Posamezni Tzvotl SO grošev, meBecna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
OGBGflSB
★
VELIKONOČNE PRAZNIKE VSEM CITATELJEM IN SOTRUDNIKOM ZELI UREDNIŠTVO IN UPRAVA
letnik hi.	,	;	velikonočna izdaja — celovec, v nedeljo 28. iii. ms	ste v. 17 (ito)
IVAN CANKAR:
NEDELJA
Iz tople, od rodovitno in blagodarne ljubezni spočite jesenske zemlje, iz mirno vzdramljene, otroškega pričakovanja polne noči je vzklilo preslavno jutro. Megle, ki so še leno dremale, so se vzdignile počasi znad rosne ravni, so se nato pognalo oblakoma proti nebu ter tam utonile v mladi luči. Tiho je vztrepetalo v čistem zraku, zaiskrilo se je na pokošenih senožetih, v zlatem vejevju bukev, jelš n topolov. Tako je nedeljsko sonce oznanilo svoje kraljevanje.
Oznanilo ga je brez glasu. Od nikoder ni bilo ne pesmi, ne vriskanja, ne praz-niške besede. Iz doline, s hribov in gričev so se pozdravljalo n si odzdravljale bele cerkve; ali molčalo so. Le z očmi, svetlimi, žalostnimi so se spogledavale; in zeblo jih je, čeprav so bile od gorkega sonca obžarjene.
Po široki beli cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klaneili se vi jo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je, ker v potrtem svojem srcu so željni molitve in tolažbe. Ali čudo za čmlo: počasi gredo, tiho in nemo; ne besede ni, komaj da je plaho šepetanje. Glave-klonejo globoko, trudno klonejo životi; še tisti so starci, ki imajo mladostna lica.
Gredo, gredo in si šepečejo na skrivaj:
„Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila Marija na Hribu, Kaj je ni večV"
In oni drugi se s prezeblimi ustmi nagne k sosedu in mu reče skoraj brez besed:
„Mislim, da je Marija umrla, ker glasu ni od nje, ki nas je vselej tako lepo pozdravila!"
Nobene besede več, tudi plaho šepetanje je utihnilo,
			 		 		
Naša vera
v zmago
in vstajenje
Dolg je križev pot našega ljudstva. Najhujši se jo začel prav tedaj, ko so drugi narodi zaživeli v pomladanskem Prebujenju in vstajenju. To jo bilo pred sto leti, ko so narodi vstali za svoje pralce in z elementarno silo raztrgali verige fevdalnega absolutizma, ki je zavi-ral njihov narodni razmah in razvoj, ^proščeni so pomlajeni narodi navalili na še nedozorele, da si nrilastijo njihovo linijo. Od tistega čas* hodimo koroški Slovenci nepretrgano pot trpljenja, poni-, žanja, zasramovanja in izkoriščanja. Neštetokrat v teh 100 letih je naš narod padel, toda nikdar ni obležal na tleh, vedno BPet jo vstal in kljubovalno vztrajal kljub silnemu trpljenju v nepremagljivi veri v, končno zmago in vstajenje.
Toda ni nam treba govoriti o stoletni Kalvariji našega ljudstva! Nas vse naše življenje obupno spominja na najstraš-i ^ejše trpljenje komaj minule dobe, ki jo kila nepreneimi veliki petek... Vsi še slišimo pobesnelo druhal, kako zahteva za nas smrt: „Križaj ga!". Vse našo živi Jjonje nosi šo pečat silnega trpljenja v izseljeništvu in v taboriščih smrti. Se so tiam pred očmi potoki nedolžne krvi, ki so jo prelivali naši najboljši za svobodo m lepšo bodočnost! Po treh letih po stri moglavljenju nečloveškega nacifašizma niso prodrli popolnoma svetli žarki zmagoslavnega velikonočnega jutra..% Nasprotno, spet se jo pričelo novo pregai banje in novo trpljenje, da že skoraj izi Sabljamo vero v lepše življenje, za kai t°ro smo šli v borbo in prenašali težo trPljenja!
In v«idar jo nekaj v nas, česar prej dolgo stoletje našo Kalvarije v nas bi bilo! To je veliko spoznanje zadnjih •eL da so resnični viri za narodno vstai Dbje v nas samih, v naših lastnih silah ln v naslonitvi na vso one, ki se, kakor bh, borijo proti nasilju in vsakovrstnemu zatiranju! Zato ne nasedamo več krivim barokom, ki nam imajo danes toliko poi Vfideti o „pametnejši" poti do svobode in velikonočnega vstajenja, ki pa so v času bajhujšega trpljenja našega ljudstva moli b® opazovali, kako se drugi zanj bore in Jim morda skrivaj, kakor Nikodem, želeli bspehov, če se že niso po nekaj sunkih Pridružili sovražnikom. Prav zaradi tega ^Poznanja tudi vidimo, kako po vsem svetu vstaja nov rod, ki je v' borbi proti basilju in krivici postal nositelj boljše in Pravičnejše ureditve družbenega življei bja in s tem ustvaritelj resnične svobode barodov in posameznega človeka. In ta bovi rod je neomahljiv v svoji velikonoči bi veri v veliko vstajenje!
Tudi pri nas na Slovenskem Koroškem! Kdo bi še plašljivo omahoval v veri, ko Kleda našo mladino v njeni volji do živ-*jeiija in njeni neuklonljivi uporni sili?. Kdo no bi z zaupanjem veroval v vstaje-, bje ob misli na mladino, ki je ni moglo bgonobiti nečloveško nasilje poživinjenei Ka fašizma, temveč jo nasprotno v tem Mrašnem času zaverovala v vstajenje in J tej veri nastopila zmagovito pot osvoi kodilne borbe? In ta mladina, prekaljena * borbi in preizkušena v trpljenju, tudi danes ne kloni pred krivicami, ki se po-, bovuo grmadijo nad našim ljudstvom, temveč smelo ruši vse ograde, s katerimi k’ ji zakrknjeni nazadnjaki radi zabranili P°t do svobode.
. Ti gluhi starini nočejo, da bi slišali finega velikonočnega pritrkavanja no-mladega sveta in bi ga radi pregla-sui z grmenjem svojih topov in strašilom
svojih atomskih bomb. Radi bi nam odvzeli vero v svobodno domovino, kjer danes po krvavem velikem tednu in zmagovitem pritrkavanju narodno osvobodilne borbe zmagoslavno pritrkavajo v velikonočno jutro zvonpvi dela in ustvarjanja resnično svobodnega ljudstva, ki veruje z vso svojo dušo v ‘lepšo bodočnost! Toda ne bo se jim nikdar več po-
srečilo preglasiti vabečih zvonov domovine, ki edina zna pritrkavati v velikoi nočno jutro! Se je vedno pred nami Velika noč in zavedamo se, da bo treba še borbo. Toda v tej borbi nas spremlja zmagoslavno pritrkavanje domovine ter vseh svobodoljubnih množic, na čelu pa stopa naša mladina z nepremagljivo vero v zmago in vstajenje.
Gruda molči, ta naša gruda, ki je prepevala kakor nobena nikjo ni nikoli! Sladka, bratje, je bila njena beseda, saj ste jo slišali! Vse je bilo v nji, kar je v nas dobrega in lepega, vse, česar se v dnu srca sramujemo in veselimo; bila je tista brezmejna, čista, materinska ljubei zen, ki je pravo znamenje slovenske duše in slovenske zemlje. Ob lepem nedelji skem jutru, kadar so od holmov in lirii bov zapeli zvonovi, nam je bil korak lai hek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah jo bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje roso oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in ob-hajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vrei dni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.
Praznik, poln pesmi in veselja, je bil na nebu, na planinah, na polju in senoi žeti, na belih cestah, kolovozih in klani cih; in bil je najlepši v naših srcih.
Milost božja, kaj se je primerilo v teh silnih časih! Gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepe-. vala z nami! Ne gane se; nobena prošnja, noben klic je ne vzdrami. Tudi nebesa molče; v vsej svetlobi svoji so ledena in neprijazna. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli. Ta vesoljna tišina je vsa prežeta z brezmočno žalostjo; življenje ne sope več, vse je okainenclo, mrtvo.
Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti; Nemi kleče kristjani v tihi, temni cerkvi, trkajo se na prsi, čela jim klonejo do mokrih tal. In blede ustnice šepečejo trepetaje tiste velike, čeznaturne ljubezni polne bei sede:
„Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"
Pritajena, šepetajoča je ta molitev, ali vendar je glasna, kajti ne zvona ni, no orgel, niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je veliki petek za vernike in za nevernike, od vzhoda do zahoda. Vdrugič je bil križan Kristus; obsojeni od farizejev, bičani in križani so bili z njim kristjani, njegovi otroci.
Ko so je zgodilo to strašno poveličanje na Golgati, se je nebo stemnilo, se je zemlja stresla v presilni grozi. In v to grozo, v tb noč je vriskanje planilo noi vo, svetlejše sonce; zagrinjalo stare zaveze se je pretrgalo od vrha do tal in evangelij je nastopil svojo pot, da nese odrešenje od naroda do naroda.
Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastng vstajenje.
K. Destovnik — Kajuh:	■ t
Samo en cvet, en češnjev cvet
Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga!
No bom ga za klobuk pripel, ne bom ga v gumbnico si del, odlomi ga, odlomi, draga!
«Taz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet trpi v pomladi tej...
In glej, ta drobni češnjev cvet bo v njih izbrisal malodušja sled in spet razžaril tožni jim pogled.
Samo en bel, en češnjev cvet odlomi, moja draga, saj veš, kako vsak tak pozdrav človeku za rešotkami pomaga.
Borovnikova domačija je stala v bregu. Toslooia so bila na robu, ki je bil toliko vzbočen iz širokega pobočja, da je njegov hrbet tvoril majhno skromno hišo in hlev za osmero glav govedi. Polje samo se je razprostiralo doli po bregu in je segalo s svojimi travniki v ozko globel, ki je segala sem iz dolino. Takoj za hišo se je vzdigoval zopet breg in so izgubljal v široko gozdnato sleme.
Sosedje so pravili, da jo na Borovni-kovem domu trdo življenje. Zemlja je borova, rjava, polna laporja, iz gozda sili vsepovsod na polje praprot In vresje. Ce si hotel kaj izsiliti iz teh njiv, si moral trdo prijeti za delo. Največja napaka, ki je morila Borovnikov dom, je bila ta, da pri hiši ni bilo vode. Daleč doli v kotu, med poljem in lesom, je bil studenec in treba je bilo nositi vodo po strmini navkreber, živino pa napajati pri studencu. Poleti jo že šo šlo, toda pozimi, kadar je poledenela pot po bregu navzdol, jo bilo trpljenje neznosno. Ljudje in živina so padali po ledu, da so jiin krvavela kolena. Mladi gospodarji na Borovniku so imeli pri ženitvi težavno stališče. Trpljenje zaradi vode je bilo tako razvpito daleč naokrog, da se je vsaka kmečka liči bala iti gospodinjit na Borovnikov dom. In po navadi so se morali ženiti le pri deklah in bajtarskih dekletih, ki so bile zadovoljne, da postanejo samosvoje.
Takšna zemlja in takšna domačjja sta si odgojiH tudi svoje vrste prebivalce. 2o odkar pomnijo ljudje, živi na Borovniko-vem poseben rod, tib, mračen, žilav in vztrajen; moški imajo vsi nizka čela, kratke čez ustnice štrleče brke, upognjen hrbet in mehka, vdahajajoča so kolena, ženske, ki so zrasle pri tej hiši, pa široke obraze, dolgo roke jn tenke noge s posi-nelim stopalom.
2e več gospodarjev zaporedoma se jo ukvarjalo s tem, da bi na kak način napravili vodovod in si tako olajšali truda polno življenje. Oče sedanjega gospodarja je preiskal vso, z borovim gozdom poraslo sleme gor "do vrha, da bi zasledil vodo, četudi daleč stran, in jo potem po ceveh dovedel domov. Toda zaman. Svet je bil suh in pust na levo in desno. Nekoč da, je pripovedoval oče, je slišal vodo, kako je žuborela pod rušo, ko je ležal nekje nekoliko više nad hišo ob robu gozda. Spal je in pritiskal uho na zemljo in je natančno razločil žuborenje studenca. Ko so je zbudil, je pozabil vtakniti kol v zemljo na onem mestu in ko jo drugič hotel poiskati tisti kraj, je iskal zaman, legal jo križem na zemljo po vsem sadovnjaku, ki je bil nad hišo in pritiskal uho na vsako ped zemlje, iskaje po gozdu nad cesto in povsod, žuborenje se r.i hotelo ponoviti in mož jo bil prepričan, da se je voda prestavila. Osemdesetletna babica, ki jc podnevi in ponoči molila na peči, je bila celo uvorjena, da
bila tam notri voda. Ako bi oče rekel tamkaj na jami onstran hleva, tamkaj bi bilo prej mogoče, toda tu je skoraj izključeno.
Tako je mislil mladi Borovnik, pokopal očeta in napajal še dalje doli pri studencu. Cas je tekel in medtem se je mladi gospodar z velikimi sitnostmi oženil. Vzel je gostačevo hčer iz sosednjih hribov. In mlada žena je nosila vodo po bregu navzgor, kakor jo je nosilo toliko njenih prednic.
Prišla je pomlad, topla in zgodnja. Bo-rovnikovi so vstajali zgodaj in neke noči se je gospodar zopet spomnil očetovega izreka, ko je ležal na hrbtu v postelji in čul težko sopenje svoje žene poleg sebe. Zdelo se mu je, kot bi prihajalo to njeno težko, nenaravno sopenje od prenaporne nošnje vode od studenca. Dolgo se je
je že izkopal, se mu je za hip porodil dvom. Ko je začel kopati od vrha, ni mislil, da bo moral kopati tako globoko. Bog ve, kje bo voda. Njegov mračni obraz je še bolj potemnel.
Naslednji dan ni šel v cerkev kakor po navadi; šli sta le žena in ma,ti. On pa je ležal vznak v izbi na postelji, na kateri je umrl njegov oče, in brezizrazno zrl v sajasti strop. Premišljeval je o vodnjaku. Drugi teden je upal, da pride že do vode. Nekajkrat se mu je že itak zazdelo, da je postajala prst malo mokra, bolj ilovnata in sodeč po teh znamenjih mora priti do vode. Ako najde vodo, potem najame zidarja, ki bo vodnjak obzidal in Borovnikov dom bo polovico več vreden. V takem premišljevanju sta ga zmotili žena in mati, ki sta trudoma prilezli po bregu iz doline.
O
PRFZIHOV VORAN C:
K '. -M ; '
A .
A
* ■
K
V
ilffilpn
se jo družina kaj pregrešila in se je voda naznanila za trenutek, nato pa takoj zopet izginila.
Ko je osemdesetletni oče umiral ln jo z velikimi očmi zrl v svečo, katero je prižgala njegova žena, je nenadoma obrnil oči v strop, ki je bil zastrt s stolet-nimi sajami: odprl usta in kriknil:
„Voda."
Nato je omahnil nazaj na vzglavje, nagnil lice na rob postelje, kjer je klečal njegov naslednik sin, in rekel s pretrganim glasom:
„Ti Miha! Kadar umrem — koplji tam za gorico — kjer raste bezgov grm tam notri je voda."
Po teh besedah jo stari Borovnik umrl.
Očetove besede, izrečene na smrtni postelji, si je mladi Borovnik vtisnil v spomin kakor testament. Ogledal si je omenjeni prostor ter postal malodušen. Plot je segal prav do ceste, ki je vodila v gozd nad hišo, in tik za plotom jo rastel raven bezgov grm. Prostor se mu je zdel nekoliko vzbočen in gotovo najbolj suh okrog poslopja. Skoraj nemogoče, da bi
obračal neodločen po ležišču in ko jo zo-pet zadremal, se mu je sanjalo, da jo prišel oče v sobo in mu rekel, naj koplje tam, kjer je bezgov grm. Natanko je videl njegovo sivo brado, kakor takrat, ko je ležal na smrtni postelji.
Drugo jutro je omenil to svoji Ženi. Skomizgnlla jo z rameni in počasi rekla:
»Koplji! Mogoče'je pa voda pod bezgom. Pomagala bom.”
Ravno takrat se je delo na polju malo prekinilo. Setev je bila v zemlji in do košnje je bilo. skoraj še dva meseca. Borovnik je sklenil kopati po očetovem naročilu. Nekega jutra je vzel lopato in kramp in odšel tja za plot. Naredil je križ z orodjem čez zemljo in odkopal velik krog ruševino s kosom ceste. Ko jo stal sredi odkopianega kroga s krampom v rokah, je vzdihnil in pogledal ženo in mater, ki sta stali na trati ob robu odkopa. Njegov pogled je bil en sam vprašaj, pol^_ dvoma in upanja. Spustil je orodje k tlonl in se naslonil s telesom na topor. Zenski sta stali nemi poleg njega; čutili sta težo in pomen tega trenutka. Tako so onemeli vsi trije. Nato pa se je mož razkoračil, pljunil v dlan rumeno slino in zavihtel kramp, da so je zasadilo železo do ušes v lapornati svet. Zenski sta se oddahnili.
Potem so delali vse trije skoraj brez prestanka. Borovnik je začutil veliko veselje in vera v njem, da mora najti na tem me^tu vodo, kakor je rekel oče, je postajala vedno trdnojša. Pri delu mu je pomagala žena; medtem ko je on odkopaval prst in jo metal iz jame, jo je ona odvažala na samokolnici tja na odor njive in nasipala prazen svet.
Toda že četrti dan ni več dosegel z lopato vrha in se ni mogel iznebiti prsti. Napravil je dvigalo. Štiri bruna je postavil navpik čez vodnjak, prevezal pod vrh primerno izrezano kolesce in nategnil nanje povezano vrv, na katero je privezal majhno kad. Sedaj se jc delo zopet nadaljevalo. Zena je vlačila kad za kadjo iz globine, ki je postajala vedno večja.
Do nedelje je bilo izkopano že pet metrov globine. Ko je zlezel Borovnik v soboto ob zvonjenju k počitku iz jame in je pogledal nazaj, je bil skoraj ponosen na svoje delo. Do takrat je delal brez prestanka, v neki strastni napetosti, ko so umolknile vse drugo misli in želje. Ves teden se mu med delom niti za trenutek ni porodila misel, da mogoče koplje zastonj in da ne bo našel vodo. Sedaj pa. ko je stal na robu vodnjaka in strmpl v mračno globino in videl, koliko zemlje
Popoldne jo bil lep, zgodnjo pomladni dan. Sonce je pripekalo v rjavi breg, da je zadišala po vzduhu topeča se smola iz bližnjih losov. Bilo je prijetno in Borovnik je sedel popoldne k čebelnjaku, gledal v roje muh in mislil na vodnjak.
Zena je sedela na hišnem pragu in Šivala; starica pa je izginila nekam v breg za hišo. Takrat jo prišel po poti od soseda sem tesar Krivonog. Po hoji se mu je poznalo, da je nekoliko pijan. Ko je zagledal množino navožene, mrtve prsti po odoru* se je začudil, ker je poznal navado Borovnikovih, da no zasipljejo odorov. Se bolj se je pa začudil, ko je zagledal tik ob cesti izkopano luknjo, ki ji je komaj videl dno. Takoj se je domislil, da koplje Borovnik vodnjak. Tisti lup je zagledal Borovnika, čepečega na klopi pri čebelnjaku. Borovnikovih nikoli ni maral, kor so bili pretrdi. Včasih je bil žejen in zahotelo se mu je črnivčev-ca, katerega je Borovnica tako lepo nažgala dokaj litrov. Toda ti čemerni obrazi niso dali ničesar od sebe, zlasti ne, kadar je bil že malo dobre volje; a ravno takrat ga je najbolj žejalo.
Ko jo zagledal jamo in uganil pomen, mu je zaigral okrog usten porogljiv nasmeh. Napotil se je naravnost proti čebelnjaku.
»Dober dan, Borovnik!" jo pozdravil in obstal pred sključenim gospodarjem, ki jo mrmraje odzdravil.
„Kaj sem videl, ali kopljete vodnjak, ha V" jo vprašal Krivonog.
Borovnika je jezilo, da ga izprašuje ravno ta človek o stvari, ki se mu jo zdela popolnoma zasebna in nekam preveč vzvišena, da bi se o njej pogovarjal s tem omraženim človekom. Zato ni nič odgovoril.
„Vodo iščete, kaj?" je nesramno nadaljeval Krivonog in zlovoljno poškilil na Borovnika. „Toda prej bi bili vendar koga poprašali, ki bi vam bil razložil, da jc zastonj vsako delo! He—bel Pa ravno na najbolj suhem prostoru, kjer lapor že iz zemlje gloda. Vraga! Ali se vam meša? Tam lahko kopljete do sodnjega dne. Prej boste prišli do pekla, kakor pa do kaplje vode. Hej, ali vidite zemljo — Borovnik, suha je bolj kakor mpjo grlo?"
Borovnik je molčal. Kuhalo je v njem, da se mu roga ta človek, obenem se je pa bal, da znova ne plane na dan malodušje, ki ga je danes že tolikokrat hotelo prevladati, in se ne polasti njegove duše. Kakor udarci s kijem so padale tesarjeve besede na njpgovo razpoloženje. Z jeznim pogledom je pomeril Krivonoga,
*Karel Širok;
Jezus na križu je govoril
1
Jezus na križu je govoril:
„Rad bi se, bratje, poslovil, rad bi podal vam za slovo svojo pohabljeno roko!
Pa je ne morem nikomur podati, moram jo mirno ob križu držati, mirno držati pribito roko, pridite k meni po slovo!"
2
Kje je zdaj množica vernih ljudi, ki za menoj je hodila?
Kadar je videla križ nad menoj, se je potuhnila in potajila.
Zdaj sem visoko na križu razpet, hlapci pod mano na kocko igrajo, a farizeji čez plote zijajo iu so tolažijo: »Zdaj ga imamo!'*
Mojo betežno telo ste razpeli, z žolčem ste me napojili, svete resnice pa niste ujeli', niste na križ je pribili!
(Karel Širok je bil uradnik na jugoslo-vanskem konzulatu v Celovcu. Po vkora-kanja nomških čet v Jugoslavijo, jo ge-stapo Široka takoj aretiral. Nato so ga mučili po celovških zaporih in končno ubili v Begunjah. Širok je v Celovcu spesnil tudi pesom „Nckronanega kralja reši nas gospod!", ki smo jo objavili V božični številki.)
stoječega na trati, in sovražno zarenčal: „Kaj te to briga?"
,,Briga!" so je oveselil tesar, da jo izzval mirnega Borovnika. „Briga me res lie, briga — koplji, da samega satana izkoplješ — vodo ne boš. — lie — saj vem, stari je nekaj prerokoval, ko je umiral. On, ki je prevrtal ves hrib in iskal vodo tam, kjer je ni. Bi mari prej meno vprašal! Tako se pa mučiš zastonj — za prazen nič. Bolj pametno bi bilo vleči se na hrbet, gledati v nebo in preštevati zvezde. Se boš vsaj spočil. Tako pa delaš in stradaš, da si že tak kakor trlica-'' V tem hipu je Krivonog utihnil, kajti Borovnikov obraz so nenadoma prepre-gle tako grozeče potezo, da se mu je zdelo umestneje, pustiti kmeta samega na klopi. Odšel je brez pozdrava čez dvorišče in ko je zaprl za seboj leso onstran gorice, se je šo enkrat obrnil nazaj in zavpil, da je odmevalo v sončno podnebje: »Voda, voda! Borovnik išče vodo. Vo-darjil"
Nato je odšel po poti, ki je vodila skozi lesove k sosedu, ki je bil tam na drugem hribu. V globeli je brezskrbno zavriskal, da se je razlegal glas do doline pod
Borovnikom in za trenutek napolnil vso ozračje s prijetnim zvokom.
Borovniku pa je bil ta vrisk, ki je privrel iz brezskrbnih prsi, silno neprijeten« Jezilo ga je, da je ravno ta človek vtaknil svoj nos v njegov vodnjak in da bo raznesel po soseski, kar je videl pri njem« Vedel je, da se mu bodo sosedje rogali* bodili bodo gledat njegovo delo ter mu odsvetovali, češ naj pusti vse skupaj. On pa mora dokončati in najti vodo. In če jo ne najde? Streslo ga jo ob tej misli« Toda hitro so je je iznebil in se potolažil z upanjem, da sedaj še ničesar ne ve. Razumljivo je, da pri petih metrih globine na takem svetu ni mogoče priti do vode.
Pomirjen je odšel v hišo, povočerjal in se vlegel k počitku. Drugo jutro je zgo-daj vstal, nakrmil živino in komaj je sonce posijalo s prvimi žarki na vrh bor o' vega slemena, se je Borovnik že spuščal v vodnjak. Začel je kopati s podvojeno močjo in pošiljal je na vrh kad za kadjo zemlje. Kopal je, krhal lapornate plaši*
*emlje iz suhega dna, čuteč, da je njegov cilj nekje zdolaj v zemlji. Zena, ki Je vlačila kadi in ki jih je od časa do oasa pomagala vleči tudi starka, je slišala, kako je prihajalo iz jame sopenje, kakor bi kopal stroj, enakomerno, brez Prestanka. In dno se je pogrezalo z vsakim dnem nižjo, v naročje zemlje. Voda Pa se ni hotela pokazati.
Borovnikova bojazen, da bo Krivonog iznesel vest o kopanju vodnjaka po vsej okolici, se je uresničila. Ze prve dni so jeli hoditi po poti, ki je vodila mimo hiše, sosedje. Možje so postajali ob jami, odkimavali z glavami in skomigali z ramami ter delali resne obraze. Nekateri so ogovarjali Borovnika v globini in bi ga oili in dl, izvabili na dan. A Borovnik je oil zadovoljen, da mu ni bilo treba gledati teh obrazov, iz katerih jo odsevalo slabo prikrito roganje ali pa pomilovanje, ki mu je bilo še bolj zoprno. Odgovarjal je na kratkoi in njegov glas se jo 2del čuden, spremenjen. Sosedje so drug *a drugim odhajali z neprijetnim vtisom, 2e drugi teden se je bližal koncu. Globočina je prodrla zopet za nekaj metrov bolj v osrčje zemlje. Vsekakor pa delo Jd tako napredovalo, kakor prvi teden. Pentlja je postajala vedno bolj suha, vča-s'h je bilo treba prekopati cele plasti ne-, navadno trdega laporja, ki se je le z vci bko težavo dal krhati s krampom. Težai V a je bila tudi z zemljo na vrhu; žena in ®tarka nista utegnili odvažati tako množino prsti, zato sta jo začeli odlagati na kup onkraj ceste. Kup je rastel in rasteh y nedeljo Borovnik ni šel v cerkev« Bil je tako izmučen od neprestanega tri doga kopanja, da si je zaželel počitka. Ker se voda le ni hotela pokazati, sta ga poleg utrujenosti mučila še dvom in strah pred neuspehom. Zgrozil se je ob misli, da vodo tukaj sploh ne najde in da bo ves trud zastonj, vse delo za prašen nič. Režal se ptu bo Krivonog. In soi sedjo se mu bodo rogali. Na trud bi čloi Vek še pozabil, ako bi mogel prikriti nei hspeh. Tako pa ve ves svet.
Popoldne je prišel k hiši stric iz sosedi 'nje fare. Zvedel je, da kopijo njegov nei čak vodnjak, Kljub starosti je prišol čez bribe na obisk, da se prepriča, kaj je pesnice na govoricah. Ko je zagledal raz-, kopano zemljo in globoko jamo, se je ^strašil. Skoraj boječo je pogledal Boi rovnika in si skraja ni upal govoriti 6 Vodi. Sedela sta drug ob drugem in cele Ure govorila razne brezpomembne stvari; slednjič pa, ko je bilo treba oditi, se je btric nerodno odkašljal in naravnost rei kel: »Ali misliš, da bo tam voda?"
Borovnik, ki se jo ves popoldan bal, kdaj bo stric pričel o tem, se je oddahnil, Nobenega očitanja ni bilo v vprašanju, kako se je že davno želel govoriti s kom, ki bi mu odkritosrčno razložil svoje skr, bi in upanje. Začel je sam in na široko, kako hudo je z Vodo pri hiši, kako se jo odločil za kopanje tam, kjer mn jo svoi tuval oče na smrtni postelji. Sla sta s Btricem ven in si ogledala jamo, toda »trie je na vso odgovarjal dvoumno, ma-mdušno. Na površju zemlje ni bilo videti, da bi mogla biti kje voda. Tam na °ui strani hiše, da, tam prej, ker je svet bekoliko jamast, toda ravno tukaj na robu, brega!	l
Borovnik mu je razložil, kaj je prerokoval oče na smrtni postelji, toda stric 66 je namrdnil In dejal:
»Kadar človek umira, se mu blede, na ne dam nič. — Ko bi bil jaz na tvojem mestu, bi no kopal," jo pristavil čez bekaj časa,
Borovnik se je trdovratno ugriznil v Ustnico. Vedno ista pesem. »Teden dni bom še kopal; če do takrat ne bo vodo, Pa pustim vse' skupaj," je slednjič brezpomembno pripomnil.
Ko jo stric odšel, je postal Borovnik žalosten. Pri večerji sploh ni govorih Molčali sta tudi žena in mati. Po večerji je takoj legel, dasi ni mogel spati. Obračal se je po postelji pozno v noč; žena, ki je ležala ob nasprotni steni, je slišala, da bedi.
»Ali ne moreš spati?" ga je vprašala. »Skrbi me!" je kratko odgovoril mož. »Stric je rekel, da tam ni vode," jo boječe dahnila žena,
»Kdo vel"
»In če je ni?"
, »Saj pravim: teden dni še in če se voda ne pokaže, pustim vse skupaj," je mož členil pogovor.
Kopanje, ki ga je začel drugi dan, je
enakomerno nadaljeval ves prihodnji teden. V soboto pa še ni bilo vode, čeprav je zlezel Borovnik tako globoko v zemljo, da je moral že močno zavpiti, ako je hotel doklicati ženo iz jame. Na svoj sklep, da odneha s kopanjom konec tedna, če vode še no bo, ni več mislil. Zagrizel se jo v vero, da mora priti do vode na tem kraju. Včasih je prenehal s kopanjem, preizkušal prst, ki je sestajala iz enakomerne mase lapora in ilovice, deval jo je'na jezik, da bi mogoče okusil kaj vlage. Toda prst je bila suha kakor zgoraj pri vrhu. Kdaj pa kdaj se mu je zazdelo, da čuje neko žuborenje. Takrat je legal na dno, pritiskal uho k zomlji in poslušal dolge minute, odkod bi prihajal dozdevni znak vode. Toda žuborenje se ni hotelo ponoviti iu kopal je dalje.
Tudi tretjo nedeljo BoroVnik ni šel v cerkev. Mrk in sam vase zatopljen je po-legal okrog hišo in zdelo se je, da so izogiba ženi in materi. Zenski sta s stra-
hom 'opazili to spremembo; najbolj ju je vznemirjalo, da že tretjo nedeljo ni šol v cerkev, modtem.ko prej ni zamudil maš brez vzroka. Naslednji teden pa je zopet kopal brez prestanka. Zenski sta mu molče pomagali in nobena si ni upala ugovarjati njegovim čudnim, zapovedujočim pogledom. Ker je bila globina že precej velika, ni ena sama ženska zadostovala za dviganje zemlje iz jame; morali sta vleči obe za mastno očrnelo vrv, na katero je bila privezana kad s prstjo. Široko razkoračenih, bosih nog in s podve-zanimi krili sta stali ob vodnjaku in molzli vrv, da so sc jima napenjale žile na suhih bedrih in sta se jima bočila koničasta trebuha.
Po okolici se je pa raznesla čudna novica. Sosedje 'so si pripovedovali, da Borovnik ni pri pravi pameti: venomer koplje tisti vodnjak, no govori z nikomer, niti z ženo, no gre nikamor in zanemarja vsako drugo delo. Marsikdo, ki je bil prej iz radovednosti krenil mimo Borovnikove hiše, se je zdaj od daleč ognil samotnega poslopja. Ta in oni se je opogumil in vseeno stopil mimo, da bi videl, kaj je na stvari. Nekateri so se cc-lo skloniii nad globino in zaklical na ves glas v vodnjak:
»Kaj pa delaš, Borovnik?"	,
»Vodo iščeml” jo zavpilo po kratkem presledku iz temine.
Razen o vodi se ni dalo nič Izvedeti od Borovnika. Zena je vedela toliko kot rtič. lmcld je objokane oči in je strahoma ča-
kala, kaj bo. Ako ne pride kaj nepričakovanega vmes, se bo zgodila nesreča. Na polju so je bližalo poletno delo, toda mož se ni zmenil niti za najnujnejše; še živine ni hotel več opravljati. Mati starka je onemela in je vsa izpita od prenapornega dela zadnjih dni čepela za pečjo; roke in nogo so ji odpovedale in njeni stari možgani so s topo negotovostjo slutili zlo. Zato je molila mnogo več kot prejšnje .čase.
Tako je minilo mesec dni in še več. Vodnjak jo bil že pet in dvajset metrov globok, Borovnik pa še ni nehal kopati. Delal je s podvojeno silo. Zenski sta komaj utegnili spravljati zemljo iz jame. Medtem ko je prej mož še prihajal opoldne po vrvi na dan h kosilu, je sedaj nekaj dni ostajal v globočini in mu je morala žena spuščati jed v jamo. Komaj zvečer, pozno v mrak, je zlezel na dan, sključen, ves prašen in rjav od zemlje. Tak je zaužil nekaj večerje in legel spat
brez besed, popolnoma ravnodušen za vso okrog sebe.
Nekega dne ga ni nenavadno dolgo prišlo znamenje iz jame, da je kad polna. Navadno jo je mož takoj napolnil, da se je dvigala venomer gor in dol. Zena se je naslanjala na bruno in držala vrv, stavka pa je čepela na kupu zemlje poleg nje.
Takrat se je zaslišal iz globočine presunljiv, radosten, skoraj divji krik:
»Voda — voda!"
Zenski sta prvi hip onemeli od neznanega, prijetnega občutka, nato sta hkrati skočili k odprtini iu zapičili poglede v temno brezdno.
»Ali res?" je zavpila žena na ves glas.
»Voda — voda!" je zavpilo še močneje iz brezdna.
Na ponoven klic žensk ni bilo iz jame nobenega odgovora več. Zdelo se jima je, da prihaja od spodaj neko čofotanje, nekak šum, ki je bil podoben žuborenju močnega studenca. Čez čas pa je utihnilo tudi to. Potegnili sta za vrv in ko jo prišla posoda na vrh, je bila polna vodo. grde, rjave, z zemljo pomešane vode. Ko sta pomočili roke vanjo, ju je zazeblo kakor led.
Iz vodnjaka pa ni bilo nobenega znamenja več, niti odgovora na klicanje. Ko sla spustili vrv v globino kakor druge krati, da je prilezel mož z njeno pomočjo na vrv, se je potopila v brezkočno dno in nihče se je ni oprijel.
Takrat ju je obšla grozna slutnja. Spogledali sta so in kriknili od strahu: Za-
VELIKONOČNA
Stoletja je trpel veliki trpin in težki ga žulil je jarem; kedaj pač izteče mu čas bolečin, bo večno le trpel po starem? u
Evropi bil živ, nerazrušen je zid, ki divjo odbil je barbarstvo, stal (sebi v pogubo, sovražniku v prid) omiki, je, svobodi v varstvo,
Od vekov človeštvu dobrotnik je bil, in zdaj je še svetu dobrotnik; a svet mu za to le nasprotnik jo bil, in še mu zaklet je nasprotnik.
On dober in blag je, krotak in miran, *—• čemu pač ta srd nad orjakom?
Prevelik je, torej je tujcem strašan, bogat je, roj tujcev pa — lakom!
Zato pa je sklenil sovražni njih svet: »Raz zemljo orjaka zatrimo, da mine nas groza in večni trepet,
'da svet si njegov razdeliraol"
Združili vso moč so, ves divji svoj gnev, in trli junaka krvavo, in njemu, ki venec zasluži kraljev, nabili so trnjev na glavo.
Zadali so tisoč morilnih mu ran, pač moral bo izkrvaveti!
A krepek, a silen je ta velikan in hitro jim neče umreti.
Se živega torej pod črno zemljo zagrebejo z roko sovražno, s pečatom in kamnom gomilo zapro in s četo obdaja jo stražno.
Zdaj dih jim je prost in lahko jim srce, zdaj bati no bode se treba; zdaj četa, pri grobu veselo sede, £ ^ za zemlje pokopanca žreba.., ,j^5
A groza pogrebcem! Cuj, silen potres! Odpirajo se davni grobi —-razdrl velikan naš mrtvaško je vez in dviga se v jasni svetlobi.
Kdo on je, ki vstaja čez veke na dan?. Kdo ta je junak velikanski?
Poglejte v obraz mu, obraz vam je znan: to narod je — narod slovanski!
Kalvarijo svojo naš rod je imel in dneve prebridke trpljenja, a zdaj mu rešitve je zor zažarel, napočil mu dan je vstajenja!
Da, vstaja resnično, mogočen, častit, uničil naklepo je črne; grozi naj, hrumi naj sovražnik srdit, Slovan so mu v grob več ne vrne!
On, kateri ga vzbudil Iz grobnih je trnin, za dela ga slavna je vzbudil, in svet se svetlobi njegovih vrlin in delom velikim bo čudil.
Kalvarijo svpjo naš rod je imel, zdaj rešnje radujo se zore; a dan šo slavnejši mu bode prišel; dan Oljske prišel mu bo gore.
Kot z Oljske se gore je vzdignil Gospod v nadzemeljske jasne višave, povzdigniti mora se krepki naš rod v višave moči in pa slave!
Mi, bratje, pa z delom pripravljajmo zdaj to silno slovansko mogočnost, in z duhom preroškim nazdravljajmo zdaj Na slavno slovansko bodočnost!
Simon Gregorčič,
lilo ga je. Radost nad uspohom je mahoma razbila zla slutnja in legla na nju z vso grozo. Zena je stekla k sosedu. Ljudi je so prihiteli z lestvami in vrvmi na po-, moč. Tesar Krivonog, ki je bil slučajno pri sosedu in se jo z drugimi vred prii gnal na kraj nesreče, se je privezal na vrv in zlezel v vodnjak. Dolgo, dolgo so ga spuščali navzdol; nato je dal znamenje. Nekaj časa je čofodralo zdolaj v temi, nato so je zabliskalo gor do oči, ki so strmele za njim, ker jo prižgal svečo.
»Utopil se je, potegnite!" je zavpil KrD vonog. Možje so potegnili dvojno težo iu s trudom je privlekel tesar mrtvega Bd rovnika na vrh.
Voda pa je nenavadno hitro naraščala: in v nekaj urah je napolnila vodnjak. Pričela se je razlivati čez rob po bregu navzdol do nji* in travnikov, po katerih so odnesli čez dva dni mrtvega Borov-, uika na pokopališče.
Karel Grabeljsek — Gaber:
PAGAT
Preprost človek je bil. Kmet. „Takoj po razpadu Jugoslavije smo se začeli zbirati, da organiziramo odpor," je pripovedoval. „Vsi so si dali druga imena, pa šo jaz nisem hotel biti izjema. Tisti mali možic na kartah mi je bil všeč, Ta-, ko sem postal 1’agat."
Oči so se mu smejale, ko je pripovedoval. Nikoli ga nisem videl žalostnega. Le kadar smo iz gozda opazovali kmete, ki so delali na polju, so mu oči nekam sanjavo begale po zoranih njivah.
„Veš, mi delovni ljudje nismo vajeni postajati. Kadar je delo, primi, pa če si še tako zgaran. Tu pa poležavamo. Tisti pohodi ponoči, to ni nič. Za delovnega človeka ni nič."
Sedel sem k njemu, „Pripoveduj mi o 'domu, Pagat."
Takrat je postal ves mehak. „Ravno sem začel preurejati dom. Sezidal sem hlev, nakupil dobro živino. Na dolg se-, veda, pa bi že šlo."
Za trenutek je umolknil in zbiral misli. Bal se je, da bi izpustil kaj pomemb-: nega. In njemu se je zdelo vse pomembno, O zemlji bi kar naprej govoril. Na deser tine načrtov je nameraval uresničiti po končani vojski.
„Veš, pri nas drugače kmetujemo, kot v dolini," je nadaljeval. „Stirideset joi hov sem imel, pa sem komaj živel. Tam ni mahu. Njiv je malo. Večinoma so lazi, v njih raste nizka trava in kamenje. Pre-. k leto kamenje. Koliko sem ga izruval, pa ga ni zmanjkalo. Toda živino lahko rediš, samo dobro pasmo moraš imeti. Pred vojno sem nakupil same monlafonke."
Tudi mene se je polaščalo posebno čm stvo. „Ko bo konec vojne, te obiščem."
„Prej moraš z mano. Jedla bova žgani ce, o kakršnih se partizanom še sanja ne. Pokazal ti bom hišo, kjer so me hoteli sežgati."
Začel je pripovedovati, kako se je ret šil v goreči hiši. Tak je bil Pagat. Kar sredi pripovedovanja je začel govoriti o kakšni drugi stvari.
,,Vražjo srečo sem imel. Takrat smo bili domenjeni pri Kolenčevih za sesta-. nek. Prišli smo štirje partizani in smo čakali dekleta. Hiša je stala na samem in je bila prazna, ker so se Kolenčevi izselili. Kar nenadoma je zabobnelo po vratih. Planili smo kvišku^ Kakih petdeset belinčkov je obkolilo hišo. Ni bilo časa za premišljevanje. Bombe v roko in skozi okno. Brkin in Mitja sta planila prva, jaz sem hotel za njima. Pa me zagrabi Ludovik za suknjo. Da si ne upa, je dejal in me prosil, naj ga ne pustim samega.
Ludovik je bil mevža, Kaj hočeš, tudi taki so med nami. Seveda ga nisem mogel pustiti kar tako. Tovariš je le tovariš. Potem pa je bilo že prepozno. Onadva sta se rešita le, ker sta nenadoma udarila.
Takrat sem mislil, da me bo konec, toda živ nisem maral pasti belim v roke. Sklenil sem, da jim bom drago prodal svojo kožo.
Pripravil sem puško za strel in čakal. Samo spredaj so mogli priti v hišo. Kričali so, naj se vdamo. K hiši pa si niso upali. Spustil sem nekaj strelov, da bi jim pokakazal, da so ne nameravam vdati. Poiskali so si kritje in se v polkrogu plazili za hišo. Z bombo sem jih čakal, če bi se priplazili izza vogla.
Nikogar ni bilo. Minute so so vlekle v neskončnost. Polaščal se mo je nemir.
Peter Levec:
Partizanska velika noc
Preslavni veliki se dan prebuja,
zaplala zarja je čez plan.
Iz borb se vrača partizan.
V grmovju slavec poje: aleluja!
In vstopil je — na roki sled prestrela.
Po letih treh na mater sc ozre.
,,Moj sin!" iz prsi klic privre..-
In sončna luč vso hiše je objela.
Cez vas je črna hušknila postava.
Glej, Judeža, kako beži plašno!
Zdaj planil je med jelovje — z vrvjo!
In mirna spet je praznična narava.
Zaželel sem si, da bi bilo že vsega konec.
V oči me je začelo ščemeti kakor od dima. Ludovik je planil iz zadnjih prostorov: ,Zažgali so hišo,' se je iztrgalo jz njega. Bil je ves bled od strahu.
Zdaj je bilo nesmiselno, da bi še dalje stražil pri oknu. Šel sem v zadnjo sobo, da pregledam položaj. Če bi okno ne imelo križev, bi se morda rešil. Zadaj je tekel potok, tik za potokom je bil gozd. Toda nisem mogel skozi križe. Plamen pa je že objemal ves zadnji vogal. Tam je bila skladovnica drv, ki so jo beli zažgali.	1
Vrnil sem se v prednjo sobo. Ludovik je bil preplašen na smrt. Šklepetal je z zobmi in silil, naj se vdava. Nenadoma
Je planil v vežo, odpahnil je vrata. Prijel šem ga za roko, pa se mi je iztrgal. Zu-: naj se je zgrudil pod streli strojnice.
Ostal sem sam. Sedel sem k mizi in ča-kal smrti. Misli so mi uhajale domov. Tako lepe načrte sem imel. Pred vojno jih ne bi mogel izvesti. Preveč so nas stiskali k tlom. Po vojni pa bo drugače, Tudi lazi bodo dajali kruli."
Zopet so mu oči nekam sanjavo beg-nile v daljavo. Bal sem se, da bo začel govoriti o lazih. „Kako je bilo potem?" sem silil vanj.
„Dim me je dušil. Slišal sem, kako je prasketal plamen vse bliže in bliže. Vrata v zadnjo sobo so se vnela.
Tedaj me je prijelo nekaj čudnega. ,-Živeti, živeti,' je kričalo v meni. Zdaj, ho se preobrača svet, se splača živeti." Nasmehnil se jo in malo tiše dostavil: „Za to novo življenje bi so splačalo tudi umreti. Toda no na ta način, ko ncmo-
Priobčujemo značilen odlomek iz najnovejšega romana M. Kranjca „Fara sv. Ivana". Miško Kranjec je zajel snov za ta svoj najnovejši roman v sosednih Slovenskih goricah.
Pesem Slovenskih goric jeseni, ko so klopotci.
Učitelji po Slovenskih goricah vsake jeseni dajo otrokom nalogo: Kako smo delali klopotce. Toda niti učitelj niti otroci ne znajo delati klopotcev. In zato otroci v desetih stavkih povodo, kako so neko jutro sklenili, da postavijo klopotec, priznajo, da ga je napravil prav za prav starejši brat, oče ali kdor že, kako so mu navezali za rep metlo, kako so ga potem ponesli na visokem drogu v vinograd, kjer zdaj klopota. Po bratvi pa ga odnesejo spet iz vinograda in potem nič več ne klopota. S tem je konec šolske nalogo in konec pesmi v Slovenskih goricah. Življenje po hribih stopi na stari tir, v rahlo jesensko in zimsko obilje, ki se konča spomladi s pomanjkanjem kruha in se nadaljuje potem z bedo.
Umrlo je vroče poletje, ajdo so že
čen čakaš smrti, ko se ne moreš braniti, ko niti z enim strelom ne moreš prispevati k novemu življenju.
Vstal sem in kakor pijan taval v kuhinjo. Sla po življenju mi je vodila korak. Prislonil sem mizo in na mizo stol ter začel lesti v dimnik. Saj poznaš naše kmečke kuhinje s širokim, odprtim dimnikom."
Za hip je prenehal pripovedovati. Lotevala se ga je lahna razburjenost, kot bi znova doživljal strašne trenutke.
„Lezel sem vse više in više," je nadaljeval. ,,Vročina je postajala neznosna, dim mi je silil v oči, v usta in me dušil. Z vso močjo sem tiščal hrbet v eno steno, noge pa v drugo, s prsti sem grebel v hrapavi zid in strjene saje. Vedel sem, da bo po meni, če me zapuste moči.
Noge so mi začele drhteti. Telo je popuščalo. Toda volja jo bila močnejša od telesa. Lazi so me klicali in gozd. Na
dom sem so spomnil in sem zdržal. Potem je vročina pojenjala. Zlezel sem dol. Ljudje so šarili okrog pogorišča, belin pa ni bilo več."
„Ne, nisem maral umreti," je po krat-, kem molku nadaljeval. „Rad bi bil zraven pri zadnjem obračunu. Potem pa se umaknem v svoje hribe. Novo hišo bo treba postaviti in vodnjak. In ženo bi rad popeljal na morje. Ko sva dobila prvega sina, sem ji obljubil, da jo enkrat popeljem na morje. Toda, saj veš, dolg ni dal."
Nasmehnil se je in dostavil: „Ce pa mene ne bo, jo pa popelje sin. Zdaj že pomaga pri oranju."
Zagledal se je v kmeta, ki je z bičem priganjal vole. „Ne bi jih smel tepsti," je mrmral. ,.Žival sama vleče, kolikor more, nikoli jih nisem pretepal."
Vstal je, kot bi hotel na plan. Potem se je sesedel nazaj na štor in se zamislil.
zdavnaj odcvetele, orumenela je koruza in rumeneti in rdeti je začelo po vinogradih. Orjavele so jelše in vrbe ob potočkih v dolinah, orumeneli so gozdovi, samo smreko in bori po teh gozdovih so ostali zeleni. Rumeni in pokošeni travniki, kjer zdaj obilo cvete žafran in kjer se pasejo rdeče belolisastc krave. Razdrapane in zapuščene njive'so rjave in rdeče v svoji težki ilovici, lo mlade setve, ki so pokrile zemljo, kažejo, da se delo in življenje nadaljujeta, vse večno teče in se presnavlja in da je smrt zastarelih stvari in oblik le rojstvo novega, popolnejšega življenje. Njivo rodijo in se ne izrodijo in vsako jesen se dišeče grozdje smeje izpod orumenelih listov trt, in naj farno pokopališče pred Svetim Ivanom še tako golta ljudi ne glede na starost in spol, jutro za jutrom se skoraj štiri sto otrok, bosi.li, strganih in večno lačnili — saj otrok ne more biti kdaj sit — podi v šole, nabira spotoma gobe, kričijo, pojejo, se pretepavajo in že tudi ženijo; in ko se vračajo, klatijo sadje po tujih vrtovih in kradejo grozdje.. In prav tako kričijo škorci po Slovenskih goricah, ko zjutraj iz logov letijo na grozdje
Miško Kranjec:
PESEM SLOVENSKIH GORIC
in ko se zvečer v brezkrajno dolgih linU jah vračajo v gozdove. In klopotci, ki naj bi plašili vse te človeške in prave škorce, samo brezupno pojejcf svojo peM sem. Saj so klopotci tam zaradi šolskili nalog in zaradi svojevrstne pesmi, ki tako otožno odmeva po vseh hribih v je-sensko rumenino in v mehko jesensko sonce.
Ni več poletne sopare, ilovica ni več; razžarjena. Postala je mehkejša, prijeti nejša za bose noge. Jesenski vetrovi poi šumevajo v gozdovih in v osamelih drči vesih, otresajo listje z njih. Večeri so mehki in tihi, kakor nalašč ustvarjeni za sanjavega, otožnega poeta Slovenskih goric, Ksaverja Meška, ki se je že zdavi naj poslovil od doline pri Ključarevcih, kakor da je pozabil na to mehko, nekoliko sanjavo lepoto jesenskih dni v Slovenskih goricah. Mar bi bil ostal v svoji fari pri Svetem Tomažu in tam sanjal svoje tiho večere, kjer tedaj potihnejo i otroci i škorci i klopotci, kjer iz kuhinj diši po ocvrtih gobah, kjer dekleta na večer puščajo otvrznjena okna za vaso-> vanje fantov in kjer jo naposled gren-. kega življenja več ko dovolj. Ampak Mei ško je rajši šel in zdaj piše verze za dei kliške liste. In od nekod prihaja vonj nove stvarnosti Edija Kocbeka in iz to stvarnosti se trgata vola, ki se vprežena v jarem vzpenjata po klancu; v tej stvarnosti nas žene vsak večer čakajo; od njihovih teles zaudarja po potu; nekdo je legel pod jablano, s katero padajo zrela jabolka vso noč. Iz zameglenosti se trga Koprivčev debeli župnik z mežnarjem, oba z velikimi vrečami na rami in pijani kmetje od včeraj in danes. In nad vsem tem se včasih zganejo klopotci trdo ter otožno.
Iskal sem za resnostjo pa tudi za le-, poto Slovenskih goric, od daleč in od blii zu, iz knjig in iz resničnosti. Ampak vse to ostane nekam zagonetno, kakor ženi ska, ki nas jo očarala, pa ji zaradi tega ne moremo nikdar resnično pogledati v obraz in zamerimo tistim, ki niso očarani, temveč'jo gledajo resnično.
Na skrajnem vzhodu Slovenije, med dvema rekama ležijo Slovenske gorico kot ogromno, narobe obrnjeno korito. In na tem narobe obrnjenem koritu so njive, gozdovi, travniki, vinogradi in belo cesto in povsod raztresene hiše. Po vrhovih so cerkve in velika župnišča. Cerkve so kakor stražniki, ki čuvajo nad svetom, Imena skoraj vseh svetnikov: Sveti Bol-fenk, Sveti Miklavž, Sveti Lenart celo dvakrat, Sveti Duh, Sveta Ana, Sveti Andraž, Sveti Urban, Sveta Barbara, Sveta Trojica, Sveti Jakob, Sveta Marjeta, Sveti Benedikt, Sveti Marko, Sveti Jurij in še in še mnogi svetniki. In poi tein: Jeruzalem in Kapela, Velika in Ma< la Nedelja. Bele ceste tečejo po dolinah, se vzpenjajo na vrhove, klanci se zajedajo proti vrhovom, obrasli s Sečnjami, kostanji, grmovjem, vedno razriti, skoraj vedno blatni, lepljivi, voli se trudno vzpe-njajo po njih in šolski otroci zanašajo to ilovico v šolo k Svetemu Ivanu.
Jesen leži nad Slovenskimi goricami, klopotci pojo, kadar zaveje jo vetrovi. Jci sensko nebo z belimi meglicami je raz-, prostrto nad goricami, naslanjajoč se kakor ogrpmno šotorsko krilo nad dolino ob Muri in Prekmurjem, navezano na Ali po, Pohorje, Boč in Rogatico. Grozdje jo dozorelo in diši. V zraku letajo zadnje lastovke in zapozneli metulji. Diši po prahah, po zrelem sadju z vrtov, po gd bah in po vaseh po vsem tistem, kar obi daja domove, in iz kuhinj zvečer diši po kmečkih začimbah, po žgancih, po potnih telesih in celo po kmečki molitvi, in diši po sanjah, tistih velikih sanjah kmečkih deklet, ki se obude v njihovih prsih vsalc večer in vsako jutro umirajo, ker se ne morejo nikdar izpolniti.
Jesen v Slovenskih goricah. Čas radoi sti in čas ljubezni..,
♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦•♦♦
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško, Glavni urednik: dr. Franci Zwitter, odi govori urednik: Franci Ogris, vsi Celo-' vec, Saalmstrasse št. G, uprava: Celovec, Volkermarklerstrasso 21. Dopisi sc naj pošiljajo na naslov: Celovec (Klagen-hurt), Tostamt I., Postschliessfach 272, Tiska: Kilrntner Volksverlag G. m. b. h., Klagenfurt, 10. Oktober Strasse 7.