Izhaja vsako sredo. Naročnina: letno 30 Din, polletno 15 Din, za Inozemstvo letno 50 Din. Inserat! po tarifi. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Plača in toži se » Ljubljani. Uredništva in uprava je t Ljubljani v Kolodvorski ul. št. 7. Telefon inter. št. 32-59 Račun pri poštni hranilnici št 14 1«>4 elu blcigfeslev # Zunanja oblika življenja se spreminja, no-tianja osnova ostane vedno ista. Ves napredek raznih dob, odkritja, spoznanja in dognanja, tudi silni razmah moderne tehnike, ki je n a zunaj življenje docela preoblikoval in ga bo verjetno v bodoče glede na zunanjost še bolj spremenil, ni mogel, ne more in ne bo mogel niti v bodoče spremeniti notranjih temeljev življenja, ki so za življenje samo prvenstveno važni. !Saj od njih zavisi vse ostalo, čeprav se ?di površnemu opazovalcu to drugo važnejše. Dva večna problema sta, med katerima utriplje človeško življenje vseh časov in dob. odkar se je človek zavedel samega sebe. Ti dve vekoviti vprašanji strnemo lahko v dve kratki besedi: Bog — zemlja, V najbolj nepojmljive davnine lahko sledimo človeku v njegovem iskanju božanstva. Dolga tisočletja pred tako zvano zgodovinsko dobo, v tistih časih, ko se je človek preživljal samo z lovom in sploh niti ni poznal stalnega bivališča, je že iskal — Boga. Mogočne naravne sile, ki se jim je moral pokoravati, skrivnosti, ki jih je srečaval na vsak korak, in v nemali meri tudi pojavi v lastni osebnosti so ga prisilili, da je začel misliti. V njegovi duševnosti so se dramila vprašanja, ki so s toliko večjo nujnostjo zahtevala odgovora, kolikor bolj so se z razvojem civilizacije boljšali zunanji življenjski pogoji. Tako vidimo človeka že v mraku pradavnin, kako si je ustvarjal pojem božanstva: od mrtvih predmetov v prirodi se je dvigal ta pojem do živali in živih bitij vedno više in više, dokler se ni povzpel iznad našega planeta do drugih svetov v vsemirju, zlasti do sonca in lune, s katerimi se je čutil človek po raznih pojavih povezanega in od njih v neki meri odvisnega, še preden je mogel to razumsko dognati. Tako vidimo, da je človek v onih dobah oboževal razno kamenje, včasih lovsko orodje ali celo nakit, razna drevesa, živali, kmalu pa tudi luno, sonce in zvezde. Od tega je prešel na oboževanje naravnih sil: blisk, strela, grom, vihar. Te in podobne pojave v prirodi, ki so odločilno vplivali na človekove zunanje življenjske pogoje in možnosti, je človek, pripisoval raznim bogovom, ki se jim je skušal pač po svoje kolikor mogoče prikupiti. Tako je nastala v vprašanju odnosa človeka do Boga doba maliko-valstva, ki še do dandanašnji ni minila. Na višji stopnji je malikovalstvo preneslo čaščenje božanstva na človeka: po božje so ljudje častili svoje junake in vodnike, svečenike in čarodeje, zlasti pa svoje vladarje. Predkršfan-skemu Rimu je poleg drugih bogov tudi cesar pomenil božanstvo. Isto pomeni še danes vernemu Japoncu njegov cesar v Tokiu. Do pojina josebuega božanstva sc jc povzpelo le malo narodov — in še pri njih le najvišji duhovi. To vidimo v izvenevropskem krogu pri Indijcih, v evropskem pa zlasti pri Grkih, ki so kljub svoji maloštevilnosti dali podlago vsej poznejši človeški kulturi. Imena kakor Sokrates in Aristoteles, dva grška modrijana, ki sta s svojim razumom v predkrščanski dobi prodrla tako globoko, da ju venomer omenjajo tudi krščanski modroslovci, so mejniki v duhovni, kulturni zgodovini človeštva, V to tavanje in iskanje je končno prinesel luč tisti, čigar prihod proslavljamo že skoraj dve tisočletji o božičnih praznikih. Kristus je kakor večna plameniea posvetil v temo in pojasnil človeštvu, naj ne išče božanstva v prirodi in snovi, ampak v nadnaravnem in nadčutnem svetu, za katerega je končno določeno in namenjeno tudi samo. Za krščanski svet jc bilo vprašanje s tem dokončno rešeno. Vsa kultura se je preusmerila v smislu novega duha in je iz tradicij preteklosti v krščanski dobi sprejemala le eno, kar je splošno človeškega. S prihodom Odrešenikovim pa je bil rešen tudi problem zemlje in uvrščen med tista vprašanja, ki se jim človek ne more ogniti, ako hoče živeti res urejeno življenje. Saj je bil ravno on prvi in največji duh, ki je brezpogojno priznal vrednost dela, ne samo materialno, ampak tudi duhovno vrednost. Evangelisti nam pripovedujejo, da je pomagal v tesarski delavnici svojemu redniku, sam pa je pozneje neštetokrat grajal hinavsko gospodo, pismarje in farizeje, ki so se držali glede posvečevanja praznikov okostenelih predpisov in mrtve črke, duha pa niso marali razumeti. Delu blagoslovi Že po načinu svojega prihoda je božji Sin poudaril pomen zemlje in dela. Ni se rodil v palači in ne v razkošju, ampak v najponižnejši kmetski stavbi — hlevu, na slami. In prvi, ki so bili duhovno poklicani k njemu, spet niso bili veljaki in oblastniki, ampak preprosti pastirji, najskroninejši med vsemi kmetskimi delavci. Kot kristjanje imejmo slovenski kmetje zlasti zdaj v božičnem Pasu ti dve okolnosti živo pred očmi. Ako se kmeta niti Bog sam ni sramoval, ako mu je izkazal tako priznanje, da je pod njegovo streho kot človek stopil na svet, kdo ima še pravico prezirati in zaničevati kmeta pa teptati njegove naravne in od Boga samega priznane pravice?! Kdor to dela, se upira naravi in naravnemu redu, upira pa se tndi božjemu nauku, ki ga je Odrešenik sam potrdil ne lc z besedo, ampak tudi z živim vzgledom. Vsakemu delu blagoslov in priznanje, v prvi vrsti pa kmetskemu, ki je pogoj in podlaga ostalega dela! Samo ta klic odgovarja duhu krščanstva. Vsako drugo pojmovanje je farizejsko in lice-mersko. Kdor pa bi nam kakor koli zaradi tega očital brezbožnost, temu lahko mirne duše povemo v obraz, da nima pravice sodbe, ker sam ni sprejel veličine božjega nauka vase. Ostal je morda pri besedi, toda to je mrtvo pismarstvo, nerodovitno drevo, ki bo prej ali slej posekano in vrženo na ogenj. Šele duh je, ki oživlja, in ne v besedi, ampak v duhu in resnici je pot, ki človeka dviga in vodi do cilja. ISauki in resničnost Kljub taki jasnosti naukov zasledujemo lahko v vsej krščanski dohi dejstvo, da je bilo razodetje, v kolikor se tiče človekovega odnosa do zemlje, sprejeto sila površno, pogosto pa sploh prezrto ali celo zavrženo. Samo pomislimo, kako dolgo je trajalo, preden je bilo odpravljeno suženjstvo. In ko je bilo odpravljeno v eni obliki, se je pozneje, v dobi fevdalizma, pojavilo v drugi, za časa kapitalizma v tretji, a danes prehaja zopet v novo obliko, ki ni nič milejša od prejšnjih. Mir božji Prav to je tudi vzrok, da človeštvo ne more priti na tisto stopnjo, ki jo je gledal Bog, ko je dejal: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. To je pa tudi vzrok, da so smemo in moramo kmetje boriti za svoje pravice. S tem se namreč borimo za pravice zemlje in za pravilno ureditev človeškega medsebojnega odnosa ter odnosa človeka do zemlje. To ni samo naša pravica, temveč naša sveta dolžnost. Bog jo ukazuje, življenje jo narekuje. Dva tisoč let že odmeva po svetu klic miru, po tej dolgi dobi vidimo, kako vprav krščanska Evropa blazni v oboroževalni tekmi. Kljub vsem dogovorom, paktom in sporazumom o mirni ureditvi nastalih sporov dela s polno paro vojna industrija. In narodi ječe pod težo orožja. To ni in ne more biti človeški ideal. In dokler to stanje ne preneha, dokler ne pridemo do resnično ustvarjajočega dela, ki mu je podlaga samo delo na rodni grudi, dotlej ne more zmagati mir božji na svetu. Mir ljudem s Ko smo tako v kratkih obrisih preleteli človekov razvoj z vidika obeh vodilnih življenjskih vprašanj, smo se lahko prepričali, da nas čakajo še velike in odgovorne naloge. Ko bomo te dni sedevali in razmišljali ob jaslicah, se poglobimo zlasti tudi v razmišljanje naših življenjskih na- log. Kakor se namreč življenje navzven spreminja, tako notranjost ostane. In ta namen ukazuje, ohraniti svoj rod in ohraniti človeštvo. In to lahko dosežemo samo na ta način, da rešimo, utrdimo in pravilno uredimo pravico zemlje. Zemlja je, ki daje kruh, kmet pa je tisti, ki mu ga daje v plačilo za njegov trud, za delo in ljubezen. Zavedajmo se, da vsak grižljaj, ki ga kje kdo u ž i j e pod soncem — od najvišjega siromaka do najvišjega mogotca in veljaka — gre dejansko skozi kmetove roke in je torej po svojem izvoru plod njegovega dela. In eelo Bog sam si je za podobo s v o - Eno leto več štejemo od časa, ko je bil porojen iz Marije Device njen sin Jezus Kristus. Želeli bi, da bi se od tega rojstva oddaljili samo za eno leto, če že naša želja, da bi se mu za vsaj toliko približali, ne more biti izpolnjena. A človeški spomin slabi in dejanja Boga iz davne peteklosti mu postajajo tembolj tuja, čim manj morejo ljudje današnjih dni zgodbe o njih predstavljati verjetne. Kako si želimo, da bi bilo to tudi danes res, kar naj bi bilo res tedaj! Žalost obseva solnce naših oči. Človeštvo zažiga nebo in zemljo; kakor v letu 1914, tako tudi v letu 1938 zmrzujejo podobe Boga človeka v zamrzlih rovih; roke se pripravljajo na uničevanje tovariša, ki ločen od doma na oni strani jarka sanja o svoji družini, ženi in otrocih. Kmetje v duhu pregledujejo svoja polja, preštevajo svoje ovce in pripravljajo spomladansko setev. V duhu pretresajo žito iz skrinje v skrinjo, sekajo debla, da bi popravili svoja prebivališča in se vesele solnčnih dni. ki niso več daleč. Nikoli bi jim ne prišlo na misel, da bi drugemu kmetu, pa morebiti še celo za dneve, tedne ali mesece hoda oddaljenemu onemogočili to, kar zanje pomeni vse. In vendar, njihove roke, njihovo orožje se dviga zoper nje. Delavci, odtrgani od skromnih zaslužkov in še skromnejših hišic, sanjajo o strojih, ki so tako lepo peli in tako sladko izmozgavali sile njihovih teles in duš. Pesem njihove sedanjosti je še mnogo žalostnejša, bodočnost še mnogo temnejša. Kako bi se radi vrnili v temna tovarniška poslopja, kako tesno bi objeli svoje izstradane bližnje, kaj vse bi dali, da bi bil podeljen počitek njihovemu težkemu delu? Ljubi moji, ali ne gori zemlja na Daljnem Vzhodu, kjer ni nič, če en dan potone milijon ljudi v povodnji, če drug dan pogine nov milijon od gladu, in če tretjega dne strahotne bolezni po-kose tretji milijon? Tvoji bratje so. In ali ne gori že treljo zimo zemlja, ki je malo daleč od nas, zemlja, ki je samo solnce, sama pesem? To je drugi rob vesoljstva, Španija. Tudi tam so naši bratje. Pripravlja pa se ogenj vse bližje. Nekje tli in ga nihče noče videti; nekje se evetT;kajo prve bakle in oznanjajo hrum pohoda vojska, ki bodo neusmiljeno trebile vse, kar je Človeškega ali kar je delo človekovo. Otroku ne bo prizanešeno; vse nebo je ožarjeno od sile, ki jo dela človek človeku — sebi in njemu v pogubo. Zakaj vse to? Luč na gori, ki jo je bil prinesel Jezus Kristus, je poveznjena pod mernik. Ljudje sicer niso želeli biti brez luči; toda tisti, ki bi jo morali prenašati iz kraja v kraj in od srca do srca, so kmalu oslepeli od nje. Sami je niso mogli prenašati, drugim je niso mogli dati. Kako bom mogel širiti vero, če je sam nimam. Kako bom mogel imenovati ime božje, če ga sam j e g a bivanja pri človeku izbral — ne morda srebra ali zlata — ampak kruh, pše ničen kruh, plod dela trdih kmetskih žuljev! Kmetje, zlasti pa ve, kmetske matere, žene in dekleta, pa ti, zdrava in čvrsta kmetska mladina! Naj nas božični čas vse do dna duše prešine to mogočno in odrešilno spoznanje! Naj sam bo ta zavest vodnica in tolažnica pri vsem delu, v miru in borbah, v uspehih in tudi v času najhujših preskušenj in stisk! S svojim delom se borimo za človečanstvo v človeku in s svojim delom se hkratu borimo za uresničenje božje zamisli na svetu: Mir ljudem na zemlji, ki so blage volje! tajim? Kako bom oznanjal nauk, če mi je zoprn in ne godi mojemu napuhu? Vsaka mati rodi v muki svoje dete. Mati Božja ga je rodila z muko, ki je obsežna za ves svet. Pa kakor se otrok odtrga in končava svojo življenjsko pot z zatajitvijo matere, tako se je vesoljno človeštvo odtrgalo od matere Boga. Zatajilo je Najvišje. Bog se ni rodil zato, da bi dokazal svoj obstoj. Tak namen bi bil premajhen in tako rojstvo bi bilo hitro dano v pozabljenje. Bog se je rodil, da bi človeštvu pokazal pot resnice in ljubezni. Ti dve pa sta danes neljubi neznanki. Kdo pa stremi za resnico in kdo se tepe, da bi širil ljubezen? Že dolgo napovedujejo propast zapada. Že dolgo se ta napoved uresničuje, enkrat seže s Zadnja »Del. Pravica« objavlja zelo zanimiv in poučen članek o tem, kako so še pred tremi leti na Češkem za časa bivše Avstrije razni plemiči kot lastniki sladkornih tovarn izkoriščali kmete, pridelovalce sladkorne pese. člankar izvaja doslovno: Tovarnarji so pa po vzorcu ogrskih sladkornih magnatov ustanovili sladkorni kartel, in se nekako zvezali z ogrskimi tovarnarji. Sedaj pa poglejmo še nekaj! Dobiček tovarnarjev je znašal pri 100 kg sladkorja do 5*50 K. Za 100 kg sladkorja je bilo treba 600 kg repe, ki je stala 100 kg 2 kroni. Vsi stroški za proizvodnjo z davki vred so znašali 17 kron. Sladkor je pa stal 22'50 K za 100 kg. Repa je stala 2'— do 2'50 kron za 100 kg. Kmetje so bili nekako v razmerju svojine pri tovarnah, ki so imele po svoji veljavi skoraj v rokah gosposko zbornico na Dunaju. Da bodo bralci videli kdo in kakšni ljudje so bili tovarnarji, navajam iz ste-nografskega zapisnika nekaj imen. Iz profita kartela, ne iz prometnega dobička, so dobivali ogromne vsot^ med drugimi tile gospodje: knez Jolian II. Lichtensteinski 997.193*62 K. Zapuščina grofa Friderika Kinskega 135.261*12 K, knez Adolf Schwarzenberg 469.829*93 K, Karol knez Trautmansdorf 217.693'12 K, Ervin grof 383 tisoč 666*12 K, knez Rudolf Licbtensteiin 646.647*44 K, predsednik vitez Proskovec 719.773*49 K, Ervin grof Nostiz-Rinck 452.483*87 K, Ernest grof Waldstein-Wartenberg 235.565*08 K. Ker je bil pod njegovo vlado povišan s § 14. sladkorni davek za 12 kron, in so zaradi tega dobila sladkorna gospoda še nad šest milijonov kron več premije, je dobil prejšnji ministrski predsednik 225.396'28 K, knez Jos. Schwarzenberg 664 tisoč 104*28 K, Andrej knez Ljubomirski, načelnik sladkornega odseka v gosposki zbornici 348 tisoč 248*13 K, Hugo knez in stari grof Salm-Reiffer-scheidt 169.573*35 kron, nadvojvoda Friderik 239.322*74 K, princ Aleksander Turn in Taxis 1,140.370*12 K, Teobald grof Czernin 274 tisoč 607*78 K, grofica Khuen-Belasi 396.176*78 K, Karel knez Paar 225.402*28 K* grof Karel Ervin Nostiz 274.240*74 K, Ferdinand knez Kinski svojimi grozotami tja, kjer se poraja solnce, enkrat tja, kjer umira. Toda vselej jih ustvarjajo ene roke; roke krivičnega bogastva in krivične krvi. Človeštvo se je naučilo v zgodovini dvojemu: da je dobro, če si pošten in pravičen, da pa tudi ne škodi, če greš omadeževan skozi življenje. In tako v svoji nagnjenosti k slabemu stalno podlega drugemu načinu življenja. Praznovanje rojstva Sinu človekovega bo šlo mimo narodov kakor je šlo vsako praznovanje njegove smrti: to bo praznik svidenja z domačimi, praznik dobrega telesnega počutja, ki bo minil, predno poteče njegova dvanajsta ura. In potem bo spet vse, kakor je bilo. Uboga mati bo sušila plenice, kakor včeraj; oče bo kopal strelski jarek in bo prežal na očeta v drugem jarku, da mu ugasne luč življenja, kakor včeraj. Na eni in drugi strani bodo šepetali molitve, govorili trde besede in grozili s krvjo. Na eni in drugi bodo razlagali rojstvo Božje tako, kakor bo kazalo oblastnikom, na eni in drugi strani bo narod nebogljen pogubljal sebe. Ta veliki otrok, ki se ni nikoli rodil in ki nosi v sebi vse, kar je nosil Bog, nikoli ne bo prišel do spoznanja, da med njim in Sinom človekovim ne more biti nikogar. In dokler tega ne spozna, bo služil vsem, ki niso z njim. Blaženstvo dni, ki po njih hrepeni človeštvo, se nenehoma spreobrača v trpkost nikdar izpraznjenega keliha; praznik rojstva je samo predih za trpljenje jutri, pojutrišnjem in vse večne čase. O da bi se Kristus znova rodil! In da bi vsaj Drugega svet spoznal! s. g. 1,002.778*49 K, Jan. grof Harrah 239.628 K, Ja-ronir grof Czernin 225.402*28 K, Franc Jos. knez Auersperg 502.112*66 K, Moric knez Lobkovic 304.472*18 K, princ Ferdinand Lobkovic 454 tisoč 526*92 K, Vladimir grof Mitrovsk 248 tisoč 291*68 K, Henrik Clam-Martinic 170.505*18 K, cesarska tovarna v Slovenovesi, v najemu Žida Beniesa 831.794*20 K, David vitez Guttmann 313.813 K in Marija grofica Silva-Taronska 215 tisoč 136*82 K. Tako torej člankar v omenjenem listu. Poročilo je tako kleno, da menda ne potrebuje nobenih pojasnil. Samo to bi pripomnili, da se gospoda te vrste v treh desetletjih ni prav v ničemer spremenila. Volk ostane volk, pa če ga tudi desetkrat odenemo z ovčjim kožuhom. Tega bi se moral zavedati vsak slovenski kmet; kajti ta zavest bi mu marsikdaj bila lahko zvezda vodnica, ki bi mu pokazala pravo pot. Tisk ie velesila! Vse poudarja danes, da je tisk najmočnejša velesila na svetu, zlasti pa časopisni tisk. Zato tudi vidimo, da vsi stanovi, gibanja in struje posvečajo največ skrbi razmahu in širjenju svojega tiska. Kmetje, mi nimamo milijonov in ne bank, ki bi nam vzdrževale tisk. Če hočemo, da sploh kdo potom časopisja zastopa in brani naše interese, moramo svoj tisk vzdrževati, širiti in pospeševati sami. Edini neizprosni borec za kmetske pravice je naš »Kmetski list«. Kaj smo doslej storili zanj? Tovariši in prijatelji, ki se zavedate važnosti in pomembnosti svojega kmetskega stanu, zavedajte se tudi važnosti kmetskega tiska. V vsako hišo »Kmetski list«! To bodi geslo našega skupnega dela ves zimski čas, ko nam je danega nekaj odmora. Ako ta počitek izkoristimo za propagando resnično dobrega kmetskega tiska, smo opravili veliko delo, ki nam bo bogato poplačano. Pogum torej in na delo! Slcižensive, hi ni resnično 2V«yvecfi izfecriščevalci ljudstva Doma in drugod V domači politiki je zadnji čas zavladalo precejšnje zatišje. Ker ni važnejših dogodkov, se suče še vse delo okrog končne ugotovitve volilnih rezultatov. Ko bo glavni volilni odbor dovršil svoje delo, bodo šele Objavljeni končni uradni rezultati. Delo gre toliko bolj počasi od rok, ker iz oddaljenejših srezov, zlasti iz krajev, kjer so slabe prometne zveze, še niso prispeli v Beograd potrebni zapisniki. Ker je zdaj nastopil tako nenadoma oster mraz in je v več krajih zapadlo veliko snega, utegne delo še bolj zastati. V glavnem pa so bili rezultati, kolikor je doslej znano, že objavljeni sproti v dnevnih listih, deloma pa tudi po radiu. Parkljevka v Celju Kakor poročamo med domačimi dogodki, sta parkljevka in slinavka v celjskem okraju zatrti. Medtem pa je 13. t. m. v mestu samem bila v klavnici ugotovljena slinavka in parkljevka na nekem biku, ki je bil uvožen iz Prekmurja. Da b> se ta tako lahko prenosljiva bolezen ne razširila, se odrejajo na podlagi določil zakona o odvračanju in zatiranju živalskih kužmih bolezni ar ministrske odredbe o zatiranju slinavke in parkljevke sledeči varnostni ukrepi: Izvrši se popis vseh parkljarjev v mestu. Promet s parkljarji (goveda, svinje, ovce, koze) v mestu Celju je prepovedan. Trgovina s parkljarji je na področju mestne občine celjske prepovedana; le v zelo nujnih primerih bo izdalo mestno poglavarstvo zadevno dovoljenje. Psi ne smejo tekati po ulicah, perutnina pa mora biti zaprta na dvoriščih. Živinski in svinjski sejmi se do nadaljnjega ukinejo. Dogon parkljarjev v mesto je dovoljen le za klanje in če je žival opremljena z živinskim potnim listom s klavzulo: »Za neodložljivo klanje v mestni klavnici«. Drugače pa je dostop goveje živine, tudi z vprego, prepovedan Tudi perutnina se sme uvažati samo za takojšnji zakol. Svinje se smejo prepeljati v klavnico le s konjsko vprego ali z avtom. Živali v mestni klavnici se morajo takoj poklati in sicer one, ki prispejo zjutraj, najkasneje popoldne istega dne, one. ki prispejo zvečer, pa dopoldne drugega dne. Odpremanje parkljarjev, perutnine in vseh predmetov, s katerimi se slinavka prenaša (seno, slama, kože, volna, gnoj itd) iz mestnega območja, je prepovedano. Vsakdo je dolžan prijaviti vsako sumljivo obolenje parkljarjev veterinarskemu oddelku mestnega poglavarstva. Prekrške teh odredb bo mestno poglavarstvo kaznovalo po določbah zakona o odvračanju in zatiranju živalskih kužnih bolezni. Kontrola izvoza Zadnje mesece so skušali nekateri izvozniki spraviti v klirinške države izdelke tujega porekla, plačane v devizah. Zato obvešča Narodna banka vse interesente, da brez njenega posebnega dovoljenja ni dovoljeno izdajati dovoljenj o zavarovanju valute za izvoz naslednjih predmetov: volnenega in bombažnega prediva, pre-diva iz jute in umetne svile, odpadkov iz tkanin, kositra, niklja, rafije, surove jute, loja, voska, kokosovega olja, ribjega olja, polenovke, surove gume, bombažnih odpadkov, mineralnih olj, gumiarabika, bakrenih izdelkov, solitra in kavčuka. Splavarji, pozor ? Pri Zagrebu zabijajo pri popravilih mostu čez Savo sedaj med odprtinami mostu pilote za montažni brod. Zaradi tega so odprtine mosta med kamenitimi stebri oporniki zatrpane deloma s piloti in z napravami za zabijanje pilotov. Plovne odprtine mosta so poleg tega še za splave nevarne takrat, kadar vodostaj Save kaže pod ničlo merila. V tem primeru gledajo iz vode tudi ostanki stare pilotaže, ki je bila požagana, potem ko je bil most dograjen, Zaradi vsega tega pa je splavarjenje pod mostom sedaj preveč nevarno. Da se preprečijo nesreče, je 500 m od mosta proti toku postavljena rdeče-bela plošča, ki opozarja splavarje, naj zlasti pri nizkem vodnem stanju ustavijo splav. V vseh primerih, v katerih kaže vodostaj vodno stanje pod ničlo, pa je brezpogojno potrebno, da splavarji ustavijo splav in da se osebno prepričajo, kakšne so razmere pri savskem mostu in kako bo mogoče ravnati s splavom, da bo splaval brez nesreče naprej. Poleg tega je približno 30 m nad mostom označeno prehodno mesto z dvema na vrvi obešenima rdečima in belima znakoma. Za splave je mogoč prehod samo med tema znakoma, na kar vse splavarje posebej opozarjamo, da ne bo nepotrebnih nesreč ali morda celo smrtnih žrtev. 50letnice rojstva mučeniškega kralja Aleksandra I. Zedi-nitelja se je v soboto s spoštovanjem spomnila vsa Jugoslavija. V soboto 17. t. m. je namreč minilo 50 let, odkar se je na Cetdnju rodil takratnemu knezu Petru Karadjordjeviču, poznejšemu kralju Petru I. in njegovi ženi, kneginji Zorki, kot drugi sin Aleksander, naš toliko prerano in tako mu-čeniško umrli kralj. V duhu smo se vsi ta dan poklonili njegovim manom v iskreni želji, da bi njegov svetli vzgled bil tisti čudoviti žar, ki naj vodi Jugoslavijo v miru in viharju v vedno srečnejšo bodočnost. Kaj pravijo »Koroški Slovenec«, glasilo slovenske narodne manjšine v Nemčiji, takole kliče: »Grešili smo nad svojo zemljo. Jemali smo in jemali in ji nič dajali. Sekali in sekali, pa nič posadili. Ostali so prazni gozdovi, izčrpana polja, zadolženi domovi. A še je naša in ostati mora večno naša! Naj gre v naše vrste, med gospodarje in "mladino klic, naj ga čujejo še oni, ki jim po mestni in tovarnah sredi zatohlosti vedno spet zadiši po senu in rožmarinu in ki zalirepe-nijo po delu in trudu na domači grudi: Varujmo našo slovensko zemljo! Ljubimo jo z visoko ljubeznijo ustvarjajočega človeka! Tisočero možno- sti praktične ljubezni do lastne grude nudi moderna gospodarska in kmetijska veda. Intenziviranje poljedelstva, modernizacija živinoreje, umno sadjarstvo, napredno gozdarstvo, v tem je praktična ljubezen do lastne zemlje. Vnaprej pa nam je vsem potrebna notranja preusmerite* gledanja zemlje. Zemlja nam mora spet biti živ kos božje narave in mi moramo biti sami samo delček te božje narave. Le tako ji moremo vtisniti svoj lastni pečat, svoje slovensko obličje. Kmetovanje ni rokodelstvo, marveč prva umetnost, kateri more služiti samo poduševljen, notranje bogat in razgiban človek. Kmetije so nekake fotografije dobrih ali slabih kmetov, dobro ali slabo oskrbovana zemlja pa zrcalce njihove notranjosti. Zemlje ne moremo goljufati, ljubljena daje svojemu rodu svoj sad, ponižana ga odbija in odslavlja. Čuvajmo našo zemljo! Tako ostanemo sveža, zelena vejica na deblu materinega naroda in živi mejnik slovenskega ozemlja, naša kmetija pa bo v rokah zavednega slovenskega kmeta nieeova dedna last.« PoložnUe V zadnji številki »Kmetskega lista« smo priložili vsem našim cenjenim naročnikom položnice s prošnjo, da bi se jih poslužili v svrho poravnave naročnine po možnosti še pred novim letom. Danes pa ponovno prosimo vse one, ki imajo na letošnji naročnini še kake zaostanke, da te nakažejo zanesljivo skupaj z naročnino za leto 1939. Mariborska »Edinost« razpravlja v zadnji številki v posebnem članku o dediščini preteklosti in pravi med drugim: »Velike množice delovnega ljudstva, slovenskih kmetov in delavcev, kljub morebitnim trenutnim neuspehom ali celo porazom že slutijo pravo pot, ki bo privedla tudi slovenskega človeka do take mere socialne neodvisnosti, da se bo mogel sam brez ozira na ukaz svojih krušnih gospodarjev za svoja dejanja odločati in da bo vzel sam svojo usodo v roke.« »Glasnik železničara i brodara« objavlja obširen in izčrpen članek o draginji, iz kateresa posnemamo tole, za naše razmere vsekakor prav res zelo značilno posebnost, o kateri smo že tudi v »Kmetskem listu« sami večkrat razpravljali. Takole piše navedeni list: »Najznačilnejše pa je, da je sladkor pri nas najdražji. V Belgiji je po din 7'— za 1 kg, v Švici pa celo po din 5'70, četudi ista ne prideluje sladkorne repe in ne izdeluje sladkorja samega. Tudi kava in sol sta pri nas najdražji.« Ali mar res še kdo misli, da so taki nezdravi pojavi narodu v korist? O naših malih razmerah razpravlja »Trgovski list« v letošnji 137. številki in med drugim izvaja: »Naše male razmere so od nas samih povzročeno zlo in samo od nas samih je odvisno, če se to zlo odpravi. Z nestrpnostjo, ki se danes mnogim zdi kot posebno povzdigujoča lastnost, se seveda male razmere ne odpravljajo, pač pa se z njo ustvarjajo. Nestrpnost je isto ko nespo-štovanje človeške osebnosti in zato nazadnjaštvo, ker priča o majhnem horicontu, ki je za male razmere tako značilen. Le iz širokega pojmovanja vseh človeških pojavov, le iz razumevanja teženj bližnjega se porajajo široki pogledi in veliki horiconti. Tudi v malih deželah so mogoči visoki hribi in zato široki horiconti in zato ni treba, da bi maloštevilen narod moral životariti v malih razmerah.« »Delavska politika« v letošnji 131. številki kliče: »V ranjenem in tepenem telesu se zbujajo duhovne sile, ki hočejo živeti, doživljati in soustvarjati svet in njegovo življenje. Teh duhovnih sil ne bo nihče zatrl, ker so delo večnih naravnih sil. Taka je naša zavest. Osveta te duhovne sile pa utegne biti težka, ker je človeški duh — neumrljiv.« Kaj se godi po svefis V Angliji je na velikem političnem shodu v Chingfordu opozicionalec W. Churchill ostro kritiziral Chamberlainovo politiko. Izvajal je med drugim glede angleško-italijanskega pakta: Ta pakt še ni zadovoljil Italije, kajti vidimo, da se Italijani zdaj potegujejo za Nico, Korziko in Tunis. Italijanski tisk zahteva sodelovanje v Sueškem prekopu in naš ministrski predsednik misli, da ne kaže drugega, kakor napotiti se v Rim. da bi videl kakšne nove pomirjevalne pilule so potrebne. V angleški javnosti ni enotnosti glede zunanje politike, s katero bi se omejilo oborožitev. Vlada se ne upa predlagati potrebnih ukrepov, ker noče sodelovanja opozicije. Ljudje se sprašujejo: čemu oboroževanje, če smo že na kolenih. Čeprav se ne strinjamo z vlado, se vendar zavedamo, da je potrebno storiti vse za našo domovino in našo svoi odo. Če so storjeni ukrepi napačni, jih je treba izboljšati. Če je naša politika napačna, jo bo treba spremeniti. Tn če torej vladni aparat ne deluje več pravilno, potlej ga moramo na novo obrusiti, ali pa spremeniti. Naj se zgodi kar koli, mi vsi bomo morali delati dan ih noč. da se naši državi ne ho treba bati zračnih napadov Kakšna bi morala biti potemtakem zunanja politika', glede katere bi bila vsa država enotna in za katero bi vse stranke izjavile, da so zanjo pripravljene sodelovati? To je politika, ki l;o okrog sebe zbrala vse sile iu bo prav tako v okviru možnosti sodelovala z vsemi državami, ki so navdahnjene z istim duhom v borbi za skupno stvar. Duhovi se morajo torej zbuditi in navdahniti z vzvišenimi ideali, ki odgovarjajo veličini angleškega naroda in britanskega imperija, za ideal, ki ga zastopa Društvo narodov in ki ga ne smemo opustiti.« Kakor lahko sklepamo iz izvajanj tega preizkušenega angleškega političnega borca, tudi v Angliji ni vse čisto tako, kakor bi nekateri po lastnih željah radi naslikali. Nekaj zaostritve in motnje v odnosih med Anglijo in Nemčijo je prišlo pred kratkim zavoljo nekaterih odstavkov v govoru angleškega ministrskega predsednika Chambergaina na banketu zveze tujih časnikarjev v Londonu. Tam je namreč med drugim dejal tudi takole: »Zato moramo izraziti svoje globoko obžalovanje nad tem, kako sedaj piše nemški tisk, ki se niti najmanj ne čuti oviranega, da ne bi izlival svojih očitkov in ukorov na naše najvidnejše državnike in še celo na nedavnega predsednika naše vlade (lorda Baldvvina). Le redko je nemški tisk pokazal znake, da razume naše stališče. In vendar ostanejo odnošaji med obema narodoma še naprej isti. kot so označeni v mo-nakovski izjavi, to je, da se, ne bomo nikdar več vojskovali drug proti drugemu, ampak da bomo vse sporne zadeve reševali v okviru stalnega medsebojnega posvetovanja.« Nemci za »globoko obžalovanje« kavalirske-ga Angleža niso imeli nič kaj dosti smisla in so v zadnjem trenutku odrekli udeležbo pri banketu. Odsotnost je vplivala seveda silno mučno in so prireditelji v zadnjem trenutku deloma poklicali druge goste, deloma pa natakarje, da so brž odnesli iz dvorane — za Nemce pripravljene stole. Za napetost je značilno postopanje angleškega konzula v Fraukfurtu. Ta diplomat dosledno odklanja udeležbo pri vsaki nemški prireditvi. Izjavil je, da se ne odzove nobener.ra nemškemu vabilu, dokler Nemci ne odstranijo letakov, ki sramote angleško vojsko. Na letaku so namreč naslikani angleški vojaki v Palestini, kako masakrirajo Arabce. Kakor je videti, je angleško-nemška ljubezen še precej daleč od resnične iskrenosti. Med Italijo in Francijo vlada še vedno ostra napetost. Po vseh znakih sodeč se bo morala Francija ukloniti in res odstopiti Italije del svoje kolonialne posesti, kakor smo že poročali v zadnji številki »Kmetskega lista«. Nemčija bo v tem sporu gotovo na strani Italije, v Angliji pa je ministrski pred- Msgr dr. Joself Tiso, predsednik slovaške vlade, se je po svoje proslavil z odlokom, po katerem morajo vsi češki uradniki do 31. marca 1939 zapustiti Slovaško. Za novoletno nagrado jim bo Tisova vlada — ustavila plače. sednik Chamberlain že izjavil, da za primer morebitnega oboroženega spopada med Italijo in Francijo Anglija ni podpisala doslej še nobenih posebnih obvez za vojno pomoč v korist Franciji. Tako je ostala Francija čisto osamljena in nima danes nobenega zaveznika, na katerega bi mogla resno računati, sama pa je za uspešen odpor prešibka. Italija in Podonavje Italijanski zunanji minister grof Ciano je odpotoval v Budimpešto. Po francoskih poročilih je šel tja 1. zaradi nadaljnjega razvoja madžarsko-italijanskih gospodarskih odnosov ter menijo, Vodja klajpedskih Nemcev dr. Ernest N c u -m a n n bo bržkone načel v kratkem vprašanje združitve Klajpede z Nemčijo. da bodo gospodarske zveze med Rimom in Budimpešto postale še ožje. 2. Zaradi pričakovanja, da bo italijanska vlada bržkone nasvetovala Madžarski, naj izstopi iz Društva narodov. 3. Zaradi Podkarpatske Rusije ker domnevajo, da bo Italija svetovala Madžarski naj pristane na nemško stališče in se odpove skupni meji s Poljsko. 4. Zaradi razmerja med Madžarsko in njenimi sosedi, zlasti Romunijo, Jugoslavijo in Poljsko, Italija, želi, da bi Madžarska uspešno uredila vse zadeve z njimi, zlasti manjšinsko vprašanje. V Romuniji je zavladal nov režim. Politične sile se bodo morale odslej koncentrirati izključno v novi vsedržavni stranki, ki se bo imenovala »Fronta narodnega preporoda«. Vse druge stranke bodo prepovedane in razpuščene, oziroma jih je že treba smatrati za končno odpravljene. Nova stranka bo imela edina pravico postavljanja kandidatov. Parlament bo po novi ustavi stanovski, korporacijski. Vojaško sodišče v Černovicah je nedavno razglasilo sodbo proti dijakom članom »Železne garde«, ki so izvršili alentat na predsednika vojaškega sodišča v Černovicah. Dijak Lituivici, ki je oddal nanj štiri revolverske strele, je bil obsojei} v dosmrtno ječo, prav tako tudi dijak Stanescu, ki je atentat organiziral. Dijak Ramni-stici, ki je sodeloval pri atentatu, je bil obsojen na 25 let ječe in 10 let izgube državljanskih pravic. Na isto kazen je bil obsojen tudi dijak Dancu. Drugi obtoženci so dobili manjše zaporne kazni, le neko žensko, obtoženo, da je bila zapletena v afero, je sodišče oprostilo. V Španiji se je general Franco na prigovarjanje Rima odločil za obnovo monarhije. Nacionalistična vlada je že ukinila oba zakona, s katerima so bile odvzete kralju Alfonzu XIII. leta 1931. in 1932. državljanske pravice in zaplenjeno vse imetje v Španiji. Razen tega je Franco poslal v Rim posebno odposlanstvo, v katerem so hčj nekdanjega diktatorja Prima de Rivera. šef propagandnega oddelka falangističnega gibanja Dodruges in književnik Monter Po načrtu nacionalistične vlade naj bi se pravica do prestola priznala 25 let staremu prestolonasledniku princu Juanu pod pogojem, da sprejme program španske falange. Kakor znano, teži falanga v Španiji za tem, da bi se obnovila nekdanja španska veličina ter oblast na morju in na kopnem. Falanga odklanja sleherni tuji vpliv v notranjepolitični razvoj v Španiji. Država sama naj bi se uredila po totalitarnem sistemu. Stalin in Hitler? Nekateri angleški listi vedo kot najnovejšo senzacijo poročati, da hoče Stalin končati komunistični režim v Rusiji. Potlej namerava po teh vesteh navezati stike s Hitlerjem ter se z njim toliko pogoditi, da bi bil preprečen oborožen spopad med Nemčijo in Rusijo. Neki angleški list dostavlja temu poročilu tole pojasnilo: »Ta vest zveni fantastično. Na prvi pogled je tudi smešna. Toda dejstvo, da je Stalin odstavil svojega priljubljenega šefa tajne policije in na to mesto postavil svojega ožjega rojaka Berijo, ki je tudi Georgijanec, mnogo govori za to, da se Stalin ukvarja z novimi načrti. Upoštevati je tudi treba temeljito »čiščenje«, ki ga je Stalin okrutno izvedel v vrstah sovjetskih odličnikov v razdobju zadnjih 18 mesecev. Dal je postreliti skoraj vse boljševike, ki so vodili revolucijo leta 1917. Postrelil je na ta način vse, ki bi mil mogli škodovati, če bi opazili, da hoče spremeniti sedanji sovjetski režim. Toda zelo malo je verjetno, da bi se Hitler sedaj dal pomiriti in da bi nehal biti zakleti sovražnik sovjetske Rusije, pa naj je ta Rusija komunistična ali ne, naj ima na čelu Stalina ali koga drugega.« Koliko je na teh vesteh zanesljivega, je težko reči; zato tudi objavljamo poročilo le zaradi njegove zanimivosti in pa zato, da čitatelji spoznajo, kakšne govorice so vse razširjene po svetu. BLAGOSLOVLJENE oOOŽIČNE PRAZNIKE imm svojim zvestim naročnikom in poslovnim prijateljem želita uflEDNISlVO IN UPRAVA Družinsko življenje starih Izraelcev Družinsko življenje je bilo pri različnih dobah močno različno. Položaj žene je bil večinoma podrejen, često pa je poleg ene žene imel mož lahko še več drugih, postranskih žena. Marsikdaj pojem žene v našem smislu sploh ni uporabljiv, ker so se ljudje družili križem brez pravega reda ali zakonitosti, pač pa samO pod pritiskom naravnega nagona. Ostanke te primitivne stopnje srečujemo še danes pri raznih neciviliziranih plemenih. Nas vsekakor zanima, kakšno je bilo družinsko življenje predkrščanskih Židov, ljudstva torej, ki je bilo določeno, da izide iz njegove srede Odrešenik. Najboljši vir za to nam je biblija, v njej pa zopet prva Mojzesova knjiga — Genesis. Že pri Abramu (Abrahamu) naletimo na sporočilo, ki nam odkriva drugačno pojmovanje družine kakor ga imamo n. pr. mi. Njegova žena Saraj je bila nerodovitna. Ko je videla, da zaman čaka potomstva, je ponudila možu deklo, Egipčanko Agaro. In res je Agara postala mati, nato pa je začela prezirati in zaničevati Sarajo (I. Mojzesova, pogl. 16.) Na starost je šele postala Saraj rodovitna in je povila sina Izaka, kar pomeni smeb. Smejala se je namreč, ko ji je bilo razodeto, da bo v visokih letih spočel a in postala mati. Podobnih primerov je v omenjeni svetopisemski knjigi še več. Tudi Izak, Abrahamov sin, ije v stiski zatajil svojo ženo Rebeko in jo izdajal za sestro. Jakobu se pripeti, da mu je Laban dal me- Svetonocna molitev Sveta noč, komu prineseš letos mir in blagoslov, o, priklici sreče zvezdo tudi pod naš kmetski krov. Dolgo leto v trdih žuljih smo ljubili dom in rod, za ljubezen nam ljubezen vrni, večni zdaj Gospod. Mir naj vodi naša srca k luči, ki ne omedli, saj smo dali grudi svoji zdravje, moč in svojo kri. Ti, ki v bornem hlevu stopil si na zemljo, duš vladar, bodi gost naš in zaveznik, naše pravde — gospodar. sto Rahele, za katero je služil pri njem dolgih 7 let, starejšo hčer Lejo za ženo. Jakoo je spoznal prevaro šele drugo jutro, vendar se ni zgodilo zato nič hudega. Obdržal je Lejo, služil nato še 7 let in dobil potlej tudi Rahelo, tako da je imel dve ženi. Podobnih, pa tudi bolj zamotanih primerov je prva Mojzesova knjiga polna. Vmes so tudi izraziti primeri krvoskrunstva, kakršno bi bilo danes kaznivo po svetnih in cerkvenih postavah. To nam omogoča dve prav zanimivi ugotovitvi: prvič, da je človek tudi na primeroma visoki stropnji kulture poligamen, to se pravi, da se ne zadovoljuje z eno ženo, ampak si jemlje po dve in tudi več. Enoženstvo je torej plod, ali boljše rečeno — ideal višje kulture. Drugič pa nam ta bežni pogled v staro izraelsko družino priča, kako silno močna je že od nekdaj v Židih želja po ohranitvi rase. Kjer gre za ohranitev rase, za zarod, za novo pokolenje, tam odpadejo vsi drugi oziri. Ako žena ne more v celoti izpolniti svojega naravnega poklica, si mož vzame drugo, v sili celo iz drugega, tujega plemena, samo da se ohrani rod. Družina se zaradi tega ne razbije. Obe ženi, vse tri ali kolikor jih pač je, ostanejo pri skupnem možu. Ločitve zakona torej stari Židje niso poznali. Tudi otroci istega očeta, čeprav raznih mater, so ostali v skupnem domu, so se ženili in možili ter so se razšli šele tedaj, če je prostor postal pretesen, če ni bilo dovolj paše in krme za živino, torej ne dovolj možnosti za skupno preživljanje. Značilna je podrejenost ženske v stari zidov- ski družini. Žena možu ni enakovredna, ampak je nižja od njega. Moža imenuje svojega gospoda in mu je v vsem pokorna. Kar mož ukaže, to se zgodi in to obvelja. Samo z zvijačo si skuša in more pomagati, v odkritem razgovoru pa je vedno skoraj sužnja. Podoben je položaj otrok. Prvorojenec je očetov naslednik, glavni dedič njegovega imetja in tudi njegove oblasti. Vsi mlajši bratje in sestre so mu podrejeni. Zanimivo bi bilo preiskati, v koliko je vprav ta družinsko-družabni sestav starega židovstva vplival na odpornost rodu, kakršna menda v zgodovini nima primera. Čeprav so Židje razkropljeni po vsem svetu in pomešani med vsemi narodi, so vendar še do danes ostali kompaktna celota z enotno rasno zavestjo. Te enotnosti ne more porušiti niti borba med posameznimi židovskimi verskimi ločinami. Zlasti v času stiske, kakršna je Jude zadela v sedanji dobi, se pokaže njih skupna rasna zavest v taki obliki, ki mora tudi pri največjem nasprotniku Židov vzbuditi občudovanje, če tega ne, pa brez dvoma vsaj zavist. Bakla Dolgo je tlelo npanje v razboljeni duši Tomaža Revena. Moj Bog, saj je končno le še nekaj pravice na svetu tudi za siromaka, ne samo za tiste, ki jim življenje itak nudi vsega v izobilju. Po strašnih letih vojnega trpljenja se je vrnil v rodno bajto k mladi ženi, ki ji je trpljenje in pomanjkanje sicer zarisalo na obrazu nezabris-ne sledove, oči so pa vendar ohranile mladostni sij. Tisto zimo je dala življenje tretjemu otroku. Večkrat je trkalo pomanjkanje na vrata skromne bajte. Saj je bilo sveta komaj toliko pri njej, kolikor bi ga človek s predpasnikom pogrnil. Drugo je bilo treba jemati v najem od bogatega veleposestnika. Tako so delali že rod za rodom. Tudi Tomaž. Denarja za najmenino ni bilo. Z ženo sta jo odslužila z delom. V najbolj ugodnem času sta earala za gospoda, zase sta utegnila komaj zvečer ali v času, ko njemu nista bila potrebna. Tako so bile njune zaplate zemlje vedno bolj slabo obdelane in pridelki pičli. A živelo se je le; kako, tega človek, če je siromak, ne vpraša. Družina se je množila. Še je prijokal otrok za otrokom na svet, dokler se jih ni nabralo sedem, prav kakor svetih zakramentov. Toma-ževka je bila že sama kost in koža, mož kakor posušen smrekov lub, otroci kuštravi in bledi. Iz oči jim je vsem gledalo pomanjkanje. Pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Gospodar se je odločil, da bo dal Tomažu nekaj zemlje v plačilo za njegovo zvestobo. Da, zemlje dobi Tomaži To. kar je obdeloval leta in leta, pa še kaj zraven. Toliko bo dobil, da bo lahko redil dve govedi in tri prašiče, nemara celo tri goveda. In tudi najbolj črn delavnik bo kakor slavnosten praznik pri hiši. Kaj žulji, kaj trpljenje, kaj mraz in revščina, če le ni treba gledati od gladu vročičnih otroških oči, ki v nemem kriku zaman prosijo kruha! Da, res je Tomaž dobil zemlje. Od veselja bi bil najrajši jokal, od veselja in sreče. Hodil je po lehah, po kosu travnika, ki naj postane njegova last. Ah, vse je premeril z očmi in s srcem. Vsak prostorček je odločil, za kaj ga uporabi In ko mu pride ura, da bo treba za vedno zatisniti oči, mu ne bo treba biti v skrbeh. Vesele božične praznike SVOJIM KLIJENTOM ŽELI KMETSKI HRANILNI IN POSOJILNI DOM V LJUBLJANI JUGOSLOVANSKA ZAVAROVALNA BANKA LJUBLJANI ^ ^ Gosposka ulica 12 TELEF. ST.: 21-76, 22-76 P O D R U v Z N 1 C E: BEOGHAO, ZAGREB, SARAJEVO, OSlJEK, NOVI SAD 1IM SPLIT Čakal je leta in leta in delal. Kakor vrt je bila obdelana njegova zemlja in pridelek na njej se je pot rojil. Potem se je nenadoma zgodilo, česar Tomaž nikakor ni mogel razumeti. Nobene krivice se ni zavedal, ko ga nekoč nenadoma pokliče sam gospodar k sebi in mu sporoči, da si je premislil in ukrenil drugače. Zemljo bo dal drugemu, 011 pa naj letos še pospravi pridelke, spomladi bo obdeloval že drugi. Tomažu je bilo kakor v groznih sanjah. Iz-praševal je, romal od pisarne do pisarne, toda nikjer ni bilo razumevanja za njegovo bolečino. In ko je videl, da ga povsod odpravljajo s prazno besedo, se je zaklenil vase, ni šel nikamor več in ni govoril z nikomer. Po cele ure je presedal doma in buljil predse. »Potrpi, saj se morda še zasuee,« ga je tolažila žena, ki se ji je mož smilil, čeprav je tudi sama nepopisno trpela. Ko so se na sveti večer odpravljali k polnoč-nici, je dejal otrokom: »Kar z materjo pojdite, pridem za vami.« In brez slutnje so otroci in žena odšli. Kakor hitro pa je bil Tomaž sam, ga je zaskelelo v srce kakor še nikoli. Trikrat se je že odpravil z doma, pa se je vselej vrnil. V glavi mu je razbijalo kakor da se vrte v njej celi roji mlinskih koles. In nalik v omotici je vzel svečko izpred jaslic, jo nažgal in odšel z njo v podstrešje. Lepo jo je postavil v seno in odšel. Pa spet ni mogel proč. Pred bajto je hodil po zmrzlem snegu in čakal, dokler ni bušil plamen skozi slamnato streho. Ljudje, ki so se vračali od polnočnice, so zavriščali in hiteli na pomoč, toda plameni so že v glavnem opravili svoje delo. »Tomaž, Tomaž, kaj nas je zadelo,« je jokala žena. Otroci so obupano ihteli, vsem ljudem so se smilili, bajtar pa je samo segel ženi v roko: »Veš, baklo sem prižgal, da bo lahko našel mojo zemljo tisti, ki pride ponjo.« In se je blazno nasmehnil. Še isto noč so ga morali odpeljati v bolnico, odkoder se ni več vrnil. Tam na pokopališču zunaj mesta se je odprla zemlja in sprejela v naročje svojega zvestega mučenika Tomaža Revena, . ga ije sv. Barbara in ga tolažila, sv. Jurij ga je jitnačil in sv. Krišpin ga je skromnosti učil in ga, -, v siromaštvu bajtarskem bodril. »Ne boš se več dolgo mučil, ne bodo te več, dražili. Pravijo, da si prismuknjen, ker pred, grehom bežiš, pravijo, da si šemast, ker se s, prevzetnostjo kregaš, pravijo, da si oVčičev, ker ne kolneš in ne kvantaš in ne dražiš bab, ki se, jim greh iz oči reži. Nič ne maraj, Bog za vse to ve in te ima rad.« Ko se je Jernač prebudil, mu je bilo čudno, mehko v duši, kot ob največjih praznikih, ko v cerkvi zabuče orgle in zadiši po kadilu in se. sveta pesem razlije v srca in jih omehča do opojne pobožnosti. Izmotal se je iz svisli, pokladel kravi in j