Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNISTVO : 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.500 Letna naročnina ................L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXII. - Štev. 6 (1086) Gorica - četrtek, 5. februarja 1970 • Trst Posamezna številka L 70 Zakvike besede rasor. Ukmarja Zlati jubilej ljubljanske teološke fakultete Častiti in dragi zborovavci! Slovesna podelitev častnega bogoslovnega doktorata, ki se je pravkar izvršila, mi je prišla nepričakovano, ker sem poleg odličnih slovenskih strokovnjakov na teološkem polju le bolj skromen diletant. Zato pa sprejmem to odlikovanje z veliko hvaležnostjo. Slava in čast predvsem Bogu, ki me je v bogoslovnih študijih milostno podpiral. Hvala in zahvala gospodu dekanu in profesorskemu zboru ljubljanske teološke fakultete za njihovo pozornost name, ki delujem ob robu slovenske zemlje. Hoteli ste pač z današnjim odlikovanjem ne samo počastiti tržaško škofijo, ampak tudi afirmirati duhovno vez, ki nas druži Slovence tostran in onstran državne meje. Za vse to izrekam prav prisrčno zahvalo. TEOLOGIJA JE PRAVA ZNANOST Današnja slovesnost nas vnovič opozarja na pomembnost teološke vede v sklopu drugih znanosti in še posebej na njeno važnost v hierarhičnem vodstvu naše Cerkve. Teologija je prava znanost v strogem pomenu besede; znanost, ki to, kar je Bog v teku tisočletij človeškemu rodu razodel, kritično preiskuje, znanstveno tolmači in sistematično urejuje. Pri tem spoštuje vsako drugo znanost, ker je vsako resnično človeško znanje odsvit božje vednosti. Zato upošteva trdne izsledke drugih, posebno naravoslovnih ved, saj ne more resnica nasprotovati resnici, pač pa se razne stroke človeškega znanja med seboj dopolnjujejo. Pa tudi učiteljska oblast Cerkve, tako imenovani magisterij, ki uživa po božji naredbi posebno vodstvo božjega duha in ima v nekih primerih celo karizmo nezmotljivosti, se vendarle okorišča s teološko znanostjo. Kar je Cerkev v teku stoletij, od prvega nicejskega zbora do zadnjega vatikanskega koncila avtoritativno določila, vse je sad dolgega, v nekaterih primerih tudi stoletnega študija bogoslovnih strokovnjakov. Bog je pač tak mojster, da zna po naravni poti doseči svoj preko-naravni cilj in zna delati čudeže tudi brez čudežev. PRILAGOJEVANJE NE SME BITI RAZDIRANJE živimo v nemimi pokoncilski dobi. Dobri Janez XXIII. je sklical vesoljni cerkveni zbor, ki naj bo »aggiomamento«, prilagoditev Cerkve potrebam sedanjega časa. Ta prilagoditev se je teoretično tudi res izvršila po koncilskih odlokih ali konstitucijah, ki so in ostanejo občudovanja vredni dokumenti. Odkrili so nam nove poglede na bistvo Cerkve in na njene mnogovrstne odnose do sedanjega sveta, krščanskega In nekrščanskega, vernega In nevernega, ter povrh vsega še njene poglede na raznotere stanove človeške družbe. Ta prilagoditev se zdaj praktično nadaljuje in se bo nadaljevala po škofovskih konferencah hi po sinodah posameznih dežel in narodov. To je vse prav. Toda človeška slabost je prilagojevanje spremenila v nekako revolucionarno stanje, ki spravlja v krizo tudi vrednost temeljnih umskih in moralnih dobrin, spravlja v krizo tudi krščanstvo sploh in našo Cerkev še posebej. Radikalni reformatorji ne vidijo v dosedanjem krščanstvu čisto nič dobrega. Vse bi bilo treba porušiti in potem nekaj novega pozidati. Ni več avtoritarne in juridične Cerkve, bodoča Cerkev bodi karizmatična in ljudska. Blagor mu, kdor v teh zmedah ohrani še mimo kri in zdravo razsodnost. Saj ni res, da je treba vse podreti. Kar je božja ustanova v strukturi in nauku, mora ostati in bo ostalo. Kar je človeška naredba, se spreminja, kakor se časi spreminjajo. Kar je postalo neumestno, nima obstanka; kar Je dobrega, se počasi razvija v nove oblike, ne da bi konservativca po nepotrebnem dražilo. Počasi, pravim, se dobro razvija v nove oblike. Fanatizem ni bil nikdar prida, ne v politiki ne v Cerkvi. CERKEV JE BOŽJE DELO IN NE ČLOVEŠKO Božja ustanova, pa različno urejena po človeških naredbah, ustanova, ki nas sedaj prav posebno zanima, je pozicija laikov v Cerkvi. Navdušeni novotarji nam pravijo, da se je Cerkev šele v zadnjem koncilu zavedela, da obstoji tudi iz laikov; do tedaj da je vedno figurirala kot hierarhična dinastija, ki vlada in vzgaja nedoraslo čredo vernega ljudstva. Po koncilu pa da so laiki postali polnoletni; niso več otroci, da bi se jih moralo pitati z evharistično hrano v usta, dobe naj jo v lastne roke, ki niso nič manj svete kakor roke duhovnika celebranta. Zavedajo naj se laiki svojih demokratskih pravic; svobodno naj si volijo svoje župnike in škofe ter naj imajo svoj delež tudi pri centralni vladi Cerkve. Na mesto klerikalne Cerkve naj stopi ljudska Cerkev, saj je koncil označil Cerkev kot božje ljudstvo. Tako nekako ti novodobni reformatorji. Pa bodimo trezni in glejmo resnici odprto v obraz. Razlika, in sicer bistvena razlika, med hierarhijo in laiki je božja naredba, ki je mi ljudje ne moremo spremeniti. Obstaja že od prvega početka krščanstva in bo trajala do konca dni (Trid. ses. 23, can. 6). Vendar ni to nič antidemokrat-skega, kajti hierarhija nima samo vladne oblasti, marveč tudi dolžnost služiti vernikom. Vsi škofje s papežem vred in vsi duhovniki morajo opravljati svojo sveto službo (sacrum ministerium) v prid laikom. POTREBA LAIŠKEGA SODELOVANJA Od druge strani so pa tudi laiki poklicani sodelovati s hierarhijo, različno v različnih časih in razmerah. Drugače je sodelovala Feba, ki je ponesla najodličnejše Pavlovo teološko delo iz Korinta v Rim; drugače so po štiristo letih sodelovali Efe-žani, ki so z baklado pritrdili odlokom tedanjih koncilskih očetov. Končno je drugi vatikanski koncil to sodelovanje laikov prilagodil sedanjim razmeram. Povabil jih je na bližje sodelovanje pri liturgičnih aktih, posebno pri evharistični daritvi, ter pričakuje od njih pomoč v cerkveni administraciji in v dušnem pastirstvu, kakor se bo škofovskim konferencam po raznih deželah zdelo primemo. V tem novem ozračju me je veselo presenetilo, ko sem bral, kako marljivo in modro pripravljate slovensko cerkveno sinodo in da ste povabili tudi laike k sodelovanju v pripravah ter jih nameravate pritegniti še k sinodalnim razpravam. To je velik napredek, o katerem se še pred desetimi leti ni nobenemu sanjalo, napredek, ki se ga lahko po pravici veseli ves narod. Vsi pa čutimo, da bo prispevek laikov k pravemu uspehu sinode v veliki meri odvisen od njihove teološke izobrazbe. In prav tako čutimo, da stoji naša teološka fakulteta pred težkim pa važnim delom, pomagati izobražencem do primernega teološkega znanja. Ne bodo sicer specialisti v tem ali onem teološkem odseku, pač pa pravilno orientirani v sedanjih teoloških vprašanjih. Brez tega bi imela Cerkev v Sloveniji lahko spretne uradnike po škofijskih in župnijskih pisarnah, nikdar pa laikov, ki bodo s hie-rarhi razpravljali in morda soodločali o dušnopastirskih problemih. S tako vlogo laičnih teologov bomo lahko dosegli še nekaj drugega. Spominjam se, koliko dragocene energije smo pred sedemdesetimi leti trošili v trajnem in večinoma brezplodnem polemiziranju v našem lastnem majhnem narodu. Nihče izmed nas sl ne želi nazaj tistih časov ne tiste miselnosti. Zadnji koncil nam je pokazal drugačna pota. Odprl nam je širše vidike, učil nas je spoštovanja človeške osebnosti, spoštovanja drugačnega mišljenja; učil nas je prave tolerance. Na mesto anateme je stopila krščanska ljubezen kot glavni izid tega cerkvenega zbora. To koncilsko pot bodo utirali tudi naši bodoči laični teologi, da bo med nami več ljubezni, več medsebojnega umevanja, pa tudi več zaupanja in potrpljenja. Saj resni- Spominske slovesnosti te pomembne obletnice so bile v torek, sredo in četrtek preteklega tedna v Ljubljani. V torek popoldne ob petih so na Žalah počastili spomin vseh pokojnih profesorjev. Spominska svečanost je bila pri grobu velikega kanclerja in častnega doktorja Antona Vovka. Kdor pozna ljubljanske Žale, ve, da so duhovniški grobovi razvrščeni ob grobu škoia Jegliča in nadškofa Vovka. DVE ŠTUDIJSKI PREDAVANJI V sredo so imele slovesnosti študijski značaj. V ljubljanski stolnici sta bili dve predavanji. Najprej je govoril dr. Janez Vodopivec, dekan teološke fakultete papeške univerze »Urbaniana« v Rimu. Njegovo predavanje je imelo naslov: Novo lice Cerkve. V enournem referatu je prikazal Cerkev, zlasti njeno poslanstvo. Cerkev je iz Sv. Trojice. Izvira iz božje ljubezni — iz nje živi in k njej teži. Božje življenje se po Kristusu in po Sv. Duhu preliva v človeka in se razliva tudi preko vidnih meja Cerkve na vse človeštvo. Cerkev je konec koncev božja ljubezen, ki se razdaja v svet, je utrip božjega življenja v nas. V tem je končno vse. V evharistiji se v najglobljem smislu gradi Cerkev. Cerkev na skri vnos ten način sama ostvarja vir, iz katerega raste, v Kristusu sama sebe gradi. Kajti delo Cerkve so zakramenti, a še bolj je Cerkev sad in delo evharistije. Predavatelj je s toplo in jasno besedo naslikal Cerkev, življenje Cerkve in naše mesto v Cerkvi. Za prof. Vodopivcem je govoril dr. Alojzij Šuštar, profesor bogoslovja in škofov vikar v Churu v Švici. Govoril je o moralni teologiji pred novimi nalogami. Moralna teologija je tista bogoslovna znanost, ki daje kristjanu smernice, kako naj v današnjem svetu hodi za Kristusom. Prikazati hoče lepoto in privlačnost krščanskega življenja, postavlja ljubezen v središče krščanskega življenja, budi zavest osebne odgovornosti, pa tudi soodgovornosti za druge, poudarja prvenstvo božjega delovanja m milosti. Tudi predavanje prof. dr. Šuštarja je trajalo skoro eno uro. Dekan ljubljanske teološke fakultete dr. Vilko Fajdiga se je obema predavatelj ima za izklesani predavanji toplo zahvalil. Popoldanski študijski program je bil v prostorih teološke fakultete na Poljanski cesti. Popoldne od dveh do štirih je bila dana možnost za ogled prostorov, kjer se vršijo predavanja. Ob štirih pa sc je začel teološki Ljubljana je dobila svojo lastno bogoslovno šolo že pred 350 ileti, leta 1919 pa je ta šola postala dal novoustanovljene državne univerze v Ljubljani. Zakon o ustanovitvi te univerze od 23. julija 1919 imenuje bogoslovno fakulteto ‘kar na prvem mestu. Prvo šolsko leto 1919/1920 je bil za dekana izvoljen France Ušaničnik. Fakulteta je štela 94 rednih in 7 izrednih slušateljev. Profesorski zbor je izkazoval 15 (rednih in iiiiimmmmmiiimiiimiiiiiiiiiiiimmmnimmiimiiinimmiimiiimiiiiiiiiiiim Novi častni doktor cerkvene bogoslovne fakultete v Ljubljani dr. Jakob Ukmar ca bo gotovo zmagala nad zmoto, pravica bo gotovo premagala krivico, toda nikjer ni zapisano, da bo to jutri. Skrivnostni so božji posegi v zgodovino našega naroda in včasi Bog vse vklene v nepokorščino zato, da se potem vseh usmili (Rim 11, 32). * * * Naj zaključim s ponovno zalivalo za to slovesno promocijo in z željo, da bi ljubljanska teološka fakulteta dobro uspevala ter da bi postala Slovenija s tem visokim kulturnim zavodom v vsakem pogledu zdrava in krepka dežela, na katero bi mi zamejski Slovenci ponosno gledali In se nanjo zaupno naslanjali. honoriranih predavateljev. Štirje so bili iz zamejstva: Gregor Rožman (Koroška), Lambert Ehrlich (Kanalska dolina), Josip Srebrnič (Gorišika), Josip Ujčič (Istra). Prav od teh zamejskih profesorjev so kar trije postali škofje: Rožman v Ljubljani, Srebrnič na otoku Kuku, Ujčič v Beogradu. Škofje so .kasneje .postali tudi trije doktorji ljubljanske ‘bogoslovne fakultete: Janez Jenko v Kopru, Vekoslav Grmič v Mariboru in Stanko Lenič v Ljubljani. V šolskem letu 1922/23 sta bila promovirana prva dva doktorja teologije: Alojzij Zupan in Ivan Žagar. Do ločitve Cerkve od države je v celoti opravilo doktorat iz bogoslovja 42 doktorantov, po letu 1952 pa na cerkveni ljubljanski fakulteti še 22. Talko je torej izšlo iz ljubljanske fakultete 64 doktorjev. Dva od profesorjev: Matija Slavič in Franc Ks. Lukman sta postala tudi rektorja ljubljanske univerze, prvi kar dvakrat. Težave so se naravno začele za fakulteto, ko «o prišli leta 1945 na oblast (komunisti. Že v zimskem semestru 1946/47 je kazalo, da bo teološka fakulteta izločena iz sestava univerze, a se je stvar uredila. Nekaj časa so morali slušatelji celo prisostvovati predavanjem o marksizmu-leni-nizmu, ki jih je imel Jože Lampret. 4. marca 1952 je Svet za znanost in kulturo poslal bogoslovni fakulteti dopis, da bo fakulteta z 31. (!) junijem 1952 z ozirom na ustavne določbe o ločitvi Cenkve od države prenehala biti državna ustanova. Obljubili pa so državno podporo za vzdrževanje fakultete. Dokazovanje profesorskega zbora, da mora ostati teološka fakulteta del univerze, ker je pač tudi teologija znanost, ni moglo prepričati, ker ji tisti, 'ki so revolucijo izvedli, tega značaja niso hoteli priznati. Slušatelji so avtomatično izgubili vse olajšave, ki jih zakon daje študentom državnih visokih šol (skrajšan vojaški rok, zdravstvena zaščita, vozne olajšave i.p.). Dne 14. junija 1952 je dekan Stanko Canjkar prejel od ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki je postal veliki kancler cerkvene bogoslovne fakultete, nalogo, da vse uredi za prehod fakultete v cerkveno (nadaljevanje na 2. strani) razgovor, ki sta ga vodila dopoldanska predavatelja. Razgovor je bil izredno živahen, saj je trajal dve uri in pol. SLOVESNOST V LJUBLJANSKI STOLNICI V četrtek ob devetih je bilo v nabito polni stolnici slovesno bogoslužje s homilijo velikega kanclerja in metropolita dr. Jožefa Pogačnika. Somaševali so slovenski škofje in štirje profesorji. Nadškof dr. Pogačnik je v homiliji podčrtal potrebo teološkega študija. Pri sv. maši je pel zbor bogoslovcev. Ob enajstih je bila slavnostna akademija. Vršiti bi se morala v prostorih velike unionske dvorane, a je bilo dovoljenje zadnji trenutek umaknjeno. Ni bila tega kriva uprava hotela »Union«. Ukaz je prišel z vrha, od vsemogočne partije. To pomanjkanje razumevanja s strani oblasti je bila grenka kaplja ob teh slovesnostih. Akademija se je zato vršila v stolnici in je tako našla še lepši zunanji okvir. Stolnica je bila spet nabito polna. Uvodno besedo je imel dekan dr. Vilko Fajdiga. Pozdravil je vse prisotne in še prav posebej zastopnike raznih teoloških fakultet in višjih teoloških šol, tako iz Zagreba, Sarajeva, Reke, Celovca, Graza, Vidma, Gorice, Trsta, jezuitske šole v Zagrebu, pravoslavne fakultete v Beogradu in drugih. Nato so sledili pozdra- vi gostov; vseh pozdravov je bilo 17. Dekan pravoslavne fakultete v Beogradu je prinesel tudi pozdrave srbskega patriarha Germana. Škofov vikar dr. Lojze Škerl iz Trsta je izrekel naslednji pozdrav: Iz Trsta vam prinašam prijateljski pozdrav vseh tistih, ki se danes veselijo s teološko fakulteto tu v Ljubljani, predvsem tržaških slovenskih duhovnikov in tržaškega bogoslovnega semenišča. Prinašam skromno, a iskreno voščilo, ki bi ga rad izrazil s prošnjo nebeškemu Očetu. On naj podeli učiteljem in učencem teološke fakultete dovolj milosti, razsvetljenja, poguma, dobre volje in prizadevnosti za vztrajno, temeljito, a ponižno raziskovanje in odkrivanje božje resnice in dobrote. Teološka fakulteta naj z njegovo pomočjo skrbi, da bo slovenski človek vedno bolj spoznal in vzljubil Jezusa Kristusa in njegovo ter našo Cerkev. Bog vas živi! Nato je sledil slavnostni govor prof. dr. Antona Trstenjaka. Njegovo predavanje je imelo naslov: »Teološka fakulteta včeraj in danes«. V govoru je dejal, da tudi teologija prispeva k znanju človeštva in ima svoje mesto v današnjem svetu. Tega se vedno bolj zavedajo tehnološke znanosti. Mariborski pomožni škof dr. Grmič, ki je poddekan teološke fakultete, je potem povedal, da namerava fakulteta podeliti častni doktorat Jakobu Ukmarju iz Trsta in svoj predlog utemeljil. Vprašal je prisotne, če s predlogom soglašajo. Predlog je bil sprejet s ploskanjem. Škof Grmič je nato prebral diplomo častnega doktorata in jo izročil dr. Lojzetu Škerlu, ki je zastopal odsotnega msgr. Ukmarja. Dr. Škerl se je zahvalil za izkazano čast in nato prebral govor, ki ga je za to priliko sestavil msgr. Ukmar. Ta govor prinašamo na uvodnem mestu. Slavnostna akademija v ljubljanski stolnici je trajala dve uri in pol. Slovenski Korošci zopet izigrani Nizkotna igra interesov Vetrinjski grad pri Celovcu je postal jabolko spora. Postal naj bi bil last Slovencev, a nemški zagrizenci na Koroškem so napeli vse sile, da do tega ne bi prišlo. Celo vlado na Dunaju so poklicali na pomoč, da prepreči ta nakup. Zgleda, da so uspeli. Našim bralcem naj povemo, da je Vetrinjski grad bivši cistercijanski samostan 5 km zahodno od Celovca. Kakor toliko drugih samostanov ga je cesar Jožef II. konec 18. stoletja razpustil in poslopje podržavil. Leta 1945 je v mesecu maju vetrinjsko polje doživelo nekaj posebnega. Nanj so se zgrnile množice slovenskih beguncev, ki so se umaknili pred Titovimi partizani na Koroško. Računajo, da je bilo civilistov nad 20.000, protikomunističnih borcev, vojaško organiziranih, pa nad 12.000. V tistih dneh negotovosti, strahu (in groze so naši ljudje iskali moči in tolažbe zlasti v čudovito lepi cerkvi starodavnega samostana, v kateri .kraljuje žalostna Mati božja. Spominska plošča, ki so jo kasneje namestili v latinščini begunci — sedaj izseljenci v Sev. Ameriki — priča o tem. Ime Vetrinj bo za vse čase ostalo povezano s tragedijo, ki se je iv zadnjih dneh maja 1945 tam odigrala. Angleži so v dneh od 27. do 31. maja naložili na kamione večino slovenskih protikomunističnih borcev in jih z lažno pretvezo, da jih bodo prepeljali v Italijo, pri Podrožci in pri Pliberku izročili Titovim oblastem. Znano je, kaj so slovenski komunisti z večino teh borcev storili: množično so jih pobili, brez zaslišanja in sodbe v raznih krajih Slovenije. Največ jih je bilo mučenih in pomorjenih v kočevskih gozdovih. Medtem je vetrinjska graščina životarila naprej. Polje pred poslopjem se je napolnilo s stanovanjskimi hišami, sam veliki, na 15 hektarjih stoječi kompleks medsebojno povezanih stavb pa je 'klical po nekom, ki bi ga oskrboval in obnovil. Zvezna vlada na Dunaju, tki bi za obnovo vse graščine morala vlažiti 35 milijonov šilingov (875 milijonov lir), se je tega izdatka ustrašila in sklenila ves objekt prodata. Mohorjeva družba v Celovcu se je odločila, da poslopje odkupi. Vlada je bila soglasna. Tedaj je med nemškimi zagrizenci završalo. Dvignili so hrup in vik, da hočejo Slovenci tik Celovca ustvariti novo žarišče narodne napadalnosti in nestrpnosti, da bo to kalilo mir v deželi, da Vetrinj ne sme preiti iz nemških v slovenske roke, da je treba poiskati vsa sredstva, da se ta namera prepreči. Zvezna vlada na Dunaju se je kot običajno temu pritisku vdala. Da se reši lastne odgovornosti, je graščino poklonila koroški deželi kot dar za petdesetletnico koroškega plebiscita, ki se bo obhajal letos jeseni. Koroška deželna vlada je v rokah socialistov. Čeprav ti vedno trdijo, da so za Še en grob se je odprl Salamon pravi nekje: »Videl sem pasti cedre na Libanonu...« Te besede bi mogli ponoviti v četrtek, 29. januarja, ko smo stali ob grobu šempaskega župnika Flor-četa Hvale. Bil je res kakor cedra, velik, močan, zdrav, eden najvišjih duhovnikov v škofiji. A je padel kakor drevo, ki ga posekajo. Povozil ga je avto na cesti v njegovi župniji, ko je šol maševat v podružnico Ozeljan. Zlomi kosti niso bili tako hudi, saj je zdravnik še nekaj ur pred smrtjo zatrjeval, da bo g. Hvala ozdravel. Toda notranje poškodbe, združene z notranjim krvavenjem so povzročile, da je po štirinajstih 'dneh od nesreče ugasnilo v šem-petirski bolnišnici življenje tega močnega in zdravega hrusta, čaprav so zdravniki naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi ga rešili. S smrtjo g. Florijana Hvale, župnika v Šempasu, se je onstran meje odprla nova velika praznina v duhovniških vrstah. Pokojni g. Hvala je bil po rodu iz Idrije, kjer se je rodil leta 1907. Po končani srednji šoli je vstopil v goriško bogoslovje ter ped novo mašo v Idriji leta 1932. Goriški ordinarij ga je kmalu poslal v hribovsko župnijo Bukovo nad Baško grapo, kjer se je g. Hvala talko vživel z ljudstvom, da je ostal tam polnih 29 let. Poleg Bukovega je občasno upravljal še bližnjo župnijo Orehek. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil duhovnik, ki je molil, škof dr, Jenko je na pogrebu poudaril, da je bila njegova pobožnost moška, to je narejena iz žrtev in ki se ni kazala. To mirno sožitje s Slovenci, je pa prav deželni glavar Hans Sima odločil, da Mohorjeva družba Vetrinja ne sme dobiti. 28. januarja letos je sklical časnikarje, jim razkazal vetrinjsko graščino, nato pa imel tiskovno konferenco, na kateri je utemeljil razloge, zaradi katerih Mohorjeva družba 'gradu ne bo mogla kupiti. Da ne bi morda Jugoslavija protestirala proti novemu izigranju Slovencev, je vso zadevo spretno povezal s potrebo' dobrih sosedskih odnosov s Slovenijo oz. Jugoslavijo. Dejal je, da je Mohorjeva družba izdala že celo vrsto emigrantskih knjig (med njimi tudi knjigo o vrnitvi domobrancev iz Vetrinja, knjigo »V Rogu ležimo pobiti«, dve knjigi dr. žebota), kar vse naj bi potrdilo sum, da bo vetrinjska graščina služila slovenskim protikomunističnim izseljencem kot Jugoslaviji sovražno shajališče. Dodal je, da se tudi on sam ograjuje proti taki literaturi in da bi bližnje deželne volitve — ki bodo 22. februarja — lahko postale vzrok za izbruh nacionalne nestrpnosti med prebivalci Koroške, če bi se nakup dovolil. Za Sima je bil nakup vetrinjske graščine s strani Mohorjeve družbe bolj stvar čustev kot pa resnične potrebe, zato do njega ne sme piriti. Tako se je ponovno pokazalo, kako malo so koroški Nemci pripravljeni Slovence priznati za enakopravne sodržavljane, po-stalo pa je tudi očito, da jih oblasti v matični domovini niso pripravljene braniti, kadar gre za Slovence, ki niso marksistično opredeljeni. Od 5. do 7. januarja je bilo v Noord-\vijkerhoutu na Nizozemskem peto zasedanje skupne pastoralne sinode vseh nizozemskih škofij. Udeleženci sinode so z veliko večino sprejeli priporočilo, naj se obveznost celibata in duhovniški poklic ločita, to se pravi, v prihodnje naj bi se ne zahtevalo nujno od tistega, ki se odloči za duhovniški stan, da bo ostal neporočen. V rimskokatoliški Cerkvi naj bi bili poleg samskih tudi poročeni duhovniki. Posvečevalo naj bi se tudi može, 'ki imajo družino; tistim duhovnikom, ki so se zaradi ustanovitve družine morali odreči svoji službi, naj bi se dala možnost, da se zopet vključijo v duhovniško delo. Premislilo naj bi se tudi, ali naj se ženskam podeljuje mašniško posvečanje. Jasno je, da so ta priporočila nizozemskega pastoralnega sveta vzbudila velik odjek ne le znotraj katoliške Cerkve, temveč tudi v laicističnih, brezvernih in protiverskih krogih. Posvetni tisk se je na ši- moremo potrditi vsi, ki smo g. Hvalo poznali. Ni bilo mehkužnosti v njem, saj bi mu velikanu niti ne pristajala, zato pa toliko več moškosti in trdnosti. To ne samo v njegovi osebni 'pobožnosti, temveč tudi v njegovem duhovniškem prepričanju in nastopanju. Bil je zvest temu, kar se je v mladosti naučil o Kristusu in o Cerkvi. Zato ni bil naklonjen raznim novotarijam, ki se širijo med mladimi tudi v Sloveniji. Na duhovniških srečanjih je večkrat nastopil zoper razne modernistične nazore mladih. V tem oziru je bil neupogljiv, pa tudi skromen in preprost. Vse življenje se ni naučil voziti niti na kolesu. V hribih to ni imelo velikega pomena, toda ko je pred devetimi leti prišel na Vipavsko, najprej v Osek in pozneje v Šempas, bi mu kolo prav prišlo. A g. Hvala se je bolj zanesel na svoje noge, ki so še najbolj poceni vozilo. A kakor v posmeh je ta »poslednji pešec« postal žrtev avtomobilske nesreče! Tudi na Vipavskem se je g. Florče Hvala priljubil ljudem. Zato je bil njegov pogreb veličasten zaradi udeležbe duhovnih sobratov, saj jih je prišlo nad sto s škofom Jenkom na čelu, in zaradi obilne udeležbe ljudstva, čeprav je bil pogreb .popoldne, ko so mnogi na delu. Sedaj počivaš, dragi Florče, na pokopališču pod Vitovljami, od koder kraljuje vitoveljska Mati božja nad dolenjo Vipavsko dolino. Naj ti bo ona v večnosti dobra mati, kakor si ji ti bil v življenju dober otrok in dober duhovnik njenega Sina. (r+r) Bdafra je afriško ime za vzhodni del Beninskega zaliva od delte reke Niger do meje s Kamerunom. Trideset mesecev je to ime predstavljalo neodvisno državo osemmilijonskega Ibo plemena, ki je spoznalo, da v zivezni državi Nigeriji nima bodočnosti, pa se je odločilo za samostojnost. Ta je bila proglašena 30. maja 1967. Odcep 'Biafre je bil torej v bistvu posledica notranjih plemenskih nasprotij. Toda v teh nasprotjih je imela pomembno vlogo tudi nafta. Ozemlje Biafre, nekoč najbolj revno področje Nigerije, je nenadoma postalo najbogatejša pokrajina nigerijske zvezne države potem ko je britanska petrolejska družba Shell odkrila januarja 1955 prve petrolejske vrelce na biafrskam ozemlju. In to je postalo za Biafro usodno. Državljanska vojna, ki bi trajala zaradi slabe oborožitve obeh sprtih strani kvečjemu lahko nekaj tednov, se je kmalu spremenila v vojno 'tujih interesov za posest nafte. Leta 1966 so v Biafri namreč že načrpali 20 milijonov ton nafte, to je 67 % vse nafte v Nigeriji. Nigerijska zvezna vojska je štela ob odcepu Biafre komaj 15.000 mož. Bila je brez letal, ladjevja, težkih oklepnih in topniških enot. Danes šteje 120.000 vojakov in je opremljena s številnimi tanki britanskega izvora, s sovjetskimi težkimi topovi, ki streljajo na razdaljo 20 km, s srednje težkimi reaktivnimi bombniki Ilju-šin 18, tudi sovjetske 'izdelave, pa še s sovjetskimi lovci Mig 12, Mig 15 in Mig 21. Že ti podatki povedo, kdo se je najbolj vmešaval v državljansko vojno: Britanci Preteklo nedeljo je sv. oče Pavel VI. smatral za potrebno, da kot Kristusov namestnik jasno pove svoje stališče. Poslu-žil se je običajnega nedeljskega nagovora zbranim vernikom na trgu sv. Petra in dejal: »Celibat je eden osnovnih zakonov v latinski Cerkvi. Ni zato govora, da bi se razpravljalo o njega ukinitvi. Od celibata zavisi življenjska moč vsega božjega ljudstva. Res, celibat od duhovnika mnogo zahteva, a ga zato usposobi, da vse zapusti in popolnoma sledi Kristusu ter se lahko v celoti z nedeljenim srcem posveti svoji službi v korist krščanske 'skupnosti. Da, celibat je težak, a je istočasno vzvišen in zato za velikodušno mladino privlačen. Moramo ga ohraniti, razumeti, ceniti, častiti, gojiti, braniti.« Sv. oče ima prav. Protestantske ločine in pravoslavne Cerkve ne poznajo »problema« celibata, pa ,imajo zato -druge veliko bolj resne in težke probleme. Zlasti pa: na vsak korak je čutiti v njih pomanjkanje življenjske sile. Vsekakor je celibat izključno notranja zadeva Cerkve. Zato nimajo pravice o njem razpravljati nekatoličani, še manj pa Cerkvi sovražni elementi, saj jim ne gre za njen blagor, temveč za razkroj Kristusove ustanove na zemlji. Prav zato sv. oče celibat tako neizprosno in nepopustljivo brani in zagovarja. Strahotna železniška nesreča Zgodovina železniškega prometa še ne pomni tako strahotne nesreče kot se je v nedeljo 1. februarja na večer primerila v Argentini. Tam imajo sedaj poletje, pa ljudje radi odhajajo na deželo in k vodi na oddih. Tako so se preteklo nedeljo na noč vračali iz letoviškega in kopališkega kraja v Tigrah pri Buenos Airesu številni izletniki, ki so dan preživeli v naravi in v vodi. Vlak je bil nabito poln. V višini kraja Pacheco (izg. Pačeko), 36 km proč od Buenos Airesa, se je ustavil na progi. Iz še nepojasnjenih vzrokov je vanj zavozil brzovlak, kateri je prihajal iz mesta Tu-cuman, ki leži na argentinskem severu. Ker je brzec vozil s hitrostjo nad sto kilometrov, je bil udarec uničujoč. Zadnji vagoni izletniškega vlaka so postali en sam kup železa in lesenih razbitin. Polagoma se je izkazalo, da je nesreča presegla vsa običajna razmerja. Namesto nekaj desetin mrtvih je število doseglo 240 oseb, ranjenih jih je nad 400. Oblasti čakajo z objavo imen ponesrečencev, dokler ne bo prišlo do točnih številk. Tako predsednik republike Saragat kot predsednik italijanske vlade Rimmor sta poslala predsedniku argentinske republike sožalni brzojavki. V Argentini živi izredno veliko izseljencev iz Italije. Do sedaj so ugotovili izmed njihove srede 11 mrtvih. in Sovjeti. Za Britance so nigerijska naftna polja postala pomembna zlasti po izra-elsko-arabskem spopadu -leta 1967. Prej so se še delali nevtralne, potem so pa začeli javno in brez sramu pošiljati orožje zvezni vladi v Lagosu. Pri tem so se hinaivsko sklicevali na Sovjete, češ da morajo zavreti njih vpliv na Nigerijo. Res so se Sovjeti odločno vključili v dogajanje v Nigeriji. Svoje vmešavanje so opravičevali v imenu ohranitve enotnosti nigerijske -države in za zmago »naprednejših« sil, čeprav ves svet ve, da so Ibov-ci naprednejši od muslimanskih 'severnjakov, če že moramo govoriti o naprednosti. Sicer je pa znano, da ima Moskva navado proglasiti za napredno vse, kar služi njenim interesom. Ne le na Bližnjem Vzhodu, temveč tudi v Zahodni Afriki gradijo očividno Sovjeti svoj vpliv na ceveh tankov ter na krilih lovcev in bombnikov. Pri tem so imeli ves čas oporo v tajniku Organizacije Združenih narodov U Than-tu, ki je še pred nekaj tedni obsodil odcepitev Biafre. Sploh ta organizacija ves čas državljanske vojne ni pokazala ene simpatije za Biafro. Nikdar se ni o njej razpravljalo, čeprav je bila vojna daleč bolj strašna in krvava kot pa boji v Vietnamu ali na Bližnjem Vzhodu. OZN, ki je priznala neodvisnost držav z nekaj tisoč prebivalci, je isto pravico odrekla osmim milijonom Ibovcev. Res je ohranitev ozemeljske celovitosti držav eno izmed temeljnih načel te mednarodne organizacije. Toda še pomembnejša je pravičnost in še bolj važne so človeške pravice. Poleg tega pa samovoljno začrtane meje afriških držav ne morejo biti kaj prida jamstvo za njih urejenost in trdnost. OZN je prav v primeru Biafre pokazala svoj resnični obraz: ona ne ščiti narodov, temveč le interese velesil. Ob žgočih problemih današnjega časa ostaja brez moči. Popolnoma neprizadeta je ostala tudi svetovna javnost. Zanjo dva milijona mrtvecev daleč ni pomenilo toliko, kolikor vojna v Vietnamu ter med Izraelci in Arabci, čaprav je žrtev veliko manj. Kaže, da se množice vznemirjajo le takrat, če se velesile temeljito zapletejo rv kakšen spor. Seveda, tedaj pride v nevarnost njih lastna udobnost in se začno razburjati. V Biafri in v Južnem Sudanu te nevarnosti ni. Zato tudi ni bilo v zvezi z njima pohodov za mir, protestov in stavk. Še enkrat smo doživeli poučen zgled mednarodne sebičnosti. IZ ZGODOVINE Uoblianskega bogoslovja (nadaljevanje s 1. strani) področje. Vsi profesorji so ostali na svojih mestih. Novi predavatelji so morali dobiti pristanek oblasti, da so mogli predavati. Organi oblasti imajo po zakonu še danes pravico do splošnega nadzorstva nad fakulteto, a je ne izvajajo. Državna podpora je kljub razvrednotenju denarja ostala ista kot je bila ob ločitvi, zato so morali znaten dal bremen za vzdrževanje fakultete prevzeti slovenski škofje in redovni predstojniki. Plače so tako majhne, da pomenijo pravo norčevanje iz požrtvovalnih profesorjev. To je morda na videz v skladu z željo, naj bi bila Cerkev resnično »Cerkev ubogih«, ni pa v skladu s koncilsko zahtevo, da morajo biti profesorji dostojno nagrajeni za svoje delo. Ti potrebujejo poleg hrane, obleke in stanovanja pač tudi knjige in študijska potovanja. Pomanjkanje teh sredstev pa pomeni tudi uboštvo teologije, ki ne more biti ideal Cerkve ubogih. Bogoslovna fakulteta je bila dolga leta po zmagi revolucije nepismena. Bogoslovni vestnik ni mogel izhajati, drugih katoliških revij tudi ni bilo, obstajal je le verski listič »Oznanilo«. V njem so edino lahko pisali teološki profesorji. Omejitve verskih in teoloških knjig so prenehale šele okrog leta 1960. Leta 1962, ob 'petstoletnici ljubljanske škofije, je mogel 'iziti Zbornik razprav teološke fakultete. Leta 1965 je začel izhajati ponovno Bogoslovni vestnik. Po letu 1952 je bil dekan fakultete skoro šestnajst let dr. Stanko Canjkar. Kot član režimsko usmerjenega Ciril-metodijskega društva slovenskih duhovnikov je ipač užival zaupanje oblasti in tako lahiko blažil rane, ki jih je povzročila ločitev Cerkve od države. Trenutno je dekan fakultete dr. Vilko Fajdiga, obiskuje jo pa 346 slušateljev. Od lota 1968 obstaja tudi mariborski oddelek fakultete, ki ga obiskujejo zadnji trije letniki bogoslovcev mariborske škofije. S TRŽAŠKEGA Maša za časnikarje Ob prazniku sv. Frančiška Šaleškega, ki je patron časnikarjev, je za Združenje julijskega tiska maševal v cerkvi rožno-venske Matere božje nadškof msgr. San-tin. Pobožnosti in prijateljskega srečanja, ki je sledilo v časnikarskem krožku, se je udeležilo lepo število tržaških časnikarjev. Novembrska povodenj proglašena za javno nesrečo Hudo povodenj, ki je v lanskem 'novembru prizadela vso tržaško obalo in povzročila veliko gmotno škodo tudi zasebnikom, je ministrski svet proglasil za javno nesrečo. Prizadetim industrijskim, trgovskim in obrtniškim obratom bo mogoče priznati olajšave predvidene za primere javnih nesreč. Tečaji slovenščine in srbohrvaščine so potrebni Konzorcij za strokovno izobraževanje v Trstu prireja dveletni tečaj srbohrvaščine. Tečaj se bo pričel ta mesec. Za slovenske obiskovalce bo tečaj v prostorih državnega trgovskega tehničnega zavoda »Žiga Zois«, ul. Guardiella 13/1, za italijanske pa na tehničnem zavodu »R. Carli« v ulici Diaz 20. Namen 'tečaja je predvsem zadostiti potrebam po cim večjem znanju srbahrvatskega jezika, zlasti za tiste, ki se udejstvujejo na gospodarskem področju. Ravnateljstvo zavoda »Žiga Zois« spre jema prijave (tudi telefonsko od 10. do 12. ure, tel. 95326. Tudi potreba po poznavanju slovenščine je vedno večja. Pri ENALC-u je sedaj več večernih tečajev slovenščine. Pred kratkim sta se začela dva tečaja (en popoldanski in en večerni) za deželne uslužbence. Nova čistka v Pragi Prejšnjo sredo 28. januarja so v Pragi izvedli še eno veliko čistko, ki je zadela tri člane predsedstva centralnega komiteja češkoslovaške partije. Žrtve čistke so bili Oldrich Cemik, Karel Polaček in Štefan Sadovvski. Oldrich čemik pred Dubčekovim prihodom na oblast ni slovel ravno kot liberalen politik; toda po januarju 1968 je Dub-čeka aktivno podprl in tudi obsodil sovjetsko zasedbo češkoslovaške. Kasneje je sicer svoje ravnanje obžaloval, kar ga pa ni rešilo pred sedanjo čistko. Zgubil je tudi položaj ministrskega predsednika vlade. Zamenjal ga je Lubomir štrougaJ, o katerem do sedaj ni bilo dosti slišati. Karel Polačak je bil predsednik sindikatov. Odločno je podpiral pojanuarsko politiko. Njegov položaj je bil že dalj časa negotov. Nadomestil ga je Jan Piller. Manj jasno je, zakaj je moral odstopiti Štefan Sadovvski, prvi tajnik slovaške partije. Ne v času pred januarjem 1968 ne v času tako imenovane »praške spomladi« ni igral vidne vloge, kasneje pa je, vsaj kolikor se je dalo sklepati, povsem lojalno podpiral Dubčekovaga naslednika dr. Hu-saka. Sadowski je moral svoje mesto odstopiti Josefu Lenartu, ki je bil pod zloglasnim Novotnyjem predsednik vlade. Da ni več upanja za povratek na Dub-čekovo linijo, kaže tudi primer Ota Sika, znanega načrtovalca nove gospodarske politike na Češkoslovaškem. Odločil se je, da zaprosi švicarske oblasti za pravico političnega azila. Tako je od četvorke liberalnih komunistov — Svoboda, Dubček, Smrkovsky, Černik — ohranil svoj položaj le še general Svoboda, predsednik češkoslovaške države. Dubček je 'bil poslan v Turčijo za poslanika, ostala dva pa sta bila potisnjena v ozadje. Politični opazovalci računajo, da bo kmalu prišla vrsta še na Svobodo. Tako bo Sovjetska zveza dosegla svoj cilj: »normalizacijo« češkoslovaške. Duhovski poklici na Poljskem Lani so imeli na Poljskem 406 novomaš-nikov. Od teh je 'bilo 256 škofijskih duhovnikov, 150 pa redovnih. Največ novih maš je bilo v škofiji Tarn6\v in v nadškofiji Wroclaw; vsaka je imela po 24 no-vomašnikov. Med redovniku je bilo največ novih maš pri salezijancih: severna poljska provinca 'jih je imela npr. kar 16. Največ mašniških posvečenj je bilo v Krakovu, kar 62, seveda za razne škofije. V Varšavi se je sestalo več kot 150 duhovnikov, nekdanjih vojaških kuratov. V oerkv.i varšaivske garnizije so odkrili spominsko ploščo sobratom, ki so padli na raznih bojiščih v službi domovine kot kurati ali pa 'kot ujetniki pomrli po raznih koncentracijskih taboriščih. roko razpisal o krizi, ki da je zaradi celibata zajela Cerkev in jo grozi razbiti. iiiiiliiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiitiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI (iiiiimiiiiiiiminiiniiuiiimuNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniHiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiii Celibat v Cerkvi ostane 0125-letiici smrti dr. Janka Kralia 27. decembra 1969 je preteklo 25 let, odkar je odšel v večnost veliki slovenski politik dr. Janko Kralj. Umni je v rimski splošni bolnišnici, kjer so ga zaradi pomote ali pa zaradi nemarnosti najprej zdravili za tifus, ko je v resnici imel pljučnico, ki jo njegova že iz časa študentovskih stradanj oslabela pljuča niso -prenesla. Dr. Kralj je odpotovali iz Gorice v Rim takoj po sklenitvi premirja med Italijo in zavezniki 8. septembra 1943. Odšel ije iz Gorice, da bi bil v Rimu bližje zaveznikom, da bi z njimi čim prej vzpostavil stike v korist slovenskih interesov v Primorju. Potem pa, da se je umaknil komunističnemu nasilju, ki se je .tiste -dni brezvladja razdivjalo po Primorskem. Izogniti se je hotel tudi nemškemu okupatorju, ki je nadomestil italijansko oblast. V Rimu je dočakal zaveznike, naredil kar je mogel, da jih zainteresira za pravice Slovencev na Primorskem, razvil je ogromno delavnost ter med napori omagal in zbolel. Goriški duhovnik, -ki je takrat živel v Rimu, je pripovedoval, da ga je srečal nekaj dni pred smrtjo blizu Montecitorija (parlamenta), ko je v slabem vremenu nekam hitel ves prehlajen in vročičen: »Gospod doktor, vi ste bolni, za božjo voljo, ne hodite okrog, pojdite vendar domov in v posteljo!« mu je rekel. »Ne morem,« je bil odgovor, »neki važen opravek me še čaka in ga moram končati.« Vest o njegovi smrti je .prišla v domovino šele po koncu vojne. Njegova družina, ki se je umaknila iz Gorice v bergam-ske hribe, ni nič vedela o tem vse do maja 1945, ko so prvi Slovenci prišli iz Rima v .severno Italijo in na Primorsko. Prijatelje in sodelavce, ki so nestrpno pričakovali vrnitve dr. Kralja, je novica o njegovi smrti strahotno zadela. Kdor je doživel tiste trenutke, jih zlahka ne bo pozabil. V Milanu je novico o idr. Kralje- vi smrti potrdil s solzami v očeh prof. Ferruccio Parri, poznejši italijanski predsednik vlade in nekdanji dr. Kraljev tovariš iz konfinaoije na Liparskih otokih. Dr. Kraljevega ogromnega .političnega, socialnega in kulturnega dela ne bo mogoče nikdar izčrpno popisati, dokumentirati in objaviti. Razmere pod Mussolinijevo, vlado so pač bile .take, da je moralo biti skoraj vse dr. Kraljevo delovanje zaupno, podtalno in zato čim manj znano, še celo v drugih sitvareh zelo dobro informirani ‘rojaki so pogosto imeli o dr. Kraljevem delovanju zelo pomanjkljive podatke. Vendar je bilo dovolj videti dr. Kralja pri njegovem prikritem, a globokem delu, da ga človek ni mogel nikdar več pozabiti. Njegova nenaivadno močna osebnost je naredila silen vtis. Ne le pri Slovencih, tudi pri tujcih. Da, celo pri sovražno razpoloženih tujcih. Včasih se je zdelo, da so ga nekateri tujci bolje razumel: in bolj cenili kot rojaki. Neki tuj diplomat je piscu teh vrstic rekel v Rimu leta 1945: »Zdi se mi, da se Slovenci ne zavedate, koga ste izgubili z dr. Kraljem.« France Dolinar pripoveduje: »Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je imel zelo očetovsko navado: kadar je šel v avdienco k sv. očetu, je vzel s sabo kot nekakšnega tajnika .katerega izmed ljubljanskih duhovnikov, ki so študirali v Rimu, ga po sklepu avdience predstavil papežu in prosil zanj in njegove posebnega papeževega blagoslova. Tako sem šel nekoč s škofom Gregorijem Rožmanom k Piju XII. 'tudi jaz. Ko sem po sprejemnih dvoranah stopal ob svojem ordinariju, sem se zelo začudil, ko sem zagledal po dolgem hod- niku prihajati tedanjega državnega tajnika kardinala Maglioneja z dr. Kraljem v .drži starih dobrih znancev« (Meddobje X, str. 10.) Dr. Kralj je spletel in vzdrževal stotine in stotine dragocenih zvez z vplivnimi ljudmi, ki so se izkazale v važnih trenutkih kot dragocena pomoč. Vzdrževal pa je tudi na stotine in stotine dragocenih vezi s preprostimi ljudmi, ki .bi se dali zanj tudi ubiti. Dr. Kraljevo delo je slonelo večinoma na takih neposrednih osebnih stikih. To je bil takrat edino možen način dela, ki ga lahko vrši samo močna, prekaljena in notranje bogata osebnost. In ravno v tem nam je dr. Kralj dal izreden, nepozaben, tudi za danes nadvse sodoben zgled. Dr. M. K. Prešernova proslava v Kulturnem domu Pri polno zasedeni dvorani je bila v Trstu v Kulturnem domu Prešernova proslava v spomin nove obletnice pesnikove smrti, ki pade na 8. februar. Priredile so jo štiri osrednje kulturne ustanove na Tržaškem: Slovensko gledališče, Glasbena matica, Slovenska prosvetna zveza dz Trsta in Zveza cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem. Slavnostni govornik je bil dr. Frane Tončič. Celotni spored je zasnoval režiser Adri-jan Rustja, sceno je izdelal Demetrij Cej, V pomembno zgodovinsko leto Največji raziskovalec življenja in dela slovanskih blagovestnikov sv. Cirila in Metoda univ. prof. prelat dr. Franc Grivec je .tik pred smrtjo (1963) sv. bratoma posvetil zadnje vrste iz svojih dognanj. Tako je v koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1963 zapisal: »S Cirilovo smrtjo 14. februarja 869 je padel steber slovanskega misijonstva. O-samljeni Metod se je hotel vrniti na Vzhod v samostan. V odločilnem trenutku pa je velikodušno nastopil junaški slovenski knez Kocelj in .papeža prosil, naj Metoda, blaženega učitelja Slovencev, posveti za panonskega nadškofa. Papež je Metoda poslal v Panonijo, da je s knezom Kocljem pripravil vse, kar je bilo potrebno za ustanovitev slovanske nadškofije. Sv. Metod je knezu Koclju prinesel papeževo pismo slovanskim 'knezom z začetnimi besedami: "Slava Bogu na višavah!” Ob tej veliki zgodovinski priliki se je pokazalo, da je bil Kocelj vzoren ljudski knez, priljubljen pri slovenskih velikaših in pri ljudstvu. Panonski Slovenci so bili pripravljeni vse žrtvovati, da bi se misi- Dne 14. .februarja bo minila nova obletnica smrti apostola Slovanov sv. Cirila v Rimu. Lani je minilo 1100 let od njegovega odhoda v večnost. V zvezi s to obletnico bo v nedeljo, 15. februarja ob 16.30 v Katoliškem domu v Gorici PROSLAVA SV. CIRILA IN METODA Na sporedu je priložnostni govor prof. Mirka Rijavca, recital prizorov .iz življenja sv. Cirila in petje ekumenskega zbora iz Gorice. jonsko in prosvetno delo svetih solunskih bratov moglo rešiti in nadaljevati. Samo tako je bilo mogoče, da je panonski knez s sodelovanjem panonskega ljudstva velikodušno dal gospodarsko in državno podlago za ustanovitev panonske nadškofije, čeprav je .vedel, .da mu grozi nevarnost od mogočne nemške držaive. Ko je bilo za ustanovitev slovanske panonske nadškofije že vse pripravljeno, se je sv. Metod v spremstvu dvajsetih slovenskih panonskih vel.ikašev vrnil v Rim. Rim še ni .videl tako velike manifestacije slovenske zavednosti in moči. Papež je v jeseni 869 Metoda posvetil v nadškofa in ustanovil panonsko nadškofijo kot obnovljeno nadaljevanje nekdanje sremske nadškofije, ki je bila leta 504 po poganskem navalu opustošena in zatrta. Z novo nadškofijo so Panonski Slovenci slavili največje versko in državno zmagoslavje. Papež Hadrijan jim je pomenljivo pisal: "O vas smo slišali duhovne radosti... Vi pa, preljubi sinovi, poslušajte božji nauk, ki vam je bil v poslednjem času .izročen v vaše zveličanje, da v domačem jeziku razumljivo poučeni obrodite vreden sad in prejmete neminljiv venec zmage”.« Pokojni prelat dr. Grivec je z avtoriteto znanstvenika naglasil in podčrtal prevažno dejstvo v slovenski zgodovini: ustanovitev domače nadškofije s .sv. Metodom na čelu. Po .lepi in uspeli cirilmetodijski prireditvi dne 30. novembra lani sem .bil v avdienci pri regensburškem škofu dr. Grabarju. Ko sva .govorila o proslavi in o sv. Cirilu in Metodu, mi je dejal, da se vse premalo omenja in uvažuje prav to dejstvo: ustanovitev panonske nadškofije in posvetitev sv. Metoda za njenega prvega nadškofa. On kot cerkveni zgodovinar in vodja ekumenične komisije za stike z vzhodnimi Cerkvami pa vidi daljnosežnost te ustanove, ki naj bi vsaj simbolično bila po njenem tako kratkem obstoju (nekaj nad štiri leta) zopet obnovljena, da se tisočletna krivica nad sv. Metodom popravi. Na kongresu v Salzburgu in Regensburgu v juliju 1970 je itak predvidena velika sprava, ki se bo izvršila v stolnici v Regensburgu. Regensburški škof idr. Gra-ber ima načrt, da bo na to prireditev povabil ves nemški episkopat, kajpak tudi slovanskega kardinala dr. Šeperja, ki bo v stolnici v Regensburgu pel glagolsko isv. mašo, ter številne slovanske škofe. Nedvomno bomo ob tej veliki zgodovinski prireditvi zadostitve sv. Metodu, skoraj triletnemu jetniku v Ellvvangenu, Slovenci najbolj stopili v ospredje, saj bo izkazano zadoščenje našemu panonsko-slo-venskemu nadškofu. Dr. Metod Turnšek napovedovala pa je članica Slovenskega gledališča Mira Sardočeva. Na začetku je, spuščajoč se po stopnišču, podal Stane Starešinič Prešernovo »Zdravljico«. Po govoru je nastopil basist Ivan Sancin in zapel Prešernovo »Pevcu« ter Prelovčevo »So še rož'ce«. Zlata Radoškova je recitirala »Mokrocveteče rožce poezije«, nakar je svetoivanski mešani pevski zbor pod vodstvom Nade Žerjalove zapel pet pesmi. Vmes je Stane Raztresen podal Prešernovega »Ribiča«. V drugem delu je najprej nastopil moški zbor »Vasilij Mirk« s Proseka-Konto vela. Nato je Jožko L/uikeš prebral Prešernovo »Pismo staršem«. Sledil je nastop sopranistke Ljube Berce Košutove, ki je zapela pesnikovo »Nezakonska mati« .ter Simonitijevo »Talcem«. Leli Nakrstova je V nedeljo, 8. februarja ob 17. uri bo v svetivanskam Marijinem domu v Trstu PUSTNA PRIREDITEV s pestrim sporedom. v nadaljevanju recitirala romanco »Turjaška Rozamunda«. Zbor »Vasilij Mirk« je zapel še beneško narodno »Oj božime« ter Simonitijevo »Podgorski mornarji«, za zaključek pa mogočno Vrabčevo »Zdravljico«. Prav poseben ton je dal tej proslavi slavnostni govornik dr. Frane Tončič, ki je govoril o pesniku kot svetlem vzoru, kot značajnem človeku, zvestemu materinemu jeziku in svojemu narodu. Posebej je dal poudarka veselju ob skupnem nastopu prav za Prešernov kulturni praznik. Prireditev je bila na lepi (višini, bila je prisrčna in obisk izredno velik, med udeleženci pa je vladalo ljubeznivo in toplo razpoloženje ter veliko zadovoljstvo. Naslednji dan, v ponedeljek, je priredil jugoslovanski konzul inž. Marijan Tepina na čast prirediteljem sprejem. Udeležili so se ga vsi predstavniki organizacij in izvajalci. Tudi sprejem je potekel v prijetnem razpoloženju. Slovenski časopisi za podpirance ustanove ECA Na pobudo slovenskega svetovalca v upravnem svetu tržaške občinske podporne ustanove (ECA) dr. Franca Mljača je bil sprejet sklep, po katerem bodo za osebe, ki so v oskrbi ustanove, naročili tudi nekatere slovenske časopise. Med te- Sv. Ivan Zlato .poroko sta obhajala Anton in Ana Parovel preteklo nedeljo. Sv. mašo je daroval svetoivanski rojak barkovljanski g. župnik Lojze Zupančič; zlatoporočcnec je namreč njegov krstni boter. Znana Paro-velova družina sodeluje od naj mlaj šega .do najstarejšega pri našem cerkvenem pevskem zboru in Marijini družbi. Bila je to prisrčna slovesnost ob veliki udeležbi naših ljudi in prelepem petju našega zbora, ki jima je zapel tudi »Na mnoga leta«. Temu voščilu se pridružuje tudi vsa naša župnija. V Marijinem domu v Rojanu uprizori domača igralska skupina na pustno nedeljo, 8. februarja ob 17. uri šaloigro v treh dejanjih TEŽKE RIBE Med odmori bo srečolov. — Vabljeni! mi je tudi naš tednik. Tako se je prvič zgodilo, da je omenjena ustanova pokazala razumevanje tudi za duhovne potrebe slovenske narodne skupnosti. Zaslugo, da je bil sprejet omenjeni sklep, je pripisati svetovalcu Slovenske skupnosti v omenjeni ustanovi. Repentabrski občinski proračun odobren Na petkovi seji repentabrskega občinskega sveta so svetovalci soglasno odobrili proračun za letošnje leto. V proračunu je predvidenih nekaj nad 31 milijonov lir izdatkov. Dohodkov pa bo občina imela približno 21 milijonov. Primanjkljaj 10 milijonov na.j hi krili s prispevkom vladnega komisariata. Župan Miha Guštin je tudi podal poročilo o delovanju občinske uprave v preteklem letu. Razen tega so na seji govorili še o tradicionalnih prireditvah v občini: o razstavi goveje živine, o prazniku terana in pršuta ter o »kraškem tednu«. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 8. do 14. februarja 1970 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 11.45 Oratorij iz bazilike siv. Petra v Rimu. 21.00 Duhovnikov klobuk (2). — Drugi: 9.50 Zimske športne tekme v Val Gardena (Gro-dental) na Južnem Tirolskem. 17.10 Estetična liturgija. 21.15 »Settevoci zvečer«. 22.20 V velikih pariških prodajalnah, film. Ponedeljek: Prvi: 11.50 Zimske športne igre v Val Gardena, nato ob 19.15. 21.00 Knez-študent, film. — Drugi: 22.15 Simfonični koncert. 22.50 Balet v operi. Torek: Prvi: 11.50 Zimske športne tekme. Nadaljevanje ob 19.15. 19.45 Vera danes. 21.00 Komedija. — Drugi: 21.15 Glasbeni program. 22.20 Kino v letu 1970. Sreda: Prvi: 11.50 in 19.15 Smučarsko tekmovanje v Val Gardena. 21.00 Odiseja. — Drugi. 21.15 Ura Andersonovih, film. četrtek: Prvi: 19j15 Smučarske tekme v Val Gardeni. 21.00 Politična tribuna. 22.00 Za vsaiko ceno. — Drugi: 21.15 Vse tvegajoči. Petek: Prvi: 9.50 in 19.15 Val Gardena. 18.45 Zbor madrigalistov. 21.00 TV 7. 22.00 Kliči me očka. — Drugi: 21.15 Oče Goriot. Sobota: Prvi: 11.50 in 18.45 Val Gardena. 21.00 Mož in žena. — Drugi: 21.15 Mi in drugi. ★ SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 8. do 14. februarja 1970 Nedelja: 13.05 Svetovno smučarsko prvenstvo v Val Gardeni. 14.00 Leningrad: Evropsko drsalno prvenstvo. 18.00 Posnetek koncerta na Prešernovi proslavi. 18.30 Joe Dakota - am. film. Ponedeljek: 16.40 Val Gardena. 17.30 Evropsko drsalno prvenstvo v Leningradu. 20.20 Elektra - grški film. 22.10 Razgledi po filmskem svetu: Tours 1970. Torek: 16.15 Val Gardena. 17.15 Kaj je sonata? 18.15 Obzornik. 18.30 Pustni .torek: Mrtvi Kurent. 19.30 Cesta in mi. 2035 Celovečerni film. 22.30 Zabava vas G. Becaud. Sreda: 16.35 Val Gardena. 18.35 Na sedmi stezi. 19.20 Na furežni dan - reportaža. 20.35 Teh naših petdeset let. 22.05 B. Bartok: Čudežni mandarin - balet. Četrtek: 17.45 Zakaj imajo čuki velike oči. 18.00 Glasbeni Ciciban: Pustni torek. 18.30 Človek - film. 19.05 Enkrat v tednu. 19.20 Zabava vas Jerry Levvis. 20.35 F. M. Dostojevski: Bratje Karamazovi. 21.25 Kulturne diagonale. 22.10 Zgodbe za vas, film. Petek: 16.30 Val Gardena. 17.45 David Copperfield - film. 19.05 Svet na zaslonu. 20.35 Krvava krčma - film. 22.05 Malo jaz, malo ti. Sobota: 11.50 Val Gardena. 13.30 Visoke Tatre: Svetovno prvenstvo na 70-metrski skakalnici. 17.45 Po domače. 18.15 A. Daiu-det: Tartarin v Alpah. 19.20 S kamero po svetu. 20.35 Izbor .pesmi za festival »Pesem evrovizije«. 21.35 Rezervirano za smeh. 21.50 Destry - film. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIlilllNIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIflllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIlllllliiiiiiiiiiH t Msgr. Janez Hladnik 63 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA (SPOMINI) SLOVO OD MATERE IN OD DOMA 2e je porumenela Opatova gora. Čudovite barve je dobila v poznem jesenskem listju. Nikdar ni bila tako lepo pisana. Kmalu bo začelo listje odpadati. In že je ibil .tu božič z zadnjo mojo polnočnico v domovini. Imel sam jo ne v farni oenkvi, kajti ta je bila župnikova, pač pa na Vodenicah ob štirih zjutraj. Lep božič je to bil, le da me je ogrnil s tenčico sence slovesa. Vse je nosilo njegov pečat. Po božiču in novem letu sem skočil do mov na Petkavec. Načrt je že bil storjen: moja pot bo šla v Trst, čez Milan v Pariz, v Lisieux, Lurd .in na ladjo »Massilio« v Bourdeauxu (Bordoju). Vsi razen Ivanke so prišli: Tanča, poro- čena v Raki z Andrejem Merlakom, Mici pr.i Špeharju, poročena z Andrejem Trčkom, Franca z možem Lojzetom Rupertom, ki sta imela mlekarno, Tilka poročena z Jožetom Čukom, kovačem iz godobolskega mlina, Marijanca, .poročena s Franceljnom Kavčičem v Godobolu. Vsalka je imela še svojo družino, posebno Tonca s sedmimi otroki kot naj starejša. Bratje pa so bili vsi samski. Nič se jim ni mudilo s poroko. Zapeli smo »V doiinci prijetni je Ij.ubi moj dom, / nikoli od njega podal se ne bom...« Ni nam šla od srca, ker ni odgovarjala resnici. Res je bilo ravno nasprotno. Grem in ne vem kam in ne za koliko časa in ali se kdaj vimem? Stopil sem do petikovske cerkve in sii še enkrat vse ogledal, kjer je bilo toliko mojih mladih, lepih spominov, šel sem po gmajni in v gozd, stopal čez njive in božal grme, sedel pri Koči na griček in še in še pil lepoto slovenskih planin ter božal e pogledom naš gozd in nazaj domov grede te lepe strehe, ta skupek gospodarskih poslopij, to drevje, tisti kostanj in mo gočni oreh. In še v Rovte sem stopil ter se poslovil od župnika, od prijateljev, Mežnarjevih, zadruških, Birtovih, Cvetkovih... in slednjič od cerkve, od teh oltarjev, kjer sem toliko milosti prejel, kjer som bil krščen in birman, kjer sem prvič povedal svoje grehe in prvič dobil Jezusa v sv. Hostiji, kjer som pel novo mašo. Od te cerkve, kjer so tako nebeško lepo peli, od .teh zvonov, katerim ni enakih na svetu. Nato je prišlo dokončno slovo. Ze je bil naprežen konj. Peter z bičem na koleslju, mati z blagoslovljeno vodo: »Pojdi v božjem imenu. Bog in Marija naj te vodita! Vsako jutro bom pogledala na sonce in vsak večer na zvezde in luno in bom vedela, da jih tudi ti vidiš.« Poslednji stisk roke in poslednja beseda: »Mati, če Bog da, čez pet let se zopet vidimo!« Pa jih je moralo miniti štirikrat pot, da sem se vrnil na Petkavec. ZBOGOM KOSTANJEVICA! »Treba bo slovo jemati, / v tuje kraje se podati, / kaj pa takrat bo, oj kaj pa takrat bo, / ko .treba bo jemat slovo...« Odlična je bila vinska letina v Beli kra-ini. Vinska zadruga je bila polna vsega dobrega. Vse zidanice so bile natrpane s sodi. Zadnji teden pred odhodom sem skočil še enkrat v Metliko, da se tudi tam poslovim. Marsikateremu fantu sem pred leti dal krstni list, ko je odhajal v Kanado ali Argentino. Tedaj sem rekel: »Morda pridem za teboj... Le pričakuj me in tako se vedi, da se me ne boš nič ustrašil!« Pa se je res zgodilo tako. Marsikatera mati je prišla, ko sem bil poslednjič v Metliki in mi dala naslov svojega sina v Argentini. Toda kdo bi mogel tedaj vedeti, kje je vse to: Loma Negra, Cordoba, Rosario, Saanz Pena, Chaco, Comodoro Rivadavna, Mendocza. In seveda Buenos Aires, argentinska prestolnica. Mnogo tistih fantov je šlo v popolno pogubo... Žalosten sem bil njihove propasti, a tudi vesel sem bil premnogih, ker sem jih našel take, da so bili zadovoljni ob srečanju z menoj. »Gospod, ali bo tudi z vami tako kot z Baragom, da vas bodo tam za škofa napravili?« so mi v Metliki govorili, ko sem se poslavljal. V Kostanjevici je prišla, da se poslovi od mene, ker je ni bilo tedaj v Metliki, Stepanova Mici. Pridna, idealna deklica. V imenu vseh deklet in fantov' mi je prinesla še poslednje slovo. In so prišli še drugi možje čez Gorjance peš kot Bajuk in Plut, da mi dasta kot odgovorna moža zadnjo besedo v imenu vse dediščine, ki sem jo za seboj pustil: idealna mladina in vinska zadruga. Tako je prišel 3. februar 1937. Napolnila se je dvorana pri pogrnjenih mizah. Kaj vsega dobrega so nanesli farani! Prišle so cele družine, prišli so posamezniki, vsi tisti, kateri so najbolj žd-vol iz menoj. Polna je bila miza dobrot, pesem glasna in čuda se je beseda, ki jo j c izrekala hvaležnost za vse prejeto. Komaj štirinajst mesecev sem bil tam, toda zaoral sem globoko brazdo. Bil sem oče in oni so bili otroci, pridni, poslušni in hvaležni, posebno fantje