KAT0U5KI misdon Uemisiones catolic IN RI fi' . 1, .^XX. - 11.- NOVEMBER- I95G t ^'kama !evo: Skupina japonskih o-u 0 . * misij on a is. Benjamine Kardinal', «hljenke v Osaki na Japonskem, pri stoPu. Spodaj: Kitajci z otoka Formo- ze pri žetvi riža. — Slika tu zgoraj: Domači ribnik z lepo jato rac, istotam. — Tu spodaj: Pokrajina s templjem ob eni indijskih rek, kraj sežiganja mrličev- Pogled na moderne misijonske ustanove: Tu zgoraj levo je videti vhod v eno od številnih bolnišnic, ki jih imajo zlasti v Indiji veliko misijonarke iz Družbe Misijonskih zdravnic. — Desno: Spalnica dekliškega zavoda na nekem misijonu v Indiji. — Spodnja slika kaže novo zgradbo misijonske bolnišnice, ki so jo zgra' dili misijonarji v Hongkongu s tpomoöj0 darov misijonskega zaledja v Švici. — Slovenci smo veseli, če našemu misijon' skemu zdravniku vsaj kak rentgen pp' magamo kupiti... Kdaj bomo gradili in vodili v misijonih cele naše bolnišnice- kopanju temeljev nove protituberkulozne bolnice, ki jo severnoameriški katoličani grade prav blizu dr. Janeževe misijonske postojanke; saj pa že računajo na rjjegovo pomoč... Spodaj: Šola za misijonske sestre bolničarke. — Desno: Skupina sester iz družbe mis. zdravnic. Tu zgoraj: Pogled na del misijonske po- eo zdaj pozidali nova, večja poslopjs- staje v Mandalaju v Burmi, kjer deluje Si ka spodaj in dve naslednji kažej0 salezijanski brat Joško Kramar; menda prizore s kronanja ne;palskeg’a kralja- sliki levo spodaj vsi otroci kronane-ka. Misijonar Udovč, ki nam je te slike Poslal, pravi, da prav vsi hodijo v m -"■Jonske šole v Darjeelin.g'U; v njihov Jezuitski kolegij tamkaj na primer celo Prestolonaslednik (na sliki z belo čepi-^°). Tu zgoraj velika slika nepalskega /•alja in kraljice ob kronanju. Na na-• ednji strani pa je videti zgoraj celotni Pogled na slavnostno tribuno kronanja j kraljem in kraljico na prestolu; spodaj ®X° sedi prestolonaslednik, o katerem Plse slovenski misijonar brat Udovč, ki j Pač dobro pozna, da je zelo skromen antič, ki se ne zaveda dosti svoje važ- nosti, kar se je posebno pokazalo, ko je v šolski nalogi opisoval slovesnosti kronanja, pa nič omenjal, kakšno vlogo je imel sam zraven, dasi se mu je posvečala velika pozornost, kakor je vedel povedati echan navzočih jezuitov, ki je pozneje obiskal Darjeeling in o vsem tem sobratom pripovedoval. Darjeeling leži v državi Nepal v himalajskem predgorju; Slovencem je znana po opisih v knjigi Dhaulagiri, v kateri opisuje naš rojak Dinko Bertoncelj svoj vzpon na vrhove Himalaje in obisk glavnega mesta nepalske države Katmanduja, kakor tudi drugih nepalskih in indijskih krajev. Slika spodaj: Umetno jezero v Transvaa- trične sile. V tej deželi lu v Juž:ri Afriki, za pridobivanje elek- venski mis'jonarji in delujejo trije slo- šest misijonark- Kdo je kakor Bog in njegovi izvoljeni? Prof. Alojzij Geržinič, Buenos Aires Mnogokrat čujemo ali sami vzklikamo: „če bi danes živeli ljudje, kot so bili prvi apostoli, kot Frančišek Ksaverij ali Baraga, potem bi bili tako črnogledi, kar se tiče napredka misijonov.“ Taka trditev vključuje mnenje, da danes takih ljudi ni. A to mne-je brez dvoma napačno. Vedno so ljudje — toliko bolj na poprišču ttiisijonstva, kjer je idealizem pogoj, da se kdo sploh preda tej dejavno-sti —) ki slede božjim navdihom in jih zato Bog blagoslavlja s plodo-^itostjo: božje življenje širijo v druge duše, po celih pokrajinah in b^ez meja časa. Iz tega sledi prvič, da tudi danes še delujejo prvi apostoli, sv. Frančišek in Baraga; drugič, da je njim podobnih misijonskih delavcev naj-W tudi 'med našimi sodobniki, in tretjič, da nobeden izmed nas ni izključen iz te družbe. Tako kot oni niso iz sebe dobili moči za napore, zmage, mučeništvo, tako je z vsakim človekom: milost je od Boga. Na-^ naloga je, da ji pripravimo prostor in sodelujemo s Kristusom. To sodelovanje pa pomeni med drugim živeti isto življenje z Njim in z ysemi, ki so del njegovega skrivnostnega telesa. Milost, molitev, misi-•innsko delo nas združijo — tiste, ki se še bojujemo, tiste, ki tvorijo trbečo Cerkev, in tiste, ki so že dosegli slavo poveličanja. Vsi imamo od-r,ešeniško nalogo, da damo nebo zemlji in da zemljo dvigamo v nebo. Nebo zemlji! Resnico naj spoznajo tisti, ki so brezbrižni do nje; “isti, ki jo sovražijo; tisti, ki jo iščejo; tisti, ki so nevedni. Z njo se sPremeni vesoljstvo, odnosi v družbi dobe drug pomen, razodene se dostojanstvo vsakega človeka. Duša tistega, ki ga je blagoslovila resama, zadiha v svobodi nad katero ima oblast edino ljubezen. S krstom m drugimi zakramenti se v vsaki duši odpre vrelec božjega življenja, krepi ostale ude skrivnostnega Jezusovega telesa in vpliva na člo-Veštvo, ki še ne živi v svobodi resnice in v milosti ljubezni. Zemljo nebu! Vsi sveti kažejo pot za Prvorojencem stvarstva in z Negovo močjo podpirajo popotnike. Kot ima vsakdo angela varuha in vsak krščeni zavetnika, tako ima vsakdo predhodnike. „Si grešnik? Nereden? Nezvest? Tudi jaz sem bil!“ „Si izgubil vero?“ „Si mlačen?“ »Verjameš v malike? Obupuješ nad nesmislom življenja? Sovražiš in 116 veš kam z nagnjenjem po ljubezni?“ „Tudi jaz sem bil tak! Tudi me-ne je Gospod prenovil!“ To so predhodniki kristjanov in poganov v Nebesih. Potem je tam Mati vseh — edina, ki je bila vedno brez napak ln vedno polna milosti; nas je pa vse popotnike neizmerno presegla v tr Pij en ju. Važno je, da ne čakajo zaman naših molitev in prošnja. Tudi moli-tev in prošnja za duše v vicah. S krivičnim mamonom si lahko pridobiš zakladov zgoraj, kaj šele s plemenitimi deli za trpeče, ki si zdaj ne morejo pomagati, pa bodo, ko dospo na cilj, na naši strani in bodo posredovali za misijonarje, za pogane, za rešitev iz komunistične sužnosti. Praznika vseh svetih in vernih duš velevata, da se ozremo na celotno resničnost, ne pa da delamo račune samo z revščino te zemlje, nad katero naj kvečjemu nekje nejasno biva še Previdnost. Na položaj je treba gledati realistično, povezati se je treba z mogočnimi zavezniki in v tej zvezi izvajati geslo: v slogi je moč. To daje delu za božje kraljestvo tudi vedno novih nagibov, nove zanimivosti, predvsem pa neomajnega zaupanja. Kdo je kakor Bog in njegovi izvoljeni? PO MISIJONSKI NEDELJI MISIJONSKA POSLANICA IZ RIMA ZA MIS. NEDELJO 1956 „Zopet obhajamo dan, tako drag slehernemu kristjanu, ko skupno izpričamo našo vero in ljubezen napram nosilcem evangelija. Nad vse tolažilno je motriti nepretrgano misijonsko delo Cerkve, ki prinaša vedno številnejšim narodom oznanilo resnice in ljubezni Kristusovega Srca. Potom Svete Kongregacije za širjenje vere, Misijonske duhovniške družbe in papeških misijonskih družb — Družbe z» širjenje vere, Družbe sv. Apostola Petra za vzgojo domače duhovščine in Družbe Svetega Detinstva Jezusovega — papež v svoji vnemi zajem» vse misijonske pokrajine sveta: postavlja cerkveno hierarhijo, ustanavlja nove škofije, nalaga čast in breme škofovske službe domačim duhovnikom, ustanavlja nova semenišča in povečuje že obstoječa, pospešuje nove poklice, da |bo več oznanjevalcev evangelija in potem vec novih kristjanov. A ponekod v misijonih divja preganjanje. Toda sredi preizkušenj, ki jih morajo preživljati nekatere misijonske pokrajine, je vsem v veliko tolažbo neprestano uveljavljanje božje obljube: „je ne bodo pr6; magala...“ V moči te obljube vztrajajo škofje, duhovniki in verniki na Kitajskem, ki se ustavljajo nasilju in spletkam, s katerimi jih h°' čejo odtrgati od Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji. Tolikšna vztrajnost v veri in zvestobi ter junaškem krščanskem življenju je brez dvoma sad pomoči božje, ki jim jo Bog naklanja zaradi molitve vernikov vsega sveta. Kakor je nekaj veličastnega ta molitvena križarska vojska, tako je lepo in tolažilno tudi dejstvo, da iz leta v leto raste krščanska velikodušnost za vzdrževanje misijonske akcije Cerkve. Od vzhoda do zahoda je ni dežele, ki se ne bi zavedala velike potrebe misijonskega sodelovanja in ki ne bi vedno bolj širil» Papeških misijonskih družb, ki se trudijo da zberejo sredstva za bolj široko razpredeno misijonsko akcijo po vsem svetu: za misijonske univerze, šole vseh stopenj in vrst, za ustanove socialnega in karitativnega značaja, za izrabo vseh sredstev modernega apostolata, kot so tisk, kino, radio in televizija. Premišljujoč vse to lepo misijonsko delovanje pa nam ob misijonski nedelji 1956 vstaja pred očmi Kristusov vzklik: še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi te moram pripeljati k meni> da bo ena čreda in en pastir... Naj bi ta Kristusov klic v srcu slehernega katoličana obnovil misijonsko gorečnost, da podvoji tako molitev za misijone kot druga dela Pasijonske ljubezni, da se čim bolj pospeši prihod Kristusovega kraljestva. Naj nihče ne stoji brezbrižno in mlačno ob strani! Pokažimo pred vsem svetom, kako živa in delavna je v nas, ki nosimo Kristusovo ime, tudi njegova vera in ljubezen in pravičnost!“ + Peter Sigismondi naslovni nadškof Neapolisa v Pisidiji, tajnik Svete Kongregacije za širjenje vere predsednik papeških misijonskih družb PISMO APOSTOLSKEGA NUNCIJA ZA ARGENTINO „Trideset tisoč misijonarjev in šestdeset tisoč misijonark, raztre-senih po vseh delih sveta, steguje na Misijonsko nedeljo svoje roke naPram nam, proseč nas pomoči ne zase, ampak za svoje misijonske «stanove, ki jih danes bolj kot kdaj prej ogrožajo številne nevarnosti. Med temi prosečimi rokami je tudi ena, vsa skrivnostna, skrita, Vsa bela in fina, roka svetega očeta, ki je zapisal: Ne pomišljamo se Piti za trenutek, prositi pomoči z vzvišenega prestola svetega Petra. Ob tej vesoljni križarski vojni za razširjenje božjega kraljestva na zemlji naj duhovniki spomnijo vernike, da ni dovolj le moliti Oče naš, upipak da je treba to molitev tudi pravilno dojeti in praktično živeti. Sveto ime božje mora biti oznanjeno in spoznano po vsej zemlji; njegovo . raljestvo mora združiti v sebi vse narode sveta> njegova volja se mora spolnjevati v vseh srcih. , Kakor skoraj polovica človeškega rodu trpi lakoto zaradi pomanj-kanja kruha za telo in jim ga je treba dati, tako je treba nuditi vsemu PPganskemu svetu tudi duhovne hrane, po kateri tako teži. če bomo to storili, nam bo Gospod odpustil naše grehe in nas bo varoval pred skušnjavami in vsakršnim zlom.“ Mario Tkanin NOBEDEN NAJ NE POZABI? Ko človek izgubi to, kar je tvarnega, začne bolj ceniti duhovno, in ko mu uide naravno, se umiri v nadnaravnem. To smo skusili sami. K° smo pred leti odšli iz domovine, smo morali pustiti tam vse, kar je predstavljalo naše imetje, smo dobili več spoštovanja pred nadnaravnimi dobrinami milosti božje in vere, ker to edino nam je ostalo. Ko smo se pa v novi deželi nekoliko uredili tudi v tvarnem pogledu in ko moramo stalno poslušati samo pogovore o denarju in hišah, je nevarno, da izgubimo izpred oči ceno vere in postavimo s tem v nevarnost svojo lastno zveličanje. Misijonska nedelja, ki jo vsako leto obhajamo po določbi Cerkve, pa nam pokaže vso revščino poganskega svetat ki še nič ne ve, kaj je Kristus, kaj je njegova milost, pa nam na eni strani stopi pred oči vrednost teh zakladov, na drugi strani nas pa mora ganiti, da vsaj nekaj tudi mi storimo, da drugi ljudje pridejo do teh dobrin. K misijonskemu delu nas nagiblje posebej okoliščina, da brezbo-štvo komunizma in modernega materializma tudi po svojih apostolih prodira med te poganske narode, če vidimo, koliko škode napravi i^ kako preslepi celo krščanske narode, ki božjo resnico že poznajo, kaj bo storil šele med temi ljudmi, ki vsega tega niso še okusili! Tudi vemo, da moramo misijonsko delo podvojiti, ker je v naših časih toliko narodov, katerim je onemogočeno v marsičem misijonsko delo, ker so vklenjeni sami v najhujšo borbo za osnovne verske svoboščine in oropani vseh sredstev. Misijonsko delo je splošno delo, dolžnost vseh katoličanov že iz hvaležnosti, ker smo sami vero prejeli. In to delo za zveličanje drugih je eno izmed važnih sredstev, ki bo tudi nam pomagalo rešiti naše lastne duše. Bog nam bo tako poplačal naše žrtve> da nam nakloni ves zemski blagoslov in potrebne milosti za zveličanje nas samih. Dela za misijone ne smemo prepustiti kot dolžnost nekaterih gorečih duš, vsi moramo delati po svojih močeh, čeprav pač eni to delo morajo voditi in se mU bolj posvetiti. škof Baraga, ki je svoje življenje žrtvoval misijonom, je rekel; “če imaš res pravo ljubezen do Boga, boš vse storil, da ga bodo tudi drugi spoznali in ljubili“, torej delal boš za misijone. Tako delo je tudi najlepši znak plemenitosti človekove duše, ko iz usmiljenja do bližnjega-ki je v duhovni revščini in nevednosti, vse stori, da ta revež resnico spozna. Tudi Slovenci v Argentini letošnje leto poživimo delo za misijone, da bomo za njih prospeh molili in za njih ustanove po svojih močeh radi tudi kaj prispevali. Obnovimo in pomnožimo članstvo v DŠV, kajti brez denarne pomoči bi misijonarji kljub svoji požrtvovalnosti ne' mogli priti daleč naprej. , Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev v Argentini Govor na misijonsko nedeljo 1956 v Buenos Airesu Vsebina misijonske nedelje je povezana z vsemi področji cerkve-nega in verskega življenja in torej s celotnim življenjem vernikov. Vze-ttUmo tu eno samo točko, okoli katere se v našem izgnanskem bivanju 8uče toliko misli in čustev: poslanstvo naše emigracije. Te dni je bilo dokončano novo slovensko odrsko delo: vrta v temo zadnjih let slovenske zgodovine> da bi odkrilo kako luč. Najde jo v ’.^oki za vrati“, ki posega v dogajanje v sobi — v našem ljudstvu. To le Marijina roka. Ona je povzročila zgodovinski čudež, da je naš narod 8Ploh obstal, in ni dvoma, da nam tudi danes nakazuje cilj in naloge, ^ed temi ostaja na častnem mestu — delo za misijone. Kraljica apostolov hoče. da smo vsi Kristusovi bratje tudi misijonarji.. Od tega, ^ako izpolnjujemo to željo, je odvisna tudi naša osebna sreča in usoda naše skupnosti. Osebna sreča: kdor je videl predstavo Eliotove komedije „Družba Pri koktajlu“ se bo spomnil razpravljanja med psihiatrom, vodjem Pekake katoliške akcije, in dekletom, ki je po razočaranju pri njem ls.kalo sveta. Občutek krivde jo muči, podoba sveta se ji ne zdi več res-Pična in našla se je popolnoma sama. V njej nekaj kliče po zadoščenju ^a preteklost. Poznavalec ljudi ji odkrije dve poti: ena gre v iskanje Pružnosti — družine; tu je malo prilik za samoto. Druga je pot samote ln negotovosti. Obe poti odkrijeta svojo vrednost šele ob koncu. Obe sta dobri in potrebni, vendar mora človek dobro premisliti, za katero Se odloči. Dekle ve, da mora na drugo pot — in gre v misijone, kjer Zaključi pot z mučeništvom. Vsakemu od nas sta odprti, ali sta bili odprti ti dve poti. Obe sta P°bri in potrebni, a odločitev mora biti poštena, iskrena, v iskanju so-glasja z božjo voljo. Na eni strani laiki, utemeljitelji družin z zakra-P^ntom svetega zakona — na drugi duhovniki, redovniki, misijonarji z Večnim znamenjem mašniškega posvečenja in laični misijonarji. Poti Sresta vsaksebi, pa vendar mnogokrat vzporedno in obe hranite mnoge 8*upne cilje in dolžnosti. Celo naloge, ki se zde prihranjene le enim, se Pokažejo kot naloge tudi drugih. N. pr. zapoved rasti in množenja. Tisti, {V slede Kristusu po drugi poti, morajo izpolnjevati to zapoved celo bo-kot prvi: duhovni otroci duhovnikov, misijonarjev, redovnikov gre-p.° vodoravno (sedanjost) in navpično (prihodnost) lahko mnogo na S1rše in na dlje kot otroci iz zakonske zveze (vključeni tudi duhovni °tr°ci zakoncev). Na to dejstvo skupnih, istih nalog nekateri, včasih celi rodovi, po-?abljajo, ali pa ljudem prve poti odmišljajo, jemljejo vrsto najbolj učin-Kovitih sredstev. Ob sedanjega papeža okrožnici o Skrivnostnem Kri- stusovem telesu se je zavest skupnosti, skupnih nalog, dolžnosti, enakih sredstev močno poživila in še vedno raste. Resničnost je mnogo bogatejša kot si jo naša površnost često zamišlja. Za misijonsko delo nam ljudem prve poti ne ostaja samo tu pa tam kak očenaš in kak dar — ne, naše možnosti so neprimerno večje. Kdor se je n. pr. vključil v Apostolstvo molitve in se ob njegovih namenih vzgaja, ve, da je vsaka njegova sekunda, vsak doživljaj, vsako dejanje lahko silnega pomena za skupne potrebe Skrivnostnega telesa, katerega del smo, ali pa P° njegovi nebrižnosti zgube cenoj ali se vsaj ne dado porabiti za več namenov. Skrivnost uspešnosti je v neprestanem združenju z našo glavo —' Kristusom, cena je v spojitvi z Njegovim darovanjem, pogonska sila za vse v Njegovčm Srcu, ki prepaja vse naše bitje s svojo ljubeznijo. Na ta način moremo biti res učinkoviti nosilci božjega kraljestva po vsem svetu. Kakšne ideje nam pridejo v glavo! Kakšno zanimanje za te nad vse važne zadeve stopi na mesto radovednosti za malo pomembne stvari! Kakšna zavest skupnosti nas poveže z misijonarji in med seboj! Kako oni — misijonarji — občutijo to skupnost, naj pokaže nekaj odlomkov iz njih pisem: „Kako dobro je človeku na tujem, kadar čuti moč slovenske skupnosti in blagodejen vpliv slovenskih molitev!“ (Misijonarka iz Siama) „Neizmerno vesel sem bil, ko sem iz Vašega pisma spoznal, da tudi v Argentini med Slovenci uspešno deluje misijonska organizacija, katere namen je tudi pomoč slovenskim misijonarjem.““ (Iz Vzh. Afrike). „Kako lepo so vse to ujema: vi tam daleč v Ameriki se trudite za pomoč slovenskim misijonarjem, naša prizadevanja tukaj pa niso brez uspeha ! Gotovo nam je tudi z vašo pomočjo dano, da napredujemo v širjenju božjega kraljestva med pogani.“ (Iz Hongkonga). „Pri nas v zavodu ,Mater Dei‘ nas je 14 redovnic 9 različnih narodnosti, pa nobena domovina tako požrtvovalno ne podpira svojih, kot to delajo Slovenci! Redovnice drugih narodnosti začudeno ugotavljajo: ,Vi Slovenci ste kot ena družina.“ Kako lepo se to čuje! Da bi le bili res tudi vsi eno! Slov. mis. zveza gotovo močno prispeva k medsebojni ljubezni med Slovenci in med narodi.. .“ (Iz Siama), „če bo (Siam) obvarovan komunizma, bo to pravi čudež! Zato pa smo misijonarke toliko bolj hvaležne, ko ugotavljamo, da tam daleč na ameriškem jugu naši rojaki molijo za slovenske uršulinke v Siamu... (Ista). Rojak iz Vzh. Afrike piše tudi zato, „da boste videli, kako vaša plemenita pomoč, ki jo nam misijonarjem naklanjate, veliko pomaga, da lahko delamo za zmag0 božjega kraljestva med pogani“. Ljudje, ki imajo mnogo širše obzorje kot mi, zlasti zato, ker trdn° stoje v nadnaravnem svetu, vedo z vso gotovostjo, kako tesna je naš» povezanost z njimi in kako bistvena je naša dolžnost dela za misijone-Glejte, tu je nedvomno poslanstvo naše emigracije! Ne rečem vse P°' slanstvo — tega ne moremo vedeti —, a gotovo njega del in pogoj z» uspeh na drugih področjih. Razen tega dolžnost, ki veže vsakogar ib nikogar ne izključuje. O tem ni potrebno več razmišljanja, pač pa več ^ela. Sv. Terezija je vedela: popolnost ni v razglabljanju, marveč v dejavni ljubezni. Ako torej molimo: „Pridi k nam Tvoje kraljestvo“ in živimo po tem geslu — tako kot mas za letošnjo misijonsko nedeljo opominja pa-Pežev zastopnik —, bomo pospešili prihod tega kraljestva med pogani —• in med nami. Prof- Alojzij Geržinič molčeča cerkev na kitajskem Piše bivši kitajski misijonar Drago Pokoren C.M., Santiago de Chile Kitajska Cerkev je sedaj res molčeča Cerkev. Novic izza bambusove zavese ^oraj ni, in kolikor jih je, so nepopolne. Prvega januarja 1956 je bilo na kitajskih tleh še 27 inozemskih misijonarjev, .° se pravi 2 škofa, 14 duhovnikov, 11 sester; od teh 11 duhovnikov in 1 škof v JecL Sestre so v Pekingu predvsem zato, ker inozemski diplomati zahtevajo, saj ^gače bi njihovi otroci bili brez šolskega pouka. Kljub temu je Čou-en-lai izjavil italijanskemu politiku Nenniju, da je na Ki-ajskem verska svoboda in smejo priti na Kitajsko novi misijonarji, ne da bi jim Vlasti delale težave, da se le ne bodo vmešavali v politiko. Toda ta izgovor je že star. Ko so leta 1946 izgnali poljske misijonarje iz njihovega misijona Šun-te-fu ,v. jugozapadnem delu province Hope, so krajevne komunistične oblasti isto izjav-Jale v časopisih. Toda sedaj so v šestih letih izgnali vse misijonarje in nobenega hoyega sprejeli. Ali so se vsi „vmešavali v politiko“? Ali ni vendar le res, da so samo vršili svoje duhovniško poslanstvo, kot ga povsod po svetu vrše katoliški duhovniki? ŠANGHAJSKEGA ŠKOFA SO ZAPRLI T Septembra preteklega leta (8. septembra 1955) se je preganjanje še poostrilo. *°krat so bili najhuje prizadeti kristjani v Šanghaju, kjer je bil dotedaj režim do atoliške Cerkve še najbolj mil (kolikor je to sploh mogoče), odpor Cerkve pa ’ ajmočnejši. Komunisti pač hočejo, kot so večkrat dejali, streti odpor katoliške erkve za vsako ceno. Šanghaj je bil zadnji kraj, kjer rdeči dosedaj niso nastopili vso brutalnostjo in brezobzirnostjo. Sedaj so zaprli šang’hajskega škofa ms gr. 1 U.n.g'Pin-meia (južna izgovorjava — Kiung), mnogo duhovščine in drugih vid-'. ih katoličanov, ne samo v Šanghaju, ampak tudi drugod, kot se zdi, po vsej tajski; po drugih krajih le kot da so v zvezi s šanghajskim škofom. Samo od začetka septembra pa do začetka decembra so zaprli dva škofa, 98 uhoynikov, 56 seminaristov, 12 bratov, 25 sester in vsaj 4000 katoličanov, večinoma adih iu vplivnih oseb, ter izrekli 17 smrtnih obsodb. Pa to velja le za province ^•langsu, čekiang, Fukien, Anhvei, Hupe in Šantung, tako da mora biti število apr lih po vsej Kitajski mnogo večje. Vsi so Kitajci, saj inozemskih misijonarjev PPavzapray ni Vev p0ZJlejga poročila vedo povedati o zaporih administratorjev in generalnih vikarjev. C začetku septembra so rdeči opozorili škofa Kunga, značilno osebnost v boi'bi orkve s komunizmom, da mu ne bodo delali težav, niti zaradi plačevanja davkov niti glede premeščanja duhovščine, da me bodo napadali Cerkve niti po časopisih niti po radiju, samo če svojim duhovnikom dovoli oziroma vsaj ne zabrani udeleževati se komunističnih tečajev. To bi bil prvi korak k reformirani Cerkvi, škof je zato odločno odklonil, cer prav se je zavedal posledic. Njegov zapor 8. septembra je sprožil val drugih are' tacij po vsej Kitajski, češ da zaradi zveze s škofom, ki da je imel irazpredeno mre" žo po vsej Kitajski. Za kakšno vmešavanje v politiko gre, ise najbolje vidi tudi iz tega, da so izj gnali zadnji dve inozemski in zaprli pet kitajskih karmeličank, ostale pa zasliševali po dolge ure. Na božično noč so bile prisiljene udeležiti se praznovanja božiča, kot so ga zamislili rdeči, to je, morale so prisostvovati plesom, rajanju in petju. K° so se vrnile v samostan, se jim je ponudil duhovnik, da jim mašuje polnočnico, a f?a riso sprejele, ker se jim je zdel sumljiv, da je „napreden“. Leta 1951 so komunisti prepovedali Marijino legijo in ukazali, da se morajo javiti oblastem vsi njeni člani. Sedaj očitajo škofu, da se ni zmenil za to prepoved in ni dopustil članom izpolniti ukaza ter da je Legija kljub prepovedi še naprej delovala. Tako so določili 20. september kot zadnji datum, da se to navodilo izvrši' Dalje očitajo škofu, da je pošiljal svoje ljudi (agente) po vsej Kitajski in po njih pozival in bodril k odporu; da je širil neresnične novice, da je dajal navodil0 za odpor v obliki raznih gesel: Ne kloniti! Ne izdaje! Boriti se do konca! Ne se umakniti! Dalje, da je skrival v semenišču in stolnici protirevolucionarje; da jfc maševal in veleval moliti za komunistične obsojence; da je organiziral stranko do' moljubnih protirevoluc.onarjev; da je bil proti agrarni reformi, češ da bo poznej® v svobodi treba vrniti razdeljeno zemljo prvotnim lastnikom; da katoliškim otrj’u ter se na kak način prežive. Po zadnjih predlanskih katastrofalnih povodnjih Je število prebivalstva strahotno narastlo na sedem milijonov, čeprav so oblasti Svetovale in silile ljudi iskati zaslužka na deželi. Toda na deželi je manj možnosti zaslužek in živež kot v mestu, ker rdeči po žetvi takoj vse poberejo in puste Iju-p0m le nujno potrebno. Zato ljudje iz mesta pošiljajo pomoč sorodnikom na deželi. 0 zadnjih poplavah ni bilo nikake javne pomoči za poplavljence, kot je bilo to Prej v podobnih primerih pred prihodom rdečih. Ni lahko vzdrževati mir v tako ^Hkem mestu, polnem stradajočih, in velik problem je zalagati tako mesto z ži-ezem. D,a se izognejo tem težavam, so sklenili izseliti iz mesta vse odvisno prebi-. alstvo, to je nad tri milijone ljudi, češ da je polno zaposlenih le dva in pol mili-Jana- Ta načrt naj bi izpeljali v 4 etapah. Najprej naj bi odšli razni služabniki in f^žkinje, ki jih rdeči ne priznajo za člane delovnega stanu, češ da je njih delo koristi. Potem naj bi se izselili nekdanji vlačilci rikš (rikšo kuliji) oziroma j 8111 ji poganjači tricikljev. Rdeči so proti tej vrsti obrti, češ da ni človeška, in ° skušajo odpraviti. Mnogokrat so v posmeh prisilili voznika in potnika zamenjati J.°6e: potnik je moral stopiti z vozička in peljati v njem svojega voznika. Sedaj J^i trdijo, da ti rikšo kuliji nimajo produktivnega dela in morajo zato proč. r na vrsti so mali trgovčiči in branjevci, ki hodijo po cestah in prodajajo svojo '>lr)- Rdeči menijo, da je blago zaradi njih dražje, da so torej izkoriščevalci Ijud-Va in morajo zato proč. šele zadnji na vrsti so pa brezposelni, to so vsi oni, ki '«o na kak način v državni .službi. Rdeči trdijo, da se med brezposelnimi skrivajo 9rotirevoi,,cionarji, prejšnji bogatini in kmetje in da je to treba razčistiti. Tako ^ "udi prilika, znebiti se vseh nezaželenih in nevarnih za rdečo revolucijo. Kam g,vsemi tema milijoni ljudi? Daleč na rob države, bodisi na severnozapadno mejo v ^'"kiang ali na severnovzhodno v Mandžurijo ali pa na jugozapadno. Vse mesto y v Preplahu. Boječ se, da jih doleti ta usoda, so tisoči rajši napravili samomor. to?PrVi etapi naj k' k'lo izseljenih en milijon ljudi. Z izseljevanjem so pričeli, a ni "'h novic, ali se izseljevanje nadaljuje ali se je kje zataknilo. TEŽKO JE ZA KATOLIČANE... Vse to moramo imeti pred očmi, da bolje razumemo zaradi tega še težje sta' lišče katoličanov. Odločnim katoličanom so šole in službe zaprte; prav tako nimajo dostopa do dela v strokovnih poklicih, sindikati jih ne sprejmejo medse. Mnogii» tako ne ostane drugega, kot bomo preživljamje s kakšno branjarijo. In vendar cerkve so polne. Dele ise zakramenti (policija nadzira pri obhajilni mizi, če dele sveto obhajilo vsem, tudi naprednim). Torej obstaja svoboda, ni preganjanja vere-Tako in podobno pripovedujejo razni turisti, ki so videli nabite cerkve. Celo če kdo me gre ved v cerkev in oblasti zvedo za to, se zgodi, da imu reko, da naj hodi v cerkev, ker je svoboda in oblasti žele, da hodi še naprej v cerkev. Nočejo namreč uničiti Cerkve, ampak le zasužnjiti jo. Tudi polne cerkve naj bi bile propaganda za rdeče. Res je, verniki imajo svobodo hoditi v cerkev im prejemati zakramente in j° tudi mnogi dobro izrabijo: Med nedeljskimi jutranjimi mašami v Zikaweiu trije duhovniki dele sveto obhajilo; popoldne je po kitajski navadi križev pot in večerna maša in še druge pobožnosti. Mnogo ljudi je v cerkvi od četrte do osme ure zvečer. iPa vendar, vsa ta svoboda — za kakšno ceno! Če nisi ,,napreden“, ni bodočnosti» ni kruha; vse se te ogiba, se ne zmeni zate, nihče noče imeti opravka s teboj. Kako preživeti družino v takih razmerah! Koliko možnosti, da se te znebe, ne zaradi vere» saj je svoboda vere, ampak zaradi „drugih razlogov“! P. Lebte nat svojih misijonskih pobih po Kitajski. (Piše Ruda Jurčea, Buenos Aires. 6UDNA so božja pota Velika je bila skrb p. Lebba za kitajske dijake, še težje so bile okoliščine, v ^terih je moral skrbeti zam.je. Razsejani so bili po vseh večjih univerzitetnih me-'Stih Evrope; glavna vez med njimi je bila le ta, da so morali vsi živeti v enakih Rednih razmerah. P. Lebbe je vse to dobro vedel, trkal na vrata dobrotnikov — Jrnel pri tem veliko uspeha, a premalo, da bi mogel kriti ogromne stroške. Bilo je pied dijaki nekaj takih, ki so imeli denar za študije naložen v Kitajski industrijski baT*ki) ki je prav tedaj propadla. Dijaki so ostali poslej še bolj navezani samo na Pomoč p_ Ldbba in njegovih dobrotnikov. Borba je bila pogosto zelo težka in razmere so stisnile p. Lebba tako močno, h9, je neki večer nameraval na lepem razpustiti vse svoje zavode, kjer je imel dojence, in jih prepustiti valu časa in njegovih grozot. Sam je žrtvoval svoje ^dnje krajcarje, da bi mogli najrevnejši dijaki vsaj do najnujnejših potrebščin. v Berlinu je imel skupino dijakov, ki je dobesedno stradala. Da bi ne trošili pre-^ sil( so dijaki študirali v posteljah in odhajali z doma le v najnujnejših prilikah. ebbe je potoval od mesta (Jo mesta in pomagal, kakor je pač mogel. Potoval je med Parizom in Brusljem, odšel je celo na veliko mednarodno kolonialno razstavo ^ London, ker je upal, da bo tam našel priliko in odkril način, kako priti do pn-1'©bnih denarnih sredstev. IPa so njega težave tako stisnile, da je nazadnje ostal brez ' enarja in si ni mogel kupiti voznega listka za povratek. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi razložil svoj bedni položaj; zato si je napravil veliko napisno tablo in hodil z Pjo p0 razstavnem prostoru. Na napisni tabli je zapisal, da vsakomur napiše nje-kovo ime v kitajščini, ako miu daruje prostovoljno primerno vsoto denarja. Imel 1® pri radovednih in radodarnih Angležih toliko odziva, da je v 24 urah miabral ov°lj denarja za povratek v Bruselj. Bližala se je ura najhujše odločitve; nikjer ni bilo izhoda. S tovarišem du-°vnikom sta že začela zbirati spise, da bi začela z likvidacijo vseh dobrodelnih ustanov za dijake. Predno sta jih zaključila, je p. Lebbe svojega duhovnega sobrata ^Prosil, naj še enkrat poklekneta in molita za pomoč. Dolgo je molil in drhtel v Pleči nah. Ob koncu pa se je pomirjen dvignil in mirno rekel, da bo skušal poslati 96 ®no pismo za pomoč, tokrat blagajniku sosedne banke, ki je bil znan katoliški slavec in organizator farnih podpornih organizacij. Pismo je odšlo in 24 ur po-Peje je prišel odgovor, ki je p. Lebba vabil na poseben razgovor. Zadnji hip se je ‘Prožila akcija, ki ni rešila samo študij kitajskih dijakov v Evropi, ampak pognala tir še v dnugo smer — poleg te akcije se je nenadoma sprožila .se akcija za imenovanje prvih kitajskih škofov. Oče Lebbe je bil mož, skozi čigar roke je teklo ogromno denarja, le da ni nikdar mogel povedati, koliko je bilo vsega tega denarja in kam je šel. Na pragu leta 1925 je znašal dolg p. Lebba nič mainj kot 600.000 frankov, kar je pomenilo p° tedanji valuti približno 22.000 dolarjev. Toliko so znašali dolgovi v raznih vzgojnih zavodih in toliko je bilo raznih posojil, ki bi jih bilo treba kriti. Predlagal je blagajniku idejo, da bi bilo najbolj primemo najti 6.000 dobrotnikov, od katerih bi vsak obljubil prispevati tisoč frankov... Na svojih zborovanjih in cerkvenih shodih je imel mnogo več ko 6000 poslušalcev, nanje bi se obrnil in jih zaprosil, da naj darujejo po svojih močeh (tudi v obrokih) toliko, da bi to v doglednem času zneslo po 1000 frankov. Toda p. Lebbe je bil prav tisti hip še v taki zadregi, da je nujno potreboval 50.000 frankov (2000 dolarjev) za kritje posojila, ki je prav takrat zapadlo. Dobri blagajnik mu je v ta ,namen takoj daroval — sto frankov, za drugo pa je obljubil» dia bo pač skušal poskrbeti zadostno število dobrotnikov. . . Že naslednji dan je sklical v banko pivi posvet svojih sodelavcev. Tam so med seboj sklenili organizirati odbor, ki naj bi p. Lebba rešil najhujših skrbi, vendar bo moral priti ima prvi lustamovni sestanek tudi pater sam, da razloži svoje delovanje. Zborovanje je bilo nekaj dni pozneje lepo »obiskano in p. Lebbe je govoril tako, da je prepričal vse in jih potegnil za seboj. Eden navzočih industrijalcev ga je po predavanju povabil k sebi in mu izročil najpotrebnejšo vsoto — 50.000 frankov. Toda ostalo je še vedno 600.000 frankov in ta vsota se je med tem celo za nekaj tisočakov povečala. Zbiranje teh pa ni bilo tako enostavno; dovolj hitro so dobil' nekaj tisoč obvezancev, 6000 pa jih ni bilo mogoče zbrati nia tak način, kakor jB to p. Lebbe predvideval. Vv odboru za finančno pomoč ustanovam p. Lebba je bil tudi mlad belgijski izobraženec Staes. Pri zbiranju denarja se je v imenu odbora obrnil tudi na Propagando fide v Rimu in v ta namen potoval v Rim. Tam je bil večkrat pri prefektu Kongregacije, kardinalu van Rossumu. Pri njem ni našel samo vsegu razumevanja za svojo akcijo, ampak je bilo njegovo poročilo tudi povod, da j® Kongregacija povabila p. Lebba v Rim na poročanje. Nazori in delo p. Lebba »so bili v Rimu dobro znani, vendal’ je bila delavnost sv. stolice prav tedaj posvečena še drugi zadevi, p. Lebbu tudi zelo pri srcu. P. Lebbe je med svojim poslednjim obiskom pri kardinalu van Rossumu na listek papirja napisal imena tistih kitajskih duhovnikov-domacinov, ki bi po njegovem mnenju mogli biti izbrani za prve domače škofe. !Papež Pij XI, je p. Lebba sprejel v posebni avdienci in mu izkazal ob »tej priliki toliko pozornosti, da je odhajal s prvega obiska ves opogumljen med »svoje dijake v Belgiji, še dvakrat je moral p. Lebbe pozneje v Rim, vendar ga je vesela »novica o tem, da je sv. -oče sklenil imenovati prvega kitajskega škofa, doletela v Belgiji, šele tedaj je tm»di mogel zvedeti, da je sv. oče imenoval za prvega škofa duhovnika, ki mu ga je smel sam predlagati. Bil je to č. Filip Čao, njegov osebni in bratski prijatelj še iz čas»ov študija v bogoslovju. Uradno je bilo objavljeno te imenovanje dne 10. maja 1926. P. »Lebe je bil tedaj pri svojem duhovnem sobratu v Bruslju, ju» ta popisuje, kako je misijonar »sprejel novico. Ves presunjen je prihitel v njegovo sobo in zaklical: „Dobro, da va.s dobim. Bog bodi hvaljen — zgodile se ije nekaj velikega: prvi kitajski škof je imenovan in to je Filip Čao.“ Objol g» je s solznimi očmi in nadaljeval: „Vidite, petindvajset let sem mnogo molil, da bi doživel ta trenutek, želel sem si vedno samo to, da bi pred smrtjo mogel poljubiti prstan prvemu kitajskemu škofu.“ Ta veliki dan je sedaj prišel in p. Lebbe gotovo še ni bil na pragu smrti. Vsi ki so mu pri tem pomagali, ao bili tudi polni hvaležnosti za veliko milost, ki Jo Jim je naklonil Bog. In to srečanje, na ta veliki dan, je bilo v prav isti sobi, je p. Lebbe pokleknil in goreče prosil Boga, da bi mu pokazal pot, kako naj Pride do sredstev za svoje dijake. Sklep, ki se je takrat rodil, je sprožil delavnost, 1 Je p. Lebba peljala v Rim prav v tistih mesecih, ko se je sv. stolica odločala, aa imenuje prvega kitajskega škofa. Toda iPij XI. ni ostal samo pri prvem imenovanju. Nekaj tednov nato je imejva! še dva kitajska škofa in ko je proti koncu leta bilo objavljeno, da želi sv. oče prve kitajske škofe sam posvetiti, je bilo število škofov zvišano na šest. Apo-st°Iskemui delegatu na Kitajskem, msgr. Celsu Constantiniju, je bilo naročeno, da inaJ vseh šest kandidatov spremi v Rim. Takrat je vsa Kitajska doživljala velike dni. Ko so se novi škofje podajali P* pot, je vlada v Pekingu poslala svoje zastopnike, da so se poslovili od apostol-s ega delegata in škofov. Predsednika republike je zastopal predsednik vlade. „ P- Lebbe pa se je med tem pripravljal, da se vrne na svojo ljubljeno Kitajsko. nšal je, da bo poslej dodeljen apostolskemu delegatu, govorilo pa se je celo, da v tudi 'Oin imenovan za škofa. Vendar je to visoko čast odklonil; hotel je ostati 86 naprej duhovnik — pionir Cerkve na Kitajskem. Ko so v Rimu pripravljali sprejem novih škofov iz Kitajske, niso pozabili na Lebba. Kardinal van Rossum je sam osebno poslal vabilo in omenil, da bo rad ^oval, ako bi Družba imela svoje misli o tem, kdo maj bo izmed njenih članov tl, bo prisostvoval velikemu dogodku v baziliki sv. Petra. Najprej je bil za dan posvetitve določen 30. oktober, nato so napovedovali 24. t 1 26. oktober, dokler ni IPij XI. sam odločil, da naj bo posvetitev dne 28. oktobra. Je na dan obletnice, ko je bil sam izvoljen, za papeža. Kitajsko pa je takrat že zajemala državljanjska vojna. Novi škofje so se vra-v 1 v domovino, kjer jih je čakalo trpljenje in trdote časa, polni bolj solz kot pa selja, ki naj preveva novega sejalca na novem področju. Vkljub temu je vsa 1 aJsLa — tudi poganska — navdušeno pozdravljala nove škofe, katoličani polni . in radosti, pogani pa ponosni, da je katoliška Cerkev izbrala sinove Kitajske •a čast velikih duhovnikov. It 1 ^re<* odhodom iz Evrope so novi škofje obiskali glavna verska središča v aiiji, Franciji in Belgiji. Ko so bili v Parizu, so imeli to srečo in čast, da so ga‘‘ Prisostvovati prvi uprizoritvi Gheonovega dela „Tri modrosti starega Wan-Ij, ■ klavno vlogo je igral Gheom. sam, delo pa je posvetil „svojemu prijatelju, ve--p e,r^Ll misijonarju Kitajske — p. Lebbu“. Kjer je bilo delo uprizorjeno, je dosegalo je S eJ Velike uspehe. Gheon je prišel s svojo skupino tudi v Liege, v Belgiji, kjer ort Upa^’ da bodo mogli delo pokazati tudi p. Lebbu. Toda ta je nekaj dni poprej Potoval na Kitajsko. rEMELJI ZA KITAJSKO KATOLIŠKO AKCIJO tev ^malu po velikih slovesnostih v Rimu se je p. Lebbe začel pripravljati za vrni-sv 'uf kitajsko. Tokrat je bilo to slovo od Evrope dokončne, nikdar več ni videl jJih dragih in domačih krajev. Toda te spremembe se je komaj kaj več zavedal, krđ i a postala samo njegova druga domovina — v Evropi je pustil za seboj l>ko T ^ndeničev, ki jim je bil več ko krušni oče — z vsemi je bil povezan v ve-d ,. duhovno občestvo, ki se je pripravljalo, da na Kitajskem ustvari ugodne te-Je za utrditev tistega sveta, ki nima mej a niti v Evropi niti v Aziji — nikjer a svetu. (Predno se je podal na pot, je vsem skupinam dijakov poslal posebno poslanico, v katerim jim sporoča svoje veselje, da se vrača na njihovo — in svojo — Kitajsko. Odhaja zato, da bo na Kitajskem delal za slavo božjo in veličino Kitajiske. Tam bo čakal nanje, da se vrnejo iz Evrope; z nekaterimi se morda v življenju ne bo več videl, za večino pa ve, da bo skupno srečanje na Kitajskem zelo prisrčno. Po dol' gern trpljenju bo delci na Kitajskem za vse skupaj zadoščenje in krona vseh naporov, krona tistih, ki so zmagali, ker so verovali v zmago. Med tem se je na Ki' tajskem mnogo spremenilo — pravi dijakom —; Kitajska ima svoje škofe in tem škofom bodo služili tudi vsi tisti, ki so se v Evropi pripravljali in izobraževali. Novi škofje so se vračali na Kitajsko in p. Lebbe je bil dodeljen škofiji v Lyhsienu, ki je bila ustanovljena prav zato, da se z novim kitajskim škofom ma čeli organizira popolnoma nanovo. P. Lebbe je bil prvi „bel“ duhovnik, ki se je pod' redil škofu kitajskega rodu. Nova škofija je imela samo šest fara in skromno šte' vilo duhovnikov-domačinov. Bil je velik prelom s tradicijo, da se je tej skupini pridružil p. Lebbe in s tem preobrnil pojme o „podrejenosti“. Med duhovniki na Kitajskem ni bilo upanja, da bi se še drugi evropski duhovniki mogli odločiti za tak način podreditve. Vsi so bili v misijonih ini v org»' niziranih cerkvenih pokrajinah, novi kitajski škofje pa so mogli zbrati okoli sebe le majhno število duhovnikov-domačinov in jih razmestiti v okviru svojih škofij-In vendar bodo škofje nujno potrebovali duhovnikov, še predno je odšel iz Belgije« je zato p. Lebbe ustanovil „Družbo duhovnikov — pomočnikov v misijonih“. Šest dni po posvetitvi novih škofov v Rimu je poslal iz Rima brzojavko v Belgijo, v kateri je napovedal ustanovitev Družbe in zaprosil za prostore za novo semenišč* in primerne voditelje za vzgojo kandidatov. V Rimu je v sporazumu s Propagando fide pripravil pravila in načrte za novo organizacijo in njen način delovanja, ob" enem pa podal osnove, kako naj se ti kandidati za ta poklic izvežbajo. Tri leta nato je bilo prvo tako semenišče že pod streho in sicer v prostorih stare opatije ^ Lophenu pri Burgesu, nekaj let nato pa je bila odprta že draga hiša ite družbe S semeniščem v Louvainu. Glavna obveza članov dražbe je bila, da bodo kot duhovniki po končamih študijah odšli v misijone in podpirali duhovnike-domiačine pri njih dušnopastirskem in misijonskem delovanju. Nekaj let nato je tajnik Propagande msgr. Constantini mogel zapisati: „Škofi-domačind «so začeli ustanavljati lastne misijone in tedaj se je rodila zamisel, da jim bo Družba duhovnikov — misijonskih pomočnikov pošiljala sodelavce; to je bila velika novost. Duhovniki-domačini bili podrejeni škofom-tujcem, duhovmiki pomočniki pa so se odločili prostovoljno podrediti se škofom-domiačinom. To je bil velik zgled ljubezni, ki je v veliki met* ugodno vplival na duhovnike-domačine in na vernike, pa tudi na pogane — ta zgled in dokaz ljubezni je presegel njihovo pričakovanje in pojmovanje.“ Prvo semeni' žče v Brugesu je po smrti p. Lebba postalo v spomin na svojega ustanovitelja ,,se' menišče Vincencija Lebba“. Duhovnik, domačin ah tujec, pa ni imel dostopa v vse domove in ustanove-Marsikje je bilo možno prodreti samo po dragi, zaviti poti ali pa s prodiranjerti ki ni smelo biti niti opazno. P. Lebbe je za tak način delovanja uporabljal izra^ „osmoza“, to je način vpajanja in prepajanja. Za tako dele pa je imujno potreboval laikov in zato je 1. 1937 iz Kitajske vodil v Evropi ustanavljanje skupin laikov za pomoč misijonarjem. Ukrenil je, da se je ustanovila Dražba laičnih pomočnike'* za misijone — in to moška in ženska veja. V nekaj mesecih je bilo v Belgiji ^ Franciji že lepo število gojencev in gojenk, ki so se odločili po primerni priprav* oditi na Kitajsko. Ko se je 1. 1940 razlila vojna vihra čez obe deželi, prva .skupil*1* takih laičnih pomočnikov ni mogla odpotovati, vendar Družba ves čas vojne 1** počivala, in ko sta bili 1. 1944 Francija in Balgija rešeni tuje zasedbe, so že pW® skujMne odpotovale na Kitajsko. Kmalu nato so odšli prvi taki pomočniki v mi-s‘jonske pokrajine v Afriki. Pet mesecev po vrnitvi na Kitajsko, je p. Lebbe dobil kitajsko državljanstvo, oslej se je podpisoval s kitajskim imenom: Vincencij Lei. Bivši predsednik kitajske ^ ade, p. Lou, ki je postal po spreobrnitvi benediktinec v Belgiji, je zapisal o tem dogodku naslednje besede: „Ali se je v zgodovini Cerkve na Kitajskem in to od ^sov Riccija do danes, kdaj zgodilo, da bi kakšen misijonar storil kaj takega?... oliki Ricci sam ni šel tako daleč...“ Med bivanjemi v škofiji msgr. Souena in nato v škofiji msgr. Čaoa je bil p. ^obbe ves mladosten, kakor je bil to v prvih letih, ko je bil še v Tiencinu in je za-flovel s svojo „tiencinsko metodo“ delovanja, že tedaj je svoje delovanje imenoval: katoliška akcija in že tedaj je osnoval tudi poseben osrednji odbor za organizacijo, k' naj bi zajela vso Kitajsko. Že takrat se je organizacija razvila v vse smeri in ^ajola vse katoliške predele, toda itedaj! se ije zdelo, da ura za nje polno življenje *e ni prišla. iPri obeh kitajskih škofih je našel Lebbe vso oporo za svoj način dela. ^ePrestano je bil na poti, povsod so ga klicali, da je opravljal duhovne vaje ali jk Pridigal vernikom za posebne prilike. Vedel pa je, da bo mnogo manjkalo, ako delu ne najde prave opore — po farah je začel ustanavljati posebne odbore atoliške akcije. V teh odborih je zbiral tiste vernike, ki so bili pripravljeni, da Pomagajo pri misijonskem delu; po vaseh in naseljih so se člani katoliške ak-zbirali, skupno čitali knjige verske vsebine in zmožnejši so razlagali ostalim sebino prebranega gradiva. Kmalu jih je začel tudi navajati h govorništvu — ka-/>r ni mogel duhovnik ali njegov pomočnik, tja je šel tak izveiban član katoliške krije in opravljal delo širjenja verskih resnic. Posamezne odbore je potem povezal okrožne in škofijske odbore katoliške akcije, dokler nazadnje ni ustanovil Kitaij-Ske katoliške akcije. v Ko je bil pri škofu Čao, je okoli mesta divjala državljanska vojna, čete mar-Kr a so se najprej marale iz mesta umakniti, nato so se pa spet vrnile. 1..*. bojišču je bilo vedno polno ranjencev, ki so tam ležali tudi po več dni in ča- kali na pomoč. Toda te navadno ni bilo. Zato je p. Lebbe sklenil pomagati s člani ffV°jik organizacij. Iz katoliške akcije je zbral vrsto mladih članov in z njimi or-apiziral bolničarske oddelke. Ti so svoje samaritansko delo opravljali tako odlič-!?■ da so vzbujali navdušeno občudovanje pri vseh — pri pristaših obeh taborov, j? Je mesto potem spet padlo v roke druge stranke, se je mnogo ljudi, ki so se aIi preganjanja, zateklo v prostore katoliškega misijona — tam' so jim mladi ani katoliške akcije pomagali v vsem — tudi s tem, da so jim razlagali glavne v<*&ke resnice. Lobbova delavnost v taki obliki se je hitro razvedela in hitro so jo začeli Posnemati v drugih škofijah. V južni Kitajski je tedaj vladal „krščanski“ general enigjuhsiang. Ker je opazil, kako člani katoliških verskih združenj skrbe za ,ra-rionce in bolnike, je ugodnol sprejel deputacijo katoliških predstavnikov, ki so ga k ls*\ Prosit, da bi katoličanom priznal versko enakopravnost in dovolil opravljanje oliških verskih obredov na svojem ozemlju. Med vsem tem delom pa je p. Lebba zadela prva težka preizkušnja. Prvi ki-2aJs.ki škof, njegov velik prijatelj še iz študijskih let — škof, čigar ime je kot prvo ^JPsal na listek papirja, ki ga je predložil kardinalu van Rossumu v proučevanje hi, <-'a<> je nenadoma umrl, zadet od kapi. P. Lebbe je bil ob njem prav tisti Je vT ,nilU Je še podeliti zakramente za umirajoče. IPred nekaj meseci šele 1 msgr. čao v Rimu slovesno posvečen za škofa — sedaj pa je moral za nekaj P- Lebbe prevzeti vodstvo škofije, dokler sv. stolica ni imenovala novega škofa. Katoliška akcija se je hitro razvijala in moral jo je že razdeliti na dvoj«; na žensko in moško vejo. Ugotovil je tudi, da ne zadostuje samo cerkveno delovfl' nje; posegel je tudi drugam — ustanovil je gledališko skupino, ki je začela upr'" zarjati dela s krščansko vsebino, vendar z motivi iz kitajskega domačega življenja-Prvi začetki so bili zelo težki; imel je premalo igralcev, zlasti med žensko mladino-Zato so morale v prvih predstavah prevzeti ženske vloge sestre z bližnje misijonsk® postaje. Nekaj dramatičnih prizorov je moral celo sam mapisati. Sredi poletja 1928 je Katoliška akcija škofije Lyhsien imela svoj prvi kongi'eS' Čas je bil ugoden, državljatnjska vojna se je v svojem prvem delu zaključevala — general Čangkajšek je zmagal nad četami maršala Čangcolina (Čangcolin sam Je zletel v zrak s svojim oklopnim vlakom, na katerem se je iz Pekinga umikal prot' Mukdenu), na jugu pa je popuščal pritisk komunistov. Vendar se je ta prvi kongres kitajske Katoliške akcije (prvi je bil sicer 1. 1913 v Tiencinu, toda tedaj organi?8' cija ni imela take oblike), razvijal še v zelo težkih okoliščinah. Večina delegatov je bila iz kmečkih vrst, revolucija je divjala po njih poljih in posestvih in tako j® bil pogled nanje poprej žalosten kot pa navdušujoč. Toda to je bil le zunanji videz-Pesimisti so računali, da bo prišlo komaj nekaj delegatov, optimisti so menili, jih bo največ dvajset, p. Lebbe pa je mogel takoj ob začetku z veseljem ugotoviti’ da jih je prišlo nad osemdeset. Zanimivo je gradivo, ki so ga na tem prvem kon' gresu obravnavali. Tako so govorili tudi o vplivu, ki ga ima politično življenje, in s tem v zvezi se je pojavilo troje stališč: 1) Katoliška akcija naj se priključi v la' dajoči stranki in skuša doseči, da bo stranka tudi uveljavljala načela Katolišk® akcije; 2) Katoliška akcija se ne bo zanimala za politično delovanje in najboljš® je zanjo, da se umakne v zatišje; 3) Katoliška akcija si ohrani vso svobodo, p1* stranki pa bo posegla v delo vsekdar, kadar bodo na dnevnem redu taka vprašanj8’ ki terjajo, da se njih vsebina prešine z načeli katolicizma. Delegati so takoj odkl°' nili predlog, da naj ise Katoliška akcija zlije s politično stranko. Prav tako je bd odklonjen drugi predlog, da bi se Katoliška akcija abstinirala in delo prepustil8 drugim. Abstinenca v takih slučajih je naj slabše, kar si more kdo izbrati, je m®' nil p. Lebbe. Zato so delegati odobrili sodelovanje s stranko, toda to sodelovanj® bo pod budnim nadzorstvom vedno takrat, kadar bodo na kocki vprašanja, ki vp1-®' tajo nazore katoliške vere. iPoleg tega pa je kongres sprejel celo vrsto resolucij socialne vsebine. Ko je Propaganda fide v decembru 1. 1932 odobrila pravila Katoliške akcij® za vso Kitajsko, je bilo v njenih pravilih mnogo tega, kar je pripravil p. Lebbe v zadnjih dveh desetletjih. Papež Pij XI. — papež Katoliške akcije — je izrecno n8' kazal, da želi, da bi se Katoliška akcija razširila po vsem svetu, zlasti pa tudi v misijonih. Leta 1933 je sv. stolica poslala v Šanghaj duhovnika Yupina, ki je svoj® študije končal v Rimu in je bil imenovan za generalnega direktorja kitajske K8' toliške akcije. Pod njegovim vodstvom se je akcija razmahnila še v večjem obseg8 in to še posebno potem, ko je msgr. Yupin postal nadškof v Šanghaju. Ko je Katoliška akcija zavzela tak razvoj, so vsi priznavali, da je bil prav p-Lebbe tisti, ki je s svojim zgledom' in delom položil prve temelje za tako akcijo n8 Kitajskem. Vsega seveda ni opravil sam — saj to ni bilo več možno — toda nič s® ni zgodilo popolnoma brez njega. Bil je gotovo začetnik kitajske Katoliške akcije. USTANOVITELJ KITAJSKEGA MENIŠTVA Lebbe je bil organizator ini mož velikih potez. Njegovo delo je bilo najbolj uspešno tam, kjer je bilo vpleteno v 'največji metež dnevnih potreb in sbilsk. Postal je ustanovitelj kitajskega katoliškega tiska, voditelj in ideolog kitajske katoliške G65 akcije, vodnik kitajskega, katoliškega dijaštva. Glavno njegovo delo pa. je velja'0 ljubezni, s katero je spremljal priprave za to, da bi Kitajska dobila svoje škofe. Menil je, da bo to doživel šele na konctu svoje življenjske poti, toda zgodi'0 se je drugače: Pij XI. je sam posvetil prve kitajske škofe in to v mnogo večje1*1 številu kot pa je to Lebbe mogel piričakovati. Nikdo ni mogel predvidevati, dai bo ta mož tolikšnih sil in tolikšne predanost iskrbem dnevnega življenja obrnil vsemu temu delu hrbet in postal ustanovite'! — oče kitajskega meni.štva. Ustanovil bo kongregacijo, ki si bo pravila posnel» po majistrožjih predpisih reformatorja meništva sv. Benedikta — toda to redöv' niško življenje bo vendarle ohnamilo spomin nia tisto, kar je Lebbe dobil med čla*11 kongregacije lazaristov: glavno pravilo je našel pri sv. Vincenciju, ki je reke', da bodi vsak član' njegove družbe „kartuzijanec v svoji redovni hiši in a post0* zunaj te hiše“. Prvi začetki takega kitajskega meništva gredo v prvo polovico leta 1926. ^ družbi z msgr. Suenom so o. Lebbe in njegovi najibližji «odelavoi že tedaj zač0'1 pogosto razpravljati o tem, kako poglobiti versko življenje na Kitajskem. Kak01 je v Evropi veliko delo na tem polju opravilo redovništvo, tako bo tudi Kitajisk» morala dobiti svoje samostane. Toda v teh samostanih bi moralo biti življenj0 organizirano tako, da bi s Lužilo olajšanju vsega misijonskega delovanja. Škofj0’ verski predstojniki in duhovniki so opažali> da primanjkuje vedno .bolj prav*'1 laičnih pomočnikov. Kjer pa laiki pomagajo kot katehumeni ali člani katolišk0 akcije, trpi to delo mnogo zaradi preskromne verske in duhovne globine. Toda ^ je veljalo samo za splošnost: med mnogimi mladci je bilo opažati, da je versk0 življenje v njih že oblikovalo nagnenje za asketsko življenje. Bilo jih je mnogo, k' iso .se sami odločili živeti v svetu popolnoma zdržno in se boriti zlasti za popol*10 notranjo izgraditev din, duhovno posvetitev. IBrihajali ®o k svojim duhovnim vod'" teljemi in jih vpraševali, ali naj se odločijo za vstop k trapistom. Trapisti iso dm0'1 na Kitajskem tedaj, že dva samostana. Nja eni izmed konferenc z msgr. Suenom je bilo sklenjeno, da naj o. Lebb° začne pripravljati vse potrebno za ustanovitev novega reda — nove kongregacij0' ki bo zgrajena tako, da bo upoštevala posebnosti kitajskega življenja. Pravila P° si bo sestavila tako, da bo čim bolj. zvesta črki in duhu. predpisov sv. Benedikt»' Priprave so trajale dve ileti in tretjo adventno nedeljo, to je dne 16. decemb*-0 1928 je škof Suen podelil škapulirje sv. Benedikta trinajsterim kandidatom nov0 kongregacije. Lebbe je zapisal v svoj dnevnik, da je bil to velik dan družine, ki s\ je med tem že zgradila prvo redovno ihdšo v Ankouu. IPrvo bivališče sb si kandidat* nove kongregacije postavili sami, Lebbe pa je vodil vsa dela. Zelo mu je bilo hud0’ da zidarskih del niso mogli opraviti sami, ker ise ni prijavil v noviciat kot kand1' dat noben zidar. Tako so zidarskega delavca morali najeti in plačati. Poslopje j° bilo dvodelno in isicer tako, da je bilja majhna kapela sredi med obema kriloma' Lebbe sam je za ustanovno slovesnost vse pripravil in tudi izbral oblačila 29 nove redovnike. Nosili bodo sivo povrhno kuto, prepasano s črnim usnjenim pason1’ na prsih pa škapulir sv. Benedikta. Kapelo je prišel posvetit sam škof Suen i11 med pontifikalno službo božjo je prvim kandidatom .nadel obleke in jim dal n o v» imena. Vsi kandidati so isi izbrali imena po kitajskih mučencih. Prvi isamosta*1 je dobil ime „Dom blagrov“, kongregacija pa se je imenovala Kongregacija sv' Janeza Krstnika, in njeni člani bodo nosili ime: mali bratje sv. Janeza Krstnik»' Ni še bil mimo prvi mesec, ko se je prvim trinajsterim priključilo še petnajst novih kitajskih mladeničev. Začenjali pa .so čisto iz temeljev — morali so opravit' letai noviciata in to pod vodstvom o. Lebba, ki je postal prvi superior nove ko**' gregacije. Nekaj mesecev nato je samostan' sprejel prvega duhovnika. Na praznik J *v- Jožefa 19. imiaroa 1929 'je vstopil v kangiregacijo bogoslovec, ki je pravkar kon-^ študije in ga je škof Suen v «samostanski kapeli posvetil za mašnika. V svoj nnevnik je o. Lebbe zapisal, da je bil to velik dan, „dan. — zapisan z zlatimi črka-'v knjigi novega redovnega doma“. ^ Bog je blagoslovil novo delo: čez dve leti sta iz te redovne hiše odpotovala v j^Vropo dva brata, da na evropskih univerzah dokončata bogoslovne študije, pri pa iproučita redovno življenje v naj starejši h redovnih hišah Belgije. Komaj zgrajena redovnja hiša v Ankou je med pogani začela postajati središče Rimanja. Vedeli so, da se za zidovi razvija življenje, podobno življenju menihov, ki tso jih imeli tudi med seboj, budistične menihe in menihe taoiste. Toda v tam postano je bilo vse tako tiho in zastrto pred očmi zunanjega sveta. Vedeli iso, r,a Je življenje organiziramo tako, kakor je navada med Evropejci. Toda kdo med K*lajoi ne bi pri tem prišel na misel, da ho tudi za temi zidovi vse delo veljalo samo temu, kako koristiti Evropejcem in njihovi politiki na Kitajskem. Ko je Lebbe 1Zvedel za te govorice, je isiklenil prirediti posebno zborovanje v samostanu in nanj Povabiti vse tiste pogane, ki bi želeli spoznati brate in njih življenje v novam sa-^stamu. V glavnem delu poslopja so pripravili prostore tako, da bi moglo pri-■‘kistvavati zborovanju 800 oseb; prišlo jih je nad 2000. Med tem ko je o. Lebbe Sovoril, so bratje odšli v kapelo in tam molili za uspeh zborovanja. Uspeh je bil tolikšen, da so pogani zmajevali z glavo, ali je sploh mogoče ^držati v redovni hiiši s tako strogimi pravili in ves napor prenesti ob tako pičli ,an>. Toda pravila in trdo življenje niso veljala samo za ure molitve in premišljer ,VaT|ja: bratje so hodili na delo med poljedelce in obrtnike, poleg tega ipa oprav-Ja‘| posle vzgojiteljev in pomožnih učiteljev verouka po misijonskih postajah. V °Jön okoliša» so kmalu prevzeli vodstvo vsega dela pri katoliški akciji. Pet let je o. Lebbe že opravljal vodstvo pri novi kongregaciji, a je še vedno Pripadal družbi lazaristov. Med svojim bivanjem v Evropi je rad poudarjal, da ne ^riije, da bi ga razmere kdaj privedle do tega, da bi zapustil kongregacijo laza-jstov. Novi red Malih bratov isv. Janeza Krstnika je ustanovil kot lazarist in sto-. Je to na prigovarjanje in s pomočjo škofa, ki je tudi bil lazarist, šele leta 1933 'o. Lebbe sklenil; izstopiti iz družbe lazaristov, vendar to šele potem, ko so nje-^evo prošnjo za izstop odobrili predstojniki v Parizu in je dobil pritrdilni sklep P Ji iz Rima. 'Storil pa je to potem, ko je bila sklicana posebna, dasi redna konferenca članov .tožbe lazaristov ob prihodu posebnega zastopnika družbe iz Pariza. Zborovanje vJkilo v Pekingu. Pred začetkom konference je lazarist - apostolski vikar javil ^rifcgatu, da bo na konferenci isprožil debato o tem, ali se s svojim delom in na-jPanjem o. Lebbe ni izločil iz okvira delovanja družbe lazaristov. Zameril je o. ^jbbeu, da iset je preveč „pokitajčil“, ko je prevzel kitajsko ime in kitajski način ‘Gke. Delegat je še pred začetkom zborovanja zaprosil interpelanta, da naj uimak-G svoja vprašanja, ker jih bodo primerneje mogli obravnavati v ožjem krogu. sJ|°stoIski vikar je pristal lin vprašanja umaknil, toda na zborovanju je drug za-Pnik nenadoma sprožil razgovor o tem, ne da bi vedel, da je bilo že poprej do-° tor j eno, da o tem ne bodo govorili. Debata se je razvnela, navzoči o. Lebbe je J^toeljeval svoje ravnanje, ob koncu pa ponudil svoj izstop iz družbe. Nekaj me-6V nato je prišlo iz (Pariza in Rima soglasno mnenje in o. Lebbe je bil poslej P°lnoma na razpolago svoji kongregaciji Mialih bratov. Njegovi „Domovi blagrov“ — kakor so se imenovali samostani, ki jih je usta-j,., ja' — so ise množili. Pravila in način življenja bratov so zahtevali, dja> se je Vev.cim Bolj oddaljil od hrupnih središč in se naseljeval tam, kjer je bila beda naj-Ja- Ko je o. Lebbe poleg Amkua ustanovil novo redovno hišo v pokrajini šansi, je kongregacija štela že nad 200 članov. Kakor je nakazal že papež Pij XI. v svoji okrožnici Rerum Ecelesiae, tako je Lebbe podčrtaval potrebo askeze, kon' templaoije in molitve. Temelje 7ja življenje v tej smeri je iskal (poleg navodil sv-Benedikta) tudi pri sv. Frančišku Asiškem in pri sv. Dominiku. Bratje so med ibivanjem v redovni hiši morali ves čas posvečati molitvi, premišljevanju in delu! molk jd trajal ves dan, le po kosilu in večerji so smeli 'med seboj govoriti po p<^ ure. Brat, ki je odšel na delo na kakšno misijonsko postajo ali pa na pomoč v»r ščanom, je moral vise to opraviti tako, da je vsako leto vsaj dva meseca neprekinjeno živel v svoji redovni hiši. Med kitajskim prebivalstvom je to katoliško meništvo ziačelo vzbujati pozor nost. V redovno hišo v Šansiju so prihajala odposlanstva univerz, poseben obis^ je napravilo tudi zastopstvo bližnje protestantske teološke šole. Prišla sta štu' dent in protestantski pastor in zaprosila, če si smeta ogledati hišo in spoznati način življenja. Mislila sta ostati samo nekaj iut, pa sta ostala ves dan itn čez noč in odšla šele drugi dan po jutranji službi božji. Pastor je po obisku obeudoviaje vzklik' nil: „Vedno sem isi želel spoznati kraj, kjer se uresničuje življenje evangelija. Tu' kaj pri vas sem ga našel.“ študentu je dejal, da bi želel za vedno ostati v ten1 kraju miru in sreče. Dom je bil dejansko prebivališče revščine, samozata j evan j a in vdanega trplje-nja. Ko je komisija poganske univerze obiskala samostan, je ugotovila, da je ,,hra' na članov tako slaba, da bi še psi ne .bili z njo zadovoljni“. Bratje so živeli v velik1 bedi .in ko je o. Lebba nekdo vprašal, koliko porabijo za prehrano mesečno, je prl' znal, da povprečno stane hrana po tri dolarje mesečno za vsakega (pribl. 90 pesov današnje valute). Vendar kongregacija ni nazadovala. V letu 1935 je štela že n«1^ 500 članov. Niavadno nobena kongregacija ne ostane omejena samo na moško vejo. V»1 veliki redovi imajo tudi vzporedno žensko kongregacijo. Tako se je zgodilo tud1 na Kitajskem. Vzgled Malih bratov sv. Janeza Krstnika je bil tako privlačen, da so se na o. Lebba obrnile tudi dekleta in žene, da bi jim pomagal ustanoviti enako kongregacijo. Za vzornico so si vzele sv. Terezijo Deteta Jezusa. IPrav na pred' večen njenega godu, 2. oktobra 1935, je škof izvršil slovesno preobleko 14 kand1' datinj, ki so že opravile dolgo dobo noviciata in pred njim položile slovesne ziaob' ljube. Po sv. Tereziji Deteta Jezusa iso si nove redovnice nadele ime „terezijanke“' Mali bratje iso postali znani po vsej Kitajski in tudi izven nje. Lebbe je od' klanjal prošnje, vedno bolj številne, da bi prišel in organiziral redovne hiše y drugih vikariatih in škofij|aih. Vse do leta 1937 se je mogel upirati tem klice111 in pri tem navajal, da Mali bratje niso mnenja, da bi morali hiteti. Pač pa je vedu0 poudarjal, da bodi to „gibanje“ Malih bratov — govorilo se je že o pravem giW' nju — omejeno predvsem samo nia Kitajsko. Za njegov novi red pa so kljub temu izvedeli tudi v Evropi. Zanj so se zaU' mali zlasti po tnapistovskih in benediktinskih samostanih. Ko je opat belgijske be nediktinske province prišel 1. 1931 na kanonični obisk na Kitajsko — belgijski benediktinska družina je imela svoj samostan tudi že na Kitajskem — je prise obiskat tudi Lebbovo redovno družino in ostal nekaj dni v samostanu. UdeležeV» se je vseh skupnih verskih obredov in ob slovesu zaprosil, da bi smel ponesti s seboj redovno obleko Malih bratov, ki jo je za časa obiska nosil na sebi. (Pozne! je v Belgiji popisal, kako zelo ga je prevzelo bivanje pri Malih bratih. Med prvin1 odličnimi gosti je bil tudi .nankinški škof in poznejši nadškof v nacionalistižn prestolnici Kitajske, msgr. Pin. Zadržal ise je več dni in pred slovesom dolgo govor' vsej družini bratov o velikem pomenu presaditve evropskih kontemplativnih red0' na Kitajsko. Toda tudi v tej dobi tolikšne delavnosti in odmaknjenosti zunanjemu sveta Lebbe ni „zatajil“ svoje narave moža velikih dejanj. Kot zvest sin sv. Vincencija ■is sklenil svojega velikega vzornika posnemati do konca. Dosegel je, dia. je bil imenovan za kurata glavnih kitajskih kaznilnic. Ugotovil je, da je tudi tam področje 2a delavce katoliške akcije in člane njegove kongregacije. Ko je neke noči pešiačil Proti kaznilnici v Paotongu, sta ga na cesti ustavila dva razbojnika in mu nastavila Puščini cevi na prsi. Ko ista zahtevala denar, jima je o. Lebbe odgovoril: „Mislim, se bomo lepo sporazumeli, in prosim, da se nikar ne jezita. Grem tja, odkoder sta vidva verjetno pravkar odšla. Nimam ničesar pri sebi im odhajam v ječo v Paotungu, da pomagam vajinim tovarišem." Razbojnika sta ga nato lepo pozdrava dn se hitro odmaknila ;s ceste. Po kratkem bivanju v ječi se je deset zaporni' «ov prijavilo za katehumene in v letin 1933 je krstil v jetnišnici 12 prvih spre- ^brnjencev. Lebbovo delovanje je rodilo sadove, pa tudi priznanje. Cerkvene oblasti so "-rialu ugotovile, da 'se je lapostolski vikariat škofa Suena, kjer je deloval o. Lebbe, z°lo poživil. Zato so v Rimu sklenili, da vikariat povišajo v škofijo. Toda škof Suen je papeža Pija XI., ki ga je med prvimi škofi pred 10 leti sam posvetil v Priliki sv. Petra, zaprosil, da ga razreši, ker je menil, da v sedemdesetem letu sk&rosti ne bo mogel več dovolj skrbno voditi nove škofije. Sv. stolica je imeno-Vala novega škofa im sicer je bil izbran msgr. Janez Wang, tudi lazarist, istar 52 let. Sosedne škofije in vikariati so tudi prejemali nove poglavarje. Povsod je sv. stolica imenovala kitajske škofe na sedeže, kjer so bili poprej Evropejci. Velik jriaznik je doživela kitajska .katoliška akcija dne 20. septembra 1936, ko je bil v katedrali v Nankingu posvečen za škofa duhovni vodja kitajske katoliške akcije risgr. ipjn) k; je nekaj let nato postal nadškof v istem mestu. Dogodek je bil velik paznik za vso Kitajsko in glavnih slovesnosti se je udeležil tudi general čankaj-^k. pjj XI. je ob tej priliki naslovil na kitajske katoličane posebno pastirsko Wsmo, v stolnici v Nankingu pa je bilo ob tej priliki zbrano vse, kar je Kitajska odličnega in uglednega. Med njimi je bilo v stolnici tudi petero najožjih Lebbovih sodelavcev. V SREDIŠČU VOJNEGA METEŽA Mali bratje sv. Janeza Krstnika miso dolgo uživali mini za stenami svojih re-voynih hiš. Ko so ustanavljali prve domove, iso že morali doživljati, da iso v navalih državljanske vojne komunistične tolpd vdirale v njihove domove dn svetišča. Toda ^čjih mesreč pri tem mi bilo. Domačini so preveč poznali dobroto in revščino ma-di bratov in to so komunisti) tudi vedeli. Zato jih niso napadali ali ropali le Nekajkrat! se je dogodilo, da -so morali imenih! odpreti svoje duri in dja-ti -svoje Prostore na razpolago komunističnim četam, ko -so prodirale ali pa se umikale 'friri naselja, kjer so imeli redovniki -svoje postojanke. Mali bratje so to storili .rii raje, ker so vedeli, da s tem olajšajo položaj vaščanov in zmanjšajo število žrtev in mesreč, ki -so bile posledice komunističnih .pohodov. Velika katastrofa je zajela vso Kitajsko v letu 1932, ko so Japonci začeli s ‘Triji-m vdiranjem na kitajsko ozemlje. Kitajska se je uprla z orožjem v roki, dasi bilo to vojskovanje vnaprej obsojeno na neuspeh. Modema Japonska je bila riorožena do zob, Kitajska pa ise je dvigala iz požara notranjih bojev -s komunisti. °da domovina je bila v nevarnosti — in o. Lebbe ne bi bil v skladu s svojim ^Poznanjem, ako bi v tem boju ostal ob strani. Kitajska je bila zanj domovina, Kakor je bila za druge Kitajce. Patriotizem je bil pri njem zasidram v globoki Ihbezni krščanstva in misijonske vneme. Odločil ise ni samo zase, da se vrže v obrambno 'borbo za kitajsko damovumo. Spozniail je takoj, da ise morajo v to borbo vreči predvsem vsi kitajski katoličani. V tem boju se je kitajskemu katolicizmu (ponujala prilika, da v dejanju pokaže, da katolicizem ni vera tujcev, ni vera, ki naj utira pot kolonialnim narodom. Sam je stopil na čelo vse akcije, da se katoli' ški prostovoljci v čim večjem številu/ zbero in vključijo v narodno obrambno vojsko v vojni proti napadale«. Fronta se je že bližala njegovemu samostanu, ko je bil poklican h generalu ' poveljniku 26. divizije. Divizija je bila v bojih z Japonci in je nujno potreboval» bolničarjev. General je vprašal o. Lebba, ali bi mogel pomagati. Divizija je rabil» 200 bolničarjev in ito v roku petih dni. O. Lebbe je obljubil, da bo zbral 200 bolni' čarjev, jih peti dan privedel im isam pri tem oddelku prevzel mesto vojnega kurata- Toda o. Lebbe ni nikjer Imel ljudi, ki bi jih mogel postaviti za /bolničarje-Sam ni bil nikdar vojak in je komaj dobro vedel, kaj/ morajo bolničarji na fronti početi. Sedel je na svoje kolo im odhitel po pomoč. Pivo, kar je spoznal, je ,bilo: Mali bratje morajo biti jedro bolničarske čete, med katoliško mladino pa mor» najti toliko odziva, da bo peti dian generalu zadoščeno. Zgodilo se je, da je mogel generalu «goditi, toda namesto peti dan, mu je bolničarsko četo predstavil že četrti dam in namesto 200 jih je prišlo 260. Jedro čete so resnično bili mali bratje. V nekaj dneh jih je borba na«čila, kake se opravlja ta- posel — /med vojaki in redovniki je nastalo tovarištvo, ki je n a mal1 zaslovelo in zajelo vso Kitajisko. Kolikor mu je dopuščal čas, je o. Lebbe odhajal s fronte in po cerkvah i'11 katoliških zavodih govoril o delu bolničarskih čet iin o dolžnosti, da se katoličan1 prijavijo kot prostovoljci v redno vojsko. Kdor ne ho mogel nositi puške, bo lahko vstopil v vrste bolničarjev. Toda bolničarji o. Lehba- niso bili samo /možje zaledja, ki so šli na bojišč® šele, ko je boj polegel im je Ibilo treba muditi pomoč ranjencem. Vedno so se držali prednjih vrst in nudili vso pomoč bojevnikom. Kadar je klonila odpornost fronte ne samo zaradi premoči in velikih izgub, ampak tudi zaradi obupnih razmer i» pomanjkanja navdušenjia, .takrat o nastopili bolničarji im celili rane, ne samo n» telesu, ampak tudi pretrese, ki so rušili pogum, voljo in vero v zmago. In takih okoliščin je bilo zlasti v prvem de!« vojskovanjai (v letih 1932 in 1933) veliko» manj pa v drugem delu vojiskovanja, ki se je razmahnilo z vso silo po letu 1938- Poosebljenje vsega kitajskega odpor» /in boja proti Japonski pa je posta* general čankajšek. Kakor njegov veliki prednik v vodstvu kitajske države, Sun' jatsen, je bil tudi čankajšek kristjan. Krna!« je prišlo do osebnih stikov med °-Lehbom in generalom - voditeljem države. Kakor ostali Kitajci, tako je tudi g(r nera-1 čankajšek spoznal globino naporov o. Lebba im med njima je prav km»lu vžklilo veliko zaupanje in! se razvilo v sodelovanj e. Srečala se nista .pogosto, to1*8 vedela sta, da stremita za istim ciljem. V 1. 1938 je bil o. Lebbe že ;polkovnik in to kot poveljnik katoliških bolničarskih oddelkov, vendar je nosil še vedno le oblek0 Malih bratov, na njej pa njašive svojega visokega vojaškega položaja. Uspeh P1'1 organizaciji .bolničarskih čet se je večal, obenem pa je znal o. Lebbe delo svojih redovnikov v vojski tako urediti, da je ostalo njih življenje čim bolj v sldadiu s predpisi reda, ki ga je /ustanovil. Mali bratje iso se po možnosti zbirali okoli bol' mišnic in si tam prostore uredili tako, da so mogli pri svojem dnevnem redu u/p0" števati oboje: vojaško službo in podvrženost redovnim pravilom. Poskrbel je, <** je bila v četi vedno služba božji» im k obhajilu niso pristopali samo redovniki» ampak redno tudi vojaki, ki so bili katoliške vere. Delo za novačenje novih bolničarjev in katoliških prostovoljcev ni popustil0-V nekem naselju je moral o. Lebbe spet nastopiti, ker je divizija, ki je bila t»111 Nastanjena, potrebovala 200 bolničarjev. Domači mandarin je razglasil poziv, toda UsPeha ni pričakoval. Nekaj dni nato pa je na dvorišču svojega vladnega poslopja Pozdravil oddelek 200 mož — katoličanov, ki se je nabral na poziv o. Lebbe. Man-darin jih je nagovoril in dejal: „Ko 'sem objavil oklic, nisem pričakoval, da se bo odzvalo 200 prostovoljcev. Rahlo sem upal, da se jih bo prijavilo vsaj 20, druge pa moral s silo loviti. Toda katoliški duhovnik je izdal oklic in v dveh dneh Se Ue prijavilo 360 katoliških prostovoljcev. Vzetih je bilo 200, ostalih 160 pa so le s težavo poslali nia doimove. Vidite, to stori vera in sicer krščanska vera.“ Lebbe pa ni klical prostovoljcev samio na Kitajskem. Njegov klic je odmeval celo v Evropi. V Louvainu je študiral mlad kirurg iz Šanghaja. Prejel je Lebbov ise odzval in odšel na fronto, kjer je prevzel vodstvo bolnišnice, ki jo je v 'Vizij,i organiziral Lebbe. Vsi kitajski listi so vedno več pisali o Lebbu in o njegovih uspehih. Poleg P^ngkajšfea je v očeh vsega ljudstva postajal „kitajski narodni junak“. Kamor ^ Prihajal, je doživljal bučne sprejeme. Lebbe jih je izrabljal za to, da je navzo-ciin govoril o pomenu dogodkov in o vlogi krščanstva, ki tolikim omogoča dajati 7'vrhan0 kupo poguma in požrtvovalnosti. IPovsod so mu bile posvečene velike slo-^snosti, isam pa je nia take dneve slovesnosti imel včasih tudi štiri in še več lovorov. Kadar1 je bilo treba, je potoval tudi z letalom, da je mogel ponesti svoje Poslanstvo v najbolj oddaljene dele dežele. Čangkajšek miu je ponudil, da bi pre-Propagandno „ministrstvo“, toda Lebbe tega ni sprejel. Pač pa so listi tedaj v juniju 1939) pisali o njem že kot o generalu. Njegov sloves se je razlil čez Kitajske. Ameriške agencije so mnogo poročale o „menihu! - generalu“, izvedi pa so zanj tudi Japonci. Zdel se jim je tako nevaren, da so razpisali nagrado 000 dolarjev tistemu, ki jim ga spravi v roke; Ko je o. Lebbe izvedel, da jo bil 'rienovan za generala, je dodal smeje: „Hm, sedaj bodo pa Japonci morali nagrado na Niojo glavo zvišati na 10.000 dolarjev.“ . Vsaka slava pa ima tudi svoje nasprotnike in tako je izvedelo zanj tudi časo-0‘®je v Evropi. Del veri sovražnega tiska ga je opisoval kot „voditelja razbojniških olP“ in v rodni domovini, v Belgiji ga je najbolj stupeno napadel vodja belgijskih ^tov Leon Degrelle, ki ga je primorjlal raznim „sleparjem“ v svetovni zgodo-y.‘ni. Kmalu zatem pa je list pariške Misijonske družbe prinesel toplo, pisano poro-C), ki jo Je mnogo težje prenašati kot v Sahari i” to zaradi visokega odstotka vlage, ki nahaja v ozračju. Poleg neprehodni!1 pragozdov se v Velikem Chacu nahajaj0 tudi ogromne pustinje, pokrite s trnje111 in bodičevjem, in obširne planjave, V0^' ne soli, zaradi katere ne uspeva noben0 rastlinstvo. Dočim imamo poleti peklensko vro' čino z miljardami komarjev in druge#11 neprijetnega in mnogokrat nevarne#® mrčesa, pa prinaša na drugi strani zin> ska doba, t j. deževna doba, druge ne' varnosti in nevšečnosti. Pripeti se, da v siln'h nalivih v kratkem času pade 700 do 1000 mm dežja. Tedaj prestopi P'!* comayo svoje bregove in njegovo vodovje se razlije kot morje po Velikem Chacu- Kdo prebiva v tem zelenem peklu? N® južnem, robu Velikega Chaca bivajo bel1 Paragvajci, ki so imeli toliko pogum®' da so se podali v to divjino. Pravzaprav tudi niso popolnoma belopoltni; večin0' ma so mešanci (mestici), potomci Špan' cev in Indijancev. So to mirni, skrom111 in gostoljubni ljudje, ki ljubijo petje 111 godbo. Najmanj 30% med njimi je n®" pismenih; krivda za to stanje leži n® pomanjkanju šol in cest. Skoraj vsi _s° katoličani, toda z izredno pomanjkljj vim verskim znanjem,. Zaradi .p o m an j j kanja duhovščine in misijonarjev so bn1 desetletja versko popolnoma zanemarje' ni- Šele s prihodom misijonarjecv-obla-^)v so se razmere nekoliko spremenile, javimo nekoliko, kajti področje vika-riata ,;Pilcomiayo“ je tako ogromno, da Ognejo misijonarji obiskati posamezne Vasi le po enkrat na leto in še tedaj samo za en dan, čeprav so neprestano na potu. Stara pesem: pomanjkanje misijonarjev! Za faro Villa Hayes na primär, sta na razpolago samo dva misijo-£arja; fara pa je nekako tako velika kot Belgija. Kaj naj opravi misijonar v enem dnevu? Krsti otroke, blagoslovi Zakonske zveze, pomoli za rajne, spove in obhaja. Ni čudno, ako pravega vei-®kega življenja sploh ni. V notranjosti misijonskega področja “•vajo Indijanci, katere nazivajo na krat. k® Cbaco Indijanci. Ti se delijo na šest rodov. Največji rod so Čulupi, ki jih je °ko!i 15.000. Ta rod je nam Slovencem 'iobro znan. Prav med temi Indijanci delujejo namreč slovenske mariborske eolske sestre že nad 20 let in njih pisma, zlasti ona s. Serafine Černe, so nam že voliko povedala o njih delovanju, teža-Vah in uspehih. Indijanci žive od lova in ribolova. Le redki so, ki bi se bavili tudi s poljedel" s'tvom. Bele ljudi sovražijo, kar je pa ra-zumljivo. Beli ljudje — začenši s španskimi osvajatelji — so jim zasedli boljši ’n lepši del njihove domovine in so jih Potisnil; v divje in strahotne predele Velikega Chaca. Tudi na misijonarje gle-(Jaio z nezaupanjem. še danes naletimo v Velikem Chacu Pa lovce na glave in roparske tolpe, krivdo za vse to nosijo beli osvajalci in zlasti vojaki, ki jih pošiljajo Paraguay, “olivija in Brazilija v te kraje. Večina Indijancev v Velikem Chacu 3“ še poganska, toda ima neko predstavo 0 Stvarniku vseh stvari. Tudi verujejo v Posmrtno življenje duše. Ne smatrajo Pa za potrebno, da bi Boga tudi častili, da bi k njemu molili ali da bi mu postav-jali svetišča. Imajo velik strah pred hu dobnimj duhovi, zoper katere morejo po- magati samo čarovniki, ki so s temi duhovi v zvezi. Zaradi tega imajo čarovniki velik vpliv na to ljudstvo in ga na vso moč gospodarsko izrabljajo. Razumljivo je, da so ti čarovniki največji in najbolj zagrizeni nasprotniki misijonarjev. Prvi misijonarji so prišli v Cbaco leta 1925. Bili so to oblati Bi-ezmadežne Device Marije. Naselili so se na tistem delu Chaca, ki so si ga osvojili Bolivijci. V Chacu ni bil pravzaprav nihče vesel prihoda misijonarjev: ne vojaki, ne lovci, ne trgovci, ki so na debelo goljufali uboge domačine, in tudi domačini ne, ker so vse bele ljudi metali v isti koš. Zato so imeli novi misijonarji sprva silno težko stališče in so se morali boriti z neštevilnimi ovirami in neprijetnostmi. Ko je leta 1932 izbruhnila v Chacu vojna za posest tega ogromnega ozemlja, so Chaco-I ndijan ec dobili Indijanci v roke orožje m ga obrnili zoper bele. Še v istem letu so požgali misijonsko postajo San Leonardo. Vojna je trajala tri leta. Indijancem iz rodu čulupi je grozilo popolno uničenje. Bolivijski vojaki so imeli namreč nalog, da naj postrelijo vse Indijance tega rodu, ki se je uprl. Energičnemu 'posredovanju misijonarjev pa se je treba zahvaliti, da se to ni zgodilo. Tudi se je misijonarjem posrečilo, da so na obnovljeni misijonski postaji San Leonardo (ustanovili neko imalo nevtralno državo. Tu se je zbralo okoli 3000 Indijancev, da zaščitijo misijonarje. IPo zmagi Paraguaya nad Bolivijo je nastal mir. Rodile pa so se nove težave. Ker je Argentina zaprla svoje meje, je nastalo na misijonskem ozemlju pomanjkanje hrane in drugih vsakdanjih potrebščin. Te stvari je bilo sedaj treba spraviti na misijonsko ozemlje po težki in nevarni poti, ki je bila dolga nič manj kot 750 km. Pozneje so se razmere izboljšale. Misijonarji so si s svojim nesebičnim delovanjem pridobili zaupanje Indijancev. Mnogo Indijancv se je dalo krstiti. Da' nes so v vikariatu „(Pilcomayo“ že štiri misijonske postaje imed Indjanci. Ponos misijonarjev pa je indijanska vas Santa Teresita. Pater Bostian je ustanovil to vas za mlade indijanske zakonce. Vsaka družina dobi kos zemlje in lično stanovanjsko hišo. Za tujce in domačine je ta vas pravo čudo. „Zeleni pekel“ je sicer po svojih naravnih strahotah še vedno poln velikih nevarnosti. Toda ljubezen do Boga h1 do duš je premagala peklenske strahote in prinesla blagoslov tudi v krajo, ki 50 se zdeli — po človeško gledano — nedostopni. Resnično, ljubezen vse premaga-Premagala je tudi zeleni pekel. gnl R Misijonar s skupino Indijancev. PODERŽAJ NA NOVEM MESTU , V zadnjem poročilu iz Kharija, za Božič poslanem, ste brali, da imamo še nekaj °stanjev v žerjavici in pa obljubo, da Vas obvestimo, ko bodo pečeni. Medtem se Je Ukazalo, da smo pekli — krompir! Kostanj so pekli predstojniki. Evo Vam ga, ironija, lepo zapečenega: za Novo leto 1956 so me predstavili skoraj 70 milj na S€Ver> v mesto čandernagor, po bengalsko čordon nogor (nogor — mesto). ”VENI, VIDI, VICI — — kje je naša Mici?", smo se doma radi šalili, ko sestre ni bilo doma. Tako , ako — mutatis mutandis, s potrebnimi spremembami — bi bil lahko rekel, ko fin* Po vseh škofijskih pravilih prevzel svojo novo mestno in misijonsko župnijo. Veni! Prišel sem! V to do pred nekaj leti še francosko kolonijo, z misijonsko ^l'iferij° treh železniških postaj proti jugu in, poleg mestne, še dveh na sever: •Pilj podolgem. Proti vzhodu mogočni Ganges (tukaj Hugli imenovan), proti za-Padu je meja deset, enajst milj daleč. To so meje moje nove misijonske postojanke. etn le čez reko skočil, saj naš 24-Pargar,as ves dan izpred hiše vidimi, medtem ko ponoči od onstran sveti nešteto luči tovarn in naselbin 24-Parganasa. Vidi! Zagledal sem pred seboj svoj čas cvetočo francosko trgovsko naselbino, .. J Pa 4 kv. miljah 60.000 duš vsebujoče bengalsko mesto. Koliko sto tisoč ljudi •lvi raztresenih na nadaljnih 100 kv. miljah tega okrožja, bo treba šele ugotoviti. 6 Pred vhodom v župnišče — najmanj 150 let stara stavba — sem zapazil krasen menda edini v mestu, dar Cerkve mestni upravi, v zameno za cerkveno aem-Jlsce in stavbo, ki [si jo je mesto lastilo po nekih starih francoskih zakonih. Izpod klenega svoda visokih dreves se je pokazala nekdaj veličastna, zdaj nekam zane-i jena cerkev katedralskega obsega, z marmornatim stopniščem in. prav takim ? tarjem, z elektriko in električnimi lestenci, s številnimi barvnimi okni, kipi n slikami vseh mogočih svetnikov, pretežno francoskih (francoski sv. Louis je kar Potrat upodobljen), še celo kip popolnoma profanega značaja na smrt ranjenega rajncoskega vojaka, ki ob stranskem oltarju na konja naslonjen umira ,pour la PPtrie1 (za domovino, francosko seveda), kot je v njegovem jeziku spodaj napisano, ‘ušel prvemu bežnemu pogledu... Stavim kaj, da bo nesrečni sol d at kmalu iz-1 P^ — zunaj cerkve! v Vici! Dotaknil sem se oltarja na viseh štirih oglih, ,potrkal* na tabernakelj, ob Psne bukve; prevzel ključe in odprl oz. zaprl ta in ona vrata, položil roko na krst-•kamen, potegnil za verigo težkega bronastega zvona, ulitega v letu Gospodovem J65 (drugi, manjši, mladenič 94 let, je neozdravljivo počen), se vsedel v krasno rezljan0 velikansko spovednico (v vsakem oglu bi lahko po en duhovnik ispove-°Va-l), sprejel štolo in z mešanimi občutki zapel ,Tebe Boga hvalimo...* Da, vici, Pevzel sem misijonsko faro. A kje — so farani? Razen par redovnic in nekaj njim poverjenih deklet in že-rlc Jih ni bilo na spregled! Malo jih je. Nekaj čez 300. Večina teh so Bengalci, inip1-*’ neu^i> desetletja duševno zanemarjeni in zapuščeni... Par družin angleško Škrkih mešancev in pol ducata družin Škotov, preddelavcev in inženirjev okoli-27" tovarn, ki jih je r.a naši, zapadni obali Gangesa, nekaj, več na vzhodni, v k Parganasu. Francozov ni več. iPoganski meščaini so izvečine srednjih in gmotno ^ trdno stoječih slojev, izobraženi seveda. Ko bi bili tudi moji novi farani izo-ZaaŽeni■ Pp niso! So uboga raja, ki pa se svoje vsestranske nebogljenosti komaj ^da. Pogane, ki so v precejšnji meri že novodošii Indijci, kličejo za Bengalce, kot da so oni sami francosko modre krvi... Na smeh mi gre, ko me ljudje, ki komaj razumejo besedico francoščine, nagovarjajo z ,mon pere‘ in mi mestna uprava P°' šilja listine naslovljene na .monsieur le eure', se ljudje poslavljajo z ,merci‘, živij0 pa precej po ,najboljših‘ tradicijah svoječasnih brezvernih in nravno razpaseni gospodarjev... Svetla točka je veliki samostan sv. Jožefa. Upravljajo ga sestre framcosk® kongregacije sv. Jožefa 'Cluny (Klini), njih 16. Poleg precejšnjega števila uč’" teljic in raznih uslužbencev oskrbujejo kakih 150 notranjih učenk in do 30 sirot: Šolo, ki velja za najboljšo v mestu, posečajo hčere najvplivnejših meščanov. Uč®1 jezik — angleški. V bengalski oddelek hodijo tudi katoliška dekleta.. Od sester s»' mo ena za silo razume bengalščino. V misijonskem oziru je torej tudi ta točk® precej negativna... VELIKA REVŠČINA Prevzel sem vso to bogato revščino ali pa revno 'bogatijo, kakor pač hočeta na dan po prihodu, dne 6. januarja, na praznik isv. Treh Kraljev. Šole misijon kol take nima nobene, še sape nisem ujel, pa me že od vseh strani sprašujejo: Bost® šolo odprli? S čim pa? Katehista nobenega. Drugega uslužbenca nobenega, naze® dveh zakristanov, ki smo ju podedovali iz stare francoske dobe in si jih do zd®J nihče ni upal odsloviti. Isto velja za vrtnarja, ki skrbi za nekaj rož pred cerkvi!0 in spravlja fajmoštra na kant. Moj prednik je vso to mizerijo upravljal z izgub0 55 dolarjev na mesec. Kril jo je z darovi iz rodne Belgije. Ko so se Francozi umak' nili, so v cerkveno upravnem pogledu za seboj pustili pravo godljo, ki jo je .u10-1 prednik skoraj šest let urejeval, mnogo prestal in tudi lepe uspehe žel.. Tesna povr zanost z državno upravo, kot je bilo pod francoskimi gospodarji, je morala pi-611® hati. Dohodkov cerkev zdaj nima nobenih in je fajmošter reven kot cerkvena nds' Je nekaj zemljišč, ki jih je Cerkvi v principu izročila šele indijska vlada in ki j'*1 bomo skušali prodati, v kolikor niso že davno zapadla najemnikom. Podedoval se111 kar dve zemljiški pravdi. Za reveže še zdaj rosi obresti neki prastari fond, tak® da vsaj v tem oziru ni težav. Na duhovnika kot delivca miloščine odpade meseČP® 6 dolarjev, ki so razen skromnih nedeljskih nabirk edini redni dohodek čandern®' gorskega miisijonskega župnika. V zameno za duhovno pašo me hranijo redovni®® samostana sv. Jožefa, ki se preživljajo s šolnino angleško govorečih učenk. ZAVETNIK MISIJONA IN FARE JE PRESV. SRCE JEZUSOVO IPod tem praporom bomo zagrabili za delo, pod Njegovim geslom se borili. Če b(r mo pa tudi zmagali, zavisi veliko od Vasi. Trdno verujem, da mi boste, kakor že n® prejšnjih postojankah v Bošontiju, Ragapurju in Khariju, tudi v ČandernagoC0 pomagali, da prapor presv. Srca im z njim zastavo sv. Cerkve vsadim v srcu te£® okrožja, da bo zmagoslavno plapolala nad mestom in celotnim misijonskim polu®111 tega zdaj res zanemarjenega dela Gospodovega vinograda. DA BO DELO ZANIMIVO, KAŽE IZID OBČINSKIH VOLITEV Od 22 svetovalcev jih je bilo izvoljenih kar 19 na levičarski listi. Eden občinskih veljakov me je med javno narodno proslavo, ki sem se je kot zastopn' katoličanov udeležil, vprašal, odkod sem, iz Anglije ali Francoske. Ko sem poved®1’ de sem Slovenec, rojen v mejah sedanje Jugoslavije, se je skoraj raztopil od p rij® znosti in bleknil: ,0, kakšno čudovito versko prostost uživajo dežele, ki so pod vp ■ vom Sovjetske Unije!' Moj odgovor mu je navdbžeinjd ohladil, kakor bi ga bil ž ttirzlo vodo poLil. Nehote sem se spomnil Don Oamila... Tudi z ,rdečim' županom sva se že večkrat srečala in je prav prijazen gospod, bivši profesor. Obljubil mi je . 0 m obljubo že izpolnjuje, da bo dal odstraniti izpred cerkve vso navlako, ki so niestni uslužbenci prej nakopičili na vsej južni strani zunaj cerkvene ograje. recavamo se tudi pri sestankih ubožnega sklada, v čigar upravo peterice članov 3Pada tudi vsakokratni župnik. Ker inuoj prednik mi znal bengalščine, so prej raz-Rfavljali po angleško, zdaj gre po bengalsko. VpRA.šAU ME BOSTE, KAKŠNE NAČRTE IMAM v Take, da moram klar počakati, da se glava malo ohladi. Po tisti: korajžo pa sir-’• Sem na*>a'v'i' nekaj pohištva, bolj modernega kakor je bila tista okovana rinja za arhive, v katero bi bil celega nagačenega islona lahko spravil. Ker jn ravno danes dobil lep milodar, sem hitro pisal v Kalkuto, naj mi kupijo še eno ezno omaro. Na škofiji so mi rekli, da bo hišo treba modernizirati. Ker ni duše, pri pastirstvu kaj pomagala, sem se razgledal za kakšnim katehistom; imam upanje, da enega kmalu dobim. Sestavljam imenike, obiskujem ovce in backe, ki bi ^po ^tam po starih papirjih in registrih (vse francosko!) in prestavljam krožnike, ice in žlice, ker rednega služabnika nimam. Potrpljenje! Ko me glava zaboli, na sprehod po mestu, in če kdo kaj požvižga za menoj (to se je mojim pred-iKotn kot navideznim eksponentom francoske kulture redno dogajalo), se obrnem, . ^kam in po bengalsko vprašam, kako in kaj. Zdravilo pomaga! (To je veljalo ^ februarja, ko sem tole zapisal; danes, 1. VIL, lahko rečem, da se to več ne do-Ja; nasprotno, v mestu imam že mnogo dobrih prijateljev.) ŠE nekaj zanimivosti Čandernagorski misijon so ustanovili jezuitje leta 1690 in ga vodili do zatrtja e^a 1773. Zadnji jezuit je odšel 1775. Potem iso tukaj delovali kapucini, dva av-, stmca, svetni duhovniki in nazadnje misijonarji pariške misijonske družbe. Spa-Je pod nadškofijo Pondičeri, 1000 milj doli proti jugu. Ko je 1949 mesto postalo . *ndije, je bila fara podrejena Kalkuti. Prevzel jo je moj prednik belgijski je-*1. Prej je bil župnik v Kalkuti. Ker ni znal bengalščine, mu je ob nedeljah iz 1,,. ute hodil pomagat naš o. Janez Ehrlich. Fari so podredili tudi misijonsko za-'Uje «krog 100 kv. milj. Na severu je Bändel, ki je najstarejša cerkev v Bengaliji, iu^nita Marijina božja pot dn malo semenišče (120 gojencev) salezijancev. Na SV je meja senambursko okrožje, kjer je svoj čas deloval o. Jože Cukale. Čandemegorci so ponosni na svojo veličastno cerkev Srca Jezusovega. Ne sa-0 katoličani, meščani sploh. Največja in najlepša stavba je, v srcu mesta, pred {iq drevored. Dograjena je bila leta 1885 z dobičkom loterije in je takrat stala jo ruPU> zdaj bi stala desetkrat toliko (dolar — 4.71 rupij). Od vseh strani hodijo gledat in slikat. Nekam zanemarjena je: okna razbita, omet odkrušen, ■ ■ Meščanski ponos do žepa ne sega. Popravila bi veljala lepe tisočake: ko , Ono treba telitn ppntov bi še nelrnkn slo Samemu sebi se zdim kot baitar. ki sl treba le toliko centov, bi še nekako šlo... Samemu sebi se zdim kot bajtar, °oa redi. Pred cerkvijo je lep kip sv. Ivane d’Are. Bo treba njene korajže! (n ^POvedujem v štirih jezikih, po bengalsko, angleško, hindu (joj!) in francosko ^otnško bi šlo bolje). Bo treba spet v šolo. Teh nam tukaj ne manjka. Na vzhodu j.e sosed univerzitetni kolegij (otvorjen 1931), na iseverozahodu srednja šola °J čas je bil to katoliški Dupleix College), proti jugu samostanska. Pravkar To6-- ^arn° srno krstili na sv. Tomaža. Katerega, se še nismo odločili. Apostol je stopil na indijska tla leta 52, sv. Tomaž Akvinec je napisal znamenito .Summa contra geniüles' (knjigo proti poganom), ki bi ji danes bolj skromno rek'1 .Knjiga o Bogu*, o katerem ima Indija še tako čudne pojme, oziroma Ga še ne pozJ>8-V Čandernagorju po čandernagorsko. Delitev nagrad v mestni dekliški šoj1' Ko so se dekleta nadeklamirala, naplesala in napela in so bili proglašeni redi ^ nagrade razdeljene, začno povabljencem nositi krožnike s slaščicami. Vsak g09 je dobil po cel krožnik. Poleg mene se je z rošogolami (slastne kepe iz smetane) sladil rektor kolegija. Medtem so otroci peli... Kako rad bi jim bil razdelil sV°J krožnik! Ko smo se poslavljal^ so se nam dekleta s prsti dotikala nožnih prst°v (oz. čevljev) in so za to dobivala dotik prstov na glavo ali na skrivljeni hrbet, v znak blagoslova... Ko je ob začetku vstopil vladni zastopnik, so ga dekleta spt* mila na sedež med pihanjem na kravje rogove. Potem so nas ozaljšala z venci, če so mazilila s posebnim dišečim mazilom, ki sem ga pa jaz zaradi verskega značaj8 obreda moral odkloniti. Rdeči smo. Včasih imajo naši rdeokarji shode na igrišču pred cerkvijo. Pr štor je nekdaj pripadal cerkvi. Še Francozi so ji ga odvzeli in je zdaj mestna la9 Komunisti se za razne obhode zbirajo kar pred cerkvijo, kjer je nekaj sence. mo plapolajoče zastave kladiva in srpa potem hodim v cerkev ali samostan. K8, brevir pomolim, ko grem mimo, ali pa na verandi pred hišo. Medtem ko komuni9 kričijo svoja gesla, se jaz z Davidom pogovarjam Na smeh mi je šlo oni dan, 11 so rdeči jezno vpili, jaz pa sem z Davidom potožil: In omnibus his peccaverunt a huc (Ob vsem tem, so še grešili...) — Et defecerunt in vanitate dies eorum (Un^ vi njihovega življenja so potekali v prazni ničevosti...). Kaj more biti bolj niče. kot brezbožnost? V tolažbo nam je .Bengalcem* izjava našega ministrskega pi'®8 sednika dr. Roya, ki je za isvoj 75 rojstni dan povedal, da trdno veruje v B°2, in da, dokler bodo Indijci in Bengalci enako verovali, v deželi komunizma ne '5°' Moj novi naslov je: Rev. Stanley Poderzaj S.J. Catholic Chrarch CHANDERNAGORE, E. Ry. West Bengal, INDIA * IZ HUM HOVlNtflJI MINJONANtV * JAPONSKA Sredi julija piše iz Japonske s. JOŽEFA ŽUPANČIČ, usmiljenka, misijonskemu krožku v Gilberbu, U.S.A., in se zahvaljuje za paket živil in drugega, ki ji ga je krožek poslal za njene uboge. Razdelila ga je dvema revnima, zapuščenima ženama, ki zdaj radi molita za dobrotnike. Pravi, da so hvaležni Bogu, ki daje tako rast domačim redovnimi poklicem, le žal, da še vedno manjka misijonarjev in misijonark iz krščanskih dežel za njih vzgojo. Tudi usmiljenke imajo lepo število novink. Konec julija je pa pisala uredniku 118 šega lista iz Toki j a kanosijanka s. ^ NICA MIKLAVČIČ. Zahvaljuje ise 28 redno prejemanje „Katoliških misU nov“, ki jih nekaj časa menda zaradi Ver točnega naslova ni v redu dobivala, P jih je zelo pogrešala. Prejela je dar 20 j 111 jo ijvuiif ur*c*icv. x AOJOIO. JO X*»»- lt dolarjev, knjigo „Ignacij Knobleh»1.' okrožnico slovenskim misijonarjem '. misijonarkam in drugo ter ise za vse 'e po zahvaljuje. Nadalje poroča tele 111 sijonske zanimivosti: „Prav danes sem imela priliko VT\ sostvovati posvečenju šestih novih jeZ _ itov v tukajšnji veliki cerkvi sv. l£n8 c'ja. BiH s0 med njimi 4 Japonci, en Ita-'j_aa in en Španec. To je bilo prvo maš-n*ško posvečenje po vojni; zadnji Japonci jezuiti so bili tu posvečeni leta 1943. kspa slovesnost je privabila veliko Iju-di. Ker se letos obhaja štiristoletnica smrti sv. Ignacija Lojolskega, so prire-dili njemu v počastitev lepo akademijo. Naši malčki otroškega vrtca so zdaj 1)4 počitnicah za čas enega meseca. A za-1116 ni počitnic, kakor tudi za druge so-sestre ne-, kajti učenje japonščine nam ne da miru'. V tej vročini je nje študij še ^ji. a saj tudi s temi misijonskimi žr-tvami privabljamo milost na japonsko brnijo...“ INDOKINA Misijonar ANDREJ MAJCEN na no-Vem mestu. V zadnji številki „Katoliških Misijonov“ smo objavili več slik s po-Sreba ustanovitelja in dobrotnika enega naj večji h salezijanskih zavodov, ki je v Hongkongu in katerega ravnatelj je bil !*a® Andrej Majcen SDB, zavoda, ki se ^ Po darovatelju imenoval Tang King °- Komaj nekaj mesecev po smrti tega Plemenitega svojega kitajskega ustano-delja je zavod izgubil še svojega rav-?®telja, kajti pokorščina je poklicala g. 51 aJcena nazaj v Saigon, kjer je moral Prevzeti velike salezijanske ustanove za ^ etnamsko fantovsko mladino, med kate-0 Je posebno veliko beguncev s severa, ntrrialo tudi Majcenovih nekdanjih gojen-iz znanega Mesteca Kristusa Kralja 1-1 Hanoiu, katerega so morali pred ko-j ^istj zapustiti. G. Wolbanku je o tem se o drugem g. misijonar sledeče pi- ^ '^paines 18 VIII. so mi naredili slovo. ak0 se mora srce, ki se je pač navezalo jj* sodelavce in prijazne Kitajčke ter P* kraje, spet odtrgati od vsega, da tja, kamor veli iti pokorščina, v ■etnam, v Saigon, prav za prav k sta-v?n Prijateljem, ubogim beguncem s ise-^•Bolj kot predstojnik jim bom mo-biti oče in brat, ki naj tem siroti-„ *P Pokaže očetovsko srce in jim pomado kruha. Okrog 24. VIII. odpotu- jem tja in od tam Vam bom več pisal. Moj novi naslov je: Salesian fathers, THU DUC, via SAIGON, VIET NAM. Ker bom imel dvojno dolžnost, kot ravnatelj in kot provincialni delegat. Vas lepo prosim, da molite zame! — Porabim priliko, da Vam priporočim mojega bogoslovca Baško Čenga. Je to fant, ki sem ga pred toliko leti krstil in o katerem sem že pred leti pisal, kake hude boje je imel, ko ob smrti svojega očeta ni maral opraviti nekih poganskih obredov in je raje zbeža', nakar ga je g. Kerec sprejel k sebi v čaotung. Pozneje sem ga poslal v noviciat. Zdaj je dokončal prvi letnik teologije tu v Hongkongu in bo te dni odpotoval v Italijo, kjer bo s študijem nadaljeval in se tako pripravil, da pozneje, če Bog da, nadaljuje moje delo v Kunmingu. Prosim zanj pomoči in molitve, da bi mogel študirati, pred vsem pa postati pobožen in svet duhovnik, INDIJA Tudi p. IPODERŽAJ S.J. je bil iz Kha-rija premeščen na drugi misijon, katerega opisuje v svojem lističu „Z Bengalskih poljan“, ki njega glavno vsebino pod istim naslovom v tej številki na drugem mestu objavljamo. Tudi njemu gotovo ni bilo čisto lahko pri srcu, ko je puščal svojemu nasledniku misijon tako lepo u-rejen in vsestransko dvignjen. A saj je bistvo .misijonarja pionirsko delo in hvala Bogu, da :so naši misijonarji take vrste delavci, da jih že. drugam kličejo, kakor hitro so na enem kraju kaj poštenega zgradili, ker pač povsod potrebujejo njih sposobnost in gorečnost. Zelo toplo priporočamo p. Poderžajev nov: vsestransko težki delokrog molitvam in dobrotnosti misijonskih prijateljev! Iz Darjeelinga poroča zanimive stvari in slike pošilja jezuitski brat JANEZ UDOVČ. Zahvaljuje se za Knobleharjev življenjepis in Pregljevo zbirko „Moj svet in moj čas“; slovenskih knjig je zelo vesel, ker mu pomagajo ohranjati slovenskega duha in slovenski jezik. Poroča, da je bil letos tamkaj na duhovnih vajah p. Lojze Demšar iz Kalkute. Potem pa poroča zanimivosti v zvezi s kronanjem v Nepalu in marsikaj o novem: Dijaškem domu (College) v Darjeelingu. Takole izvaja: „2. maja letos je bilo v Nepalu kronanje kralja, ki ima v našem zavodu v Dar-jeelingu nekaj svojih otrok, ki so zato mogli priti nazaj v šolo šele sredi maja, kajti po obrednih predpisih morajo biti otroci pri kronanju navzoči. Mali prestolonaslednik, ki je tudi naš gojenec, je v tukajšnjem dijaškem mesečniku kratko popisal svoje vtise ,s kronanja, kar je bilo zelo zanimivo. Ker je še popolnoma preprost fantič, ni nikjer nič omenjal, ko. like važnosti je bila pri vsem obredu tudi njegova oseba. Šele ko je prišel eden naših (misijonarjev v Darjeeling, ki poučuje na novoustanovljenem kolegiju v Katmandu, smo zvedeli vse potankosti. Kadar odhaja naš prestolonaslednik k nam v šolo ali ko se vrača na počitnice v prestolnico, ga vedno pozdravi 21 topovskih strelov in vse šole in trgovine so tisti dan zaprte, zastave vihrajo po ulicah in na letališču se zberejo vsi važnejši funkcionarji, da mu izrečejo dobrodošlico ali pa slovo. Tu v zavodu prestolonaslednik in ostali kraljevi otroci ne uživajo nikakih izjem, le tu pa tam opazimo, da jih vedno kak tajni policist nadzira, kadar so dijaki na igrišču. Sicer je pa previdnost na mestu, kajti prav te dni so časopisi veliko pisali, kako (»o zadnji trenutek razkrinkali zaroto proti kra. lju in vladi, pri čemer so menda zadaj komunisti. Drugače je sedanji vladar pri narodu priljubljen, ker se zelo trudi, da bj uvedel čim večjo demokracijo, namesto sebične diktature, ki je tlačila deželo zadnjih 250 let. Pod njegovo vlado je dežela dobila v veliki meri drugo lice in je končno utrjena pot do razvoja civilizacije. Letos smo odprli novi dom za študente revnejših slojev, kar je za napredek ,hribovcev*, kot tu pravijo prebivalcem iz gorskih naselbin, velike važnosti. Ker je vlada od svoje strani odprla tak dom, smo ga morali tudi mi, ker bi bilo škoda, da bi srednješolci, ki so se pri nas vzgajal* in se navzeli krščanskih idej, potem v i°~ mu s poganskim okoljem in vodstvom gubili takorekoč vse, kar so pri nas P1'1 dobili. Skrb za vzgojo izobraženstva v naših zavodih je še toliko važnejša, ker je v tej deželi delo za spreobračanje še v povojih in je treba najprej pridobi11 tisto mladino, ki bo potem deželo vodila in o nje usodi odločala. Sejemo seme bo2 je besede v srca te poganske mladine in upamo, da bo božji Sejavec brez dvon'1* dal rast in sad v uri božje Previdnosti- Pri gradnji tega novega študentovske" ga doma ima naš brat Drobnič poseb1*0 lepe zasluge, kajti on je vodil vso grad njo, pri kateri je moral zelo paziti 113 trdnost, kajti v tej deželi so potresi k®1, redna zadeva. Brat Polde Vidmar je P3 vso stavbo opremil z vrati in okni tet vsemi ostalimi mizarskimi predmeti, zavodu je 120 sob, poleg drugih potre3 nih prostorov, in si lahko mislite, da J bilo veliko dela za oba naša rojaka. Bra Vidmar je porabil to priliko budi za to> da je organiziral kar pravo mizarsk šolo, v kateri se morejo nepalski fant) vaditi v mizarski obrti. Salezijanski misijonar g. PAVE^ BERNIK piše misijonskemu krožku Gilbertu poleg drugega tudi sledeče P°_ ročilo o odnosu indijskih krogov do ka toliške Cerkve: „Odnos tukajšnje vlade do nas mi8’' jonarjev je hladen, da ne rečem sovr* žen. Stare misijonarje ,tolerirajo*, n0V! pa zlepa ne puste v deželo. Poleg tega oir stoj; nekaj prenapetih poganskih org3 nizacij, ki so tu im tam celo napram n mačim duhovnikom nastopile tako suro^ vo, da jih je morala vlada javno o3*? diti. Je pa tudi precej Indijcev, ki jim blagor dežele resnično pri srcu in so r3^ di njega veseli našega dela ter ga, k3 dar se nudi priložnost, tudi pohvalil ' Posebno katoliške univerze, kolegiji 1 šolstvo spoh je zelo na dobrem gl3®3' Najvažnejše delo v takih okoliščinah J pač vzgoja domače duhovščine. Hvo Bogu, da nam na splošno poklxev n manjka, posebno na jugu dežele ne. 1 1 'v tukajšnjem našem semenišču, daleč -a severu dežele, imamo večino od 50 o&aslovcev onih z juga. Preden stari ^ 'Sijonarji izumrjemo, moramo vzgoji-1 dovolj domačega klera, ki bo potem arn vodil misijonsko delo med rojaki. vG. NACE KUSTEC iz Tlrupatturja Južni Indiji se zahvaljuje za denar, ki ^ Je Prejel, še bolj za molitve misijon-L'*1 Prijateljev, ki kai' čuti, kako ga opremljajo na njegovi misijonski poti. ^_PraviČuje se, da tako malo poroča, da-v,e iz lastne skušnje, koliko dobrega v ‘sijonskem pogledu lahko rode misi-onska poročila, kajti tudi on je dobil mi-'Jonski poklic po branju poročil misi-^°Uarjev v „Katoliških misijonih“. A za V) 8 Je vedno težje... Vseeno je napisal c'anek o Indiji, ki ga v prihodnji številki ^ Javimo ter poslal več zanimivih fotografij AFRIKA , Južne Afrike poroča o težavah za patoliško Cerkev p. ALBIN KLADNIK. ravi, ,jai je pridigai duhovne vaje čmim , ‘teljem, ,n,ato je šel ipa še sam na da-/vne vaje, ki so se zelo prilegle, kajt: 2e]U^a^e *ma s^rt,i in dela čez glavo. o se čuti pomanjakanije klera; kmalu 2 jec*en moral opravljati delo za tri. n». - j.'h Pot let so oblasti zavračale vse v. 0ST>je za vstop novih misijonskih mo-v deželo... Stari misijonarji umirajo, g 'o "nekaj mladih pa zaradi prenapor-P ?a dela boleha... Zahvaljuje se za gor'' ° cienarJa, posebno škofu dr. Gre-r>Ju Rožmanu, ki mu je poslal lep dar. ^e poroča, da nacisti v Južni Afriki izba t° i3r°t* Cerkvi naperjene zakone kar je ^fPo. Kalvinistična cerkev hujska svojih ^*vr*erjCe v vladi proti nam. Zelo ^'sijon v oči lep napredek katoliških zbo ■'onov- Šli so tako daleč, da so na v,. !°Yanjih izjavljali: Imamo dva so-Cj26Zn'ha: komunizem in rimski katoli-v; *n slednji je nevannejši kot pr-kli š »Zelo smo potrebni molitve“, za-JučuJe misijonar. Dve bolničarki z misijona GlenCowie, kjer imajo misijonarji veliko bolnišnico Brat VALENTIN IPOZNIČ FSC v pismih uredniku KM in gospej Anici Tu-shar v Gilbertu poroča sledeče iz svojega življenja in delovanja: „Ker so zdaj počitnice in so poveč ni vsi gojenci odšli domov, je na misijonski postaji vse bolj mirno, zato smo v tem času opravili naše letne duhovne vaje, katere vedno začnemo v nedeljo zvečer in končamo v soboto zjutraj, kajti očetje misijonarji morajo brž na svoje postaje zaradi nedeljske službe božje. Jaz se vedno veselim duhovnih vaj, saj v njih človek vsaj za nekaj dni pusti vse svetne skrbi in se ukvarja samo s tem, kar je božjega in v prid neumrjoče duše. Redovnik mora vedeti, d» pred božjim Sod- nikom ne bo vprašan, kaj vse je delal v misijonih, ampak kako se je redovnega življenja držal in si.dobra dela nabiral, katera edina bodo imela vrednost pri sodbi, za srečno ali nesrečno večnost. Pri duhovnih vajah si redovnik zopet oživi duhovno življenje in naredi dobre sklepe za prihodnost, kar je posebno važno za misijonarja, ki je zelo veliko izven samostana med svetnimi ljudmi. — Na Vaše vprašanje Vam glede mojih sobratov sporočim, da je nekdanji tukajšnji misijonski brat Mihael Lešnjak leta 1951 'umrl v Millandu pri Briksnu. Nekdanja misijonarja p. Jože Musar in br. Rafael Kolenc sta še vedno na gradu Dvoir, Šmartno pri Litiji. — Za svete Tri Kralje so imeli na misijonu lepo procesijo, na katero je prišlo veliko ljudi, .samih domačinov, saj belih ljudi tukaj ni, ko smo 80 milj od mesta oddaljeni. Dne 13. junija smo pa imeli birmo, katero je delil naš novoposvečeni škof, član naše družbe. Birmancev je bilo 104. Jaz sem na tej postaji že od leta 1930, torej nad 25 let; lahko bi dobil polletni dopust za obisk domovine in domačihj a kaj naj zdaj hodim tje!“ Iz Belgije, kjer je na zdravljenju, nam je pisal misijonski brat KAREL KER-ŠEVAN, ki je deloval v Belgijskem Kongu, v katerega se upa vrniti: Čas je že, da se Vam zopet oglasim ter se Vairm iskreno zahvalim za velikonočno okrožnico in pripisane vrstice. Hvala Vam za sožalje in molitve za mojega pokojnega očeta, kateremu je sledila v večnost sedaj že tudi naša draga mati. Bog jo je poklical k sebi 15. aprila v triinosemdesetem letu življenja, polnem skrbi in dela za družino. IProsim Vas, da uvrstite moje pokojne roditelje v število tistih, katerih se spominjate pri naj srvet oj ši daritvi ob spamiiniu mrtvih. Bog Vam povrni. Iznenadila me je vest o simrti našega g, Jermana, škoda še tako mladega misijonarja. Mene bi ne bilo toliko škoda. Bog mu daj nebesa. Jaz sem torej še tukaj. Predvčerajšnjim sem prišel iz bolnice, kjer sem bil vdrugič pod nožem. Upam, da bo zaenkrat dovolj, prvo operacijo je terja1-* kolonialna zdravstvena služba na min' strstvu v Bruslju, češ da se sicer ne me" rem vrniti v Kongo. Naslednji kirurgi' ni poseg pa je bil samo posledica P1" vega. Vse to pa nima ničesar skupneg® z mojim želodcem. Tudi tega so mi dvft' krat rentgensko pregledali, konec J*' nuarja in nato še konec marca. Že P . letno bivanje v Evropi (sedaj bo skoraj osem mesecev) je pripomoglo do v'^ nega zboljšanja mojega zdravstvene?* stanja in je bil zato rentgenski pregled negativen. — Predstojniki bi naj raj š1’ da se ustavim tu v Belgiji, kjer jim Pr|, mianjkuje bratov, zato se je tukajšnl' superior ponudil, da mi pomaga pri uče nju flamščine, ker je ta hiša povsen1 flamska. V drugih hišah) občujejo molijo francosko. Jaz bi se rad še vri" v Kongo in imam še nekoliko upanj*' Ne morem se pa ‘sprijazniti z mislij0’ da bi ostal tukaj. Sedaj moram vsekakor počakati še par mesecev. Priporočam se našemu oltarnemu kandidatu škofu B* ragi, da mi izprosi vrnitev v misijone-Medtem pomagam pri hišnih opravil1"' Prosim, pomagajte mi tudi z Vaše Str®; ni z molitvijo in priporočite morda kak' goreči misijonski dušo to, tudi vašo, noj sijonsko zadevo. Naj se zgodi po b°kP volji. — Naš provincialni predstojnik se je pred tednom odpe'jal po morju v Kongo na kanonično vizitacijo. Ker k* pregledal tudi vse sestrske postojank® in dvakrat predsedoval letnim duhovnin1 vajiam, se bo njegovo bivanje v misij00' ski deželi zavleklo do prihodnjega okt° bra. Tukaj se nekoliko bojimo zanj, k®!-ni prav trdnega zdravja. Meseca marca je bil v Parizu, kjer s* je seznanil z č. g. Susmanom C.M. in 10 tudi napovedal njegov obisk za teden P° veliki noči. Ni ga bilo. Pisel sem v 'P* riz, pa nisem dobil odgovora in ne vem> če se mu je posrečilo najti pot v dom° vino. Tu je enkrat bil pri meni izšel j ®n ski duhovnik g. Reven in srečal sem sC še s tremi našimi vseučiliščniki: gg. B* tistič Lado, Osana Zdenko in Volčanšek io H]116’ zdravnik. Nisem še govo- , 2 ?. Vinkom Žakljem, izseljenskim uhoynikom v Liege-ai. Morda bom v ^'zn j ih mesecih šel kaj več iz hiše in slovenske izseljence, ki jih je pre-6J tu v Belgiji in bližnji Holandski, st ^’z*^ator holandske provinca lazari-. y je pred nedolgim odpotoval v Abe-m‘io na oglede, da na licu mesta ukrene trebno za ustanovitev holandskega mi-.tlona v imenovani deželi. G. vizitatorja 7 napadla neka bolezen, ki ga bo ‘ Poldrugi mesec zadržala v bolnici v dis-Abebi. Holandci imajo mnogo po-'oev, tudi k nam v Kongo so šli lani 'Je. V tej lovanjski hiši sta dva in "dirata na tukajšnji katoliški univer-dv študirata prav tam še a sobrata severnoameriške vzhodne rovince. Eden teh pozna g. Wolbanga. ^0t Peti je tu še kitajski duhovnik Ma-s 1 'Wang. Nima še svojega doktorata iz ^'alno-gospodarskih ved, pa mora v ra tke m na Formozo, kamor ga kliče glogov škof. — Kitajskih duhovnikov je p v Lovanju in v Belgiji sploh precej, red kratkim je na svojem študijskem otovanju’ po Evropi ostal za nekaj dni J'oas odličen sobrat iz Libanona, uče-ša • 'n 'z^odenec za muslimanska vpra-’T'jo, doktor Sorbone g. J Farid. Nato smo poslušali njegova poučna in za-. di'va razpravljanja o verskem položa-p, 'P življenju na Bližnjem Vzhodu in ^Siptu viij2 Por°P*l tukajšnjih časopisov je raz" sl ^0’ v^adna uprava v Kongu doli^ J10 izvaja svojo laicistično šolsko po-t». ^°' Wadni šolski nadzorniki so na-st^. 'misijonskim šolskim ustanovami ka-0^* 'n zuktevni, medtem ko jim odre-oziroma prikrajšujejo finančno po-0(l°C’ ^PWre so imeli po dosedanjih j^yydbah misijoni pravico. Od druge kot seveda rastejo povsod iz tal le dežju nove uradne laične šo- ja' ^aWl'ške misijonske šole jim posta" l0Jo °dveč, prav tako kot v Belgiji ce-iib ^,'*Va^n' katoliški šolski zavodi, ki *oraj° katoličani v veliki meri sami r2ev®'ti. Ali bodo sprejeli in zmogli sedaj še breme katoliških misijonskih šol? Iz indijanskega misijona San Leonardo, v paragvajskem čaku je pisala misijonarka, šolska sestra SERAFINA ČERNE. Pismo, ki ga objavljamo v odlomku, je s konca letošnjega maja: Prav lepa hvala za „Katoliške misijone“, ki jih letos kar v redu prejemam. Nekaj poročil o misijonskem delu tu pri nas: Za letošnji binkoštni praznik smo imeli na naši misijonski postaji lepo slovesnost sv. krsta. Kar dvanajst duš se je spet oklenilo Kristusa, 8. odraslih in 4 gojenci naše šole. Ganljiv je bil prizor, ko so krstili mladega osemnajstletnega pohabljenca: boter mu je moral stol držati. Ker so krstili že njegove priletne starše, so zakrament podelili tudi njemu. Fant je še kot katehumen redno hodil v cerkev, mnogokrat tudii ob delavnikih. Prvi krščenec je bil nek že priletni možak. Ta je še našega misijonarja pri krščevanju spravil v smeh. Ker je videl, kako mu je duhovnik pri podeljevanju zakramenta dal drobec soli v usta, je bi! prepričan, da mora tudi krstno vodo popiti; kar sam od sebe je prijel za skodelico s krstno vodo in jo hotel nagniti — v usta... Med našimi gojenci jih imamo še več, ki bi že bili pripravljeni za krst, pa si jim ga ne upamo podeliti, ker imajo starše in sorodnike pogane, ki bi jim ob vrnitvi lahko delali velike težave, ali pa jih celo preganjali... Prav lepe pozdrave in prošnjo za molitev vsem misijonskim prijateljem! S svojega novega misijona Aughrabies je nekaj vrstic pisala s. TEREZIJA BENIGNA ŠTEH. Pravi, da je duš veliko in dela zanje tudi. Ena od sester uči 30 odraslih oseb, ki žele vstopiti v Cerkev ali se še bolj poučiti ter zlasti 'urediti družinsko življenje. Nad 30 otrok se pripravlja na prvo sveto obhajilo in sv. birmo. Prosi, da naj molimo za vse te duše, da vztrajajo v dobrem in ostanejo zvesti kristjani. P. Franc Bratina pri počitku na patu. Spodaj bolničarka s pogumnim otročičem. JUŽNA AMERIKA Iz misijona San Leonardo v Parag'v®J_ skem Čaku je pisala s SERAFI^ ČERNE, ki je bila sredi leta v Buen«9 Airesu in se je naš urednik o tem in or^f1 iz misijonskega življenja pogovoril ter tudi v eni zadnjih številk ^Katolišk misijonov“ objavil. Misijonarka popisd)6’ kako je potovala nazaj v misijon in ko je praznovala 25 letnico svojih sveti zaobljub... Takole piše: „Najprej se Vam še enkrat zahvali1^ za Vaš obisk v Buenos Airesu. Prav 1 skreni Bog plačaj za lep dar Vam ^ vsem dobrotnikom! Na ta način se®1 imogla pripraviti malo veselja sosestraJ®’ otrokom in Indijancem, ki se jih je 16. julij, srebrno obletnico mojih z®0., ljub( zbralo prav lepo število. V mlf jon sem se mogla vrniti šele 15. j'uliJa' Skoro tri tedne sem morala čakati v Lf Lomitas ma argentinski strani. Silno n®, ževlje je onemogočalo potovanje. V n®® od 14. na 15. julij sem pa le odšla z ^ tom, polnim orožnikov, proti reki comayo. Potovala sem spredaj poleg ^ ferja. Pri reki so mi dali sobo v orož®1 ški hiši. Ko se je zdanilo, sem v čoln® odšla preko reke. Poiskala sem si nesljivega Indijanca za spremljevalca sposodila sem si indijanskega konja tc tako odšla proti misijonu. Okrog 9- 11 r6 sem bila doma in šla najprej k svetem® obhajilu. Nato sem se lotila urejanja k® pele. Kakor sem si pred petindvajsetim^ leti v misijonu Laishi sama okrasila k®, pelo za večne zaobljube, istotako sem s' jo tudi za 25 letnico. Naj bo vse v sla'®® božjo; sem pač vsa leta zakristana-•' Isti dan popoldne je prišel iz misij0®.*1 San Jose naš pater provincial in s. Tobija Fideršek s s. Benigno Polh. slovesnosti raje molčim. Zdi se mi, se taki trenutki ne dajo popisati, tret*1 jih je doživeti. Prijatelji slovenskih misijonarji Darujte v sklad za leto 1956. Prvi vtisi iz Baragovega Marquetta Piše dr. Franc Jaklič, Marquette, U.S.A. Avto, ki sta me z njim ipeljali iz Milwaukeeja (Miluokija) sorodnica ga. Kri-lt'a Kolar i,n nečakinja Mihaela, se je po 10 urni vožnji izvil iz gozdov z nizkim j^^jern. Pred nami se je v večerni zarji zablestelo Gorenje jezero (Lake Superior). , .v‘li smo v mestece Marquette (Market), kjer je Baraga imel nazadnje škofov-i* Sedež in kjer ima zdaj tudi svoj grob. Na pobočju smo zagledali mogočno novo Up .co> Posvečeno sv. Petru. Pod njo je Baragova grobnica. Za njo so škofijski ; ad,i> naprej gori je škofovo stanovanje. Pod uradi je pa Baragov arhiv, kjer i ?‘enA’ Jože Gregorich, njegova gospa, doma iz Domžal, in dve tipkarici zbirajo g Urejajo čedalje večje gradivo za cerkveni postopek za Baragovo poveličanje. (iai"aga je po severnem dela Združenih držav splošno znan kot izreden kulturm caHVec med Indijanci in med prvimi evropskimi priseljenci. Po njem se imenuje a Pokrajina in več javnih poslopij in uradov, tako da se njegovo ime vijak dan ve«krat izgovori in zapiše. — Prijazno sta me sprejela oba Gregoricheva, dragi n pa g. škof Tomaž Noa i.n njegov generalni vikar Jožef Zryd, oba zelo naklo-•tePa Baragovi stvari Začel sem s svojim delom, zraven pa zbiram vtise o me-^ in okolici. Mesto Marquette ima ime po slovečem francoskem misijonarju, ki je 1. 1673 v Zlskal skoraj ves veletok Missisipi in je že dve leti nato, šele 38 let star, umrl t SVojem misijonu ob Michiganskem (Mišigenskem) jezeru. Ko se je 1. 1835 Baraga , mi'>no peljal z ladjo v očipvejsko-indijanski misijon La Pointe (Lo Pojnt), me-še ni bil° in J6 le nekaj Očipvejcev tam okoli ribarilo. Mestece se je začelo . e> ko so 1. 1848 začeli tukaj na ladje nakladati železno rudo iz više ležečega, .Ure hoda oddaljenega kraja Negaunee (Nigoni). Ameriška v,ada je 1. 1842 ka-Ifod Očipvejcev južno obalo Gorenjega jezera in jim je potem vsako poletje iv.Ja';a denarni prispevek, vzdrževala šole, gradila žage in j'h uči a poljedelstva s °brti. Inženirji so te pokrajine parcelirali in prodajali, tudi Indijancem. L. 1844 št» V Megaunee s pomočjo magnetne igle odkrili železno rado in jo začeli kopati, sdäj ^ prvovrstni železni rudniki. Naredili so cesto do Gorenjega jezera, j- Po njej rudo iin jo nakladali na ladje, ki so jo — kadar niso bila tn ve i a j. »b bregu zamrznjena — vozili proti jugu. Na kraju, kjer so rudo z nale n n*h nasipov sipali na ladje, je hitro nastalo naselje delavcev in uradnikov raznih trdnosti, katoliških in protestantskih, — Marquette. Mimo so plule tedje z žeja n? ^ bakreno rudo z drugih krajev in tudi z lesom. Najstarejši del Marquetta Njegovo sedanje južno obrežje. L. 1864 je tam stanovalo že 3724 ljudi, v okrožju * se 2200 drugih. Mestece je bilo lepo, imelo je lepe pomole, kamor so prihajali Zovj 2 ru(jo .n so jQ z gjpaij na ladje, ki jih je deloma že gnala para. kazalo taliti v Marquettu, ker bi bilo treba premog od daleč dovažati, ^ftgaunee so izpeljali železnico. le- “araga je dve leti pred smrtjo prenesel iz S aalt Sainte Marie (Su sent Meri), 6ga v vzhodnem kotu jezera, sedež svoje na novo ustanovljene škofije v hitro rastoči Marquette. K temu mu je posebno prigovarjal njegov zaupnik in generali11 vikar Edvard Jacker (Jäker), iz Nemčije, ki ga je tudi pripravil za smrt. M®1’' quettski katoličani so veljali za posebno dobre. Francoski duhovnik Duroc (Dirö"' jim je postavil cerkvico v čast sv. Petru. Ker je bila kmalu premajhna, ji*11 ^ Nemec Henrik Thiele (Tile) 1. 1865 naredil novo. Postala je Baragova stolnica. Podnebje v Marquettu in sploh ob Gorenjem jezeru je precej hladno. Zima J dolga in so Baraga in njegovi misijonski sodelavci večkrat tožili o njej. Žara1“ nje sadje in žito le malo uspevata; pač pa dobro obrodi krompir in nekaj vrst S" čivjia. Dandanes, ko daljave le še malo pomenijo, je na marquettskih trgih v vercev je okoli 300 milijonov; katoličani imamo več ko dovolj razlogov, da moh®1 za njihov povratek k veri in Cerkvi, ki so jih Luter in drugi speljali od nje. v Rekli so mi, da sta verska resnost in krščanska nravnost pri protestantih^ Marquettu in sploh na ameriškem severu visoki. Velja pa za pravilo, da nikdo ^°«S. Zryd, škof Noa, inž. Gregorich in dr- Jaklič pri Baragovem delu v Marquettu drugega vprašati, katere vere je. Vera jim je strogo osebna zadeva, zadeva 6sti, če protestant o svoji veri podvomi, se naj gre razgovorit s katoliškim dušikom. , Ameriške cerkve so prostorne in lepe, po zunanjosti in v notranjosti. Imajo °ore orgle iu dragoceno, lepo izdelano bogoslužno obleko. Mašni plašči so gotski, 62 Pleča široki in viseči čez rame, potem pa navzdol zrezani v konico. Pozimi so s.erkve kurjene s centralno; tudi večina zasebnih hiš jo že ima. Pri službi božji 'j mnogo ministrantov, ki se jim ne daje nikakršna nagrada, kakor da jih uhoynik po maši posebej blagoslovi. Na svojo sveto službo so ponosni in se .spodobno j?. ej° pri nji. Tudi sinovi višjih uradnikov, zdravnikov in bogatih trgovcev ho-'1° ttiinistrirat. oh' ^ Marquettu so hiše, kakor sploh v severni polovici države, večinoma lesene, z deskami ali deščicami in pobarvane. Prav lične so in jih imajo na zunaj in j avzr*ptraj zelo v redu in čistoči. Zaradi snega so strehe poševne. Med hišami je po i, 2Tleiäih zveznih državah sadno drevje, tukaj pa smreke, breze, trepetlike, hrastiči, • Zasejanih imajo dosti živo barvnih cvetlic. Ker leži mesto na gričih, ulice n.so j pač pa vse tlakovane in zelo čiste. Promet pešcev in vozi! 'uravnavajo signalne i2\jn napisi, ki se jih je treba zelo točno držati, drugače brž pride stražnik in ^ IOc"i listek, koliko globe je treba plačati. Meni je pač ne bo treba. Na cestah se ® 'grajo, podijo ali kričijo otroci; so bolj doma, ali pa se igrajo ob hiši. Severnemu ^'tterikancu se takoj vidi, dia je vzgojen v svobodi, a v resnobi in v zavesti odgo-®^nosti. Zvedavi niso. Kar je katoličanov, katoliške duhovnike pozdravljajo ali di nagovorijo izpred hiše; otroci se jim tudi zaupno nasmehujejo. V vsakdanjem življenju so Seveinoamerikai;ci preprosto in praktično oblečeni. Za slovesnosti sC pa hočejo postaviti; lahko ise, saj nobenemu mi treba živeti v siroščini, če Je Je zdrav in hoče delati; na starost pa potem prejemajo pokojnino. Duhovniki imaj° ■duhovniški ovratnik in obleko kakor drugi moški, le da je čisto črna. Na cesto 116 gredo v talarju (črni halji). Bolnikov me hodijo obhajat slovesno, ampak popolnoma zasebno. Tudi procesij zunaj cerkve ni. Zvomov je malo slišati; ob šestih in opoldne zvoinijo k angelovemu češčenju, a na kratko, in včasih k maši. Amerikanci mnogo dajo na šole. Večimoma so velike, lepe in udobno urejen6; Ponos in najmočnejša opora katolilške Cerkve so njene lastne šole, ki za njih obstoj im razvoj jamči država. Že Baraga in dragi naši misijonarji so mnogo žrtvov»11 zanje. Katoličani imajo lastna vseučilišča, n. pr. velikansko jezuitsko Marquettovo univerzo v Milwaukeeju. Skoraj sleherna župnija ima poleg cerkve svojo Ijiadsk0 šolo, ki je vanjo treba hoditi 10 let, ali pa tudi višjo šolo. (Poučujejo redovnic®’ Ravno verske šole dajejo toliko redovniških in tudi duhovniških poklicev. 'Za cel" kev in, za lastno šolo se katoličanom nobena žrtev ne zdi prevelika. Sploh radi pr*' spevajo za dobre ustanove in za potrebe Cerkve; pa sem ji zdi to samo po se^‘ razumljivo. Da je kdo versko brezbrižen se ;mu pozna zlasti na tem, da ne ,,P^8’ -čuje“. IPrav vsi učenci in učenke katoliških šol gredo vsako jutro pred pouk®11’ skpipno k maši. Treba jih je občudovati, kako z mašo sodelujejo in se pri vsej ml8' dostaj živahnosti lepo vedejo. Pripeljejo in nadzorujejo jih njihove učiteljice-r®' dovnice. Večina šolarjev in. šolaric prejme med mašo sv. obhajilo; če sta pri cerk'® dva duhovnika, hkrati obhajata oba. — Javne, državne šole so brez vere; tudi Bo? se ne sme nič omeniti. Vera se ne sme napadati; protestantski učitelji in učenci S® pa včasih te kazali, da imajo v državi večino, in ise o katoliški veri niso vselej 1®P0 izražali. Pa tudi če bi se: šola brez verske podlage nujno dela otroka brezbrižne?8' Zato katoličani pošiljajo svoje otroke v katoliške, župnijske šole, čeravno jih mno?° stanejo. — V Marqjettu je poleg velike „Baragove šole“ iz rezanega kamna še ena katoliška. Treba bo pa nove, mnogo večje. Vrh griča nad marquettsko stolnico stoji edina bolnišnica v mestu, ki je P8 katoliška; njene lastnice in voditeljice so redovnice. Javnih, od države ali mosta vzdrževanih bolnic v Združenih državah ni; vse so zasebne, kakor veliki sanatoriji’ in zato tudi zelo drage, saj zdravniki, zdravniško orodje, bolničarke in vsa oskrb8 zelo dosti starejo. So pa zelo moderno, skrbno in udobno opremljene. Kar je katoj ličkih, je v njih za zakramente dobro preskrbljeno. Marquettska bolnica ima svoj stari in novi del. V starem delu je bil nazadnje za hišnega duhovnika naš misijona1 Ignacij Mrak, ki je posta! po Baragovi smrti škof, a se je po desetih letih, 1. 1878’ odpovedal škofovstvu in je v tej bo nici umrl 1. 1901, star 90 let. Po njegovi odp°' vedi je bil za marquettskega škofa spet imenovan Slovenec, Belokranjec Janez Vt' tin, ki ga je bil Baraga prvega in zadnjega posvetil v Marqucttu v mašnika in k' je vodil Baragovo škofijo do svoje smrti 1. 1899. Mrak in Vrtin počivata z dragim8 dvema škofoma v grobnici okoli Barage. Blizu bolnice jo trinadstropna hiša za mladino, ki večinoma prihaja iz n®" urejenih zakonov. Nekaj je indijanske. V vrhnjem nadstropju stanujem tudi j**; Ob svojih najbolj ž’vahnih cestah ima Marquette trgovine vseh vrst. Ima tudj dve banki. V začenjajočem se muzeju je več stvari tudi iz Baragovih časov. * dvorani stoji Goršetov okoli 40 cm visoki Baragov kip iz žgane gline. Zraven n j®?8 je poleg dveh drugih Baragovih življenjepisov tudi angleški življenjepis naše?8 Gregoricha iz 1. 1932 in slovenski buenosaireški iz 1. 1951. Kot tujca iz Baragov® rodne dežele me je ravnatelj muzeja iskreno pozdravil. Swla*ja stolnica v Marcjuettu, ki jo je zgradil škof Plangens v letu 1939. potem ko je p rej Srnja zgorela. HUDI MISIJOMR Nekaj dni po tistem, ko ste se Tonček in Ivanka z nekaterimi dečki in deklicami, ki so v buenosaireških počitnicah nabirali nove člane za DŠV, DSD in Baragovo zvezo ter pobirali članarino od stari h; oglasila v slovenski Misijonski pisarni, je prišlo do Tončka pisanje voditelja slovenske misijonske akcije. S tresočo roko je fantič odpiral ovoj in ves zavzet poklical sestro, da je brala še ona, kar je stalo v pismu. Klicali so ju, naj se oglasita s svojimi misijonskimi sodelavci v pisarni, odkoder bodo skupno nesli nabrane prispevke za obe papeški misijoniski družbi vrhovnemu vodstvu teh organizacij v Argentini( katerega pisarno vodijo misijonarji iz družbe Brezmadežnega Srca Marijinega, član te družbe je bil tudi sloviti apostol gobavih, oče Damijan de Veuster, ki se je za nesrečne bolnike žrtvoval ter tudi sam gobav u mrl... Denarja, kar so ga naši mladi misijonski prijatelji nabrali v svoji počitniški akciji za misijonske družbe, je bilo okrog tri tisoč argentinskih pesov. Tedaj prav lepa in za .argentinske slovenske razmere občudovanja vredna vsota. Dahko si predstavljate, dragi otroci, ki zdaj že več mesecev sem radovedno in zvedavo prebirate tele misijonske dogodivščine svojih malih prijateljev v Argentini, s kakšnim veseljem sta Tonček in Ivanka sprejela povabilo. Brž sta sklicala vse, ki so pri znameniti počitniški misijonski akciji sodelovali, in jim povedala, kam jih vabijo. Seveda so bili vsi takoj zavzeti za povabilo in navdušeni, da se mu tudi odzovejo. Bo res čast za slovensko misijonsko prizadevno mladino, da bo sama oddala sad svojega plemenitega truda in misijonskega apostolata v roke najvišjemu predstavniku papeških misijonskih družb v deželi! Lepo število se jih je tedaj zbralo tf sto popoldne, ko so jo mahnili is Ton<^ kom in Ivanko v slovensko Misijonsko pisarno. Tam so jih že čakali in gosp00 voditelj je bil ves zavzet nad takšno ^10” gočno skupino mladih misijonarje^-Iskreno je pohvalil njihovo prizadevanj6 in poudarjal, kako veliko in dobro del so storili, ko so samo za obe papesk1 misijonski družbi nabrali takšno lep6 vsoto denarja. Zraven pa je še posebej pohvalil njihovo prizadevnost za Bar* govo stvar. Ne le, da so zbirali prispeV^ ke za članarino v Južnoameriško Bar* govo zvezo, ampak so tudi govoril' Baragi in o delu ža njegovo proglašeno blaženim, kar je še posebno važno. Potem so se peljali v mesto. Straš*11 sko jih je zanimalo, kako bo tam, kamo gredo: na sedež papeških misijonski družb v Argentini. Že takoj ob vhodu, kjer je ob širok' aveniji pozvonil voditelj slovenske rnvS, jonske akcije, so zastrmeli. Stali so Prej lepo hišo, ki že na zunaj izkazuje nek*J posebnega. N.ad glavnim vhodom je V*T lik( kamnit grb papeških misijonski družb. Ko so jim odprli, so se sredi široke^ hodnika, ki se po stopnicah vzpne v viSJ pritličje, zastrmel; v krasen- kip Mate božje, Kraljice sveta. Kip predstavil Marijo, ki drži v svojih rokah zeffl®£ oblo: pomenljiva podoba prve misijon* ke, ki Najvišjemu Misijonarju Jezu* pomaga osvajati svet! • . & Vstopili so v lepo dvorano, kjer debelo pogledali. Velika večina od ^J še nikoli ni videla takšnih čudes: S dali so pravi misijonski muzej... Nasproti jim je prišel sam ravnaj argentinskega zastopstva papeških 11 ‘Jonskih družb, eden izmed patrov, ki banovo vodijo. j Slovenske misijonske zveze, ki Je na desni stal Tonček, na levi pa anka_ je v krajšem nagovoru patru Ha h- atelJU izr°č‘l slovenski prispevek za. Družbo za širjenje vere. g,a «no je bilo presenečenje misijonskega ^at'ra> ko je čul za majhne slovenske lahk'ere ^ak° visoko denarno številko, si ta K0 m‘Sl‘nio. Naravnost sapo pa mu je zb • i-°’ Je izvedel, da so to lepo vsoto jj-j** navzoči mladi misijonski prijate-. • Ni in ni se jim mogel načuditi. Vse ter^°^Valil> še posebej Tončka in Ivanko, bori '*'m za8'°bovil, kako bo poskrbel, da Za °..*:ud* argentinski katoličani izvedeli njihovo misijonsko vnemo. Takšno go-n°st je t>-eba staviti za zgled vsem SgT' stVom se ne zatrdil. To, kar so slovenski in dekliči pod Tončkovim vod-0rn storili, se ne zgodi vsak dan!. . . tniy°-tem 80 s‘ naš> prijatelji ogledali sk'vIJ°nSki mazeJ: Predmeti iz misijon-,]j dnžel, slonokoščeni maliki, orožje „jaških afi-iških rodov, kitajske veze-siae> JaPonske na svilo slikane podobe, tkanine, indijska oblačila, arab-* nandžarji in dolge puške, zvitki ko-a’ Pa spet precej velik kip Bude, raz-vS6Zemljevidi, statistike in tiskovine — z j j Vse Je privlačilo njih pozornost. Za-j,j Se jim je, kot da so sami v resnič-» misijonski deželi, kot da se nahajajo delV misijonarji sredi njihovega Sov’ Sredi ljudstev, katerim nosijo bla-est Odrešenja in se trudijo za njih lt.en” rešenje. Kar stali bi tam, gledali °očudovali. h °!1^®k je tudi zdaj lahko izkazal svo-nj^'^’Jnnsko znanje. Na veliko začude-, VSek je sam pojasnjeval, tolmačil, hen aZovai, kot da bi bil v tem pravi j ič-Vjie mu.zeiu naravnost doma. S tolikšno Pio jim je g0V0Vii in razlagal, da je p0 ravnatelj utihnil, pomenljivo in s er . .Marcel in Karel Kerševan. Že r! Je °dšel v Afriko iz domovine pred skoraj 25 leti, drugi pa iz Rima pred desetimi, a je moral pred letom dni v Evropo na zdravljenje, kjer je še zdaj in še ne ve, bo li mogel nazaj v misijone ali ne. Delovanje obeh bratov misijonarjev je v veliko pomoč celi misijonski škofiji: kjer je treba kaj graditi, cerkve, samostane, šole, bol- nišnice, gospodarska poslopja, itd., ali kaj drugega urediti povsod sta ona dva pri vodstvu. Obenem imata veliko prilike, da v vsakdanjem stiku z domačini izvajata apostolat med črnci. V Južni Afriki je tudi že nad 25 let pri delu brat Valentin Poznič F.S.C., ki se na podoben način u-dejstvuje na misijonu Glew-Co-wie in je eden najstarejših in naj-plodovitejših dopisnikov „Katoliških misijonov“. Sester misijonark imamo v Juž. ni Afriki šest, in sicer sta to dve uršulinki in štiri oblatinje sv. Frančiška Šaleškega. Uršulinki sta m. Ksaverija Lesjak in s. Brigita Bregar. Prva deluje kot učiteljica v misijonu Randfontein, in sicer že 25 let, druga pa v misijonu Roo-deport kjer skrbi za gospodinjstvo. — Sestre oblatinje pa so: S. Elizabeta Pogorelc, ki je odšla v mi- sijone 1. 1933 in zdaj deluje me mladino misijona Pella; s. cija Novak, ki je šla v misijone dv leti kasneje in deluje kot učiteljjc. na misijonu Keimoes; in dve rod1? sestri šteh, katerih ena, Terezi Benigna, ki deluje na postaji Aug*1' rabies, je odšla v misijone pred ^ leti, druga Terezija Alojzija- P nekaj let kasneje. Dragi mladi misijonarji! Ost8' ne nam še, da pogledamo, kako de; la jo slovenske šolske sestre Čulupi Indijanci v Paraguayu o Južni Ameriki, o čemer pa boh1 poročali v prihodnji, zadnji štev1' ki letošnjega letnika. To je pa brat Valentin Poznič SLOVENSKI OTROCI RADI MOLIJO IN DELAJO V POMOČ SLOVENSKIM MISIJONARJEM. TUDI Tl! AFRIŠKA pravljica (Konec) ^Mat; ga je svarila pred nevarnostmi, I , ea čakajo na poti, a v srcu si je že-a> da bi sin le šel in slednjič res našel j eta- Zdaj je bila namreč še bolj prepri-Ži^’ C*a Moi'ongu resnično še v^Isietsi je poljubil mater in odšel. Ne °cina, ne vihar, ne mraz, ne žgoča pri-a> ne lakota, ne žeja, ne divje zveri, PiJu .'*enost, nič ga ni ustavilo na poti. Va ■ Je hribe in doline, šel je skozi jn S’ 'n mesta, skozi dežele in kraljestva °b prišel do kraja sveta, kjer je je v prec* velikanskim morjem. Morje «ni l široko, da drugega brega Pl0a videl ni. «el^a ^renutek !?a- je stresel strah. A mi-]av na očeta ga je spet opogumila. Od-gr 0 ,Se je pognal v vodovje im se po-^eznji v globino. Dolgo je brodil in ho-p0 morskem dnu. Sile so mu že poje-v e- slednjič pa je prišel do drugega lel?a. R- Vse°.S^°j’ ^anl» 86 ne more načuditi očem. ttia Je ^^^če kot doma. Dežela je ne-^ot 0 *ePa> živali hodijo mimo njega, v paa.®'a Poznajo, ves zamaknjen strmi bela^6’ travn‘^e* gozdove, zlata polja, mesta in modro nebo. re^a ^^'ov^ba. Takoj ga vpraša, kje ^talj6 °^e' m°ž p’a k svojemu 'je Isietsi pred kralja tiste de-„ ln tudi njemu zastavil vprašanje: ^Mogočni kralj! Povej mi, kje je moj j’ Posrečni kralj Morongu?” Olj tiste dežele se je nasmehnil dolpRkemu Princu, ki je šel na takšno v0ri[J. P°t. da bi našel očeta, in je odgo- W0i;eta iščeš, zvesti sin. Poznam ga, , - kJe Živi.” Vt+ ltra]. reP6bal je zvesti Isietsu, ko ga je kaZaJi poPeljal v sosednji gozd in mu po-veliko kačo z besedami: Odločno se je pognal v vodovje in se pogreznil v globino... Kralj ga je popeljal v sosednji gozd in mu pokazal vel'ko kočo... “Ta kača je tvoj oče. Govori z njim!” In v trenutku je kralj izginil in princ je ostal sam s kačo-očetom. Zdaj je princ nagovoril kačo: “Ljubljena kača, prepričan sem, di si ti moj kraljevski oče Morongu, ki te iščem. Poglej me. Sem tvoj sin Isietsu, ki ga ne poznaš!” In kača se je vzpela h kraljeviču in se mu zazrla v oči. Dve veliki solzi sta se ji potočili na tla. In spregovorila je: “Res, ti si moj sin Isietsu, ki ga do danes nisem poznal. A čuj! Pojdi k svoji materi, moji dobri kraljici Ma Ihao. Povej ji, da me je čarovnik, ki ga je naščuval zlobni Voloti, ko sem bil s čredo na ■paši, začaral v kačo. In mati ti bo povedala, kat ti je storiti.” Solze so oblile kraljeviča nad. očetovo nesrečo, objel je in poljubil mrzlo kačo, svojega očeta. Poslovil se je in se vrnil k materi. Povedal ji je, kako je našel očeta in kakšna nesreča ga je zadela. Mati ga je napotila k čarovniku po nasvet. Čarovnik pa mu je dejal: “Če hočeš, da bo tvoj oče spet med ns mi, pojdi, spleti košaro iz kosti, pojdi P“ kačo in jo ob polni luni v košari iprine sem. Na to pa skliči ves narod.“ Princ je šel in je storil kot mu je lel čarovnik. Prinesel je ob polni “u, kačo očeta v koščeni košari, sklical 1 svoj narod in poklical čarovnika. Ta P8 ,'e govoril ljudem: . - “Veliki sovražnik Voloti je kralja Morongu začaral v kačo. St-01',, bom kralja spet za človeka. Zatisnite 0 in jih ne odprite, dokler vam ne P01^ čem!” Ves narod je tako storil. Zdaj je ^ rovnik zgrabil kačo in jo zagnal v ' Isietsi pa je r.a konju moral v vodo i®*. očeta. Ko se je pokazala polna luna, J čarovnik zaklical: “Odprite oči!” Odprli so oči in zastrmeli: na je sedel na visokem konju v mog08 opravi kralj Morongu, Njegov sin, . Ijevič Isietsi je pokleknil predenj in "V poljubil nogo. Vsa množica pa ga je P zdravila z navdušenim vzklikanjem. In priredili so veliko slavje, ki j® jalo dolge dni in princa Isietsuja so raf g'asili za rešitelja kralja Morongu. f 0^-ni Voloti pa je tisto uro pobegnil in več prišel v deželo. K®11^ (Sovenskim otrokom zapisala s. P®^ re'c, Južna Afrika.) P Prizor z japonskih mis jonov: Slo-skü|S • U3miljenka s. Jožefa Zupančič lpa,j s sirotamj misijona v Maiko pri jutranji molitvi pred kipom Brezmadežne. Večina otrok še ni krščena, a že z otroškim zaupanjem dviga oči in k molitvi sklenjene roke k Njej, ki je Mati tudi poganov. . . Spodaj levo: IPo pouka v otroškem vrtcu otroci sami pomedejo prostore. — Desno: Indijske mladenke. Udovč, Drobnič in Vidmar, pripadaj tamkajšnjemu velikemu (jezuitskemu -'i0 skemu zavodu, četrti, pater Lojze šar (najmanjši, v sredi), pa je bil ^ kratek čas tam na duhovnih vajah. SP daj levo: skupina cvetja na veliki «V tlični razstavi, na kateri so ti P1 ,10 :adovi trudov brata Udovča dobili P1^ nagrado. — Spodaj desno: isti bi'3 Udovč pred čebeljnjakom; nekoč nnm 1 poslal čaja s svojega vrta; kdaj na 7 pošlje medu iz svojega čebeljnjaka-■ •' Bi' jfct.Fran06 Drobnič, ki ga vidimo na tamkaj nadzoruje gradnjo velikega po- •|lcu. je bil poklican v Darjeeling-, da slopja za novi dijaški dom oo. jezuitov. ^ slikama na strani levo: Zgoraj skupi- daj: Dva Indijca pripravljata gorivo iz ® vietnarrskih novckrščencev v Saigo- kravjekov. — K slikama tu: Zgoraj naš tla* 11 katerim je poslan za ravnatelja indijski misijonar Nace Kustec med cve- s rojak Andrej Majcen SDB. — Spo- točo kavo v Yercaudu in na izletu... DAROVI ZA MISIJONE V SKLAD ZA SLOVENSKE MISIJONARJE SO DAROVALI U.S.A. od 4. julija do 4. avgusta 1956) : 26 dol.: William Kumtara (nadaljna dva mesečna obroka za vzdrževanje domačega bogodovca v misijonih). - 10 dol.: Miss Breda Osenar (za o. Joseph Taf-farel S.J.). - 5 dol.: Mrs. Jennie Cankar. - Po 3 do!.: Gregor Gregorich; Mrs. He.en Nachtigal. - 2.50 dol.: Mrs. Mary Ažman. - Po 2 dol.: Mrs. Jennie Škerl; Mrs. Carolina Gregory. - Po 1 dol.: Mrs. Paula Arko; Rev. Stanley Ceglar S.D.B. - Po 0.50 dol.: Mrs. Anna Starc; Mrs. Slavka Schoener; Mrs. Tonči Klammer; France Gorše. — (Od 4. do 30. avgusta) : 100 dol.: Prevzv. gospod škof dr. Gregorij Rožman (za Rev. Albina Kladnika v Afriki). - iPo 5 dol.: Rev. Julius Slap-šak; Miss Paula Ziherl. - Po 4 dol.: Mrs. Mary Skul (dva za a. Terezijo Medve-šček( dva za Rev. Ignacija Kustec SDB) - Miss Mary Sajevec. — (od 1. do 22. septembra 1956): 12 dol.: Neimenovana iz Jolieta 111. - 10 dol.: Mr. in Mrs. Slavo Oven. - 5 dol.: Mr. in Mrs. Gregor Gregorič. - 2.50 dol.: Mrs. Mary Logar (po Rev. J. Vovka). - 2 dol.: Mrs. Mary Stritar. - 1.50 dol.: Mrs. Barbara Schweiger. - 3 dol.: Mrs. Agnes Kompare. - Po 2.50 dol.: Mrs. Margaret Pleskar; Miss Mary Jame Kenik. - Po 2 dol.: Mrs. Agnes Bukovec; Mrs. Cecilia Celec. - 1 dol.: Mrs. Josephine Hrovat. KANADA: 5 dol.: Mrs. Marija Štukelj (v poseben namen). - 2 dol.: Mr. im Mrs. Janez Košir. - Trije revni otroci vdove Mrs. Cilke Sehovič: petletna Mici, 1 dol.; sedemletni Janez, 3 dol.; e-najstietni Franc. 5 dol. AVSTRALIJA: G. Janez Klinar, 80 funtov (po Rev. P. Ambrožiču OFM). FRANCIJA: Že objavljeni dar 20.000 frankov je pred svojo smrtjo zapustila za misijone gdč. Marija Marič, doma iz Prekmurjai v Sloveniji. ARGENTINA: Slovenski otroci iz rrio Sa.i Jose“, Temperley, izkupiček sijonske tombole, 412 pesov; N.N-i misijonarja Kladnika, 200 pesov; Bev'|' Grčman. Cordoba, 180 pesov; g. Eiletz, 100 pesov. GORICA: Nabirka v dvorani Brezrt*' dežne ob prireditvi ma Sv. Tri Kralj,6' 10.100 lir; N.N., 350 lir; Cotar J°ži<^r 1.000 lir; iPahor Marija, 10.000 lir; družbenica, 1.000 lir; Slovenski begun6Cj 2.000 lir; Vodopivec Alberta, 500 Ć. K., za misijonarja Kladnika, 3.000 19’ N.N., 500 lir; N.N., 500 lir; N.N., drUŽ' benica, 2,000 lir; Nežika Rutar, 5.000 l'1' RAZNO ZA MISIJONE SO DAROVALI ARGENTINA: N.N., 1.000 pesov; misijonski molitveni uri: v Ramos M _ jia, 170 pesov; v San Justo, 219; v nuau, 144 pesov. - N.N., 95 pesov G gdč. I. Bidovec) ; Teta Mina, Mendel' 50 pesov; Stric Jaka, Mendoza, 20 peS°V’ N.N., Buenos Aires, 100 pesov. TRST: N.N., za krst dveh zamorčk^’ 1.000 lir; Neimenovana družbenica, s krst poganov na ime: Anton. Jožef, ^ režija, 1.000 lir; Marija Marušič, za poganov na ime: Janez, Silvester, An® mar.ija, 1.000 lir; Turk Antonija, za kr otrok na ime: Alojzij, Karel, Antoni) ’ Frančiška. 2.800 lir. BARAGOV SKLAD s.6 M. M., iz Velikega Buenos Airesa, iskreno zahvaljuje škofu Baragi za B moč in izboljšanje v bolezni in pril3» za Baragovo beatifikacijo 100 pesov. N. N., za Baragov sklad, 20 pesov; za Baragove zadeve, 10 pesov; N.N., "j Baragovo beatifikacijo, 50 pesov; g. le Novak, Misiones, za Baragovo beS fikacijo, 30 pesov; N.N., Merlo, v hvalo za uslišamje, za Baragovo beati kači jo, 100 pesov. VSEM B0(J POVRNI! VSEM NAROČNIKOM, ŠE NISO PORAVNALI NAROČNINE NITI ZA LETO i. 955, S PRIHODNJO, ZADNJO ŠTEVILKO TEGA LETNICA USTAVIMO POŠILJANJE NAŠEGA LISTA. KDOR OD fJIH BI VENDARLE RAD ŠE VNAPREJ PREJEMAL ^Aš LIST IN S TEM SODELOVAL PRI SLOVENSKI MISIJONSKI AKCIJI, NAJ PORAVNA NAROČNINO VSAJ ZA ^ETO 1955 IN MU BOMO LIST SPET ZAČELI POŠILJATI. naročnike, ki nimajo poravnane naročnine ^A LETO 1956, PA PROSIMO, DA TO KMALU STORE. Naročnina „katoliških misijonov“ za leto 1956: ^ Argentini 35 pesov v U.S.A. in Kanadi 2,50 dolarja, y Italiji 1-400 lir, v Avstriji 30 šilingov, v Angliji in Avstraliji 1 funt, v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.■ MISIJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH ''gerutina: Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Cochabamba 1467, Buenos Aires. ■^•A.: Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincent’s Sem., 500 East .Ghelten Ave., Philadelphia 44, IPa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, Cleveland 10, Ohio-Mary Vavpotič,'1923 W. 22nd PL, Chicago 8, 111. — Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. ar>ada: Rev. John Kopač CM, 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto, Ont — Rev. Martin Turk, 545 Mahon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal, Que. ^aüja:. Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia. 1SL Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Vstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J., Kärnten, Austria. 4 Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D.P. Camp, Kärnten, Austria. ^v«tralija: Franc Vrabec, 28 Beaufort St., Woodville, S. Australia. °stalih deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino ‘slovenski dušni pastirji. *jG*oliŠki misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih Ra b’ s'°venskih misijonarjev, - „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške j. ;u'aftove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Ux-ejuje Lenček Ladislav C.M. sodelovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanga C.M. v ^j ladelphijd, U.S.A., prof. Lojzeta Geržimdča in Nikolaja Jeločnika v Buenos ‘>esu. Upravlja Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cocha-«tba 1467> Buenos Aires, Argentina. — Tiska ,.Feden:co Gerate“, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem. bistro de la Prop. Int. No. 528.263 2 « 0 Z w TARIFA REpUCIDA W H ^ ' K W co ARG Suc. CONCESION 5612