L i s t e k. Piše: R. P. (Konec.) Pisatelji naj pazijo, da izberejo priprosto, a jedrnato snov. Ogibljejo naj se vsem preumetno zavitim stavkom in frazam. Navada je, da začenjajo daljše povesti, naraenjene odrastli mladini, z uvodi, polnimi visokodonečlh fraz. Opazoval sem, kako se obnašajo pri takih povestih bralci in videl seni, da se za lepodoneči uvod niti ne zmenijo, temveč nekatero povest še le pri drugem poglavji čitati začnejo. Od kod ta razvada? Cul sein časi, da je najučenejši učitelj mnogokrat zelo slab učitelj; isto se lahko reče o pisateljih, ki pišejo mladini. Njihov visokoleteči duh se ne more ponižati do priraerno nizkega duševnega obzora čitateljevega, a duh tega se ne more vspeti v višave onega: nedostaja vezi, ki bi ju družita, nedostaja — z a n i rn a n j a. Poglejmo narodno blago. Vemo, da je duševni plod priprostega zemljana. In delo neučenega možaka se ustmeno stoletja ohrauja, a pisana dela učenjakov se pozabljajo! Ironija! — Priprostost govora in jedrnata snov v prikupljivi obliki provzročujejo, da se narodno blago tako naglo vsakemu priljubi, da je cenijo celo učenjaki. Gg. pisatelji! Pišite i vi tako, in otroci bodo veseli vaših proizvodov, brali jih bodo z zanimanjem. Slednjič še besedo kritikovalcem. Omenjal sem že, da je kritika mnogo veljave izgubila, ker se zlorabi. Kdor ocenja. naj pomisli, da se bode na njegove opazke marsikdo oziral. Vzemimo. Krajni šolski svet dovoli pri proračunski seji mal znesek v nakup mladinskih spisov. Rešiti je sedaj vprašanje, kaj naj se naroči. No, to ni težavno, saj imaino obilno knjižic, katere priporočajo mladini; treba je le najboljše izbrati. Izvršitev tega se prepusti učitelju. Vzemimo zopet, ta službuje v osamljeni vasi in nima priložnosti, da bi se o tetn s kakim veščejšim tovarišem posvetoval. Pa čemu bi bilo tega treba, saj ima naročenec šplske liste in skoro v vsakej številki je ocenjena kaka knjižica; temu bo pač tudi smel verjeti! Pa zopet zapreka! Hvalijo in ponujajo knjižice, kakor židovsko blago, da je slednjič človek res v zadregi, kaj bi naročil. Stoj! tale je posebno hvaljena. Omenjene so sicer malenkostne hibe — zakaj bi se sicer predstojeee vrstice nazivale: ocena a priporoča se zelo; stoji celo, naj bi se v vsaki šolski knjižnici nahajala v več iztisih (Pop. str. 41, 1893). Prav tako! Bolje, da naročimo več iztisov dobrega dela, kakor mnogo knjižic s slabo vsebino. Naroči torej dva istisa. — Ko delo doide, prebira je hitro, da se prepriča, kaj je' naročil svoji deci, a zatetnni se mu čelo, ko vidi, da vsebina knjige zaradi nepriraerne oblike tudi najboljšim učencem povsem ni pristopna. Krajni šolski svet zve po učencih, kakšne so one, toplo priporočene knjige, zgubi zaupanje v ueitelja in v prihodnje zopetne predloge za nakup knjig hladno odkloni, češ, kmet je ubog in nima denarja, da bi se za take reči trosil. Kdo trpi škodo? Mladina založnik, pisatelj in mogoče še kdo? Uganili ste najbrže, da iinam zopet v mislili ,Srce". Pravičen ocenjev.ilec bi delo pač lahko ptiporočal večrazrednirn šolam po mestih in trgih, tudi nižjim razredora srednjih šol; pripomniti bi pa moral, da skoro ni rabljivo za otroke malih vasic, ki niso razven domačib hribov, domače vasice, cerkve in šole še skoro ničesar videli, kateriin so pojrai o mestu, o življenju v njetn, o živahnem gibanji po ulicah, o navadah meščanov. o cirkusu, o rZvezdi* i. t. d. čisto neznani, kateri si zaradi tega ne morejo vsebine povesti predstavljati in jim je izluščenje nauka iz povesti nemogoče. Toda rekel bo kdo: Ako bomo tako natančni, ne bn nikakega napredka, ne dobimo več knjižic. V resnici je narobe. Ravno stroga kritika bo izboljšala književno?t, kajti pisatelji se bodo potrudili, da res kaj poštenega napišejo; taki spisi se bodo tudi bitro spečavali, slabim spisom pa bo pot med ljudstvo zaprta. Ookler se bode pa vsak spis, ki ima le to dobro lastnnst, da je pisan v našem jeziku, na vsa usta hvalil, lezli bomo proti ogrornnemu številu knjižic — rakovo pot! Priznain, da je stališče kritika težavno. On mora precej znati, T>iti niora odločen in neustrašen, a vrh tega še vstrajen in potrpljiv. Kdor iina te lastnosti onemu veljaj: ,Le krepko dalje!" Še na nekaj bi opozoril ocenjevalce. Z najnatančnejšim povekšalnim stekloin premotrijo vsak stavek, in da je le katera besedica malo tuje zavita, da je besedica le za pičico drugače postavljena, nego se jim zdi, že dobi rdečo črto; na snov pa često popolnoma pozabijo. Odločen neprijatelj sem tujetnu zavijanju, še odločnejši modernim spakarijam lepo zvenečih besed, dasi jih pisatelj mogoče po kakeni pj-avilu lahko opraviči. Dokaže in opraviči se lahko marsikaj. Spominjam se, da nam je nekdaj g. profesor mateiuatike uporabljajoč osnovne resnice dokazal, da je 7 = 13. Učenec drugega razreda bi se temu sraejal! Fri spisovanji in ocenjevanji mladinskih spisov naj bi bilo načelo : Knjiga sodržuj dobro vsebino in bodi pisana priprosto, lahko uinevno in dornače; izrazi, kateri so sicer malo tuje zaviti, pa so med ljudstvom udomačeni, naj ostanejo, kajti knjigi je namen v otroku bu-  diti veselje do prostovoljnega in samoslojnega branja, ne pa vaditi ga učenih fraz. Kako pa more v otroku veselje do branja zaplamteti, ko inu stavijo veliko ovir nespametni roditelji, ki ga ne morejo s knjigo v roki gledati; ko otroka njegova narava od branja odvračuje in ga zapeljuje k igračam; ko mu zadnjo trobico veselja, katero je vcepil skrbni učitelj v njegovo mlado srce, poderejo neumljive besede! Kdor ocenjuje te vrste knjižice, naj pazi najprvo na vsebino in poljudnost, poteni še le sledi slovnica. Mogoče bodo moji nazori koga razkačili, češ, da sem proti čiščenju jezika, proti trebljenju tujk. Njemu odgovorim mirnim srcem: ,,Potrpi prijatelj! vsaka stvar o svojem času!" Onienil sem že, da nii veljajo ti nazori pri spisih, tiamenjenim prvencem v branji, jn to so učenci ljudskih šol. Drevesca, ki je komaj vskalilo, ne bo nihče prirezoval, temveč varoval ga bode vsakega poškodovanja in skrbel bo, da se učvrsti; kadar si je pa opomoglo, prireže brez skrbi veje, katere mu kazijo podobo. Jezik naj seznajvečjo skrbnostjo pili v knjigah, namenjenih šolski rabi, ali odrastli mladini; prvencev pa> katerimdela dosti težave razlikamednarečjem in najnavadnejšim pisrnenirn govorom, ne trapite z neznanimi izrazi! Predstoječe sem pisal brez osebne mržnje, brez zlobnega namena. Kdor je pazljivo čital, uvidel je, da smo s prave poti zašli; da treba, da krenemo na pravi tir. Ako se kdo ne strinja z označenimi nazori, naj jih ovrže; slobodno mu. Potrebno pa je, da se v tej stvari dogovorimo do čistega, kajti zavisen je od nje napredek in prospeh naše mladine!