FRANCKA BENEDIK NAREČJA NA LOŠKEM Za začetek predstavitve narečij na loškem ozemlju bi najprej navedla nekaj jezikovnih pojavov, ki so važni za razlikovanje posameznih narečij in govorov. Ker pa bom navajala ponazorilne primere predvsem z loškega področja, naj povem, da se tu govorijo tri glavna narečja: loško, selško in poljansko. Podrobneje jih bom predstavila pozneje. Govorec enega govora spozna pripadnika druge govorne skupine najprej po t. i. zavijanju, zategovanju in petju, po izgovoru posameznih glasov ter po različnih besedah, ki jih za eno in isto stvar ali pojem uporabljajo. Če povemo z jezikovnim izrazjem, so te razlike v naglasni, glasovni in besedni ravnini. Obstajajo tudi druge, predvsem besedotvorna, pomenska, morfološka in skladenjska, vendar so te v primerjavi s prejšnjimi v smislu razlikovalnosti manj pomembna za celoten sloven ski jezik, še manj pa za manjše jezikovno področje, kot je naprimer loško. Naj najprej podam nekaj primerov za vsako od naštetih jezikovnih ravnin. Primeri bodo po vrstnem redu iz loščine, selščine, poljanščine in včasih žirovščine. 1. Naglas a) Naglasno mesto (na katerem zlogu ali samostalniku v besedi je naglas)1 'bezy ba'zag 'bozy 'mavla mag'la 'mpvla sno sno 'son 'tak/'tok tkp tok na noya na nogo na 'noya b) Dolžina samoglasnikov Loški in poljanski i in u sta krajša od klasičnih gorenjskih ali knjižnih: 'lipa, 'list : lipa, list 'muxa, x'ruška : muxa, xruška c) Intonacija Loščina ima eno samo vrsto intonacije in to padajočo, medtem ko ima selščina padajočo in rastočo, ravno tako tudi poljanščina z žirovščino. nos - del glave : nos - 3. os. ed. gl. nositi dela - 3. os. ed. gl. delati : de:la - Red. sam. delo 61 Pregledna karta razširjenosti narečij Razvrstitev posameznih intonacij na posameznih samoglasnikih, dolgih in kratkih samoglasnikov in mesto naglasa daje vsakemu narečju značilni slušni vtis. Naj povem, da so naglasni elementi najbolj trdna (obstojna) sestavina vseh slovenskih govorov, zato se pri govorcu tudi najdalj ohranijo. Človek lahko govori popolnoma knjižno, z vsemi knjižnemu jeziku lastnimi glasovi, besedami itd., pa se včasih po melodiji še vedno spozna, od kod je doma. Ločani se najbolj spoznamo po kratkih i in u. 62 2. Glasovi k'rax klop peč 'pes žele yul6b 'turšča trek oda 3. Besedje 'dila kerž knala rekle u'se sveti k'rex klpp peč 'pas žele golpp tpršca trek voda dila s'terž knala rekle u'se svet 4. Besedotvorje 'butara butara/ butarca k'rpx klupp pieč 'pps zlele/zeile 'vplupb tpršca freik voda 'dila k'rax 'pas 'valupb vada žayanca 'kerž (koruzni) češark s'tprž (smrekov) čupla p'ruštaf vaxt 'butarca čiible waxt 'butarca Na začetku sem že omenila tri glavna narečja, ki se govorijo na področju loškega ozemlja. Ker smo v centru, bom začela z loškim, ki se govori v samem mestu in bližnji okolici, na najdaljši črti je uveljavljen v smeri proti Kranju, kjer ima okrog Žabnice že nekatere pojave različne od centralnih. Na zahodu se loščina stika s selškim narečjem, v Poljanski dolini govorijo poljansko, v žirovski kotlini pa žirovsko varianto poljanščine. Poleg teh glavnih se na obrobju, ki mejijo na druga narečja, med žirovske, poljanske, selške in loške osnove že mešajo elementi drugih mejnih govorov: idrijskega, cerkljanskega, tolminskega, baškega in gorenjskega. Samosvoj je otoček v Danjah, kjer so se še v precejšnji meri ohranili elementi jezika nemških priseljencev. Selško narečje je podtip gorenjskega, loško in poljansko z žirovskim pa spadajo k rovtarski narečni skupini, kamor se uvrščajo tudi tolminsko, cerkljansko, črnovrško in horjulsko. Kakor je za poljansko razumljivo, da spada v to skupino, pa je za loščino na prvi pogled težko dojeti, zakaj se sredi najlepše ravnine, z današnjega stališča brez kakršnihkoli naravnih ovir, naenkrat konča gorenjsko narečje in začne njemu čisto nesorodno. Če pogledamo meje med gorenjskim in loškim govorom v ravnini, ugotovimo, da se v Dragi, ki je zadnja vas zdajšnje loške občine, že govori gorenjščina, kolikor se v zadnjem času govorica ne spreminja. Sosednji Dol je že v šišenski občini in ima v osnovi gorenjski govor. 63 Zanimivi in povedni sta vasici Pungert in Gosteče: obe majhni vasi, pod faro uradno stalno v Soro, v različnih obdobjih pa tudi pod krajevni urad. krajevno pa bliže Loki. Govor imata obe vasi loški in sta v smeri proti Ljubljani zadnji vasi s tem narečjem. Zanimivo je, da sta bili to tudi zadnji vasi, ki sta spadali pod loško gospostvo. Govor Godešiča na drugi strani Sore je čisto loški, Reteče in Gorenja vas pa imata že nekatere elemente gorenjščine. Semca ima gorenjski govor, enako tudi Jeprca, kolikor tu sploh lahko govorimo o svojem govoru, saj jo sestavlja le nekaj hiš. V smeri proti gorenjskemu Kranju tu ni naselij, od Kranja proti Loki v Stražišču govorijo gorenjsko, v Bitnjah pa se govora mešata. Kako je nastala govorica v teh naseljih. Loki in bližnji okolici? Ozemlje je bilo sicer redko, vendar že naseljeno s slovanskim prebivalstvom, ko so ga začeli načrtno naseljevati z nemškimi kolonisti. V Loki in po Sorskem polju so Nemci asimilirali prvotno slovansko prebivalstvo in govorni jezik je postal bavarsko narečje, verjetno z nekaterimi slovanskimi elementi. Pozneje se je iz Poljanske doline razširil predhodnik današnjega poljanskega narečja. Tako je tu prišlo do stika dveh vrst govorov, kar praviloma vodi k poenostavljanju bolj kompliciranih jezikovnih pojavov. To se je zgodilo tudi tukaj, kjer je zdaj obratno kot v preteklosti slovenski jezik asimiliral nemškega, tako da danes kažejo na nemške naseljence predvsem priimki in imena krajev ter ledinska imena, toda narečje, ki je tu nastalo, je samosvoje, drugačno od gorenjskega, selškega in poljanskega, po nekaterih lastnostih nekak vmesni člen. Loško narečje je v primerjavi z gorenjskim in poljanskim res najbolj enostavno: nima t. i. intonacijskega naglaševanja, kar irnajo vsa sosednja narečja in je verjetno glavna posledica sožitja z nemščino; skoraj nima pomensko razločevalnih kračin in dolžin samoglasnikov, kar ga veže z južnim delom gorenjščine, s to razliko, da je v loščini šlo bolj za krajšanje nekoč dolgih glasov, v gorenjščini pa v novejšem času za podaljševanje kratkih. Npr. v loščini je kruxa > k'ruxa, miixa > 'muxa, miši > 'miš (Imn.j, zima > 'zima, v gorenjščini pa 'naš b'rat > naš brat. Podobno kot gorenjščina ima tudi loščina enoglasniški samoglasniški sistem, to se pravi, da nima glasov tipa ei, ou, je, uo, ie, up, ua ipd. Ima npr. box, noč, rob, voba, škoda, koza, noya, peč, med, pet, ime, detila, teta, sestra in ne npr. buog, nouč, ruap, gupba, škuoda, kuaza, nuaga, peič, miet, piat, imie, diatela, tieta, siastra, kot imajo razna druga slovenska narečja. Kot sem že prej omenila, loščina teži h krajšanju glasov in to je privedlo do izredno močne samoglasniške redukcije. To je glasovni pojav, kjer se zaradi kratkosti artikulacijskega časa samoglasniki ne izgovarjajo jasno, ampak izgubljajo svojo tipično barvo in se krajšajo do popolne onemitve. Redukcija je bila v določeni dobi tudi v gorenjščini močna, vendar se je v novejšem času razvoj spremenil, medtem ko se je v loščini nadaljeval v isto smer. Tako imamo v gorenjščini npr. besede tipa tičak, mačak, petak, v loščini pa 'tičk, mačk, petk. Omenila bi še eno značilnost loščine, ki pa je lastna tudi poljanščini in v malo manj izraziti obliki tudi mejnim gorenjskim govorom. To je glas y namesto g, ki ga drugi dojemajo kot h. Tako rečejo npr. za Ivana Omana, da je to »tisti kmet, ki na h govori«. 64 Selščina je tip gorenjskega narečja z enoglasniškim samoglasniškim sestavom. Največja sistemska razlika med njo in loščino je naglaševanje; kot druga gorenjska narečja ima tudi selščina intonacijski tip naglaševanja, tj. rastoče in padajoče naglase. Druga značilnost gorenjščine in tudi selščine je naglasno mesto v besedah tipa mag'la, sta'za, sta'ber, kjer je naglašen zadnji zlog, medtem ko je v loščini in poljanščini prvi: 'mayla, s'teza, s'teber. Gorenjsko stanje je starejše. g, ki je v loščini in drugih rovtarskih govorih, kot sem že omenila, pripornik, je tu še zapornik, vendar z nekoliko oslabljeno zaporo. Za selščino je značilno tudi to, da se 3. sklon končuje na -o i ne na -u: t'mo, p'so, ato, brato, visokmo. Za poljansko narečje bi lahko rekli, da je od vseh treh najbolj opazno. Temu so vzrok naglasni pojavi in enoglasniškodvoglasniški samoglasniški sistem. Pri naglaševanju moramo upoštevati intonacijski način, ki pa ima v delu besed ravno nasproten potek intonacije kot v gorenjskem in drugih intonacijskih narečjih. Če je v selščini npr. krava, je v poljanščini krava. Druga naglasna lastnost so dolgi in kratki samoglasniki, pri čemer so za razliko od večine slovenskih narečij tu dolgi tudi nenaglašeni (ponaglasni) samoglasniki. Obe ti lastnosti sta v primer javi z gorenjskim stanjem mlajši. Naglasno mesto je bližje loščini kot gorenjščini, tako je tudi v poljanščini naglas na prvem delu besed 'movla, s'toza, s'tpbar. Je pa za to narečje značilno še eno drugačno mesto naglasa, in sicer tip 'oko, ki se glasi 6k, neb, kjer je prišlo tudi že do onemitve končnega samoglasnika, včasih pa tudi ne npr. 'mesu, pri čemer končni samoglasnik ostane dolg. Tako je tudi v primerih tipa 'volupb, 'večier, kjer je naglas že na prvem zlogu, dolžina oziroma dvoglasnik kot posledica nekdanje dolžine v drugem zlogu pa ostane in tudi intonacija na njem. Ta premik naglasa je med narečji na loškem lasten samo poljanščini in žirovščini, loščina, selščina in gorenjščina ga ne poznajo, pa tudi v ostalih slovenskih narečjih je zelo redek. Poljanščina ima enoglasniškodvoglasniški samoglasniški sistem, po čemer se to narečje prav tako loči od loščine in selščine. Od dvoglasnikov obstajata ie in up: pieč, 'večier, puot, 'vplupb. Poljansko narečje ima v Žirovski kotlini nekatere posebnosti. Od poljanščine se loči najbolj po t. i. akanju, to je izgovoru a namesto o: 'pad, 'kaš, k'rap, k'rax, 'kap, 'paku, kaza, wada, kaša, asa. Druga žirovska značilnost je preglas, to je izgovorjava e namesto a za č, ž, š, j, in < h in 1 < e: sv