Cvetka Hedzet Toth
Zbornik (uredila Iztok Simoniti in Peter Kovačič Peršin): Religija in nasilje: eseji in razprave: Jan Assmann in drugi.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Revija 2000, 2008.
V zborniku na kar 400 straneh dvajset prispevkov avtorjev razli~nih poklicev, nazorskih prepri~anj, generacij, spolov in tudi osebnih izkušenj (Jan Assmann, Irena Avsenik Nabergoj, Janko Bohak, Aleš Črni~, Osman Dogic, Ana Frank, Cvetka Hedžet Toth, Tine Hribar, Janez Juhant, Gorazd Kocijan~i~, Peter Kova~i~ Peršin, Jože Krašovec, Christian Moe, Vinko Ošlak, Pavle Rak, Iztok Simoniti, Marjan Smrke, Ivan Janez Štuhec, Andrej Ule) razpravlja predvsem o monoteizmu in nasilju, ki naj bi ga utemeljevala religija.
Vsi posami~ni prispevki so zanimivi in že prvi, Assmannov, Monoteiz-em in jezik nasilja (str. 13-29) opozarja, da jezik nasilja izvira pretežno "iz politi~nega pritiska, izpod katerega nas ho~e monoteizem ravno osvoboditi", kajti "semanti~ni dinamit, ki ti~i v svetih besedilih monoteisti~nih religij, se ne prižiga v rokah vernikov, temve~ fundamentalistov, ki jim gre za politi~no oblast" (str. 29) in pri tem uporabljajo nasilne religiozne motive. V tem smislu tudi prispevek Tineta Hribarja z naslovom Assmannova interpretacija monoteizma in slovenski katolicizem (str. 163-180) trezni in bole~e nagovarja z ugotovitvijo, kako zdajšnji "klero-katolicizem na Slovenskem" žal "izpostavlja prav potrebo po me~u (po raz-lo~itvah), medtem ko na posledice uporabe me~a pozablja. Jih morda tudi namerno spregleduje in zamol~uje." (Str. 170) Takšen klerokatolici-zem oblikuje "pogoje in žariš~a ponovnega izbruha nasilja, preganjanja druga~e misle~ih in zapostavljanja tistih, ki se niso pripravljeni pokorno vklju~iti v katoliško akcijo, v misijonarsko spreobra~anje pod okriljem samozvane nove evangelizacije. Za zdaj v okvirih verbalnega nasilja in teženj po duhovni nadoblasti, slej ko prej pa tudi z ukrepi realnega nasilja in politi~nega oblastništva." (Str. 170) Toliko o razmerah pri nas - in kako je v svetu, še posebno v zahodnem, katerega del smo tudi mi?
V času globalizacije postaja svet čedalje manjši in obvladljiv v nekaj urah, vendar se napetosti, se posebno med monoteisti~nimi religijami vedno bolj stopnjujejo; nasilje se povečuje, tudi občutka ogroženosti je vse več, zato iz prispevkov avtorjev izhaja nujnost negovanja dialoga. Tako je beseda dialog že kot nekakšna čarobna beseda in "magična beseda upanja", celo "življenjska nuja sodobnega sveta" (str. 7). Razvita dialoškost naj bi bila zmožnost za soočenje različnih, medsebojno nasprotnih pogledov, ki nam o nas samih sporočajo tudi kaj neprijetnega. Z dialogom vidimo sebe z očmi drugega in uspešen dialog priznava in vzpostavlja pluralizem kot povsem normalno družbeno stanje; z razlikami se naučimo živeti že v vsakdanjosti. Ideal sobivanja na podlagi različnosti, vsaj v naši, zahodni družbi je svoboda, ki jo zagotavlja politika, in "danes je nujno, da v tem uspemo kot človeštvo" - takšno stanje, lojalnost svobodi, mora ostati imperativ našega bivanja. In to lojalnost svobodi zahodna družba mora zahtevati od tujcev, lojalnost, ki jo tudi mi moramo zagotavljati imigrantom. Vrednostno središče naše, zahodne svobode zbornik opisuje takole: "Zahodna svoboda temelji na demokraciji (enakopravnosti ljudi), republiki (vse politično je javno), libertarnosti (neodtujljivosti temeljnih človekovih pravic) in vse bolj tudi na odgovornosti za živo in neživo naravo. Zahodna družba z napori nekako uveljavlja znotraj svojega prostora tako svobodo, po kateri sam nisem svoboden, če ni svoboden tudi drugi." (Str. 8)
Prav tako velja za zahodno družbo tudi "etični imperativ globalne solidarnosti, ki pravi, da ima tisti, ki zmore več, tudi večje obveznosti" (str. 8). Nikakršen etični relativizem ne more veljati za določilo zahodne svobode, ne glede človekovih pravic in ne glede varstva okolja. Nujnost in celo pogoj, da ljudje kot različni lahko živimo in delujemo svobodno je sekularnost kot "predpogoj idejnega in vsakršnega pluralizma" (str. 9) in sekularnost od države zahteva, da je tako versko kot ideološko nevtralna, to pomeni, da ne prevladuje niti teizem niti ateizem ali celo agnosticizem. "Sekularna država se zato zavzema za zasebnost in javnost vere, vendar proti poseganju religije na nereligiozno področje, proti religioznemu in-tegrizmu. V zahodni sekularni in vedno bolj raznoliki družbi lahko vsak veruje v svojega boga in ga zasebno in javno časti, vendar nobeno od verstev ne določa javnega prostora. Tudi kadar verske ustanove delujejo javno s svojo karitativnostjo, z javnim manifestiranjem verovanja in podobno, ostaja to področje ločeno od države in njenih institucij." (Str. 9.)
Zelo jasno in povsem nedvoumno zbornik že na začetku razloži, da sekularna toleranca nastopa proti diskriminaciji drugačnih, vendar mora biti in ostati netolerantna do netolerance. Nasilje, ki bi ogrožalo svobodo
različnih, je nujno preprečiti, tudi s silo, če je nujno, čeprav tolerance ne uporabljamo kot argument za nasilje. "Konkretno to pomeni, da, na primer pripadniki tujih kultur in civilizacij ne morejo uveljavljati v zahodni družbi svojih običajev, ki niso v skladu s temeljnimi vrednotami enakopravnosti (na primer mnogoženstva, neenakosti moških in žensk, obrezovanja ipd.) in se pri tem sklicevati na dolžnost zahodne družbe, da v imenu svobode tolerira običaje, ki predstavljajo za zahodno civilizacijo kratenje temeljnih človekovih pravic. To pomeni da morajo države zahodne demokracije vztrajati na načelu sekularnosti, po katerem se nelegitimne vse interpretacije svetih spisov, ki v imenu vere kršijo temeljne človekove pravice ali pa spodbujajo nasilje nad pripadniki drugih veroizpovedi." (Str. 10.) S temi ugotovitvami se nam po jasno izraženih stališčih urednikov zbornika "razkrije civilizacijska vrednota sekularnosti kot eden nepogrešljivih temeljev zahodne družbe" in priznati jima moramo, da gre za zelo jasna in vsem sprejemljiva stališča.
Izkustvo religioznega nasilja je prispevek urednika revije 2000 Petra Kovačiča Peršina, ki svari, da osebno ni mogoče "verovati slepo" in da samo "dogmatična verovanja" zahtevajo "slepo sprejemanje naukov". Smisel religije je, da se vse bolj sidra v jedro osebnega, postaja osebna drža in prepričanje, bolje rečeno duhovno izkustvo, in "vera kot drža je način bivanjskega samouresničevanja", ki izhaja iz "prapotrebe po religioznem izražanju" (str. 224.). Iztok Simonitti v svojem obsežnem članku z naslovom O naravi monoteizmov in monizmov, ki je zelo pregledno podan in že s podnaslovi opozarja na konkreten problem, ki ga obravnava, v Sklepni misli o identiteti in svobodi opozarja, da "teisti, agnostiki in ateisti vseh barv" razumemo, da svoboda "predvideva skupno življenje različnih", predvsem pa, da "ne dopušča nikakršen moralni relativizem" (str. 329). Avtorica prispevka Ideja mesijanstva - ideja enega ~love{tva (359-386) izhaja iz trajnega vpliva in pomena mesijanstva, ki vpelje kategorijo zgodovine in s filozofom Ernstom Blochom, ki je po svoji samooznaki ateist po volji Boga, poudarja znotrajzgodovinske razsežnosti nečesa odrešenjskega, in tu vidno in odločno izstopa etika. V občekulturnem smislu ideja mesijanstva tudi ne daje podlage za postutopično razglabljanje o koncu zgodovine, saj bi to bil tragičen konec človeka samega.
Iz Uvodnega razmisleka obeh urednikov (str. 7-10) izhaja spodbudna ocena o optimizmu avtorjev prispevkov, ki so prepričani, da se je nasilju mogoče upreti, ga zaustaviti: "Razmišljanje in delovanje proti nasilju je vedno dejanje humanizma." (Str. 7.) To je tudi misel, ki jo velja imeti za vodilno idejo vseh zbranih in zelo solidnih prispevkov v zborniku, ki je kot celota še najlažje razumljiv na tej ravni: dialog - svoboda - sekularnost.
Ta tri načela so oba urednika vodila pri zamisli za ta zbornik "in pri izboru njegovih avtorjev" (str. 10).
Je pa {e nekaj, ~esar danes ne moremo in ne smemo zamol~ati. Po branju tega nedvomno izjemnega zbornika ostaja zavest o tem, da v ~asu, ko mnogi govorijo celo o nekak{ni renesansi religije in religiozne zavesti, ostaja nujnost, celo prednostna, da k vsakemu razmi{ljanju o religiji in religioznosti nujno spada tudi ~lovekova pravica do brezreligioznosti, in to celo kot ena najbolj temeljnih ~lovekovih pravic. Na to pravico do brezreligioznosti, ki ni nedovzetna za etiko, danes ne sme pozabljati nobena, {e tako utemeljena in upravi~ena razprava o ~lovekovi pravici in potrebi po religioznem izražanju.
Brezreligioznost ni odpadni{tvo, ni sramota, ateizem tudi ni isto kot ni-hilizem. Pravica do religioznosti danes se mora že v izhodi{ču odpovedati vsakr{ni demonizaciji ateistov in vsem diskriminacijskim oblikam proti tem, ki svoje etike ne utemeljujejo na religiozni podlagi, skratka dojemanju etike, ki odločno vztraja, da etika ni in ne more biti glas theosa. Naj bo jasno povedano tole: odprava absolutov nikakor ne pomeni nujno nastopa nihilizma in k zdaj{njemu humanizmu, {e posebej, ko gre za etiko, spada izrazita prepoved enačenja ateizma z nihilizmom.