260____SAMO KRISTEN Trieste ali Trst? Britanska ozemeljska jamstva Kraljevini Jugoslaviji in njihov zapozneli in kontroverzni odmev v hi stori ogr afiji in memoaristiki. Trussii ok Ticst? British ti-:kkjtokiai assurance ro mi- Kim.dom or Yiuoslavia ami thkik DKLATl 1) AM) CONTKOX'ERSIAL ECHO IN HINTOHU JGKAl'l h AND MKMOfHS The arlide deals with a specific episode from the diplomatic history of the Trieste Question namely, the so called British territorial assurances, given to the government of the Kingdom of Yugoslavia in the spring of 1941. as well as the trace of these long unclarijwd episode in historiography and memoirs. For a long time u remained questionable whether these assurances had actually been given and if so. in what form, and especially whether Trieste was truly included. From the critical survey of interpretational theses on the nature and territorial extent of assurances it can he seen that despite the partial clarification of SQine questions, controversies did not end with the declassification of the British archives in the beginning of the 1970s, hut that they still persist in the form of mutually completely i mreco net I¡able and contrary theses. Keywords: Trieste Question, British archives, territorial assurances Pisec obravnava specifično epizodo iz diplomatske zgodovine tržaškega vprašanja- nam reč tako imenovana britanska ozemeljska jamstva, podana vladi kraljevine Jugoslavije spomladi 19/ / in odmev; ki ga je ta dolgo nerazjasnjena epizoda zapustila v historiografiji in memoaristiki. Dolgo časa je bilo vprašljivo zlasti, ali so hita jamstva dejansko podana in če so hita. v kakšni obliki. Se posebno pa. ali so v resnici zajemala tudi Trst. kot je trdil zlasti velik del italijanske liistoriografije in publicistike Iz kritičnega pregleda interpretacijskih tez o naravi in teritorialnem obsegu jamstev je razvidno, da kljub delni razjasnitvi nekaterih vprašanj, kontroverz v zvezi z njihovo interpretacijo m bilo konec z cteklasifikacijo britanskega arhivskega gradiva, temveč vztrajajo še naprej v obliki med seboj popolnoma neuskUulljivih in k&titrarnih tez. Kljucnc besede: tržaško vprašanje, britanski arhivi, ozemeljska jamstva 2ól 10. 9. 1919 je bita v predmestju Pariza, v dvorcu Saint-Germain- en- Laye, podpisana mirovna pogodba z Avstrijo. Veljati je začela 16. 7. 1920. Pet dni kasneje je v Celovcu v skladu z njenimi določili pričela delovati zavezniška plebiscitna komisija. Na njeno čelo je bil postavljen britanski polkovnik Capel Peck. Polkovnik si je za eno izmed svoji prvih nalog zastavil cilj, s plebiscitnega ozemlja pregnati slovenskega generala Rudolfa Maistra, 'glavnega izvora zla", kot se je pritožil v pismu zunanjemu ministru, lordu Curzonu.1 Četrt stoletja kasneje, v času vnovične mirovne konference v Parizu, je grof Charles de Chambrun, predvojni ambasador francoske republike v Rimu, a hkrati tudi nekdanji član plebiscitne komisije, pomočnika jugoslovanskega zunanjega ministra dr. Jožo Vilfana in svetnika na jugoslovanski ambasadi v Parizu M. A. fakšiča, opozoril na neko, dotlej neznano, v letu koroškega plebiscita izrečeno napoved polkovnika Pecka. Britanski vodja plebiscitne komisije - "ondaŠnji pukovnik Peck, od Intel)igence Service-a"- naj bi namreč že davnega leta 1920 napovedal, da bo Trst nekoč zanesljivo pripadel Jugoslaviji.2 Peckova napoved je naredila tolikšen vtis na jugoslovanske diplomate v Parizu, da so o njej nemudoma obvestili jugoslovanskega ambasadorja v Londonu, dr. Ljuba Leontiča. Polkovnik naj bi namreč ne bil le navaden vojak- pripadal naj bi tudi tolikanj mitizirani britanski tajni službi, ki naj bi predstavljala Argusove oči otoške diplomacije. Tako je 20. maja 1946 Jakšič Ljuba Leontiča seznanil z izjavo visokega francoskega diplomata in ga hkrati po pooblastilu jugoslovanskega ambasadorja v Parizu, dr. Marka Rističa, zaprosil naj poskuša na vsak način najti ''polkovnika Peck-a, za katerega g. Chambrun ve, da je še pred nekaj leti živel v Angliji. Ta razgovor z g. de Chambrun-om je mogoče reproducirati, ker je on to izjavil pred menoj in pred tovarišem Vilfanom, jaz pa sem mu rekel, da se bomo mi sklicevali na to Peck-ovo izjavo v primeru, da Peck-a najdemo,..« 3 Ni znano, kako se je končalo iskanje polkovnika Capela Pecka. Toda, če je bil nekdanji šef plebiscitne komisije po eni strani prvi, po drugi strani zagotovo ni bil poslednji poklicni vojak, ki bi napovedal kaj podobnega. Skoraj natanko dve desetletji za njim je tovrstno napoved izrekel tudi predsednik jugoslovanske kraljevske vlade v izgnanstvu, armadni general Dušan Simovič, Za razliko od Peckove * ■* * ^ Pri m.: Claudia l'raess-Hh renfeld: Die allierie Kontrole dei Vei waltung in den Kaerntner Absiimmungszonne; V: Kaerntens Volksabstimmung 1920. NVissenschaftlidie Kontioveisen und hisfofisch-poliiische Diskussionen anlaesslich des iniei nationalen Symposions Klagenfun I9SG. Herausgegeben von Helmut Rumpler. Kaernmer Druck un VeJlngsgeselLschafi M.B.H. Klagenfun 1981. str. 164. ~ Diplomatski arhiv saveznog minisiarsrva za mostnine pos love, Beograd (dalje DASM1P)/Ambasada Pariz 1946; dalje A P 1946/ Fase i ke I 5 (dalje l;-5)/zaiipno ši. 810. 3 Ibid. 262 Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ je bilo njegovo napoved mogoče slišati tudi na radijskih valovih londonskega BBC-ja, objavljena pa je bila tudi v prvi Številki Službenega lista Kraljevine Jugoslavije, natisnjeni 19. 8. 1941 v Londonu. Sporni odlomek v govoru jugoslovanskega ministrskega predsednika, izrečen pet dni po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo in tri mesece po puču, v katerem je bila zaradi pristopa k Trojnemu paktu strmoglavljena vlada Dragiše Cvetkoviča, se je glasil takole:"...Danes je ozemlje Jugoslavije okupirano s strani Nemcev, Italijanov. Madžarov in Bolgarov, v Berlinu pa se že izdelujejo načrti za njeno končno razkosanje. Jugoslavija mora po nemških predstavah izginiti, kajti v svojem dosedanjem sklopu in obsegu se je pokazala kot ovira za nemško pocl-jarmljenje Balkana. Enako usodo bi Jugoslavija doživela tudi, če se 27. marca ne bi uprla. Razlika bi bila le v tem, da bi bil njen propad v tem primeru sramoten in definitiven. In prav iz tega razloga so vsi Jugoslovani čvrsto prepričani, da mora biti zmaga zahodnih demokracij istočasno tudi dan vstajenja njihove svobodne in nedeljive države. Še več, ta zmaga bo pomenila tudi svobodo za koroške Slovence, za gradiščanske Hrvate, za Srbe in Hrvate na Madžarskem. Z zmago velikih demokracij bodo materi domovini pripojeni vsi kraji, kjer žive Jugoslovani: Istra. Trst, Gorica, Zadar in vsa druga jugoslovanska nacionalna ozemlja. Predvidovdansko oznanilo srbskega generala je povzročilo buren odziv v krogih italijanske antifaŠistične emigracije v Združenih državah Amerike, nastal predvsem na podlagi vtisa, da se je predsednik jugoslovanske kraljevske vlade izrecno skliceval na dobljena britanska ozemeljska jamstva. Predpostavka, da je bilo temu tako, se je zdela še verjetnejša zaradi tega, ker je bilo mogoče sklepali, da je šel govor skozi rigorozno britansko radijsko cenzuro, najbolj pozornim pa ni ušlo niti dejstvo, da je bil Simovič le dan pred tem sprejet pri britanskem premieru Winstonu Churchillu.5 Eden izmed najuglednejših nasprotnikov Mussolinijevega fašističnega režima, zgodovinar Gaetano Salvemini je bil prvi, ki je v tej zvezi bivšemu italijanskemu zunanjemu ministru grofu Carlu Sforzi predlagal javni protest.6 Grof Sforza se je sicer strinjal, da general Simovič česa podobnega ne bi mogel izgovoriti brez ustreznega britanskega pokritja, a je kot pristaš »diskretne« diplomacije menil, da zadevi ne kaže dajati publicitete. Prav zaradi konceptualnih razlik v vprašanju, kako čim bolj učinkovito nevtralizirati domnevno britansko obljubo, sta se oba moža kmalu zatem tudi osebno razšla. * -k * ^ Službene novine Kialjevine Jugoslavije. London 19- 8- 1941. str. 15. ^ Cf. J ugosla venske vlade u izbjeglištvu- dokumenti. Vol. 1 (1941-1943). Ur. Bogdan Krizman. Arhiv Jugoslavije, Giobus. Beograd, Zagreb, 1981. dok. 39, str. 156. 6 Plim. Gaetano Salvemini; Ultalia vista dali America. Opere VIII. Vol.1-2. Kd. Knzo Tagliacozzo. Milimo 1969, str. 190, f 9. :r> j rod i vo [jubliono 2001, št. 38/39 263 «Nenavadna usoda!" je kasneje zapisal italijanski diplomat Livio Ženo. «Jadranski problem, ki je dolga leta z globokimi političnimi vezmi in solidarnostjo povezoval imeni Salveminija in Sforze, je bil pri koreninah njunega vedno hujšega spora«. ~ Salve mi ni je namreč z objavljanjem člankov glasno dajal duška svojemu zgražanju, nekdanji podpisnik Rapallske pogodbe pa je poskušal previdno »popraviti zlo, do katerega je prišlo v Londonu, z negovanjem nenehnih in neprestanih kontaktov z državnim sekretarjem Cordellom Hullom, s Sumnerjem Wellesom, njegovim pomočnikom, z Adolphom Berleom, podsekretarjem, s Haroldom Ickesom, kabinetnim ministrom in takrat ko je bilo to najbolj nujno, s predsednikom Rooseveltom...«8 Vsekakor je bil že 28. junija 1941 ravno Sforza tisti, ki je na prigovarjanje Gaetana Salveminija britanskemu veleposlaniku v Washingtonu, vikontu Halifaxu poslal pismo in ga v njem opozoril na telegram agencije »Associated Press«, objavljen istega dne v New York Herald Tribune.19 Poslanici je j~>riložil tudi naslednje sporočilo, namenjeno britanskemu zunanjemu ministru, siru Anthonyu Hdenu: »Grof Sforza gospodu Edenu. Telegram A. P., poslan iz Londona 27. junija, poroča, da naj bi general Simovič istega dne v oddaji radia London izjavil, da bo v primeru zmage Velike Britanije Trst izročen Jugoslaviji«.10 Vikont Halifax je 30. junija 1941 italijanskemu grofu sporočil, da je Edenu posredoval njegovo sporočilo. Že prvega julija mu je grof Sforza odgovoril, da tako imenovanemu »gaffe de Trieste« ne namerava dajati publicitete. Sodelavci iz »Mazzini Society« so se dogovorili le za telegram, ki ga je podpisal tudi sam." Njegovi podpisniki- poleg njega še Salve m i ni, Ascoli in Borghese- so 3- 7. 1941 v tekstu brzojavke britanskemu veleposlaniku sicer načelno dopustili možnost, da bi iahko Simovičev radijski govor predstavljal nespreten poskus neizkušenega politika s perspektivo maščevanja nad fašizmom »galvanizirati« Srbe, a so hkrati posvarili odgovorne britanske dejavnike pred ponavljanjem podobnih »napak«. Vikontu Halifaxu so tudi sporočili, da se jim vesti iz Londona, po katerih naj bi britanska vlada obljubila Trst kraljevini Jugoslaviji, zde dovolj absurdne, da vanje ne morejo verjeti, a ga kljub temu zaprosili, naj ponovno prepriča Američane, da britanska vlada »te vojne ne vodi zato, da bi oživela nacionalna maščevanja, ampak zato, da bi bila ljudem zagotovljena svoboda.«12 ■k -k -k ' Livio Zeno: ril trato di Carlo Sforza. Monnier, p'irenze 1975, str. 69 in dodatek: Ineclili, z dne 8. 12. 194 i. 8 Ibid. ^ »Trst, kot poročajo, obljubljen s strani Anglije Jugoslaviji«, se je glasil naslov agencijske vesti. Livio Zeno: la quest ione di Trieste e 1 azione d i Carlo Sforza. L'Ossei vatnre politico letLerario, 197N. n. 6, sti. 19 10 lbid 11 lbid, Plim.: Dragovan Šepič. Velika Britanija i pitanje revizije jugoslavensko-talijanske granice. Zgodovinski časopis XXX 1976/1-2, Ljubljana 1976. str, 60 264_Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ Britansko zunanje ministrstvo se je na neprijeten incident, ki je napovedoval težave z Belo hišo (do ameriške reakcije je L4. 7. 1941 z Rooseveltovo poslanico Churchillu dejansko tudi prišlo), odzvalo z navodilom vikontu Halifaxu, naj ne daje nobenega uradnega demantija. Sir Anthony Eden, ki je to navodilo poslal 4. 7. 1941, je vikontu Halifaxu tudi sporočil, da britanska vlada o "zadevi" ni podrobneje razpravljala z jugoslovansko vlado in da "zlasti ni bil Trst nikoli omenjen, niti ni sploh kdaj o tem Vlada Njegovega Veličanstva premišljevala".13 Toda visoki britanski diplomat, ki je bil še pred kratkim na Čelu zunanjega ministrstva, ni upošteval nasveta, ki mu ga je iz Londona poslal mladi naslednik. Štiri dni pred objavo javnega demantija je Foreign Officeu sporočil, da je to vprašanje pomembno ne zgolj zaradi njegovega učinka na Italijane v Ameriki, ampak tudi zaradi njegovega vpliva na ameriško javnost nasploh. Ta ima namreč globoko zakoreninjena sum-ničenja v vse, kar je v naravi tajnih pogodb. Devetega julija 1941 je poslal pismo Sforzi in ga v njem vnaprej obvestil o vsebini demantija, ki je bil dva dni zatem objavljen v New York Ti mesu. Demant i v obliki, v kakršni je bil zapisan- (»Veseli me. da lahko sporočim, da je Predsednik jugoslovanskega vladnega sveta izrazil le svoje osebno mnenje, za katero Vlada Njegovega Veličanstva ne prevzema nikakršne odgovornosti....«)-14 ni pomiril Salveminijevjh bojazni. Desetega julija 1941, dan pred njegovo objavo, je Sforzo že opozoril na nedorečenost Halifaxove formulacije. Poudaril je, da vikont Halifax ni dejal, »da sporazum, o katerem je govoril Simovič, ne obstaja,« temveč se je zgolj omejil na ugotovitev, da britanska vlada »ne prevzema odgovornosti za Simovičeve poglede.«15 V tem je videl dodatno potrdilo za upravičenost svojih strahov. Njegova nadaljnja dejavnost je v veliki meri veljala publicističnemu eksorciranju britanske obljube, s katero naj bi bila kraljevini Jugoslaviji s strani britanskih torijevcev obljubljena ne le Istra, temveč tudi sam Trst. 16 ■* * A Dušan Biber: Britanska in ameriška politika o italijansko jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgodovinski časopis 34/4, 1980, str. 43514 Zeno: Op. cii.. str. 20. 15 Ibid Tri dni po Titovem srečanju s Churchillom v južni Italiji, torej 16. 8. 1943, je Salvemini v članku, naslovljenem »Benedetto C roce in skrivnosti bogov« (»Benedetto Croce c l segreli degli dei«), objavljenem tega dne v listu »Svobodna Italija« (I'ree Italy), med drugim zapisal: «Mi smo zatrdili, da so bile Gorica. Trst in Istra podarjene jugoslovanski vladi v izgnanstvu. S tem smo vzbudili ironične nasmeške pri listih, ki so bili v tesnih stikih z visokimi osebnostmi. Danes je že mogoče videti, ali so bili ti nasmeški ne le ironični, ampak tudi inteligentni« (Gaetano Salvemini: I.'ltalia vista dali America..., str. 567). 16 2. 194 5 je Salvemini v istem listu ostro okrcal tudi italijanske komuniste in njihovo stališče do vprašanja razmejitve z Jugoslavijo. V sestavku, naslovljenem -»Trie sie e stalinisti- je Togliatiija obtožil servilnosLi v razmerju do Stalina in Churchilla, saj naj bi izpolnjeval Churchillove ukaze tako rekoč posredno, z izpolnjevanjem Stalinovih ukazov, Zaradi tega naj bi komunistično glasilo Unitil razglašalo, da mora Italija »na oltar italijansko-jugoslovunskega prijateljstva« žrtvovati ne le Zadar in Reko, »temveč tudi Gorico in Trst.« (Ibid, str. 640) Ali bi bili »italijanski stalinisti« v primeru, da bi Churchill Jugoslaviji dodelil tudi »Videm in Benetke., pripravljeni kupili »jugoslovansko prijateljstvo tudi po tej ceni», se ^n7nrgve in qrodivo. Ljubljana. 2001, šl. 38/39 2ó5 Svojo napoved, da bo Trst v bodočnosti pripadel Jugoslaviji, je vodja zavezniške plebiscitne komisije, polkovnik Capel Peck, izrekel v letu, ko je bilo slovensko narodno telo prvič usodno razkosano. Ne le, da je v skladu s tajnim Londonskim paktom skoraj tretjina narodnega ozemlja ostala pod Italijo, mlada kraljevina SHS je že ob prvem plebiscitnem glasovanju izgubila tudi tisto, etnično večinsko slovensko ozemlje južno do Drave, ki bi ga verjetno lahko dobila tudi brez plebiscita,17 Predsednik jugoslovanske kraljevske vlade v izgnanstvu, armad-ni general Dušan Simovic je podobno napoved sklede Trsta, vezano na trenutek zavezniške zmage, izrekel 27. junija 1941, kmalu zatem, ko si je savojska kraljevina priključila »Ljubljansko pokrajino« in si s tem prisvojila še zadnji preostanek slovenskega ozemlja južno od reke Save, kjer je zdaj potekala meja med Tretjim Reichom in fašistično Italijo. Kdorkoli bi tedaj, v letu največjih uspehov nemškega orožja, govoril o »anglo-jugoslovanski zmagi«, bi bi) s strani italijanskih fašistov deležen le posmeha in pomilovanja, je kmalu po vojni zapisal tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer, a takoj zatem ugotovil, da sta kljub temu sta že takrat obstajali dve funda mentalni dejstvi: neveljavnost Rnpallske pogodbe in britanska ozemeljska zaveza, podana jugoslovanski kraljevski vladi.18 * * * jtr posmehljivo spraševal liberalec Salvemini (Ibid). 16. IV o je Salvemini v reviji Free lUily pod naslovom "Trie.Me in Tisi" objavil surkasličen odgovor na sestavek «Trieste ali Trst?-. (Trieste ur Trsi) britanskega zgodovinarja A. J. K Tavlorja, Pisanje ok.sfordskega "fellowa", objavljeno v »The New Statesman and Nation« dne 9- 12. 194-i. je označil za »spekiakularno procesijo zmotnih trditev1 in napačnih dedukcij«, ki naj bi jih vezalo eno samo hotenje- pripiavjjo naj »pot zamisli, da mora Trst pripasti Jugoslaviji* (1,'Italia vista dall'America..., str. 660) Stari, s|">rav¡ z južnimi Slovani naklonjeni liberal, ki je rešitev za večino problemov starega kontinenta videl v univerzalni panace|i evmp.ske íedei acije, je jedki iioniji izpostavil zlasti Taylorjevo tezo o britansko-sovjetskem zavezništvu. »Dajmo stv arem prava imena. Trst in Istra sta bila obljubljena jugoslovanski vladi v izgnanstvu že od poletja 1941. Stalin je v lej zvezi nastopil šele v začetku leía 1945. Churchill mi! je zajamčil svojo podporo v poljskih zadevah. Stalin pa v zameno podpira Churchilla v italijanskih zadevah. 1'rva odgovornost za to, kar se dogaja v angleški 'interesni sferi' pripada britanskemu zunanjemu ministrstvu in tistemu, ki podpim britansko politiko. Mi ne bomo prikrivali odgovornost britanskega zunanjega ministrstva za puravanom angleškosov- letskega zavezništva, neizogibno potrebnega za svetovni mir." (1,'ltalia vista dall'America.....Sir. 660). Ko je na lako c! ra Si icen me m razkril obstoj domnev ne. suri teci su rt oni msKe ozemelj Ske obijuoe k ra It v i-i. jugostav ij. je Salvemini dvignil zastor še s '•¡■»ele esence" britanske zunanje politike Najbolj sumarni historial njenih lokalnih transakcij, podvzetih v skladu s temeljnim aksiomom ravnotežja moči, naj bi po njegovem prepričanju predstavljal vrlumec tradicionalne britanske peifidnosii: "Leta 1915 je britanska zunanja politika podaril slovansko vzliodno l s t rt > in lep kos slov:inske Dalmacije konjskim mešetarjem na tej strani. Leta 1941 je podarila Trst in celotno Istro konjskim mešetarjem na oni strani. Britansko zunanje ministrstvo si je že od nekdaj prizadevalo spreli sosednje evropske narode. Mir v [¿vropi bi hotelo, če bi ga bi le bilo mogoče doseči, toda trajne evropske pomiritve noče. Kvropski kontinent je potrebni > držati v stanju nereda, podobno kot indijo. To zahteva temeljna nujnost politike ravnotežja moči, Če Italijani in Jugoslovani ne bodo pametni, njihovih sporov ne bo reševalo na razumen način, ampak izkoriščalo. Knkral bo pomikali; mejo v škodo enih, drugič v škodo drugih. Angleško-sovjelsko zavezništvo in antagonizem s tem nimata prav nič opraviti. (Ibid). '' Po oceni avstrijskega pisca dr. Theodorja Veiterja je bil lJeck sicer naklonjen avstrijski zahtevi po ohianirvi enotnosti Koroške kot dela Avstrije, toda na čelu plebiscitne komisije naj bi vzdrževal vi is pO|X>lne objektivnosti in mu v tem pogledu pravzaprav ni bilo mogoče veliko očitali. (Theodor Veiier: Die Kaerntner Volksabstiinmung im internaiionalen Vergleich. V: Kaerniens Volksabstimnning 1920,.., str. 349)- Carlo Schiffrer1: Antifascista a Trieste. Scritti editi e inedni 1944-1955. A cura di Hlio Apih. Del Bianco editore. Ud i ne l'J96. str 27 266 Somo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska^ 12. 9- 1944 je na Visu vrhovni poveljnik partizanske vojske, maršal Josip Broz Tito v govoru prvi dalmatinski brigadi izrekel besede, ki so prav tako zvenele kot svojevrstna napoved: »Danes se bliža čas, ko bomo morali govoriti o mejah naše države. Mi o tem ves čas vojne nismo nikoli govorili. Toda o tem moram povedati nekaj besed. Naše ljudstvo se je borilo za svojo svobodo, za neodvisnost, za boljšo in srečnejšo prihodnost, toda bori se tudi za osvoboditev naših bratov, ki so desetletja ječali pod tujim jarmom. S tem bojem morajo biti in bodo osvobojeni naši bratje v Istri, v Slovenskem pri morju, na Koroškem in živeli bodo svobodni s svojimi brati v domovini. To je želja vseh nas, to je želja vseh njih tam. Mi tujega nočemo, toda svojega ne damo...«19 Drugače kot armijski general Simovič leta 1941 partizanski maršal ni izrecno omenil Trsta ali imena kateregakoli drugega mesta.20 Tocla v prvih dneh maja 1945, ko je njegova vojska vkorakala v Trst in pričela zasedati tudi južno Koroško, se je vsaj za kratek trenutek zdelo, da se četrt stoletja stara napoved britanskega polkovnika Pecka v zvezi s Trstom lahko uresniči. »Tito nas je premagal v tekmi za Trst in Julijsko krajino in glede na to, da ga podpirajo Rusi (ti so prav rako unilat-eralno postavili svojo marionetno vlado na Dunaju), si je zelo težko predstavljati, kako bi ga lahko sploh kdaj vrgli ven...« je 2. maja 1945 v svoj dnevnik zapisa) Churchillov osebni tajni John Colville.21 »Tito je zmagal v tekmi za Trst«, je istega dne ugotovil tudi J. M. Addis v Južnem oddelku Foreign Officea in krivdo za tak izid naprtil poveljniku 8. armade, feldmaršalu Haroldu Alexandria ta naj bi namreč partizanskega vodjo še pred kratkim oskrbel s petdesetimi tanki za ofenzivo, ki ga je sedaj privedla v Trst. »Slabi izgledi (A bad lookout)« mu je pesimistično sekundiral stalni podsekretar v Foreign Officeu. sir Ornie Sargent in 2. 5- 1945 v pismu Winsronu Churchillu ugotovil: »Ker smo izgubili tekmo za Trst, moramo napraviti najboljši možni kompromis«.22 Sedaj naj bi bila namreč vlada Njegovega Veličanstva tista, ki naj bi v najslabšem primeru privolila v jugoslovansko zasedbo Trsta, jugoslovanska vlada pa naj bi ji v zameno za soglasje obljubila, da bo spoštovala odločitve bodoče mirovne konference in po potrebi evakuirala tiste dele pokrajine, ki bi jih konferenca kasneje vrnila Italiji. To naj bi Britancem sicer začasno rešilo obraz, toda Sargent je bil zelo skeptičen glede možnosti, da bi Jugoslovani spoštovali svojo obljubo, Četudi bi jo sedaj dali.23 Siru Or mu pa so v naslednjih dneh, ko je bila takšna možnost že opuščena, i. * * Btanko 1'eiranovič; Jugoslovanske vlade u izhjeglištvu 1943- 1945- Dokumenti. Arliiv Jugoslavije. Globus, Beograd, Zagreb 1981, dok. št. 276. To je storil šele 13- aprila 19asada Washington 1954/ F-6 /zaupno št. 4134 12. 29 The Memoirs ol (lie Rt. Hon. Sir Anthony Fden, K. G., P. C . M. C. Full Circle Cassel. London I960, str. 175- _Pn_7prcwe in gradivo, Ljubíjono, 2001, SI. 38/39 269 znanstvenih študij in monografij. Le problematika britanskih ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji, ležeča pri samem dnu povojnih eruptivnih ciklov, je Še dolgo ostala prikrita kritičnemu pogledu znanstvene javnostih0 Vsekakor je bila zavest o domnevnem začetnem jugoslovanskem »plusu« v obliki britanskih ozemeljskih jamstvih v delih italijanskih piscev, kjer se je ta »plus« seveda nujno kazal kot lastni »minus«, veliko bolj izražena. Harvardski profesor Gaetano Salvemini je svojo polemiko z oksfordskim stanovskim kolegom A. j. P. Taylor jem še pred koncem vojne začel in končal ravno z apodiktično trditvijo, da je bil Trst Jugoslaviji leta 1941 izrecno zagotovljen v okviru nekakšne home-opatske inačice Londonskega pakta in reverso. Podobno trditev sta leta 1948 zapisala tudi A. Giannini in G. TomajuoIi.3i Leta 1952 je iredentistični zgodovinar Attilio Tamaro v tej zvezi omenjal celo nekakšno spomenico, ki naj bi jo na konferenci v Moskvi leta 1943 predložili Angleži, a se o njej "kasneje ni izvedelo nič". Nekdanji Mussoiintjcv diplomat je ugibal nadalje o obstoju domnevnih zagotovil, ki naj bi od Angležev dobil 'tisti Velebit" (»quel Velebit«), ki naj bi ga Tito poslal v London leta 1942 (sic!) in o obljubah, ki naj bi jih dobil Tito od Churchilla osebno (»personalmente«), med pogovorom, ki naj bi ga imel z njim na konferenci v Malti leta 1943 (sic!).32 -k * * 30 V prvi slovenski monografiji s področja diplomatske zgodovine iržaške^a vprašanja (Janko Jeri: Tržaško vpraSanje po drugi svetovni vojni. Tri faze diplomatskega hoja. Cankarjeva založba. Ljubljana 1961) britanska ozemeljska jamstvu kraljevini Jugoslaviji še niso bila omenjena. 3J Amedeo Giunnini. Ginu Tomajuotii II Trauaio di pace con 1'ltalia Jandi Sapi. Milano-Roma 1948, Str. 69 3- A. Tamaro: I,a condanna dull'ltalia ne] Trattato di Pace. Cappelli Hdúofí, Kocca San Casciano 1952, str. 22 Do prvega sieCanja med Titom in Churchillom je pii.šlo se ved.i šele avgusta 1944 v južni Italiji, Tito pa naj bito l je zapisal italijanski zgodovina]' A. G. de Robe; tis- i-iz Caberte od Sel s prikrito obljubo (larvata promessa) britanske podpore cesiji Istre po koncu vojne«. (Cf. Antonio Giulio M. De Robert is: Le grandi poten ze e il confine giuliano 1941- 1947. Universiu degli studi di Bari, Lsnmio di storia moderna c* contemporánea. Bari 19S3. sir. 147). V dnevniškem zapisu dr. Izidorja Cankarja z dne 13- S. 1944 je o srečanju Churchill-Tito mogoče prebrati naslednje: •...Medtem Šub(ašič) in Kosan(ovie) bila pri Titu in Churchillu. V razgovoru s Church, (iiloni) se Tito odločno potegoval za Trsi in zahteval, da se uvede med okupacijo na Primor, naša uprava (kakor jaz poprej). Churchill; Trst težko vprašanje (...) Jaz bi vam dal vse, a imam zaveznike, ki ne sprejmejo vsega, kar predlagam. Naj se ne izda, kar rekel...' (Izidor Cankar: Londonski dnevnik 1944-1945. DZS, Lipa. Ljubljana 19S5. sir. 114). 17 8. 1944, torej pet dni po sestanku Churchill-Tito. naj bi diplomatski kurir Macun, ki je pravkar prispel iz Rima v Jeruzalem, govorit z dr. Antonom Novačanom in mu celo dejal, >da nam je Trst z Istro zagotovljen. le vpiti ne imuna o tem. Bolj kočljivo pa da ie s Koroško..." (Anton Novačan: Jeruzalem-Kairo. Spomini 1942-1945. S!u\en.:ika matica. Ljubljana 1986. str, 323). V nadaljevanju Zapisa Cankar omenja, da je »Cluirch(ijl) izročil memorandum Titu, v katerem želi, da Tito izjavi, da ne bo uvaja] diktature: priznava kralja, s katerim naj U se sešel v Jgsl., da kralj komandira našo vojno mornarico; da se pošiljatve orožja in ostalega blaga ne bodo rabile v drž.(av|jansk i) vojski,..« Tito naj bi mu zagotovil, »da bo dal izjavo o diktaturi, čeprav nepotrebna«, glede kralja Petra pa. da se z njim «v sedanjih razmerah« ne more »sestati takoj-. (Cankar: Ibid), J. B. Tito sam se je v razgovoru za ljubljansko »Delo« dne 9, 5. 1975 takole spominjal razgnunu s Churchillom: »Dejal sem mu, da se ne moremo odreči Istri in Trstu in da bomo pri tem vztrajali. Odgovoril je, da misli: da moramo Istro dobiti, da pa Trsta ne bomo dobili * O tem povsem drugače «Titova poslednja izpoved«; delo, v katerem pisec »Lnigme Kopinió Vjenčeslav Cenčic (rdi. da mu je ostareli maršal zaupal kopico državnih in parrijskUi skrivnosti, med drugim tudi »čemu Trst ni pripade'Jugoslaviji«, pa čeprav naj bi mu ga Winston Churchill leta 1944 obljubil. 270 Somo Krislen: Triesle oli Trsi ? Britansko ozemeljsko Diego De Castro, univerzitetni profesor in politični svetovalec De Gasperijeve vlade pri zavezniški vojaški upravi v Trstu, je seveda že leta 1952 poznal govorice, po katerih naj bi Winston Churchill kraljevini Jugoslaviji leta 1941 obljubil celotno ozemlje Julijske krajine vse do nekdanje meje avstro-ogrske monarhije na Soči, v ta namen pa naj bi bil sklenjen tudi sporazum.33 Toda sam vse do tedaj ni našel niti omembe kakšnega tovrstnega sporazuma v gradivu in literaturi, z izjemo diplomatskega vira v Washingtonu z dne 25. aprila 1945, v Moskvi z dne 12. maja 1945 in v uradnem italijanskem poročilu z dne 6. avgusta 1944.34 K dvomu ga je navajalo dejstvo, cla ga tudi Winston Churchill v svojih, leta 1952 izdanih memo-arih ni omenil, v njem pa 50 ga utrjevali tudi spomini ameriškega državnega sekretarja za zunanje zadeve Cordelia Hulla. Ta je namreč v njih navedel Rooseveltovo zamisel, izrečeno Anthonyu Edenu na konferenci v Quebecu v avgustu 1943; po kateri naj bi po vojni prišlo do razdelitve Nemčije na dva dela, pri čemer naj bi bila na novo nastali južnonemški katoliški polovici dodeljena izhoda na morje v Trstu in v Reki. Na podlagi te Roosevcltove zamisli je torej Diego De Castro torej leta 1952 še sklepal, da britanskega sporazuma s kraljem Petrom sploh ni bilo, če pa že je bil sklenjen, je moral biti do te mere abstrakten, da ga ni bilo potrebno upoštevati niti v trenutku, ko so bile delnice jugoslovanskega monarha pri zahodnih zaveznikih najvišje. Po njegovem mnenju naj bi bilo tudi logično, da bi nekdanji jugoslovanski kraljevi poslanik v Washingtonu Konstantin Fotič, "ki zagotovo nt nežen z Angleži zaradi tega, kar ima za izdajo nad Mihailovičem in kraljem Petrom", navedel v svojih spominih tovrstno pogodbo, če bi seveda v resnici obstajala.35 Po drugi strani zgodovinski ekspert italijanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu dr. Carlo Schiffrer že sredi petdesetih let ni dvomil, da je jugoslovanska kraljevska vlada po odhodu v London prejela britanska ozemeljska zago- * * * (Print. »ZašlO Trst nije pri pno Jugoslaviji«, v : V. Cenčič Titova poslednja ispovijest. Orfelin F.WM Beograd 2001, sir. 299-307). Vsekakor je te vrste »govorice« omenjal ?e lem 1951 v Milanu ¡zdani dnevnik tržaškega pisatelja Quarantotti-Gambmija (Gl. op. 25). Leta 1953 je izšel rudi v Parizu pod naslovom »Printemps a Trieste«, nato pa v ponatisu vnovič v Trstu sredi osemdesetih let (Pier Antonio Quarantotti-Gambitii: Piinntvera a Trieste e altri scritti. tialo Svevo. Trieste ¡985). Cf.: Diego De Castro: II Problema di Trieste. Genesi e sviluppi detla questione giuliana in relatione agli avvenlmenti internazlonali (1943-1952). Licinio Capelli. bologna 1952. str. 6L-62. Na podlagi De Cusirov-cga. Il-:;i 1981 objavljenega dela, je mogoče zanesljivo rekonstruirali vsaj en naznačfni dokument. Vir, datiran v' Moskvi 12. 5. 1945, očitno ustreza telegramu italijanskega poslanika Pieira Quaronija. Ta je 12. 5. 1945 opozoril Rim, da je iz več virov izvede! za obstoj britanske ozemeljske obljube, s katero naj bi London zagotovil Jugoslaviji mejo na Soči, če bi se ta odrekla podpisu Trojnega pakta. Po navedbi italijanskega poslanika naj bi jugoslovanska kraljevska vlada tudi v leui 1945 siala na stališču, da ta ponudba Se vedno zavezuje vlado Njegovega Veličanstva ( Diego De Castro: l.a questione di Trieste. L'azione politica t diplomatic:! iialiana dal 1943 al 1954. Vol.). Cenni riassiintivi di storia della Venezia Giulia sotto il profilo etnico-politico. 11 dissohimenro della Venezia Gjulia e I a f:Lse s tatica del problema. Lint. Trieste 19S1, sir. 333-334. f 6l), 35 De Castro: II Problema d i Trieste .., str.62-62 jjWprgve in gradivo. Ljubijong. 2001. j' 38/3v 271 tovila. V nedatirani študiji (»Attegiamento del Partito Comunista Jugoslavo e dei comunisti italiani della Venezia Giulia«) je obravnaval razmerje med jugoslovansko komunistično partijo in italijanskimi komunisti v Julijski krajini, v tem okviru pa načel tudi omenjeno vprašanje. Jugoslovanski kraljevini naj bi bila po njegovem lera 1941 zagotov ljena celotna Julijska krajina. Le za sam Trst naj bi po njegovem ne bila predvidena aneksija ioni court. 36 Konstatiral je nadalje, da obstajala dve dejstvi, na podlagi katerih je bila že leta 1941 prejudicirana nadaljnja pripadnost spornih območij. Šestega aprila 1941 je kraljevina Italija stopila v vojno s kraljevino Jugoslavijo, Mussolinijeva fašistična vlada pa unilateralno razglasila priključitev -»Ljubljanske province« in Dalmacije. «Ustanovitelj Imperija se je ovenčal z novo slavo, Kapallska pogodba in z njo povezana meja pa sta prenehali obstajati.«37 Hkrati se je jugoslovanska kraljevska vlada po vojnem porazu zatekla v London in tam »sklenila z britansko Vlado sporazum, na podlagi katerega je bila fugoslaviji v primeru zmage zagotovljena Julijska krajina (Venezia Giulia). Na tej podlagi naj bi že v prvi polovici leta 1941 postalo neizogibno, da bo na mizo diplomatskih diskusij v vseh eventualnih bodočih pogajanjih postavljena tudi vzhodna meja Italije in da bodo bodoči zmagovalci deležni ozemeljskih pridobitev«.38 V letu 1941 sta torej po prepričanju uglednega tržaškega zgodovinarja nastali dve ireverzibilni mednarodnopravni dejstvi, ki ju dejansko ni bilo mogoče več spraviti s sveta; neveljavnost Rapallske pogodbe in na njej sloneče meje med Italijo in Jugoslavijo in britansko ozemeljsko jamstvo Jugoslaviji. Schiffrer pa je v študiji, ki je bila objavljena šele v začetku devetdesetih let, opozoril še na drugi, nič manj odločilen vojaški aspekt ozemeljskega spora: «Mednarodni sporazumi so, kar so, toda na koncu vendarle odloči sila orožja. Jugoslavija ne bi imela nobene koristi od britanske diplomatske zaveze, če ji ne bi uspelo zasesti velikega dela Julijske krajine z orožjem.«39 Vprašanje britanskih ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji je bilo torej že od samega začetka deležno izredno kontroverznih interpretacij. Pravzaprav vse do leta 1972, ko je v skladu s pretekom tridesetih let postala dostopna arhivska evidenca Foreign Officea iz leta 1941, ni bilo mogoče govoriti niti o minimalnem konsenzu glede njihovega obstoja. Tako se je dr. Bogdan Novak, slovensko-amer- * * * ¡i...solo per quanto concerno Trieste l'impegno della diplomazia bntannica non era quello della semplice anncvsione alia Jugoslavja k (Cario Schiffrer: La questione etílica ai confini orientali d'lralia. Antología a cura di l'ulvia Verán i. Italo Sveu>. Trieste 1990, Mr. 62) IVirn tudi: Cario Schiffrer: Antifascista a Trieste. Scritti editi e inediti 19^-t-1955- A cura di Hlio Apih. Del Bianco editore. Udine 1996. su*. 27. 37Schif fren Lt qiaesiione étnica ai confini orientali d'Itali:)..., sti 199. 38 Ib id 3'-) Ib id, sir. 200. 272 Somo Kristen: Trieste oli Trsi 2 Btilcnska ozemeljska iški pisec ene izmed štirih prvih obsežnejših monografij o tržaškem vprašanju, 1(J na prelomu iz petdesetih v šestdeseta leta po odgovor, ali so bila britanska ozemeljska jamstva kraljevini Jugoslaviji podana, obrnil na nekdanjega podpredsednika jugoslovanske kraljevske vlade, dr. Miho Kreka, ta pa mu je v pismu z dne 19- 5- I960 z naslednjimi besedami zanikal njihov obstoj. »Uradno niti Britanska Vlada niti G. Churchill nista nikoli obljubila, da bomo po vojni dobili naše Primorje od Italije. Zaradi puča smo stopili v vojno brez slehernih mednarodnih predhodnih sporazumov. Že za časa našega postanka v Jeruzalemu je naša (jugoslovanska) vlada na našo (slovensko) pobudo izdala deklaracijo, po kateri je osvoboditev vseh Slovencev cilj njene politike. Ko smo prispeli v London so nam člani britanske vlade zasebno sporočili, da lahko upamo, da bomo po vojni verjetno dobili od Italije vse tisto, kar lahko Jugoslavijo upravičeno zahteva...''41 A če je dr. Miha Krek Bogdanu C. Novaku leta I960 decidirano zanikal obstoj britanskih ozemeljskih jamstev, vse kaže, da v tem pogledu tudi sam ni bil brez vseh dvomov Iz nedavno natisnjene knjige dr. Janeza A. Arneža o Slovenski ljudski stranki (SLS) je namreč razvidno, da se je že nekaj let zatem ravno v tej zvezi obrnil na dr. Milana Gavriloviča. Nekdanji jugoslovanski poslanik v Moskvi mu je v odgovoru z dne 3- 3- 1964 potrdil, da je predstavniku britanske vlade v Moskvi siru Sta fib rd u Cripp.su leta 1941 predlagal, naj Velika Britanija jugoslovanski vstop v angleški tabor nagradi s trdnimi obljubami glede slovenskih in hrvaških ozemelj pod Italijo. Že nekaj dni kasneje naj bi prispel Edcnov pristanek na predlog, ki naj bi ga Gavrilovič po kurirju poslal tudi jugoslovanskemu zunanjemu ministru dr. Aleksandru Cincai-Markoviču, toda odgovora iz Beograda ni bilo. V pismu Kreku je Gavrilovič nadalje izrazil tudi svoje osebno prepričanje, da končni rezultat ne bi bil drugačen niti v primeru, Če bi jugoslovanska kraljevska vlada dobila pisne obljube in obveze.12 * * * Os: aR- u i so napisali Janko Jeri. Jean Baptiste Duroselle in Diego De Castro Cf.: Bogdan C. Novak: Trieste. 1941-1954. Hie Elhmc. Political, and Ideological Struggle. The University of Chicago Press. Chicago, London 1970. str. 130. Bogdan Novak je Krekovo pismo v angleški izdaji svoje knjige prevedel iz slovenščine v angleščino z opombo, da slovenski original hrani v svoji posesti. Naš prevod je Zatorej le približek Krekovemu izvirniku, kj avtorju ni na razpolago. Cf.: Janez A. Arnež: SLS. Slovenska ljudska stranka/Slovenian people's party 1941-1945- Studia slovenica. Ljubljana-Washington 2002, sir. 291-292. Dr. Janez A. Arnež ¡c v istem delu povzel tudi vsebino poročila dr. Milana Gavriloviča vladi z dne 10. 12. 1941, tako kot si jo je v decembru 1941 v Londonu zabeležil nisgr. Prane Gab rov še k. Iz tega poročila, navedenega že v Gabrovškovem dnevniku, ki ga je leta 1997 prav tako ledigiral in izdal dr. Janez Arnež, naj bi bilo razvidno, da naj bi Gavrilovič siru Stafford u C.rippsu podal naslednjo ponudbo:- »Anglija naj bi se takoj obvezala, da Jugoslaviji zagotovi vse njene teritorialne zahteve, to je Trst, Gorico. Reko, itd.; če bi Anglija to storila in sprejela tako obv eznost, bi potem šla Jugoslavija z Anglijo 'čez drn in strn'...« Tri dni kasneje, navaja Arnež.»je Kden. angleški zunanji minister, ze stavil tak piedlog. a ni dobil pozitivnega odgovora od jugoslovanske vlade. Predlog so zavrnili Cincar-Mai kovic. Cvetkov ič in morda tudi knez Pavle, ne da bi se posvetovali L ostalimi člani vlade ali jih vsaj obvestili o p red logu...« (Arnež: SLS..., str. 290; Isti: Gabi ovškov dnevnik. Msgr Gabrovsek's diary 1941-1945. Studia Slove niča. Ljubljana-Washington D. C.. 1977. str. 35-37). poprove ¡n q ra divo. L|ub!j a rig. 200 1 sí. 38 /39 273 [ean Baptiste Duroselle, francoski diplomatski zgodovinar mednarodnega slovesa, je po drugi strani v leta 1966 izdanem, prav tako klasičnem delu o tržaškem vprašanju, zgolj dopustil možnost, da je do nekakšnega sporazuma med britansko in jugoslovansko kraljevsko vlado leta 1941 prišlo.43 Ne povsem točno je tudi zatrdil, da je Diego De Castro leta 1952 v svojem delu o tržaškem vprašanju to možnost zavrnil. Nadalje je navedel, cla naj bi po izjavi jugoslovanskega poslanika v Moskvi in kasnejšega zunanjega ministra v Titovi povojni vladi, Stanoja Simiča, tudi voditelj »Libre France« general Charles de Gaulle v decembru 194 i obljubil podporo jugoslovanski priključitvi Trsta. Toda to naj bi že malo prej (»un peu plus tôt«) storil tudi britanski poslanik v Moskvi, sir Stafford Gripps, vendar mnogo kasneje omenjeno obljubo zanikal.44 Jugoslovanski premier Dušan Simovič naj bi nadalje junija 1941 v govoru na londonskem radiu izjavil, cla je "Jugoslavija prejela zagotovilo, da si lahko priključi Julijsko krajino v primeru zmage''.45 Ker že ta trditev, ki so jo za Duroselleom ponavljali tudi drugi pisci,46 ni bila točna,r je bilo še toliko težje razložljivo Durosellovo pojasnilo., cla naj bi bilo vprašanje samega Trsta po Simovičevi formulaciji nekoliko bolj dvomljivo.18 * te -k 4~ Jean Baptiste Duroselle: Le confliule Trieste, 19^3-5 i, Fdilionsde l'tnsiirut de sociologie de I'liniveisité libre de lit Ulielles, Bruxelles 1966. str. 145. 44 i-Sir Stafford Cripps a dementi ce point, mais beaucoup plus lard«. Ibid, 45 Ibid. Str. 146. 46 Prim.: Klio Apih Italia, fascismo e antifascismo ¡u-l:.; Y't-ne/i.i Gnali.i (1918-1943). Kit cichc storice. Laierza, Bari 1966, str. 392. Apih se je poleg tega skliceval še na Sahvminijevo pismo, objavljeno v časniku »11 Mondo« 15. S. 1941 in njegova pisma, natisnjena julija 1961 v II Ponte (XVII. n 7, str. 1010, 101S. 1028. M133) Plim: Op cit.. str. 392. f. 19- Še kasneje je z izrecnim sklicevanjem na Apiha podobno lulitev zapisal Claus Gatteier: Im Kampf gegen Pom. Buerger Minderheiten und Autonomien in Italien. Luí opa Verlag Wien. Frankfurt". Zuerich 196.S, str. 63 i. S. K. Pavlowitch je po drugi strani opozoril, da bi že samo dejstvo, da je Simovič ob isti priložnosti spregovoril tudi o britanskih in ameriških garancijah za vspostavitev Jugoslavije. morda res lahko ustvarijo vris, da naj bi te garancije pokrivale tudi ozemeljske zahteve (Cf.; Sievan K Pavjosvjtch. Momčilo Ninčičand ihe Furopean Policy of the Yugoslav Government in Fxile. 1941-1943: M. Slavonic and Fast Furopean Review. Vol. 62. No. 4. okîobet 19fi i- sfr. 531-532). Vsekakor je Simovič le nekaj odstavkov po omembi Istre. Trste. Gorice in Zadra izjavil tudi sledeče: >Več sada engleska vlada dala nam jc svečanu pismenu izjavil: da s ve pokušaje cepanja Jugoslavije i sva slična akta smatra nevažečim i ništavnim.. ističuci pri tome svoje osečaje d.uboke indignacije prema besiidnom pokušaju razparčavarsja teritorije Jugoslavije 1 podvrgavanja njenih djelova tudjinskoj vlasti. Sa zadovoljstvom primili smo i slične izjave merodavnih zvaničnih pretstavnika Sjed. Američkih Država, Ovakvo odlučno i jasno držanje močnih demokratskih sila Kraljevska vlada duboko ceni i u njima vitli dragoceni! zalogu za potpuno vaspostavljanje i ostvarenje najlepše budučnosti Jugoslavije.« (Prim.: Službene novine Kraljevine Jugoslavije. London 19.8. 1941, str. 15). 48 "Le cas de Trieste, d'après les termes de Simovič. était un peu plus douteux..." Ibid J. B. Duroselle je kot vir za svojo navedbo citiral leta 1945 natisnjeni italijanski prevod Sahcminijevc in La Pia nove knjige »La Sorte D'ltalia«, ki je pi v¡¿ izšla leta 19 »3 v New Yorku. Žal v tent delu ni mogoče najti stavka, s katerim bi bilo zapisano kaj taksnega. S lern ni rečeno, da Salvemini trditve, ki nin jo je pripisal Duroseile. ne bi zapisal kje drugie; denimo v zasebni korespondenci s prijatelji in sodelavci. Simovič naj bi v svojem govoru po londonskem radiu naravnost dejal, da mu je britanska vlada pismeno zagotovila ("garamito per íscrilto") vsa ozemlja, na ka'.enh žive jugoslov anski prebivalci in v tej zvezi navedel Gorico, Trst in Istro, je zapisal Salveniini v pismu z dne L7. 1. 1945 prijateljem Bauerju, Comandiniju ¡11 I.ussu]u. Cf.: Gaetano Salvemini: Lettere dallAmerica 1944/1946. liditore Laterza. Bari 1967. sir.62-63. 27-d Samo Kristen: Tneste oli Trsi ? Bfilonska ozemeljska Da je Jugoslavija resnično prejela zagotovilo glede Trsta, naj bi bilo po D urose Hov j navedbi tudi stališče britanskega diplomata sira Fitzroya Macleana, s katerim naj bi Tito ob več priložnostih govoril o svojih bodočih ozemeljskih zahtevah.49 Sorbonski profesor, ki je že Simoviču v usta položil nekaj, česar ta sploh ni izrekel, tudi za to, siru Fitzroyu pripisano trditev, ni navedel nikakršnega vira. Ob tem pa bi se lahko že tedaj skliceval na Macleanovo biografijo Josipa Broza Tita ("Disputed Barricade. The Life and Times of Josip Broz-Tito, Marshall of Jugoslavia."), natisnjeno v drugi polovici petdesetih let. Britanski diplomat in nekdanji osebni zaupnik Winstona Churchilla, v zadnjih dveh letih vojne zadolžen za stike s Titom in partizanskim glavnim štabom, je namreč v njej zatrdil, da je britanska vlada v času vojne v razgovorih z jugoslovansko kraljevsko vlado jasno in odkrito (»franklvO pokazala svojo naklonjenost do jugoslovanske zahteve po Trstu in obdajajočih ozemljih. Tudi med različnimi izmenjavami mnenj, ki jih imela v tej zvezi s Titom v letu 1944, naj bi vlada Njegovega Veličanstva nikoli ne nakazala, da jugoslovanski zahtevi po Trstu nasprotuje. Šele kasneje, pod vplivom spremenjenih okoliščin, naj bi spremenila svoje stališče v vprašanju Trsta. Ustrezni, že leta 1957 objavljeni odlomek iz Macleanove knjige, se je glasil takole: -»Odkar je Tito prišel na oblast, ni storil nič takšnega, kar bi ugajalo javnosti na zahodu. Spomin na njegovo pogumno bojevanje zoper skupnega sovražnika so kmalu zasenčile njegove brezobzirne totalitarne tendence, ki jih je pokazal v svojem ravnanju in vedno bolj jasni znaki, da je bil in ostal v prvi vrsti sovjetski agent. Predvsem s tega zornega kota so vlade zahodnih sil obravnavale problem Trsta, ko se je pričelo razpravljati o njem na mirovni konferenci v Parizu leta 1946. V razgovorih z jugoslovansko kraljevsko vlado je britanska vlada v času vojne jasno pokazala svojo naklonjenost do jugoslovanske zahteve po Trstu in obdajajočih ozemljih. Tudi med različnimi izmenjavami mnenj, ki jih imela v tej zvezi s Titom v letu 1944, britanska vlada ni nikoli nakazala, da tej zahtevi nasprotuje. Po etnografskem kriteriju so mogli Jugoslovani svoje zahteve utemeljevati vsaj tako dobro kot Italijani. Toda Jugoslovani so bili med vojno zavezniki Velike Britanije, medtem, ko so bili Italijani njeni nasprotniki. Šele tisto, do česar je prišlo kasneje, je privedlo do spremembe britanskega in ameriškega (sic!) stališča. Titov poskus, z zasedbo Trsta prehiteti odločitve mirovne konference, čeprav morda razumljiv z jugoslovanskega zornega kota, ni bil ravno pomirjujoč. Drugič, dokazi o agresivnih tendencah Sovjetske zveze in Tirovi podrejenosti sovjetski vladi so se hitro množili in kmalu prepričali zahodne sile, da bi bilo Trst prepustiti Titu enako obdarovanju bodočega nasprotnika. •k * -k 49ouio.seHe: Ibid. _Pri7provG in gradivo. ljubljeno, 2001. št. 38/39 275 Podpora, ki jo je dala jugoslovanski zahtevi Sovjet.ska zveza, čeprav ne dovolj odločna, da bi zadovoljila Tita, je dodatno prispevala k potrditvi tega vtisa..."50 Zanimivo je, da je v osnovi podobno trditev, le da z nasprotnim ideološkim predznakom, kasneje vztrajno ponavljal tudi Titov jugoslovanski uradni biograf, dr. Vladimir Dedijer. "Četudi je angleška vlada že v marcu leta 1941 sprejela odločitev, da je potrebno Jugoslaviji odstopiti Istro, Slovensko primorje in Trst, je bila ta odločitev zlasti ob koncu vojne spremenjena...« je zapisal leta 1981 v »Novih prispevkih za biografijo Josipa Broza Tita«, nato pa nadaljeval:«....Res, ta odločitev je bila leta 1941 sporočena kraljevski vladi, na katero je imela angleška vlada velik vpliv. Toda, ko je bila ustvarjena revolucionarna Jugoslavija, je Churchill odstoj^il od namere svojega vojnega kabineta. On je za ozemeljsko celovitost Jugoslavije le v primeru monarhije in kapitalistične ureditve. Toda ni za integriteto nove Jugoslavije.«51 Šele po zapletu z ameriškim predsednikom Rooseveltom naj bi britanska politika in diplomacija sporni del izjave »spravila pod preprogo«, je zatrjeval tudi v delu o politiki interesnih sfer, ki je izšlo leto prej.52 Najprej naj bi britanska politika izbrisala Trst, zatem še skoraj vse ostalo, tako da je na koncu, ko so spremembi britanskega stališča botrovale tudi spremembe v ravnotežju sil v Jugoslaviji in revolucionarna narava nove oblasti, pristala le še na manjšo rekti-fikacijo jugoslovanske meje z Italijo.53 Dedijer je ostro kritiziral tiste zgodovinarje, ki so zavzeli drugačno stališče in jih celo obtožil, da so s povzemanjem trditve, po katerem je bil Trst izvzet iz britanske obljube, pravzaprav nasedli arhivski manipulaciji tistih britanskih zgodovinarjev, ki so bili med vojno sodelavci britanske obveščevalne službe.5'' Domnevnih britanskih "manipujatorjev" in nji* -k ■* 5'J Hizrov1 Madean: Disputed Dai i icade. The Life and Times of Josip Uro/. Tito. Marshall of Jugoslavi:i.Jonathan Cape London 195" sir. /53S. Delno je omenjeni zapis Citira! Matjaž Klemenčič v razpravi Načrti za spreminjanje meja. ustvarjanje novih državnih tvorb in meddržavnih povezav v vzhodni Srednji livropi. politika ZDA ter ameriški Slovenci med drugo svetovno vojno, Feienčev zbornik. Prispevki za novejšo zgodovino. XXXV11/2. Inštitut za novejšo zgodovino. Ljubljana 199". -Str. -110-4111". 51 Vladimir Dedijer: Nov i priloži za biografiju Josipa Broza Tita. Vol 2. Liburnija. Reka 1981, str. 916. 5- V, Djtiretič jc V tej zvezi menil, da naj bi Dedijerjevo prepričanje, po katerem naj bi bil v britanskem sporočilu regentu Pavki obljubljen tudi Trst. sicer odgovarjalo >duhu in črki» Simovičevega govora na londonskem radiu z dne 27. 6. 1941, ne pa tudi »številnim britanskim dokumentom«, Veselin Djuretič: Vlucla na bespuču. Internacionalizacija jugoslovanskih protivrječnosti na političkoj pozomici drugog svjetskog rata. Institut za suvremenu historiju. Narodna knjiga. Beograd 19S2. str. 68, f. J SI 53Vkidimir Dedijer: Interesne sfere. Istorija interesnih sfera i tajite diplomatije uopšte, a posebno Jugoslavije u drugom svjetskom rani, Prosveta. Beograd 19S0, str. 245-247. »Neki englcski pisci, koji su za vreme rata bili na službi u engleskim raznim obavešiajnim agencijama, u svojim knjigama, objavljenim posle drugog svetskog rata, izašli su sa tvrdnjarna da Kraljevini Jugoslaviji uopšte nije bio Trst ponudjen. Na žalost, t i in očiglednim manipulisanjem sa istorijskim dokumentima. podlegli su i neki naši istoričari, posebno u Sloveniji, koji su pohvalili tezu da Kraljevini Jugoslaviji engleska vlucla 1941. godine nije ponudila Trst. Medjuiirn. historijske činjcince ne mogu se utvrdjivaii sanici na osnovu dokumenata iz jedne arhive, i to ne svih dokurnenata. nego se moraju dokumenti iz jedne arhive uporedi;i sa dokumer,tirna i/, drugih arhiva. U pub- 27ó Samo Kristen- Triedle olí Trst 5 Britanska ozernensko_ hovih, prav tako domnevno predvsem slovenskih žrtev sicer ni imenoval, toda na slovenski strani se je očitno počutil izzvanega dr. Dušan Biber, ki je z akademikovim podukom iz hevristike opravil kar sub lineal Ob tem pravzaprav najbolj čudi, da se Vladimir Dedijer v podporo svoji trditvi ni skliceval na svojega »vojnega prijatelja, Šefa britanske misije pri Titu v času vojne, generala Fitzroya Macleana«, pa čeprav bi s tem njegova, v tejm pogledu zavzeta teza zgolj pridobila na prepričljivosti. Že iz »Novih prispevkov« je bilo namreč razvidno, kako pozorno je sledil nastajanju Macleanove knjige. Tako je, na primer, v poročilu o razgovoru s sirom Fitzroyem Macleanom, namenjenem Titu, Rankoviču, Djilasu in Kardelju, vsega leto pred njenim izidom opozoril, da njen bodoči avtor ni prišel v Jugoslavijo le zaradi biografije o Titu, ampak naj bi bilo značilno, »da se on uvek pojavljuje kada se u našoj spoljnjoj politici naziru novi elementi, kada u našim medjunarodnim odnosima dolazi do zategnute situacije.«56 Ob tej priliki naj bi z njenim piscem mecl drugim izčrpno govoril o vprašanjih »naših odnosov do Italije v času vojne«.57 Kot »kronski dokaz« v prid trdievi, da je velika Britanija Jugoslaviji leta 1941 obljubila Trst, je Dedijer po drugi strani navedel poslanico ameriškega predsednika britanskemu premieru, v kateri je Roosevelt Churchillu omenil »noro zgodbo o tem, da ste Vi obljubili obnoviti Jugoslavijo (Češkoslovaško ?), kot je poprej obstajala, in druga zgodba, da ste Trst obljubili Jugoslaviji«, torej tisti dokument z dne 14. julija 1941, ki je širši javnosti postal dostopen šele z objavo Rooseveltove in Churchillove tajne državniške korespondence v sredini sedemdesetih let.?8 Dr. Vladimir Dedijer in sir Fitzroy Maclean pa nista bila edina neitalijanska avtorja, ki sta zapisala tovrstno trditev. V leta 1968 izdanem delu o hladni vojni knjigi (»The Politics of War. The World and the United States Foreign Policy, 19431945«), )e Gabriel Kolko, eden izmed vodilnih predstavnikov ameriške revizionis-tične šole, prav tako zatrjeval, da je bila Velika Britanija sprva naklonjena jugoslovanskim zahtevam po Trstu, šele v prvi polovici leta 1945, ko je jugoslovanski maršal Tito postal simbol zahodnega poenotenja proti Rusom, pa naj bi se korenito spremenilo tudi prvotno britansko stališče do vprašanja jugoslovanske razme- k * k likacijatna iz auieričkili arhiva objavljen je potpuni tekst lUizveltove jporuke Čerčilu, poslat 14. jula 194 L godine, u kojem se i/ričito poni ¡nje da je engleska vlada ponudila Jugoslaviji Trst.< (Interesne sfere..., str, 219, prirn. tudi siv. 246-247, kjer je zopet govora o »nekaterih« jugoslovanski!! zgodovinarjih, ki celo leta 1979 »zapenuseno tvrde da britanska vlada nije 1941. godine ponudila Trst.« ). Dušan Bi be i-: britanska in ameriška politika o italijansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. Zgodovinski ca^ipis 34/4, 19S0, sir. 435 f 26. Novi priloži...Vol. 3. str. 624-625. 57 Ibid. ^ Cf. Roosevelt and Churchill, Their Secret Wartime Correspondence. Ed. by I rancis L Loewenheim, Harold D. Lanyley. Manfred Jonas. London 1975, dok. št. 66, str. 149-151. pgrprnye in gradivo. Ljubljano. 2001 št. 38/39 277 ji t ve z Italijo. Winston Churchill, ki je maršala Tita predhodno podpiral, je bil zdaj besen nanj, jugoslovanske ozemeljske zahteve po Trstu, ki so jim v Londonu sprva priznavali legitimnost, pa so zdaj dojemali le še kot del sovjetskih načrtov za dominacijo Evrope.55 Kolko, v kontroverzah okrog interpretacije hladne vojne s strani tradicionalistov označen kot »ujetnik mita revolucionarne Levice«,60 v tej zvezi ni navedel nobenega vira. Šele Titova biografinja Phyllis Auty se je v svojem referatu na znanstvenem srečanju SANI' v Beogradu v začetku sedemdesetih let lahko sklicevala na originalne dokumente britanskega zunanjega ministrstva, a ker so bili uradno deklasi-ficirani šele dober mesec dni kasneje, se je dosledno in korektno izražala le v pogojniku. "Verjetno bodo britanski dokumenti pokazali", je izjavila konec novembra 1971, "da se je pričelo pazljivo preučevanje teh meja in da je 27. februarja 1941 Kabinet sprejel odločitev o pooblastitvi državnega sekretarja za zunanje zadeve, da lahko princu Pavlu sporoči, da lahko Jugoslavija, če bo stopila na stran zaveznikov, pričakuje popravo meja glede Istre."61 Izrazila je tudi domnevo, da v podanih britanskih jamstvih ni bilo nikakršnih izjav glede bodoče usode Trsta, Gorice, Reke ali Zadra. Mogoče je, je dejala, da so bile te splošne obljube ponovljene tudi vladi generala Simoviča takoj po prevratu 27. marca in zatem v izgnanstvu, toda brez "specifičnega navajanja mest ali obmejnih con", čeprav je britanska vlada imela "detajlne informacije o etnični podobi na področju Istre-Trsta-Gorice, kot tudi o slovenskih ozemeljskih zahtevah.«62 Prav tako je na načelni ravni zgolj dopustila možnost, da bodo dokumenti pokazali, da je sugestija, naj Britanci s takšno izjavo poskusijo pridobiti Jugoslavijo na svojo stran, prišla s strani dr. Milana Gavriloviča, po vzpostavitvi odnosov med Sovjetsko zvezo in kraljevsko vlado v juniju 1940 jugoslovanskega poslanika v Moskvi.63 Omenjeno ponudbo je umestila v kontekst različnih britanskih pritiskov na princa Pavla in v rej zvezi omenila tudi dve zasebni poslanici angleškega kralja Jurija VI, poslani knezu namestniku 3- julija in 15. novembra 1940. Dopustila je celo možnost, da je knez Pavle tajno obiskal London v začetku leta '1941, nato pa po priznanju, da za to domnevo nima dokazov, ugotovila, da je "definitivna ponudba za rektifikacijo meje na mejnem področju Trst-Gorica-Istra" predstavljala pravzaprav vse, kar je Velika Britanija Jugoslaviji sploh lahko realno ponudila.64 ■* -k -k ^ Cf. Gabriel Kolko; Poiilieas de Gueira. KI mundo y la poliiica exterior de los Hstados Unidos 1943- 19^5-lidiciones Grijalbo. Barcelona 1974, sir. 5SS-5S9- 60 Prim. Thomas T. Hammond: Witnesses io the Origins of the Cold War. University of Washington Press. Seattle, London 1982, str. 22. 61 Phyllis Amy: Neki aspekti britansko-jugoslavenskih odnosa 1941 godine; Usianak u Jugoslaviji 194l. i Kuropa. Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd 1973, str. 92. 62 lbid. 63 Op. cil, srn 93 6 1 Op. cii., str. 97. Opozorila je, da so Nemci lahko tej ponudbi uspešno parirali s ponudbo Soluna Jugoslaviji. 278 Samo Knslen; i riesle ali Tr^l ombah ni navedel arhiva, v katerem je dokument shranjen, ampak zgolj zapisal: »I. Ju kič. Zapis K, p o v. Br. 6687 od 27. septembra 1941, London, str. S3*. Cf.: Velimir Terzič: Slom Kraljevine Jugoslavije 1911. Uzroci i posledice poraza. Narodna knjiga. Beograd 1982., str. 449- f. 110. Terzičev povzetek dela tega dokumenta se glasi: »Vrrtčajuči se kroz Zagreb u Beograd (gde je stigao 5- ntarta) knez je rekao banu Subašiču da je sa Hitlerom razgovarao pet i po sati i da iz tih razgovora nosi neodredjene utiske o namerama Ne mačke u pogledu Jugoslavije, jer ne zna da li Nenvačka želi prijateljstvo s Jugoslav i jo m ili njenu kapitulaciji! i raspad.« (Terzič: Op. cit., str. 36) Ustrezni odlomek iz fiag-menta, zaplenjenega Furlanu, z ustreznimi hrvaškimi pravopisnimi odkloni (Neniačka-Njemačka) vsebinsko v celoti korespondira z omenjenim povzetkom: 'Na 5 niarta saznao sam prvi put sigurno da je Knez Pavle bio otišno u Njemačku na 3- III i to u (elefonskom razgovoru tog dana po pod ne sa banom g. dr šubašicem, koji je bio iziiao na zagrebačku stanicu da pozdravi Kneza na prolasku kroz Zagreb. Ka^nije mi je pripovijedao g. Subašič da je našao Kneza vrlo poiištenog kao nikacla do tada. Knez Pavle mu je kazuo da je bio na sastanku Mitlerom i da nosi sa tog sastanka sasvim neodredjene utiske u pitanju da li Njemačka hoče prijateljstvo s nama. našli kapiuiladju ili rat i raspad Jugoslavije. Rekao je da je u razgovoru s Hitlerom preveo pet i po sati - 284 Samo Kiislen: Trieste ofi Ttsl 5 Britansko ozemeljska primer, da scopimo v vojno kot del balkanske defenzivne fronte ali brez tega, toda zaradi nemško-italijanske akcije na Balkanu, sem dobil obvestilo s strani g. Dewa tako v Uidji kot tukaj v Londonu, da te obljube obstoje in da so bile sporočene g. Cvetkoviču in ponovljene kasneje tudi gen. g. Simoviču, preds. Kr. vlade. O tem v Bgd, v našem Min. za Zun. zadeve, nisem videl nobenega dokumenta. V tej angleški obljubi je bilo po besedah g. Dewa rečeno, da bodo naše upravičene zahteve 'vzete v ugodno obravnavo', ko se bo delal mir. Ali so bile te obljube vsebovane tudi v poslanici angleškega Kralja Knezu Pavlu ali g. Edena Knezu Pavlu, mi ni znano. Vem samo, da je Knez Pavle nekoč na seji na Dedinju omenil, cla je prejel nekakšna sporočila z angleške strani."87 A če je dr. Ilija Jukič med vojno v Londonu še priznaval, da mu ni znano, ali »so bile te obljube vsebovane tudi v poslanici angleškega Kralja Knezu Pavlu ali g. Edena Knezu Pavlu«, je v prvi polovici sedemdesetih let izdanih spominih v isti zadevi zapisal naslednjo ugotovitev: "...Ronald Campbell, britanski poslanik v Beogradu, se je vrnil na svoj položaj 5- marca z Edenovim pismom Pavlu; Eden je obljubil revizijo meje u Istri v prid Jugoslavije, Če se Jugoslavija pridruži Veliki Britaniji. Toda tudi to ni omajalo Pavlove odločenosti, izogniti se vojni z Nemčijo v času, ko je invazija Grčije visela v zraku..." Ks Leta 1981 je tudi srbski avtor Nikola Milovanovič prav tako zatrjeval, cla je Eden knezu Pavlu omenjeno ponudbo sjooročil pismeno, to pa naj bi se zgodilo 7. marca 1941, dan po sestanku Kronskega sveta. Tega dne naj bi namreč sir Anthony Eden jugoslovanskemu regentu poslal iz Aten osebno pismo, napisano v prijateljskem duhu, »ker je bil nekoč s Pavlom sošolec«, in v njem, »porecl osta-log, odvračao Pavla od pakta sa Ne mačkom, obečavao mu proširenje jugoslovenske teritorije na račun Italije u Istri i pomoč u granicama britanskih m og učnost i.« Je bila torej britanska ozemeljska ponudba regentu Pavlu sporočena v pismeni obliki, kot zatrjujeta Jukič in Milovanovič, ali pa je bila podana ustno, kot je že davno pred njima, namreč leta 1965, v svojih spominih zapisal sir Anthony Eden? Bivši britanski zunanji minister je v njih izrecno poudaril, da je poslanika Campbella v Atenah dne 2. 3- 194] pooblastil, naj ustno sporoči knezu namestniku (,jo teli the Prince Regent"), da „mislimo, da bi bilo mogoče na mirovni konferenci z uspehom doseči revizijo jugoslovansko-italijansko mejo v Istri, ako bi * * * (AS, lil. 80-1, 7640). 87 AS. I[[,80-1, 7645. ^ llija Jukič: Op. d!., str. 40. Kurziv S. K. Nikola Milovanovič; Vojni puč i 27. man 1941. Sloboda. Beograd 1981, str. 333. Milanovič v svoji izredno ohsežni knjigi za svoje trditve ni navedel niti enega vira. tako da lahko le ugibamo, kako je prišel do tega podatka. Vsekakor je Pavel že- 6. 3. 1941 zapustil grško prestolnico in se vrnil v Kairo. Ni torej jasno, kako bi se lahko I?n7prave in giaciivo. Ljubljano. 2001. It. 38/39 285 [ugoslavija postala naš zaveznik.<;9° Ustna obljuba poslanika Campbella, »kolikor naj bi bila že vredna« (»for what it was worth«), naj bi bila zamišljena kot vaba za Hrvate in Slovence. Da je šlo za message de bouche pričuje tudi v Edenovih spominih objavljeni integralni tekst njegove poslanice regentu Pavlu. Toda ne le Jukič ali Milovanovič, tudi Veli mir Terzič je še leta 1982 zatrjeval, da je bila v Edenovi poslanici knezu Pavlu izrecno navedena tudi ozemeljska oferta. Težava je bila le v tem, cla se je Terzič v prid svoji trditvi skliceval na italijanskega zgodovinarja Alfreda Breccio, ki pa tega v svojem delu o jugoslovanski politiki nevtralnosti v letih 1939-1941 sploh m zapisal. Toda pustimo k besedi samega Terziča: »...V tem sporočilu je nadalje izpostavljena tudi omenjena 'vaba za Hrvate in Slovence1- s ponudbo, da Istra in otoki vzdolž jadranske obale, ki so pripadali Italiji, v primeru zmage pripadejo Jugoslavija, če pa 'beograjska vlada ne bo sprejela želje Velike Britanije, jo bo ta prepustila njeni usodi.' Churchill (Čerčil) pa je v diskreciji rekel Edenu, naj informira Jugoslovane, da je britanska vlada 'z razumevanjem preučila' problem italijansko-jugoslovanske meje v Istri in 'smatra, da ga bo podprla na mirovni konferenci'«. 92 * -k * dan zatem dopisoval s Pavlom iz Men. The Kden Memoirs. The Reckoning. Cassel. l.ondon 1065, sir. 216. Ibid. Naslednje navodilo, ki ga je sir Anthony Helen istega dne poslal Campbelln, je bito že namenjeno Pavlovim morebitnim naslednikom. V njem je britanski zunanji minister izrazil prepiičame. da je poslanik v stiku z ministri, ki so odstopili, in lahko najbolje oceni, kolikšne so možnosti za ustanovitev -.trdnejše alternativne viade», v kateri bi bile osebnosti, »prijateljsko naklonjene tiaSt stvar k Sporočil mu je torej, naj po svoj: diskretni presoji poda zagotovila jugoslovanskim vojaškim voditeljem "in drugim" (and others), da bo imela Jugoslavija, ako se pridruži Veliki Britaniji v vojni, v največji možni meri na tazpolago britansko vojaško pomoč in udeležbo pri skupnem ' poolu" oskrbe in "da bomo zagovarjali jugoslovansko zahtevo po I siri na mirovni konferenci." PRO, PO, 371/30253/R 2S72. O tem, kako je Campbell ravna! po prvem pooblastilu z dne 2. marca 19-41, ko je bila ponudba namenjena knezu namestniku, iti ob drugi avtorizaciji, podani dvajset dni kasneje in naslovljeni na "vojaške voditelje in druge", so že med vojno poskušali ugotov iti tudi odgovorni uradniki v Južnem oddelku britanskega zunanjega ministrstva. Slovenski zgodovinar dr. Dušan Biber je prvi opozoril, da se je "pismena sled" Campbellovega obvestila knezu Pavki- in to "natanko v smislu diiekiiv tdenu"- ohranila le v njegovem spremnem pismu z dne 1". marca 1941, s katerim je pospremil memorandum prof. Lava Čermelja z Manjšinskega inštituta v l.jubljani. (Dušan Uibei': Britanska in ameriška politika o iuilijansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni. ZČ, 4, 1980. str. 433-434). V ¡en", spremnem pismu je Ronald lan Campbell omenil * jamstvo, ki (...) sem ga natančno posredoval knezu namestniku, da Vlada Njegovega Veličanstva s simpatijo študira predmet za revizijo italijansko-lugoslovanske meje v [stri, o katerem je voljna misliii, da bi ga lahko postavila in branila na mirovni konferenci-..'' ( Op. cit.r str. 434). Kasneje, ko je Campbell o tem osebno piipovedoval tudi načelniku Southern Departmenta, Philipu Nicholsu, je slednji 2. julija 19 >1 zabeležil, da je bil edini odgovor, ki ga je Campbell dobil od jugoslovanskega regenta "nekam bolesten nasmeh"- seveda povsem razumljiv v kontekstu izjemno težkega položaja, v katerem je bila vpričo nemških groženj takrat njegova kraljevina. Campbell je Nicholsu nadalje izjavil. da je pooblastil tudi britanskega letalskega atašeja v Beogradu, naj z jamstvi seznani generala Simoviča, vendar ni bil prepričan ali je slednji to tudi storil. Z jamstvi naj bi bil po Campbellovi domnevi verjetno seznanjen še Miloš Tupanjanin, namestnik Milana Gavnloviča na čelu "Sibske zemljoradničke stranke" in osebnost posebnega britanskega zaupanja. 286 Somo Kiiälen: Trieste ali Trsi ? Britansko ozemeljsko Velimir Terzič, kot kaže, bodisi ni vedel, kaj pomeni termin »diskrecionarno pooblastilo«, ali pa ni dovolj obvladal italijanskega jezika, da bi lahko korektno prevedel naslednji odlomek, naveden v delu Alfreda ßreecie: »»Churchill dette. quindi, facolta discreztonale al suo ministro degli Esteri, di informare gli jugoslavj che il governo d i Londra 'sta stud ¡ando con comprensione' il caso do una revi-sione della frontiera italo-jugoslava in Istria ed 'e del pa rere che potrebbe essere affermato e patrocínalo da esso alia Conferenza dclla Pace'«.93 Churchillova, po Terzicevcm »prevodu« »v diskreciji« izrečena izjava Edemi, po drugi strani vsebinsko ustreza izvlečkom iz vladnega navodila, poslanega Edenu 2. marca 1941 v Atene, ki ga je sir Alexander Cadogan dan potem, ko ga je odobrila britanska vlada v ožji sestavi, predal v potrdilo premieru Churchillu. Toda tudi sintagme, po kateri naj bi britanska vlada sporočila vladi v Beogradu, da bo Jugoslavijo »prepustila njeni usodi«, če ne bo ravnala v skladu z željami Velike Britanije, ni bilo mogoče zaslediti v takrat že vrsto let objavljeni Edenovi poslanici regentu, kamor jo je v svojem delu o zlomu kraljevine Jugoslavije uvrstil Terzič. Zapisana je bila namreč le v poročilu turškega ambasadorja v Moskvi Ali Haydar Aktaya, ki ga je-kot izrecno navaja Alfredo Breccia- v marcu 1943 prestregla italijanska vojaška obveščevalna služba SIM in zatem na njegovi podlagi o obstoju britanske ozemeljske ponudbe Jugoslaviji obvestila Mtt&solinija.9'1 Velimir Terzič je očitno potreboval kar dosti fantazije, da je lahko besedilo turškega intercepta, 8, 3- 1941 poslanega iz Moskve v Ankaro, v skladu z lastno »diskrecionarno presojo« pripisal tekstu Ed en ove poslanice jugoslovanskemu regentu. Kljub »molku« regenta Pavla, a tudi njegovih najožjih sodelavcev, zlasti Jukičev primer nazorno kaže, da so se skope informacije in »govorice« o obstoju britanskih jamstev vendarle počasi razširile v ožjem krogu nekaterih jugoslovanskih politikov in diplomatov v emigraciji. Kolikšna pojmovna zmeda o njihovem pomenu, veljavnosti in obsegu je po drugi strani vladala v tej zvezi med njimi, je po drugi strani dokaj dobro razvidno iz dnevniških zapiskov dr. Milana Grola, objavljenih v začetku devetdesetih let v Beogradu,95 a tudi iz dnevnika mon-signorja Franca Gabrovška. Zlasti iz Gabrovškovega dnevnika je mogoče razbrati, da sta s politiko prikrivanja vitalnih informacij kasneje nadaljevala tudi predsednik vlade Dušan Simovič in zunanji minister Momčilo Ninčič, zelo pomanjkljive in neustrezne predstave o nadaljnji usodi svoje iniciative pa naj bi imel tudi dr. Milan Gavrilovič.96 ■k -k -k 92 Tei'2i6 Op, dr.. su. 365. Alfredo Breccia: Jugoslavia 1939-1941. Diplom a2¡a della neu i ral ka. Giliffre K d ¡tore, liorna 1978, su. 4939 Í Ibid, sir. 496, f 44. 93 Milan Crol: Londonski dnevnik. Filip Višiijic. Beograd 1990. sir. 78, 82, 104. 96 C.l op. 46. Hkrati se je v spominskih zapiskih na delovanje jugoslovanske emigrantske vlade, ki jih je leta )99S objavil ljubljanski dnevnik *Delo«. tudi nekdanji minister Franc Snoj dotaknil obstoja britanske p^Tnrnve in grndivo, Ljubijo no, 2001, šl. 38/39____________287 Vsekakor so vsebino britanskih ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslaviji v času mirovne konference v Parizu poskušali obnoviti tudi za potrebe Titove diplomacije. O tem priča v juniju 1946 nastali elaborat »Postavljanje naših teritorialnih zahteva pred velikim saveznicima za vreme rata«, ki ga je sestavil bivši šef predsedniškega kabineta v vladi dr. Ivana Šubašiča, v Istri rojeni Dragovan Šepič97 Šepič, ki je kot strokovnjak za jadransko vprašanje delal v zgodovinskem oddelku zunanjega ministrstva, internega elaborata seveda ni namenil le fenomenu britanskega ozemeljskega zagotovila, toda v skladu s prevzetim kronološkim pristopom se je tega vprašanja lotil že na samem začetku. Arhivski fundus, s katerim je razpolagal v juniju 1946, je bil v tem pogledu izredno skromen,98 temu primerno pa je bilo majhno tudi število informacij o podanih britanskih jamstvih. Poleg poročila jugoslovanskega poslanika dr. Ivana Subbotiča o razgovoru s sirom Ale:xadrom Cadoganom z dne 16. 7. 1941 in teksta Edenovega pisma Subboriču, poslanega kmalu zatem, je imel pred seboj očitno le še dve pričevanji, očitno nastali Šele v leni 1942. »Po nekaterih podatkih sodeč kaže, da je Še pred 27. marcem 1941 leta prišlo do razgovorov med jugoslovansko in britansko vlado o uresničitvi naših aspiracij na Julijsko Krajino v primeru, da Jugoslavija stopi v vojno na strani zaveznikov«, je zapisal Šepič v svojem, 8 in 9. junija 1946 v petih izvodih razmnoženem elaboratu, zatem pa citiral vsebino Gavrilovičeve brzojavke: »Jugoslovanski poslanik v Moskvi dr. Milan Gavrilovič, je, kot izhaja iz nekega njegovega telegrama, (Zaupno št, 132 z dne 14. januarja 1942), večkrat govoril z britanskim ambasadorjem Sirom * * * ozemeljske ponudbe. Opozorit je namreč na Kdenovo. domnevno še iz Ankare sporočeno ponudbo: "...Ko smo bili v Tanturu, smo od našega poslanika v Ankari (imena se ne spominjam), ki je prišel poročal vladi, ¡zvedeli naslednje: Po obisku kneza Pavla pri Hitlerju in predno je Jugoslavija podpisala pakt z Nemčijo, je Anglija storila vse, da bi lo preprečila. Zunanji minister Kden je takrat potoval v Atene in v Ankaro in je bolel obiskali tudi Beograd. V Beogradu pa ga zaradi strahu pied Nemci ni .so hoteli spie;eti, Iz Ankare je bden sporočil beograjski v1 id> da v imenu Angine sp-t-^ ie vse zahteve, hi Di jih po tej vojm jugosi mj i imela v pogledu svojih meja, samo da ne podpiše pakta. Vlada v Beogradu pa je lidenovo obljubo ignoriiala.« (Franc Snoj: Spomini člana emigrantske vlade. Delo. Ljubljana. J i. 4. 199S, str, 10. Cf. tudi Franc Snoj: Prispevek h gradivu za zgodovino delovanja emigiacije in emigrantske vlade v teku druge svetovne vojne, AS, lil; XXX Slo je predvsem za zbirko dokumentov jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu o leakcijah na Simovjčev govor in drugih vprašanjih, povezanih z Julijsko krajini v letu 1941. namenjeno dr. Joži Vilfanu in morda še kak dodan dokument iz tistega arhiva londonske vlade, ki ni ostal v tujini. V koti voliti, namenjen »Drugu Vilfanu« so bili iz arhiva londonske jugoslovanske vlade izvzeti dokumenti v naslednjem zaporedju:» 1. Izveštaj Subotiča (sic!) o poseli kod lUutlera (sid). 14. 7. 1941, 2 str.; 2. Prtbičevičev odgovor Sforzi, 19. 7. 1941, 1 str,; 3- Pismo Kdena Ninčiču (sic!; v resnici je slo za Hdenovo pismo dr. Ivanu Subboticu, v katerem je liden potrdil obstoj britanske vladne izjave glede Istre, a jo je po težavah z Američani vsebinsko tudi nekoliko razrahljal, op S. K.). 29. S- 1911. 21,7. 1941, 2 str.; 4. jukič o razgovoru sa Wickluim Steedom, 29, 8, 1941, 2 str.; 5.Jukič o razgovoru sa Se ton Watsonom, 30, 8. 1941. 3 str.; 6. Suboiičevo pismo Ninčiču, 17. 9- 1941. 1 str.; Telegram iz Londona u Jerusalim, 17. 5. 1941, 1 str.; Telegram, 23- 4. 1941, 3 str.; 7. reputacija Sforze u USa (eng. izveštaj), 30. 9- 1941, 1 s"tr.; Telegram L Adamiča iz Londona, s. d. 1 str.: Talijanska reakcija-Simovič, S. d.. 1 sir.: Subbotič-Builer, s. d., 2 288 ■c i .■ i : ,..i..... • 10n-An oz.-.tt Staffordom Crippsom o naših zahtevah nasproti Italiji in ga prosil naj se zavzame zanje pri svoji vladi. 'V času Edenovega zadrževanja na Srednjem vzhodu, pravi Gavrilovič v svojem telegramu, ko naj bi se v Beogradu odločilo usodno vprašanje našega nadaljnjega zadržanja, sem prosil Crippsa naj javi Edenu, da je prišel trenutek, da Eden izjavi naši vladi, da je sprejel naše gledanje v oni stvari, da bi olajšal odločitev naše vlade v ugodnem smislu, Cripps mi je po dveh, treh dnevih, vem da je to bilo zelo hitro, dejal, da je Eden to sprejel.' Ni podatkov o tem, ali je Eden dejansko dal kako izjavo v tem pogledu, toda po nekem razgovoru jugoslovanskega poslanika s člani poljskega Nacionalnega komiteja v Londonu v septembru 1942, naj bi bilo v krogih poljske vlade znano, da je britanska vlada preko Edena, nekaj dni pred 27. marcem obljubila tedanji jugoslovanski vladi 'vrnitev Jugoslaviji vseh tistih nacionalnih teritorijev, ki so po St. Germainskem sporazumu prišli pod suverenost drugih držav' in da se 'britanska vlada čudi, ker nova jugoslovanska vlada po 27. marcu ni nikoli izkoristila priložnosti, da omenjene obljube in garancije uporabi v svoj prid'99 Ko je Lorej dr. Dragovan Šepič sredi sedemdesetih let objavil zgodovinsko študijo, v celoti posvečeno britanskim ozemeljskim jamstvom kraljevini Jugoslaviji, se je v njej lahko vsaj delno naslanjal tudi na dokumente jugoslovanskega zunanjega ministrstva, navedene v elaboratu iz leta 1946, a jih je seveda dopolnil tudi z ustrezno interpretacijo deklasificiranih dokumentov britanskega zunanjega ministrstva.100 Nekdanji član jugoslovanske kraljevske vlade v Londonu je bil pravzaprav prvi, ki je na jugoslovanski strani z vsem potrebnim aparatom na znanstveno konsistenten in sistematičen način zapolnil pomembno hisroriografsko praznino iz začetnega obdobja povojne zgodovine tržaškega vprašanja.101 -k -k -k sti ■■ (PASMI!1 M Ki' 1-57/3). 99 DASMliV MKP)/L'-57. št. 2. Citirani odlomek iz ŠejMčevega elaborata je v kontekstu našega pisanja zanimiv i ud i zaradi lega, ker ga je mogoče primerjati z objavo omenjenega Kuha rje vega poročila vladi v nedavno izdanem delu dr-Janeza Arneža o Slovenski ljudski stranki. V omenjenem diplomatskem poročilu, poslanem vladi 19- 9- 1942, je- kot navaja Arnež- dr. .Alojz Kuhar zapisal naslednje: »Višji uradnik poljskega zunanjega ministrstva in pozneje dva člana poljskega narodnega sveta (parlamenta v izgnanstvu) so mi povedali, da je V krogih poljske v lade znano, da je angleška vlada po g. Kdenu nekaj rini pred 27. marcem ponudila Cvetkovičevi vladi garancijo vrnitve Jugoslaviji vsega narodnega ozemlja, ki je po Saint Germainski mirovni pogodbi piešlo pod suverenost tujih držav, če Jugoslavija ostane nevtralna odnosno ne pristopi k trojnemu paktu. Isii informatorje dodal, da je angleška vlada presenečena, ker nova vlada, po 27. marcu nikdar ni izkoristila možnosti, da bi omenjene obljube in garancije angleške vlade prevzela nase. Na moje vprašanje, kdo od Angležev odnosno kdo od angleške vlade je te informacije nudil in kdo od Poljakov jih je dobil, nisem dobil konkretnega odgovora. Čutil sem, da so moji (poljski) sogovorniki zagiesili indiskremost..' Arnež: SLS...., str. 291. 100 Ojugovnn Sepič: Velika Britanija i pitanje revizije jugoslovensko-talijanske granice 1941. Časopis za suvremenu povijest, V| 1-7. Zagreb 1975, str. 121-140. Pod istim naslovom, a z dodano obsežno dokumentarno prilogo izšlo tudi v Ljubljani leta 1976 (Zgodovinski časopis XXX/1976/1-2, Zgodovinsko društvo za Slovenijo. Ljubljana 1976. str, 47-77). Britanska jamstva je Sepič nekoliko bolj sumarno omenil tudi v drugem delu razprave ki je izšla v reviji »Istra« leta 1975 (Jadransko pitanje od 1915- do 195 i, Istra. 13. 3, 1975, str. 34). ,01Kljub izvrstni in uravnoteženi obravnavi mednarodnega vojnega, političnega in strateškega konteksta, znotraj katerega so bila britanska ozemeljska jamstva kraljevini Jugoslaviji spomladi leta 1941 podana, pa avtor jfcgjygve in gtgdivo. Ljubliono, 2001. si. 38/39 289 Čeprav je bila z deklasificiranjem britanskih arhivskih virov v začetku sedemdesetih let odstranjena zadnja dilema o samem obstoju britanske vladne ponudbe, pa je očitno še naprej ostal odprt problem interpretacije njene vsebine in skrajnega dosega. Pri tem je znaten del zgodovinarjev- naj poleg slovenskih, Dušana Bibra, Dušana Nečaka, Frana Zwittra, Janka Jerija in Janka Pleterskega,102 * * * vendarle ni omenil vseh parcialnih izsledkov, ki so jih drugi pisci prav lako na podlagi primarnih virov že pred njim objavili v znanstvenih monogiafijah ali revialnem tisku. Njegovo uvodno pojasnilo, po katerem naj bi pred nji ni tovrstne izsledke publicirala le "Phil is Auiy". namreč ni povsem ustrezalo dejanskemu stanju. Pred Jopičem in sirom l.lewellynom Wood ward om so tovrstne prispevke, sloneče na primarnih arhivskih virih, objavili Phyllis Amy (NIN. Beograd. 30. 7. 1972; Neki aspekii briiansko.jugoslaven.\liih odnosa 1941. godine. Ustanak u Jugoslaviji 1941. i Kuropa. Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd 1973, str. 92). Dušan Biber {VUS, Zagreb, 4. 10. 1972) in Ljubo Boban (Maček i politika Hrvatske seljačke siranke 1928-1941. Iz povijesti hrvatskog pitanja. Zagreb 1974, Vol. 2, str. 387, 430). Istega leta kot Sepič je v svoji monografiji (The Cheiniks. War and Revolution in Yugoslavia 1941-1943. Stanford University. Stanford 1975) obstoj ponudbe omenil tudi [ozo Tom ase vidi in se pri tem skliceval na delo Phyllis Auiy. Tudi Šepičeva nadaljnja navedba, da v dotlej objavljeni spominski literaturi nihče izmed britanskih ali jugoslovanskih državnikov ni omenil obstoja britanske ozemeljske ponudbe Jugoslaviji, ni bila v cetoti točna. Omenili smo že. da je sir Anthony Kden v spominih, ki so izSli leta 1965, izrecno potrdil obstoj podanih ozemeljskih jamstev in tudi zatrdil, da je vlada Njegovega Veličanstva z obljubo jugoslovanski vladi spomladi 1941 imela v mislili Istro. V dnevniku sira Alexandra Ctdogana. objavljenem leta 1971. je bilo mogoče po drugi srnini prebrati, d-a se je v vpraianju ozemeljskih jamstev kraljevini Jugoslav iji konec februarja 1941 sam izrecno zavzel za razširjena pooblastila zunanjemu ministru siru Anthonvu Kdenu. Cf.: The Diaries of sii Alexander Cadog.in 3938-1945. ¡id. David pito, C'jäSeL London 1971. Vol. 1., sir. 359 Akademik Pleierski je v okviru širše polemike s tezami v spominih Aleksandra Bajta med drugim kritiziral tudi Bajtovo »nedokazano« irditev, »da je britanski državnik Kden Jugoslaviji pred 27. marcem 1941 obljubil na zahodu ži; vFtf slownsko Primoi'je in Istro.« V tej zvezi je med drugim zapisal: »...Rad verjame, kar mu ustreza, tudi če dokaza ni. In sploh ne vej jame. kar je britanska vlada trdila preopiimističnemu predsedniku begunske vlade Dušanu Simoviču in kar je hkrati ponavljal britanski poslanik pri tej vladi George Rendel preveč neučakanemu podpredsedniku vlade Mihi Kreku, da namreč pred 27. marcem 1941 Jugoslovanom niso obljubili ničesar več kot le to, da bodo na mirovni konferenci zahtevo po reviziji jugoslov anske meje obravnavali dobrohotno. O konkretni mejni črti ni bilo govora...« Upravičeno je mogoče domnevati, je nadaljeval Pleterski. ....Kadai so to zahtevali politični inreiest, je bilo kršeno ne samo načelo, da se o teritorialnih vprašanjih ne odloča med vojno, ampak šele pri mirovni ureditvi, ampak tudi načelo Atlantske listine, da ne sme biti nobenih teritorialnih spieniemb brez svobodno izražene volje prizadetih narodov, in prišlo je do 'transfcrov' milijonov prebivalstva. Tu nastane vprašanje, zakaj so se vprašanja italijansko avstrijske Črte je, pa tudi jugoslovansko-italijanske meje obravnavala na čisto drugačen način. Nova družbena ureditev in zunanjepolitična orientacija Jugoslavije je imela svoj pomen, vendar pa to ni prv oten motiv, ker so ta britanska stališča obstajala že prej. Tu bi mogli morda nekaj pojasniti osebni stiki z emigranti iz držav, ki so hotele ohranili ali celo okrepiti svoj položaj. Vprašanje je pa globje in tO bi moralo zanimati historike.« Ibid, 118 Ibid. n;!j jjj torej ohranila Trst in vso zahodno obalo Istre od Trsta do Pule, pa tudi centralno Istro kljub določenemu omahovanju glede ftizina in Buzeta, meja pa bi bila v bistvu Wilsonova črta s spremembo v korist Jugoslavije za severno Goriško... Ibid Takšno oceno potrjuje tudi ameriško-britanski zgodovinar Mark Wheeler. Priporočila Chatham House naj bi bila pravzaprav ponovno potrdilo Wilsonove linije; "The Chatham House recommendations were, in effect, a reaffirmation of the Wilson l.ine of 1919." (Wheeler: Op. cit., str, 254, f. 68). 292 Samo Krislen: Trieste ali Trsi ? Britanska ozemeljska prebivalstva, strinjal tudi P. L. Rose v Foreign Officeu, vlada Njegovega Veličanstva pa je nato dala svojo izjavo- »seveda le v zgoraj omenjeni splošni obliki brez konkretnih navedb«. Jasno naj bi torej bilo, da se je ta načrt bistveno razlikoval »ne samo od tistega, kar je Jugoslavija pozneje zahtevala, ampak tudi od tistega, kar je pozneje dobila, in tudi tedaj ne moremo govoriti o kaki posebni naklonjenosti Velike Britanije do jugoslovanskih teženj.«120 Toda tako imenovana priporočila Chatham House po drugi strani niso predstavljala obveznih smernic, ki bi jim moral War Cabinet slepo slediti. Pomen Laffanovega memoranduma, ki je britanskemu vojnemu kabinetu, torej vladi v ožji sestavi, služil le kot nujno akademsko pokritje za sprejetje eminentno politične odločitve, je bil spomladi leta 1941 predvsem v tem, da je legitimiral najbolj splošno načelno oceno o upravičenosti povojne revizije jugoslovanske meje z Italijo. Ugledni slovenski zgodovinar, ki je bil leta 1944 tudi direktor Znanstvenega inštituta pri IOOF in kasneje svetovalec jugoslovanske delegacije v pripravah na mirovno konferenco, je bil v svoji objektivni analizi morda nekoliko preveč nagnjen k precenjevanju vpliva oksfordskih učenjakov na formuliranje eminentno političnih odločitev. Po drugi strani je zagovornik jugoslovanskih zahtev po Trstu, znameniti britanski zgodovinar A. J. P. Taylor, ki je profesorja Zwittrn v svojih spominih izrecno apostrofiral kot »dobrega prijatelja iz časov, ko smo branili jugoslovansko zahtevo po Trstu«,121 najbrž zopet pretiraval v nasprotni smeri, ko se je o pomenu ekspertiz tako imenovane Chatham House v svojih spominih izražal z neskr itim podcenjevanjem.122 V konkretnem primeru so namreč priporočila Toynbeejevega FRPS vsekakor bila sprejeta v poseben memorandum zunanjega ministrstva, ki je vojnemu kabinetu služil kot nujna predhodna strokovna podlaga za predvsem politično odločitev.123 Kakršenkoli vpliv je že imel memorandum FRPS na sklep vojnega kabineta in na nesporno zelo generično formuliranje samega zagotovila, trditev, da je britanska vlada kraljevini Jugoslaviji zagotovila bolj ali manj nekdanjo mejo habsburške monarhije z Italijo iz leta 1914 in seveda tudi sam Trst, je dosegla precejšnjo popularnost zlasti v italijanski politični publicistiki in historiografiji. Na razširjenost te teze med italijanskimi pisci je že leta 1969 opozoril Dennison Rusi now,124 v tem * * * 120 Zwitter Ibid. 121 A. J. P. Taylor: My Personal History. Hamish Hamilton, l.ondon 19S3, sir. 239. i'... Dvomim, da so v zunanjem ministrstvu sploh kdaj piebrali enega samega izmed obsežnih poročil, ki jih je Chatham House produurala. To seveda ni preprečilo, da ne bi na velik strošek davkoplačevalcev obstajala še naprej, vse do konca vojne.* Ibid, str. 153-Taylor je v spominih sicer priznal, da je v zgodnjih mesecih vojne poskušal priti pod njeno streho kot ekspert za evropske zadeve, a zanj- »na srečo-- ni bilo prostora. Za bolj uravnotežen prikaz delovanja FRPS in Toy n bee je ve vloge v njem. prim.: R. Keiserlingk: Arnold Toynbee's Foreign Research and Press Service, 1939-1943 and its PostAVars Plans foi South-East Furope Journal of Contemporary History. XXI. 3. 1986, sir. 539-558. 123 Prim.: Knoll: op. cit , sir. 107, f, 320. pnjTircve in grodrvo. Ljubljane. 2001, ši 38/39 293 pogledu pa se ni kaj dosti spremenilo niti kasneje, ko so postali dostopni dokumenti britanskega zunanjega ministrstva. Konstataeijo, da je Jugoslavija 3- 3- 1941 prejela formalno obljubo s strani Združenega kraljestva glede meje na Soči, je v knjigi, polni faktografskih napak, ki pa nosi pretenciozen naslov "Resnica o Trsin", zapisa! tudi eden izmed medvojnih poveljnikov Osoppa, furlanski aristokrat Alvise Savorgnan di Brazza.125 Povojni visoki uslužbenec Severnoatlantske organizacije je v tej zvezi izrazil prepričanje, da bi imela italijanska vzhodna soseda povsem drugačen položaj, če bi bila obnovljena v obliki, bolj konformni zahodnim strateškim interesom. Taksna Jugoslavija bi na jugovzhodnem krilu slehernega zahodnega obrambnega sistema prevzela vlogo Italije, v primeru preživetja dinastije Karadjordjevič pa bi ji po njegovem mnenju »zelo verjetno« (»molto probabile«) pripadli tudi Trst, Gorica in Tržič (Monfalcone).126 Alfio Morelli je v svojem poskusu napisati nekakšno neofašistično verzijo tržaškega vprašanja (»Trieste: L'altra faccia della storia 1943-45«),127 celo zatrdil, da je britanski premier Winston Churchill leta 1942 v svojem javnem govoru pred Spodnjim domom potrdil, da bo celotna Julijska krajina po vojni pripadla Jugoslaviji. Po njegovem mnenju naj bi zavezniško odlaganje rešitve ozemeljskega problema na čas mirovne konference koristilo predvsem jugoslovanskim ozemeljskim zahtevam, Tito pa naj ne bi »nikoli prenehal opozarjati na svoje domnevne pravice v Julijski krajini« in spominjati Winstona Churchilla, »da je leta 1942, v Spodnjem domu, konfirmiral, da bo anektirana k Jugoslaviji.« (sic!)128 Zgodovinarka Paola Romano v ponatisu doktorske teze, izdelane pod mentorstvom Mussolinijevega biografa Renza De Peliceja, očitno ni bila zmožna razmejiti med zgodovinskimi dejstvi in fikcijami. V letu 1997 je namreč zapisala, da je obljuba vlade Njegovega Veličanstva jugoslovanski vladi v izgnanstvu kraljevini Jugoslaviji zagotavljala Trst, Gorico, Istro, vso Julijsko krajino in del Furlanije »vključno z Vidmom«12? in se v oporo tej, z ničemer dokazani trditvi, * * * 121 De n ¡vi son Rusi now Italy's Austrian Heritage 1919-1946 Clarendon Press. Oxford 1969. sir, 326, f2. '-'Prim. Ah ise Savorgnan di Brazza. I.a verita su Trieste, Una cronistoria, una dtnuncia, una proposta. Lint. Ti it*ste 19SO, sir 33-36. "...che in caso di ptadmatc- dci Kai ageorgevič audie T> ¡este Goriziu e Monfalconc sau-bbero passate alia Jugoslavia.« Ibid, str. 37-38. Kurziv v izvirniku. Morellijeva knjiga ne obravnava le obdobja 1943-45, kot bi lahko sodili po naslovu, ampak celotno desetletje 19 ¡3-1953- Knjiga ima po pomoti dva naslova, pri čemer le tisti na zunanji strani platnic, ki običajno ni cititan, ustreza v vsebini obravnavanemu kronološkemu okvirju. Alfio Morelli: Trieste: L'altra faccia della storia 1913 o. tklizioni di Letteramra e Storia contemporanen. Trieste 1987, sir. 63. "...tu na ta Venezia Giulia, pane ete) I'tiuii e della citta d i Udine...' Piim.: Paola Romano: La questions giu-liatia 19 ¡3-1947. La guerra e ki diploma/ia. Le foibe a I'esodo. Lint. Trieste 1997, str. 58. Morda bi pri tej tezi lahko ?9Z Samo Kristen: Trieste oli Trst ? Brilansko ozemeijskn_ sklicevala na analogno trditev v publikaciji Carla Montanija, natisnjeni v začetku devetdesetih let.1^ Pravzaprav si med italijanskimi pisci, ki zastopajo stališče, da je Velika Britanija kraljevini Jugoslaviji leta 1941 obljubila tudi Trst, zdaleč največ pozornosti zasluži Diego De Castro, univerzitetni profesor v Torinu in Rimu in avtor akribičnega in po obsegu in bogastvu detajlov vse do danes nepreseženega znanstvenega dela o tržaškem vprašanju v obdobju leta 1943-1954. l3i še leta 1952 je bil takratni politični svetovalec italijanske vlade pri zavezniški upravi Svobodnega Tržaškega ozemlja skrajno skeptičen glede samega obstoja britanskih ozemeljskih jamstev. Toda isti pisec, ki je leta 1952 negoval več kot zgolj metodičen dvom v tem pogledu, je do začetka osemdesetih let popolnoma spremenil svoje nekdanje stališče, Diego De Castro je v svojem poslednjem velikem delu o tržaškem vprašanju namreč zapisal, da je vlada Njegovega Veličanstva jugoslovanski kraljevski vladi leta 1941 obljubila mejo na Soči in se pri tem skliceval na tezo Livia Zena, slonečo na eni izmed možnih interpretacij vsebine dostopnih britanskih arhivskih dokumentov. "'32 * * -A šlo za neizrečeno in seveda uidi nedokazano piedpostavko, po kateri bi se rnoiala vsebina jugoslovanskih ozemeljskih zahtev, navedenih v jugoslovanski uradni noli z dne 23. 7. 1943, »ujemali» Z vsebino britanskih ozemeljskih jamstev, podanih tej isti vladi. Ker je nota odprla tudi vprašanje BeneSke Slovenije in Vidma, bi po tej logiki že samo dejstvo njenega obstoja kot v neke vrste »zrcalnem odsevu- dokazovalo, da so britanska ozemeljska jamstva morala zaobseči ne le Trst. ampak vsa zahtevana ozemlja. Carlo Montani; Sommario della storia giulano-dalmaia. Edizioni Associazione Nazionale Venezia Gilllia e Dnlmazia. Eirenze 199(E str. 78. Gre za trditev, navedeno v kronološkem delu knjižice, kjer je pod 1" aprilom 1941 navedeno; »resa della Jugoslavia e fuga di Re Pieiro Constítuzione del Governo in esilio a I.ondra, cui il Gabinetto inglese promeile tutta la Venezia Giulia e parle del Krilili, compresa Udine." '31 Diego De Castro; l.a Cuestione di Trieste. L'azione política e diplomática italiana dal 1943 al 1934. 2 Vol. 1.1 NT. Trieste 1981 v posrečeni karakterizacijt te znanstvene "sage" o tržaškem vprašanju, izdane v dveh delih na več kot dva tisoč straneh, je kanadsko-italijanski politolog Osvaldo Croci zapisal, da si naziva "Tržaška biblija" ne zasluži le zaradi temeljitosti avtorjeve raziskave in izjemnega poznavanja podrobnosti, ampak tudi zaradi "skoraj religiozne ljubezni", ki jo je z njo izpovedal svoji domovini. Kljub neski iti ironiji te označbe, pa Croci ni mogel skriti spoštovanja do mogočnega opusa, ki hkrati predstavlja De Castro vo "summa vitae'. (Tipkopis doktorske teze: The Trieste Crisis, 1953 Department of Political Science. McGill University. Montreal, 1991 str 8-9, f 12) iialijnnski zgodovinar Marco Galeazzi je upravičeno opozoril na tovrstno stališče De Castra, vendar napačno pripisal ideniično mnenje tudi tržaškemu zgodovinarju srednje generacije, Giampaolu Valdevitu (l'rim.: Marco Galeazzi; Togliatii fra Roma e Mosca, v: La Crisi di Trieste. Maggio-giugno 1945. Una revisione sto-riograficn a cura di Giampaolo Valdevit. Quademi 9. Insiiiuto regionale per la sioiia del movimento di über* azione nel Eriuli-Venezia Giulia. Trieste 1995, str. 157. f 38; Prim. tudi slovenski prevod Galeazzijeve razprave v zborniku Trst 1941-1947. Od italijanskega napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe. Založba I.ipa, ZT!'. Koper 1988. str. 239 f51). Niti v navedenem delu (La questione di Trieste 1941-1954. Política internazionale e contesto lócale, Era neo Angeli. Milano 1986. str 86) niti kje drugje. Valdevit. ki je poglobljeno raziskoval v arhivu britanskega zunanjega ministrstva, ne podaja tovrstne interpretacije britanske ponudbe, pa čepiavv znanih okvirih povzema epizodo, ki je sledila Gavrilovičevemu predlogu siru Siaffordu Ci ippsu spomladi 19ti. Rgzpiaye_in gradivo ljubljena, 2001, št. 38/3V 295 Nekdanji diplomat Livio Zeno je namreč leta 1978 opozoril na skrajno dvoumno in elastično naravo britanskega ozemeljskega zagotovila.'33 Tudi on si je za izhodišče izbral dikcijo leta 1972 deklasificiranih britanskih arhivskih virov, povsem korektno je navedel, da je britanski Vojni kabinet jugoslovanski kraljevski vladi leta 1941 podal izjavo o reviziji italijansko-jugoslovanske meje v Istri, na Kvarnerju in "na severu, vse do Gorice". Toda ta formulacija se mu ni zdela povsem nedvoumna. Po njegovi razlagi bi se lahko ravno v njeni generiČnosti in interpretativni odprtosti skrivala velika nevarnost za italijanski Trst. "Je šlo za mejo na Soči? Je bil vključen tudi Trst? Določila niso bila povsem jasna, toda njihova dvoumnost je avtorizirala Simoviča, da jim je dal najbolj ekstenzivno, z jugoslovanske optike najbolj ugodno interpretacijo..."13-'i Zeno je tudi poudaril, da se je Velika Britanija povsem nesporno zavezala podpreti jugoslovanske ozemeljske zahteve do Italije, ta tajna zadolžitev pa ni obvezovala le zunanjega ministra Edena in vladnega predsednika Churchilla, ampak celoten britanski vladni kabinet v najožji sestavi (War Cabinet). Britanska vlada jugoslovanski vladi ni zgolj izjavila, da bo njeno morebitno zahtevo po tem ozemlju obravnavala s simpatijo, ampak tudi obljubila, da jo bo podprla na bodoči mirovni konferenci. Toda kasneje, je ugotavljal Zeno, se je s to britansko obljubo zgodilo nekaj čudnega; »izparela« naj bi in nenadoma izpuhtela »v nič«. Kako je lahko prišlo do tega, se je vprašal nekdanji udeleženec mirovne konference v Parizu. Da o njej ni več spregovorila britanska strun, bi bilo še mogoče razumeti, a da nanjo nista spomnili niti obe jugoslovanski strani, s katerima je imel v letih 1941-1945 opraviti London, naj bi bilo že težje razumljivo. »Je bilo torej mogoče, da je zapadla? In če je, kdaj in kako?« Pisec je zatem namesto neposrednega odgovora na to vprašanje navedel Rooseveltovo poslanico britanskemu premieru Churchillu z dne 14. julija 1944. Iz nje je izdvojil tri najpomembnejše elemente: washingtonsko »hipoteko« glede povojne ureditve, temelječo na nujnosti upoštevanja različnih nacionalnih skupin, ki tvorijo agregat italijanskega javnega mnenja; Rooseveltovo metaforično «navijanje ušes« britanskemu premieru, ker si je drznil na skrivaj narediti korak na področje, na katerem so si tudi Združene države pridrževale pravico do lastne besede in zatem zelo precizno Rooseveltovo zahtevo po britanski deklaraciji, ki bi se javno distancirala od slehernega prevzemanja obveznosti ozemeljske, etnične ali gospodarske narave.1^ v Rooseveltovi zapuščini ni papirja, ki bi predstavljal Churchillov odgovor na predsednikovo zahtevo, je nadalje ugotovil Zeno. Toda natanko mesec dni kasneje sta oba državnika podpisala Atlantsko listino. * Tk * L. Zeno: La quesrione d i Trieste e I'azione d i Carlo Sforza. I.'Osservatore politico letierai io, 197^, n. 6, str. 21. Ibid. '35 [bid, sir 20-23. 296_______Samo Krisien: Trieste ali Tfsl ? Britansko ozerneljskn__^ Hkraci je ravno ob tej priložnosti britanska stran podala ameriški strani izjavo, da ni sklenila tajnih zavez, ki bi ji lahko vezale roke v vprašanju povojne teritorialne ureditve. Obveza naj bi torej zapadla.1^ Še tri leta pred to ugotovitvijo je Livio Zeno, v razpravi, posvečeni grofu Carlu Sforzi, britanskemu jamstvu pripisoval pomen nekakšne nevidne Scile in Karibde, ob kateri naj bi se razbili vsi napori italijanske diplomacije med mirovno konferenco v Parizu.137 Leta 1978 je to trditev očitno že revidiral, saj je med drugim zapisal: »Danes vemo, kakšne enormne in abnormne kompromise sta bila oba anglosaška voditelja prisiljena sprejeti, ko je Šlo za pogajanja s Stalinom: o tem nas uči grenka usoda Poljske, ki je samo ena izmed številnih primerov; toda v vprašanju zaveze glede Trsta je bila med njima nedogovorjena tajna obljuba, podana s strani Londona, izbrisana.«138 Le minuciozno raziskovanje v arhivih bo pokazalo, je nadalje menil italijanski diplomat, kdaj in v kakšnih terminih je britansko zunanje ministrstvo seznanilo jugoslovansko vlado v izgnanstvu o okoliščinah ultra vires, ki so povzročile kaduciteto ozemeljske zaveze. Ne le vlada kralja Petra, tudi maršal Tito naj bi se namreč »v Caserti in kasneje« abstiniral »od sklicevanja na to obvezo in se je v oporo nikoli odpovedanim zahtevam po Slovenskem primorju (sinonimom za mejo na Soči) skliceval na odločitev in avtoriteto partizanskega zbora v Jajcu, v novembru 1943.«139 Zeno je svoje razmišljanje o razlogih za domnevno zapadlost britanskega zagotovila sklenil s paradoksom; isti Winston Churchill, ki je moral leta 1941 le z največjim odporom umakniti ozemeljsko obljubo, podano Jugoslaviji kralja Petra, se je leta 1945 najbolj odločno boril, da bi Jugoslavija Josipa BrozaTita umaknila svojo vojsko iz Trsta. Ta Churchill iz leta 1945 po prepričanju Zena »zagotovo ni imel občutka, da mu roke vežejo predhodne obljube. Razvezal mu jih je Roosevelt.«140 Prislovicna zvijačnost zgodovinskega uma naj bi torej poskrbela, da je bil v juliju leta 1941 ameriški predsednik tisti, ki je izsilil občuten britanski odmik od zaupno podanih jamstev monarhistični Jugoslaviji, po Rooseveltovi smrti v aprilu 1945 pa je monarhist Churchill storil vse, da revolucionarna, zunanjepolitično na Sovjetsko zvezo vezana Jugoslavija Trsta ne bi dobila. Zeno je tudi v sklepni ugotovitvi menil, da vozla britanske obljube iz leta 1941 ni razvezah concordia disco rs, temveč neke vrste discordia concors med dvema izmed Velikih * -k * 136 Ibid, sir 23-24. 137 »...Bila je lo obljuba, ki je-ne da bi Američani vedeli zanjo, saj je do nje prišlo pred njihovim vstopom v vojno- prejudic irala našo diplomatsko pozicijo na mirovni konferenci v razmerju dojugoslavije, in bila, na skrivaj, na izvoru tolikšnih naših kasnejših nadlog.« Livio Zeno: Ritratto di Carlo Sforza. Monnier, Pirenze 1973, sir. 69. 13S Zeno:La questione di Trieste..., str. 24. 139 ibid, str. 21. 140 Ibid, str. 30. Pn_7prove in gradivo, l.jubijonj 200 ' Ši 38/39 297 Treh: "Če je Trst danes italijanski, je temu tako zaradi steka dveh volj (consorso delle due volonta); volje ameriškega predsednika v letu 1941 in volje britanskega premiera leta 1945. Portugalski pregovor pravi, da zgodovina včasih piše naravnost tudi s pomočjo krivih linij: Deus escreue dire Ho por linhas tortas]/>l Diego De Castro je v svojem delu iz leta 1981 v veliki meri sledil Zenovi rekonstrukciji, morebitnim razlogom za jugoslovanski molk pa je takrat dodal še lastno, izrazito psihološko obarvano razlago: »...Ali je britanska vlada- kot domneva Livio Zeno- jugoslovanski sporočila zanikanje sleherne obveznosti zaradi odpovedi, ki jo je Anglija morala podati v trenutku podpisovanja Atlantske listine? Na ta način bi se dalo razložiti absolutni nadaljnji molk vlade kralja Petra in tudi molčanje Tita v tem, doslej opisanem boju za suverenost nad Julijsko krajino, ki se je nadaljeval do leta 1954. da bi zatem prenehal šele z Osimskim sporazumom in se lahko znova začne v nekem bodočem trenutku. Mislim nasprotno, da si je mogoče molk Tita razložiti tudi z neko drugo razlago. Britansko obvezo iz marca 1941 bi bilo mogoče dvigniti na prapor ne več z juridičnega vidika, ampak kot moralno zavezo, pa čeprav le za propagandne namene. Sodim, da Titu ni bilo do tega, da bi mu kdo podaril Julijsko krajino na temelju obljube, podane tistemu jugoslovanskemu režimu, ki ga je sam ravno v tistem trenutku uničeval. Maršal je moral nastopiti kot osvoboditelj teh ozemelj, osvojenih od italijanskega in nemškega sovražnika s krvjo njegove vojske. Podedovati darilo, dano režimu, ki ga zaničuješ, ne sodi med možnosti, ki bi jih upošteval slovanski ponos, na katerega nikoli ne kaže pozabiti, in tudi ni moglo priti v poštev pri zastavitvi ciljev jugoslovanske vojne za osvoboditev.«1^2 Toda ali je res, da je jugoslovanska stran v času mirovne konference popolnoma ignorirala argument ozemeljskih jamstev? Tudi če zanemarimo poslanico ameriškemu zunanjemu ministru Brynesu, v kateri je z jugoslovansko diplomacijo povezani slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič zapisal trditev, da so Britanci generalu Dušanu Simoviču, predsedniku jugoslovanske kraljevske vlade, leta 1941 poskusno (»tentatively«) obljubili Trst,1^ obstaja vsaj še en indic, da je bil »adut« britanskih ozemeljskih jamstev- čeprav seveda zgolj v zakulisju in ne javno- vržen na pogajalsko mizo. Na konferenci zunanjih ministrov v New Yorku -k -k -y 141 Ibid. 112 De Castro: Op. cit.. str 225-226. Državni sckiciar lirynes je spomenico Louisa Adamiča, ki je bitu kasneje natisnjena pod naslovom "Amerika in Trsi, Dog in Rusi" (Lon•• Adamiclv America and Trieste. God and Russians; Letter to the Honourable James 15rynes, Secretary oí State. United Committee of South Slavic A mei icans. New York 1946), prejel 4.6. 1946. Adamič je v njej na podlagi znamenitega Mazzinijevega reka, da je sam Bog postavil Italiji mejo na ieki Soči, izpeljal sklep, po katerem naj bi se tokrat volja Stvarnika ujela z ugotovitvami sovjetskih ekspertov, nato pa tak, providencialno utemeljeni zagovor jugoslovanskih žalitev in ruske linije podkrepil s sklicevanjem na britanska ozemeljska jamstva, s katerimi naj bi bilo mesto in pi istanišče Trst Že leta 1941 "poskusilo" obljubljeno "Siinoviclni, prvemu ministru jugoslovanske kraljeve vlade v izgnanstvu", 298 Somo Kfislen: Triesie cli Trst ? Britanska ozemeljska med 3- 11- 1946 in 12. 12. 1946 je bilo vprašanje Trsta in Julijske krajine obravnavano kot prva točka dnevnega reda. Sovjetski zunanji minister VjaČeslav Molotov in njegov jugoslovanski kolega Stanoje Simič sta poskušala doseči razveljavitev priporočil iz predhodnega, pariškega dela mirovne konference in pledirala za neposredne jugoslovansko-italijanske razgovore. Pristanek na internacionalizacijo tržaškega ozemlja sta poskušala kompenzirati z zahtevo, naj Jugoslaviji popadejo Tržič, Gorica in Trbiž. Tokrat naj bi kompenzacijo predstavljale koncesije v vprašanju repa racij, na katerih je jugoslovanska stran dotlej trdno vztrajali. Brvnesov odgovor je bil seveda popolnoma odklonilen.1^ V tem času, ko je moral Beograd uvideti, da je tudi zaradi sovjetskega popuščanja igra za Trst definitivno izgubljena, so se italijanski diplomati morda zadnjič v času mirovne konference prestrašili možnosti, da bi jugoslovanski pogajalci v poskusu, dobiti vsaj Gorico, lahko posegli pobrifanskih ozemeljskih jamstvih iz leta 1941. V zvezi z jugoslovanskim predlogom Svetu ministrov z dne 2.12. 1946, po katerem naj bi Jugoslaviji pripadla Gorica skupaj s cono B in južnim delom cone A, Italija pa bi dobila Tržič (Monfalcone), je italijanski diplomat Relli 6. 12.1946 obvestil palačo Chigi, da je jugoslovanska delegacija istega dne ali dan prej v New Yorku naslovila na Britance nekakšne strogo zaupne zahteve neznane vsebine in pomena ("delle richieste segretissime di cui si ignora il tenore ed il significaro").1 Seznanjen z Rellijevim opozorilom je bil ravno diplomat Livio Zeno tisti, ki je kolego Pietra Quaronija povprašal, ali bi lahko šlo za poskus izterjave obljub, ki naj bi jih dali Angleži jugoslovanski kraljevski vladi.^ Quaroni, ki je že maja 1945 iz Moskve opozarjal Rim na jamstva, s katerimi naj bi bil Jugoslaviji obljubljen Trst, je Zenu odgovoril z nasprotno ugotovitvijo; ne le Angleži, tudi posebni odposlanec predsednika Roosevelta, polkovnik William Donovan, naj bi Beogradu leta 1941 podal podobne obljube. Ni mu bilo samo jasno, ali je imel takrat Američan ustrezno Rooseveltovo privolitev, ali pa je ravnal na svojo roko.1 f7 Posredno potrditev hipotetične izterjave dolga, domnevno povezane z izredno tajnim jugoslovanskim sporočilom Foreign Officeu, pa naj bi bilo po mnenju italijanskih predstavnikov na mirovni konferenci mogoče najti tudi v poročilu o izjavi, ki naj bi jo 11. 12. 1946 podal eclen izmecl najuglednejših britanskih žurnal-istov tistega časa, diplomatski dopisnik BBC Thomas Barman. Dobro informirani diplomatski dopisnik naj bi namreč Liviu Zenu zatrdil naslednje: "Britanska delegacija zanika, da bi bila seznanjena s kakim jugoslovanskim dokumentom ali čem -k -k -k James F. Byrnes: Habiando con franqueza. Kdilorial juvenuid, Barcelona 1948, sir. 16h-165. De Castro: Op. cit., str. 526. '46 "Che quesii (gli inglesi) abbiano dalo agli jugoslavi degli impegni clie lom adesso vengono a riscuotere ?" 1 bid. O Donovanovem demanliju teh govoric, prim.: De Časno: Op. cit., str. 315. Pn7prnve in gradivo. Lfubljcino, 2001, si. 38/39 299 podobnim, toda co je zanimivo; v pogledu predhodnih zagorovil priznavajo tole; do razgovora med Churchillom (sic!) in jugoslovanskim ministrskim predsednikom (sic!) je prišlo, roda Jugoslovani so izgubili dokumentacijo o tem, Foreign Office pa je ne more najti.''148 Kasnejše prepričanje Livia Zena, da je ozemeljska obljuba, podana leta 1941, prišla prav tudi jugoslovanski diplomaciji, pa čeprav se vsaj javno nanjo ni sklicevala, bi morda lahko bolje razumeli tudi v luči pravkar omenjene izjave.1^ Toda na katero srečanje med Winstonom Churchillom in »jugoslovanskim ministrskim predsednikom« bi se lahko nanašala Barmanova izjava ? Domnevni »demanti« britanske delegacije, o katerem naj bi italijanskemu diplomatu spregovoril dopisnik BBC-ja, bi se namreč vsebinsko lahko idealno vklapljal v kontekst srečanja med premierom Simovičem in Winstonom Churchillom, do katerega je prišlo dne 26. 6. 1941, torej le dan pred generalovo napovedjo, izrečeno na radijskih valovih istega BBC-ja. Naj namesto odgovora na to dilemo sklenemo s citatom iz leta 1994 objavljene razprave hrvaškega zgodovinarja dr. Hrvoja Matkoviča, posvečene vprašanju jugoslovanske razmejitve z Italijo v dokumentih jugoslovanske kraljevske vlade iz let 1941-1945; » - S obzirom na talijansku agresiju na Jugoslavjju u travnju 1941. god. i ratno stanje koje je izmedju dviju država- Italije j Jugoslavije- još uvijek trajalo (jugoslavenska je vlada po izlasku iz zemlje objavila da ostajc u ratu s Nje mačko m i Italijom), postala je nevažečom ranije preuzeta obveza o poštivanju zajedničke granice (sporazum Ciano- Stojadinovič). Nije, dakle, bilo zapreke da izbjeglička vlada pitanje Istre i Rijeke postavi na dnevni red. I doista, predsjednik izbjegličke vlade general Dušan T Simovič, svega nekoliko dana nakon dolaska u London, održao je govor na londonsko m radiu (bilo je to 27. lipnja 1941. g.) u kojem je istakao da je cilj borbe njegove države- osim oslobodjenja domovine-'ujedinjenje svih teritorija u kojima žive Jugoslaveni', pa je redom nabrojio: Istra, Trst, Gorica, Zadar, 'i drugo'. Simovič nije izričito naveo i Rijeku, ali se ona može k k -k »La Delegazione britannica nega la cono,see nza d i ogni documenio jngoslavio o di qualunque cosa del genere; nui cio e interessarne, nei riguardi di alTidamenu anieriori, essi ammetiono questo-. vi >tata una conversazione ira Churchill ed il Prinio Ministri» jugostavo, della quale gli jugoslavi hanno perduio la documen-tazione ed il foreign Office non pno trovarla.« ( Ibid). Morda bi si lahko s komajda verjetno koincidenco, nakazano v citiranem pojasnilu, razložili tudi dejstvo, čemu v času priprav na mirovno pogodbo z Italijo vsaj javno ni bilo govora o kakih britanskih ozemeljskih jamstvih Jugoslaviji. saj bi obojestranska izguba dokumentov z razvojem dogodkov preseženo obligacijo dejansko definitivno spravila s sveta. Toda tudi, če Barmanova izjava ne bi ustrezala dejstvom, so se v beograjskem zunanjem ministrsivu verjetno morali zavedati., kako kočljivo in politično neoportuno bi bito. če bi se javno sklicevati na zaupno izjavo vlade Njegovega Veličanstva, podano jugoslovanski kraljevski vladi. Ne le. da bi lahko bilo s stališča Titovega revolucionarnega režima javno sklicevanje na obljube, podane kraljevski vladi kontraproduktivno. morebiinemu sklicevanju na jamstva, podana jugoslovanski kraljevini, bi po letu 1945 lahko sleherna britanska vlada zopersiavila klavzulo bistveno spremenjenih okoliščin ( rebus sic stantibus). 300 Somo Kristen: Triesie oli Trst 3 Britansko ozemeljska podvesti pod izraz 'i drugo', To takodjer vrijedi i za nespomenute Kvarnerske ocoke, Lastovo i Palagružu. Simoviceva izjava izazvala je oštru reakciju TaJijana u Americi. Tamo je boravio i bivši talijanski ministar vanjskih poslova grof Carlo Sforza, koji je tada napisao serijn članaka prociv Simoviča. (J t i m je člancima naveo da je Churchill Simoviču tijekom sastanka, dan prije održanog govora, obecao Trst.150 Simovič je 26. lipnja doista posjetio britanskog premijera Churchilla sa svrhom da mu zahvali za sve što su Velika Britanija i njezina vlada urad i le za Jugoslaviju. O Simovičevu posjetu Churchillu (bio je nazočan i jugoslavenski ministar vanjskih poslova clr. Momčilo Ninčič) učinjena je zabilješka u londonskem poslanstvu, ali u njoj se ne spominju razgovori o Trstu. Sforzine navode o Churchillovom obečanju Trsta u razgovoru sa Simovičem demantirao je sam britanski ambasador u Washingtonu lord Halifax. Tlco je bio u pravu- grof Sforza tli Halifax- nije moguce utvrditi, ali je činjenica da je Simovič u svom govoru u teritorij buduče, obnovljene Jugoslavije uz Istru, Goricu i Zadar uključio i Trst.«'51 * * * 150 Takoj po italijanski kapitulaciji se je nemški propagandni letak, namenjen morebitnim prebežnikom. v tej zvezi prav tako skliceval na Sforzo. Ali se hočete boriti za to, da bodo Dalmacija, Istra, Reka in Trst prepuščene Jugoslaviji, ki so ji bile obljubljene (alia quale sono state promesse), v skladu s trditvami grofa Sforze in potrjenimi z uradnim komunikejem v ameriškem časopisu New York Times." (Prim, faksimile letaka v Edward Boehm: Behind Enemy l.ines. WWII Allied/Axis Propaganda. Wellfleet Press. Seaucus NJ 1989. str. 132). Toda ■»serijo člankov«, o kateri govori Matkovič, lahko kvečjemu pripišemo Gaetanu Salveminiju in ne Sforzi. Op. S. K. H. Matkovič Isti a i Rijeka u doku meni ima izbjegličke vlade (1941-19^5). Zbornik radova »1'azinski Memorijal«, XXI11-XXI V. Pazin 1994, str. 263. Vsekakor se je mogoče strinjati s stališčem Dušana Bibra, da lahko kljub odsotnosti virov, ki bi to potrjevali, sklepamo, da je na formulacije v govoru vphval tudi Sl.S-ovski »Memorandum o slovenskih ozemeljskih zahtevah v času vzpostavitve novih inept jugoslovanske države., nastal na »sedežu vlade« v Jeruzalemu 1. maja 1941. (Prim.: Dušan Biben Britanska in ameriška politika o Itali-jansko-jugoslovanski meji v drugi svetovni vojni Trst 1945- Zbornik predavanj/ Trieste 1945. Alti delle con-ferenze. Narodna in šindijska knjižnica. Trst 1985, str. 15 )