Situla, Glasnik Narodnega muzeja v Ljubljani (Opuscula Musei Nationalis Labacensis) zv. 4, Ljubljana 1961, str. 123. Zvezek 4 sestavlja več studij in poročil. J. Šašel v članku »Bellum Serdi- cense« razpravlja o napisu oziroma izrazu bellum Serdicense — bitka pri Serdiki-Sofiji. Napis je bil vklesan na kenotafu, ki so ga izkopali leta 1953 v Sremski Mitrovici. Težišče razprave je na določitvi časa v katerem je bil keno- taf postavljen ter historičnega ozadja. Po izčrpni analizi in dokumentaciji za­ ključi avtor, da številni znaki — med njimi posebej izraz »bello desideratas« ter omemba »scholae centuriorum«, postavlja kenotaf v 3. stoletje. Načelno pri­ haja v tej dobi v poštev nekaj dogodkov, ob katerih je moglo priti do bitke pri Serdiki. Najbolj verjetno je, po avtorju, da je to bilo za vlade Galijena v letu 261 n. št. Zgodovinsko ozadje kenotafa iz Sirmija pa je morda zavrnitev Ma- krijana, ki je začel leta 261 z očetom prodirati z večjo armado preko Male Azije proti Galijenu. V članku »Cernunnos v Sloveniji« govori P. Petru o nagrobniku iz Bele krajine, na katerem so upodobitve keltskega božanstva Cernunnosa. Zanj je značilno jelenje rogovje in torques, često pa so pridani še jelen, bik, ovnoglava. kača ter vreča obilja. Bistvo Cernunnosa je povezano z rodovitnostjo narave, plodnostjo človeka in živali. Zadržuje se pod površjem, često pa se združi s simbolom mrtvih in zato ni čudno, če se upodablja na nagrobnikih. S tem na­ grobnikom, ki ga avtor datira v čas 2. st. n. št. je Cernunnos izpričan tudi za jugoslovansko ozemlje. Pomemben je tudi zaradi tega, ker spada med redke izrazite spomenike predrimskega verstva, ki se je obdržalo tudi po rimski osvojitvi naših krajev. E. Diez je v članku »Die Hadriansbüste in Ptuj« objavila Hadrijanov por­ tret, ki se danes nahaja v Ptuju. Avtorica postavlja možnost, da imamo mogoče pred seboj prvi Hadrijanov portret iz Podonavskih provinc, ki jih je cesar pogostokrat obiskoval. Do sedaj namreč ni znana nobena njegova upodobitev, kar je dokaj nenavadno. V. Lahtov je v poročilu »Slučaen naod na .Gorica' kraj seloto Leskoec Ohridsko« prikazal najdbe iz dveh grobov, ki jih datira pod konec 3. ali na začetek 4. st. n. št. E. Komorzynski je v članku »Ein Ägyptischer Grabkegel aus Emona« po­ dal analizo glinastega stožca, ki so ga našli v Ljubljani že leta 1889 ob Emon- skem obzidju. Stožec je po avtorjevem mnenju prišel v zemljo verjetno že v rimski dobi, v času, ko so se razširili orientalski kulti in je bil verjetno last kakega vojaka, ki ga je nosil s seboj kot amulet. V drugem članku istega av­ torja »Der Tonkegel eines Altägyptischen Beamten im Etnographischen Mu­ seum von Ljubljana« pa opisuje podoben glinast stožec, ki ga hranijo v Etno­ grafskem muzeju v Ljubljani in, ki je bil kupljen v Egiptu. Članek V. Sribarja »Staroslovensko grobišče v Črnomlju« govori o najdbi petih staroslovenskih grobov v Črnomlju, ki so jih odkrili leta 1951. Po skrom­ nih najdbah avtor ne more določiti kateri skupini bi naj grobišče pripadalo, ketlaški ali belobrdski. Avtor sklepa le, da gre v Črnomlju za staroslovensko nekropolo iz X. in XI. st. z morebitnim starejšim horizontom. Razprava N. Zupaniča »Boz rex Antonum« je historično etnološki donesek k prvemu zgodovinskemu dejanju Slovanov. V njej .razpravlja avtor o antskem kralju Bozu, ki je znamenit in pomemben zlasti, ker je to prva po imenu znana oseba slovanske zgodovine in ker je z imenom Boz povezano prvo zgodovinsko dejanje Slovanov. Avtor se ukvarja tudi z vprašanjem etnične pripadnosti ter ugotavlja, da so bili Anti drugega etničnega izvora kot Slovani. Predstavljali so narodopisni spoj dveh različnih ljudstev in to Slovanov ter kavkaskih alarod- skih Antov, medtem ko naj bi Slovani bili od davnine enotni. Ob koncu pa govori avtor še v izvoru imena Boz, ki je po mnenju nekaterih slovanskega, drugih pa kavkaškoalarodskega in nazadnje celo hunskega izvora. Mehtilda Urlefo Diadora, glasilo Arheološkog muzeja u Zadru, sv. 1, 1951, Zadar 1960, 212 str. Arheološki muzej v Zadru je kot svoje glasilo začel izdajati strokovni arheološki časopis, ki bo po dosedanjih planih izhajal enkrat letno. S tem gla­ silom se je Arheološki muzej v Zadru glede publikacij izdvojil od splitskega 238 »Vjesnika za arheologiju i historiju dalmatinsku« pri katerem je doslej sode­ loval kot ravnopraven član. Tudi ta periodika bo pa bolj lokalnega značaja in se bo v glavnem ukvarjala z vprašanji, ki zadevajo severno. Dalmacijo. V prvi številki, ki je lepo opremljena z relativno dobrimi reprodukcijami, imamo več razprav in poročil, ki se bavijo s problematiko prazgodovine, ravno tako pa tudi antike. Tako poroča Sime Batovič v članku >>Neolitsko naselje u Smilčiću« o novem najdišču z ostalinami danilske kulturne skupine, ki je odkrito v bližini Zadra. Poleg tega je to najdišče zanimivo posebno še zaradi tu nahajajoče se naselbine iz starejšega neolita s t. i. cardium-impresso kera­ miko. To najdišče je danes prvo na dalmatinskem kopnu, ki ima impresso keramiko, a'ko izločimo nekaj fragmentov, najdenih v Danilu med ostalim materialom. Isti avtor je v drugem članku: »Iz ranog željeznog doba Liburnije« podal pregled železnodobnih predmetov nahajajočih se v Arheološkem muzeju v Zadru, predvsem pregled raznih zapestnic, fibul, priveskov in jagod iz brona, jantarja in gline. Te predmete stavlja avtor v drugo polovico 11. do konca 10. stoletja oziroma na začetek 9. stoletja t. j. med 1050. in 900. leto. Po Reineckeovi kronologiji ta material pripada na konec НаАг do konca Ha Bi. Etnično pri­ pisuje najdbe Liburnom in jih uvršča v I. fazo liburnijske kulturne skupine (Liburnija I). Manjše poročilo o »Pečini Buti« daje Boris Ilakovac, kjer so najdem tudi razni keramični fragmenti prazgodovinske in rimske periode kakor tudi nekaj kremenih artefaktov. Aleksandar Stipčević pa objavlja v članku »Latenski predmeti iz okolice Obrovca« nekaj fibul, dva meča ter en nož, ki se nahajajo v Arheološkem muzeju v Zadru. V članku se dotika tudi problema ali so upog­ njeni meči balkanskega ali italskega porekla. Problemov antike se dotika članek »Kasnoantička enofora iz Burnuma«, ki ga je napisal Mate Suič. Enofora, ki se sedaj nahaja v Arheološkem mu­ zeju v Zadru, predstavlja glede na plastično dekoracijo in 'kompozicijo Dioniza in Bakhanta s pantrom za sedaj osamljen primer. Avtor sodi, da je enofora import, časovno bi pa pripadala koncu 2. ali začetku 3. stoletja nove ere. Isti avtor v razpravi »Pravni položaj grčkih gradova u Manijskom zalivu za rimske vladavine« skuša ugotoviti status, ki so ga nekatera nekdanja grška mesta, polisi, imela za časa rimske uprave v Dalmaciji. Pri tem ee je dotaknil Issae, Salone, Tragurija, Pharosa, Epetija in Aspalata. V končnem sklepu sodi avtor, da niti eno od grških mest, naselbin in posestev ni imelo municipalno avto­ nomijo neprekinjeno do kraja cesarstva, tako da nobeno ni uspelo ustvariti trajno civitas, ki bi jo dalje razvijalo. Po padu Issae, zadnjega suverenega mesta na področju Ilirika, so vsa ostala grška mesta in naselbine padle pod rimsko nadoblast in prišle v inferioren položaj nasproti Saloni. Salona pa je postala naslednica grške Issae in je poleg tega dobila pod svojo nadoblast vse njene naselbine in posesti. Duje Rendić-Miočević v članku »Nekoliko monumentalnih nadgrobnih stela s portretima iz sjeverne Dalmacije« objavlja nekoliko monumentalnih nagrobnikov s področja Liburnije. Takšna je stela iz okolice Varvarije, druga iz okolice Aenonae (Nina), tretja iz Asserije in četrta iz Kašica. — V članku »Reljef Epone iz Koprna u Dalmaciji« objavlja Antun Ratković prvi ohranjen relief Eponinega kulta v Jugoslaviji. — Boris Ilakovac pa objavlja rimsko metalno svetilko, oljenko-lucerno, ki se nahaja v Arheološkem muzeju v Za­ dru. Izdelana je iz zlitine z največjim odstotkom bakra. Dno je kasneje vstav­ ljeno in je iz železa. Pokrov svetilke predstavlja žensko lice. Avtor datira sve­ tilko od konca prvega pa do druge tretjine drugega stoletja n.ie. Problemom zgodnjega srednjega veka pripada članek Iva Petrioiolia »Fragmenti skulpture od VI. do VIII. stoljeća iz Zadra«. Med velikim številom pleteninaste skulpture danes redko nahajamo primere, katere bi mogli datirati v zgodnejši čas in ki bi predstavljali kontinuiteto razvoja od kasnoantične krščan­ ske do kasnejše pleteninaste skulpture, podobno kakor imamo primere v Italiji. Avtor je medtem zajel precejšnje število fragmentov iz samega Zadra, ki se danes nahajajo v Arheološkem muzeju v Zadru. Na koncu prinaša Mate Suič tudi poročilo o delu Arheološkega muzeja v Zadru, ki ga je ta opravil od osvoboditve do 1959. leta. P. Korošec 239