SAMSTVO - ŽENSTVO - ČLOVEŠTVO. ESSAY. — DR. JOS. TOMINŠEK. Moderni zrak prija neizreče.no našim samcem, bohotno se razvijajoči brsti na današnjem kulturnem drevesu. Oni ne sejejo, ne orjejo, ali ljubi Bog- skrbi za nje kakor za ptice pod nebom, da žive in se mno- žijo, množijo .... Filozofu se to dejstvo ne zdi čudno ; saj je vsak moški rojen — samec ! Nič mu ni bilo treba storiti, da je postal samec, in ni se mu treba truditi, da ostane samec; bistvo njegovega samstva leži v tem, da opusti čin, ki ga izvrše oni, ki n'so več samci. Opuščanje, pasivnost, indiferentnost v enem, ali odločilnem življenskem slu- čaju je torej bistvo samstva; nič aktivnega, nič agilnega, nič učinkujočega. Vendar vse- bini, onega »opuščanja« ni sama ob sebi dolo cena. Kaj opuščajo samci ? Zvezo z žensko osebo na vsak način. Ali pa ni to heroiški čin samozatajevanja, torej vender čin, vsekako bolj heroiški kakor združitev? ... Na misel mi pride, kaj je govoril nedosegljivi šegavec Aristofan že več kakor 400 let pred Kr. r. v veseli, duhoviti družbi o med- sebojnem poželjenju obeh spolov. Prvotno, pravi, sta bila v eni človeški osebi zdru- žena oba spola ; ali ker sta bila obrnjena vsak na nasprotno stran, sta hrepenela zastonj po združitvi ; vsemog^očni bog Zen pa ju je razrezal v dve polovici, moško in žensko, in odsihmal se iščeta medse- bojno,; kedar najde ena polovica ono, ki je bilo ž njo prej zrasla v eno osebo, prešine jo čudno, nepremagljiva sila žene obe, da se združita zopet. Aristofan je poznal svet in je znal nazorno — drastiški izraziti večno resnico: »človeku, ni dobro biti samemu«; rojen je sam; ali prirojen mu je nagon po združitvi ! Samec pa? On torej premaga nagon, premaga samega sebe, zatajuje svojo na- ravo, izvršuje torej res heroiški čin zata- jevanja ? Kaj praviš na to, ti cvet samcev ? In koj se oglasi jih sto : »Ha, ha ! Cvet samcev ni to, ki dela tako!« . . . Ljubi Aristofan je pač svojo bajko zasnoval preveč dosledno : istinito je res, da vsa- kega človeka - v neprisiljenih razmerah — žene tajna sila k drugemu spolu, ali po- zabil je dostaviti, da je pri mnogih postala ta sila nekako nejasna glede na predmet, proti kojemu bi se naj obračala ; mnogi so, češ, da iščejo svoje polovice, ki so bili ž njo v bajnih časih zrasli, pričeli iskati združitve tudi z drugimi polovicami, in še iščejo in iščejo. . .. Ali ne morejo prave najti ? Kdo ve ? Po naravnem zakonu bi se moralo sicer sklepati, da ona privlačna sila, ki vleče moškega k ženski, mora delovati v istem zmislu tudi v ženski —¦ in to le eni — polovici, da bi se potemtakem vsled vpHva te sile obe polovici morali najti, naj bi bili tudi ločeni tisoče milj : ali na- hajajo se tudi med ženskimi polovicami take, ki svoje prave moške polovice iščejo med mnogimi drugimi moškimi... Ker pa vendar večina obojespolnikov le najde svojo pravo polovico, moramo pač soditi, da bi jo našli tudi ostali, ako bi jo le hoteli iskati. Ako nima vsak svoje polovice, še s tem m rečeno, da je ni resno iskal in da je ni našel. So tudi samci, ki so našli svojo polovico in je vendar nimajo. To so samci, ki so bili pač našli drugospolno bitje, za nje — po njih mnenju ^ vstva- rjeno, ali to bitje jim je bilo od-. 253 vzeto; preverjeni, da je tako bitje za nje le eno, so opustili vsako nadaljnje iskanje, osameli so, postali so samci, uživaje zd.iu- žitev le v spominu. To so veliki idealisti, cvet človeštva, ali malo, malo jih je .. . Ozrite se v krog svojih znancev in jih štejte, laliko jih boste prešteli ! Odkrijmo se pred njimi .... Visoko stoje ti kot samci nad vsemi onimi samci, ki so le posili — samci vsled kakega telesnega zadržka ali zuna- njega n. pr. stanovskega pritiska, dasi tudi zadnjim moramo prisojati velik delež krepke volje in duševne moči —• če vz- trajajo ! Ali ti dvoji niso moderni samci, niso oni samci, ki tvorijo vsak zase že cel svet, za koje obstoja ves ostali svet z vsem, kar se v njen giblje in ziblje, le v toliko, v kolikor daje užitka njih last- nemu svetu ; ti samci so vsak zase mi- krokozem, mal sicer, ali neizmerno požre- šen, nenasitljiv zaradi tega, ker izobči iz sebe in bacne od sebe zopet vse, kar je zanj že storilo svojo uslugo s tem, da se je samcu posladkalo ! I\Ied to, kar naj služi takemu samcu — le — v posladkanje in se potem vrže v stran, spadajo tudi stvarce — — ženskice, ki naj ljubko ple- sicajo z nožicami — seveda le za samca, ki naj sladko migucajo z očesci in slastno štulkajo z ustnicami — seveda le za samca !... To so pravi samci, zaljubljeni vsamega sebe, prepričani pa tudi, da jih mora vse ljubiti. V svojem razvoju - - vsaka stvar na tem svetu ima svoj razvoj — se vzdigujejo višje in višje do vrhunca samske popolnosti. Samec začetnik je sla- dek, sladkostse polagoma prevrača v grenkost, le samoljubje še posladka grenkega samca ; pravo, popolno samstvo pa se pokaže še le pri kislem s a m c u, ki ga — nazornost je tudi tu umestna — v pre- nesenem pomenu imenujemo zagrizenega. Ti ljudje niso sol, ampak kis s v e t a ! Naposled tudi samoljubje ne za- leže več ; kakor je vesel in živahen za- četek takega izvirnega samca, tako ža- losten je konec. Slava in zmage v mladosti so pač ščegetale živce nekaj let ; ali kaj, ko so naposled živci tudi prepojeni s kis- lino in nedovzetni za vsako razdražitev ! Pretekla prijetnost se presoja le kot vir sedanjih neprijetnosti ; jeza in m r š a- V o s t, v i n o i n tobak, to so vedno se obnavljajoči znaki štirih le- tnih časov zrelega samca; sije mu le severna luč pesimizma. Njegov edini bog, ki je ¦— prikrito ali neprikrito — le njeg'üva oseba, mora celo slišati marsikako kletev. Tu se kaže v malem pogubnost skraj- nega individualizma: človek postane sam sebi najvišje, ker edino, merilo ; on ceni vse drugo le toliko, kolikor ima osebno zanj cene, skrbi le za lastno udobnost in bognedaj, da bi privoščil delček svojega užitka komu drugemu brez osebne koristi ! Taki so pravi samci, načelni za- stopniki samopašništva v človeštvu. Da bi svojega kruhka ne smeli snesti sami ? Da bi g-a morali deliti zakonito s kako Vido, Ljubico ... ? V svojo zabavo — to pač - - bi ga že delili z raznimi — ljubicami, ali — le začasno, dokler pač traja zabava ; potem pa je zopet prijetno biti samemu ! Kdo bi skrbel za druge, ko imamo dovolj skrbi in dela sami zase ? »Sam izhajam prav dobro, kako pa, ko bi bilo skrbeti za dva, za troje in več?« — Kak samec pa govori tako? Morebiti mal rokodelec, trgovec, delavec ? Ki res lahko sne svoj kruh ? Ne, premožnejši samci iz srednjih in višjih stanov govore tako, možje ali s trdno, izdatno plačo ali s premoženjem, ki jim osigura bodočnost. To so črni egoisti, ki grabijo za žrtvenik, postavljen svoji osebici, vse, kar jim kdo hoče ali mora prinesti. Zgrešili so prirodni zakon, zgrešili idejo človečanstva, oni so človeška kriptogamina ! Priprost roko- delec more preživiti svojo rodbino in jo preživi, donašajoč tako svoj prispevek na 254 oltar človeštva; višji uradniki tega ne more! Ubogi dninar si je naprtil dvojno, trojno, sesterno skrb na rame, sodnik s stalno plačo in postranskimi dohodki pa si ne upa preskrbeti družinice ! Zato pa tudi dninar koristi pozitivno človeštvu več kakor ta sodnik; on ohranjuje človeštvu dvoje, troje in več pravih članov, sodnik pa redi človeštvu le enega -— trota ! Kdor ne mara ugoditi zakonom in zahtevan narave, ta pa tudi često občuti nje jezo; na vsak način mu ostanejo prikriti oni najlepši užitki, ki jih nudi priroda izpolnjevalcem njenih zahtev. Narava je vstvarila moža za ženo in ženo za moža, in sicer v pravem bistvu — ta zavest nam je tudi prirojena! — enega za eno in eno za enega; mnogo- ženstvo in mnogomoštvo so le izrastki tega naravnega razmerja. — Torej odgo- varja popolnoma naravnosti m — nrav- nosti, da teži ženska po združenju z moškim in prav tako, da teži moški po združenju z žensko. Največja zlobnost in neodkrito- srčnost leži v vednem in vednem predba- civanju, da ženske »tekajo« za moškim; nič manj, če ne bolj, tekajo moški za žensko. Razlika je le ta, da se ženstvu nekaj zameri, kar je pri moštvu — menda — dovoljeno. Kaže se pač tudi tu, da velja na svetu vendarle najprej pravica onega, ki je baš na krmilu in ima baš moč v rokah. — Iz zavesti o tej moči pa se rodi samoljubje, iz kojega se porajajo često na- zori, ki si skrajno nasprotujejo. Moškemu n. pr. zelo prija, ako se potezajo zanj ženske, zaveda se tem bolj svoje resnične ali dozdevne moči; in vendar je pri- pravljen vsak čas se izraziti za- ničevalno v onih, ki dajejo nje- govi moči životvornost, o žen- sk a h : tako taji nehote in nevede resničnost svoje moči ; saj mora biti piškava, ako je njena podstava tako slaba, da je vredna — zaničevanja. Da je to izvajanje resnično, nam kaže nasproten slučaj. Kako slabega se čuti kak moški, za katerim ne »stopi« nobena ženska! Ogiblje se ženske, boji se je naravnost, najboljši znak, da se zaveda svoje nemoči. V poštev pa ne pride za nas, da se iz takega človeka izcimi naravnim potem največji sovraž- nik ženstva : žaljeno samoljubje je naj- močnejši vir sovraštva ! Marsikateri izmed »slavnih« samcev, ki so jih pred kratkim objavljali časniki, spada med te .. . Iz vsega tega je tudi umevno, da moštvu v celoti ne ugaja, ako se ženstvo poganja za večjo samo- stalnostjo; hitiO so pri roki očitanja o rušenju priznanih principov, zlasti o po- gubi nravnosti, ki ima, kakor vemo, v sebi mnogo konvencionalnosti. Ako so kaki navadi, napravi, vtisnila stoletja svoj pečat in kolek, se opaža sumljivo vsak korak izven nje ; treba je zopet nekaj de- setletij, da izgubi ta sumljivost svoj za- časno protizakoniti značaj in zadobi veljavo »že stare« uprave. Navada dela zakone in izpopolnjuje nravstvene nazore i drugod i tukaj. Treba pa je stvar pogledati tudi od druge strani. Rekli smo, da je dejstvo, da »tekajo« i moški za ženskami. Ko bi verjeli romanom, bi celo rekli, da se moški kar neverjetno ponižujejo pred žensko. Däsi se v pravem življenju to pač ne dogaja v takem obsegu, ono dejstvo samo le obstoji. Potemtakem bi morale po gorenjem pra- vilu ženske prav tako prezirno soditi o moških, kakor sodijo obično moški o ženskah. No, to se često tudi godi! Vemo, da je dovolj žensk, ki nimajo nič kaj visokih pojmov o moštvu moških, posebno potem ne, kedar jih imajo priliko spoznati bližje — brez uniforme. ... Zlasti vidijo, da leži pomen onega moštva res prav mnogokrat le v priznanju zuna- njega sveta ; ako se odstrani nimbus in pretiplje vsebina, pa pride na dan toliko 255 rhediosti. .. t<^ako pa, da stojo moški pri ženstvu vendar še v tako visokem ugledu ? Najprej je vprašanje, jeli ta ugled res tako velik ; svoje informacije dobivamo največ iz moških krogov, ki seveda g^ovore sebi^ v čast. Nadalje je istina, naj bo za moške častna ali ne, da se poniža vajo pred žensko navadno le tako dolgo, da dosežejo svoj namen ; ta prehodna, često prav kratka doba pa se rada — ker bi se je sramo- vali — pozabi ali vsaj prikrije ; in svet, ki ga vlada moštvo, da temu početju svoj podpis. In naposled : so pač le razlike med moškim in žensko; kakor je po zunanjem utisu, po anatomiji in fizio- logiji ženska drugačna kakor moški, tako je tudi duševno vendarle različna od mo- škega. Razlika je in bo obstala in j e p r a v, d a obstoja, d a s i n i t a k o velika kakor trdijo in si laskajo radi moški, ali tudi ne takoraaj li- tt a, kakor bi včasih rade ženske. Sicer še s konstatovanjem te razlike ni rečeno, da se razlikuje ženska od moškega le na svojo škodo, ali da pomeni vsaka razlika za moškega že napredek in pred- nost, ampak kakor vlada sploh na svetu, če prirode ne silimo, har- monija, tako imata oba spola vsak svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti, ki jih drugi nima; le skupno tvorita h armo n i š k o zvezo. Na to se prerado pozabi ; zlasti poza- bijo na to obojespolski nadljudje, nadmož ¦— zagrizen samec in nadženska — železna devica ; sploh oni, ki zanikavajo potrebnost in naravnost konstantne zveze med seboj in med članom drugega spola; name- noma pozabijo na to emancipiranci iii emancipiranke v slabem pomenu. Da, tudi emancipiranci ! Redno se namreč prezre, da imamo celo mnogo več emancipirancev moškega, kakor jih je ženskega spola. Tu bi naj posegli vmes reformatorji in reformatorice. Česa potrebujemo za srečno iDodočnost ne samo ženstva^ ampak tudi moštva ? !\I e d s e b o j n e g a sposto- V a n j a j e treba. V njega dosego pa je treba najprej priznati, da imata oba spola svoje nepopolnosti : v njih priznanju leži prvi korak k objektivnosti, ki je je najprej treba. Oba spola sta sama ob sebi nepopolna, tvorita pa vrhunec človeštva v plemeniti združitvi, ki sta k nji nagnjena itak oba; združi- tev pa bo tem plemenitoj a, čim v e č j a j e vrednost — intelektuelna in moralna — obeh spolov. Zadnji sta- vek je pomemben zlasti za ženstvo. V e- sel pojav je, da kaže ženstvo potrebo in smisel za višjo izo- brazbo, za povzdigo izobraževalnega me- rila ; zato zasluži, da se podpira vsestran- ski ; zlasti možki naj se potezajo za dovoli- tev te omike; saj delujejo tako posredno v svojo korist in bodočo naslado. Združi- tev s takim ženskim bitjem bo nudila ne- primerno večji in mnogostranejši užitek kakor z žensko, ki jo smatra človek le za »lepo stvar«. Do take objektivnosti pa se seveda morejo povzdigniti le možje, ki se prvič čutijo sami toliko duševno visoke, da se ne bojijo za svoj ugled pred »izobraženo« družico, in drugič imajo toliko moralne moči v sebi, da premagajo vraga samo- hlepnosti in samouživanja, ki preži posebno v duši moškega na svoj plen. — Oboje je pri današnjih samcih težko doseči. Telesna in duševna razvajenost, podrejevanje vseh okolnosti le lastni udobnosti rodi v sam- cih naravnost bojazen pred za- konsko zvezo; k večjemu bi gledali pri zakonu na to, da si oskrbe ž njim zu- nanjo prijetnost življenja — z veliko doto. Ali v zadnjem slučaju se boje vzeti »v kup« še bogato nevesto, češ, da je gotovo raz- vajena, olikana in samovoljna, tako da se je bati za udobnost in ugled. Izrecno torej tudi lahko trdimo: samci so straho- petneži v boju za življenje. Strah 2.^6 prešinja samca, ko vidi, da njegov tovariš, I ki ima isti zaslužek, preživlja sebe, ženo. i otroke, služkinjo. Ne ve pa, da ž'vi ta; družina, svet v malem, zadovoljneje kakor j samec, ki je ali samotar ali kričeč dru-! žabnik ; ne ve, da se je oropal najčistej'« šega veselja. Pač, včasih si nemara slika j življenje svojega rodbini živečega tovariša, \ v urah, ki se pojavljajo pri vsakem, vi urah, ko bi človek rad o d k r il s r c e i srcu, rad govoril kot človek kj človeku, v urah, ko se čuti samec i strašno osamelega, naj mu tudi dela družbo S kozarec, knjiga, pipa, Giesshiibler ali celol družica, vredna denarja ... Da bi vse to postalo drugače, bi sej dalo doseči poleg potrebne preustrojbej značaja, ki za njo ni pozitivnih sredstev, \ tudi nekohko z zunanjimi pripomočki, ki i bi pri človeku, sprva le površnemu bitju,' polagoma vplivali tudi globlje. —¦ Naj bij se namreč pri vsaki stalno plačani službi ! jemalo v poštev, da samec po človeški ; pameti ne potrebuje — da-si porabi — ; toliko kakor tovariš oženjenec, oziroma da ' temu gre več. Saj tudi oženjenec stori i dvakrat, štirikrat toliko za domovino, za ; človeštvo kakor samec — suha veja. Znan ; slovenski poslanec je rekel pri neki pri-1 liki : »Kdor skrbi za ženo in še nemara j da domovini sina ali hčerko, ta jej koristi \ več kakor kot taki vsi pesniki, umetniki I in — politiki povrhu«. Toliko mi ne trdimo, ; ali trdne rodbine so temelj dr-ä ž a v i, to stoji. Zato je zelo značilno, da j Rimljani, najbolj državniški narod, niso j imeli v svojem jeziku posebne besede za ' našega »samca« ; razumelo se je samo ob ¦ sebi, da se oženi vsak dorasli mladenič. ä Ko bi se samcem odkazovale nekaj'; manjše plače kakor oženjenim, ali ko bi \ se jim prisodil — o čemer se je v novej-J šem času že večkrat govorilo — poseben ' davek, ki ga je predlagal že stari Platon, | bi tako priznanje zakona tudi vzdignilo | njega ugled in egoizmu samcev bi se iz-^ podbilo nekoliko tal. — Kakor so današnje razmere, je ureditev plač v tem oziru dva- kratno krivična. Vzemimo le učiteljstvo : učiteljici se priznava povsod za precej odstotkov manjša plača kakor učitelju, gotovo, češ, saj one manj porabijo kakor moški učitelji ; neoženjen učitelj pa uživa isto plačo kakor oženjen. Tako se godi krivica učiteljici, krivica oženjenemu uči- telju ; sploh pa je krivično oziranje na to, kar se porab i, ker bi smelo biti mero- dajno le, kar se zasluži in potre- buje; načelno krivično je seveda tudi zapostavljanje učiteljic, kakor bi bile in- feriorneje ; enako delo naj bi se plačalo povsod in v vseh slučajih enako. Ko bi se na naveden način podpirala zakonska zveza, bi izginilo s sveta mnogo samcev in prav toliko samic ter bi bil velik del ženskega vprašanja rešen na najlepši, obema spoloma in ceioti koristen način. Potem bi imeli več »fantov«, krepkih in zdravih, več družin, manj črnogledov in sitnežev in precej manj samcev, ki niso — fantje ! 257