PROSVETNI Številka 8 Ljubljana, 23. aprila 1955 Leto vl Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In oprava Nazorjeva 3/L Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300.—% Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slovenskega poročevalca* GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV Prvomajske pobude Delavski razred že šestinse-demdesetič proslavlja Prvi maj kot praznik mednarodne solidarnosti in revolucionarne pripravljenosti, uresničiti zgodovinsko geslo delavskih brigad vsega sveta: »Delu čast — in oblast!« Od Cikaga, kjer se je Prvi maj rodil, in od kongresa II. internacionale v Parizu, kjer je praznovanje zadobilo mednarodni značaj, ima praznovanje Prvega maja velik zgodovinski pomen: v kapitalističnih državah nakazuje osvoboditev zatiranih ljudi, v svobodnih pa prikazuje uspeh ustvarjalnega dela svobodnega pokoljenja. Vse,, kar je simpatiziralo z interesi delavskega razreda in z njegovim gibanjem, se je moralo opredeliti za Prvi maj. Tega praznovanja niso mogli zaustaviti ne hišni zapori, ne policijski pretepi, ne stotere žrtve; rdečemu cvetju, rdečim zastavam, zborovanjem, manifestacijam, izletom, javnim ali ilegalnim manifestacijam so se vsako leto pridruževale številnejše množice. Med temi so bili vedno in *o častno zastopani najnaprednejši prosvetni delavci. V svobodnih državah praznujemo Prvi maj s ponosnimi manifestacijami. Ce samo v skopih obrisih prikažemo uspehe šolstva, ki so posledice zahtev, borb, žrtev in zmag delavskega razreda, nas ob vsakodnevnih skrbeh in nedočakanih žetvah uspehi naše desetletne graditve upravičeno začudijo. Ustvarili smo mogočno šolsko mrežo z vsemi odtenki različnih šol: od šolskih vrtcev, strokovnega in umetniškega šolstva do znanstvenih inštitutov, vmes pa obnovili in modernizirali uničene šolske in kulturne stavbe. Za že skoraj doseženi praktični princip brezplačnega šolanja je žrtvovalo ljudstvo ogromno sredstev. Naša mladina, katero pozabljivi včasih pomilujejo, da ne pozna »dobrih starih časov«, ima neverjetne prednosti pred mladino prejšnjih dob in mladino Iz drugih držav. Čeprav je skrb za mladino v vseh razvitih državah sveta velika, tolike možnosti za svoj razvoj nima nikjer. Štipendije, podpore, nagrade, dijaške in šolske kuhinje so samo zunanja stran te skrbi, ob kateri otroci padlih borcev in žrtev fašističnega terorja uživajo še povečano podporo. Izven-šolsko življenje, razni krožki, tekmovanja, koncerti, mladinski festivali, nastopi, taborenja, letovanja In izleti so nam postali že nekaj tako samo po sebi umevnega, kakor da bi vsi naši rodovi in vsa mladina po svetu živela prav tako bogato kulturno življenje. Premalo pa se zavedamo, da hoče naše ljudstvo s tem dajati mlademu rodu pobudo za napredek v miru, za študij, nova raziskovanja in odkritja, za lepše novo življenje. Učiteljem je zmaga delavskih zahtev prinesla posebno priznanje. Danes uživajo učitelji določeno neodvisnost tako glede strokovnega kot pedagoškega dela, na drugi strani pa se morajo zavedati tudi svojih posebnih dolžnosti, ki jih imajo do družbe in njenih teženj. Urejeno je gmotno stanje učiteljev, kakor le to primerno našim prilikam, za delo pod težjimi pogoji dobivajo posebne prejemke, možnost in zahteve po temeljitejšem Študiju so dosegle z ustanovit-yij0 nove vrste učiteljskih šol za različne vrste učiteljskih poklicev novo stopnjo. Uresničili smo laično šolo in učiteljev učni smoter ni več manifestacij-ska zahteva: danes sme in mora učitelj poučevati na znanstveni osnovi. Učitelji se smejo danes svobodno združevati v strokovne in sindikalne organizacije. Te organizacije pa imajo hkrati tudi znaten vpliv na rast m razvoj vsega našega šolstva. Zato Prosvetni delavec prav danes, pred Praznovanjem Prvega maja, objavlja sklepe in Listino prosvetnih delavcev kot nov dokaz zmage naprednih sil v svetu, ko so se prvič v zgodovini prosvetni delavci zedinili v težnjah, katere prevevajo in združujejo vse napredne učitelje sveta. Ce se slednjič ozremo na odnos našega ljudstva do šole, smemo ta delež ponosno pokazati pred vsem svetom. Priznati moramo, da skrbe naša družba tn naša ljudska oblast za šolo, nčitelja In otroka z Isto Ijubez-niJo, ki je presegla vse, kar smo sl lahko še pred leti predstavljali. Ni nam treba naštevati obnove, gradenj novih šol, modernih oprem, knjižnic, laboratorijev, delavnic In vsega material-n®8a> s čimer zalaga naša Ijud-* a oblast področje šolstva. Mnogo važnejša od tega je skrb ašega človeka za poifk, vzgo-° in otroka. Posledica tesnega »odelovanja staršev in vsega stva s šolo in učiteljstvom Mednarodne organizacije prosvetnih delavcev so enotne glede dolžnosti in pravic učiteliev ODBOR ZA SPORAZUM med. narodnih federacij prosvetnih delavcev, ki so ga sestavljali predstavniki treh federacij ustanoviteljic — M ednairodna federacija učiteljev srednjih šol (FIPESO), Mednarodna federacija učiteljev (PlAl), in Mednarodna federacija sindikatov prosvetnih delavcev (PIŠE) — je 'na zasedanju v Mo-' skvi avgusta 1954 soglasno sprejel besedilo LISTINE PROSVETNIH DELAVCEV in DVE RESOLUCIJI. U LISTINI PROSVETNIH DELAVCEV so- določene dolžnosti in pravice ki naj jih imajo uči-elii, v n\jej pa so navedeni tudi pogoji za napredek pouka, da bi se vsestransko vzgojil mladi tod za rnoi/e bodoče naloge v smislu miroljubnih in enakopravnih odnosov med narodi. Tako so se prvič predstavniki mednarodnih učkeijskih organizacij vseh celin zedinili o vsebini LISTINE PROSVETNIH DELAVCEV. Naši organizaciji sta včlanjeni v Mednarodni federaciji učiteljev (FIAI) in v Mednarodni federaciji učiteljev sred. šol (FIPESO) in sta s tem sprejeli načela Listine in Dveh resolucij. Objavljamo obe besedili s pozivom, da jih članstvo preuči. Združenje učiteljev Slovenije Združenje profesorjev in predmetnih učiteljev Slovenije Listina prosvetnih delavcev UVOD: Učitelji Oipravljajo ze. lo važno družbeno funkcijo. Vzgajanje otrok je življenjskega pomena ne le za ratzvoj osebnosti, temveč tudi za družbeni napredek. Zato zahteva učiteljski poklic od ljudi poseh:w odgovornost, mora pa biti zvezan tudi s posebnimi pravicami: učitelji imajo s tem v zvezi prednost, da uživajo poleg pravice državljana tudi določene poklicne pravice. Ker je namen učiteljev razvijati otrokovo osebnost, bodo znatni meri pomaga vzgojiteljem rešiti njihove strokovne naloge. Oblike zamenjav ■*» lahko različne: delegacije in cirilski v raznih državah, dopisovanje in skupno proučevanje učnih načrtov in učnih knjig, izmenjava razstav, diskusije o aktualnih problemih v tisku, sodelovanje na mednarodnih konferencah. Zato priporoča Odbor za Sporazum: 1. Močnejšo svobodno izmenjavo mišljenj na kongresih ali na mednarodnih učnih konferencah. T e konference naj še posebno proučujejo probleme pouka in odnos družine do šole. 2. Organizirati je treba delegacije in mednarodne dbriskt učiteljev na o: v 2. razredu. Vzroke moramo poiskati v predmetni diferencia- oiji, ki se na tej stopnji že uveljavlja, a predvsem v poostrenem ocenjevanju, zaradi perspektive prestopa učencev na nižjo gimnazijo. Učni uspeh v 4. razredu je še nižji kot v 3. razredu. Kje so razlogi? Prestop na nižjo gimnazijo vsekakor vpliva na uspehe, zahtevnost je večja, a kriterij ocenjevanja strožji. Učitelji zadržijo slabe, nepripravljene učence raje v 4. razredu, kot da bi jih poslali v 1. razred gimnazije, ker se hočejo izogniti očitku slabega, nekvalitetnega dela. Zaradi tega se tudi število učencev v 4. razredu dvigne in to na 21.5% od 19% v 3. razredu. Najnižjl učni uspeh Je vsekakor v 5. razredu. Višji razredi osnovne šole so v glavnem v tistih predelih, kjer ni nižjih gimnazij, zato učenci ne ostajajo v tako visokem številu v četrtem razredu ter prestopajo manj pripravljeni na višjo stopnjo osnovne šole. Slabe uspehe povzročajo tudi ponavljale!, ki v tem razredu zaključujejo svojo šolsko obveznost. Preobremenjenost s fizičnim delom in deloma brezbrižnost staršev za napredovanje njihovih otrok ovirata učence pri rednem obiskovanju šole in učenju. Ce je učni uspeh v republiškem povprečju v 5. razredu 69.7%, sa ta dvigne, zboljša že v 6. razredu, ter v 7. in 8. razredu doseže stopnjo, ki je najvišja v vseh razredih osnovne šole. Kako sl razlagamo tako dobre uspehe? Ugotoviti moramo predvsem dejstvo, da Je v 7. m 8. razredu zelo nizko število otrok, saj je v posameznih razredih le 5—8 ali še manj učencev. Celo v ptujskem in ljutomerskem okraju, kjer so vse šole višje organizirane, je v razredih največ 12 učencev. Na mnogih niže organiziranih šolah v krškem in celjskem okraju (v 33 razredih) so dosegli celo 100% učni uspeh. Učitelji so poučevali po učnem načrtu za 5. in 6. razred, se pravi, da so učenci zadnji dve leti snov zgolj ponavljali, utrjevali in tako ni na teh šolah slabih uspehov. Tam pa kjer so bili zahtevnejši ter so poskušali v 7. in 8. razredu niže organiziranih šol posredovati gradivo po učnem načrtu, so nujno naleteli na težave, kar je vodilo do slabih ocen, ki so v razredih z zelo nizkim številom učencev ustvarile visok % slabih uspehov. Pri pregledu učnih uspehov smo ugotovili neskladnost, neenotnost kriterija ocenjevanj^, kar Je pri našem mladem učiteljskem kadru v neki meri razumljivo. Vendar si moramo prizadevati, da bomo po sedanjem številčnem sistemu ocenjevanja dosegli čim večjo stopnjo enotnosti, skladnosti In objektivnosti. Naš sedanji sistem ocenjevanja ni v skladu z razvojem in stopnjo pouka ter bi ga bilo potrebno spremeniti, zljftti na nižji stopnji osnovne šole. Smatramo, da je v času, ko govorimo o reformi šolstva, ki ne bo zajela zgolj organizacijsko strukturo, marveč tudi njegovo vsebino, najprimernejši trenutek, za razpravljanje o novih oblikah in sistemu ocenjevanja na naših šolah. Marjon Sikst Vloge VP8 ne smemo prezreti V viprašaniiih ankete kojnlisilie za proučevanje šolstva ni nAjer omerajena višja pedagoška šola. Pa vendar izobražuje VPŠ predmetne učitelje, ki poučujejo na nižjih gitnn.aizi|jah — torej vzgaja učiteljstvo za obvezno šottol Kolikega pomena je ta šola za naše učiteljstvo in za naše šolstvo, ‘lahko povedo predmetni u&eljS, ki jih je VPŠ dala slovenskim nižjim (v mnogih prime-nih vsled pomanjkanja kadra tudi vulajim) gimnazijam. Vsem učiteljem, ki študiramo na VPŠ je jasno, da je nujno potrebna šola, ki omogoča učitelju, da ®e iz prakse ponovno vme k teoriji, se strokovno izpopolni ter oplemeniten z novim znanjem 9P«t vrši dalje svojo kulturno nalogo. Povedala bi rada o sebi, da sem srečna, ker morem študirati na VPŠ. Vem, da veliko učiteljev — študentov na tej šoli čuti tako kot jaz in da se (jim je prej godli!!© podobno kot meni, zato bom povedala svojo zgodbo. V desetih letih prakse sem Že kar nekam notranje otopela in čutila sem vedno bolj, da ne morem več dajati učencem kot hi rada. Česar učitelj sam nima, tega dajapj ne more. Če bi bila ‘imela možnoot Za stalno izpopolnjevanje, za individualni študij, za polablijapje v šolsko delo, za priprave, potem bi že šloi... a kaj, SESTANEK POVERJENIKOV PREŠERNOVE DRUŽBE V Domžalah so se sestali pover-jenliki Prešernove družbe iz Vodic, Skaručne, Trzina. Senkovega turna, Domžal, Radomelj, Jarš, Dragomlja, Ihana, Doba, Krtine, Črnuč in Šentjakoba. Nekateri so dvignilj. število naročnikov za 100%, posebno se je povečalo število v Črnučah in Senkovem tur-nu. Manj naročnikov kot lani pa je v Domžalah, kar nikakor ni pohvalno spričo tega, da je toliko delovnih kolektivov po raznih tovarnah In 'podjetjih. Terenski poverjeniki imajo premalo stikov z onimi v podjetjih, pa so zato sklenili, da bodo osnovali na centrih bodočih komun pododbore Prešernove družbe in le-ti bodojreševati takšne in podobne probleme sproti, predvsem pa organizacijska vprašanja. -jago- KONCERT NIŽJE GLASBENE SOLE V DOMŽALAH Državna nižja glasbena šola v Domžalah je priredila v kinu javno produkcijo, na kateri so nastopili najboljši učenci te šole. Vsega Je bilo izvajanih 31 točk. Nastopili so učenci klavirskega oddelka iz razreda prof. Benedi-kove ter učenci oddelka za violino in oddelka za pihala in trobila iz razreda prof. Dernulca Aleksandra — ravnatelja te šole. Navzoči so bili z izvajanji zelo zadovoljni, najbolj pa jim je ugajal novoustanovljeni orkester, ki je že nastopil tudi izven šole. -jago- ko mi časa. Bila sem s šolskim in izveinšollskim delom tako obremenjena, da nisem utegnila brati niti leposlovne niti znanstvene literature, še za popravo zvezkov sem komaj utrgala čas nočem. Poučevala sem 2 razreda, vršila upra-vikeLjske posle, ob večerih pa so sc vrnile seje in vaje za igre. Kulturne prireditve so se vršile ob nedeljah, tako da sem imela tudi teh le malo prostih, čeprav bi bila vsaj takrat rada posvetila ne, kaj časa svojim otrokom. — Tako so mi v delu minevala deta, dokler ni nastopila duševna kriza. Odločila sem se, da bom študirala dalije. Spoznala sem, da. maram izpopolniti svoje znanje v živem stiku z dogajanjem in prizadevanjem naše nove pedagoške znanosti. Spet sem našla novi smisel svojemu delu. K0 spet poslušam pedagogiko in druge predmete v zvezi z metodiko, vidim ves pedagoški proces v novi luči, odpirajo se mi nove perspektive In življenje se mi zdi spet lepo. Zakaj vse to pripovedujem? Zato, ker sem prepričana, da nisem edina ki tako čutim. Veliko je učiteljev in učiteljic, ki vzdrže na težkih mesah nekaj let, ker jih bodiri misel, da jim je še odprta pot db nadaljnjega študija na VPS. Prav gotovo more naši šolski prhfcsi lle koristiti, če prihajajo na nižje gimnazije predmetni učitelji, ki imajo že nekaj prakse v osnovni šoli. Tj bodo znali omiliti učencem prehod z osnovne šole v nižjo gimnazijo in bodo svoj predmet metodično morda bolje obravnavali kot pa bi to znal absolvent filozofske fakultete, ki ja vzgajan bolj za znanstveno delo. Kot potrebe na terenu kažejo, manjka našim nižjim srednjim šolam, kj spadajo v okvir obveznega šolanja, dobrih praktikov — predmetnih učiteljev in vzcujlimeljev. K vprašanju, katere šole naj usposabljajo učitelje za osnovno šolo, ipa bi pripomnila le toliko, da morda nj važno ime šole — naj Ibo to učiteljišče, ali pedagoška akademija — važna bi morala biti vsebina pouka na tej šoli. Ko nam bo popolnoma jasno, kaj hočemo dati mlademu učitelju, za kakšno delo ga hočemo usposobiti in do katere starosti stopnje bo mladino vzgajal, potem bo lahko najti tudi obliko in ime šole, kj bo .pripiraivllijala mladi kader za učiteljski poklic.. Želeti bi bilo ile to, da bi prihajali mladi vzgojlkeljli v poklic dobro pripravljeni in da bi bik) njihovo delo uspešno tako v razredu kot izven šole. S. T. Kadrovsko in pouk matematike in fizike I vprašanje K posebnim vprašanjem ustreznosti šolskega dela spada = brez dvoma proučevanje metode posredovanja matematič-| nega učnega gradiva na vseh stopnjah obveznega šolstva in | fizike na višji stopnji. K proučevanju nas silijo predvsem | slabi uspehi v teh predmetih v primerjavi z ostalimi pred-| meti, pa naj jih presojamo po odstotkih števila negativnih | redov ali če izberemo za merilo povprečno predmetno oce-| no. Iz podatkov, ki jih ugotavljamo v posameznih razredih | ali pri določenih predmetnih učiteljih, vidimo, da je na-| vadno povprečna ocena okoli zadostnega reda, redko sega = preko te vrednosti, pogosta pa so povprečja 1.9, 1.8, 1.7 in § manj. Presenečajo nas ponekod tudi slaba znanja iz osnov-= nega matematičnega gradiva, ki je temelj solidnega dela | pri nadaljnjem šolanju in pri praktičnem delu v življenju. Eno izmed osnovnih vprašanj dobrih uspehov je vpra-| šanje kvalitetnega dela, ki je v tesni zvezi z vprašanjem | usposobljenosti kadra, ki poučuje na teh šolah. Ne gre tu | samo za formalno usposobljenost, ampak tudi za način, kako E ustvariti med mladino veselje in zanimanje do teh predme-= tov, ki imata navadno zaradi neustreznega dela tak izje-= men položaj. | . Poglabljanje v problematiko pouka teh predmetov, zla- E sti v njune izobraževalne in vzgojne cilje, je osnovna na-= loga, ki jo moramo do podrobnosti preučiti, preden se lotimo = pouka zlasti na stopnji šolske obveznosti. Zavedati se mo-| ramo, da težišče dela ni samo računska mehanizacija, ki je | sicer važen element matematične izobrazbe, ampak so tu | tudi vzgojne naloge, s katerimi moramo začeti dovolj zgo-| daj. Z določenim sistemom in perspekivnim načinom dela = moramo pričeti že v predšolski dobi. v tej smeri zamujena | in zanemarjena vzgoja se ne da nikoli več popraviti in na-= domestiti, ker pozneje ni več tistega odnosa, ki ga čuti otrok | v različnih razvojnih dobah in stopnjah do raznih matema-| tičnih in fizikalnih problemov. | Za pravilno usmeritev in poglobitev dela je potreben | kader, ki se zaveda teh nalog in mu je znana tudi pot, kako | doseči dobre in trajne uspehe. | V tej zvezi se pojavlja naloga priprave In usposabljanja | kadra, ki bo tako v strokovnem kot v pedagoškem pogledu | kos nalogam, ki ga čakajo pri delu med mladino. Usposab-= Ijanje kadra je poverjeno trem zavodom: Učiteljišču, Višji | pedagoški šoli in Prirodoslovno matematični fakulteti, Ker = stroge meje pedagoškega izživljanja učnega kadra pri pouku = matematike ni mogoče potegniti, je za pravilno usmeritev = dela silno, važno, da kader pozna naloge, ki jih ima vsaka | stopnja zlasti v perspektivi nadaljnjega dela. Zato je zmotno 5 mnenje, da lahko poučuje matematiko v obveznem šolstvu = vsak, ki zna računati. S temi zahtevami bi morali računati = tudi zavodi, ki vzgajajo in usposabljajo kadre. | Za boljše razumevanje naših potreb in poznavanje situa-| cije pouka po naših šolah navajam naslednje podatke na | podlagi stanja v prvih mesecih šolskega leta 1954/55. = Na 35 popolnih gimnazijah s 434 oddelki na nižji stopnji | je 1846 ur matematike in 51’6 ur fizike, na višji stopnji z = 225 oddelki pa 780 ur matematike in 443 ur fizike na teden. Za to število ur teh predmetov bi potrebovali 166 učnih i oseb (predmetnih učiteljev in profesorjev). Na podlagi poročil, ki so jih poslale šole do konca no-= vembra 1954 ugotavljamo naslednje: I ! 5 Matematiko poučuje: | na nižji stopnji I 58 profesorjev -Q | 37 predm. učit e9'7% | 30 prof. drugih strok = 16 pr. uč. drugih strok | 17 učiteljev = 16 honorarcev - ............ | 174 učnih oseb i i Fizlko poučuje: = na nižji stopnji | 33 profesorjev = 20 predmet učit M S/o | 7 prof. drugih strok S 5 pr. uč. drugih strok = 5 učiteljev | 10 honorarcev ur na višji stopnji ur (546 65 profesorjev .. „ ( 5 predm. učit. 84,4 % j 639 (532 43 270 2 prof. drugih strok 14 155 198 1 učitelj 4 145 6 honorarcev 80 1846 79 učnih oseb 780 ur na višji stopnji ur (203 53 profesorjev 3 predm. učit. l 372 1132 17 69 1 prof. drugih strok 8 27 1 pr. uč. drugih strok 2 30 55 8 honorarcev 44 516 66 uSnih oseb 443 80 učnih oseb Na samostojnih nižjih gimnazijah je situacija naslednja: na 170 zavodih s 1137 oddelki je 4703 ur matematike in 1184 ur fizike. 1 Za to število ur in zavodov bi potrebovali 255 predmetnih učiteljev. Stanje pouka na teh nižjih gimnazijah je naslednje: Matematiko poučuje: ur 7 profesorjev ,, / 90 86 predm. učit. \ 1385 24 prof. drugih strok 287 38 pr. uč. drugih strok 257 97 učiteljev 2249 32 honorarcev 435 Fiziko poučuje: 5 profesorjev ,7 ( 59 predm. učit. al-a/o | 8 prof. drugih strok 14 pr. uč. drugih strok 93 učiteljev 16 honorarcev ur 30 412 63 73 524 82 284 učnih oseb 4703 195 učnih oseb 118 Po statističnih podatkih imamo v celoti za potrebe vig = jih in nižjih šol 88 profesorjev za matematiko in fizike = 5 absolventov brez diplom, skupaj 93 s fakultetno izobraz | bo; od teh jih 19 ne uči na gimnazijah. 5 Predmetnih učiteljev je 127, brez diplom 11, skupaj 131 5 9 predmetnih učiteljev ne poučuje na gimnazijah. = Za popolne gimnazije znašajo potrebe 166' učnih moč = za potrebe nižjih gimnazij pa 255, skupno torej 421 profe | sorjev in predmetnih učiteljev. Ce vračunamo po gornji i podatkih razpoložljiv kader, t j. 74 profesorjev in 129 pred = metnih učiteljev, dobimo vsoto 203. Na podlagi teh ugotovi 5 tev manjka torej okoli 200 kvalificiranih učnih oseb za pou š matematike in fizike na teh šolah. Š JOŽE ŽABKAR Izobrazbena vsebina obvezne šole in naše družbene potrebe azprava o reformi iolstva Je »prozna 2e vrsto problemov. Ki jrn 'SKUsamo rese v a n na različne načine. Zal se v tej razpravi še vse puemaro udejstvujejo ljudje, Ki sicer neposredno morajo stuca v šoisKlsn pedagoSKim derocn. so pa Živo zainteresirani, da bo mladina. Ki Jo bodo po Končani šoisiKi ooveznosti sprejeli Kot delovni naraščaj, č.mbo.j usposobljena za delo in življenje. Najbolj Kočljivo vprašanje Je prav gotovo: Kakšna naj bi bila izobrazbena vsebina obvezne Sole z ozirom na maše družbene potrebe? Na to osnovo bo namreč treba graditi organizacijsko strukturo bodoče šole, zato je od rešitve tega vprašanja odvisna vsa nadalnja usoda razvoja naše obvezne šole. Nanizal bom nekaj misli, ki so vsekakor zelo subjektivne, zato sprejemam vsako kritiko in tudi boljšo rešitev. Najprej želim očrtati današnje stanje kolikor mogoče realno, saj vsako zapadanje v iluzije bi bilo škodljivo. Gledam tudi z vidika kmečkega in delavskega otroka, ki v socialnem sestavu naših šoloobveznih otrok absolutno prevladuje In še vprašujem, ali dobiva ta večina naših otrok v obvezni šoli zadovoljivo znanje. Predvsem me moti to, da smo praktično že diferencirali našo mladino, 3 tem v bistvu tudi okrnili enotnost šolstva, ker kombiniran pouk dveh do štirih razredov na naših niže organiziranih šolah (zlasti od s,—8. razreda) pač ne more konkurirati predmetnemu pouku na nižjih gimnazijah, ki so tudi v materialnem pogledu daleč pred prvimi, vse to pa vpliva na kakovost učnega deli- Večina naših otrok še ne more dovršiti višje stopnje ob-, veznega šolanja na ^mnazljah. Razlika torej obstaja, čeprav je višja osnovna šola formalno enakovredna gimnaziji, ko gre za sprejemanje v razne poklice, dejansko pa ni, ker praktično predela otrok v višji osnovni šoli program največ do 6. razreda (II. razred gimnazije), četudi je vseh osem let šolanja uspešno napredoval. 27% vseh šoloobveznih otrok zaključi šolsko obveznost sploh na nižji stopnji. Ali je po vsem tem dovolj jasno, da naša obvezna šola, ki naj bi večini otrok dala ustrezno znanje, ne dosega tega smotra? Druga, po mojem še težja stvar, Je v tem da resnično znanje tiste manjšine otrok, ki je dosegla gornjo stopnjo obvezne šole — dovršena nižja gimnazija — tudi ni idealno, vsaj za praktične poklice in življenje. Ves učni načrt in način dela v nižji gimnaziji se mj zdi neprimeren, če jo smatramo za obvezno šolo! Bojimo se izraza »izbirna šola«, ko govorimo o »avtoriteti« nižje gimnazije, dejansko pa Je nižja gimnazija že izbirna šola. Največ 50% Jih »odberemo« za višji razred! Mislim, da je višja gimnazija postavila tisto parolo o avtoriteti nižje gimnazije, ker upravičeno zahteva Izbrane dijake. Tudi učni program nižje gimnazije se je prilagodil zahtevam višje gimnazije, vendar ne morem razumeti, zakaj bi se morala večina naših otrok v dobi obveznega šolanja krojiti po teh zahtevah, ko nam pa statistika dovolj jasno govore in končno tudi potrebe narekujejo, da se le del otrok posveti nadaljnjemu študiju, večina pa ostaja na naših kmetijah, v delavnicah la tovarnah. Nikakor se ne strinjam s tem, da bi za to večino določili kot smoter neko skromno znanje, češ, saj ga ne bo potrebovala, nasprotno, tej večini moramo dati več trdnejšega osnovnega znanja, saj v mnogih primerih ne bo imela prilike, da bi si ga še temeljiteje Izpopolnila. Osebno se ne strinjam s takim sistemom obveznega šolanja, ki je le pripravljalnica za nadaljnji teoretski študij in zato služi le manjšini, večini pa ne daje tega, kar bo v življenju vsak dan potrebovala. Ne bom trdil, da nižja gimnazija kot pripravljalnica in izbirnica ne dosega svojega cilja, prepričan sem pa o tem. da je pridobljeno znanje za življenje preveč teoretično in premalo praktično. Morda je tudi v tem delen vzrok, da so učni uspehi na nižjih gimnazijah tako porazni, saj mladina v dobi obveznega šolanja še ni sposobna za teoretska razglabljanja. Mislim, da se vsi strinjamo s tem, dri bi večina naše mladine po do-vršltvj šolske obveznosti imela ne le formalno višjo izobrazbo, ampak da bi njeno znaje bilo desnično trdno In življenjsko. Zdi se mi važnejše, da zna otrok na primer pravilno napisati sestavek, da zna uporabljati ločila, ne pa le našteti besedne vrste in sklanjatve, da zna zemljevid uporabiti v prirodi, ne pa le naštevati vrhove v kakšnem Azijskem pogorju, da razume biološke zakonitosti rastlinske rasti, ne pa le da ve za število prašnikov In pestičev kakšne eksotične rastline, da ve kje In kako uporabljamo razne vzvode, ne pa da zna na Izust razne formule Iz fizike. Morda Je primera prehuda, ven- dar sem slične stvari že večkrat ugotavljal v paksl. Vse kar sem navedel, bo izhodišče za moja razmišljanja o učnem načrtu obveznih šol. Slovenski jezik: Na nižji stopnji mora dobiti učenec trdno podlago v elementih Jezikovnega znanja, to Je v pisanju, branju in Izražanju. Slabi učni uspehi ,v slov. Jeziku na višji stopnji, pa tudi stalne tožbe učiteljev, da učenci ne obvladajo teh osnov, nas opominjajo, da nekaj ne more biti v redu tudi v našem učnem načrtu. Ce hočemo. da bo učenec temeljito pridobil' to osnovno znanje, so pač potrebne številne vaje v branju, ustnem in pismenem izražanju, za vse to Je potrebno pa dovolj časa. Zdi se mi, da smo naš učni program preveč obremenili s podrobno slovniško snovjo in na račun te ni dovolj časa za utrjevanje osnovnega znanja. Znanje slovnice vendar ni samo sebi namen, ampak more biti le temelj za pravilno izražanje, Ker imamo slovniško snov razvrščeno V koncentričnih krogih, jo učenec Iz leta v. leto ponavlja in širi — to se pravi, da hi jo ob zaključku šolske obveznosti moral zares obvladati — nazadnje pa ugotovimo, da jezikovno znanje naših otrok, ko izstopajo te šole. ni na zaželeni višini. Ugotavljamo, da nižja stopnja ne da dovolj podlage, torej Jo Je treba na višji stopnji krpati, zato pa zopet na tej stopnji ne moremo doseči tistega, kar želimo. Ali ne bi kazalo, da bi razdelili pouk slovenskega jezika bolj sorazmerno, to se pravi, nižji stopnji prepustili pretežno graditev osnov, na višji pa sistematično gradili še ostalo potrebno znanje? Čemu mora učenec 4. razreda poznati že vse besedne vrste in stavčne člene, ko se bori še z drugimi težavami? Ali je tolikšen obseg slovnice za tej stopnji primemo ustno in pismeno Izražanje zares potreben? Napačno hi me razumel, kdor bi mislil, da imam slovniško znanje za balast, vem, da Je potrebno kot okostje telesu, trdim le, da je na nižji stopnji treba posvetiti več pažnje temeljnemu jezikovnemu znanju. Učitelji, ki Jih sili program k obširni predelavi slovnice, se je Cesto radi oklenejo in imel sem priliko videti »vzorne« slovniške ure od 2. razreda osnovne šole dalje. Laže je drdrati in naštevati besedne vrste, do onemoglosti sklanjati, spregati in stopnjevati, da so male glavice kar potne, kakor smiselno vežba-ti pravilno ustno in pismeno izražanje. Nasprotujem taki dresuri, zlasti ker je efekt takega dela porazen. Kolikor je slovnice ne-obhodno potrebno, jo vključimo v načrt nižje stopnje, ostalo prepustimo višji. Pouk na višji stopnji pa mora doseči to, da se bo učenec znal primemo izražati, da bo odkril blagozvočnost naše besede, naše literarno bogastvo in zbudil v učencu veselje do knjige, ki ga bo Izobraževala še vse življenje. Zaito program ne sme biti suhoparno teoretičen, ampak življenjski. Učenec bo po dovr-šitvi šolske obveznosti le redko analiziral stavke In besede, pač pa Jih bo moral znati pravilno povedati in napisati, zato se naj tega v šoli predvsem nauči. Nadaljnje šolanje v višji gimnaziji in strokovnih šolah pa se naj ukvarja z jezikovno teorijo. Zanimivo je pri vsem tem to, da imajo kljub sedanjemu preciznemu načrtu Jezikovnega pouka od osnovne šole dalje do popolne srednje šole naši absolventi gimnazij in učiteljišč še precej šibko jezikovno znanje, torej vsa naša prizadevanja niso rodila zaželenih uspehov. Kakšno je šele stanje pri učencih, ki so dovršili šolsko obveznost v nižjih razredih! Kvaliteta znanja po mojem mnenju zaradi spremenjene razvrstitve slovniške snovi ne bi preveč trpela, nasprotno bi končni uspeh — solidno praktično obvladanje Jezika — bil višji. Praktično si zamišljam spremembo načrta slovenskega jezika v obvezni šoli tako, da bi vso slovniško snov premaknil za en razred naprej (snov 2. r. v 3. šol. leto, snov 3. razr. v 4 .šol. leto itd.), pa bi je bilo še kar dovolj, če bi jo hoteli tako utrditi, da jo bodo učenci znali praktično uporabljati, kar je končno cilj vsakega učenja slovnice. Snov za višjo stopnjo bi lahko bolj sorazmerno razdelili, v sedanjem učnem načrtu za 4. razred nižje gimnazije pa bi lahko odpadla navedba »praktična uporaba slovnice in pravopisa«, kakor da te naloge v nižjih razredih ni! Na nižji stopnji bi tako pridobili več časa za utrditev elementov (ustno izražanje, pisanje, branje itd.), v naslednjih letih pa postopoma širili ostalo potrebno znanje brez pretiravanja vseh nebistvenih podrobnosti. Del teoretičnega gradiva prepustimo pa višji gimnaziji In strokovnim šolam. Tuji jeziki: .. Pouk tujega jezika ustvarja v sistemu našega obveznega šolstva neenotnost. Razen na višjih gimnazijah, ki so tudi sestavni del obveznega šolstva, se tuji jeziki na niže organiziranih šolah ne poučujejo, na više organiziranih pa neobvezno. To onemogoča nemoten prehod z ene vrste šol na drugo, pa tudi vrednost šol J8 zaradi tega različna. Razpravljanje o pouku tujega jezika v naši obvezni šoli je zelo kočljiva zadeva, saj Je toliko različnih mnenj, vsako ima svoje zagovornike In svoj prav. Povedati želim svoje mnenje in ga podkrepiti * prikazom dejanskega stanja. Ponovno izhajam iz dejstva, da je obvezna šola namenjena večini naših otrok in da večina odhaja iz nje v življenje. Priznam, da '‘8 znanje vsaj enega tujega jezik* zares koristno, vprašanje pa v koliko se ga lahko učene« “ S sefe republiškega sveta j£«s pro&veto in kulturo dne 13. aprila Način dela republiškega sveta za prosveto še vedno ni ustaljen. Menimo, da bo potrebna temeljita analiza, ki,naj pokaže, če je dosedanja defevna metoda edino možna metoda tega sveta. Na zadnji (10. seji) smo vsekakor opazili v tem sistemu novost, od katere s, moremo obetati le korist, če bo ostalo pri taki praksi, — seji je od začetka do konca prisostvoval tudi član Izvršnega sveta. Seja se je v glavnem ukvarjala s problemi, ki so bili nakazani že na zadnjih zasedanjih. Navodila o šolanju Kot prvo je svet odobril nekatera navodila o šolanju v splošnoizobraževalnih šolah, ki modificirajo začasne določbe iz leta 1952. Za te spremembe so se odločili sekretariati svetov za prosveto in kulturo vseh republik na posebnem posvetovanju, ki ga je sklical sekretariat za prosveto pri Zveznem izvršnem svetu. (Sicer se dosedanja navodila fie razlikujejo bistveno od novih, so pa preciznejša in ponekod tudi razširjajo kompetenco fepublik. Za naše šolske praktike so važne naslednje stvari: obvezna šola bo morala na zahtevo staršev sprejeti tudi tiste učence, ki niso dokončali osemletnega šolanja, pa so starejši od petnajst let (toda ne starejši od sedemnajst let); bistveno je spremenjen 9. člen navodil, ki se v novem besedilu glasi: »Učenec, ki je z uspehom dokončal osmi razred splošno-izo-braževalne šole oziroma četrti razred gimnazije, sme nadaljevati šolanje v srednjih šolah pod pogoji, ki jih predpisujejo ljudske republike za posamezne vrste in tipe srednjih šol. Učenec, ki je izpolnil pogoj za nadaljevanje šolanja v srednji šoli na območju republike, kjer je dovršil obvezno šolanje, je izpolnil s tem tudi pogoje za nadaljevanje šolanja v srednjih šolah na celotnem ozemlju FLRJ (kar praktično pomeni, da nižjega tečajnega izpita v Sloveniji ne bo); popolnoma odpade dosedanji 13. člen, po katerem se je učenec višjega razreda gimnazije moral odstraniti iz šole, če je imel ob 1. polletju štiri ali več slabih ocen; glede mature so nastale tele spremembe: dijak, ki pade pri maturi, opravlja celoten izpit v naslednjem izpitnem roku (torej ne šele po preteku enega leta); ustnega dela mature bodo oproščeni maturanti, ki so dokončali sedmi razred z najmanj prav dobrim uspehom, osmi razred pa z odličnim uspehom ter dobili pri pismenem izpitu iz vseh predmetov vsaj prav dobro oceno. jakov, ki naj bi bila za 2—3 ure višja kot na gimnazijah. Argumenti šol, ki zagovarjajo to 34 urno obremenitev, članov sveta niso omajali v nazi-ranju, da so šeste ure pri strnjenem pouku, kakršen je v veljavi pri nas, brezpredmetne in zato tudi škodljive. Vendar je svet začasno pristal na predlagani predmetnik, naročil pa je komisiji, da ob učnem načrtu še enkrat pregleda možnosti krčenja števila tedenskih ur oziroma razširitve študija na pet let. Sledila je razprava o poročilu Komisije za proučevanje šolstva o Pedagoški akademiji. Izvleček iz poročila prinašamo spodaj. Svet še ni sprejel dokončne odločitve. Predlog za ureditev učiteljskega študija Predmetniki Nato je svet po poročilu tov. Prof. dr. Ilešiča, predsednika Posebne komisije, razpravljal o predmetnikih. Po zelo živahni razpravi, v katero so posegli skoraj vsi člani sveta, se je svet zedinil, da ne bo na višji gimnaziji fakultativen predmet drugi tuji jezik, ampak latinščina. Vendar se bo zato pouk neobvezne latinščine moral vršiti ob vsakem številu dijakov. Glede predmeta geologija z mineralogijo se je svet odločil, da ta ne bo samostojen predmet, pač pa se bo snov morala obdelati pri drugih predmetih. Kje — o tem bo odločala posebna komisija, ko se bo posvetovala še s strokovnjaki. Pred-t»ga sta namreč dva: prvi, da se dodeli geološka snov učnemu načrtu za zeimliep'5- d-uffi. da se zopet uvede predmet prirodopis, ki naj kompleksno zajame vse prirodopisne vede. Ob predmetniku za ekonomske srednje šole se je svet ustavil ob tedenski obremenitvi di- Komisija za proučevanje šolstva je predložila kot zaključek večmesečnih diskusij seji SPK LRS dne 13. aprila drugi elaborat o šolanju učiteljstva za obvezno šolo. Iz njega povzemamo konkreten predlog za ureditev tega šolanja. Vprašanja učiteljske izobrazbe ni mogoče rešiti izolirano, ne da bi pri tem upoštevali in nadaljevali delo naših šolnikov ter javnih delavcev iz polpretekle dobe, ki so že spregovorili svojo tehtno besedo, in ne da bi pri tem upoštevali današnje družbene zahteve ter potrebe, predvsem pa današnje realne možnosti učiteljskega šolanja. Današnje možnosti tega šolanja so: 1. učitelje obvezne šole naj pripravlja univerza; 2. splošno izobrazbo naj učiteljski kandidati dobijo na gimnaziji, strokovno pa na pedagoški akademiji; 3. splošno izobrazbo naj dobijo na posebni srednji šoli, nato strokovno na pedagoški akademiji; 4. učitelji naj se še nadalje šolajo na učiteljišču, ki naj se temeljito reformira. Potrebam obvezne šole ustrezno urejen pedagoški študij učiteljstva na univerzi bi bila verjetno najboljša rešitev. Upravičeno pa se postavlja danes še vprašanje izvedljivosti ter realnih možnosti takega študija. Najslabša od vseh nakazanih rešitev je šolanje učiteljev na učiteljišču v sedanjem smislu. Ne bi prišli do pravega uspeha, četudi bi tak študij kakorkoli že urejali, razširjali in dopolnjevali. Kot najbolj realni ostajata druga in tretja varianta, ki predvidevata pedagoško usposabljanje učiteljskih kandidatov na pedagoški akademiji z rangom višje šole, in to po temeljiti splošni izobrazbi, ki naj jo da popolna srednja šola. V tem smislu je bil sprejet tudi sklep Sveta zsf prosveto in kulturo LRS, da se osnujeta v Ljubljani in Mariboru pedagoški akademiji. Govorilo se je predvsem o drugi izmed navedenih variant učiteljskega šolanja, t. j. o pedagoških akademijah z gimnazijsko potjo. Izdelan je bil predlog zakonskega osnutka o pedagoških akademijah za to varianto ter predložen Svetu za prosveto in kulturo LRS v diskusijo. Komisija za proučevanje šolstva je po naročilu istega Sveta izdelala elaborat o predlagani varianti. Njen namen je bil, da se vprašanje razčisti ter diskusija razširi. To naj bi bilo nadaljevanje elaborata Komisije za proučevanje šolstva, v katerem bo poizkusila navesti argumente, ki govore za tretjo varianto, t. j. za pedagoške akademije, naslonjeno na posebno srednjo šolo, in razloge, ki govore proti njej. Poizkusila bo tudi osvetliti vprašanje učiteljišča in VPS v sklopu pedagoške akademije. Komisija je mnenja, da je treba vprašanje reforme učiteljske izobrazbe zelo temeljito ter v vseh odtenkih razčistiti, nakar bo lahko SPK LRS sprejel ustrezne sklepe. A) Posebna (učiteljska) srednja šola in pedagoška akademija. Po tem konceptu naj bi se učiteljski kandidat po dovršeni obvezni šoli šolal najprej v štiriletni (učiteljski) srednji šoli, ki bi po svojem programu bila zelo blizu gimnaziji — morda celo nek njen posebn tip — in bi dajala temeljito splošno srednješolsko izobrazbo. Pedagoških predmetov v ožjem smislu na tej stopnji študija še ne bi bilo, pač pa bi učili na njej vse tiste umetniško - tehnične predmete (glasba, risanje itd.), ki zahtevajo daljši študij in ki so učitelju potrebni. Sola bi morala imeti izbran učni kader, ki bi znal ustvariti tudi že ob splošnoizobraževalni učni snovi nekako poklicno atmosfero. Absolvent učiteljske srednje šole bi imel direkten prehod na pedagoško akademijo in pod določenimi pogoji možnost nadaljevanja študija na univerzi. Pedagoške akademije bi sprejemale poleg absolventov učiteljske srednje šole tudi absolvente gimnazij, ki naj bi jim nudile možnost fakultativnega dopolnjevanja v umetniško-teh-ničnih predmetih. Slušateljem bi dajale pedagoško izobrazbo in jih usposabljale za učitelje obvezne šole. Pedagoška akademija bi imela dve stopnji: a) prva stopnja (dvoletna) bi pripravljala učiteljske kandidate v vidu dela za celotno obvezno šolo, toda brez specializacije v smislu predmetnih učiteljev. Zmogljivost pedagoške akademije prve stopnje se bo pokazala v praksi. Potrebe šolske mreže narekujejo, da bi v dvoletnem kurzu kvalificirala učitelja za delo vsaj v prvih šestih razredih obvezne šole. b) druga stopnja pedagoške akademije (eno- ali dvoletna) po dejanskih možnostih in potrebah) bi bila namenjena specializaciji za predmetni pouk, za posebne šole ter za morebitne druge potrebe obvezne šole. Ta stopnja pedagoške akademije bi prevzela v celoti funkcije VPS. Pedagoška akademija naj bo celota zase, zato bodo funkcije in struktura obeh njenih stopenj prilagodljive potrebam enotne obvezne šole. Odpira se vprašanje, ali naj druga stopnja sprejema samo iz prve stopnje ali začasno tudi učitelje brez pedagoške akademije (nižje stopnje) po določeni učni praksi. V prvi fazi bi imel po tem konceptu vsak učitelj najmanj dvoletno pedagoško akademijo. Idealna rešitev bi bila, če bi bil usposobljen za delo v obsegu celotne obvezne šole, to se pravi, da bi se vsak učitelj obvezno specializiral v določeni smeri in ustreznem obsegu tudi na drugi stopnji pedagoške akademije. Le tako bi imeli za enotno obvezno šolo enotno šolano učiteljstvo, ki bi bilo sposobno poučevati od I,—VIII. razreda obvezne šole — razredno, sku-plnsko-predmetno in predmetno. demijo z gimnazijsko potjo, v manjši meri pa prav gotovo tudi za pedagoško akademijo s posebno srednjo šolo. Vendar tudi ta razlog ni močan, če pomislimo, da bo že v naj bližji bodočnosti vprašanje kvantitete učnega osebja v obvezni šoli preraslo v vprašanje njegove kvalitete. Uvajanje nove poti učiteljskega študija bi moralo biti zares postopno. Začeti bi bilo treba od prvih letnikov učiteljišča navzgor in jih pretvarjati v prve razrede štiriletne (učiteljske) srednje šole. Med tem bi bilo treba poskrbeti za učni kader na pedagoških akademijah. Brez ustreznega učnega kadra se te kljub akademskemu nazivu ne bodo mogle dvigniti mnogo nad današnja učiteljišča. Z reformo učiteljskega študija ne bi smeli odlašati, ker gre za relativno dolg proces preaščanja enega tipa šole v drugi tip. Na sadove te reforme bo treba čakati itak več let. Tudi izgovor, da Je treba počakati s pedagoškimi akademijami, da se reši celotno vprašanje šolske reforme, zlasti vprašanje obvezne šole, ni prepričevalen. Šolska reforma pomeni stalno preraščanje neustreznih organizacijskih oblik v našem šolskem sistemu v ustreznejše in popolnejše. Ča- kanje na neko reformo, ki bo na mah vse razjasnila in spre menila, bi utegnilo povzročiti nevarno stagnacijo v prizadevanju in delu za boljšo izobrazbo učnega kadra. Reforma uči teljske izobrazbe je ključno vprašanje pri reformi obvezne šole. Povzetek: Takojšnja ustanovitev Pedagoške akademije prve stopnje v Ljubljani in po možnosti tudi v Mariboru, v kolikor * bodo dani tu vsi pogoji, je nujno potrebna in realna. V ta namen je treba: a) pripraviti predlog osnutka zakona o pedagoški akademiji glede na predlagano III. varianto, t. j. študij preko posebne srednje učiteljske šole; b) izdelati učni načrt in predmetnik za predlagano pedagoško akademijo; c) že s šolskim letom 1955/56 začeti s pretvarjanjem prvih letnikov učiteljišč v prve razrede posebne učiteljske srednje šole; č) s šolskim letom 1955/56 ustanoviti I. letnik Pedagoške akademije prve stopnje v okviru Višje pedagoške šole v Ljubljani ter tako začeti s postopnim zlivanjem Pedagoške akademije ter Višje pedagoške šole v enotno šolo, ki bo pripravljala učno osebje za obvezno šolo v celoti. Leto 8. 7. Pedagoška akademija — druge stopnje: specializacija 6. 6. Pedagoška prve 4. 3. 2. 1. * 1 2 3 akademija — stopnje: pedagoška izobrazba Štiriletna (učiteljska) srednja šola: splošnoizobraževalni predmeti, umetniško-tehnični predmeti Predmetnik za gimnazijo Predmeti I. II. m. IV. V. VI. VII, VIII. Slovenski jezik 5 3 5 5 5 5 4 5 Srb. ali hrv. jezik 2 2 2 _ _ Prvi tuji jezik 3 3 3 3 3 3 3 3 Drogi tuji jezik — — — 5 4 4 2 Latinski jezik — — — — neobvezno Zgodovina ter drž. in .. družb, ureditev FLRJ 2 2 2 3 3 3 3 4 Filozofija — — — —- _ 2 2 Zemljepis 2 2 2 3 (4) 2 2 2 Moralna vzgoja 1 1 1 1 — — _ Biologija 3 3 2 — (2) 2 2 2 Matematika 4 4 4 4 5 3 3 3 Fizika — — 3 3 — 3 3 3 Kemija — — — 3 2 2 2 2 Risanje 2 2 2 2 neobvezno Osnovni pojmi o glasbi 2 2 1 1 — — — — Telesna vzgoja 3 3 3 3 3 3 2 2 Pred vojaška vzgoja — — — — — 2 2 2 Ročne spretnosti neobvezno Gospodinjstvo neobvezno Skupno 29 29 30 31 32 32 32 32 Predmetnik za klasično gimnazijo Postavlja se vprašanje razmejitve med nalogami pedagoške akademije in univerze, t. j. v koliko, v katerem času in za katere predmete bi mogla univerza po potrebi pripravljati učni kader za zadnja dva razreda obvezne šole. Organizacijska stran učiteljskega šolanja po tej varianti bi bila: 1. sedanja učiteljišča (z izjemo nekaterih, ki sama odmirajo) bi se spremenila v štiriletne (učiteljske) srednje šole; 2. vLjubljani in Mariboru bi ustanovili pedagoški akademiji prve stopnje (dvoletni); 3. v Ljubljani bi delovala še pedagoška akademija druge stopnje, ki bi se razvila iz sedanje VPS in ki bi se priklopila na pedagoško akademijo prve stopnje. B) Razlogi, ki govore za tretjo varianto: Vsi tisti razlogi, ki so bili v prvem elaboratu Komisije na-vedni v prilog druge variante, t. j. učiteljskega študija samo preko gimnazije, govore prav tako tudi za tretjo varianto: tako ločitev splošnoizobraževalnega kurza od pedagoškega, poglobitev splošne in pedagoške izobrazbe, premaknitev pedagoškega študija na poznejšo dobo, podaljšanje študija za eno leto, večja starost in večja zrelost učiteljev novincev itd. Razen teh govore za to varianto še nekateri drugi razlogi: Večja je verjetnost, da bo prišlo preko posebne splošnoizobraževalne srednje šole na pedagoško akademijo nekoliko več slušateljev kakor gamo preko gimnazije. Možno je daljše načrtno oblikovanje učiteljskih kandidatov ter temeljitejša priprava za njihovo delo v obvezni šoli. Absolventi učiteljske srednje šole bi imeli odprto možnost nadaljevati pod določenimi pogoji študij na univerzi (tudi prehod iz posebne srednje šole na normalni gimnazijski tip bi bil veliko lažji, kakor je danes prehod iz učiteljišča na gimnazijo), zato odpade pomislek o prezgodnji poklicni odločitvi, ne glede na to, da se vsa naša mladina odloča za poklic že po obvezni šoli. Izjema je le tista mladina, ki ima možnost, dokopati se do visokošolskega študija. Odpade nujnost tudi le začasne koeksistence dveh institucij — učiteljišča in pedagoške akademije — ki se medsebojno izključujeta. Odpade nevarnost, da bi z ukinitvijo učiteljišča nastale težke motnje v normalnem dotoku novega učiteljskega, kadra, saj je pri tej varianti mogoč naraven in postopen prehod od sedanjega učiteljišča k posebni srednji šoli, nato k pedagoški akademiji prve stopnje, k pedagoški akademiji druge stopnje in v tej zvezi k likvidaciji VPS v sedanjem smislu. Ob popolni učiteljski srednji šoli ter ob popolni pedagoški akademiji odpade potreba po današnjem učiteljišču in VPS. C) Razlogi, ki govore proti tretji varianti: Predvidevati je treba, da bo zaradi podaljšanja učiteljskega študija na pedagoških akademijah v splošnem manjši vpis kakor na učiteljišču. V največji meri velja to za pedagoško aka- Predmeti L II. III. IV. V. VI. VII. VIII. Slovenski jezik 4 4 4 4 4 4 4 4 Srb. ali hrv. jezik 2 2 2 — — • — Tuji jezik 3 3 3 3 3 3 3 3 LaJtins&i jezik 5 4 4 4 4 3 3 3 Grški jezik *) — — — 3 3 3 3 3 Moralna vzgoja 1 1 I 1 * — — • — Filozofija — —• — — • . — 1 3 Zgodovina ter temelji drž. in druž.b ured. FLRJ 2 2 2 3 3 3 3 4 Uvod v umetnost — — — — — — — 2 Zemljepis (z geologijo) 2 2 2 2 3 2 2 2 Biologija (shigieno) 2 2 2 — 2 •' 2 1 2 Kemija z min. — — — 2 3 2 — — Matematika 3 4 3 3 4 3 3 2 Fizika — — 2 2 — 3 4 — Risanje 2 2 2 — — — — — Osnovni pojmi o glasbi 2 2 1 I — — — — Telesna vzgoja 3 3 3 3 3 2 2 2 Predvojaška vzgoja — — — — 2 2 2 Skupno 31 31 31 31 32 32 31 32 *) Od 4. razreda dalje ena vzporednica s francoskim jezikom namesto z grščino. Tak predmetnik bi imele tudi paralelke moderne klasične gimnazije na gimnazijah splošnega tipa. • MII MUHI Učitel/ski izmt so opravili Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 1.—10. aprila 1955 opravili strokovni učiteljski izpit sledeči učiteljski pripravniki: Ivanšek Miroslava, Srednja vas pri Bohinju, Radovljica. Garbič Marija, Petrova vas, Črnomelj. Pižmoht Ivan, Sp. Idrija, Tolmin. Spreicer Tončka, Podzemelj, Črnomelj. Polak Zorka, Podbočje, Krško. Logar Terezija, Solčava, Šoštanj. Samec Vera, Col, Gorica. Kljun Roza, Smarjeta, Novo mesto. Čeplak Franc, Griže, Celje. Marolt Jožef, Šoštanj. Boh Ivanka, Birčna vas, Novo mesto. Štrukelj Ida, Zg. Šiška, Ljubljana. Strekelj Lidija, Dobravlje, Sežana. Boben Romana, Strmec, Celje. Bešlagič - Gašperšič Majda, Dobova, Krško. Danski vzgojite^;! in aijani v Sloveniji Dne 9. aprila je prispelo v Slovenijo triindvajset dijakov Srednje vzgojiteljske šole iz Aarhusa na Danskem. Dijake so spremljali njihova ravnateljica gospa Gregersen, in profesorji ga. Begtrup in gg. Petersen in Nielsen. V Ljubljani so bili profesorji in dijaki gostje Zveze društev prijateljev mladine. Za časa svojega bivanja so si ogledali nekatere vzgojne in kulturne ustanove v Ljubljani in na Gorenjskem: šole in vrtce v Kranju in na Jesenicah, osnovno šolo na Bledu, grobove talcev v Begunjah in več ljubljanskih ustanov. Posebno pohvalno so se izrazili o organizaciji Srednje vzgojiteljske šole in otroškega vrtca na Poljanah. Z veliko pozornostjo so spremljali lutko'mo predstavo v Levstikovem gledališču. (Danskav kljub^ odlično izvedeni mreži predšolskih ustanov ne pozna lutkovnih predstav.) V Pionirski knjižnici in čitalnici jim je upravnik Franček JBokanec razkazal razstavo v jugoslovanskih jezikih izdanih del njihovega slavnega rojaka H. C. Andersena, risbe ljubljanskih pionirjev, članov knjižnice. naio pa so ši ogledali filmsko predstavo »Pravljica o ljubezni«, ki jo je po Andersenovi pravljici ustvaril mladi Slmski amater Boštjan Hladnik. Dne H. aprila so se profesorji poslovili od funkcionarjev Zveze društev prijateljev mladine. Predsednica Zveze tovarišica Ada Krivic jim je poklonila serijo izbrann mladinskih knjig. Zvečer pa je Združenje vzgojiteljev^ organiziralo svojim tovarišem in njhovim dijakom poslovilni večer. Ob tej priliki so danski profesorji in dijaki izrekli več javnih zahval. Gospa Begtrup je v zahvali med drugim naglasila tudi tole: »Mi se čutimo med Vami tako, kakor da smo doma. Srčna Vam hvala za to čudovito doživetje. Najbolj neverjetno je za nas to, da smo spoznali, kako globok in topel odnos imate Jugoslovani do svojih otrok in do nas srostov. Mi želimo z Vami stalnega sodelovanja, ker drug drugega izpopolnjujemo. Vašo ljubezen do domovine, Vaš globok družbeni čut, ki'smo ga opažali vsepovsod v šolah, po kulturnih ustanovah, organizacijah in* med mladino, hočemo presaditi tudi v svojo domovino. V Kranju, na* Bledu in na Jesenicah, prav posebno pa v Begunjah, smo začutili, kaj pomeni biti Jugoslovan!« Gospa Gregersen. ravnateljica šole, pa je dejala:_ »Mi smo presenečeni, ker ste v tako kratkem času po skoraj popolnem opustošenju tako ogromno dosegli za bodočnost svojega mladega rodu. Že na Gorenjskem smo vsi začudeni spoznali, kaj po* meni za vzgojo človeka skup« no enotno delo najrazličnej* šib organizacij, posameznih ljudi in posebno še mladine. Mi smo prva šolska delegaci ja iz Danske v Vaši domovini, ki je kot šolski kolektiv doživela tako veliko presenečenje. To Vam hočemo povrniti tako, da bomo odslej še bolj vztrajno delali za srečo novega rodu. Vabimo Vas na Dansko, da se med seboj še bolj spoznamo in izpopolnimo. V bistvu namreč delamo danski in jugoslovanski vzgojitelji za isti smoter: za smoter ustvarjanja radostnega otroškega življenja in za smoter svetovnega miru!« Danski gostje so se dne 12. aprila zjutraj odpeljali v Postojno. kjer so sj ogledali Postojnsko jamo. nato pa na Reko, kjer so obiskali nekatere vzgojne uslanove. ofeveml 5o!i nauči, da mu bo res Koristilo, ne pa samo bremenilo v ca.su šolanja. Uspehi tujih jezi-kov so namreč porazni, torej znani,e ni zadovoljivo. Cesto je ravno tuj jeztilc zadržal učenca v majem razredu, odločil se Je oa za poklic, ki zahteva višjo pred-izobrazbo. Učencu na višji osnov-k/ ®,a .n'l bremenil tuj jezu«. da je lahko dovršil tudi 8. razred, je pot odprta v razne po-Klice. Na eni strani torej več truda in manjše možnosti za izbiro poklica, na drugi strani •nanj truda in večja možnost za tlcljučitev v poklic. Ne glede na številne spremembe, ki smo jih Pn pouku tujih jezikov že do-?lV€li, Je tudi pomanjkanje kva-jMici ranega kadra za ta predmet ,se vedno občutno, vsled česar so rudi metode poučevanje često Problematične in celoten pouk mjega jezika marsikje le impro-7>atran, zato tudi neuspehi niso V sorazmerju z vloženim prizade-otrok. Izogniti se tudi ne sjnemo dejstvu, da so na višji “rjPb-tl obveznega šolstva v po-r'*u Jezikov nakopičfene prevelike JrT’!,' ki jih otrok še ne more Jiry*adatt jj, to' -vpijva na cei0,tni i/G» Slovenskemu jeziku, ki ga tudi ne obvlada, se pridruži |f? ,S srbsko - hrvatskega jezika, ‘ je na tej stopnji primeren, še nSU?®**, zat° ni čudno, da le Polovica učencev prijadra do ci-tif; t?13™0 namreč še celo vrsto rug.n neobhodno potrebnih in . e. zabtevnih predmetov. dakL,. b’ *aSate je edino v tem, obvS^i^ ‘u.1cea jezika v Iz šoli neobvezen. Prehod Klm-h?} osnovnih šol v ustrezne PTOSemffa ra*rede ne bi bil več Problematičen, učencem, ki dcvr- šujejo šolsko obveznost na nižji gimnaziji in so se odločili za poklic, bi olajšali učenje drugih predmetov, vsem ostalim, ki bodo nadaljevali šolanje, pa te poti tudi ne bi zaprli. Reallje: Na nižji stopnji obvezne šole smo z uvedbo domoznanskega principa pri pouku zemljepisa in zgodovine že prišli na pravo pot, ki jo bomo na podlagi praktičnih izkušenj še utrdili. Tudi problem prirodopisja Je v glavnem rešen, kolikor pa se bo v zvezi z domoznanstvom še spremenil način poučevanja, to na vsebino snovi ne bo bistveno vplivalo. V glavnem bi torej sedanji učni program reallj za nižjo stopnjo lahko obdržali. Višja stopnja mora dati z določenim obsegom- znanja učencem podlago za razvoj realnega gledanja na prirodne pojave in družbene zakonitosti, s tem temelj za napredni svetovni nazor, ki ga v teh letih lahko šele pripravljamo, ne pa že ustvarimo Če tega_ smotra pri pouku reallj ne dosežemo, isti ni bil pravilno usmerjen. Bojim se, da je v praksi često tako! Ne morem se znebiti vtisa, da Je tudi v teh predmetih sedanji učni načrt zgolj »pripravljalen«, premalo celosten in življenjski, skratka preveč teoretičen. V tej starostni dobi otrok še ni sprejemljiv za vrsto podrobnosti, posamezne izseke pridode in družbe dojema kot celoto in namesto, da bi mu to sliko izpopolnjevali, jo drobimo. Kaj bi bilo bolj Idealno kakor to, če bi na tej stopnji doseg]/, da bi učenci dojeli praktičen pomen zemljepisna, fizike. prirodopisa itd, S smotrnim navajanjem na samostojno opazovanje bt zbudili v mnogih učencih veselje do teh predmetov in jim s tem morda utrli pot za bodoče »»znanstveno in raziskovalno« delo. Prav v tej dobi so otroci tako željni novih odkritij, njihovo neorganizirano raziskovalno delo bi moral izpopolniti pouk. S suhoparnim nizanjem raznih teoretičnih dognanj brez praktične uporabe pa veselja do teh predmetov ne bomo zbudili. Tudi pri pouku reallj moramo imeti pred očmi življenjske potrebe našega povprečnega človeka in ne le zahteve višje srednje šole. Končno pa bo višja srednja šola na solidno praktično znanje tudi lahko uspešno gradila teoretsko nadstavbo. V posameznih predmetih si zamišljam razporeditev snovi tako: Zemljepis: V- 3. In 4. razredu naj dobijo učenci znanje v obsegu slovenskega ozemlja, pri čemer mora biti upoštevan domoznanski princip. Na višji stopnji se mora znanje razširiti na Jugoslavijo, predelati je treba pojme matematičnega zemjepisja, ostale zemljine pregledno, pač pa pomen posameznih držav v svetovnem gospodarstvu, borbo narodov za enakopravnost itd. Zgodovina: Na nižji stopnji naj ostane v obsegu zemljepisnega znanja, torej v obsegu slovenske zgodovine. Na višji stopnji naj sistematično obdelajo zgodovino jugoslov. narodov, zlasti NOV, svetovno zgodovino pa le v toliko, v kolikor je bistveno vplivala na našo narodno zgodovino.. Odpade naj pretirano obravnavanje letnic in osebnosti, dobijo naj sliko o razvoju družba v posa- meznih pokrajinah in obdobjih. Sedanji učni načrt je v bistvu vsebinsko pravilno zajet, vendar veliko preobširen zaradi podrobnosti, saj mnogo več tudi od naših maturantov ne zahtevajo, da bi pa moral 14 do 15 leten otrok vse to strpati v glavo in tudi obdržati, se mi zdi pretirano. Prirodopis: V sedanjem obsegu je za nižjo stopnjo primeren, na višji pa mora zajeti v osnovah vso prirodo, vendar tako, da bo otrok lahko dojel bistvo rastlinskega in živalskega sveta, njegovo medsebojno odvisnost in povezanost, končno pomen človeka in njegovega duha v prirodi, njegovo vlogo pri spreminjanju življenjskih pogojev in podobno. Te zahteve so predvidene sicer že v sedanjem učnem načrtu, vendar smatram, da bo treba bistveno spremeniti način poučevanja, da bi tudi ta predmet nudil več praktičnega znanja In pogleda na svet in življenje. Isto kar sem navedel za prirodopis, velja tudi za liziko in kemijo, le še ,v večji meri je treba podčrtati praktičen pomen teh predmetov in temu podrediti obseg in način podajanja snovi. Matematika: Sorazmerno naj- manj problematična je razvrstitev gradiva v matematiki za nižjo stopnjo. Predvideno snov lahko povprečen učenec dojame, če Je bilo podajanje vsaj v glavnem metodično pravilno In snov dovolj utrjena na vsaki stopnji. Ne morem razumeti, zakaj je na nižjih gimnazijah matematika glede uspehov eden najbolj kritičnih predmetov. Ali so učenci dobili premalo podlage v nižjih razredih] ali je merilo za ocenitev znanja na tej stopnji preniz- ko, na višji stopnji pa prezahtevno, ali so pomanjkljivosti v učnem načrtu? Zdi se ml, da postavljamo na višji stopnji preveliko zahtevo v tem pogledu, ker zahtevamo, da mora otrok, ko pride iz 4. razr. osnovne šole že absolutno obvladati vse računske operacije s celimi In decimalnimi števili v navadnih In uporabnih računih. Tehniko računanja Je treba še izpopolnjevati vsa ostala leta obveznega šolanja, zlasti pa utrjevati uporabne naloge. Mogoče višja stopnja tega ne upošteva dovolj, ampak le nadalje gradi obseg znanja, ki postaja posebno v 3, In 4. razr. nižje gimnazije vedno bolj teoretično in odmaknjeno od življenjskih potreb, pač pa po sedanjih učnih načrtih višje gimnazije potrebno kot predizobrazba za nadaljnje šolanje. Zopet trčimo ob problem: ali naj ostane ta oblika obvezne šole pripravljalnica za nadaljnji študij, ali naj postane pripravljalnica za življenje. Ce se odločimo za drugo, bo treba program tretjega in 4. razr. nižje gimnazije preusmeriti na praktično uporabno računstvo, ki ga v sedanjem programu skoraj ne zasledimo. Ne oporekam vrednosti znanja algebre za splošno izobrazbo, vendar Jo povprečen človek v življenju le zelo redko, ali pa nikdar ne potrebuje, zato pa tudi kmalu pozabi. Morda bi celo kakšnega absolventa univerze, na primer Jezikoslovca ali biologa, spravili v zadrego, če b! mu 10 let po dovršltvl študija dali v rešitev bolj zamotano algebraično nalogo! Razen za razvoj mišljenja, po mojem ta matematična snov za povprečnega človeka nima praktične vrednosti, učenca 'v dobi obveznega šolanja pa prekomerno bremeni. Ce ga bomo razbremenili, bo ostale težave lažje premagoval In tudi zmogel, s tern- pa dosegel boljše učne uspehe. ROČNE SPRETNOSTI: Pri pouku teh predmetov ne smemo stremeti za neko določeno specializacijo, ampak morajo ti predmeti dopolniti ostale. Risanje naj vsebuje poleg estetskega tudi praktično uporabni moment, vzbudi naj smisel za kombinacijo barv (vsakodnevno vidimo na primer , neokusno kombinirane barve raznih oblek, opreme in stanovanjskih prostorov), za okusno dekoracijo, skratka razvija naj prave pojme o lepoti. Umetniško stopnjo dosežejo le talenti, povprečen človek pa naj pridobi vsaj okus. Toliko tehnike bi končno tudi moral pridobiti vsakdo, da bi znal vsaj skicirati preprost okrasek, predmet, situacijo, skromen načrt Itd. Sola bi morala intenzivneje gojiti narodne umetnosti, ki vse prehitro izumirajo zaradi tehničnega napredka in bodo ostale sčasoma ohranjene le še v muzejih. Naloga risarskega pouka bi bila torej razvijanje estetskega čuta In priučltev najosnovnejše risarske tehnike. Tudi ročno dela, ki bi ga bilo treba ločiti za dečke' in deklice,. bi na eni strani lahko gojilo take umetniške tendence, na drugi strani pa vsestransko uporabljalo teroretična spoznanja ostalih predmetov za praktično uporabo (izdelava reliefov, maket, modelov, preprostih aparatov, raznih prirodo pisnih zbirk in praktičnih predmetov). S tako praktično uporabo teoretičnega znreija bi isto utrdili in povečali zanj zanimanje. Vsebina, ki bi bila seveda odvisna od materialnih možnosti, bi postala zelo pestra, zato ne bi mogli zaiti v kakšno enostransko obrtniško specializacijo, pač pa bi poudarjali vrednost praktičnega ročnega dela in gojili osnovne domače umetnosti. Pri pouku gospodarskih znanj in gospodinjstva bi na višji stopnji lahko uporabili znanje kemije in prirodopisa. Osnovni pojmi blagoznanstva, hranoslovja, osebne in stanovanjske higiene bi prav vsakomur koristili, snov pa ne bi preobremenjevala učencev. Petje in telesna vzgoja Imata že tako ustaljeno m nujno vlogo v splošni izobrazbi, da bi bilo odveč o njih izgubljali besede. Nik-do ne dvomi o nujni pomembnosti, pa tudi posebnih problemov ni v zvezi z njima. Navedeni predmeti bodo dopolnili celotno osnovno splošno znanje z estetske in praktične plati ter dali svoj delež pri zaokroženi splošni izobrazbi delovnega človeka. Paziti bo treba, da se ne bi izrodili v pretirano strokovnja-štvo. Glavna ovira pri pouku teh predmetov so pomanjkljivi materialni pogoji ter neusposobljenost učiteljev za te predmete. Sčasoma bi te ovire premostili z izdatnejšimi subvencijami za opremo šol, učiteljem pa to znanje nudili v rednem šolanju in raznih tečajih. Obvezna šola ne more biti enostranska ali celo strokovna šola, prilagoditi pa se mora potrebam naše družbe v celoti. Iz tega razloga tudi ne sme ostati tako teoretična in neživljenjska. Nuditi mora temeljito življenjsko znanji, dovolj obsežno za vsakdanje potrebe in za nadaljnje izobraževanje. Leopold Veber »Prosvetni delavec* Že pred desetimi leti, takoj po ustanovitvi Sindikata prosvetnih delavcev je zrasla med člani tega Sindikata misel, naj prične republiški odbor izdajati poseben list za svoje članstvo. Ves čas po osvoboditvi je članstvo vsako leto bolj nujno zahtevalo ustanovitev samostojnega strokovnega lista, ki naj bi vzgojno politično, strokovno in informacijsko službo prevzel kot svojo glavno nalogo. In tako že šesto leto izhaja Prosvetni delavec kot organ Sindikata prosvetnih delavcev Slovenije. Ko se je bivši Sindikat prosvetnih delavcev reorganiziral v pet posebnih združenj učiteljev in profesorjev, je postal Prosvetni delavec skupno glasilo teh združenj. Zadnja leta je več o-krajnih društev zahtevalo, naj postane Prosvetni delavec obvezen list za vsakega člana, na raznih republiških plenarnih sestankih pa je bila ta želja tudi večkrat predmet posameznih razprav. Letos pa je najprej članstvo na obč-I>em zboru Združenja profe-(kttrjev in predmetnih učiteljev. nato pa še članstvo na občnem zboru Združenja učiteljev Slovenije sklenilo, da mora sleherni član njihovih združenj postati redni naročnik Prosvetnega delavca. Enak, sicer še neobvezen •kletp. je sprejelo Združenje učiteljev specialnih šol, mnoga društva učiteljev in profe-eorjev strokovnih šol in vzgojiteljev pa so tudi postavila Isto zahtevo. Te želje in zahteve izhajajo torej iz članstva osnovnih društev prosvetnih delavcev In so posledica spoznanja, da »nore le član, ki preučuje in spoznava širše probleme svoje strokovne organizacije, zadostiti svojim vzgojnim, strokovnim političnim in kulturnim nalogam, ki jih naša sodobna stvarnost nalaga vzgojiteljem in voditeljem sodobne sindikalne organizacije. Sodobna družbena in vzgojna zavest zahtevata namreč, da strokovna organizacija vpliva kolikor mogoče enakomerno na aktivni razvoj družbene zavesti vsega svojega članstva. Se celo naša predvojna praksa kaže, kako so se učitelji z veliko vnemo vključevali v vzgojno družbeno delo in uveljavljali svoje ideje tudi v strokovnih in organizacijskih glasilih. Brati, razpravljati, preučevati in pisati je danes pač še večja potreba in zahteva za slehernega člana združenj prosvetnih delavcev. kakor je bilo to kdaj koli poprej. Koordinacijski odbor združenj prosvetnih delavcev Slovenije je na svoji seji dne 26. marca 1955 razpravljal o teh vprašanjih, željah zahtevah in sklepih glede bodočega načina naročanja, upravljanja in urejanja Prosvetnega delavca in je zavzel glede tega sledeče enotno stališče. Z novim šolskim letom, to je od 1. septembra 1955 dalje spada med osnovne dolžnosti članstva združenj prosvetnih delavcev Slovenije obvezna naročitev Prosvetnega delavca in sicer za vse člane Združenja učiteljev in vse člane Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Slovenije, za ostale člane, ki so včlanjeni v združenjih učiteljev in profesorjev strokovnih šol, učiteljev specialnih šol in vzgojiteljev pa v toliko, kolikor te sklepe sprejmejo njihovi društveni oziroma republiški plenarni sestanki. Članstvo vseh združenj pa mora vplivati tudi na to, da bo sleherna uprava naročila list Prosvetni delavec obvezno za svojo šolo. Šolski odbori v ljutomerskem okraju Nedavno je bila v Ljutomeru konferenca predsednikov občinskih odborov za prosveto in kulturo in predsednikov šolskih odborov. Na posvetovanju so razpravljali o splošnem zakonu o vodstvu šol, o dosedanjem delu šolskih odborov ter o proračunih prosvetnih ustanov ze leto 1955. Nekateri šolski odbori, med katerimi je posebno delaven radgonski, so imeli že po tri seje. Na teh so obravnavali učne uspehe v L polletju, reformo šolstva, razpravljali so o proračunih, o ureditvi šolskih igrišč, o šolskem obisku in podobno. Letos so prvič »razbijali« kvote proračunov prosvetnih ustanov občinski ljudski odbori. Izkazalo se je, da so pri tem nekatere občine premalo odmerile za prosvetne ustanove. To se je zlasti pokazalo v Apačah, kjer so odmerili petim prosvetnim ustanovam le 19 odstotkov celotnega proračuna, dočim znaša okrajno povprečje za prosvetne ustanove 30 odstotkov. Naloga šolskih odborov bo, da pred prejetjem proračunov te postavke popravijo. Posvetovanje je vodil predse-mik sveta za prosveto tov. Pimer Aleksander. Ika Republiški odbori združenj bodo naročnino za glasilo Prosvetni delavec vključili v redno sindikalno naročnino, tako da bo vsak član hkrati s članarino plačal tuda naročnino za Prosvetnega delavca. Kjer sta oba zakonska druga člana kakega društva prosvetnih delavcev, plačuje samo eden izmed njiju prispevek za naročnino. Republiški odbori pa bodo od pobrane članarine odvajali Upravi Prosvetnega delavca delež za naročnino. (Predvideni proračun je pokazal, da bi v tem primeru znašal mesečni prispevek 25 do 30 dinarjev). Ker pa so člani Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev že začeli izvajati ta sklejj za obvezno naročnino takoj po občnem zboru in so prenizko vračunali naročnino, bo njihovo Združenje do konca letošnjega šolskega leta samo poravnalo nastalo razliko upravi Prosvetnega delavca. Vsak član bo od 1. septembra 1955 dalje dobival Prosvetnega delavca na svoj individualni naslov. Zato bo pa od prvega septembra dalje plačeval 25 din prispevka na mesec tudi za naročnino in to desetkrat na leto (julija in avgusta, ko list ne izhaja tega prispevka ne bo). Da bi zmogli brez večjih motenj in pravočasno izpeljati organizacijo razpošiljanja lista, naj upravni odbori društev prosvetnih delavcev pomagajo svojim republiškim odborom in Upravi Prosvetnega delavca, da bodo s pomočjo tajnika ali za to posebej določenega odbornika najpozneje do t. junija 1955 sporočili svojemu republiškemu odboru vse podatke o stanju svojega članstva na območju njihovih društev, kakor bo to zahteval poseben formular, ki ga bo društvom poslala Uprava Prosvetnega delavca. Vse morebitne izpremembe naslovov pri premestitvah pa naj člani sami javijo Upravi Prosvetnega delavca. Dosedanje poslovanje z naročninami in naročniki bo do 1. septembra 1955 urejala še Uprava Prosvetnega delavca, ki bo tudi sama likvidirala • naročninske zadeve. Zato naj dosedanji naročniki za letošnje leto poravnajo le 180 din naročnine (do konca junija) Od 1. septembra dalje pa bo Uprava Prosvetnega delavca glede naročnine poslovala s svojimi naročniki člani društev prosvetnih delavcev samo posredno in bodo za redno poslovanje skrbeli društveni blagajniki. Uprava Prosvetnega delavca pa bo neposredno v stikih samo še z republiškimi odbori združenj prosvetnih delavcev. Od 1. septembra dalje bodo torej člani dosedanji naročniki plačevali U- pravi Prosvetnega delavca samo zaostalo naročnino. Le naročniki, ki niso člani društev prosvetnih delavcev — na primer uprave šol, ustanov, posamezniki itd. — bodo kakor doslej poravnali svoje obveznosti neposredno še tudi naprej Upravi Prosvetnega delavca. Ti soglasni sklepi koordinacijskega odbora združenj prosvetnih delavcev Slovenije dajejo glede na eventualne spremembe vsebine ali bodoče oblike lista tudi formalni pečat večletni zahtevi članstva do svojega lista in so zato samo pozni odsev težnje vseh tistih, ki so že vsa leta od nastanka lista dalje zahte- vali, naj se pripadnost k članstvu društev prosvetnih delavcev manifestira ne le z obveznim prejemanjem lista, temveč tudi z bolj aktivnim poseganjem vsega članstva v organizacijsko, vzgojno, kulturno in družbeno politično življenje sodobnih vzgojiteljev. Smatramo, da smo s tem pripomogli tudi vsem svojim članom, da bodo mogli z večjo vnemo pomagati graditi zgradbo novega šolstva in sodobne organizacije prosvetnih delavcev. Koordinacijski odbor Združenja učiteljev in Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev Kakšna naj bo kmetijsko gospodarska šola O tem vprašanju največ raz-prarvljialjo kmettSlisIkii strotkovnjak-i in učitelji, deloma tudi učenci, ko se med seboj sprašujejo, čemu jim je kmetijsko - ospodarska šola talko ipotrebna kakor pišejo časopisu. Kmetje zopet žele vedeti, kakšno korist jim bo taka šola prinesla. Dokler ne ‘bo otipljivih uspehov v kmetijska proizvodnji in iz nje izvirajočem večjem dohodku allj uodnajšem materialnem položaju našega kmeta, tako dolgo bo težišče zanimanja za strokovno izobrazbo kmečke mladiine lle na ljudeh, ki so ji dolžni svoje zmauije posredovati. Mladina se bo komisti take šole zavedala šele takrat, ko bo lahko Delo pedosoškesii društvo V 5. številki »Prosvetnega delavca« z dne 4. marca 1955 sem bral, da je Republiški odbor Združenja učiteljev na svoji prvi redni seji v novem poslovnem letu med drugim sklenil tudi, da predlaga vsem društvom, da osnujejo pedagoške knjižnice. Ta sklep je treba z vsemi silami podpreti, kajti nemogoče si je zamisliti dvig strokovnega znanja prosvetnih delavcev brez študija pedagoške literature. Posebno še sedaj je treba podpreti prav vsako, spodbudo, ki bi hotela izboljšati našo šolo in njene delavce. Potreba po učiteljskih knjižnicah oziroma pedagoških ni nova, kajti prvi glasovi po teh knjižnicah se javljajo že po 1. 1848, posebno pa še po letu 1860, ko se zanje zavzema učitelj Andrej Praprotnik. Po pnvi svetovni vojni so zlasti znane zelo bogate učiteljske knjižnice v Novem mestu, Krškem in drugod. Zal je zadnja vojna mnogo uničila, da so ostali le ostanki ostankov. Res je, da je bilo v prvih povojnih letih, vse premalo časa za temeljit, sistematičen študij pedagoške teorije in prakse. Toda sedaj po desetih letih obnovitvenega dela, pa je treba misliti tudi na tak študij, posebno še sedaj, ko toliko govorimo in pišemo o reorganizaciji šolstva. Reorganizacija ni samo v spremembi organizacijskih osnov, v učnem načrtu, predmetniku ampak predvsem v teoretičnem in praktičnem znanju učiteljev in profesorjev ter njihovem odnosu do šole, učencev in šolskega kolektiva. Povsem jasno je, da učiteljišče oziroma kakršnakoli strokovna šola za učitelje ne bo mogla dati mlademu učitelju vsega in zato je potrebno samoizobraževanje. Zal so strokovne knjige pri nas zelo drage in si jih uči- r Novem mestu telj ne more nabaviti. Iz te zagate nas bo rešila edinole okrajna pedagoška knjižnica. Tem knjižnicam bodo morali pomagati prav vsi, v prvi vrsti pa naši sindikati, Pedagoška društva, kakor tudi naša ljudska oblast. V Novem mestu imamo že tako pedagoško knjižnico. Pobudo zanjo je dalo že lansko leto Pedagoško društvo. Do realizacije te zamisli je prišlo letos, ko je Okrajni svet za kulturo in prosveto Okrajnega ljudskega odbora v Novem mestu podprl Pedagoško društvo s precejšnjo vsoto za nakup pedagoških knjig. Ker ima Novomeška študijska knjižnica Mirana Jarca skoraj vso starejšo pedagoško literaturo in tudi novejšo je društvo predlagalo upravniku študijske knjižnice, da osnuje poseben oddelek v knjižnici, kjer bi se naj zbirale pedagoške knjige in kjer bi naj bil urejen seznam vseh pedago-škin člankov in razprav iz vseh mogočih časopisov, časnikov in revij. Pedagoško društvo je tudi doseglo, da je v Studijski knjižnici nastavljen prof. Ivan Andolšek, ki urejuje pedagoški oddelek. Trenutno ima pedagoška knjižnica okrog 1300 zvezkov. Knjižnica ima pedagoško literaturo v slovenskem, srbskem. hrvaškem, nemškem in tudi nekaj v francoskem jeziku. To so osnovno in srednješolski učbeniki skoraj za vse predmete, med njimi tudi mnoge redkosti, starejša in mlajša mladinska literatura, revije (Šolski oziroma slovenski prijatelj, Slovenski učitelj, Učiteljski tovariš, Pedagoški zbornik, Pedagoški letopis, Pedagoški rad, Sodobna pedagogika, Popotnik) in druga literatura. Za študij zgodovine pedagogike smo dobro preskr- Dr. Rubičeva fRVR0|?7V Tako bi upravičeno lahko na-zvaii celotno prvo in tretjino druge knjige obširnega dela »Geografija svoj e ta«, ki izhaja v založbi »Seljačke sloge« v Zagrebu. Kateri prosvetni delavec ga ne pozna? Obseglo bo štiri zajetne knjige. Dve sta že tu. Tako oba urednika, prof. dr. Rude Petrovič in dr. Ivo Rubič, kakor vrsta njunih sodelavcev se trudijo, da dobimo Jugoslovani kvalitetno delo, kakršnega te vrste doslej še nismo imeli. Za vzor jim je služil Seidlitzov »Handbuch der Geographie«, ki je doživel v Nemčiji 30 izdaj. Seldlitz obravnava splošno geografijo na 274 straneh, regionalno na 622 straneh, »Geografija svdjeta« pa je predvidena nekoliko večja: sto' strani splošne im 1500 strani regionalne geografije. Prvih sto splošne in 717 strani pokrajinske imamo že na razpolago. Celotno prvo knjigo je napisal dr. Ivo Rubič, profesor zagrebške univerze. Pričenja s problemi splošne geografije. Novega ne pove pravzaprav nič, podaja pa snov zelo zanimivo in na svojstven način. Ne navaja le dejstev, važnih za splošno geografijo, kot je to bil doslej že nekako ustaljen običaj, temveč povezuje sorodne vede in naglaša tisto, o čemer pač govori. Novosti prinaša v splošni geografiji njen kartografski del. Problemom splošne geografije bledita oris in opis Evrope. Najprej Evropa kot geografska celota. Talko obširnega prikaza Evrope kot geografske celote med našimi narodi doslej še nismo imeli, saj obsega to najnovejše gledanje na Evropo 87 strani. Poglavja kot »Struktura in relief«. »Pročelja Evrope«, »Naseljevanje«,' »Ekonomsko delovanje človeka« itd. so kljub zgoščenosti v pri- povedovanju povsem jasna, pri tem pa tudi zanimiva. Najobsežnejši je regionalni prikaz Evrope, ki zavzema ves ostali del I. knjige, v drugi pa njeno dobro tretjino, skupno 458 strani. Včasih so opisi Evropo kar takoj porazdelili na države, dr. Rubič pa jo gleda kot celoto in jo razdeli najprej na velika ozemlja oz. predele, kot so Zahodna, Severna, Srednja, Jugovzhodna, Južna ali Sredozemska in Vzhodna Evropa. Držal se je principov modeme regionalne geografije, ki ubira po navadi sledečo pot: kultu mo-geograf skl prikaz (vpliv geogr, elementov v zgodovini nastanka neke države), zatem opisuje ozemlja, nato gospodarsko-zemljepisni ustroj Jn končno njihove politične probleme. Te poti se je avtor držal dosledno. Uspel je na vsej črti, zakaj le redko se najdejo tako kratke in zgoščene tematike modeme geografije. Takilh orisov doslej nismo imeli! Posebnost Rubičeve Evrope so na zaključku opisa vsake države »današnji problemi«. Ta način politične geografije pri nas doslej ni bil v navadi, je pa zelo umesten in za razumevanje neprecenljiv. Ne samo strokovno, tudi jezikovno je delo na višini. Opisi kot »Renovo zlato«, »Sredozemska Franclja«, »Gaest! in poldersi« in še nekateri bi bili lahko v ponos vsake srednješolske čitanke. Poleg vsega tega je dr. Rubičevo delo tudi bogato ilustrirano. Njegovo splošno geografijo in Evropo pojasnjuje 166 kart, profilov in diagramov ter ju krasi 154 izredno čistih in izbranih slik. V II. knjigi je kot popolnitev Rubičeve Evrope opisal Jugoslavijo prof. dr. Rude Petrovič. Prikazana je zgoščeno. Nam Sloven- cem, ki imamo izčrpno dr. Mell-kovo »Jugoslavijo«, ne pove kaj posebno novega. Ker dr. Rubič s svojim peresom ni posegel v Vzhodno Evropo, je inž. Jura Medarič v II. knjigi posebej orisal Sovjetsiko zvezo, ki zavzema 135 strani. Bralec tako neopazno preide v Azijo, ki je v drugi knjigi tudi že prikazana s splošnim delom. Nadaljevala in zaključila se bo v tretji knjigi. Opisuje jo prof. 2a-v eri j e Stazič. Vsak avtor je na zaključku svojega dela navedel tudi osnovno priročno literaturo. Tako je zdaj v prvih dveh knjigah »Geografije s vijeta« pred nami vsa Evropa pretežno izpod peresa dr. I. Rubiča. Je to doslej najobsežnejši pa tudi naj zanimivejši opis Evrope med Jugoslovani. -vipi- bij eni, ker smo letos kupili znano delo Ouvaj: Gradža za povjest školstva. Potrebna pa bi nam bila za temeljit študij tudi tuja pedagoška literatura. Nadejamo se, da bo ljudska oblast in sindikat spoznala nujno potrebo take knjižnice in nas temeljiteje podprla s finančnimi sredstvi, čeprav nam je že v lanskem letu Okrajni ljudski odbor omogočil nakup 90 knjig posebno iz obče, mladinske psihologije, metodike in didaktike. Za temeljit študij pa je potrebna tudLstarejša pedagoška literatura, te pa ni mogoče nabaviti v knjigarnah in zato je Pedagoško društvo začelo z akcijo nabiranja starejših učbenikov za slovenski jezik in računstvo. Akcija je rodila že precej lepe uspehe. Doslej smo našli nekatere redkosti, smo našli nekatere redkostL V zvezi z prof. Andolškovo razpravo: »Razvoj slovenskih čitank in beril.« fotografira knjižnica sproti vsaj naslovne strani redkih učbenikov, abecednikov in beril, v kolikor jih še ni imela Študijska knjžnica Mirana Jarca v Novem mestu. Na ta način bo vsakomur jasen razvoj slovenskih učbenikov. Torej prvi korak k samoiz-obraževanju in izpopolnitvi izobrazbe in stanja je storjen. Treba bo še zainteresirati ljudi za študij. Zato vsako novo knjigo priobčimo v lokalnem časopisu Dolenjskem listu in s tem opozorimo učiteljstvo vse Dolenjske na Pedagoško knjižnico. Toda s tem še ni vse storjeno. Mnenja smo, da bo moral sindikat in tov. inštruktorji neprestano vzpodbujati potrebo po strokovni knjigi in samoizobraževanju. Pegagoško društvo nima samo tega dela ampak lahko s polno zavestjo trdi, da izpolnjuje svoje poslanstvo. V letošnjem ietu bo predsednik izdal v Trdinovi knjižnici svojo razpravo, ostali člani pa raziskujejo posledice alkohola na mladino v Dolenjskih vaseh. Tov. prof. Trdan Anton je v okviru Društva prijate-ijev mladine osnoval vzgojno poslovalnico in namerava osnovati tudi šolo za starse. Tov. Zemljan nadaljuje z raziskovanjem obrtne mladine glede na njihove šolske in učne uspehe, psiho njihovega kolektiva in posameznikov. Pedagoško društvo pa je tudi prodrlo s svojim predlogom, da učiteljstvo celotnega okraja študira psihologijo rezred-nega kolektiva. Tako delo pedagoškega društva v Novem mestu dokazuje, da se da delati tudi daleč od pedagoškega središča Ljubljane. Jože Zamljen sama prafotiično pokazala, česa se je v šolj naučila. To je nekoliko dallijši proces vzgojnega dela teh šol, ker mora to znanje in stremljenje mladiine po bolljšem kmetovanju preiti, tudi na starše in ostale člane družin. Ta naijvisji smoter KGŠ se bo pokazal šele v nekaj letih. Neposreden stik staršev s šolo bo najlaže premostil te težave. Dopisnik članka »Nekaj pripomb o strokovnem izobraževanju kmečke mladine« v Slov. poročevalcu z dne 26. marca t. ih, ki ga je napisal tov. ing. Veljko Ktiitžndk, pravi takole: »Toda če je namen šole učenca naučiti, potem se pouk ne sme omejiti le na zimsko dobo. Raztegniti se mora na vse leto, vsaj za tise predmete itn snov, kjer je treba nekaj tudi praktično prikazati. Vsako snov je treba podarjati v času, ko jo na polju, v hlevu, viimoradu in sadovnjaku lahko tudi praktično prikažemo«. Da. so te misli vsega upoštevanja vredne, nit treba poiudartjaitii. Kdaj bo tak nazoren kmetiiijski pouk tudi dejansko izvedljiv, je še vpra&tmje časa. Nastopil bo šele takrat, ko bomo kmečke starše prepričali, da je tudi v poletnem času treba žrtvovati nekaj časa za praktične vaje na kmetijah med delovnim časom. Tak delovni načrt sl bo moralla ustvariti Vrsaka šola. Valžno je tudi to: ne bo se mogla omejiti samo na eno ali dve vzorni posestvi, temveč bo morala zajeti čim več različnih kmetij. Dopisnik razpravlja tudi o splošno izobraževalnih predmetih, ki jih je treba brisani 'ilz učnega načrta, ker zavzemajo več kot ipolaviioo časa, medtem ko je za kmetijske predmete v obeh letili odmerjenih komaj 200 do 250 ur. To vprašanje pa že posega v šolsko reformo, po kateri bomo lahko vise splošno izobraževalne predmete .izločili iz strokovnih šol. Nekaj pa le lahko dosežemo že sedaj. Če slovenščino, računstvo, zemljepis iin zgodovino strnemo v vsaj dva predmeta, lahko prihranimo precej časa za strokovni pouk. Eden izmed njih bi lahko ob primernem berilu, ki ga še nimamo, obsegal poslovno sipisje, zgodovino in zemljepis, v drugem bi pa obravnavali kmetijsko računstvo in knjigovodstvo, organizacijo kmetijskega obrata in našega gospodarskega sistema, kar dopisnik priporoča. Ponavljanje učne snovi osnovne šole res nima pomena. Vsak splošno izobraževalen pouk mora živo iposegaiti v potek kmečkega gospodarstva. Iz takih šol učencu bežiijo, šole pa dkinjarno. Idealna je dopisnikova zahteva, naj bi vsaka šola imela svojega kmetijskega strokovnjaka, kil mu bo vodstvo in poučevanje na šoli glavna, če ne že edlima naloga. Do tega se bomo lahko povzpeli šele takrat, ko bomo imeli dovolj strokovnega kadra. Podpiram tudi njegovo trditev, da je za vsak predmet treba zagotoviti šolske knjige in druge priipomoičfce. Vsiljuje pa se mi vorašanje, ali ne bi bilo ekomo-mščneje iizdati namesto predmetnih učbenikov jedrnato sestavljene enciklopedične zbornike za ves strokoven pouk. Prav taki zborniki kmetijskega strokovnega znanja bi bili zelo praktični in bi vzbujali zanimanje za strokovne knjige iz različnih panog kmetijstva. Učna snov iz enega predmeta mora biti kratko, praktično in pregledno obdelana. Kmečka mladina se ne utegne ukvarjati s ozkimi in dolgimi razpravami. Organizacija KGŠ je še v povojih. Poedme razprave o njej iahko mnogo koristijo, enotne poglede in sklepe o primernejši ofolJki in vsebini pouka pa hi verjetno laže dosegli! na posebnih konferencah v republiškem merilu. J- K. ZGODOVINARJEM! Zveza Zgodovinskih društev FLRJ bo organizirala na Pre-spanskem jezeru tečaj za učitelje zgodovine. Tečaj bo trajal od 20. julija do 10. avgusta. Predavatelji bodo na tečaju obravnavali najvažnejša in najmanj jasna vprašanja Iz nacionalne zgodovine XIX. In XX. stoletja, obdobja med obema vojnama In vprašanja iz metodike pouka zgodovine. Stroški bodo znašali poleg vožnje 15.000 dinarjev na osebo. Okrajne ljudske odbore smo zaprosili, da podprejo udeležbo vsaj enega predavatelja zgodovine Iz vsakega okraja. Prijave s podatki o eventualni podpori okraja sprejemamo do 10. maja. Šolska sekcija Zgod. društva za Slovenijo Stari trg 34. Zamenjava mesta ZAMENJAM dosedanje dobro službeno mesto v ptujskem okraju za mesto v sežanskem ali postojnskem. Ponudbe poslati na naslov: Fidel Štefka, osnovna šola Zavrč pri Ptuju. Difor/jObaldii Minil Smrt je posegla v vrste na- V delu pa je spoznaval, da ših glasbenih delavcev in za glasbeno uveljavljanje ni nam iztrgala dragega tovariša, dovolj samo naravna nadarje-znanega glasbenega vzgojite- most, marveč da je potrebno Ija in organizatorja prof. U- tudi široko strokovno znanje, balda Justina, človeka, ki je Zato se je odločil, da si izpo-— lahko rečemo — živel samo polni svoje glasbeno obzorje, za glasbo. Lahko si mislim®, koliko Že kot dijak mariborskega vztrajnosti, požrtvovalnosti m učiteljišča je pokazal veliko L^ezni do glasbenega pokh-glasbeno nadarjenost in po ® £ k r 11 J , opravljeni maturi je takoj 1® ^ f Murske S(>bote rr .»s i “ boti. Prebivalci Murske So- M konservatoriju. bate se ga še danes hvaležno Justinovo delovanje v Mur-spomiinjajo. saj je razgibal ski Soboti je prekinila druga vse tamkajšnje glasbeno živ- svetovna vojna. in skupno s Ijenje in ga dvignil na dostoj- številnimi drugimi ^zavedni<-no višino. Že tu je prišla do in napredno niislecimi Slo- izraza pokojnikova nesebič- ^C1 j® nost m delavnost, saj je priskočil na bote in prišel v Ljubljano, pomoč’ kjerkoli so ^ j® preživljal sebe in dm- potrebovali njegove dragocene £ no s priložnostnimi zaslnz-talente. Organiziral in vodil £• , kL St> m.u U'h 1111(16 je pevske zbore in orkester, štrukcije, privaten pouk glasna tudi pri telovadnih igrah, 1>e ™ nadomeščanje ucmh v gledališču, pri proslavah, moci P° gimnazijah, skratka povsod, kjer so ga Ko je po vojni Primorska potrebovali, nikjer ni odrekel, vstala v novo življenje, je _________ potrebovala delavcev na vseh IZ CELJA SAMOPOMOČ PROSVETNIH DELAVCEV V SLOVENIJI ima svoj redni letni občni zbor 15. maja 1955 ob 9. uri v VIL gimnaziji v Ljubljani, Trg republike. Poleg društvenih članov so vabljeni na občni prosvetni delavci nečlani, da spoznajo iz poročil delovanje društva Samopomoč. IZ LETNEGA POROČILA ZA 1954: 1. jan. 1954 je bilo..... zbor tudi namen in 668 m. + 1488 ž. =S 2156 čl. 17 m. + 15 ž. = 32 čl. 3 m. + 10 ž. s=s 74 čl. 19 m. + 55 ž. = 13 čl. 667 m. + 1518 ž. 2185 čl. 29 čl. med letom umrlo ............ med letom Izbrisanih ....... med letom pristopilo (se vrnilo) stanje dne 31. dec. 1954 ... letni prirastek ......... NA POSMRTNINAH je bilo izplačano po din 20.000 brutto din 640.000. — ČLANI SO PLAČALI na prispevkih: za smrtne primere din 320 + din 80 uprav nine, za vse leto din 400. — Iz socialnega sklada je prejelo BREZOBRESTNO POSOJILO 40 članov v skupnem znesku din 202.000. ZA NAKAZILO BREZOBRESTNIH POSOJIL RAČUNA NAR. B. OD 1. T. 1955 PO 100 DIN IZPLAČILNE PROVIZIJE, KI JO JE DOLŽAN VSAK PREJEMNK POSOJILA PORAVNATI PRI KONČNEM OBRAČUNU. Zaključek dveh kmetijsko - gospodarskih šol Kmetijsko-gaspodarska sola v Celju je najmlajša v celjskem okraju. S svojim delom je začela šele meseca januarja, torej dva meseca pozneje kakor druge. Trdovratno je mnenje, da Celje kot industrijsko, obrtno, trgovsko in upravno središče nima 'pogojev za ustanovitev kmetijsko-gospo-darske šole, čeprav je v njeni neposredni bližini okoli 375 kmečkih gospodarstev. Zakaj tako mnenje? Veliko število kmetov se polleg kmetovanja bavi še z drugimi pridobitnimi posli, največ pa s prevozništvom, obrtjo •in zaposlitvijo kot delovna sila v raznih pod! jeti ih. Živilski trg in trgovina s kmetijskimi pridelki bosta prejkoslej privabila kmete, da bodo začeli Z intenzivnejšim obdelovanjem zemljišč. To opravičuje ustanovitev kmotiijsko-goispodarske, šole tudi v Celju. Poskus se je proti pričakovanju lepo posrečil. Vabilu se je odzvalo 29 fantov in deklet in le štirje so .predčasno izstopili. Naslonili smo to šdlo na že obstoječo Vrtnarsko šolo, na pomoč so (prišli kmetijski strokov-njalk\ •‘Smimainje učencev je od ure do ure naraščalo in vztrajalo do konca. So to večinoma starejši fantje k dekleta (8), ki so zelo resno sodelovali pri pouku. Na svojem družabnem zaključku v Zadružnem domu na Babnem pri Celju s« sklenili dovršiti še II. letnik. Spoznali! so, da tudi na njihovih domačih kmetijah še ni vse v redu, zato jim je ta šola po_ trebna. S skupnimi napori kmetijskih strokovnjakov in učiteljev ho sčasoma mogoče preiti k naprednemu kmetovanju v slehernem predelu slovenske zemlje. Tudi v Braslovčah so 2. aprila imeli slovesen zaključek kimetij-sko-gospodarske šole. S tem dnem pošilja ta šola že 107. absolventa na domačo kmetijo, kjer bo skušal uveljaviti v šoli pridobljeno splošno in strokovno izobrazbo. Štirje fantje in dvanajst deklet se je pred komisijo »izkazalo z odličnim znanjem precej težke snovi iz vseh panog kmetijstva. Dekleta so se poleg tega še urila v gospodinjstvu, ker imajo na osnovni šoli lepo urejeno kuhinjo itn fiedlilniico. Med absolventi je 10 odličnjakov. V pohvalo in priznanje je Okrajna zadružna zveza obdarila vse absolvente z le- pitni strokovnima knjigami. Navzoči strokovnjaki so priznali, da področjih, predvsem pa na kulturnem. Pokojni Justin, po rodu iz okolice Gorice, od koder je ob izbruhu prve svetovne vojne s starši pribežal na Koroško in nato. na Štajersko, se 'a je odzval klicu svoje rodne ,e to ena »med najboljših bne- zemijein odšel v Tolmin kjer tijsko-ospoda-rskuh šol v celjskem ;e p01,5eval na gimnaziji uči-okra|,u- teljišču in glasbeni šoli' ra- Prmičevnnfa zen le®a Pa sodeloval na Ijud- ' . skoprosvetnem pdroeju in po- VOjenske mladino Jobno kakor pred leti v Mur- Na povabilo celjskega Društva sLi Soboti, tudi tu razgibal profesorjev in učiteljev strokovnih glasbeno življenje, šol je prispel semkaj profesor Pre*} štirimi leti pa se je Ivan Bertoncelj iiz Ljubljane, kt vrnil k družini v Ljubljano je dne 31. marca predaval v dvo- in poučeval tu leto dni na rani nove vajenske šole o vzgoji VII. gimnaziji, nato pa na vajenske mladine. Poteg učite- Srednji vzgojiteljski šoli. Ijev celjskih strokovnih sol so bdi _ . _ , ‘ . navzoči tudi mojstri in zaistop- . . eia', v?®., 0 lanske je-nJki obrtne zbornica Zanlimiiva j®,ni- te.Pokojnik uspešno vo-razprava je ugotovila, da tudi «k‘iv ljubljanskih sred-mojstrl (potrebujejo primemo pe- ujesolskih profesorjev glasbe, dagoško znanje, da bi laže v2ga. k> J« seie P<>d njegovim vodjah vajensko mladiko pri delu v .Prav zazdel. Iz tega delavnicah. Zanje, za ‘pomočnike kro?a J® ledaJ Pnsla zamisel kakor tudi za starše bi bili po- ™bf Pnpomočkov pri gim-trebni posebni seminarji, na ka- ^Ijskem glasbenem pouku, terih bi dobili pedagoške nasvete, h\ s® J® L*11 a p ° ,zbaja-kako je ravnati z doraščajočo VI" mladinske glasbene revi-mladino. Društvo je s tem načdlo !e ^r’16®*- Predvsem pa m vrsto problemov, ki jih bo treba J® Pridobl1 Pr(>f' ■lust!n. ■*> ’ i“- •* Vsi, ki smo kdajkoli prišli v stik z njim, smo ga poznali kot delavnega, nesebičnega, poštenega in dobrosrčnega tovariša, zato ga bomo ohranili T lepem spominu. tmsMMmftm IZ UPRAVE... Naročniki, ki ste prejeli izpolnjeno položnico za naročnino za leto 1954, plačajte člmprej! Naročnino za prvo in DRUGO tromesečje nakažite na račun uprave Prosvetnega delavca b. it. 604-T-140. Gramofonske plošče za pomoč tujih jezikov Kot poročajo »Šolske novinec z dne 18. II. 1955 izdelujejo (po zaslugi prof. dr. P. Gubarrnie) Institut za fonetiko na zagrebški univerzi ter podjetji »Epeha« in »Jugoton« gramofonske plošče predvem za kmetski pouk tujih jezikov. S tem je izpolnjena, čeprav za začetek le delno, davna želja vseh predavateljev tujih jezikov. Čeprav se vse bolj uveljavljajo na tem področju — pa le v najbogatejših državah! — magnetofon, zvočni film in televizija, bodo gramofonske plošče zaradi svoje komercialne dosegljivosti, preproste manipulacije, majhne zahtevnosti glede aparature, lahke in hitre prenosljivosti, preprostega shranjevanja ter možnosti pregleda klasifikacije vsaj pri nas, pa nedvomno tudi v mnogih tehniško naprednejših državah, še dolgo ohranile svojo pomembnost za pouk tujih jezikov. Sodobna praktična lingvistika gleda na pouk tujih je-jiikov —• o tem se je že večkrat pisalo na straneh »Prosvetnega delavca« — drugače kot je bilo to v tradicionalnem šolstvu, ki je hotelo tuje (žive) jezike poučevati enako kot klasične (mrtve) jezike, čeprav se je temu upiral že Komensky. V osnovnem tečaju od I. do V. razreda gimnazije želimo na-lim dijakom posredovati praktično znanje vsakdanjega, tudi pogovornega jezika. Pri tem moramo imeti pred očmi dvoje: razumevanje in izražanje v tujem jeziku. Pri tem bodo dijaki kmalu dosegli dokaj lepe uspehe — kakor »e tudi čudno sliši — na področju izražanja, bolj trda pa jim bo predla na strani razumevanja. Ako se naš človek •spo počasi, pa seveda fonet-®ko in sintaktično pravilno iz-1&ža, ga tujci kar dobro razu-^Pjo. Čisto drugače pa se stvari zasukajo, kadar je treba tujce poslušati in jih ra-zumeti, saj govore z relativno veliko naglico (180—300 besed na minuto).' Praksa je torej Pokazala, da je pouk tujih jezikov pomanjkljiv, če dijakov ne vežbajo za razumevanje srednje hitre in končno tudi docela hitre govorice. Učitelj tujih jezikov, pa naj bo še tako dober, težko doseže svo, našim predavateljev, bi bi bili študirali v zamejstvu in si tam pridobili veliko prakso v tekočem goVorjenju. Poleg tega pa je treba upoštevati napor, ki ga mora predavatelj jezikov premagovati pri več urah hitrega govora, ako naj bi se dijaki ob tem učili loviti in razumevati tujo govorico. Končno tudi vsi predavatelji niso zmožni — iz tega ali drugega vzroka — točno ali jasno podati glasov tujega jezika. Tu so gramofonske plošče Gotovo pa je potrebno za takšno delo v razredu imeti elektrogramofon, ki nam prihrani napor neprestanega navijanja aparata. Seveda pa mora biti elektrogramofon opremljen z ojačevalcem (kar navadno je) in z napravo za uravnavanje brziue. Osnovno vprašanje za delo z gramofonom v razredu je tako na nižji kot na višji stopnji vprašanje metode. Gobi ne i tnalo nobenega plošče se ponovi v treh zaporednih urah. Dobro je, da pri zadnji avdiciji dijaki slede tekstu z zaprtimi očmi. Poizkus zagrebškega Inštituta za fonetiko je prvi svoje vrste v Jugoslaviji. Pri snemanju so upoštevali psihološka in tehniška spoznanja, ki jih je Inštitut dosegel ob svojem znanstvenem raziskovanju. Pri izdelovanju plošč in vaj so sodelovali najboljši lingvisti, spikerji in tehniki. Ysi_ spi- lahko dobro pomagalo. Ob smisla prinašati v razred gra- rojeni" Angleži' '^FrEtn- njih, t. j. ob stvarnosti živega mofona in plošče »za zabavo«, J Neimcj jtd_ Plošče Vsebu- stihijsko m zgolj na čustveni fonetske vežbe> recitaci_ in odlomke v prozi. jezika, ki ga plošča posnema, si ostrijo dijaki zlasti uho, pa tudi um, za točno razumevanje posameznih jezikovnih elementov (n. pr. fonetike ali gramatičnih pojavov) ali pa normalnega govornega toka v tujem jeziku. Upoštevati moramo namreč to, da imajo plošče naslednje prednosti: 1. učiteljev glas je in _ _ podlagi. Seveda pri tem ni- -so izključene pesmi, nasprot- J no, pesmi in petje nam lahko Serije za posamezne jezi-ogromno pomagajo, saj zlasti ke (angl., franc., nem., ital., mlajšega človeka močno na- ruski in srb-hrv) obsegajo od vežejo na praktično uporabo 1 ‘ ‘ 1 " ^ tujega jezika, obenem pa z melodijo in ritmiko olajšujejo zapomnitcv. Vendar pa je treba gramofonske ure vestno vedno enak in pomeni v pri- pripravljati. Kar se tiče po-' r' ’' 'skl- drobnejšega dela meri z resničnimi življenjski' mi situacijami nezaželeno poenostavljanje. Plošče pa reproducirajo najrazličnejše glasovne odtenke: moške, ženske, otroške, goste, medle, mehke, kovinske, visoke, globoke itd nejšega dela s ploščami; svetujemo, da predavatelji preštudirajo razpravo prof. dr. P. Guberine v hrv. reviji »Pedagoški rad« št. 2 in 3, letnik 1954. Tekst, ki ga je učitelj po- 2. Ploščo lahko večkrat za- mensko, vsebinsko in grama-vrtimo in tako dosežemo za tično že vnaprej _ v skupnem zapomnitev jako pomembno delu raztolmačil, imajo dijaki ponavljanje. Poleg tega bo med gramofonsko avdicijo dijak pri drugem poslušanju pred .seboj. Vsako plat plo-prepoznal tiste besede, ki so šče zavrtimo dva- ali trikrat mu pri prvem poslušanju ušle, ker mu kontekst pomaga, da jih identificira. 3. S pomočjo akceleratorja lahko povečamo ali zmanjšamo hitrost govorice' in tako vežbamo dijake v razumevanju normalnega govora. v eni uri. vendar naj ne traja ena avdicija več. kot pet minut. Vso uro vrteti plošče bi bilo nesmiselno, ker bi to dijake utrujalo in bi si vsega, kar so slišali, ne mogli niti 7 do 11 plošč. Ena plošča je preračunana za okrog 500 din. Podpisani je-osebno poslušal francoske plošče, ki so naravnost odlične ih daleč presegajo slične ‘ inozemske (na primer plošče družbe Lingua-phone). Avdicija nemških tekstov je nekoliko zaostajala za kvaliteto francoskih plošč, to pa predvsem nemara zato, ker je podpisani poslušal kopijo na magnetofonskem traku. Vendar imajo nemški teksti to prednost, da so podani v moškem in ženskem glasu. Poudariti pa je treba naslednje: zmotno je naiziranje, ki se je nehote razširilo po časopisju, da namreč bodo te zbirke plošč nadomeščale učbenike. Te plošče bodo le pomožno sredstvo in bodo služile poživitvi in poglobitvi Kar 5U mvaii mn ziie p razumsko niti Spominsko asi- pouka, milirati. Avdicija iste plati Jože Prezelj Ali je potrebno izobraževanje kmečke mladine? Lani sem v oktobru mesecu v sporazumu s šefom vojnega odseka v Novi Gorici razposlal okrožnico vsem upravam osnovnih šol in vsem občinskim ljudskim odborom na Goriškem s prošnjo, naj pokličejo v določena središča vse mladince letnikov 1935, 1936, 1937, 1938 in 1939 in naj jim dajo nalogo iz slovenščine in štiri naloge iz računstva. Za nalogo iz slovenščine je bil narek, eže primerno hitrost pri v. .katerem ja . bil..uporabljen .sw^r pismenosti ‘jem govoru, saj je med premi govor ter krajevna izobrazbe STno izve ,rn kadrom malo taksnih imena, medtem ko je obsegala naloga iz računstva vse štiri osnovne računske načine ter Mazmislimo in se odločimo V dnevnem časopisju stalno 61-taiao o pomanjkanju primernih spahovanj, mnoge družine, stanu-lej'4 v nezdravih in premajhnih stanovanjih. Industrijska podjet-la skušajo ta problem rešiti s tem, da grade stanovanjske blo-ke. kar pa je vsekakor premalo, *aj se industrija širi, dotok prebivalstva — delavcev je pa znat-ho večji v industrijske centre, "»t pa je na razpolago stanovanj, v takih krajih, pa tudi na pode-4et)u učitelj, ki je doslužil in gre zasluženi pokoj, težko ali pa “Ploh ne najde primernega stanovanja. Najteže je s tistimi, kt »tanujejo v šolskih zgradbah. No-vbclošii ga skorajda preganja iz •tanovanja. Upokojeni učitelj ga tjteume, saj ve, da ga je nasle-na njegovem službenem me-®»u in da potrebuje stanovanja, c® res hoče v redu vršiti službo se udejstvovati tudi izven šo-:?■ Pred to vprašanje je postav-benih vsako leto približno 50—60 u«teljev. Seveda Je število večje, Vendar sem računal, da Imajo nekateri svoje hišice. V dnevnem easopi,sju čitamo o gradnji stanovanj ali blokov na zadružni Podlagi. Zakaj bi se o tem ne pogovorili tudi prosvetni delavci? tem že razpravljajo visokošol-®kl profesorji, pa tudi okraji. Občinski, kakor tudi mestni LO razpolagajo z zemljišči splošne narodne imovine. Če bi ti dali Interesentom za gradnjo lastnih stanovanj na zadružni podlagi zemljišče brezplačno ali pa vsaj proti primerni odškodnini, bi ta uvidevnost, zlasti za državne uradnike — učitelje bila pobuda, da bi se odločili in začeli misliti na starost in pričeli plačevati mesečno primerno vsoto za stanovanje, ki bi jih čakalo ob upokojitvi. Starejši pa, ki so že na to mislili, bi takoj investirali svoje prihrankee v gradnjo stanovanj. Tako je moje mnenje in še marsikaterega učitelja, ki je v skrbeh, kje bo stanoval na starost, kakšno bo njegovo stanovanje in kakšnih dobrin se bo lahko posluževal na starost. Tudi sindikat PD bi naj zavzel svoje stališče in pomagal po svojih močeh, da bi učitelj na starost imel primerno stanovanje v kraju, kjer si to želi. Ustanoviti bi bilo nekak odbor, ki bi sprejemal prijave in ki bi podvzel potrebne korake za ustanovitev stanovanjske zadruge, ki bi gradila stanovanja oziroma Izvršila vse prepriprave. Upam, da se bo v tej zadevi oglasil še kdo in povedal,' kako bi to praktično Izvedli. P. J. izračunanje površine pravokotne ploskve. Kaj me je napotilo k temu? Ko so mladinci logorovali lani v Novi Gorici, sem prosil komandirja, naj preizkusi njihovo znanje na ta način, da jim ho dal pisati podobni nalogi. V tisti izmeni je pisalo obe nalogi 108 mladincev in med temi smo našli 6 nepismenih! No, da bi ugotovili splošno oziroma izvedli preizkus, ki je pokazal sliko, ki nikakor ni razveseljiva. Nalogi je pisalo 1736 mladincev, 15 let starih je bilo 445, 16 let — 366, 17 let — 339, 18 let — 304 in 19 let — 282. Po izobrazbi je imelo od tistih, ki so bili stari 19 let do štiri razrede osnovne šole 93, ostali pa tudi več. Od vseh 282 mladincev ne oziraje se na izobrazbo je bilo pozitivno ocenjenih le 177 ali 70°/i>, a negativno 85 ali 30%. Od negativno ocenjenih so bili trije nepismeni. Pomniti je treba, da imamo opravka z duševno in telesno normalno razvitimi mladinci. Od 18 let starih je bilo pozitivno ocenjenih 226 ali 74.4%, a negativno 78 ali 25.6 odst. Med negativnimi je bilo šest nepismenih. Od 339 17 let starih je bilo 242 ocenjenih pozitivno ali 71.2%, negativno pa 97 ali 28.8°/i>. Nepismenih med njimi ni bilo, pač pa 20 ali 5.9% polpismenih. Od 366 šestnajst let starih je bilo pozitivno ocenjenih 297 ali 81.2%, negativno pa 69 ali 18.8%. In končno še najmlajši — stari 15 let. Vseh skupaj 445. »Najmlajši« so se najbolje odrezali in'so bili ocenjeni: pozitivno 368 ali 82.7%, negativno pa 77 ali 13.8%, med zadnjimi je eden nepismen. Poglejmo še, koliko je teh, ki imajo zadostno izobrazbo za ta ali oni obrtniški poklic. Od vseh 1736 jih ima bodisi 3. bodisi 4. razred strokovne šole 85 ali 4.8% ! « Med temi 1736 mladinci so v večini kmečki fantje, ki so doma, onih z enim do štirih razredov strokovne šole je le 15 lali 7.9%. Torej moramo poskrbeti za izobrazbo vseh tistih, ki je nimajo dovolj in ker je to v večini kmečka mladina, jo je treba šolati v kmetij sko-go-spodarskih šolah. Tako je s temi 1736 mladinci. Vemo, da niso vsi! Kakšna bi šele bila slika, če bi bili vsi In če bi pri tem sodelovala tudi dekleta istih letnikov. Lilija Bogumil ODGOVARJAMO NA VPRAŠANJA Sindikalna skupina Stoperce • vprašuje: 1. Cl. 24 odloka o honorarni službi loči med šolami »nižje stopnje« in drugimi šolami. Katere so šole nižje stopnje? 2. Ali pripada učitelju, ki Je v 4. razredu nadomeščal 7 dni tovariša, plačilo za nadurno delo in za koliko dni? 3. Za koliko dni pripada plačilo za nadurno delo učitelju, ki je nadomeščal svojega tovariša v VI. razredu osemletke v času od 22. novembra do 12. decembra in od 19. decembra do 25. decembra. / Odgovor: adl) Pod pojmom šole nižje stopnje so mišljene vse niže organizirane šole. na katerih otroci tudi končalo šolanje." Hkrati pa velja določilo tudi za tiste učitelje ki poučujejo v prvih štirih razredih (nižja stopnja) osnovne šole. — Ad 2) Iz gornjega že sledi, da pripada tovarišu honorar za 4 dni. — Ad 3) Praksa Je v teh primerih neenotna, vendar menimo, da bi večina okrajev pristala na Izplačilo honorarja za nadurno delo za vse dni, čeprav Je bil vmes presledek, ker gre za nadomeščanje istega tovariša. Gostinsko podjetje LJUBLJANA, Cankarjeva 4 čestita vsem prosvetnim delavcem k prazniku 1. MAJ OBENEM SE PRIPOROČA ZA OBISK LOKALA OB PRILIKI ŠOLSKIH IZLETOV Kolektiv podjetja DAJ-DAM NOVE KNJIGE Knjižnica »ČEBELICA« (cene broš din 50.-, kart 110.-) ZAJČKOV ZVONČEK — na zalogi go še samo kartonlrani izvodi MARELICIN SIN — stara japonska pravljica je že izšla KAKO JE NASTALA NASA ZEMLJA — nadvse zanimiva knjižica o nastanku naše zemlje. Napisal najmlajšim bralcem prof. Anton Polenec. Izide koncem aprila j Knjižnica »SINJI GALEB« (cene broš din 90.-, ppl 150.-, cpl 190.-) • •••••• •••••« •••«•• •••*••••• ••»•••»•* ■••••»•••••••••••• ••*••• •••»••« •••«•«*•• •••••»♦#• *•♦•••••» f f l I s J r f ? ? ? T ? I J. Jurčič: DOMEN — na zalogi je še nekaj izvodov trdo vezanih Robert L. Stevenson: ČRNA PCSClCA L In IL del na zalogi so samo še vezani izvodi v celoplatno Rudolf Starič: LETEČI KRANJEC je že izšel France Bevk: ZGODBE O TITU izide v začetku maja Zbirka »PRAVLJICE« (cena zbirki 4 knjig din 1.200.-) Ivana Brlič-Mažuranič: PRIPOVEDKE IZ DAVNINE. Za naročnike na zbirke din 300.—, za ostale 355.— KAVKASKE PRAVLJICE — ki Jo Je po kavkašklh motivih žapisal F. Bevk. (S to knjigo je zaključena letošnja zbirka pravljic.) Za naročnike din 300.—, za ostale 345.— Zbirka »POTOPISOV« (cena zbirki 4 knjige din 1.200.-) POTOVANJA MARKA POLA In S. Z w e 1 g: MAGELLAN sta že izšle F. N o n s e n : PREKO GRONLANDA izide koncem aprila. Cena za naročnike din 300.—, za ostale okoli din 370.— i i | j OSTALE KNJIGE: : t i i • i, i 1 B. Traven: ZAKLAD SIERRA MADRE je že izšel. Cena din 320.— Založba »MLADINSKA KNJIGA« LJUBLJANA, Tomšičeva ul. štev. 2 Popeljite mladino po naši lepi domovini, pokažite ji prirodne in kulturnozgodovinske znamenitosti! Obrnite se na najbližjo poslovalnico PUTNIK SLOVENIJA da Vam pripravi izlete in potovanja, kot si jih želite, z avtobusom, vlakom ali ladjami ___ J i Izvozno nodleile | ^sloveniija-viino* j LJUBLJANA,> IFMANIKOIPANSMA lili | čestita j k prvemu maju - prazniku dela — in deseti obletnici osvoboditve j »•••••••o •••«••••• ■•••••«•• •••••«••• ••••••••• ••••••••« •••••«•••••«••••••••••• ••**••••• •••••A«®* ••••••••» •*»•••••• »•*•••••• •••••••#• »•••••••• »••*•*•••• ?•••••••* *•••••*•• ••*•••••• ••••••*•• ••••••••• •••*••••• ••••••*•* •*••••••• ••••••»•• *•••••••• ••»•••••• •••«•«••• .••»••••• ••••#•••••«••••••«•• ••»•••»•• dfcetite LJUDSKO PRAVICO IN OBVEŠČENI BOSTE OVSEN KULTURNIH, GOSPODARSKIH IN POLITIČNIH DOGODKIH DOMA IN PO SVETU Trgovsko podle!je VOLNA Liubliana, Wolfova 1 Vam nudi v svojih trgovinah: »VOLNA« - Nazorjeva 3 »SUKNO« - Stritarjeva 4 »BLED« - Čopova 16 »KOROTAN« - Celovška 71 »ŠENTVID«-Šentvid 18 VEDNO BOGATO IZBIRO TEKSTILNEGA BLAGA PO SOLIDNIH CENAHOPRODAJAMO TUDI NA 0 B R 0 K E • OGLEJTE Sl NAŠE IZLOŽBE Izšla je ■! -»s Knjiga ne sodi le v knjižnico vsakega študenta pedagogike, temveč v knjižnico vsakega našega prosvetnega delavca in naših šol Knjiga je na prodaj v vseh knjigarnah in jo tam dobe tudi vsi tisti, ki so se zanjo priglasili že pred meseci POHITITE Z NAKUPOM! Vsem prosvetnim delavcem čestitamo k prazniku 1. maja Državna založba Slovenije SSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSBSSSSSSSSSSSSSSSSSSrSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSS^SSSSSSSSSSSasSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSSS v M m ^ a m m mn tr mm UREDNIŠTVO IN UPRAVA PROSVETNEGA DELAVCA Čestitamo k prazniku dela vsem bralcem našega lista ■# /T r .1 ■ . "e - -i i UVOZNO IN TRGOVSKO PODJETJE « čestita k prazniku dela in deseti obletnici osvoboaitve V I' , f 'v ■. ^ ,) \ ■ h v - -r--