj elastične oblike zaposlovanja, kot sta npr. delovna pogodba z omejenim delovnim urnikom, uporaba začasnih sodelavcev, ki jih nudi podjetje za začasno zaposlovanje ipd. Javna uprava bo v prihodnje zmanjšala svoje izdatke za nabavo dobrin in storitev. Poseben poudarek daje novi zakon na zmanjšanje izdatkov krajevnih zdravstvenih podjetij z ustanovitvijo posebne agencije, ki bo imela nalogo, da preverja povpraševanje po potrebnih nakupih. V te varčevalne ukrepe so vključene tudi dežele, pokrajine in občine, ki bodo morale postopoma zmanjšati svoje izdatke. Krajevne enote, ki bodo porabile več, kot so predvidevale, bodo plačale kazen. Po drugi strani pa bo država povečala svoje prihodke, ki tekme usmeril žogo pod prečko, in ko je že kazalo, da bodo Sovodenjci povedli, je uspešno posegel vratar Mladosti Sandi Gergolet in poslal žogo mimo vrat. Domačini so še napadali, a do zadetka ni prišlo, tako da je remi ob končnem sodnikovem žvižgu zadovoljil Doberdobce, medtem ko so sovodenjski nogometaši želeli izkupiti bogatejšo mero točk. Kapetan Sovodenj Marko Zotti je tako ocenil nastop domače enajsterice:'Na igrišče smo stopili s trdnim namenom, da premagamo vodilnega na lestvici, kar bi si zaradi prikazane igre tudi zaslužili. Predvajali smo dober nogomet, ustvarili smo več priložnosti za zadetek kot nasprotniki, tako da smo z doseženim izidom le delno zadovoljni. Da je doberdobsko moštvo osvojilo prvenstveno ne izhajajo iz davčnega pri-l liva. Vlada namerava namreč prodati svoje nepremičnine preko posrednikov, ki bodo morali vse dogovorjene dobrine prodati v določenem roku. Obenem bo država zmanjšala površine svojih uradov in tako nastali prostor dala v najem zasebnikom po najemninah, ki jih določa tržišče. 3. POKOJNINE Država bo uvedla register vseh pokojnin. Novost je tudi uvedba solidarnostnega prispevka za vse upokojence, ki prejemajo več kot 141 milijonov lir pokojnine letno. To pomeni, da bodo morali upokojenci, katerih pokojnina presega ta znesek, plačevati 2% zneska, ki presega dogovorjeno mejo, v poseben sklad za o-sebe z nižjimi dohodki. Hkrati pa finančni zakon ukinja posebne pokojninske sklade za uslužbence podjetij Enel, Telecom in državnih železnic. Finančni zakon bo sedaj v obravnavi v parlamentu. Vsekakor pa predstavlja vladni dokument izhodišče za nadaljnjo razpravo, med katero se bo lahko še marsikaj spremenilo. točko, gre veliko zaslug njegovemu vratarju Gergoletu, ki je uspešno branil naše napade. Zadovoljen sem, da se je na derbij u zbralo vel i ko gledalcev, ki so si lahko ogledali privlačen boj. Naša moč raste iz tekme v tekmo, s kančkom športne sreče pa bomo segli še po vidnejših uspehih in to v sistemu točkovanja, ki nagrajuje zmagovalce." Dvajsetletni nogometaš Mladosti Christian Gorjan je bil z dosedanjim potekom prvenstva in z derbijem zadovoljen: "Če bi zaigrali v popolni postavi, bi lahko nabrali tri točke. Zaradi odsotnosti dveh ključnih igralcev, kot sta Caiffa in Mania, pa smo morali vnesti spremembe v igro in smo prešli iz običajnih visokih podaj na nizke; da se obrestuje, pa potrebuje vsaka sprememba svoj čas. Vsekakor smo proti Sovodnjam do- Na tiskovni konferenci v soboto, 2. t.m., so člani združenja Gruppo Marciatori Go-rizia predstavili javnosti drugo izvedbo Maratona Gorica - Memorial R. Stubel, ki bo potekal 14. novembra s pričetkom ob 9. uri. Šlo bo za pohod s klasično olimpijsko dolžino 42,195 kilometrov. Pomemben je tudi zato, ker bo imel mednarodni značaj, saj se ga bo po predvidevanjih segli pomembno prvenstveno točko in tako še bolj utrdili svoj položaj na lestvici, kjer smo po treh kolih zbrali kar sedem točk, kar je daleč nad našimi pričakovanji." V 1. amaterski ligi je Juven-tina, naša tretja goriška enajsterica, doživela poraz na gostovanju v Romansu z 1:2. Na odbojkarskem področji velja zabeležiti uspeh o-beh Valovih šesterk, ki sta se uvrstili v polfinale deželnega odbojkarskega pokala. Jeron-čičevi varovanci so v odločilnem srečanju premagali Vivil z 2:1, medtem ko so Valovke osvojile zmago brez izgubljenega niza proti izkušeni tržaški ekipi SGM Consulting. PRIHODNJE KOLO NOGOMET / PRVA AMATERSKA LIGA (10. oktobra); Fincan-tieri-Sovodnje, Juventina-O-picina, Mladost-Ruda. udeležilo nad petsto atletov iz vse Italije in tudi iz tujih držav. Tekmovali bodo individualno ali pa po četvorkah v štafeti. | Pobuda je prvič stekla lani z namenom, da bi se prireditelji tudi organizativno pripravili na veliki pohod leta 2001 ob tisočletnici prve pisne omembe Gorice. Na uradni predstavitvi maratona so člani skupine o-risali pot, ki se bo letos po od- V torek, 5. t.m., so v prostorih CONI-ja na stadionu Nereo Rocco v Trstu predstavili združene košarkarske e-kipe Športnega združenja Jadran. Prisotnim so spregovorili novi Jadranov predsednik Edi Sosič, trener članske ekipe Jadran Nuova Kreditna Peter Brumen, trener Andrej Vremec, časnikar Sergij Tavčar in predstavnik Nove tržaške kreditne banke Sandi Pertot. Članska ekipa Jadran Nuova Kreditna - na torkovi Do 31. izvedbe mednarodne regate za jesenski pokal, imenovane Barcolana, manjka še samo nekaj dni. Regata bo namreč potekala v nedeljo, 10. t.m., v Tržaškem zalivu; do trenutka, ko pišemo te vrstice, pa je bil znan podatek, da se je nanjo vpisalo že | hodu in krajšem delu okrog mesta nadaljevala do Šlo-vrenca, Morara, Krmi na, Co-rone, Fare in se nato končala na lepem atletskem igrišču E. Fabretto v Gorici. Prejšnjo soboto je pripravljalni odbor z j video posnetkom tudi lepo prikazal tehnične značilnosti in čudovite krajinske izseke poti, ki so jo določili za leto-| šnjo pobudo. tiskovni konferenci so predstavili tudi kadetsko ekipo -bo v letošnjem prvenstvu C1 lige nastopila s precej pomlajeno postavo, njen trener, priznani slovenski strokovnjak Peter Brumen, pa ni skrival dejstva, da bo prvenstvo težko. Tudi letos bo člansko ekipo sponzorizirala Nova Tržaška kreditna banka, medtem ko bo tehnični sponzor podjetje Eurosava, finančno pomoč pa bo nudilo podjetje Franco. 952 tekmovalcev (sto tekmovalcev več kot lani). Tudi letos bo na Barcolani nastopila slovita slovenska jadrnica Gaja Legend s krmarjem Mitjo Kosmino. Kosmina in njegovi ciljajo na zmago, ki jim je lani ušla za las. Poleg Gaje Legend bo nastopila še druga najboljša slovenska jadrnica, Viharnik, s krmarjem Dušanom Puhom. Slovenski jadrnici se bosta pomerili z drugimi favoriti za zmago, in sicer z čolni Riviera di Rimini, Tutta Trieste in drugimi. Na letošnji Barcolani bo nastopila tudi jadrnica Esimit z mešano slovensko-italijan-sko posadko, ki jo bosta vodila skipper Francesco Battiston in krmar Matjaž Antonac. Mešana posadka hoče biti simbol dobrega sosedstva med slovenskim in italijanskim narodom oz. med Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino. Ravno zaradi tega sta to pobudo podprla slovenski zunanji minister Boris Frlec in predsednik deželnega odbora F-Jk Roberto Antonione. IŽ OBVESTILO ŠZOLYMPIA obvešča, da se je pričel tečaj otroške telovadbe in minivolleya, ki poteka v telovadnici Slovenskega športnega centra v Gorici na Drevoredu 20. septembra 91. Treningi potekajo ob torkih in četrtkih od 16. do 18. ure. Za morebitne informacije lahko kličete na telefonske številke: 0481 538960, 0481 882360 (Vanja Černič) in 0481 32310 (ob urah vadbe). UDELEŽILO SE GA BO KAKIH 500 ATLETOV V PRIPRAVI JE MEDNARODNI MARATON GORICA - ■ r-:-« Krmin Podgora Ločmk, Šlovrenc Štandre s m ; ■ o:' ■ Mar mn 5 VELIKO PRIČAKOVANJE ZA 31. BARCOLANO fcm i’ DUFIM 15 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 16 ČETRTEK 7. OKTOBRA 1999 AKTUALNO ARHEOLOŠKI BISER V GRADEŠKI LAGUNI DVIG RIMSKE LADJE JULIA F E LIX 40-LETNICA ZDRUŽENJA GORIŠKIH KRVODAJALCEV "HVALA TEBI, KDORKOLI Sl!" S 3. STRANI KULTURNI DOM... V bistvu gre za skupno predvajanje italijanskih in slovenskih televizijskih programov na združenih mrežah RAI TS3bis in TV Koper-Capodistria. V teh dneh potekajo mrzlične priprave za čimprejšnji začetek poskusnih oddaj čezmejne televizije, ko bomo na naši mreži ob 18.45 predvajali v živo slovenski in italijanski dnevnik TV KC Primorska kronika in Tuttoggi, na mreži TV KC pa bodo ob 14. uri predvajali v živo italijanski dnevnik RAI T3 in na koncu programov predvidoma ob 23.30 pa ponovitev našega slovenskega telednevnika T3. Po začetnem obdobju teh poskusnih oddaj bomo začeli pripravljati oddaje v okviru skupne programske sheme srednjeevropskega čezmejnega televizijskega projekta LYNX NT 2000. V tem nazivu je zajet širši prostor bodočega sodelovanja med javnimi srednjeevropskimi televizijami s skupnim predznakom nekakšnih "risjih oči" (LYNX N(ova) T(elevizija) (v drugem tisočletju) 2000). Dolgo si bil pri nas med vodilnimi radijskimi in televizijskimi delavci. Kaj pa meniš o stanju naše tiskane besede? Vloga naše tiskane besede je nenadomestljiva. Brez nje nas ni! Sama beseda si-i cer nič ne pomeni, če nima duše. Duša pa je stvar celovitega razvoja od krvnih genetskih klic vse do spočetja, | življenja in rasti v človeški bitnosti. Očuvajmo jo torej kot našo dušo, ne pa kot nesnago. V kulturnem programu, ki ga je treba čimprej utrditi, moramo z vsemi močmi podpreti iskrena prizadevanja za skupno moralno in gmotno ovrednotenje našega tiska. Se strinjaš, da je jezik, to je govorjena in pisana beseda, odločilnega pomena za obstoj in nadaljnji razvoj naše še vedno ogrožene manjšine? Če se ne motim, je to venomer poudarjal pokojni prof. Josip Tavčar, dolgoletni in zaslužni predsednik naše gledališke hiše. Spomin na pokojnega prof. Josipa Tavčarja me navdaja z zaupanjem v moč izobrazbe, človekoljubnosti in intelektualne poštenosti ter omike, kar je on znal izkazovati in vzorno uveljavljati ob negovanju kulture dialoga proti nasilnim pojavom vsake nestrpnosti in narodnostne mržnje. In omika se začenja z negovanjem besede. Z njo tudi človek in narod. HARJET DORNIK Prejšnji konec tedna je minil vznamenju posebnega dogajanja. V gradeškem morju so v soboto, 25. septembra, stekle zadnje faze reševanja iz morskih voda potopljene rimske ladje, ki sojo poimenovali Julia Felix. Dvig je bil sprva določen za 24. avgust, vendar so med pripravo odkrili pod ladjo dodatne arheološke ostanke, zato so ga zakasnili. Julia Felix je bila 16 m dolga in 6 m široka tovorna ladja, ki je plula ob obali in sredi lagun po ustaljeni poti, ki je povezovala Oglej, pomembno središče v rimskem cesarstvu, z Ravenno. Prevažala je steklene odpadke, namenjene v oglejsko delavnico za predelavo, poleg teh še 300 amfor z vinom, oljem, osoljenimi ribami in omakami. Šest milj od gradeške obale jo je pred 1.800 leti zajela usodna nevihta in ladja se je s svojim bogatim tovorom usedla na 14 m globoko morsko dno. Podvodno arheološko dragocenost sta odkrila gradeška ribiča Formentin I. 1986. Po njunem opozorilu je preteklo nekaj let, preden so izvedenci izdelali podroben načrt, kako jo dvigniti iz morskih voda. Sprva so bili prepričani, da jo je mogoče kar celo po- tegniti iz vode. Ker pa je ladja v primerjavi z ostalimi, ki so potonile vzdolž italijanskih o-bal, slabše ohranjena, v kolikor je ni prekrilo morsko blato, so spremenili prvotni načrt. Razdelili sojo na kose, jih oštevilčili in dali vzaboje, polne vode. Prejšnjo soboto so jih potegnili iz vode, v nedeljo pa en del le-teh prepeljali v staro neuporabljeno šolo blizu bazilike, ki bo preurejena v muzejske namene. Naslednji dve leti se bodo izvedenci posvetili ureditvi ladje. Njihovemu delu bodo lahko sledili tudi ljudje, kijih dogajanje zanima. Neobičajen dogodek je spremljala vrsta prireditev. Najpomembnejši je bil simpozij, na katerem so razni izvedenci osvetlili različne vidike v zvezi z ladjo in predstavili knjigo s posnetki Načrt Julia Felix - iz morja v muzej (zal. Laguna di Monfalcone). Knjiga je delo jedra strokovnjakov, ki je odgovorno za podmorsko arheologijo srednjega in visokega Jadrana. Celotni načrt Julia Felix so podprli država, Višji urad za spomeniško varstvo dežele F-Jk, občina Gradež in vrsta posameznikov, ki so vanj vložili za skupnih 10 milijard lir. Le za odkritelja se niso našla sredstva za primerno nagrado. DANIJEL DEVETAK To zgovorno geslo na plakatih pogoriških ulicah je naznanjalo v prejšnjih tednih praznik pokrajinskega združenja prostovoljnih krvodajalcev, ki so se ga člani spomnili 25. in 26. septembra. Na Goriškem je trenutno 2.750 dejavnih krvodajalcev, kar lepo število, če pomislimo na razsežnosti goriške pokrajine. Vse prostovoljce združuje želja, da bi dali upanje, tolažbo in pomoč bližnjemu. Njihovo srce je dobrohotno, njihovi nameni velikodušni. Krvodajalci so si med sabo različni po starosti, značaju in so si v solidarnosti in prepričanju, da je dar krvi vedno potreben; zato gaje treba posredovati kot dragoceno vrednoto tudi rodovom, ki bodo prišli za nami. Pokrajinsko gibanje združuje kar šestnajst krajevnih sekcij, ki so si med sabo tudi različne, poživlja pa jih isti duh: sekcije so namreč kot bratje in sestre, člani iste velike družine. Kot znano, so v sovodenjski sekciji zbrani slovenski krvodajalci; temelji te skupine, ki šteje 184 članov, so bili postavljeni oktobra 1972, njen predsednik in glavni mentor pa je že od vsega začetka znani javni delavec Branko Černič. Da bi obeležili 40. obletnico uradne ustanovitve, so organizatorji priredili v soboto, 25. septembra, najprej deželno srečanje Zveze italijanskih krvodajalcev v goriškem avditoriju, popoldne pa zanimivo okroglo mizo, kjer so se ugledni zdravniki, ki delujejo na tem področju, in sam državni predsednik zveze prof. Dario Cravero spraševali o prihodnosti gibanja. Kljub tudi pesimističnim tonom so si bili vsi skupni, da je v času globalizacije in evropskih integracijskih procesov prvenstvenega pomena kontrola gotovosti in kakovosti darov krvi. Edino pot namreč predstavlja us-klajanje z evropskimi standardi, da bi se kdaj ne znašli s kakšnimi težavami t.i. "krvnih kvot", kot se je to že zgodilo z mlečnimi kvotami... Pred nami vsemi so namreč marsikatere ovire, zlasti zaradi slepe birokracije, in novosti; glavno pa je, da posamez- na krajevna združenja dobro delujejo, saj se potem to lahko odraža na pokrajinski, deželni in državni ravni. Dan kasneje, v nedeljo, 26. septembra, so se krvodajalci udeležili slovesne maše pri sv. Ignaciju na Travniku, kjer so bile sekcije prisotne tudi s svojimi zastavami. Lepo je poudaril mašnikg. Baldas, ko je povedal, da je dejanje krvodajalca hoteno, zastonjsko in svobodno; prav tako kot Kristusovo skrajno dejanje, sad j čiste ljubezni do človeka. Na svečani akademiji v avditoriju seje nato predsednik mestne sekcije Grusovin spomnil tistega 19. maja 1959, ko so začetniki gibanja položili prvo seme, ki je v teh desetletjih mogočno vzklilo, čeprav obstajajo pričevanja o pionirjih združenja že pred 60 leti. Čas teče, življenje se spreminja, dar krvi pa ostaja anonimno in zastonjsko velikodušno dejanje, medsebojna notranja bogatitev. "Ni moč darovati krvi, če pri tem ni pravega daru in ljubezni do sočloveka." Spregovoril je tudi pokrajinski predsednik Bragagnolo, ki je izrazil prisotnim civilnim oblastem (navzoči so bili senator in evropski poslanec Volčič, deželni odbornik Ro-moli, pokrajinski podpredsednik Brancati, župan Valenti z osmimi kolegi drugih občin v pokrajini, prefekt Spa-daccini) polemično noto glede zavor, ki jih prepogosto predstavlja birokracija; slednja namreč postavlja pole-ma pod noge dobrohotnim meščanom, da želijo biti solidarni zdrugimi. Odločno je podrčtal, da potrebujemo danes manj besed in zakonov ter več dejanj in primernih struktur. Tudi Cravero je pohvalil prizadevanja 1.200.000 italijanskih krvodajalcev, pri tem pa soglašal, da politični vrh nima veliko posluha za podporo prostovoljcem. Akademijo je kronalo nagrajevanje zaslužnih članov goriškega združenja. Priznanja so prejeli krvodajalci, ki so darovali kri desetkrat, dvajsetkrat, petintridesetkrat, petdesetkrat, petinsedemdesetkrat (med tremi tudi Slovenec Andrej Faganel), eden celo stokrat. Na vse te znane in neznane dobrotnike je Goriška lahko res ponosna. Novo pri Goriški Mohorjevi družbi tfr' I ' * 9 1 > * C — k J] J, 't f 4 jf * j ^ : « f ^ t,' ■ ■ 'fJA \ i, Otmar Črnilogar STATI IN OBSTATI (Žiti % IBS Z 2. STRANI TEŽAVNA... Dejansko predstavlja ravno dogajanje na Vzhodnem Timorju prvi primer, ko bo morala vojska odgovarjati za svoja dejanja. Ne samo, da se bo morala odpovedati Vzhodnemu Timorju, sprejeti bo morala tudi mednarodno humanitarno preiskavo o človeških zločinih, pri katerih je bila tudi sama soudeležena. Nedvomno bo prestop v tranzicijsko fazo zelo težaven. Kohezijska moč države je šibka, poleg tega pa se mora Indonezija boriti proti še vedno obstoječi gospodarski krizi. Vsako državo pogojujejo tudi (ali predvsem) sosedski odnosi, ki jih je uspela vzpostaviti z bližnjimi državami. V primeru Indonezije bliskovito skoči na dan vloga Avstralije, ki jo je ta razpro-strana država odigrala v zadnjih razpletih dogajanja na Vzhodnem Timorju. Stališče indonezijskega predsednika Habibieja je dovolj jasno: 'Avstralija si je dovolila poseči v notranje zadeve indonezijske države". Zamer je veliko, nerešenih problemov ogromno, država je dejansko v popolnem družbenem kaosu. Volitve bodo novembra; kaj se bo takrat spremenilo ali pa ne, katerega kandidata bo vojska sploh podprla in kako se bo Indonezija izvlekla iz tega močvirja: vse to so še popolnoma odprta vprašanja.