Sprehodi po knjižnem trgu
O novih knjigah pišeta Goran Č. Potočnik in Lucija Stepančič
Polnjenje rešeta
Iztok Saksida: Na poti v socionomijo, Studija humanitatis (Apes; 12), Ljubljana 1999
Pod naslovom Na poti v socionomijo je uredništvo knjige (Boris Kavur, Ne-da Pagon, Jože Vogrinc) izbralo tri zapise Iztoka Sakside, nosilca predmeta Socialna antropologija II na Oddelku za sociologijo in sociologijo kulture Filozofske fakultete.
Pravzaprav se o zapisu lahko govori le v primeru zgoščenega, težko razumljivega, leta 1995 napisanega teksta O vrstah in rojstvu vrst. Pogled z roba, medtem ko preostala dva, glede na obseg strani večinsko zastopana, pristajata na bolj komunikativno, učiteljsko dikcijo. Socialna antropologija, ki se nahaja na začetku, je šolska skripta, sežetek predavanj (a še vedno v formi nagovarjanja študentov, vsaj retoričnega) iz semestrskega dvojca 1995/96, Kaj je socionomija pa so predavanja, nastala v šolskem letu 1997/98, ki pa so kljub urejevanju (sprotnem? - predavanja so bila tudi osnova za kasnejšo knjigo) samega avtorja ostala nedokončana.
Saksida seje konec aprila '98 smrtno ponesrečil. S tem pa je zaključek predavanj in najbrž tudi nekaj takega, kot je odgovor na v začetku semestra zastavljeno vprašanje, ostal tam, do koder ni več dostopa. Namesto knjige, ki jo je Saksida hotel napisati
med počitnicami, so ostala le nepopolna predavanja. In ta nepopolnost, kot lahko preberemo v uredniškem pojasnilu, je bila vodilo pri sestavljanju pričujoče knjige in njenega poimenovanja kot poti, ne kot morebitnega odgovora. Poti, ki sledi obratom Saksidove misli v zgoraj nakazanih letnicah.
Sprašujem se, ali je odgovor, definicijski izrek tipa "Socionomija je XY", sploh mogoče izoblikovati. Mislim, da ne. Prvič, ker je na lokalni ravni pojem socionomija uporabljen le enkrat, in še to le v naslovu predavanja. Torej se bralcu ne more niti sanjati, kaj naj bi ta skovanka pomenila. Lahko se sicer etimološko poigrava z latinskimi usedlinami, a takšno ponotranjenje forme najbrž nima kakega velikega smisla. Na primeru "strukture" in njenih korenskih izvorov ter različnih izpeljav je to na ironičen način pokazal tudi Saksida. Upam, da sem pravilno bral stvari, ki niso zapisane, so samo ovohljive.
In drugič, bolj generalna nemož-nost oblikovanja odgovora tiči v jedru znanosti an sich. In to je tudi tisto, v kar nas Saksida poskuša na vsak način prepričati. Zato niti ni hotel izdelati takega odgovora. Kajti izdelati odgovor: Sociologija je ... ali evolucija je ... ali strukturalna lingvistikaje ..., pomeni sodelovati v ideološkem aktu, izdelati ideološko tvorbo, resnico, ki v osnovi zadovoljuje le navidezno zahtevo po podajanju dokončnih,   aksiomskih
Sodobnost 2000 I 702
Sprehodi  po  knjižnem  trgu
izjav brez preostanka. A ker se prej ali slej pokaže, da nobena izjava ni brez priveska, ki odpira njeno notranjost, se brez prestanka proizvajajo nove in nove. In tu se skriva pogon kolobocije znanosti in družbe, ki v prvi vrsti takšno diskurzivno znanost sploh omogoča, saj potrebuje njene produkte, konstrukte postavljanja in izvajanja nadzora. V tem kontekstu je potrebno razumeti Saksidov "odhod" iz polja sociologije kot polja nezadostnega, preozkega razumevanja človeka kot socialnega bitja. Človek je organizmično bitje in kot tak sodi v širši kontekst biološko-komunikacij-sko strukturiranega nazora. Saksida se tako izogne sociološkemu redukcio-nizmu. Iz istega razloga zavrne tudi psihologizem in lingvisticizem. A ob spustu v polje biološkega trči ob nove konstrukte. Tako se Na poti v socio-nomijo bere kot neprestan boj nečesa z neprimernim, slednjič navlečenim čez empirična izkustva.
Evolucija je produkt potrebe zgodnjega kapitalizma po zaslombi boja za dobrine (vire), ki jih je vedno manj kot tistih, ki te vire potrebujejo. Skratka, boj za obstanek opravičuje ma-nufakturno shemo izkoriščanja.
Gen in okrog njega razraslo inženir-stvo, najdonosnejša industrijska veja zadnje čase, sta končno utelešenje zahteve sv. Pavla (Pra) pismo Korinčanom): Erotike kot komunikacije ni, je le spolnost v službi razmnoževanja, katerega pojem je gen. Ta pa je tata mata, vse je v njem in na njem. Vplivanje med genom in okolico gena je enosmerno in poteka izključno iz strani gena. Definiciji gena je uspelo telo dokončno iztrgati bivajočemu. Takšnemu poimenovanju
Saksida primaže klofuto. Za biološko vrsto niso klasifikatorne genotipske podobnosti, temveč posebna vrsta komunikacije, ki se ji reče: specifični sistem prepoznavanja v parjenju. Ko manjša skupina organizmov v številčno večjem demu (na določeno okolje z medsebojno socialno komunikacijo povezanih primerkov) ostalih ne prepoznava več v spolnem komuniciranju, to pomeni, da ta manjša skupina od neprepo-znavanja dalje predstavlja novo vrsto. Na pojmu matrike jo predstavlja njihov specifični fertilizacijski sistem. Genotip pri tem nima nič. Z nekaterimi opicami smo si gensko, kar se tiče paritve, zelo blizu (99-odstotno), pa se medsebojno ne igramo spolnih igric. Če odmislim posledice dejstva, daje aids bolezen, ki seje najprej pojavila pri opicah.
Podobnih zapletov je v knjigi še veliko več, vendar ne bi težil z naštevanjem. Poanta je jasna in na vsak način vleče na Saksidovo stran. A po mojem mnenju problem tiči drugje, ne v knjigi. V ontogenezi tega, kar se imenuje "znanstvenik" ali "raziskovalec", torej subjekt, z mesta katerega je določena znanstvena materija videti cela, resnična. Kako se "znanstvenik" Saksidovega kova, ki v čez in čez prekriti in z zavajajočimi vsebinami zakodirani znanosti njene obraze prepoznava kot maske, umešča v tak konstrukt? Zunanja, objektivna pozicija je le še ena od iluzij. Distanca je blef. Na mesto razbite maske lahko stopi le druga maska. Mora, saj za njo ni ničesar, na kar bi se obesil rezo-nirajoči pogled. Nekaj takega kot čista, deviška vsebina znanosti ne obstaja. Takšno verjetje je usedlina teološke zakodiranosti znanosti. Kavelj
Sodobnost 2000 I 703
Sprehodi  po knjižnem trgu
znanosti vedno visi le iz palete podob znanstvenega diskurza. Njegova moč je ravno v tem, da je sposoben vsako novost, vsak akt razkrinkanja regresivno vtkati v svoje rešetasto truplo, zamašiti špranje in tako preprečiti prepihu, da bi vznemirjal njegovo šibko zdravje. Iz tega sledi, da je "znanstvenik" kot tisti, ki razkriva, diskur-zivna nujnost, da je znanstveni subjekt entiteta oblastne logike. To se je zgodilo tako Marxu kot Freudu - požrla ju je lastna teorija. lb seje zgodilo vsem, ki jih danes prepoznavamo kot velike v zgodovini. Pri tem je moč vsrkavanja sorazmerna z velikostjo (novostjo) teorije'.
Znotraj zamejenosti logike diskurza kljub vsemu obstaja elastičnost umeščanja posameznikovega pozicio-
niranja ali delovanja svobodne volje: Ne hoteti prepoznati pravila igre in verjeti v višjo posvečenost znanosti -Sizif; zaštekati pravila in si kupiti bazen - Manager; poštekati in zblaz-neti - Paranoik; razumeti in se ob tem zabavati - Hedonist.
To zadnje je tisto, česar nas lahko nauči Iztok Saksida: "... znanost doslej ni bila drugega kot ena od teoloških form, recimo kot racionalistično-empiristična teologija. S tem nočem reči, da znanost načeloma ne more biti torišče relativno svobodnega mišljenja in udejstvovanja. ... Prav zaradi tega se mi zdi ukvarjanje z znanostjo produktivno in zabavno. V znanosti je mogoče uživati." (hrbet platnice)
Goran Č. Potočnik