SEZONA 1927/28 — 15. OKTOBRA 1927 — ŠTEVILKA 2
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja vsakega 1. in 15. v mesecu	Cena	Din	4	-
Pavei g o i i a:	Dva	bregova
Režijski podatki k premijeri Antona Leskovca izvirne drame iz življenja beračev v treh. dejanjih »Dva bregova«.
Macafur.
V	otroški dobi ni poznal pomanjkanja, starši so mu bili premožni. Toda vsa njegova mladost je zastrta v gosto meglo, vse njegovo prejšnje življenje pokriva temen oblak; le redkokdaj prodre skozenj medel žarek luči, da za hip razsvetli njegovo mračno in hladno srce. Sam ne izpregovori nikoli o usodnem dogodku, ki ga je pripeljal iz trdne hiše med berače. Mrk je in osoren. Ali je težka strast ali goreča ljubezen izsušila dušo temu nenavadnemu mojstru? To tajno nosi Macafur skozi vse življenje v svojem srcu in jo vzame s sabo na oni svet. Nihče ne ve nič o tem, tudi Komposarica ne. Le županu je znana usoda nesrečne matere, on sani je bil priča in krivec, vsaj sokrivec tragedije, ki se je odigrala pred rojstvom in ob rojstvu Krištofa Bogataja. Molči župan! Kdor je materi storil krivico, naj sina ...« Te besede mu vrže razjarjeni Macafur v obraz, ko omeni Krištofovo ime, a se premaga, ne dokonča stavka, temveč nadaljuje: »To ime ne spada v beraško zadevo in če izgubim oblast nad seboj, ti pregriznem goltanec ... Govoril si nevarno besedo, župan...«
Župan gleda v tla. kadar sreča Macafurja, Macafur je njegova slaba vest. Tajna, ki jima je skupna, mu daje nad njim moč, da varuje z njo svoje ljudi pred njegovo krutostjo. »Kdo drži župana za nogo, da vaju ne brcne ven«, vpraša samozavestno Komposarico in Rono.
Takrat je bil Macafur že propadel sin trdnih staršev, ko je prinesel dečka Krištofa Bogataja h Komposarici v rejo. On sam, oče, je bil pahnjen z onega brega na ta breg, med berače in bisagarje, sprejel je vase dušo tega sveta ponesrečencev in propalic, toda v njegovem zakrknjenem srcu je ostal svetel spomin na — dingi breg.
Postal je propovednik in skupna pamet svojega beraškega kraljestva. »Mi ne živimo drugi od drugega, mi znamo dobivati od tretjih.
v'. 17
Razumpš? Ne guli matere, ki je kakor beračica. Guli one druge, beračit pojdi, pa bova prijatelja,« tako govori lepi Komposaričini hčerka Roni, ki je odrasla pod isto streho s* Krištofom. Njega, svojega sina pa ni namenil temu bregu: »Mali Krištof mora postati gospod,« je govoril Komposarici vsakikrat, ko je prišel poizvedovat po njem.
Macafur je kralj trhlega kraljestva, ki ga sam ne ljubi in sam ne veruje bogve kako globoko vanje. Ustanovil je to kraljestvo svojim propalim tovarišem, dal mu je ustavo in zakonodajo, ali vse to prizadevanje in udejstvovanje ne izvira iz duševne potrebe, ne izvira iz notranjih nagibov, niti iz maščevalnosti ali sovraštva do onega brega, temveč je posledica nekega romantičnega razpoloženja, svojstvenega njegovemu temnemu značaju. Neka tajna sila, o kateri nikoli ne spregovori, o kateri nikoli ne slišimo besedice, ga vodi podzavestno in veže mimo vseh teorij o tem bregu na — oni breg. Ustanovil je kraljestvo beračem in propalicam, vse jim je dal, sam je stopil na čelo temu kraljestvu kot mojster, toda njegova vera —• je na oni strani. Sina je vzgojil in študiral na skrivaj, nikoli se mu ne razodene kot oče. Toda študiral ga ni, da ga pošlje kot agitatorja in revolucijonarja na oni breg razširjat in oznanjat novo vero tega brega,' temveč zato, da ga vrne — onemu bregu, s katerega je nesreča ali lastna krivda pahnila njegovega očeta na ta breg. >Pokazati moraš, da so te zastonj psovali za beraško seme, da so te zastonj tiščali v malho, tebe, ki si tri glave višji od njih. To jim moraš pokazati, in Macafur mora videti.«
Oglejmo si Macafurjevo kraljestvo!
»“Velika voda, globoka in široka, teče po vsem svetu, pa ga reže na dva bregova. En breg je njihov, drugi je naš: moj, Arčonov, Kitov, pa njegov, pa njegov, tudi Komposarica je tam in tudi Rona. Tudi Rona, zapomni si, stara coprnica. In na tem bregu živimo po svoje, ni ga, ki bi nam veleval. Onstran pa živijo drugi po svoje, vsi drugi, med njimi je tudi gospod Krištof Bogataj!1
»Je most, ki vodi na drugi breg. Po njem hodimo vsi, da na drugi strani prosjačimo, nabiramo, zahtevamo.«
Tudi krasti je dovoljeno na onem bregu.
»Tam so njihove postave; kogar dosežejo, ga mikastijo. Prav je vsakemu, ki se da. Ampak na naši strani — kdo bi kradel bratu?«
In zopet o mostu:	Tudi oni prihajajo včasih k nam, za zabavo,
za pouk, več ne. Kdor bi ostal, mora sleči suknjo in kožo, mora postati naš in poslušati naše postave — in za večnost pozabiti na drugo stran. Takega pa ni. Od Abrahama do danes je tako in nihče ne bo tega spremenil. Oni sem, mi tja — in spet nazaj. A zato ostanemo mi svoji — oni svoji.«
Takega pa ni «, pravi Macafur, a on sam je tak. »Ne glej
nazaj, v čelo ti je Bog zasadil oči,« govori, a on sam se ozira venomer nazaj, na oni breg. Sam zase se je sprijaznil s tem bregom, dal mu je življenje in obliko, vdahnil mu je svojo mračno dušo, posvetil mu je svoje hladno srce, tisto malo pa,-kar je ostalo v njem
18
svetlega iu toplega, blagruje in spoštuje — oni breg. Oni breg naj	’
postane prava in srečna domovina edinega človeka, ki ga s svojim1' ! otrplim srcem še lahko ljubi na tem svetu, njegovega sina Krištof Bogataja.	i!'	:
1*0« • -
Flore Briga.
Podnevi izgnan, ponoči bolan. To je Flore Briga, senca človekova, srce brez odeje.
On je med to »sorto drago« edini človek z vročini srcem in globokim čustvom. Njegova ljubezen do Rone je pravtako brezmejna kakor brezupna. Po cele noči kolovrati okrog, ure in ure stoji pod njenim oknom, da lahko spregovori besedico z njo. Podnevi se skriva, izgnanec, pred budnim očesom policije, sanja o Roni, premišljuje kako bi se ji prikupil, ponoči jo išče — in kolikrat zaman!
In spet pridejo dnevi in noči v strahu in pričakovanju. In ko 30 dočaka ponižen in vdan, s srcem, prekipevajočim od ljubezni, izmučenim od negotovosti, najde osorno besedo.
On ve, da Rona ni dobra, da ji je obraz lepši od srca, toda čim bolj se mu ona odmika, s tem bolj neodoljivo silo ga vleče usodna ljubezen v njeno bižino. Pripravljen je storiti zanjo vse, samo da ne bo gledala po drugih.
»Zakaj piješ navsezgodaj? Moj fant mora imeti drugi duh, razumeš, griva? Pasja vera, poboljšaj se vendar, če hočeš vasovati pri lepih punčkah,« ga pokara Rona. in on takoj sklene, da ne bo več pil. Zanjo hoče krasti, prodal je stvari, ki jih je ona ukradla pri županu, ter ji prinesel denar, pripravljen ji je služiti do konca življenja — toda njene ljubezni si ne more pridobiti.
In sedaj se pojavi še tekmec — Krištof Bogataj. : —
Macafurjeva ideja tega brega je našla apostola. V temni noči se preganjani Flore Briga priplazi do Komposaričine žganjarne, da vidi Rono in mojstra, da sliši njegov nauk in vidi njeno lice. In česar do danes ni vedel, mu je bilo razodeto: razdeljeni smo v dvoje, vsak ye svoje mesto in gorje mu, če hoče na drugo stran! Tako je spoznal, in videl je, da je prav.
Tisto usodno noč je postal Flore Briga pravi; zavedni državljan tega, beraškega brega. Še pred kratkim se je tudi on oziral tja, na oni breg z zavistjo in srčno željo, da se preseli nekoč za vedno tja.
Ko mu oponaša Rona Krištofa, češ da je gospod, ji pravi: »Mar veš, da Flore ne bo gospod?« Ko ga ona zasmehuje, se zmeden pohvali:
-■ Vsi pravijo, da me je škoda, da nisem pravi berač, da bi mogel,
110,	kaj boljšega.« Mojster Macafur je govoril, in Flore, ki se je skrival v temi in prisluškoval za oknom, je spoznal, da je rojen za ta breg! Rona mora biti njegova, ker ne sme čez most —------------
Toda Rona — Rona hoče na oni breg. Spokorjen in izmučen se pojavi Flore Briga sredi noči pred spečo deklico, — duša v ognju, ki ji kapljica iz njenih oči, ki ji glas iz njenih ust — obeta blaženost. Flore Briga prihaja iz noči, da ji nosi pozdrav dneva.
Toda deklica ljubi drugega. Sedaj ni več prešerna. Flore se ji smili, ali pomagati mu ne more. »Glas je v meni, ki prevpije vse, tudi tvojo dobroto, Flore.« In pobožno ga poljubi na čelo z besedami: Bodi blagoslovljen za svojo pokoro, ubogi, dobri!« Toda Flore ne obupuje več. Zadnjič ji je govoril, da obupa, če prestopi most, sedaj vidi, da to ni obup, temveč moč njegove — vere. >Sinoči so me krstili in birmali, danes sem vojak nove vere, naše vere. In naša si tudi ti, Rona.«
V	knjigi njegove usode je zapisano: Ljubi in žrtvuj se!
(Dalje prih.)
Ciril Debevec :
Josip Kulundžič: „Polnoč“
K premijeri v ljubljanski drami, dne 19. oktobra 1927.)
»Natanko vem, da je sleparija nazivati igralsko umetnost heroično ali naturalistično ali lirično ali ekspresionistično in da je odločilno edinole to, ali imajo igralci kaj jirvi ali nič. Obsedeni, baročni in boreči se človek	bo vsako duševno	fazo docela	izpolnil,	in pri tem so mu	vsi slogi in	vsa
pravila lahko tako španske vasi, kakor je to sploh mogoče.«	Kasimir	Edschmid.
1.
“ Svetovna vojna je udarila na sredo in zasekala svoje steklo zobovje v živo in mrzlično delovno truplo nemirnega in nezdravega človeštva. Razmesarjena polja so pila reke krvi, nebo se je treslo od Van in ihtelo presunjeno od neznanega vpitja — človek pa se je klal in boril, pobijal samega sebe in druge, se opijal in plesal v smrti svojega bližnjega in najbližjega ...
In ko se je nevihta polegla, je bila tišina strašnejša od samega neurja.	Vsi,	ki	jih	je	tišina v nečloveškem občutju	zasačila, so	za
trenutek	osupnili	—	potem	pa je	nekaj nevidnega,	tajnega poseglo
vanje in spremenili so svoje obličje. Obrazi, zdaj bledi in pepelnato sivi, so se razklenili v nelepo razmerje, čeljusti so brez moči padle in obvisele, napete oči so zastrmele in osteklenele... Prehuda, pre-kruta je bila naloga vesoljnega gospodarja, vse mere pozemskega življenja so se spačile in premaknile, človeštvo pa je v neskončni bolesti odrevenelo in brez glasu, nemo obstalo...
Čez dolgo, dolgo časa je upehano bitje narahlo oživelo. Počasi in na tihem, daleč nekje še v neznanih globinah se je komaj opazno zganilo —- hrepenenje; hrepenenje, komaj zavedno, po nečem, kar je morda že nekdaj bilo, po nečem, kar bi moglo še biti in kar bi dalo vsaj malo toplote temu hladnemu, ubogemu in okorelemu kipu. Neslišno, nevidno so iskale blažilnega olja razpokane rane, in dobre tolažilne besede izmučene duše...
Prehod v zavest je prihajal jasnejši, iskanje se je javljalo že glasneje ... Spomini so zaskeleli s podvojeno močjo — zarjovel je človek od bolečine, planil je kvišku in udaril s kladivom po solncu...
20
Omahnilo je kladivo, zatemnelo je solnce ...
In ko se je človek zavedel svoje slabosti, je zadrhtel po vsem telesu, se zlomil in klecnil v kolena. Človek, do kraja stepen in izmučen, je ležal z obrazom na zemlji, ihte prosil milosti in odpuščanja ter klical na pomoč — Novega Človeka.
II.
»Cujte me, ravnajte dobro z njimi, zakaj oni so zrcalo in skrajšana kronika dobe.« Tako pravi Hamlet o igralcih. V prenesenem smislu o gledališču sploh in tudi o dramski literaturi. Resnica je, da nobena umetnost ne varuje in ne zrcali duha časa s toliko živahnostjo in zvestobo kot dramatična. Gledališče, ki je bilo že od nekdaj najsocijalnejša umetnost (ker je bilo z ljudstvom najnaravnejšim potom spojeno), je tudi zdaj rodilo svoje glasnike, ki so vsak sebi primerno zajeli povojno življenje in ga ne glede na okuse občinstva iz zaledja brezobzirno postavili na razgledno tribuno. Kakor je zunaj divjalo ali ječalo vse to nenormalno življenje, tak6 je vrelo in stokalo v razgretih možganih pisatelja, ki je v ekstatičnih zagonih trpel ob strahotnih, vizijonaruih poddbah, jih skušal vjeti, urediti in zgnesti v obliko čutne dojetnosti. Vendar je bila prostorna in časovna razdalja še dosti premajhna, izbruhalo in razločno poudarilo se je samo glavno stremljenje: premagati z duhom temne oblasti materijalističnega sveta. In tako se ni čuditi, če je v prvem protestu in v prvi akciji, ki samo sovražno ruši in še nič ne postavlja
—	da je tudi tvorec spočetka izgubil v podiranju mero in sodbo za obliko in za vsebino. Do groze pretirani in do popolne prirodne nesličnosti zvečani doživljaji so vzeli razsodnost tudi umetniku in ga včasih proti lastni volji prisilili v nejasne, zmedene, tihe ali glasne izpovedi.
Babilonski stolp in triumf moderne civilizacije se je klavrno podrl. Vse, kar je imelo pred svetovnim prevratom še toliko važnost, je zdaj izgubilo dokaj teže in pa pomena. Privatne zadeve in družabni proMemi, zakonske težave in spolne zablode, psihološki pe-dantizem in medicinsko dognana umetnost itd., itd., vse to je zdaj hipoma izginilo s poprišča in nastopile so ponižane in razžaljene duše, ki so v obupu kričale proti nasilju, proti krivici, in zahtevale ustoličenje Poštenosti in Pravice.
* . . • ... ’ *1<
III.
Val poprevratne umetnosti je pljusknil seveda tudi preko našega ozemlja. Vendar imamo Slovenci povojne literature razme-’ roma malo. Jaz zase cenim še najbolj Podobe iz sanj. V Zarje Vidove: Seliškarjeve Trbovlje in Kosovelove pesmi. Pa to je proza in po-: ezija. In še dva od teh .sta Cankar in Zupančič. Torej snto z d r a-ftl.a t ično in mlado literaturo d,ovolj siromašni. Hrvatje ina Srbi sq nas v.tem prekosil}. Imajo že vrst© ljudi,, ki so naši javnosti i več ali manj še neznana imena. Samo Regoviča smo do danes po-
21
•	izkusili, ali bolje: tudi Begovič je poskusil. Ampak tam so še: Krleža, Kulundžič, Mesarič, Dimovič, Murat - Begovič in še drugi. Vsi pisatelji, ki so že današnjemu času in gledališču plačali svoj dolg.
IV.
»Polnoč« je prvo delo Josipa Kulundžiča. Zagrebška drama ga je sprejela in prvič vprizorila 1. 1921. Ocene s strani kritike in občinstva so bile deljene. Vendar so delo vprizorila po vrsti tudi dj;uga hrvatska gledališča in tudi v Zagrebu se je držalo prav do lanskega leta na repertoarju. Naše gledališče prihaja z vprizoritvijo razmeroma že malo pozno.
Vsebina te drame je približno sledeča:
(I. akt.) Nekje v tretjem nadstropju zagrebškega mesta prebiva vdova Lenka s svojim 20 letnim sinom Rajkom in se skromno preživlja s pokojnino in malim zaslužkom iz trgovine. Njen mož se je nedavno zastrupil, njen sin pa, prepuščen od očetove smrti popolnoma samemu sebi, je imel z mlado služkinjo Katjo razmerje, ki je že imelo posledice. Nezadovoljna s svojini položajem, v neprestani borbi za vsakdanji kruh se Lenka čedalje bolj vdaja pogubnemu vplivu svoje sestre Mile, ki veseljači po cele noči in se sijajno zabava po barih, v družbi vojnih bogatinov in blaziranih kavalirjev. Na eni strani pomanjkanje, dolgčas, puščoba in mraz — p,a drugi, pri Mili, blesteči lokali, razkošje, toalete, godba, šampanjec in fina družba .. ! Prevabljivi so čari, preomamna bliščava lepota — in Lenka poprosi Marka, svojega brata, da ji posodi nekaj denarja. A Marko, veljak in poštenjak po lastni zaslugi, je obe svoji sestri spregledal, sramuje se Milinega početja, dejansko se loti predrznega pobalina nečaka, v obraz zabrusi Lenki neusmiljeno psovko: Čandra! A premagan in obupan nad svojo rodno krvjo jo prosi odpuščanja, odšteje zaprošeni denar in ves potrt odide.
Kljub opominu dobre služkinje Katie se Lenka uda zapeljivemu prigovarjanju Mile, in obe odhitita z darovanim denarjem v opojno šumenje zloglasnega bara. Rajko pa se ves razjarjen odloči, da gre za njima in da prebije noč v isti kavarni.
Tačas pa mu prestreže pot Mladenič iz podstrešja, tajinstven pojav z obrazom in glasom umrlega očeta, in povabi osuplega Rajka a' kavarno Pekel. »Tam, kjer o polnoči pijana vest začenja tuliti svojo nezavedno bol, tam, kjer se razbijajo kozarci, da se pozabi, tam, kjer se preliva kri, da se zasenči greh! Tam se morava nocoj sniti, da ti podarim ogledalo !« Rajko odhiti, Katja pa ostane s svojo žalostjo sama, brez sočutja, brez usmiljenja, od vseh prezrta in zapuščena . ..
(II. akt.) Soba istega stanovanja. Napol odgrnjena je zavesa.. . in kakor skozi okno gledamo v strahotne vrtince človeške vesti...
Zgodaj proti jutru se Rajko vrača domov. V kavarni Pekel je opazil v družbi pijanih pohotnežev tudi Milo in svojo mater. On sam. ki je po alkoholu in groznih razkritjih živčno do kraja razkrojen in napet, se je razgovarjal vso noč z Mladeničem iz podstrešja. V tem razgovoru pa je dozorel in se postaral v bistveno drugega človeka.
22
Spoznal je gnusobo, v kateri sta z materjo ves čas živela, in Obupan se odloči za samovoljno smrt. Oglasi pa se Mladenič iz podstrešja, in Hajko mu obljubi, da bo prej našel krivca, ki je upropastil njegovega očeta, mater in njega samega.
Vrneta se zdaj tudi Mila in Lenka. Prečuta noč, opojne pijače, užaljenost in ponižanje je Lenkino notranjost do brezmejnosti razdražilo. V neprikriti razburjenosti očita Mili njeno peklensko ponašanje. Takrat pa ji Mila mrzlo in kakor z nožem zareže v obraz: >Zakaj si šla morit svojega moža, da bi ti ne bil v napoto, a?« Kakor ranjena zver plane Lenka k Milini postelji — toda noge se ji zapletajo, glas se ji zlomi, v blaznem drgetu se ji začenja polagoma oglašati težka zavest zagrešenega zločina. In ko zagleda za sabo stoječega Rajka, se ji v glavi stemni in nezavestna se zruši na tla pred svojega sina. Kati jo odvede v kuhinjo. Rajko pa se v krčeviti ekstazi skloni nad spečo Milo, da bi jo zadavil, ko ga ustavi na pragu mati, ki ga na kolenih prosi odpuščanja. Toda Rajku neznansko in strašno orje po glavi, in ves iz uma iztira mater šiloma iz sobe. Umor pa prepreči Mladenič iz podstrešja, ki tožno naznanja, da mu je pravkar obvaroval mater pred strupom, ki ga je nedolžna hotela izpiti. Rajka zapustijo moči in onemogel omahne na svoje ležišče...
fu plane v sobo Lenka, ki vsa trepetajoča jeclja, kako se je hotela zastx-upiti in kako jo je ustavil neki tajinstven glas, ki je govoril:	»Ne pij ti, Lenka, naj pije drugi.« Mila brezskrbno spi.
Lenka pa, vsa i-aztrgana in razbita, v strahotnih blodnjah blazni, in ko se približa Mladenič, in ko zagleda še Rajka in misli, da je mrtev, prikipita njen strah in gorje do vrhunca, in vsa iz sebe se zgrudi v nečloveškem trpljenju nad truplo svojega sina.
(III akt.) Teden pozneje. Malo pred polnočjo v Lenk in i kuhinji.
V	hiši je kakor v mrtvašnici. Rajko leži bolan v sosednji sobi. Nikogar ne trpi poleg sebe in v groznici se vedno z nekom pogovarja. Mila, napeta kakor tetiva (tudi njen mož se je med tem že ustrelil) hujska že čisto apatično in napol mrtvo Lenko k novemu zločinu. Vsa izčrpana hoče Lenka izpiti strup, a Mila jo odvrne šepetajoč ji značilne besede Neznanega Duha: >Ne pij ti, Lenka, pije naj drugi!« In služkinja Kati obrne besede nase. izpije lug in umrje. Smrt nedolžne žrtve pa deluje na Lenko porazno, in kljub vsej prestra-šenosti Mile se glasno vpijoč obtožuje za vlačugo in morilko. Prekine jo glas Mladeniča iz podstrešja, ki se v noči razgovarja z bolnim njenim sinom. In Rajko stopi iz sobe, pospremi mater iz kuhinje, potem sede k mizi nasproti Mili in ji pripoveduje čudno povest, v kateri simbolično popisuje vlogo Mile v tragediji svoje nesrečne družine. Glas Mladeniča prisili Milo na kolena, in drhteča od strahu se izpove in prizna svojo krivdo. Vendar se upogniti noče in v divjem protestu se vrže skozi okno v temo.
V	tišino stopi Mladenič in ves v žaru oznanja novi evangelij: Plemenitega Človeka in Kraljestvo duše. Toda Lenka in Rajko ga ne razumeta več in Lenka mu težko in kamenito
23
odgovarja: »Ne, ni človeka. Živijo le lačni in siti, le ubogi in bogati, le srečni in nesrečni, tako jim je usojeno še pred rojstvom.«
Mladenič pa zaroti noč in iz vesolja se čuje glas Žene. ki govori, da vidi človeka Solnca, ki prihaja odrešiti bedno človeštvo.
A ko Mladenič odmeva njene besede o prihodu Človeka, navzoča Lenka in Rajko po vsem nerazumno strmita: »Kateri človek?... »kateri človek?«... in topo ponavljata:	Jaz nisem
videla nič.« — »Nič se ni slišalo. Samo tesnobno je bilo v temi.«
Mladenič pa uvidi brezuspešnost svojega poslanstva in obupan nad človekom in nad samim seboj izgine v brezdanjo noč ...
Vse žrtve so bile zaman, stari človek še ni dozorel za novega...
V.
Če nataknemo znanstvena in kritična očala, ne bo dolgo, pa bomo našli napake. V neenotnosti dejanja, v raznoterosti sloga, v pomanjkanju karakterizacije, v nedostatkih psihološke motivacije, logičnega razvoja, v domnevanju vzorcev in morda še v drugih podobnih lastnostih. Toda vse to so stvari, ki jih igravec sicer ve in pozna, ki pa jih v delu obide in se razvname ob notranjem tempu dejanja, ob intenzivnosti in napetosti nakopičenih energij, v demonski fantastiki posameznih prizorov in sproščeni dramatičnosti razbrzdanih strasti. Nagrmadene so tu sile, ki samo čakajo odtoka, da potem kakor električne iskre preskočijo v odvodnik ter ga krčijo in vspenjajo, vijejo in prožijo do nenavadnih oblik, nenaturnosti tonov in stalno nasičenih, mukoma pridušenih odmorov. Vse dejanje je zajeto iz bujno razgibane fantazije, osebe so zgoščene in povdarjene v tipe, prizori stopnjevani v simbole. Nadnaravnost dogodkov zahteva koturen in patos.
VI.
In zato, igravec, ki ti je dana naloga in moč, da nam prelivaš v telesnost pisateljeve vizije: ne boj se, kadar ustvarjaš, nobenih ovir razen tistih, ki žalijo dušo; zagrabi v polno, preseli se besno v objeto postavo, posezi v ljudi, raztrgaj se do globin in pretresi nas s temno grozoto človeške duševnosti. In če ti bo nedostajalo točne podobe in vzorcev v > naravnem« in dolgočasnem življenju okoli tebe, potrpi in se nič ne vznemirjaj! Zaklopi oči, počakaj teme, pogrezni
se vase-----------in razodelo se ti bo čisto drugačno in čisto posebno
življenje: zaslišal boš kar nenadoma, da je zadonela beseda, poprej brez pomena, zdaj v podvojenih in postoterjenih zvokih; videl boš, da je narasla prej še nevažna kretnja zdaj v neizmerno veličino in monumentalnost; zavedel se boš, da grmijo še nedavno brezpomembni, a neprijazni glasovi zdaj kakor težkega kladiva udarci; da zapečejo bolečine prej z iglo prizadejane, zdaj kakor z ostrim nožem razklane, in da se je neznaten smehljaj, ki ga prej nisi niti opazil, razpel zdaj nenadoma čez vse tvoje obzorje in vrgel ogromno bičali senco na vse tvoje sedanje in tudi prihodnje nehanje ...
Takrat se, igravec — če moreš — razpni in razgali — pa če tudi boli — in izbruhaj. .. Povedal si, dal si nam, kar si občutil, in kar
24
je samo najbolj tvoja lastnina — in takrat se bomo spoznali in spoštovali tvoje zaupanje in nihče te ne bo izpraševal, kaj vse si nazadnje pozabil in kaj si morda pretiraval! Po merah vseh dni ih povprečnega reda te tukaj ne bomo sodili! Življenje tuje je zunaj, pusti ga, naj gre svojo pot! — tukaj, na odru je tvoje življenje! Zunaj malenkost — tukaj pomembnost; zunaj resničnost — tukaj resnica ... zunaj tujina — tu domovina .. .
Vse je na svetu mogoče in od tragičnega do smešnega je navadno samo en korak: Ofeliji je zdrknila po licu solza — in Hamlet je videl vesoljni potop ...
»Ahoi, Bajazzo! Pred zastor:«
VII.
 .................................................
-	• . . . Kak zrl sem pesnikov svet jaz, sem vam razkril. Zdaj delo glej vsak naprej! Pričnimo z igranjem!««
Niko Štritof:
Zaljubljen v tri oranže
Opera v štirih dejanjih (desetih slikah) s prologom.
Tekst hi muzika Sergeja Prokofjeva.
(Po Carlu Gozziju.)
Ne pričakujte arij, verdijevskih kantilen, ansamblov, finalov in podobnega. Ne mislite, da je to tragedija, komedija, burka ali lirska drama, sploh stvar, ki bi jo lahko vteknili v tak ali tak predal. Ne; to je čudaška opera, »nekaj prav posebnega, nekaj, kar ni kar tako«, — s temi besedami prepode v prologu »čudaki« z odra zastopnike vseh običajnih umetniških kast, ki zahtevajo (po naši režiji) od kapelnika tragedijo, komedijo, lirsko dramo, burko, in pozovejo občinstvo, naj posluša NJIHOV proizvod. Nato se umaknejo v dve loži na desni in levi, žive z nastopajočimi osebami in celo aktivno posegajo v potek dejanja, kadar ga motijo klike opredeljenih unietnjakov.
Incipit fabula I. Kralja Trefa sin je zbolel na hipohondrični, mori, poklicani zdravniški konsilij izjavi, da mu ni pomoči. Kralj je silno prizadet, in, kot veleva dolžnost, njegov adjutant tudi. Oba se tako razcmerita, da čudake resno zaskrbi, kaj bo z NJIHOVIM delom. Zato opomnijo kralja, naj varuje svoje dostojanstvo. Kralj se pomiri m se domisli, kako so mu nekoč rekli zdravniki, >da more smeh samo ozdraviti mu sina.« Nasvetu, naj se kraljevič spravi v smeh z igrami, slavnostmi, špektaklji, maskeradami, pritaknejo čudaki zahtevo, naj se vprizore kar bakhanalije. Kralj kljub oficijelni neje-,.; volji prvega ministra Leandra sprejme predlog čudakov.
V	drugem prizoru se začne antidinastična spletka, ki jo avtor izraža s tem, da spravi na sceno dobrodušnega coprnjaka Čelija,
25
kraljevega pristaša, in energično zaveznico prvega ministra Leandra
•	in princese Klariče, zlobno coprnico Eato Morgano, ki kvartata za usodo kraljevine. Igro dobi Fata Morgana.
V tretjem prizoru obljubi princesa Klariče ministru Leandru svojo roko in kraljevi prestol, ako spravi naglo s sveta njenega bratranca, Trefovega simi. Minister ji razklada, kaj vse je že storil v ta namen: pital ga je z najtragičnejšo prozo, z martelijanskimi verzi — kar mu mora smrt zadati, ona pa zahteva realnejši lek: opij ali kroglo.
V tem se pojavi v ozadju impresario za rešilni smeh. pavliha Truffaldino; nato Klariče še poudarneje ponovi svojo zahtevo pa strupu in krogli. Ves pogovor obeh zarotnikov je skrita poslušala Smeraldina, zaupnica Fate Morgane, ki obema obljubi pomoč svoje gospodarice.
II. V prvem prizoru ^kuša Truffaldino s plesi in šalami spraviti princa v smeh — a zaman. Navsezadnje ga mora šiloma pograbiti in štuporamo odnesti na veselico.
Drugi prizor. Veselica. Vse zabave ne spravijo kraljeviča v smeh. Za osveto začara Fata Morgana kraljeviča, da se na mah zaljubi v tri oranže, ki jih čuva v daljni deželi grozna Kreonta. Vsa prigovarjanja ne pomagajo, da bi princ ostal doma. Hudič Farfa-rello pride z mehom in odpiha kraljeviča in Truffaldina iz domače kraljevine v deželo Kreontino.
III.	Prvi prizor. V puščavi. Kralju zvesti čarodej Čelij sreča potujočega kraljeviča in Truffaldina in ju svari zlasti pred strašno čarovniško kuhavnico Kreontino; ko opomin ne zaleže, jima da čarobno pentljo, ki ju ho morda obvarovala.
Drugi prizor. Farfarello je pripihal kraljeviča in Truffaldina pred Kreontino kuhinjo, kjer so shranjene tri oranže. Kreonta se zaljubi v čarobno pentljo, ki jo nosi Truffaldino, medtem pa princ izmakne v kuhinji tri oranže.
Tretji prizor. Zopet v puščavi. Princ in Truffaldino vlečeta s seboj tri oranže, ki so spotoma zrasle. Princ utrujen zaspi, Truffaldino, da bi se odžejal, načne prvo in drugo oranžo: v vsaki se pokaže deklica, ki tudi prosi vode; — ker je ni, obe umreta. Truffaldino od straha zbeži, princ se zbudi, načne tretjo oranžo —
o	pravem času pa so čudaki vedno na mestu, NJIHOVA vstvaritev je v nevarnosti, zato rešijo kritično situacijo s tem, da prineso škaf vode na oder. Princesa Linetta se napije in je rešena; seveda se princ in Linetta nemudoma zaljubita. Ker pa ona ni v primerni obleki, si ne upa sama na dvor in pošlje princa, naj pripravi kralja na njen prihod. Tačas pride Smeraldina, ki s čarobno iglo po nalogu Fate Morgane spremeni Linetto v podgano. Ko se vrne princ z vsem dvorom, se dela Smeraldina za Linetto in zahteva, da princ izpolni svojo obljubo in jo poroči. Princ se brani, oče Tref pa odloči, da »carska beseda je le ena«, in se mora izpolniti. Leander in Klariče triumfirata.
26
/
IV.	Prvi prjzor. Čelij in F a Ut Morgana se prepirata in si očitata nepoštena sredstva v boju za usodo kraljestva. Čudaki vidijo, da bi utegnila zmagati Fata Morgana, zato jo zvabijo in zapro v svoj stolp.
Drugi prizor. Dvor je zbran za poroko. Ko se razgrne zastor pred tronom, sedi na njem podgana — začarana Linetta. Kralj jo ukaže ustreliti in strel jo izpremeni v pravo princeso. Kralj hoče dati obesiti Leandra, Smeraldino in nečakinjo Klariče, ki pa vsi zbeže. Fata Morgana prodre iz stolpa in se z njimi vred pogrezne. Ko nastopi splošna konstemacija, zaključijo čudaki svojo kreacijo s vzklikom na kralja Trefa.
*
Poleg Stravinskega je Prokofjev brez dvoma naj markantne jsa osebnost med sodobnimi ruskimi komponisti. Pri njem je glasba kar najtesneje zvezana s tekstom, kakor da jo je rodila beseda.
V	Treh oranžah n. pr. vzraste iz imena Fata Morgana motiv na enem samem tonu, s čimer je dosežen vtis. kakor da celo inštrument izgovarja to besedo. Tako je nastal čisto poseben, izrazito njegov dramatski slog. Prokofjev ne zahteva pevskih starov s sijajnimi visokimi ceji i. t. d., pač pa pevce-igralce, ki morajo podčrtati bolj umetnino in igro, nego same sebe. Za ilustracijo teksta se skladatelj poslužuje orkestralnih sredstev, ki so tudi rutiniranim igralcem na prvi pogled osupljiva, ki se pa v zvezi s situacijo sama razlože in utemelje.
Premijera te opere je bila leta 1922 v Chicagu.
C. D.
Ivo Vojnovič — sedemdesetletnik
Dne 9. oktobra t. 1. je praznoval hrvatski dramtik Ivo pl. Vojnovič sedemdesetletnico svojega rojstva.
Rojen je bil 1. 1857. v Dubrovniku. Oče, dr. Kosta Vojnovič, knez Užicki, je bil vseučiliški profesor in ugleden poslanec hrvat-	*
skega sabora, mati pa je bila potonika stare florentinske plemiške rodovine Serraglijeve, ki so se sredi 18. stoletja priselili v Dalmacijo. Šolal se je najprej na italijanski gimnaziji v Splitu, potem v Zagrebu in tu je — po krajšem bivanju na Dunaju — dovršil tudi svoje visokošolske študije. Služboval je potem delj časa po raznih mestih Hrvatske in Dalmacije. Leta 1907. pa ga je ban Pe-jačevič imenoval za dramaturga hrvatskega Zemaljskega Kazališta v Zagrebu. Tam je ostal do 1. 1914. Ob izbruhu vojne je bil zaradi politične osumljenosti zaprt, vendar že po šestih mesecih oproščen. L. 1917 pa ga je ves hrvatski narod ob 701etnici pozdravil in proslavljal kot svojega največjega dramatika.
Vojnovičevi literarni početki spadajo v osemdeseta leta, in sicer je začenjal s priobčevanjem krajših in daljših povesti v reviji »Vijenac«. Kmalu pa se je obrnil k dramatiki in je 1. 1890. zaznamoval svoj prvi uspeh na odru zagrebškega gledališča s tridejanko
27
»PsVche«. Ta družabna veseloigrica. spisana očividno še pod vplivom francoske konverzacijske in dunajske lahkotne komedije, je ostala za nadaljno delovanje pisatelja skoraj da brez pomena. Že s' prihodnjim svojim delom pa je načel problem, ki ga potem razvija in izpopolnjuje v vseh svojih glavnih dran ah, in to je razmerje matere do sina, materinsko ljubezen in njeno heroično topljenje, samozatajevanje in žrtvovanje za blaginjo skupnosti, družine, družbe in naroda.
V svoji mogočni tetralogiji »Ekvinokcij« (1903), »S m r t m a j k e Jugovičev« (1908), »Lazarjevo vstajenje« (1913) in »I.mperatrix« (1914) je poveličal mater-junakinjo in mučenico, ki žrtvuje za odrešitev domovine in naroda svoje naj-ljubse in sebe — v veličastno klasično postavo in izklesal spomenik, kakor mu ga v vsej srbski in hrvatski literaturi še do danes ni enakega.
V svojem najpomembnejšem delu »Dubrovniška trilogija«. (1903) opeva pesnik žalostni pogin staroslavne dubrovniške republike in brezuporno propadanje dubrovniškega plemstva. Gledališko zelo uspela je tudi njegova benečanska drama »Gospa s solnčnico« (1912) in pa njegovo zadnje, že čisto simbolistično delo' »M aškarada pod streho« (1922).
Vojnovič velja v hrvatski literaturi za zastopnika neke reali-stično-simbolistične struje. Kulturno in literarno se je očividno šolal pri zapadnih narodih, zlasti pri Francozih in Italijanih. Idejno stremi po oduhovljenju in notranjem očiščenju, snovno zajema najrajši iz zgodovine, starodavne in mrke preteklosti rodnega mesta ali junaškega srbskega naroda, v pojmovanju in tehniki so zaznavni vplivi Ibsena, zlasti pa Maeterlincka in D' Anunzija. Slog mu je vznesen, ponekod skoraj malo artističen, jezik lokalen in večkrat pomešan z italijansko frazeologijo.
Vojnovič je točen poznavatelj nekdanjega dalmatinskega in italijanskega aristokratskega okolja; s fino roko zna orisati roman-tično-slikovite prizore in vzbujati razpoloženja, ki se jim ne moreš upreti. Razločna karakterizacija in originalnost oseb, mojstrski dialogi in polnokrvnost dramatičnih prizorov ga usposabljajo za učinkovitega dramatika in odtehtajo nedostatke, ki tičijo marsikdaj v liričnosti ali filozofskem razmišljanju njegovih, zlasti poslednjih del.
Njegove drame so prevedene na nemški, francoski, angleški, poljski, češki in madžarski jezik. Z velikim uspehom so jih vprizar-jali in jih še vprizarjajo gledališča v Pragi, Krakovu, Sofiji in Budimpešti, hrvatska in srbska pa jih imajo stalno na repertoarju. Slovenci imamo v prevodu »Ekvinokcij«, ki ga je državno gledališče že pred vojno vprizorilo, po prevratu pa je igralo ljubljansko Narodno gledališče še »Smrt majke. Jugovičev« v Westrovem prevodu iri^ekolikokrat tudi v originalu*
1	*	V sezoni 1912.'1)4 se je »Šmrt majke Jugovičev že p recitala, in so
bile že skušnje iia"pdru v teku," a delo je tedanja cenzura prepovedala.
' Opomba urednikova.
Praška kritika o Rogozovem Hamletu
»Zvonimir Rogoz, režiser slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani, je gostoval v četrtek v vlogi Hamleta na Stavovskem di-vadlu in dosegel z njim velik uspeh. Njegova igra je, kar se tiče mimike, sicer malo teatralna, zato pa je njegov govor neoporečen in resnično izvrsten. Kot pravi gledališki umetnik se povsem zaveda, da učenje na pamet ni nikakšna krepost, temveč dolžnost, in zato popolnoma obvlada tekst, posveča vso svojo pozornost jasnosti govora, pravilnemu naglašanju in ritmični kadenci izvajanih stavkov v polnem soglasju z vsebino besedila. Gost je igral z nekim posebnim mladostnim navdušenjem, kar ga dela nenavadno simpatičnega, in se uklonil učinkoviti Hilarjevi režiji, ne da bi izgubil zaradi tega tega kaj posebnosti svojega pojmovanja. Občinstvo z vso pravico ni štedilo z odobravanjem.« Vaclav Tille, Prager Presse, 8. X. 1927.
»V Stavovskem divadlu je nastopil dne 6. oktobra t. 1. v vlogi Hamleta mil gost, mlad slovenski umetnik, režiser in odličen član drame Narodnega gledališča v Ljubljani, gospod Zvonimir Rogoz. Prilagodil je svojo kreacijo sicer intencijam in stilu nove Hilarjeve režije v ostalem pa je ostal zvest svojemu lastnemu pojmovanju, svojim nagibom in svojim izrazitim sposobnostim. Gospod Rogoz je mladeniška in vitka pojava s primernim obrazom, z ostrimi potezami, z bogato in fino mimiko, s telesom, v katerem polje očividni in izr vežbani ritem gibanja in vedenja, s harmonično zaokroženimi kretnjami rok, ki so mehke in nežne v vsakem zamahu in dotiku. Njegove oči sci zdaj ognjevito zasvetijo, zdaj spet stemne v strasti ih bolesti. Pred vsem pa ima gospod Rogoz temperament in nenavadno kulturo glasu in govora. Njegova slovenščina (Cankarjev prevdd) zveni jasno, prožno in prijetno. Svojega »črnega princa« si ni zasnoval samo v deklamaciij odlično, marveč tudi z intenziviostjo notranje in žgoče bolečine, z vso čustveno polnostjo plemenitega sanjarja, obenem pa moškega maščevalca. Igralski prikaz in izraz sam po sebi spominja morda še na starejšo konvencijo; to ni melanholični Hamlet in globoki filozof, ni lirik ali psihopat, temveč je preje strastni, ironični in romantično opremljeni junak, ki se poslužuje za svoje maščevanje virtuoznega pretvarjanja. Gospod Rogoz je odigral vrsto prizorov odlično in zavojevalno, tako posebno začetne prizore, monolog o samomoru, razgovor z Ofelijo, prizor z materjo in na pokopališču, vse v stalno dramatično močnejši porasti. Zdi se, da je eden od tistih umetnikov, ki znaio svoj talent posebno razviti in gotovo bomo o njem tudi še večkrat slišali.«
(K. Engelmuller, Nar. Politika, 8. oktobra 1927.)
^Narodni divadlo v Pragi je povabilo gospoda Zvonimira Rogoza, režiserja in prvega igralca ljubljanskega Narodnega gledališča, na gostovanje. Njegov Hamlet, kakor smo ga videli na Stavovskem gledališču v četrtek, 6. oktobra, je bil tako zanimiva, tako bogata in tako uspela kreacija, da skoro ne morem verjeti, da ga je izobrazil morda šele 26 leten umetnik. Gospod Rogoz ima vitko postavo, sub-
29
tilen. skoro nervozen, krasen in fino oblikovan obraz, s tako tenko kožo, kakor da mu pokriva trdno lično podlago neposredno in brez vseh mesnatih podložk, ki pačijo in otežkočajo obrazno mimiko. V prizoru, ko sedi pred zaveso z igralci, je bila resnična radost, opazovati vse potankosti njegovega izdelanega in discipliniranega obraza. Isto bi lahko pravzaprav trdil o vsej njegovi kreaciji. Mnogim mladim igralcem, ki v Rogozovi starosti že radi odrevene, more biti ta slovenski igralec najboljši vzor. Toda praškega gledališkega občinstva bi se lahko zbralo več in gledališče samo bi moglo Rogozovemu Hamletu privoščiti, da bi nastopil v vsej slavi tudi na odru Narodnega'gledališča.«	(Miloš	Novy,	Nar.	Listy,	9. okt. 1927.)
Drobiž
Ruski delavski kabaret »Modre bluze« je nastopil svojo turnejo po Evropi. Sedaj je v Nemčiji. Sestavljen je iz samih delavcev in je izšel iz »Državnega instituta za žurnalistiko«.
Pitojev bo letos v pariškem »Theatre des Mathurius« uprizoril »Hamleta«.
0. I. Vasiljevski je zložil novo opero »Oče Sergej' (po tekstu Le-bedjeva in Tolstega), ki jo bodo prvič izvajali 28. avgusta prihodnjega leta za stoletnico rojstva Tolstega.
V Parizu so nezaposleni igralci ustanovili »Gledališče na cesti« in zaprosili mestni magistrat dovoljenja, da smejo igrati pod milim nebom, in to na trgu Notre Dame, kjer so se že v 14. stoletju prirejale predstave.
V Londonu vodi ruski režiser Komisarevski v »Court-Theatru« mednarodno sezono od oktobra do januarja ter bo vprizarjal angleške, ruske, francoske in nemške igre.
V Nttrnbergu so odličnjaki, na čelu jim župan in gledališki intendant započeli odločno akcijo, da se prepreči filmski posnetek Wagnea'jevih »Mojstrov pevcev«. Baje snujejo v Nemčiji zakon, ki bo zabranjeval filmsko posnemati literarne umetnine že umrlih avtorjev.
Projekcijski aparat »Ge-Ka-Pe«, ki ga je izumil prof. R. Geyling, šef opreme dunajskega drž. gledišča, je tako praktičen, da se je zanj navdušil sam Firmin Gemier, ki bo ž njim letos v Parizu vprizarjal Maeterlinckovo »Sinjo ptico-.
V Kairu bo letos neka angleška družba na kr. operi vprizorila Sha-kespeareov ciklus, in sicer 24 del. To je prvi večji ciklus v Egiptu. Prosvetni minister je osebno garantiral za vse finančne potrebe. Istotako bo v Kairu vsako leto daljše gostovanje italijanske opere.
Popravki
Popravi: V Gled. listu št. 1. vstavi na str. 2 in 4 namesto Biondello
—	Bianka.
V	Letnem poročilu o sezoni 1926/27 je izostalo pod zaglavjem II. a ime ge Marije Vere.
Pod II. b:	Gospoda	inšpicijenta	Košič	Milan	in	Smerkolj	Bojan	se
udejstvujeta tudi igralsko.
• Pod B. Drama:	Goba:	Triglavska	bajka	(15	krat).
30.:
IDEALNI SOPROG.
Igra v štirih aktih. Spisal .Oskar Wikle. »— Režija: Milan Skrbinšek, ,
Osebe: Lord Gavarsham — Peček; Lord Goriug, njegov sin — Rogoz;-Sir Robert Chiltern, tajnik v ministrstvu zunanjih stvari — Levar; Vicoint#. de Nanjac, ataše pri francoskem poslaništvu v Londonu — Kralj'; Mr. Mont-ford — Drenovec; Mason, Chiltemov komorni sluga — Medven; Phipps," Goringov sluga — Plut; James — Košič, Harold — Smerkolj, lakaja; Ladv Chiltern — Debeljakova; Ladv Markby — Juvanova; grofica Basildon -+i lia lat kova; Mrs. Mrchinont — Mira Danilova; Miss Mabel Chilternova, sestra Roberta Chilterna — Vida Juvanova; Mrs. Cheveley — Medvedova; Vojvodinja Maxyborough— Rakarjeva; Mr. Barford — Povhe; Lady Barford
— Arta - Jana. — Družba: Cesar, Lipah, Gregorin, Jan, Jerman. — Toalete' ge. in gdč. Juvanove so izgotovljene pri tvrdki Teodor Kunc, modni salon in damska konfekcija, Ljubljana, Mestni trg 14. — Toalete gdč. Debelja-kove pa v modnem salonu ge. Jerman-Lončarjeve.
HLAPEC JERNEJ IN NJEGOVA PRAVICA.
Povest spisal Ivan Cankar. V devetih slikah za oder priredil Milan Milan Skrbinšek. — Režija: Milan Skrbinšek.
Osebe: Jernej — Skrbinšek; sitar — Jerman; Gostačev — Kralj; sodnik — Lipah; potepuh — Košič; mlad človek — Jan; jezični dohtar — Peček; plešec — Sancin; župnik — Cesar; Sitarica — Juvanova; tašča — Rakarjeva; svak — Drenovec; sosed — Smerkolj; dekla — Mira; župan — Povhe; pastir — xxx; Mejašev — Plut; Šalander — Gregorin; dva bosonoga fanta — xxx; otrok — xxx; ženska — Balatkova; bradač — Danilo; sluga — Medven; stražnik — Žagar. — Otroci, kmetje, kmetice. — Odmor
po 2. in 6. sliki.
Josp Kulundžič: POLNOČ.
Tri dejanja groteske iz tretjega nadstropja. — Iz hrvaščine prevel Ivan Zorec. — Režija: Ciril Debevec. — Scena: arh. I. Špinčič.
Osebe: Lenka, vdova — M trija Vera; Rajko, Lenkin sin — Jan; Mila, Lenkina sestra — Debeljakova; Marko, Lenkin brat — Cesar; Katica, služkinja — Vida Juvanova; Mladenič iz podstrešja (deus machina) — Gregorin.
— Razen teh oseb igra važno vlogo čaša luga. — Čas: sedanji. — Kraj: kuhinja, soba in spet kuhinja v tretjem nadstropju nekega uradn. stanovanja.
A. Leskovec: DVA BREGOVA.
Drama iz življenja beračev v treh dejanjih. Režija: Pavel Golia.
Osebe: Župan — Skrbinšek; Krištof Bogataj — Gregorin, Macaftir — Levar; Flore Briga — Rogoz; Križemsvet — Peček; Razpotnik — Smerkolj: Arčon — Lipah; Kit — Plut; policaj — Cesar; Rona — Medvedova, Kom-posarica — A. Danilova; Šoba — Rakarjeva: Muha — P. Juvanova. — Meščani, potepuhi, berači, beračice. — čas: sedanjost. — Kraj: mala mesta.
TRAVI ATA.
Opera v treh dejanjih; besedilo po drami Dumasa »Dama s kamelijami F. M. Piave. — Uglasbil G. Verdi. — Dirigent: A. Neffat. Režija: A. Šubelj.
Osebe: Violetta Valery — Davidova to g.; Flora Bervoix — Poličeva; Annina, služkinja Violette — Ribičeva; Alfred Germant — Burja k. g.; George Germont, njegoc oče — Holodkov; Gaston, Vicomte de Letorieres — Mohorič; baron Douphol — Janko; Marquis Obigny ■— Perko; doktor Grenvil — Šubelj; Josip, sluga Violette — Pavlič; sluga Flore — Bekš. — Prijatelji Violette in Flore, matadorji, picadorji, ciganke itd.
31
LJUBEZEN DO TREH ORANŽ.
Opera v štirih dejanjih in deset slikah s prologom po Carlu Gozziju. — Spisal in uglasbil Sergej Prokofjev. — Prevel N. Štritof. — Dirigent: N. Štritof. — Višji režiser: prof. O. Šest.
Osebe: Kralj Tref, kralj izmišljene dežele, katerega noša jednači igralnim kartam — Betetto; princ, njegov sin — Banovec; princesa Klariče, kraljeva nečakinja — Thierry; Leander, prvi minister, opravljen kot Pik kralj — Šubelj; Truffaldino, človeki, ki vzbuja smeh — Kovač; Pantalon, kraljev zaupnik — Janko; mag Čeli j, zaščitnik kralja — Rumpel; Fata Morgana, čarovnica, zaščitnica Leandra — Thalerjeva; Lineta — Medvedova, Nikoleta — Ranjškova, Nineta — Ribičeva, princese v oranžah; kuharica — Povhš; Farfarelo, hudič — Balot; Smeraldina, arabska princesa — Poličeva; mojster ceremonijar — Mohorič; glasnik — Berlot; trobentač — Mihelčič. — Čudaki: Danilo, Drenovec, Jarc, Mihevc, Pavlič, Peček, Rus J., Vlah. — Tragiki, komiki, liriki, puhloglavci, hudički, zdravniki, dvorjaniki, pošasti, pijanci požeruhi, stražniki, sluge. — Scena po načrtih arh. Kregarja in prof.
Vavpotiča izdelal Skrušny.
ORLOV.
Opereta v treh dejanjih. — Spisala Ernst Marischka in Bruno Granich-staedten. — Godbo zložil Bruno Granichstaedten.
Dirigent: A. Balatka.	Režiser:	Jos. Povhe.
Osebe: Nadja Nadjakovska — Poličeva; John Walsh, tovarnar avtomobilov — Povhe; Jolly Jefferson, njegov drug — Peček; Harry — Šubelj, Fred — Sancin, Jollyjeva prijatelja; Charles Escabonier, impresarij — Kosič; Redbrock, poročevalec — Jelnikar; Brown, detektiv — Marolt; Stepanov, policijki tolmač — Kosič; John, sluga pri Walshu — Habič; Jessie, služkinja pri Nadji — Sterniševa; biljeter — Janko; plesalec — Golovin; v tovarni Walsh in Jefferson: Hunter, poslovodja — Simončič; Dolly Mar-banks, kontoristinja — V. Balatkova; Aleksander, strojnik — Drenovec. — Dame in gospodje, kontoristinje, delavci, artisti, plesalke, detektivi. — Godi se v Ne\v-Yorku dandanes. — I. dejanje se godi v tovarni avtomobilov Walsh in Jefferson. II. dejanje v parku Walshovega posestva. III. dejanje v ložnem vestibulu varijeteja Alhambra, v Nadjini garderobi in med občinstvom. — Plese je uvežbal baletni mojster Vlček. — Sod. baletni zbor.
Dosedanje vprizoritve
Velesejem:
Sobota, 17. IX. — Trubadur.
Nedelja, 18. IX. — Poljska kri.
Torek, 20. IX. — Rajski vrst.
Sreda, 21. IX. — Grofica Marica.
Četrtek, 23. IX. — Mnogo hrupa za nič.
Petek, 23. IX. — Traviata.
Nedelja. 25. IX. — Orlov.
Sezona:
Sobota, 8. X. — Ukročena trmoglavka. Premijera.
Nedelja, 9. X. — Vrt Eden — Faust. Izven.
Toirek, 11. X. — Traviata. A.
Sreda, 12. X. — Idealni soprog. Premijera.
Četrtek, 13. X. Trmoglavka. B.
Sobota, 15. X. — Hlapec Jernej. Premijerski. — Faut. C.
Lastnik in izdajatelj:	Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani.
Urednik: Oton Zupančič. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.
32